Page 32 of 48
Re: Knjige
Posted: 06.09.2011 15:27:48
by sigismundus
Greg Egan: Krvni sestri
Bilo nama je devet let, ko je Pauli prišlo na misel, da se zbodeva v
palec, dotakneva s prsti in tako pomešava najino kri.
"Zakaj neki? Saj sva vendar sestri. Saj že imava enako kri."
Paula se ni zmedla. "Vem. Sploh ne gre za to. Pomemben je obred."
Točno ob polnoči sva v spalnici prižgali svečo in Paula je v njenem
plamenu najprej sterilizirala šivanko, nato pljunila v robček in jo
obrisala. Potem, ko sva pritisnili skupaj drobceni, lepljivi ranici in
zdeklamirali neko trapasto prisego, je Paula upihnila svečo. Medtem, ko
sem se še navajala na temo, je sestra čisto potiho zašepetala: "Od zdaj
naprej bova sanjali iste sanje, imeli bova iste ljubimce in umrli bova
isto uro."
Poskušala sem ugovarjati, da kaj takega ne more biti res, vendar so mi
besede, zaradi teme in vonja po ugaslem plamenu, obtičale v grlu in tako
je obveljala njena.
***
Medtem, ko je dr. Packardova govorila, sem pregibala patološke izvide
najprej na pol, nato pa še na četrtino in kot obsedena gladila robove. Ni
šlo. Šop papirjev je bil predebel, da bi jih lahko zgladila.
Mikrografikoni zmaličenih limfocitov, ki so se bujno množili v mojem
kostnem mozgu, izpisi posameznih zaporedij RNA virusne kisline, ki je
povzročila bolezen. Vsega skupaj je bilo dvaintrideset strani.
V nasprotju s tem je bil recept, ki je še vedno ležal na mizi pred menoj,
prava sveta preproščina. Saj ga ni bilo niti za pol lista papirja. Čisti
dolgčas. Običajne, nečitljive doktorske kracarije, ki so kot kak
dekorativni okrasek obvisele na papirju. Pod vsem tem pa je bila šifra, v
kateri je bilo varno skrito ime droge. Tako, da ni bilo niti najmanjše
možnosti, da bi bolnik pomotoma prejel napačno zdravilo. Vprašanje je le
bilo, če mu bo pravo zdravilo tudi pomagalo.
"Vam je zdaj vse jasno, gospa Rees? Ali morda še česa ne razumete?"
Obupno sem se trudila, da bi zbrala svoje misli in medtem z vso močjo
pritiskala s palcem na nek zgiban rob papirja, ki ga ni bilo mogoče več
zgladiti. Zdravnica mi je vse povedala naravnost, ne da bi uporabljala
strokovno izrazoslovje ali skušala karkoli omiliti. Vendar pa sem imela
kljub temu še vedno občutek, da sem prezrla nekaj bistvenega. Zdelo se mi
je, da se je vsak stavek, ki ga je povedala, začel bodisi z: "virus..."
ali "droga"...
Ali lahko kaj storim sama? Zase. Da... si izboljšam možnosti."
Zdravnica je za trenutek oklevala. "Niti ne. Sicer pa ste drugače
odličnega zdravja. Kar tako naprej!" Zdravnica je že hotela vstati in me
odsloviti, ko me je začela grabiti panika.
"Nekaj vendar mora biti, kar lahko storim zase!" Z vso močjo sem se
oklepala ročajev na naslanjaču, kot da bi se bala, da mi jih bo nekdo
iztrgal iz rok. Morda pa nisem bila dovolj jasna in me zdravnica ni
razumela, me je prešinilo. "Kaj... kaj pa če bi spremenila prehrano? Več
telovadila? Več spala? Nekaj vendar mora biti, da si bom izboljšala
možnost preživetja. Naredila bom vse, kar je treba. Samo povejte mi,
prosim..." Glas se mi je skoraj zlomil in v zadregi sem pogledala stran.
Glej, da ne boš več tako težila. Nikoli več..." sem si dopovedovala.
"Žal mi je, gospa Rees. Dobro vem, kako se počutite, vendar so si vsa
obolenja tipa Monte Carlo izredno podobna. Pravzaprav imate izjemno
srečo. Z računalniško obdelavo smo odkrili, da je s podobnim virusom po
svetu okuženih kakih osemdeset tisoč ljudi. Trg je torej premajhen za
kakršnokoli obsežnejšo raziskovalno delo, še vedno pa dovolj velik, da so
farmacevtska podjetja začela pregledovati svoje podatkovne baze, da bi
odkrila učinkovito zdravilo. Ogromno ljudi je ostalo popolnoma samih, saj
so jih okužili virusi, ki so v bistvu edinstveni. Verjetno se zavedate, da
zdravstvene organizacije tem ljudem skorajda ne morejo pomagati." Končno
sem le dvignila pogled. Zdravnica me je opazovala z naklonjenostjo, čeprav
je bilo na njenem obrazu opaziti, da postaja nestrpna.
Nisem dopustila, da bi mi zdravnica vzbudila občutek krivde zaradi moje
nehvaležnosti. Res je sicer, da sem se osmešila, kljub temu pa mi nihče ni
mogel odrekati pravice, da sprašujem. "Vse to mi je popolnoma jasno.
Zanima me samo, če si lahko tudi sama pomagam. Rekli ste, da bo droga
morda delovala, morda pa tudi ne. Če bi lahko pri zdravljenju sodelovala,
če bi bila lahko bolj dejavna, bi se počutila bolj..."
"Kako? Človeško? In ne samo kot poskusni zajček, kajne? Pasivno telo, v
katerem se spopadata smrtonosni virus in čudežna droga?"
"...počutila bi se boljše..." sem skušala ugovarjati.
Zdravnica je prikimala. "Vem. Vendar mi lahko verjamete, da ne morete
storiti ničesar, kar bi kakorkoli vplivalo na potek bolezni. Skrbite zase
tako kot do sedaj. Pazite, da se ne boste prehladili! Ne zredite se
preveč! Pa tudi shujšajte ne! Skratka, ne počnite nič nenavadnega. Na
milijone ljudi je prišlo v stik z virusom, pa jim ni bilo nič. Razlog,
zakaj ste zboleli leži izključno v vaši genetski zasnovi. In zdravljenje
bo ravno takšno. Biokemija, od katere je odvisno, če bo droga delovala, se
ne bo prav nič spremenila, čeprav bi začeli piti vitaminske napitke ali se
odpovedali hitri prehrani. Pa še posvariti vas moram, da se ne bi zatekli
k kakšni od tistih čudežnih zdravilnih diet. Samo zboleli boste,
šarlatane, ki jih prodajajo, pa bi bilo treba zapreti.
Navdušeno sem prikimala, obenem pa me je od sramu oblila rdečica. Odkar
pomnim, sem padala na razne sleparske diete, čeprav sem zdaj prvič
začenjala razumeti, zakaj so bile žrtve, ki so jih prizadela obolenja tipa
Monte Carlo, pripravljene plačati gore denarja za takšne sleparije kot so:
goljufive diete, meditacijski tečaji, aromatične terapije, trakovi s
samohipnozo in še kaj. Ljudje, ki so se ukvarjali s temi ničvrednostmi so
bili najbolj cinični paraziti, ki jih premore družba. Sicer sem vedno
menila, da so njihovi odjemalci bodisi lahkoverni že po naravi ali pa tako
obupani, da ne zmorejo več niti ene same pametne misli, vendar je kazalo,
da je na tem le nekaj več. Ko ti enkrat visi življenje na nitki, se začneš
zanj tudi boriti. Z vso močjo. In do zadnjega diha. Nekako ni dovolj, če
vzameš trikrat na dan po eno kapsulo. Najbolj premeteni goljufi so svoje
sleparije ponujali po zelo visokih cenah in tako vneto, da so bile žrtve
prepričane, da lahko vsaj nekaj storijo zase v borbi proti smrtonosni
bolezni.
Trenutek, ko sem z zdravnico delila bes nad prevaranti, mi je odprl oči.
Obnašala sem se kot kak otrok, saj sva bili navsezadnje na isti strani.
Zahvalila sem se ji za čas, ki mi ga je naklonila, vzela recept in odšla.
Ko sem odhajala iz lekarne sem se kljub temu zalotila, da bi mi bilo
ljubše, če bi zdravnica lagala. Da bi rekla, da naj vsak dan pretečem po
deset kilometrov. Ali pa, da naj ob vsakem obedu uživam surovo morsko
travo. Da si bom tako močno izboljšala možnosti za preživetje. Vendar pa
sem se ob tej misli jezno zdrznila: Pa bi mi bilo res prav, če bi se
pustila zavesti, da mi takšno početje koristi? Če je vse odvisno le od
moje dezoksiribonukleinske kisline, potem je pač tako in nič drugače. Biti
bi morala pripravljena, da mi bodo to povedali v obraz, pa naj mi je to
všeč ali ne. Pa še hvaležna bi morala biti, da zdravniški poklic ni bil
več tako zaščitniški in pokroviteljski kot v starih časih.
Bilo mi je dvanajst let, ko je svet obšla novica o projektu Monte Carlo.
Šlo je za ekipo znanstvenikov, ki je raziskovala biološko vojskovanje.
Laboratoriji so bili le dober lučaj od Las Vegasa. Tistega Las Vegasa v
Novi Mehiki, ne v Nevadi. Znanstveniki so sklenili, da ne bodo več
sintetizirali novih virusov, saj naj bi to terjalo preveč dela. Sicer pa
se je s tem že itak ubadalo na kupe raznoraznih računalniških genijev, ki
so na super računalnikih sprogramirali najrazličnejše vojne zvezd, tako da
ni imelo več nobenega smisla zapravljati doktorskih disertacij za takšne
raziskave. Ali kakršnegakoli drugega intelektualnega dela. Zakaj torej ne
bi pustili kar naključnim mutacijam in naravni selekciji, da opravita
svoje. Tako kot že tolikokrat v preteklosti.
Seveda pa bi bilo treba naravne procese nekoliko pospešiti.
In tako so znanstveniki razvili tristopenjski sistem: bakterijološki,
virusni in sistem, ki je bil zasnovan na določeni vrsti človeškega
limfocita. Stabilni sestojki virusnih genomov so omogočali razmnoževanje v
bakteriološkem okolju, s spretnimi popravki genetskih zapisov
regeneracijskih encimov pa so pospešili mutacije nestabilnih virusnih
komponent. Limfocite so predrugačili do te mere, da so zelo močno povečali
reprodukcijske možnosti katerekoli mutirane celice, ki bi jih okužila in
tako omogočili, da so se mutirani organizmi razmnoževali veliko hitreje
kot tisti, ki so delovali samo v bakteriološkem okolju.
Teoretično je bilo mogoče narediti nekaj trilijonov takšnih sistemov, ki
naj bi v podzemskih laboratorijih še najbolj spominjali na nekakšne
biološke igralne avtomate, ki bi pospeševali razvoj neomejenega števila
mutacij in tako naj bi bilo samo še vprašanje časa, kdaj naj bi pobrali
glavne dobitke.
Seveda je teorija vključevala tudi skladiščne prostore za hrambo bioloških
komponent, ki jim na vsem svetu ni bilo para in kakih petsto dvajset
laborantov, ki so bili z dušo in srcem tako predani svojemu poklicu, da so
se naravnost pretirano vestno držali uradnih postopkov. In to dan za dnem,
mesec za mesecem, brez slehernega trenutka nepazljivosti, lenobe ali
pozabljivosti. Očitno pa ni nikomur prišlo na misel, da bi možnost
morebitne človeške napake tudi izračunal.
Predvidevali so, da bakterija lahko preživi samo v umetnih, ugodnih
laboratorijskih pogojih, vendar pa ji je na pomoč priskočila mutacija
virusa in nadomestila gene, katere so ji odvzeli, da ne bi mogla preživeti
v zunanjem svetu.
Znanstveniki so predolgo skušali rešiti položaj z neučinkovimi kemijskimi
poskusi in so se prepozno zavedli, da ni druge možnosti, kot da celoten
laboratorijski kompleks zravnajo z zemljo. Do takrat so vetrovi že
raznesli klice daleč naokrog, tako da bi lahko zaustavili epidemijo samo s
popolnim uničenjem kakih pol ducata držav. To pa tik pred volitvami ni
bila ravno pametna izbira.
Po prvih govoricah naj bi že v enem tednu pomrli vsi ljudje. Povsem jasno
se spominjam grozot, ki so se takrat dogajale. Ropanja, samomori. Vse to
sem gledala po televiziji, medtem ko so v naši soseščini ljudje popolnoma
otopeli in je bilo sorazmerno mirno. Po vsem svetu so razglasili izredno
stanje. Na letališčih so zavračali pristanke letal in v pristaniških dokih
so sežigali ladje, čeprav so izplule iz matičnih pristanišč več mesecev
pred izbruhom epidemije. Povsod so začeli izvajati stroge zakone in
skušali tako zaščititi javni red in zdravje ljudi.
S Paulo sva za kak mesec nehali hoditi v šolo. Hotela sem jo naučiti
programiranja, vendar je to ni zanimalo. Paula je hotela plavati, vendar
so bile takrat plaže in kopališča zaprta. Tisto poletje mi je uspelo
vdreti v nek računalnik iz Pentagona in čeprav je šlo samo za nek nabavni
oddelek s pisarniškim materijalom, je to na Paulo naredilo globok vtis. In
do takrat se nama ni niti sanjalo, da so sponke za papir tako drage.
Nisva mogli verjeti, da bova umrli. Kaj šele, da se bo to zgodilo že prvi
teden! In prav sva imeli. Ko se je histerija nekoliko polegla, je postalo
jasno, da so se iz laboratorijev izmuznili samo virusi in bakterije, ne pa
tudi modificirani limfociti, ki so uravnavali selektivni postopek. In
medtem je virus dokaj hitro mutiral naprej in se vse bolj oddaljeval
genetski dispoziciji, ki je povzročila smrt prvih žrtev.
Naj bo tako ali drugače, simpatični simbiotski parček se je hitro razširil
po vsem svetu in veselo povzročal nove in nove mutacije. Vendar pa je bilo
le neznatno število mutacij takšnih, da so lahko okužile človeka. In med
njimi jih je bila le peščica, ki so bile tudi smrtno nevarne.
Zaradi tega vsako leto umre le kakih sto ljudi.
***
Domov sem se peljala z vlakom. Vso pot mi je v oči svetilo sonce in to ne
glede na to, kako sem sedela. Bilo je tako, kot da je vsak del vagona
odbijal sončne žarke naravnost vame. Ves čas me je bolela glava, zaradi
nenehnega bleščanja pa je bolečina postala tako neznosna, da sem si z roko
zastrla oči in gledala v tla. Z drugo roko sem stiskala rjavo papirnato
vrečko, v kateri je bila steklena posodica z rdečkasto črnimi kapsulami,
ki naj bi rešile moje življenje. Ali pa tudi ne.
Rak. Virozna levkemija. Iz žepa sem izvlekla zmečkane patološke izvide in
jih še enkrat na hitro preletela, vendar se zadnja stran ni in ni hotela
čudežno spremeniti. Da bi na koncu onkovirološke ekspertize pisalo, kako
bo moje zdravljenje stoodstotno uspešno. Na zadnji strani poročila je bil
le račun za preiskave, ki sem jih morala opraviti. Sedemindvajset tisoč
dolarjev.
Doma sem sedla v svoj delovni kot in se zazrla v računalniški zaslon. Pred
dvemi meseci sem morala opraviti redni zdravniški pregled, ki je razkril
prve znake mojih težav. Zdravstvena zavarovalnica, ki se je želela na vsak
način znebiti bolehnih in s tem nedonosnih strank, je namreč zahtevala, da
moram tak pregled opraviti vsake štiri mesece. Takrat sem prisegla, da bom
delala in živela, kot da se ni zgodilo nič. Že sama misel, da bi se
zadolžila do vratu, šla na pot okoli svet ali da bi se spustila v
kakršnokoli podobno samomorilsko traparijo, me ni niti približno
privlačila. S tem bi samo dokončno priznala svoj poraz. Sklenila sem, da
bom šla na pot okoli sveta potem, ko bom ozdravela in niti minute prej.
Čakalo me je še na kupe pogodbenega dela in na računu za patološke
raziskave so se že nabirale obresti. In čeprav sem si še tako želela, da
bi se s čim zamotila, potrebovala pa sem tudi denar, sem tam sedela cele
tri ure in premlevala svojo usodo. Dejstvo, da sem jo delila z osemdeset
tisoč tujci po vsem svetu, mi ni bilo kaj prida v uteho.
Nato se mi je končno le posvetilo. Paula. Če so moji okužbi botrovali
genetski razlogi, potem tudi moji sestri ni bilo pomoči.
Glede na to, da sva bili enojajčni dvojčici nama konec koncev niti ni šlo
tako slabo, čeprav sva si izbrali povsem različni življenjski poti. Paula
je odšla od doma pri šestnajstih, potovala je po Afriki in snemala divje
živali. In divje lovce tudi, kar je bilo precej bolj tvegano. Nato je
odšla v Amazonijo, kjer se je zapletla v spore za zemljiško posest. Potem
je postalo vse precej nejasno. Paula je sicer hotela, da bi bila na
tekočem z njenimi dosežki, vendar je bilo njeno življenje preveč
razgibano, da bi ji v svoji lenobnosti lahko sledila.
Nikoli nisem bila na tujem. Več kot celo desetletje sem živela v enem in
istem stanovanju.
Paula se je vrnila domov samo sem ter tja. Takrat, ko so jo tja slučajno
zanesla potovanja po svetu. Sicer pa sva bili večidel v stiku po
elektronski pošti. Kolikor so seveda dopuščale okoliščine. V bolivijskih
ječah namreč poberejo zapornikom tudi SAT-ove prenosne oddajnike.
Vse telekomunikacijske multinacionalke so se ponujale, da lahko za
sorazmerno velik denar kontaktirajo vsakogar, pa čeprav ni znano, v kateri
državi se človek nahaja. Iz reklame je bilo mogoče razbrati, kot da je to
izjemno težka naloga. Dejstvo pa je, da je lokacija vsakega SAT-ovega
prenosnika vpisana v glavno bazo podatkov in jo ohranjajo na tekočem z
informacijami, ki jih zbirajo s pomočjo regionalnih satelitov. Ker je
naneslo, da sem z brskanjem po računalniku nekako zvrtala vstopno šifro za
podatkovno bazo, sem lahko poklicala Paulo brez telekomovega posredovanja.
Kjerkoli je že bila in ne da bi plačevala nesramno pretirane stroške
njihovih storitev. Saj ne da bi šlo za čezmerno škrtost z moje strani. V
bistvu me je še najbolj dajala nostalgija in dejstvo, da sem prišla do
šifre, je samo potrjevalo, da kljub srednjim letom nisem postala nič bolj
dolgočasna, nazadnjaška in da se še vedno nisem slepo pokoravala zakonom.
Sicer pa je bilo že dolgo tega, ko sem videofonske komunikacije uskladila
do te mere, da so klici potekali popolnoma samodejno. Iz baze podatkov sem
izvedela, da je Paula v Gabonu, računalniški program je izračunal
tamkajšnji lokalni čas, ocenil da je triindvajset minut čez enajsto zvečer
še vedno dovolj kulturna ura za klic in poklical mojo sestro. Nekaj
trenutkov kasneje se je Paula pojavila na zaslonu.
"Živjo, Karen! Kako si...? Zelo slabo izgledaš! Kaj je s tabo? Kaj se je
zgodilo? Mislila sem, da me boš poklicala že prejšni teden."
Slika na videofonu je bila kristalno čista, zvok jasen in prav nič
popačen. Res je sicer, da Afrika ni ravno posejana z optičnimi kabli,
vendar pa je na nebu vse polno geosinhroničnih satelitov. Takoj, ko sem jo
zagledala na videofonu, sem se prepričala, da ni zbolela. Paula je imela
prav. Jaz sem bila videti kot smrt, ona pa je bila tako živahna, da jo je
kar razganjalo. Paula je pol življenja preživela v naravi, tako da se je
njena koža starala precej hitrejše od moje. Vendar pa je vedno izžarevala
tolikšno energijo in odločnost, da je to še kako nadoknadila.
Paula je imela obraz tik ob slušalki, tako da nisem dobro videla, kje se
nahaja. Videti je bilo, kot da stoji v nekakšni kolibi iz steklenih
vlaken, ki jo razsvetljuje nekaj oljnih svetilk. V primerjavi z navadnim
šotorom je bil to kar precejšen napredek.
"Oprosti! Sploh nisem imela časa, da bi te poklicala. Kako to, da si v
Gabonu? Saj si bila še ravnokar v Ekvadorju..."
"Ja. Vendar sem v Ekvadorju srečala Mohameda. On je botanik. Iz
Indonezije. No, pravzaprav sva se spoznala že v Bogoti, ko je potoval na
nek kongres v Mehiko..."
"Toda..."
"Zakaj sem tukaj? Mohamed ima delo v Gabonu. Neka plesen napada žitarice
in nisem si mogla kaj, da ne bi šla zraven..."
Zmedeno sem prikimala, čeprav nisem niti sledila sestrinim dolgoveznim
pojasnilom. Čez kake tri mesece bo vse to itak že zgodovina. Paula se je
preživljala s pisanjem člankov o popularni znanosti. Potovala je po vsem
svetu in pisala o ekoloških problemih. Za razne revije in televizijo. Če
povem iskreno, sem resno dvomila, da vse to ekološko nakladanje kaj
koristi našemu planetu. Prav gotovo pa je osrečevalo Paulo. In to sem ji
zavidala. Sicer pa v nobenem pogledu nisem bila takšna ženska, kot je bila
moja sestra. In niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi si za en sam
trenutek zaželela živeti njeno življenje. Kljub temu pa me je včasih le
prizadelo, ko sem v njenih očeh opazila takšno vznemirjenje in zanos, kot
ga sama nisem občutila že celo večnost.
Bila sem raztresena in sploh nisem dobro poslušala, kaj je Paula govorila,
ko me je nenadoma vprašala: "Karen? Ali mi boš končno povedala, kaj je
narobe?"
Oklevala sem. Sprva tega nisem nameravala povedati nikomur. Niti njej. In
tudi razlog, da sem jo poklicala, je bil videti vse bolj in bolj absurden.
Saj je bilo vendar nepojmljivo, da bi lahko Paula zbolela za levkemijo.
Nato pa sem kar naenkrat, ne da bi se tega sploh dobro zavedla, začela
zdolgočaseno in z monotonim glasom podrobno razlagati, kaj se mi je
zgodilo. Počutila sem se, kot da se me to čisto nič ne tiče in odtujeno
sem jo opazovala, kako je prvotni šok najprej zamenjalo pomilovanje in
nato strah, saj se je zavedla, da jo čaka isto, kar je doletelo mene. In
to se ji je posvetilo veliko prej, kot bi se zgodilo meni.
Pogovor, ki je nato sledil, je postajal vse bolj mučen in tako boleč, da
si tega ne bi mogla zamisliti niti v sanjah. Paulo je resnično skrbelo
zame, vendar pa je bila tudi ona samo človek in ji je negotovost, ko ni
vedela, kaj bo z njo, prišla do živega. In s tem, ko sem vedela, kako je
vsa iz sebe zaradi lastnih skrbi, je vse njeno govorenje izvenelo narejeno
in lažno.
"Ali imaš dobrega zdravnika? Mu lahko zaupaš?"
Prikimala sem.
"Imaš koga ob sebi? Hočeš, da pridem domov?"
Nejevoljno sem zmajala z glavo. "Ne. Saj je vse v redu. Dobro skrbijo zame
in tudi zdravila imam. Pač pa moraš ti k zdravniku. Na pregled. In to
čimprej." Obupano sem se zazrla vanjo. Čeprav sem bila vse bolj
prepričana, da Paula ni staknila virusa, sem hotela poudariti, da sem jo
poklicala zato, da bi jo posvarila. Ne da bi jokala in stokala, kako mi je
hudo. In končno se ji je le posvetilo. "Še danes bom šla k zdravniku.
Takoj se bom odpravila v mesto. V redu?" je tiho dejala.
Prikimala sem. Bila sem izčrpana, vendar mi je odleglo. Za bežen trenutek
je vsa mučnost najinega položaja kar izpuhtela.
"Saj mi boš sporočila rezultate, kajne?"
Paula je zavila z očmi. "Seveda ti bom."
"V redu." Še enkrat sem prikimala.
"Karen! Bodi previdna! In pazi nase!"
"Bom. Tudi ti pazi nase!" sem odvrnila in izključila računalnik.
Pol ure kasneje sem vzela prvo kapsulo in se spravila v posteljo. In šele
nekaj minut kasneje sem v grlu začutila grenak okus.
***
Najvažnejše je bilo to, da sem povedala Pauli. To, da sem povedala
Martinu, pa je bila čista norost. Hodila sva šele pol leta, vendar bi
lahko natanko pričakovala, kaj bo storil.
"Preseli se k meni. Skrbel bom zate."
"Ne potrebujem nikogar, da bi skrbel zame.
Martin je okleval samo za trenutek. "Poročiva se."
"Da bi se poročila? Le zakaj? Kako neki ti lahko pride na misel, da bi se
v obupu pred smrtjo hotela poročiti?"
"Ne govori tako. Rad te imam. Kako, da tega ne moreš razumeti?" je rekel
Martin in se namrščil.
Paula se je nasmejala. "Vseeno mi je, če me ljudje pomilujejo. Pravijo
sicer, da je to ponižujoče, vendar mislim, da je kljub vsemu nekaj povsem
normalnega. Prav gotovo pa nočem, da bi me to obremenjevalo štiriindvajset
ur na dan." Nato sem ga poljubila, vendar pa je bil Martin še vedno ves
namrščen. Hvala bogu, da sem mu novico povedala šele po seksu. Drugače bi
gotovo delal z menoj tako pazljivo, kot če bi bila iz sladkorja.
Martin se je kljubovalno obrnil proti meni. "Zakaj si tako trda do sebe?
Kaj skušaš dokazati? Da si nadčlovek? Da ne potrebuješ nikogar?"
"Dobro me poslušaj! Že od vsega začetka veš, da potrebujem zasebnost in
samostojnost. Kaj sploh hočeš slišati? Da se bojim? Saj se. Na smrt me je
strah. Še vedno pa sem taka, kot sem vedno bila in imam iste želje in
potrebe kot prej. Zelo sem ti hvaležna za dobro voljo, vendar mi pač ne
moreš pomagati," sem še obzirno dodala in ga nežno pobožala po prsih.
"Ali ti sploh kaj pomenim?"
Vzdihnila sem in zarila glavo pod blazino. "Ko te bo zopet prijelo, da bi
me nategnil, me kar zbudi. Saj si to hotel slišati, mar ne?" me je
prešinila misel, vendar tega seveda nisem izgovorila na glas.
***
Paula me je poklicala čez en teden. Bila je okužena. Število njenih belih
krvničk se je povečalo, rdečih pa zmanjšalo. Ko mi je povedala za svojo
krvno sliko, sem se zavedla, da je prav taka, kot je bila moja pred kakim
mesecem dni. Dobila je celo isto zdravilo, kot sem ga dobila jaz. Čeprav
to ni bilo čisto nič presenetljivega , pa me je ob tej misli prevelo
neprijetno, klavstrofobično čustvo.
Skupaj bova živeli ali umrli.
V dnevih, ki so prihajali, me jo to spoznanje vse bolj in bolj obsedalo.
Bilo je kot nekakšen voodoo. Kot čarovniški urok iz pravljice. Ali pa
izpolnitev besed, s katerimi sva se zaobljubili tisti večer, ko sva
postali krvni sestri. Nikoli nisva sanjali istih sanj in prav gotovo nisva
nikoli ljubili istih moških. Zdaj pa... Videti je bilo tako, kot da naju
je doletela kazen, ker nisva dovolj spoštovali naravnih sil, ki so naju
vezale.
Pravzaprav sem dobro vedela, da je vse to le navadno s*****. Sile, ki so
naju vezale. Pa kaj še! Šlo je samo za način mišljenja, ki ga je porodila
skupna stiska. In čisto nič drugega. Resnica je bila ravno obratna.
Biokemijska mašinerija bo izrekla enako obsodbo za naju obe, pa čeprav je
bilo med nama na tisoče kilometrov in kljub temu, da sva si zaradi
genetske istovetnosti tako kljubovalno začrtali ločeni življenji.
Poskušala sem se zakopati v delo in do neke mere mi je to tudi uspelo.
Seveda le v primeru, če duševno otopelost, ki nastane po osemnajstih urah
pred računalnikom, lahko štejem za uspeh.
Postopoma sem se začela izogibati Martinu, saj je delal z menoj, kot da bi
bila popolnoma nebogljena. Gotovo mi je hotel samo dobro, vendar nisem
imela več moči, da bi se znova in znova dokazovala. Po drugi strani, kar
je bilo sicer že nekoliko zblojeno, pa sem ga začela pogrešati. Njega in
njegovo trdovratno vztrajanje, da bi skrbel zame. S tem, ko sem se mu
upirala, vsaj nisem bila videti tako nebogljena, kot je očitno pričakoval.
Pa tudi novih moči sem si nabirala tako.
Sprva sem telefonirala Pauli vsak teden, nato pa vse redkeje. Pravzaprav
bi si morali popolnoma zaupati, vendar je bilo to daleč od resnice. Najini
pogovori so bili plehki. Predobro sem jo poznala in sem že vnaprej vedela,
kaj ima v mislih. Tako kot je vedela ona. Zato ni imelo nobenega smisla,
da bi si skušala kakorkoli olajšati dušo. Vedeli sva, kaj naju čaka in
monotonost in spoznanje o neizbežnosti usode, sta naju dobesedno dušili.
Sprva sva se trudili na vso moč in se delali, kot da z optimizmom zreva v
prihodnost. Vendar pa sva to počeli iz obupa in je bilo popolnoma
neprepričljivo. Sčasoma sem sklenila, da jo bom poklicala, če bom izvedela
kakšno dobro novico. Do takrat pa vse skupaj itak ni imelo nobenega
smisla. In postalo je očitno, da se je Paula odločila enako.
Vse otroštvo sva bili prisiljeni preživeti skupaj. Saj sva se imeli radi,
toda... V šolo sva vedno hodili v isti razred. In nosili sva enake obleke.
Za božič in rojstni dan sva dobivali enaka darila. In tudi zboleli sva
vedno istočasno. Imeli sva enake bolezni, ki sva jih staknili zaradi
enakih razlogov. Ko je Paula odšla od doma, sem ji sprva zavidala in nekaj
časa sem bila strašansko osamljena. Nato pa me je ob občutku svobode
prevelo zadovoljstvo in zavedela sem se, da mi ni prav nič do tega, da bi
ji sledila. Takrat sem spoznala, da sta se najini življenjski poti
dokončno ločili.
Zdaj pa je bilo vse skupaj videti kot ena sama iluzija. Skupaj sva živeli
in skupaj bova umrli in vsi najini napori, da bi potrgali spone, ki so
naju oklepale, so bili zaman.
***
Kakšne štiri mesece po začetku zdravljenja, se je moja krvna slika začela
popravljati. Še nikoli prej se nisem tako bala prepustiti lažnim upom, da
bom ozdravela in sem se zato nenehno prepričevala, da ne smem biti
pretirano optimistična. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi poklicala
Paulo. Nisem si mogla predstavljati nič hujšega kot to, da bi jo napeljala
na misel, da bova ozdraveli, kasneje pa bi se izkazalo, da ni tako. Celo
takrat, ko je dr. Packardova previdno in skorajda nekoliko nejevoljno
priznala, da se moje zdravje le izboljšuje, sem si dopovedovala, da je
zdravnica za trenutek popustila, da ni popolna odkrita z menoj in da me
skuša samo potolažiti.
Ko sem se nekega jutra prebudila, sicer še nisem bila popolnoma
prepričana, da bom ozdravela, vendar pa sem imela že dovolj tega, da sem
se v strahu pred razočaranjem utapljala v samopomilovanju. Je že tako, da
v življenju ni nič gotovo in če se s tem človek noče sprijazniti, potem je
lahko vedno nesrečen. Sicer pa se bolezen lahko vedno povrne in prav tako
se lahko zgodi, da se nenadoma pojavi popolnoma nova viroza.
Tisto mrzlo in temačno jutro je deževalo in ko sem se spravila iz
postelje, me je oblila kurja polt. Kljub temu pa vse od začetka bolezni še
nisem bila tako dobre volje.
V mojem računalniškem poštnem nabiralniku je bilo sporočilo z oznako
zaupno. Tresla sem se kot trepetlika in trajalo je več kot pol minute, da
sem se spomnila pravega gesla.
Sporočilo je poslal upravnik ljudske bolnišnice v Librevilleju, ki mi je
zaželel sožalje ob sestrini smrti in obenem zaprosil še za napotke, kaj
naj stori z njenim truplom.
Ne vem, kaj sem najprej občutila. Nejevero. Krivdo. Zmedenost. Strah. Kako
neki je lahko umrla, ko pa sem jaz že skoraj okrevala? Kako neki je lahko
umrla, ne da bi mi karkoli sporočila? Kako neki sem lahko dopustila, da je
umrla sama? Odmaknila sem se od računalnika in se sesedla ob hladni,
kamniti steni.
Najhujše je bilo to, da sem se zavedla, zakaj se Paula ni več oglasila.
Gotovo je bila prepričana, da tudi jaz umiram in tega sva se seveda
najbolj bali. Da bova umrli istočasno. Da bova kljub vsemu umrli skupaj,
kot da bi bili eno.
Le kako je bilo mogoče, da ji zdravila niso pomagala, meni pa so rešila
življenje? Pa so mi res rešila življenje? Za trenutek me je prešinila
čista paranoja in začela sem se spraševati, če v bolnišnici niso potvorili
testnih rezultatov. Če je bilo tako, potem sem bila tudi sama že z eno
nogo v grobu. No, takšno razmišljanje je bilo že samo po sebi čisti
nesmisel.
Zakaj je torej umrla? Pravzaprav je bila ves čas samo ena rešitev. Paula
bi se morala vrniti domov. Prisiliti bi jo morala, da se vrne domov. Kako
neki sem lahko dopustila, da je ostala v tisti tropski deželici v tretjem
svetu? Imela je oslabljen imunski sistem, verjetno je bila tudi
podhranjena, živela pa je v nekakšni kolibi iz steklenih vlaken in brez
dostojnih sanitarij. Morala bi ji poslati denar, karto za avion ali pa kar
sama odleteti tja in jo odvleči domov.
Namesto tega pa sem z njo prekinila stike. Ker sem se bala, da bova umrli
skupaj. Bala sem se prekletstva, ki naju je doletelo, ker sva si bili
preveč podobni. In pustila sem jo, da je umrla sama.
Skušala sem se zjokati, vendar mi ni uspelo. Sedela sem v kuhinji in tiho
hlipala. Nič nisem bila vredna. Ubila sem svojo sestro zaradi praznoverja
in strahopetnosti. Nisem imela nikakršne pravice do življenja.
Naslednjih štirinajst dni sem se mučila z zakonskimi in administrativnimi
težavami smrti na tujem. Paula je v testamentu zapisala, da želi
upepelitev, ne pa tudi, kje naj bi ta bila. Zato sem uredila, da so njeno
truplo in njene osebne predmete pripeljali v domovino. Na pogrebni
maši(zadušnici) je bila le peščica ljudi. Najini starši so se smrtno
ponesrečili pred dobrimi desetimi leti in čeprav je imela Paula veliko
prijateljev po vsem svetu, jih le nekaj uspelo priti na pogreb.
Martin je kljub vsemu prišel. Ko mi je položil roko na rame sem se obrnila
in jezno zašepetala: "Saj je sploh nisi poznal. Kaj sploh počneš tukaj?"
Martin je bil vidno prizadet in je nekaj trenutkov samo zaprepadeno buljil
vame, se nato obrnil in odšel brez besed.
Ne bom se pretvarjala, da mi ni odleglo, ko mi je dr. Packardova povedala,
da sem ozdravela. Dejstvo, da si ob tem nisem dala duška, pa jo je
verjetno precej begalo. Saj bi ji lahko povedala, kaj se je zgodilo Pauli,
pa nisem hotela slišati puhlih fraz, kako nerazumna sem, ker se čutim
krivo za njeno smrt.
Paula je bila mrtva, jaz pa sem se z vsakim dnem počutila bolje. Pogosto
sem bila zaradi občutka krivde in depresije čisto preč, še največ časa pa
sem bila čisto otopela. In čisto malo je manjkalo pa bi se z vsem tem tudi
končalo.
***
Kot je Paula navedla v oporoki, sem večino njenih osebnih stvari:
beležnic, disket, avdio in video trakov, poslala njenemu agentu. Ta naj bi
jih posredoval raznim urednikom in producentom, katerim bi mogoče še kaj
prišlo prav. Ostala so samo še oblačila, malo nakita in kozmetike in
raznorazne drobnarije. Med temi je bila tudi steklena posodica z rdečkasto
črnimi kapsulami.
Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vzela eno od tistih kapsul, saj sem
imela še vsaj pol ducata svojih. Ko sem vprašala zdravnico, če jih lahko
jemljem do konca, je samo skomignila in odvrnila, da mi škodovati že ne
morejo.
Vendar po Paulini kapsuli nisem občutila nikakršnega priokusa. Kadarkoli
sem pogoltnila eno od svojih kapsul, pa sem že po nekaj trenutkih občutila
grenak priokus. Zato sem odprla še eno kapsulo in stresla ščepec belega
prahu na jezik. Bil je popolnoma brez okusa. Hitro sem pograbila svojo
zalogo kapsul in poskusila eno na popolnoma enak način. Moja kapsula je
imela tako ogaben okus, da so mi pritekle solze v oči.
Na vso moč sem se trudila, da ne bi napravila kakšnega prenagljenega
sklepa. Še kako dobro sem vedela, da farmacevtske preparate velikokrat
mešajo z neaktivnimi sestojki. In prav gotovo ni treba vedno primešati
istih sestavin. Toda zakaj naj bi v te namene uporabili tako grenak
preparat? Tako grenak okus je imela lahko samo droga. Na obeh posodicah je
bil enak logotip in isto ime proizvajalca. Ista znamka zdravila. In isto
latinsko ime. Aktivna sestavina zdravila je bila označena z isto kemijsko
označbo. Tudi proizvodna koda je bila popolnoma enaka. Do zadnje kodne
črte. Samo proizvodna serijska številka je bila drugačna.
Prva možna razlaga, ki mi je prišla na misel, je bila skorumpiranost.
Čeprav se nisem mogla spomniti podrobnosti, pa sem vedela, da je bilo v
časopisju opisano na ducate primerov, v katerih so pokvarjeni uradniki
zdravstvenih organizacij držav v razvoju preprodajali zdravila na črnem
trgu. Najboljši način prikrivanja tatvine je, da ukradeni izdelek
nadomestiš z nečim, kar je cenejše, neškodljivo in popolnoma neuporabno.
Na želatinskih kapsulah ni bilo nič drugega kot logotip tovarne, kjer so
zanesljivo izdelovali na tisoče različnih zdravil. Tako verjetno ni bilo
posebno težko poiskati nekaj cenejšega, kar je bilo enake velikosti in
barve.
Sprva nisem imela pojma, kaj naj si mislim o tem. Neznani birokrati na
drugem koncu sveta so povzročili smrt moje sestre. Možnosti, da bi jih
pripeljala pred roko pravice skoraj ni bilo. Tudi če bi mi uspelo, da bi
dobila kak stvaren dokaz, ne bi mogla dosti pričakovati. Morda bi si
veleposlaništvi kvečjemu izmenjali diplomatske poslanice. Tako, kot
protest in namesto opravičila.
Dala sem analizirati eno od Paulinih kapsul. Analiza me je stala celo
premoženje, vendar sem že tako zabredla v dolgove, da mi je bilo čisto
vseeno. V kapsulah je bilo polno različnih topljivih, anorganskih delcev,
ni pa bilo niti sledu o preparatu, kot je pisalo na nalepki. Pravzaprav
notri sploh ni bilo ničesar, kar bi lahko kakorkoli biološko delovalo. To
ni bilo niti ceneno, nadomestno zdravilo, ki naj bi ga izbrali po
naključju.
Skratka, v kapsulah je bil namesto zdravila navaden blažev žegen.
Nekaj trenutkov sem stala z računalniškim izpisom v rokah in se spraševala
za kaj sploh gre. Če bi šlo za navaden pohlep bi še nekako razumela, v tem
primeru pa sem naletela na takšno nečlovečnost, da me je kar mrazilo.
Enostavno nisem mogla verjeti, da je kaj takega sploh mogoče in sem se
skušala prepričati, da je nekako le prišlo do napake. Saj vendar nihče na
svetu ne more biti tako okruten!
Nato so me ponovno prešinile besede dr. Packardove: "Skrbite zase tako kot
do sedaj. Ne počnite nič nenavadnega."
Oh, ne, doktorica! Seveda ne, doktorica! To pa res ne bi bilo lepo, če bi
pokvarila zdravstveni poskus s kakšnimi nepreverjenimi, zunanjinimi
faktorji, ki jih ni mogoče nadzirati....
***
Naslednji dan sem poiskala raziskovalno novinarko. Baje je bila ena
najboljših. Dogovorila sem se za sestanek v neki kavarnici na obrobju
mesta.
Ko sem se peljala tja, sem bila prestrašena, jezna in zmagoslavna obenem.
Bila sem prepričana, da sem naletela na prevaro stoletja. Novinarsko
bombo. Da sem kot Meryl Streep v vlogi Karen Silkewood. Ob misli na sladko
maščevanje se mi je vrtelo. Glave bodo kar padale, mi je rojilo po mislih.
Nihče me ni hotel z avtom zriniti s ceste. Kavarnica je bila prazna in
natakar je komajda poslušal najino naročilo, kaj šele najin razgovor.
Novinarka je bila zelo prijazna in mi je mirno pojasnila nekaj
življenjskih dejstev. Zaradi posledic katastrofalne epidemije Monte Carlo
so sprejeli cel kup nove zakonodaje, ki naj bi omogočala reševanje
najnujnejših primerov, vendar so kasneje precejšen del teh zakonov
umaknili. Takrat je bilo treba razviti nova zdravila za nove bolezni in
edini način, ki je to omogočal, je bila ukinitev togih predpisov, ki so
preprečevali zdravnikom, da bi učinkovito in sorazmerno poceni izvajali
klinične poskuse.
Po starem sistemu preizkušanja zdravil ni nihče vedel, kdo je dobil
zdravilo in kdo ne. Ne bolnik in ne zdravnik. S tem je bil bodisi
seznanjen nekdo tretji ali pa so vnesli podatke kar v računalnik. Na ta
način so pri določanju učinkovitosti preparatov lahko upoštevali tudi
morebitno izboljšanje pri bolnikih, ki jih sploh niso zdravili.
Pri tem tradicionalnem pristopu je prihajalo do dveh težav. Najprej je
bilo treba povedati bolnikom, da imajo le polovične možnosti, da kapsule,
ki so jih dobili, vsebujejo zdravilo. In da je tudi v tem primeru še vedno
vprašanje, če jim bo to kaj pomagalo. Takšni bolniki so bili pod hudim
psihičnim pritiskom. Seveda se je isto dogajalo tudi bolnikom v kontrolnih
skupinah in tistim, ki so dejansko prejemali zdravila. Vse to je precej
zapletlo napovedovanje, kaj se bo dogajalo, ko bo zdravilo dostopno vsem.
Kateri stranski učinki so pravi in kateri so le posledica negotovosti
bolnikov?
Druga in obenem precej resnejša stvar pa je bila ta, da je bilo vse težje
najti ljudi, ki bi se odpovedali zdravljenju. Takrat, ko človeku grozi
smrt, so mu znanstvene metode bolj malo mar. Vsakomur gre samo za
najboljšo možnost preživetja. Če zdravilo za bolezen ne obstaja, potem se
bo marsikdo zadovoljil tudi z nepreizkušenimi zdravili. Vendar pa ni bilo
nikakršnega razloga, da bi si še naprej poslabševal možnost ozdravitve. In
to za celih petdeset odstotkov. Samo zato, da bi ustregel nekemu
tehnokratskemu birokratu, ki je bil obseden z detajli.
V dobrih, starih časih, ko so zdravniki lahko z neprosvetljenimi množicami
počeli, kar se jim je zahotelo, ni bilo takšnih težav. Bolniki so bodisi
sodelovali pri testnih projektih slepega preizkušanja novih zdravil ali pa
tudi ne. In v slednjem primeru seveda umrli. S pojavom AIDS-a in nenehnim
politiziranjem problema se je vse spremenilo. Na črnem trgu se je
dobesedno čez noč pojavilo na desetine novih, nepreizkušenih zdravil, ki
so našla pot do ljudi kar iz laboratorijev.
Rešitev problema je bila več kot očitna.
Bolnikom je treba lagati. Vsem bolnikom.
V naslednjih letih sicer niso sprejeli nobene zakonodaje, ki bi dopuščala
zdravljenje na slepo, saj bi drugače ljudje to zagotovo opazili in takoj
zagnali vik in krik, po drugi strani pa so v skladu z novodobnimi
reformami začenjali ukinjati in blažiti vse zakone, ki so tovrstno početje
označevali kot nezakonito. No, vsaj videti je bilo tako, saj še nobeno
sodišče ni imelo možnosti, da bi o tem tudi presodilo.
"Le kako lahko zdravnik naredi kaj takšnega? Da tako laže? Saj tega ne
more opravičiti niti pred samim seboj?"
Novinarka je skomignila z rameni. "Saj tudi dvojnega testnega preizkušanja
zdravil na slepo niso nikoli zadovoljivo pojasnili javnosti. Kaj šele
tretjega! Je že tako, da mora dober znanstvenik v prvi vrsti bolj skrbeti
za testne podatke kot za življenje bolnikov. Mar ne razumete, da so
podatki veliko pomembnejši? Čim pravilneje ovrednotimo neko zdravilo, tem
več življenj lahko rešimo. Dolgoročno gledano, seveda."
"Oh, s*****! Saj ne more biti res, da so lažna zdravila tako pomembna. Saj
so navaden blažev žegen! Komu neki so mar podatki o preparatih, ki nimajo
nobenega zdravilnega učinka? Mar ni dovolj, če primerjamo učinek dveh
različnih, potencialnih zdravil? Saj že s takšno primerjavo izvemo, katero
zdravilo je učinkovitejše in s katerim lahko rešimo več življenj. Saj
lažnih medikamentov sploh ne potrebujemo..."
"Res je, da znanstveniki včasih opravijo tudi takšne raziskave, vendar
pomembnejše znanstvene revije ne cenijo takšnih poskusov. V bistvu sploh
nimajo možnosti za objavo..."
Zaprepadeno sem se zazrla v novinarko. "Kako je mogoče, da veste vse to,
storite pa nič? Mediji bi lahko to razkrili po vsem svetu. Če bi povedali
ljudem, kaj se dogaja..."
Novinarka se je trpko nasmehnila. "Seveda bi lahko objavila ugotovitev, da
je teoretsko vse zdravljenje na slepo v skladu z zakonodajo. Saj je nekaj
novinarjev to že storilo, vendar njihovi članki sploh niso prišli na
naslovne strani. Če pa bi hotela razkriti kakršnekoli natančne podatke o
takšnem trojnem testnem sistemu preizkušanja zdravil na slepo, bi se
znašla v hudih težavah. Zaradi ogrožanja javnega zdravja bi me kaznovali
za kakih pol milijona dolarjev, pa še v zapor bi me vtaknili za kakšnih
petindvajset let. Da niti ne pomislim, kaj bi storili tistemu, ki bi to
objavil. Vsa izredna zakonodaja, ki so jo sprejeli ob izbruhu obolenj tipa
Monte Carlo je še vedno veljavna."
"To je bilo vendar pred dvajsetimi leti!"
"Drži. Pa se morda spomnite, kaj so takrat rekli izvedenci?" je vprašala
novinarka, spila kavo in vstala.
"Ne."
"S posledicami epidemije Monte Carlo bomo morali živeti še več generacij."
***
Potrebovala sem kar štiri mesece, da sem končno prodrla v omrežje
farmacevtskih tvrdk, ki so izdelovala zdravila.
Sprva sem na računalniku prisluškovala in kradla podatke nekaterim
vodilnim uradnikom, ki so delali doma. Ni trajalo dolgo, da sem odkrila
tipa, ki o računalništvu ni imel pojma. Bil je čisto navadno teslo, saj je
računalniški program, ki je stal več kot deset tisoč dolarjev, uporabljal
kot kak petletni paglavec. Za mene je bil ta tip pravi božji dar, čeprav
se mu o tem seveda ni niti sanjalo.
Najboljše od vsega pa je bilo to, da je bil popolnoma zasvojen z neko
dolgočasno in skrajno bebavo pornografsko video igrico. Bil je tak bebec,
da bi se gotovo začel opravičevati računalniku, če bi se mu sesul
programski sistem. Zaradi svoje perverznosti namreč.
Naslednjih štirinajst dni sem delala kot nora in skušala na vsak način
sprogramirati miniaturen programček, ki bi ga bil sposoben natipkati tudi
tak bebec. Najprej sem napisala programček s sedemdesetimi znaki, kasneje
pa mi je uspelo, da sem ga skrčila na pičlih triindvajset znakov. Nato sem
čakala in čakala, dokler sem mi ni končno ponudila ugodna prilika, ko je
tip ravno brkljal po porničih. Prekinila sem njegovo povezavo z
računalniško mrežo, se priključila na njegov računalnik in natipkala:
USODNA SISTEMSKA NAPAKA!
ZA PONOVNO DELOVANJE NAPIŠITE NASLEDNJE BESEDILO:
Prvič mu je spodletelo. Sprožila sem alarm in ponovila zahtevo. Drugič mu
je uspelo pravilno natipkati besedilo. Prvi del kombinacije, ki sem jo
sestavila, je izključil njegov delovni program iz operativnega sistema in
ga speljal skozi mikroprocesor, s katerim sem dešifrirala podatkovno bazo.
Sledila je številka s šestimi decimalkami, ki je bila za možakarja čista
latovščina, v bistvu pa je bil to mikroprogramček, s katerim sem si
zagotovila dostop do vseh njegovih datotek in jih presnela. Tako so se vse
informacije dobesedno znašle v mojem naročju.
Če bi ta računalniški teleban komurkoli povedal, kaj se je zgodilo, bi
vsakdo, ki bi imel kaj soli v glavi, takoj posumil, da je nekaj narobe. Pa
bi možakar tudi povedal, kaj je počel, ko ga je presenetil računalniški
hrošč? Nekako sem dvomila v to.
Vsa telebanova gesla sem že imela. Ko sem šarila po njegovih datotekah sem
odkrila še algoritem, s katerim sem se lahko izogibala zaščitnim pastem v
celotnem operativnem sistemu. Skratka, uspelo mi je.
***
Preostala računalniška protivlomna zaščita ni bila vredna počenega groša.
No, vsaj glede tega, kar sem potrebovala jaz. Informacije, ki naj bi
zanimale morebitne poslovne tekmece, so bile dobro zaščitene, vendar meni
prav gotovo ni bilo do tega, da bi ukradla recept za najnovejše čudežno
zdravilo proti hemeroidom.
Lahko bi povzročila kar veliko škode. Lahko bi preprečila delovanje
podpornih programov. Lahko bi sprogramirala postopno odstopanje stanja na
njihovih bančnih računih, tako da se še zavedli ne bi, kdaj bi se znašli v
bankrotu. Ali da bi jih zašila zaradi utaje davkov. Po glavi mi je rojilo
na stotine zamisli, kakšno škodo bi lahko naredila. Od tega, da bi v hipu
popolnoma sesula ves sistem ali da bi s subtilnimi sabotažami postopno
povzročala nepopravljivo škodo, za katero še vedeli ne bi, dokler ne bi
bilo prepozno.
Na koncu sem se le uspela obvladati. Vedela sem, da se bo boj kmalu
preselil v politične kroge in da mi bo vsaka drobnjakarska maščevalnost še
kako škodovala in spodkopala moj načelni boj za etiko zdravniškega
poklica.
Zato sem naredila samo tisto, kar je bilo nujno potrebno.
Najprej sem poiskala datoteke z imeni in naslovi vseh, ki so nevede
sodelovali v trojnem testiranju zdravil na slepo in nato poskrbela, da so
izvedeli, kaj so jim storili predstavniki farmacevtske industrije. Bilo
jih je dobrih dvesto tisoč. Bili so po vsem svetu, vendar mi je uspelo
odkriti nek zajeten reprezentančni črni fond, s katerim sem zlahka pokrila
stroške poštnih storitev.
Še malo, pa bodo ljudje po vsem svetu zvedeli za naše gorje. Z nami bodo
delili ogorčenje in bes. Več kot pol nas je bilo tako bolnih, da smo bili
že na pragu smrti in moja prva naloga je bila, da rešim tiste, ki se jih
je še dalo rešiti.
Poiskala sem program, ki je skrbel za razdeljevanje zdravil. Program, s
katerim so ubili Paulo in na tisoče drugih. In to samo zato, da bi
uveljavili novo eksperimentalno tehniko preizkušanja zdravil.
Spremenila sem program. Za malenkost. Dodala sem samo še eno laž. In tako
bo tudi v vseh naslednjih poročilih zapisano, da polovica vseh bolnikov,
ki sodeluje v preizkušanju zdravil na slepo, prejema namesto zdravil
preparate, ki učinkujejo kot navaden blažev žegen. Kar seveda ni več res.
Ustvarila sem na ducate novih, zajetnih datotek, ki so se popolnoma
skladale s to drobno lažjo. Samo neka drobcena datoteka, katere ne bo
nikoli ugledalo človeško oko, je drugačna. V datoteki, ki je nadzirala
razdeljevanje zdravil na tekočih trakovih je bil dodaten ukaz za vse
industrijske robote, da morajo položiti zdravilo v vsako stekleničko.
Lažnemu zdravljenju na slepo sem dodala še eno laž. Trem lažem sem dodala
še četrto in tako izničila vso lažnivost poskusnega zdravljenja. Dokler ne
bo konec z vso to prevaro.
***
Enkrat tiste dni me je obiskal Martin.
"Slišal sem, s čim se ukvarjaš. RESMED. Resnica v medicini." Martin je iz
žepa izvlekel časopisni članek in prebral: "Medicina brez meja. Novo
zdravstveno združenje RES-MEDdd se odločno zavzema k popolni odpravi
mazaštva, sleparij, vseh vrst šarlanstva in zdravniških goljufij in to
tako v alternativni kot konvencionalni medicini. Sliši se več kot dobro."
"Hvala!"
Martin je za trenutek okleval. "Slišal sem, da potrebujete prostovoljce.
Za pomoč v pisarni."
"Res je."
"Lahko bi pomagal kakšne štiri ure na teden."
Bruhnila sem v smeh. "Ma, kaj ne poveš? No, najlepša hvala, vendar mislim,
da bomo nekako zvozili tudi brez tebe."
Za trenutek je kazalo, da bo Martin kar odkorakal skozi vrata, vendar je
bolj presenečen kot užaljen le obstal: "Torej, ali potrebujete
prostovoljce ali ne?" je vprašal.
"Da, toda..." Toda kaj? Če je Martin lahko pogoltnil svoj ponos in
ponudil pomoč, potem lahko isto storim tudi jaz. Sprejela sem ga za pomoč
ob sredah popoldne.
***
Sem ter tja me zaradi Paule še vedno tlačijo more. Ko se zbudim, se mi
zdi, kot da vonjam plamen že davno pozabljene sveče in prepričana sem, da
Paula stoji v temi tik ob meni. Kot da sem se zopet preselila v čas, ko
sem bila še devetletna deklica in ko sem bila vsa prevzeta v nenavadnih,
hipnotičnih okoliščinah.
Vendar pa me tisti deklič iz moje mladosti ne preganja več. Saj ni nikoli
umrla. Odrasla je in se mi popolnoma odtujila. Paula se je borila za svojo
samostojnost bolj kot vse na svetu. Kaj pa če bi res obe umrli isto uro? V
bistvu tudi to ne bi pomenilo prav nič. In seveda tudi ne bi nič
spremenilo. Ni je bilo stvari na svetu, ki bi lahko segla nazaj v
preteklost in naju oropala ločenih življenj. Najenih ločenih uspehov in
porazov.
Šele zdaj se zavedam, da krvna prisega, ki se mi je takrat zdela tako
zlovešča, Pauli ni pomenila nič več kot prazen nič. Na ta način se je
pravzaprav posmihala sami možnosti, da bi se najini usodi lahko kakorkoli
prepletli. Le zakaj se mi to ni tako dolgo posvetilo?
Pravzaprav pa me vse to sploh ne bi smelo presenečati. Resnica in veličina
njenega zmagoslavja je ležala v tem, da je nikoli nisem niti dobro
poznala.
prevedel Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 07.09.2011 22:23:43
by sigismundus
Ted Chiang: Brez izbire
To je opozorilo. Berite pazljivo.
Do zdaj ste verjetno že videli napovedovalnik. Medtem, ko to berete, so
jih prodali že na milijone. Za tiste, ki ga še niste videli, naj povem, da
je to majhna napravica, podobna daljincu za avtomobil. Na njem je samo ena
tipka in zelena lučka, ki se prižge takrat, ko pritisnete na tipko. No,
pravzaprav se prižge trenutek prej, predno pritisnete tipko.
Večini ljudi, ki prvič naletijo na napovedovalnik, se zdi, kot da igrajo
nenavadno igrico. Namen igrice naj bi bil, da pritisneš stikalo potem, ko
zasveti lučka. Prav nič zahtevnega ni v tem. Če pa hočeš prekršiti
pravila, hitro odkriješ, da to enostavno ne gre. Če hočeš pritisniti
stikalo, ne da bi se prej zasvetila lučka, se lučka takoj prižge in to ne
glede na to, kakor hiter si. Dejstvo je, da vedno pritisneš stikalo šele
trenutek zatem, ko se prižge lučka. Če pa se odločiš, da boš pritisnil
stikalo, ko se bo posvetila lučka, se ta sploh ne prižge. Karkoli storiš,
lučka se vedno prižge tik pred tem, ko pritisneš na stikalo. Nobenega
načina ni, da bi prevaril napovedovalnik.
V vsakem napovedovalniku je vgrajeno vezje z negativnim časovnim zamikom,
tako da napravica pošilja signal v preteklost. Celosten pomen tovrstne
tehnologije bo postal jasen šele kasneje, ko bo prihajalo do večjih
časovnih zamikov, vendar pri opozorilu ne gre za to. Bistvo problema je
to, da napovedovalnik dokazuje, da svobodna volja ne obstaja.
Ljudje so vedno dokazovali, da je svobodna volja samo iluzija. Nekateri so
se sklicevali na fiziko, drugi na logiko. Večina se sicer strinja, da so
takšni dokazi nesporni, v bistvu pa nihče noče sprejeti očitnih
zaključkov. Občutek, da imaš svobodno voljo je premočan, da bi se kdorkoli
pustil prepričati v nasprotno. Zato je potrebna predstavitev, to pa
omogoča napovedovalnik. Značilno je, da je sprva vsakdo dobesedno zasvojen
z napovedovalnikom vsaj nekaj dni. Kaže ga prijateljem in skuša
prelisičiti napravico na najrazličnejše načine. Kasneje se morda zdi, kot
da je oseba izgubila zanimanje za to novotarijo, vendar pa v naslednjih
tednih neizogibno spoznanje počasi le prenikne v njihovo zavest. Nekateri
ljudje, potem ko spoznajo, da njihove odločitve sploh nič ne pomenijo, ne
želijo odločati o ničemer več. Kot množica apatičnih depresivnežev iz
Melvillovega romana se niti gibljejo nič več. Kakšno tretjino tistih, ki
so se igračkali z napovedovalnikom, so morali odpeljati v bolnišnico, saj
so zavračali hrano. Končno stanje je akinetični mutizem, nekakšna budna
koma. S pogledom sicer zasledujejo gibanje okoli sebe in se občasno
presedejo, kar pa je tudi vse. Še vedno so se sposobni premikati, vendar
so za to izgubili sleherno motivacijo. Predno so izumili napovedovalnik je
bil akinetični mutizem zelo redek, posledica poškodbe sprednjega
možganskega cingularnega korteksa. Zdaj se širi kot nekakšna spoznavna
kuga. Svojčas so ljudje fantazirali o misli, ki lahko uniči misleca. Kot v
kaki lovecraftovski grozljivki. Ali pa o gödelovem teoremu, ki kot za šalo
sesuje človeško logiko. Na koncu pa se je izkazalo, da gre za eno samo
uničevalsko misel. Za spoznanje, da svobodna volja ne obstaja. Vse do
takrat, ko se tega nismo zavedli, misel sploh ni bila škodljiva. Tako se
zdravniki prerekajo z bolniki, dokler se sploh še dzivajo na pogovor.
Dopovedujejo jim, da smo bili srečni in da smo živeli polna življenja tudi
prej, pa ravno tako nismo imeli svobodne volje. "Saj se vendar ni nič
spremenilo. Nobena odločitev, ki ste jo sprejeli prejšnji mesec, ni bila
nič več posledica svobodne volje, kot če bi jo sprejeli danes. Še vedno je
lahko tako, kot je bilo včasih," pravijo. Bolniki pa na to skoraj brez
izjeme odgovorijo: "Toda zdaj vem." In po tem nekateri od njih ne
spregovorijo nikoli več.
Nekateri zatrjujejo, da prav ta sprememba v obnašanju dokazuje da imamo
svobodno voljo. Samodejna naprava vedno deluje enako, samo človek pa lahko
izgubi sposobnost samostojnega razmišljanja. Dejstvo, da nekateri
posamezniki zapadejo v akinetični mutizem, drugi pa ne, samo poudarja
pomen sprejemanja odločitev. Na žalost je takšno sklepanje napačno. Vsaka
vrsta obnašanja je podvržena determinizmu. Čeprav ena vrsta dinamičnega
miselnega sistema lahko sčasoma atrofira in konča v slepi ulici, druga
vrsta pa izkazuje neomejene kaotične razvojne težnje, sta obe v celoti
podvrženi determinizmu.
To opozorilo vam pošiljam nekaj več kot eno leto iz prihodnosti. To je
prvo daljše sporočilo z negativnim zamikom, odkar so uspeli zgraditi
krogotočna vezja, ki delujejo v megasekundnem dometu. Sledilo bo še več
sporočil, ki pa bodo obravnavala druge vsebine. Moje tokratno sporočilo
je: Pretvarjajte se, da se lahko svobodno odločate. Bistveno je, da se
obnašate tako, kot da vaše odločitve nekaj pomenijo. Čeprav seveda veste,
da ni tako. Realnost sploh ni pomembna, pomembno je vaše prepričanje in le
če bote verjeli v to laž, se boste lahko izognili komi v budnem stanju.
Vsa civilizacija je odvisna od te samoprevare. Sicer pa je bilo morda
vedno tako. In kljub temu, da vem vse to, je dejstvo, da je svobodna volja
čista iluzija. Že vnaprej je določeno, kdo bo zapadel v akinetični mutizem
in kdo ne. In prav nihče ne more v zvezi s tem storiti ničesar. Niti tega
ne morete vedeti, kako bo na njega deloval napovedovalnik. Nekateri bodo
podlegli, drugi ne. In tudi tole opozorilo ne bo prav nič spremenilo.
Zakaj ga potem sploh pošiljam? Zato, ker nimam nobene izbere.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 07.09.2011 22:26:56
by sigismundus
Ted Chiang je eno največjih imen v sodobni ZF. Njegovi Towers of Babylon je neprekosljiv. Napisal je ene 14 zgodb, dobil pa za njih ene 20 nagrad. kdor ga ne pozna, nima pojma za kaj gre.
mejte se
Re: Knjige
Posted: 07.09.2011 22:33:06
by sigismundus
eh, kle sem pa enkrat bil:(
napisal za nek srbski forum
pred leti
Desilo se jednom u Bosni, na brdovitom Balkanu
Bilo je to neposredno poslije Daytonskog sporazuma. Ni sedmica nije
prosla. Isao sam u Sarajevo, zapravo u jednom od predgradja Sarajeva.
Vozio sam tada velika njemacka kola. Necu pricati kakvim sam poslom bio
tamo, ali recimo, da je bio vise manje, familijarni.
To su za mene bila veoma losa vremena. U braku je bilo sve losije i
losije. Zbog dece i naravno, punice. Neposredno prije polazak za Sarajevo,
mozda 14 dana prije pokusao sam i samoubistvo, ali me prijatelj dobesedno
izvukao iz onog sveta. No, bio sam na samoj granici i nije mi za opisivat,
kako je to izgledalo. Samo da kazem, da mi se vreme zaustavilo, zvuk je
prestao i sve oko mene je postajalo crno. Kao, da mi je neko nebeski svod
prelivao tintom a buka od tisine mi je zvucalo skoro eerie. Zbog toga sam
i pristao, da idem tada u Sarajevo, jer sam potajno ocekivao, da se vise
necu vratiti. Jer sam trazio smrt.
Put preko Hrvatske je bio sasvim obicajen. Isao sam jadranskom magistralom
i onda skrenuo na sever. I naravno dosao u BiH. Ili tacnije Hercegovinu. U
drzavu, ili djelic drzave, koja se sada nazivala herceg bosnom, koju su
obvladivali Hrvati, svuda hrvatske zastave, hrvatska policija i naravno
hrvatski carinici. Posto sam znao sta se dogadja, imao sam sa sobom par
paketa cigareta, koje sam uturivao policajcima, jer sam ko po obicaju
vozio duplo nego sto je bilo dozvoljeno.
I dosao tamo, gdje sam bio namenjen. Rado su me prihvatili. Bio am kod
Srba. Isli smo skupa po hleb od crvenog krsta, popili lozovace ko nikad u
zivotu, gledali srbsku televiziju, koja je prenosila polozaj iz Srebrenice
i non stop komentirala, kako su se bosanci sami ubijali, da bi stvorili
utisak u svetu, da jih srbi maltretiraju. Slusao sam, kako bosanci uopste
nisu nacija, kako jih je stvorio Tito, kako su nesposobni i prljavi, da
nemaju ni kulture ni jezika. Pa slusao sam sve o srbskim herojima, nasem
Miletu (Milosevicu naravno), te herojima Mladicu i onom ludom psihiatru.
Cak su mi dali i da citam Karadzicove pesme. Imali su njegove knjige. U
pocetku sam jos pokusao malo protivreciti, ali sam prestao. Pa zasto, da
se svadjam sa ljudima, u kojima sam u gostima. A to ovdje navodim samo
zato, da bi se razumjela moja kasnija reakcija, i nije mi ni na kraj
pameti, da sa nekim politiziram.
To je dakle bilo vreme, kada je pala Srebrenica. Kada su prezivjeli
dolazili u Sarajevo. To je bilo vreme, kada su muslimani dobili vlast u
Sarajevu, i kada su se Srbi osecali porazenima i nisu bili sigurno sta ce
biti sa njima. Isto je to bilo vreme, kada je Hrvatska jos vladala Herceg
Bosnom, mada je priznala politički i gospodarski entitet Bosne i
Hercegovine i nije bilo nikakvih znakova, da ce se ista promeniti. Ali
bilo je tamo u blizini Sarajeva i podosta dezerterskih Hrvata, koji su
cekali, da se situacija smiri.
A ja sam bio lose volje. I potpuno apatican. Morao sam provesti u Sarajevu
14 dana a zapravo nisam imao sta raditi. A dosao sam, spreman na sve.
I naravno jednom mi puklo. Sve to vreme sam gledao, kako nitko ne radi.
kako amerikanci popravljaju poteve a Bosanci (bez obzira na nacionalnost),
sedeli su po gostionicima i pijuckali. Najvisi domet njihovog rada i
zarade bio je to, ako je neko isao autom u centar grada i natraske je
pokupio nekog zemljaka i zaracunao mu put, kako da se onaj vozi avtobusom.
Meni je bilo zlo. Zbog toga sam i izmislio stos za glupave bosance i
pametne slovence. I jednom u navalu potpune brezbriznosti i sarkazma
provalio sam ta dva vica.
Naime, prvi je variacija jednog poznatog, ali mi je dobro dosao.
Ide ovako:
Ide Mujo u grad, pa kad se vraca, pobegne mu autobus. I trci Mujo, trci, a
ipak na drugoj stanici ga ne uhvati. Pa trci jos, i zamalo, ali ne, i na
trecoj stanici mu pobegne. No na cetvrtoj stanici on je vec kod kuce i
stigne do svoje Fate sav izmoren. Pa sta ti je, pita Fata. A Mujo kaze, pa
eto trcao sam bez veze za avtobusom, ali ako promislim, ustedeo sam time
sto dinara. A Fata na to: Glupane jedan. Krtenu. trcao bi za taksijem i
ustedeo bih tristo dinara.
No, na to su se svi nasmijali. Vise ili manje. Jer se tako radilo. A onda
dodje stos za pametne slovence. U obliki pitanja. Zasto su picke kisele. I
odgovor: Zato, da i diabeticari imaju nesto od seksa.
Puno je bilo cudnih pogleda. Narocito zbog pametnih slovenaca. Koji su po
nekima prouzrokovali rat u bivsoj Jugi.
No, tog dana sam sa domacinom opet isao po hleb od crvenog krsta. I sedeli
nas dvoje u gostionici, pijuckali lozovacu i cekali, da dodje hleb. Unutra
je bilo puno sveta. Svega i svacega. I sve vise i vise muslimana. I
domacin poceo, da jadikuje. Jadni mi. Sta ce biti sa nama. Sve ce nam
uzeti. I meni pukao film. Pa sta ces ti meni, da jadikujes prijatelju. Jos
pre mesec dana imao si iznad sebe puskomitraljez, kojim su srbi ubijali
decu na pijaci. Nije to bas bilo sasvim tacno, jer od tamo se nije moglo
pucat na pijacu, ali eto. Sta ces ti meni, da jadikujes. Izgovorio sam to
dosta glasno, i cuo je to neki dezerterski hrvat, koji je zivio blizu nas.
Dok me domacin gledao razgroceno, skoro ne vjerujuci sta sam izustio, taj
mu hrvat nadovikne. E moj, dobro ti je to kazao. Ja ne oklevah ni sekund,
pa samo nastavih: Ma nemoj to meni, da pricas. Dosao ja ovde preko Herceg
bosne i sta videh. Svuda Hrvati.Cak sam kupio i marke HercegBosne u
obliznjem gradicu. A sta ste uradili. Zabili ste noz bosancima u ledja.
Covek utihnu, pa se oglasi neki bosanac. Tako je to. Neka se cuje. A ja
nastavljam. A bosanci ce meni, da pricaju. Kad je izbio rat u Sloveniji,
Slovenci su se masovno vracali doma, da odbrane domovinu. I u austriji i
Italiji bilo je puno praznih kampova za izbjeglice, a sta ima u Ljubljani.
Puno mladih bosanaca, ornih za borbu, koji zive po hotelima i zale se, da
dobijaju premalo mesa. A ostavili u bosni djecu, zene, starce. E, to sam
slucajno znao. jer mi je drug policajac u jednom takvom centru, pa mi je
sve ispricao. I tako ja izvredjao sve prisutne. Onako uzgred, kako da to
nije nista.
Zavlado je potpuni tajac. Pa onda se oglasi domacin. Ej, Ziga, istina je,
da si ti od familije, ali mnogo pricas. Ja se na to ni ne osvrnuh, ali
samo kazem, Prijatelju moj, ja sam svoju sahranu vec platio, a ti? i pred
njega polozih potvrdu o placenoj sahrani na moje ime. Pridodah jos potvrdu
od osiguravajuceg zavoda, gdje sam, kao za svaki slucaj, platio prevoz
svog lesa iz Bosne. Jer to nisam htio natovariti svojim bliznjima.
Zavladao je potpun tajac i neverica. Prisutni su znali sta je smrt.
Zivjeli su sa njom i prepoznali su je u meni. Smrdeo sam po smrti. Da mi
je neko tada postavio pistolj na glavu, pomogao bi mi povuci oroz. I to su
znali. Da ne blefiram. Samo je neko izustio: Ludi Slovenac i oko mene se
stvorila praznina. Bio sam pijan i zeljan smrti. A nista se nije desilo.
Ne znam ni sam kako smo se nas dvije vratili kuci. Mislio sam tog dana
otici, ali sam ipak ostao. Bilo je to cudno razpolozenje jos par dana, ali
me domacin na kraju ipak zamoli nesto. Da pokupim sve sto je zaudaralo na
srbsku nacionalnost. Onu prepoznatljivu. karadjicove poezije i pre svega
njegovu paravojnicku oficirsku uniformu. koju je imao zakopanu pored kuce.
Jer su muslimani psima trazili takove stvari i oruzje, koje je bilo
zakopano. I svima bi prerezali grkljan. Celoj familiji. Samo da nadju
takove stvari.
Ne bi verovao, prosao sam dve granice, dok me nisu uhvatili. Na
poslednjoj srbsko-hrvatski granici zaustavila me srbska milicija,
toboznje redovan pregled i nadju uniforme. Bili su bez reci. Konacno je
neko promucao. Pa sta vam je to? Kud ste to dobili? Vojnicke uniforme. Za
koga su? E, vidis , ja u to vreme vozio velika njemacka kola. Sa
njemackom registracijom. A bio slovenac. Situacija je bila neobicna. Ja
jih gledam i progovorim brze od misli. Uh, je l'to. Pa kupio na buvljoj
pijaci, jeftino bilo, petdeset maraka. Sledila je tisina, pa onda jedan
izjavi. Pa ako ste to kupili... No na kraju sam otisao. Pustili su me.
Kao da su osetili, da mi nije do zivota. Isto kao sto su tada na Ilidji u
kavani osetili moj vonj po smrti, kojeg sam doneo zbog pokusaja, da se
ubijem. Jer su se te stvari prepoznavale. Tada u ono vreme i na onim
prostorima.
E, tako je to bilo. Jos uvek imam te uniforme. I medalje. I herceg
bosanske marke. I jos uvek sam ziv. Mada se u meni nesto promenilo. Kao da
sam tudjinac u ovom svetu. Gost, skoro bi rekao. Sve gledam kao sa neke
daljine i u mnogim sam stvarima vec davno umro.
Eto, to je ta prica. Osobna prica. Sad me mozete pljuvati po slobodnoj
volji. Ja se necu ni odazivati vise na ovaj topic. Jer sam kazao sve sto
sam mislio i ni na kraj pameti mi nije, da politiziram sa vama.
nek bude po vasoj volji
sigismundus
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 15:04:25
by sigismundus
še en Resnick
Mike Resnick
Spomini v živo
Prvič sem jo videl v parku. Ko je trimčkala. Sedel sem na klopci in bral
časopis, kar počnem vsako jutro. Nisem ji posvetil kakšne posebne
pozornosti, opazil pa sem, da ji je bila podobna.
Naslednjič sem jo videl v supermarketu. Znova sem se moral založiti z
instant hrano: kavo, smetano, sladili in takrat sem si jo bolje ogledal.
Sprva sem pomislil, da me oči varajo. Sicer pa se to pri
šestinsedemdesetih ne bi zgodilo prvič.
Dva dni kasneje, ko sem zvečer obiskal restavracijo Vincenzo, moj
priljubljen italijanski lokal, v katerega sem zahajal že štirideset let,
sem jo spet videl. Povrh tega pa je takrat nosila modro obleko, ki mi je
bila najbolj všeč. No, krilo je bilo morda res nekoliko krajše, pa tudi
rokavi so se malenkostno razlikovali, vendar je bila to prav tista obleka,
ki sem jo poznal.
Vse skupaj ni imelo nobenega smisla. Bila je taka kot pred štiridesetimi
leti. Za božjo voljo, saj je vendar minilo že sedem let, odkar je umrla in
če je se že vrnila iz groba, zakaj ni prišla k meni. Saj sva konec koncev
skupaj preživela več kot pol stoletja.
Ko sem odšel na stranišče, sem šel tik mimo nje. Njen vonj me je udaril
kot strela z jasnega. Uporabljala je isti parfum kot takrat, ko sva živela
skupaj.
Ko je umrla jih je imela oseminšestdeset. In ko sem zdaj zrl vanjo je bila
prav taka, kot sem jo prvič videl. Šel sem mimo njene mize in se skušal
nasmehniti, vendar je gledala skozme, kot da me sploh ni bilo.
Na stranišču sem si z vodo dodobra osvežil obraz in se pogledal v zrcalo.
Samo toliko, da sem se prepričal, da jih imam še vedno šestinsedemdeset in
da zadnjih štirideset let nisem preživel v sanjah. Da, to sem bil jaz.
Skoraj plešast, moral bi si nekoliko pristriči zalisce, eno oko sem imel
napol zaprto, saj sem preživel manjšo kap, kar sem si priznal le v redkih
trenutkih iskrenosti. Pa še manjšo vreznino na bradi sem imel, kjer sem se
urezal pri britju. Nikakor ne prenašam teh novih električnih brivnikov,
čeprav jih verjetno izdelujejo dlje, kot jaz tlačim zemljo in zato niti
niso kakšna posebna novotarija. Sicer pa tudi v najboljših časih nisem bil
ravno lepotec. In tistega dne sem videl žensko, ki je bila na las podobna
moji Deirdre.
Ko sem se vračal, je bila še vedno sama in poskušala je sladico.
"Oprostite, ali lahko za trenutek prisedem?" sem vprašal, ko sem stopil k
njeni mizi.
Pogledala me je, kot da se mi je zmešalo. Ozrla se je naokrog, tako da se
je prepričala, da je v lokalu dovolj ljudi, če bi potrebovala pomoč in se
nato le odločila, da sem dovolj nenevaren in je kratko prikimala.
"Najlepša hvala. Hotel sem samo povedati, da me spominjate na neko gospo,
ki sem jo poznal. Nosite celo enako obleko in uporabljate isti parfum,"
sem povedal
Ženska je zrla vame, vendar ni črhnila niti besede.
"Dovolite, da se predstavim. Walter Silverman sem," sem dejal in ponudil
roko.
"In kaj hočete," je odvrnila, ne da bi se ozirala na ponujeno roko.
"Po resnici? No, hotel sem se vas samo bolje ogledati.Neverjetno me
spominjate na tisto drugo gospo," sem povedal. Bilo je očitno, da je v
dvomih, zato sem dodal. "Saj vas ne osvajam, za božjo voljo. Dovolj sem
star, da bi bil vaš dedek, osebje tukaj pa vam bo povedalo, da zahajam sem
že štirideset let in da nisem še nikogar nadlegoval. Prevzela me je samo
vaša podobnost z osebo, ki mi je bila zelo pri srcu."
Ženski se je omehčal obraz. "Oprostite, ker sem bila osorna," je dejala in
takrat sem se zavedel, da je imela tudi podoben glas. "Ime mi je Deirde,"
je dodala.
Bil sem tako zaprepaden, da me je vprašala, če je z mano vse v redu.
"V redu je. V redu. Toda tudi ženski, na katero me tako spominjate, je
bilo ime Deirdre," sem komaj spravil iz sebe.
Tokrat je bila zaprepadena ona.
"Dovolite, da vam nekaj pokažem," sem dejal, izvlekel listnico in ji dal
ženino fotografijo.
"Saj to je neverjetno. Celo enako frizuro imava," je pripomnila, ko si je
ogledala fotografijo. "Kdaj se je slikala?" jo je zanimalo.
"Pred sedeminštiridesetimi leti."
"Je že umrla?"
Prikimal sem.
"Vaša žena?"
"Da."
"Moje sožalje. Bila je prava lepotica," je dejala. "Upam, da to ne zveni
preveč domišljavo, saj sva izredno podobni," je še dodala.
"Sploh ne. Res je bila lepotica. In kot sem že povedal, uporabljala je
celo isti parfum."
"Zares nenavadno. Šele zdaj razumem, zakaj ste hoteli govoriti z mano," je
rekla.
"Za hip se mi je zazdelo... kot da sem se vrnil pol stoletja v preteklost.
Celo barva vaše obleke je tista, ki jo je imela moja Deedee najrajši."
"Kaj ste ravnokar rekli?"
"Da je celo barva vaše obleke..."
"Ne, ne. Kako ste ji ravnokar rekli?"
"Deedee? To je bilo njeno ljubkovalno ime."
"Tudi moji prijatelji me kličejo Deedee. Mar to ni nenavadno?" je pripomnila.
"Ali vam lahko pravim tako? Hočem reči, če se bova še kdaj srečala?" me je
zanimalo.
Skomignila je z rameni. "Seveda. No, Walter, povej mi kaj o sebi. Ali si
upokojen?"
"Že dobrih deset let," sem povedal.
"Kaj otrok ali vnukov?"
"Ne."
"Kaj pa potem počneš v prostem času, če že ne nimaš družine, pa še v
službo ne hodiš?"
"Berem, gledam filme, sprehajam se. Na googlu je na tisoče stvari, ki me
zanimajo. V bistvu pa samo čakam, da bom spet skupaj z Deirdre. Upam, da
to ni slišati preveč noro," sem dejal po krajšem premoru.
"Kako dolgo si bil poročen?"
"Petinštirideset let. Tista fotografija je bila posneta več let pred
poroko. V tistih časih smo pred poroko kar dolgo hodili skupaj," sem
pojasnil.
"Ali je imela v službo? Vem, da takrat veliko žensk ni delalo," jo je
zanimalo.
"Ilustrirala je otroške slikanice. Dobila je celo nekaj nagrad.
"V redu, Walter. Zdaj mi pa povej, kako dolgo že vohuniš za mano?" se je
namrščila Deirdre.
"Vohunim za vami?" sem zmedeno ponovil. "Pred nekaj dnevi sem vas videl na
trimu, potem pa tukaj v restavraciji pri kosilu..."
"Pa menda ne misliš, da ti bom kar verjela?"
"Zakaj pa ne?" sem vprašal.
"Zato, ker tudi jaz ilustriram otroške slikanice."
"Kaj ste rekli?" To je bilo pa že preveč naklučij.
"Ilustriram otroške slikanice."
"Kako se pišete?" sem hripavo vprašal.
"Zakaj?" je sumnjičavo odvrnila.
"Povejte mi, no," sem komaj spravil iz sebe.
“Aronson.”
“Hvala bogu!”
“Kaj sploh hočete reči?”
"Dekliški priimek moje žene je bil Kaplan. Zaradi vseh teh naključij sem
že pomislil, da se mi meša. Če bi se tudi vi pisali Kaplan, bi bil
siguren, da se mi je strgalo," sem odvrnil.
"Oprosti, ker sem izgubila potrpljenje. Vse skupaj je... več kot čudno,"
je dejala Deirdre.
"Nisem vas hotel vznemiriti. Veste, bilo mi je tako, kot da bi znova videl
svojo Deedee. Lepo in mlado. Tako, kot se je spominjam," sem priznal.
"Pa menda ne, da še vedno tako razmšiljaš o njej? Taka, kot je bila pred
petinštiridesetimi leti?" jo je zanimalo.
Izvlekel sem še eno fotografijo, ki je bila posneta tistega leta, ko je
umrla. Imela je kakšnih štirideset kil več, bele lase in gubice okoli oči.
Kakšno minuto sem zrl v fotografijo in jo nato podal Deirdre.
"Tudi to je njena slika. Kadarkoli jo pogledam, sploh ne opazim odvečnih
kilogramov in minulih let. Mislim, da je vsaka ženska lepa. Vsaka po
svoje. Moja Deedee pa je bila najlepša od vseh," sem povedal.
"Pa je res škoda, da nisi kakšnih petdeset let mlajši. Za takšnega človeka
bi se zlahka ogrela," je pripomnila.
Še sanjalo se mi ni, kaj naj odgovorim, zato sem bil rajši tiho.
"Kako je umrla?" je končno vprašala.
"Šla je čez cesto, ko je nek zadrogiran mulc pridivjal s stotimi kilometri
na uro. Še zavedla se ni, kaj se je zgodilo." Za trenutek sem zastal, ko
so me prešinili spomini na tisti strašni dan. "Mulc je donil pol leta
pogojno in izgubil izpit. Jaz pa sem izgubil Deedee."
"Si videl nesrečo?"
"Ne. Bil sem še v trgovini in plačeval račun. Pač pa sem slišal. Bilo je,
kot da bi udaril grom."
"Grozno."
"Vsaj čutila ni ničesar. So še hujši načini, kako lahko umreš. Počasnejši,
če nič drugega. Večina mojih prijateljev ima prav takšne težave."
Tokrat je ona ostala brez besed. Končno je pogledala na uro. "Walter, iti
moram. Bilo je...zanimivo," je rekla.
"Morda bi se lahko še kdaj dobila?" sem upajoče predlagal.
Ošinila me je s takšnim pogledom, kot da so se ji uresničili najhujši
strahovi.
"Saj se ne skušam dogovoriti za zmenek. Star človek sem in samo pogovarjal
bi se rad z vami. Samo za nekaj trenutkov bi bil rad spet z Deedee," sem
hitro pojasnjeval. Zastal sem in že pričakoval, da mi bo rekla, da je vse
skupaj bolano, vendar ni črhnila niti besede. "Glejte. Tukaj hodim
večerjat. Kaj če bi se dobila čez kak teden in se med večerjo malo
pogovorila. Na moj račun seveda. Obljubim tudi, da vas ne bom zasledoval
domov, pa še artritis me daje preveč, da bi vas dregal pod mizo."
Ni si mogla kaj, da se ob moji zadnji pripombi ne bi nasmehnila. "Prav,
Walter. Naslednji teden bom od šestih do sedmih tvoj duh iz preteklosti."
***
Naslednji teden, ko se je bližala šesta ura, sem bil tako živčen kot kak
šolarček. Po večih mesecih sem oblekel suknjič in kravato, pa med britjem
sem se kar trikrat porezal. Upal sem, da tega ne bo opazila.
Ura je bila šest, pa deset čez šest. Končno se je le prikazala četrt čez
šest. Na sebi je imela bluzo in hlače, za katere bi lahko prisegel, da jih
je nosila moja Deedee.
"Oprosti, da zamujam. Brala sem in izgubila občutek za čas," je povedala
in sedla nasproti mene.
"Naj uganem. Jane Austen, kajne?" sem vprašal.
"Kako si vedel?" je presenečeno vprašala.
"Deedee jo je imela najrajši."
"Jaz nisem rekla, da jo imam najrajši," je odvrnila.
"Vendar jo imate najraši, kajne?" sem vztrajal.
Zavladal je trenutek mučne tišine.
"Da," je končno priznala.
Naročila sva večerjo.Ona je izbrala malancane s parmezanom. Sicer pa je to
Deedee vedno naročila. Nato je iz torbe izvlekla nekaj revij. Nekaj je
bilo žepnih izdaj, nekaj pa večjega formata. Nato mi je pokazala svoje
ilustracije.
"Izvrstne so. Posebno mi je všeč tale z svetlolaso deklico in konjem.
Spominja me..."
"Na nekaj, kar je narisala vaša žena, kajne?"
Prikimal sem. "Dolgo je že tega. Že leta nisem pomislil nanjo. Najbolj mi
je bila všeč, ona pa je bila prepričana, da je narisala veliko boljših."
"Tudi jaz sem narisala veliko boljših. Vendar sem imela te pri roki," je
povedala.
Malo sva se še pogovarjala, nato pa so nama prinesli večerjo. Skušal sem
se držati bolj splošnih tem, saj sem videl, da ji je neprijetno, kadar sem
jo primerjal z Deedee. Vinzenzo je imel stene prekrite s fotografijami
slavnih igralcev. Vedela je, kdo je je Franka Sinatra, Dean Martin in Joe
DiMaggio, moral pa sem ji razložiti, v katerih filmih sta igrala Carmine
Basilio in Eddie Arcaro in še nekaj drugih, ki so si zaslužili takšno
slavo.
"Veste, kaj," sem začel, ko je natakar prinesel solato. "Deedee je imela
prekrasno, v usnje vezano zbirko zbranih del Jane Austen. Jaz tega ne
berem, zdaj pa se na njih samo nabira prah. Bil bi zelo srečen, če bi vam
jih naslednji teden lahko prinesel."
"Oh, tega pa res ne morem vzeti. Taka zbirka je zagotova vredna pravo
bogastvo."
"Niti ne. Sicer pa jo bodo po moji smrti itak dali v garažo ali prodali za
star papir," sem povedal.
"Nikar ne govori tako," me je pokarala.
"Kako?"
"Tako brezčutno."
"Čim starejši je človek, tem bolj je neizbežna tudi njegova smrt. Sicer pa
ne skrbite. Obljubim, da me ne bo pobralo med večerjo. Kar pa se tiče
zbranih del Jane Austen..."
Videl sem, kako se je borila s seboj. "Ali si res prepričan," je končno
vprašala.
"Seveda sem. Če hočete lahko dodam še enak komplet sester Brontë."
"Ne, hvala. Te knjige mi niso ravno pri srcu."
"Se mi je zdelo. Tudi Deedee jih je komaj kdaj odprla."
"Prav. Torej samo Jane Austen. Naslednji teden bom prinesel knjige."
"Oh, Walter. Mislim, da naslednji teden ne bom mogla priti. Moj zaročenec
je službeno odsoten in zdi se mi, da se bo vrnil prav ta dan," je
zamišljeno pojasnila.
"Zaročeni ste? Tega še niste povedali," sem pripomnil.
"Walter, saj sva šele dvakrat pogovarjala. Saj ničesar ne skrivam," je
odvrnila.
"Srečna ženska ste. Za mene pa že veste, da verjamem v poroko," sem dejal.
"Mislim, da tudi jaz," je pripomnila.
"Mislite?"
"Saj verjamem v poroko. Nisem pa povsem prepričana, da bi se obnesla z
Ronom."
"Zakaj pa sta se potem zaročila?"
"Imam jih že enaintrideset. Čas bil že bil. Ron pa je čisto spodoben fant."
"Zdi se mi, kot da sem zaslutil nekakšen "ampak"."
"Nisem popolnoma prepričana, če hočem z njim preživeti vse življenje."
Zmedeno je zastala. "Zakaj pa sem ti to sploh povedala?"
"Kako naj vem. Zakaj pa ste mi torej povedali?" sem odvrnil.
"Tudi meni ni jasno. Očitno imam občutek, da ti lahko zaupam."
"Cenim vaše zaupanje. Sicer pa se dandanes ljudje ves čas poročajo in
ločujejo. Morda ti sploh ne bo treba preživeti vsega življenja s svojim
izbrancem."
"No, ti pa res znaš potolažiti žensko," je pikro pripomnila.
"Oprostite. Vaše osebno življenje se me čisto nič ne tiče. Nisem vas hotel
prizadeti."
"Prav. O čem se bova še pogovarjala?" je vprašala.
Pomislil sem na Deedee. Z njo sem se lahko pogovarjal o vsem, kar mi je
padlo na pamet, najrajši pa je imela gledališče. "Kateri dramatik vam je
ljubši: Tom Stoppard ali Edward Albee?"
Obraz ji je kar zažarel in vedel sem, da mi bo v naslednjih desetih
minutah natančno razložila koga ima rajši. In seveda zakaj.
Nekako me vse to sploh ni presenetilo.
***
Naslednji teden sva preskočila, vendar pa sva se naslednje tri mesece
redno dobivala. Enkrat je prišel zraven celo Ron. Verjetno zato, da bi se
prepričal, če sem res tako star in neprivlačen, kot me je opisala. Bilo je
očitno, da je bil z opisom zadovoljen, saj se ni prikazal nikoli več. Bil
je prijeten mladenič in že na prvi pogled je bilo jasno, da je zaljubljen
vanjo.
Enkrat sem naletel nanjo v lokalnem antikvariatu, drugič pa v knjigarni
Barnes&Nobles. Obakrat sem jo povabil na kavo. Zavedal sem se, da se
zaljubljam vanjo. Hudiča, saj sem bil zaljubljen vanjo od prvega trenutka,
ko sem jo zagledal. Pravzaprav je bilo vse skupaj malo zmedeno, saj sem
tudi vedel, da se nisem zaljubil vanjo, ampak v mlajšo podobo moje Deedee,
ki jo je predstavljala.
Ko je moral Ron ponovno na službeno pot, me je povabila v gledališče na
reprizo Stoppardove drame Jumpers, jaz pa sem jo odpeljal na hipodrom na
konjske dirke. Gledališka predstava je bila kar v redu, sicer manj znana,
vendar so bili igralci odlični, medtem ko njej ni bila všeč niti barvitost
niti vznemirjenje, ki so ga prinašale dirke. Sicer pa tudi moja Deedee ni
bila navdušena nad tem.
Nenehno sem se spraševal, če je mogoče, da se je Deedee nekako
reinkarnirala, vendar sem globoko v sebi vedel, da je to nemogoče. Če bi
bila to moja Deedee, bi se to zgodilo zaradi mene, ona pa se je nameravala
poročiti s tipom, ki mu je bilo ime Ron. Poleg tega je imela svoje
življenje. Pokazala mi je svoje fotografije, ko je bila še majhna punčka
in veliko prijateljev, ki so jo poznali leta in leta. Moja Deedee pa je
umrla šele pred sedmimi leti. In čeprav se mi še sanjalo ni, kaj se
dogaja, mi je bilo popolno jasno, da dve isti osebi ne bi mogli obstajati
istočasno. Ne da bi se to kaj posebno spraševal, enostavno sem vedel, da
je tako in nič drugače.
Včasih sem za pokušino naročil kakšno vino ali omenil igro, knjigo ali
film, ki jih Deedee ni marala in moja nova znanka se je neizbežno
namrdnila in povedala, da ji te stvari niso prav nič všeč.
To kar se je dogajalo, je bilo prav skrivnostno. Obenem pa tudi
zastrašujoče, saj nisem imel pojma, za kaj sploh gre. To pač ni bila moja
Deedee. Ona je svoje življenje preživela z mano in tega je bilo konec.
Imel sem šestinsedemdeset let, kopico bolezni in bil sem takorekoč že z
eno nogo v grobu. Še na misel mi ni prišlo, da bi se vsiljeval svoji novi
znanki, ki bi me zagotovo imela samo za ekscentričnega starca. Zakaj sem
jo torej sploh srečal?
Vedno znova me je obhajala romanična misel, da sta dva človeka, ki se
ljubita in sta ustvarjena eden za drugega, kot sva bila midva z Deedee, za
večno zapisana ljubezni. Da sta se sprva našla v času kot Adam in Eva, pa
kasneje kot Lancelot in Guinevera in še kasneje kot Bogart in Bacallova.
Da bi živela skupaj. Nobenega smisla ni imelo, da bi se srečala kot starec
in mlada ženska, ki nista imela nič skupnega.
Bil sem petdeset let starejši in imel prav toliko let izkušenj, ki jih z
njo nisem mogel deliti. Prav tako pa sem bil prepričan, da bi se ji že ob
sami misli, da bi se je dotaknil, naježila koža. Sicer pa je že davno
minil čas, ko bi lahko storil še kaj več, kot da bi se je samo dotaknil.
Vprašanje je torej bilo, pa če je bila moja Deedee ali ne, zakaj sva se
sploh srečala v tem prostoru in času.
Še sanjalo se mi ni, kaj se dogaja.
Le nekaj dni kasneje pa sem spoznal, da bi bilo več kot dobro, da čimprej
izvem, za kaj gre. Bil sem na pregledu v bolničnici, kjer so odkrili, da
gre z mano na slabše. Predpisali so mi cel ducat novih zdravil, dali močne
tablete proti bolečinam in mi povedali, naj ne delam kakšnih dolgoročnih
načrtov.
Hudiča, sicer pa sem bil s tem kar zadovoljen. Končno bom spet skupaj s
svojo Deedee. Pravo Deedee. In ne z očarljivim nadomestkom.
Naslednji večer, ko sva se zopet dobila na večerji, sem se odločil, da ji
tega ne bom povedal. Nobenega smisla ni imelo, da bi jo vznemirjal.
Izkazalo pa se je, da je bila že dovolj vznemirjena. Ron ji je postavil
ultimat. Da se dogovorita za poroko ali pa gresta narazen. Očitno se je od
mojih časov marsikaj spremenilo. Takrat bi bila večina fantov več kot
navdušena, če bi imeli za ljubico takšno lepotico, ki ne bi bila navdušena
nad poroko.
"In kaj boš storila?" sem prijazno vprašal.
"Ne vem. Saj ga imam rada. Res ga imam. Ampak... ne vem."
"Pusti ga," sem dejal.
Vprašujoče me je pogledala.
"Če po vsem tem času nisi prepričana, da je pravi, ga pusti," sem ponovil.
"Ron je vse, kar si želim od moža," je globoko vzdihnila. "Je pozoren in
uvideven, veliko skupnega imava, pa kot arhitekt ima pred sabo lepo
prihodnost. Celo njegova mama mi je všeč," je skrušeno pripomnila.
"Ampak?“ sem jo vzpodbudil.
"Nisem prepričana, da sem v njega tudi zaljubljena." Zazrla se je vame.
"Vedno sem menila, da bom takoj vedela, kateri je pravi. Vsaj tako sem
mislila že kot majhna deklica, potem pa sem prebrala na kupe romantičnih
romanov in pogledala nešteto filmov. Kako pa je bilo s tabo in tvojo
Deedee? Ali si kdaj podvomil, da je prava?"
"Niti enkrat. Od prvega do zadnjega trenutka," sem odgovoril.
"Walter, že enaintrideset jih imam, pa še zmerom nisem srečala pravega
tipa," je začela z otožnim glasom. "Le kakšne možnosti imam, da naletim
nanj, predno bom stara štirideset ali šestdeset let. In kaj bo, če bom
hotela otroka? Mar naj ga imam z moškim, v katerega nisem zaljubljena, ali
pa s tipom, ki se bo preselil na drug konec sveta, še predno bom rodila?"
Nesrečno je vzdihnila. "Imam dve prijateljici, ki sta se poročili z
moškima svojih sanj. Obe sta se že ločili. Moja najboljša prijateljica se
je poročila s simpatičnim tipom, v katerega pa ni bila zaljubljena. Bila
sta srečno poročena deset let in mi še zdaj govori, da sem nora, če mislim
pustiti Rona. Vse na svetu bi dala, če bi bila lahko tako gotova, da sem
našla pravega moškega, kot si bil ti prepričan v svojo Deedee," je
povedala in se zazrla vame z mučeniškim izrazom na licu.
In prav tisti trenutek sem se zavedal, zakaj mi je bilo dano, da sem jo
srečal, in zakaj so mi zdravniki povedali, da bom samo še nekaj mesecev
tlačil zemljo, predno me bo za večno prekrila.
Ko sva povečerjala, sem jo prvič spremil do doma. Živela je v enem od
tistih velikih stanovanjsko poslovnih kompleksih, ki so bila prava mesta v
malem. Poljubila me je lice, medtem ko jo je nekaj sosedov, ki so ravno
prihajali iz stavbe, gledalo, kot da se ji je zmešalo. Počakal sem, da je
stopila v dvigalo in se nato vrnil domov.
Ko sem naslednje jutro vstal, sem se takoj spravil na delo. Če nič
drugega, sem nameraval obiskati nekaj krajev, kamor sem včasih zahajal in
kjer sem bil kot doma. Oblekel sem se, odšel na hipodrom, kjer sem nekaj
časa s stojišča opazoval dirke. Niti enkrat nisem stavil, samo malo sem
postopal sem ter tja. Nato, po večerji, pa sem začel obiskovati najljubše
prodajalne knjig. Dve popoldnevi sem taval po živalskem vrtu in
prirodoslovnem muzeju, kjer sva z Deedee preživela toliko lepih trenutkov.
Naslednji dan pa sem šel še na kegljišče, kjer sem z nepokritega dela
nekaj časa pasel oči. Med potjo sem moral zaradi hudih bolečin vzeti nekaj
tablet, kar pa me ni zaustavilo. Zvečer sem še naprej hodil po knjigarnah,
antikvariatih in kavarnicah.
Šesti dan sem imel že dovolj italijanske hrane... no, dovolj sem imel že
vsega, tako da sem šel v Olympus. To je bila še ena restavracija, v katero
sem hodil dolga leta. Saj na pogled res ni bila kaj posebnega, nikakršnih
grških kipov ni bilo tam, kaj šele trebušnih plesalk ali igralcev na grški
bouzouki, imeli pa so najboljšo pašto in dolmadoje v mestu.
In prav tam sem ga prvič opazil.
Sprva nisem bil popolnoma gotov, da je to res on. Tako kot sem bil pri
Deirdre. Sicer pa si tega obraza že kar nekaj časa nisem temeljito
ogledal. Bil je sam. Počakal sem, da je odšel na stranišče in nato sem
stopil za njim.
"Prijeten večer, kajne?" sem začel, medtem ko sem si umival roke.
"Če tako pravite," je odvrnil nezainteresirano.
"Zrak je čist, luna sije, prijetno pihlja in prav vse se lahko pripeti.
Mar bi bilo lahko še kaj boljšega?" sem vprašal.
"Poglej, kolega. Ravnokar sem se razšel s punco in res nisem razpoložen za
pogovor," mi je zabrusil nazaj.
"Nekaj te moram vprašati, Wally."
"Kako veš, kako mi je ime?" je zahteval.
Takšno ime ti nekako pristoji," sem skomignil z rameni.
Na hitro je pogledal k vratom. "Kaj za hudiča se sploh dogaja? Kaj sploh
hočeš? Takoj bom..."
"Ne skrbi. Sem samo starec, ki je z eno nogo v grobu in bi rad storil še
zadnje dobro delo," sem dejal in iz denarnice izvlekel staro fotografijo
in mu jo pokazal. "Ali se prepoznaš?" sem vprašal.
Namrščil se je. "Ne spomnim se te fotografije. Si me slikal ti?"
"Ne. Nek prijatelj. Kdo je tvoj najljubši igralec?"
"Humphrey Bogart. Zakaj?" Jasno. Bogie je bil tudi moj najljubši igralec.
Vse od otroštva.
"Zanima me, pač. Samo še eno vprašanje. Kaj meniš o Agathi Christie?"
"Zakaj?"
"Zanima me, no."
Nekaj časa je samo zrl vame, nato pa je skomignil z rameni. "Ne prenesem
je. Umori se dogajajo v zakotnih ulicah. Ne v župniščih." Točno tako.
Nikoli nisem maral kriminalk, kjer je bil umor samo izgovor, da se je
detektiv lahko ukvarjal s truplom.
"Pravilen odgovor, Wally."
"Zakaj se tako smehljaš? " je sumnjičavo vprašal.
"Dobre volje sem."
"Lepo, da je vsaj eden od naju dobre volje."
"Veš kaj. Mislim, da tudi tebe lahko spravim v dobro voljo. Saj poznaš
restavracijo Vincenzo, kajne? Tista mala oštarija tri ulice stran od
tukaj?" sem vprašal.
"Ja. Sem ter tja se oglasim tam. Zakaj?"
"Jutri zvečer bi te rad povabil na večerjo."
"Zakaj vendar?"
"Samo starec sem, ki ne ve kako naj zapravi denar. Zakaj mi ne bi ustregel?"
Nekaj čaja je premišljeval, nato pa skomignil z rameni. "Zakaj pa ne. Saj
itak nimam nikogar, s katerim bi lahko šel ven."
"Trenutno res," sem odvrnil.
"Kaj hočeš vendar povedati?"
"Ti samo pridi," sem dejal. Ko sem že stopal k vratom, pa sem se obrnil in
dodal: "Veš, še sanja se ti ne, kakšno fejst punco sem našel zate."
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 15:19:04
by sigismundus
Igor Teper: Zlate solze
Šele takrat, ko se Will znašel med topoli, javorji in hrasti, v gozdnem
raju aventinskega arboretuma, se je zavedel, zakaj je bil vse dopoldne
tako tečen. Bil je tako nemiren, da se je odločil, kljub bolečinam in
utrujenosti, ki sta postali njegov stalen spremljevalec, zapustiti
stanovanje in odditi na daljši sprehod po botaničnem rastlinjaku. In šele
takrat, ko so ga noge, kot v mladostnih dneh, popeljale med drevesa, ki
jih je tako dobro poznal, se je zavedel, da je bila prav tega dne
petdesetletnica poroke.
Alice je oblikovala rastlinjak v gozdiču, kjer jo je zasnubil nekega
hladnega oktoberskega popoldneva, ko sta bila pred več kot pol stoleta na
izletu v Mainu. Navdih za rastlinjak je bil njuna skrivnost, in kljub
temu, da sta se preselila na luno, sta se vračala tja na vsako obletnico
poroke, Vsega skupaj kar šestintridesetkrat. Spomini teh obiskov so še
najbolj spominjali na film, v katerem so iz semen vzklile mladike, ki so
nato hipoma zrastla v drevesa in se končno razbohotila v velikanske
drevesne očake, ki so skoraj popolnoma zastrli svetlobo, ki je prosevala
skozi kupolo arboretuma.
Alice je svoje hortiskulpture postavila po vsem rastlinjaku. Drevesa je
oblikovala z genetičnimi in ekološko vzdrževalnimi programi, ki so
nadzirali temperaturo, vlažnost, osvetljenost in vsebnost hranilnih snovi
v zemlji. Tako se je drevesno rastje krivilo, se prepletalo, tvorilo
oboke, razgledne točke in kupolaste zrastline. Nekatera drevesa so zvijala
veje v spirale, jih prepletala v kite ali pa dvigovala v višino in
spuščala v upodobitvah vodnjakov in listnatih slapov.
Prav ta njun zasebni arboretum, ki je bil v zasnovi enostavnejši od njenih
drugih stvaritev in je bil naravnost prežet s tišino, je bilo njuno
skrivno zavetišče. Tudi potem, ko je Alice prejela ponudbo, da na luni
oblikuje nov avetinski arboretum, se je Will temu dolgo in na vso moč
upiral. Ni se hotel preseliti, saj ni hotel zapustiti življenja, ki sta ga
ustvarila in kraja, kjer je ves čas živel. Na koncu je vsemu navkljub le
popustil, Alice pa mu je v zahvalo, ker ji je omogočil, da je z zelenjem
okrasila celo mesto, s svojim izjemnim talentom poustvarila delček Nove
Anglije, ki jo je tako pogrešal.
In ko je Will leto za letom opazoval, kako so se razraščala drevesa, je
bil vse bolj zaprepaden nad vernostjo njunega novega skrivnega zavetišča.
Ne samo to, da se skoraj v ničemer ni razlikoval od prvotnega avetinskega
arboretuma, ampak je globoko v sebi celo čutil, da je to prav tisti kraj,
kjer je Alice ponudil prstan in jo vprašal, če bi bila njegova žena. Edina
razlika je bila v tem, da so bila drevesa, takrat ko jo je zasnubil, odeta
v prečudovite zlate in škrlatne jesenske barve, medtem ko je bilo listje v
novem arboretumu, kjer ni bilo letnih časov, venomer zeleno. Enkrat
samkrat je to povedal Alice, ki je samo obnemela in pogledala stran. Tako,
da potem tega ni nikoli več omenil.
Will v vseh šestih letih, odkar je umrla Alice, ni več obiskal arboretuma.
Tako, da zdaj to ni bil več samo spomin, ampak se mu je zdelo, kot da je
drevesni gaj postal živi most skozi prostor in čas. Bilo je, kot da je
Alice segla k njemu iz preteklosti. Kot da je bila tako blizu, da se je je
lahko dotaknil.
Z rokami se je oprijel enega od največjih javorjev in osuplo ugotovil,
kako ga je sivkasto rjavo lubje z svetlimi lisami in temnimi marogami
spominjalo na njegovo starikavo, pegasto roko. Spoznal je, da se je v
času, ko so drevesa dosegla častitljivo starost, tudi on močno postaral in
da je bil daleč od tistega moškega, s katerim se je Alice poročila.
Zatisnil je oči. Lubje je bilo toplo in raskavo na otip. Hladen vetrič ga
je božal po vratu in bilo mu je, kot da so se mu tla umaknila pod nogami.
Listje je šumelo nad njim in v zraku je lebdel vonj, ki mu je bil obenem
tako znan, vendar ga kljub temu ni mogel prepoznati. In prav ta vonj je
priklical silovit, boleč spomin, kako je Alice zrla nanj, ko je tisti dan,
ko jo je zaprosil za roko, klečal pred njo. Will je odprl oči in ni mogel
verjeti, kar je videl.
Drevesa okoli njega so dobesedno žarela v najbolj veličastnem sijaju
jesenskih barv, ki jih je kdajkoli ugledalo njegovo oko. Vrtinčast
kaleidoskop zlata, brona, bakra, jantarja, karneola in rubinov se je
svetlikal, bleščal in žarel. Popolnoma osupel je vstal in se z odprtmi
usti zazrl navzgor in se odmaknil od velikanskega javorjevca. Nato se je
obrnil, in skušal s pogledom zaobjeti vse, kar je bilo okoli njega. Vsako
drevo, vsako vejo in vsak list.
Še v sanjah se ni mogel predstavljati, kakšni genetični in biokemijski
čudeži so lahko sprožili preobrazbo dreves ob njegovem dotiku. Za zlato
obletnico poroke. Alice mu je podarila jesen. Vse skupaj je pripravila že
pred desetletji, vendar mu ni nikoli niti namignila, kaj namerava. Niti
takrat, ko je umirala. Vendar pa je nekje v sebi kljub temu nekako vedel,
kaj je pripravljala. Saj je prišel po njeno darilo. Ali pa ga je tako
dobro poznala, da je že vnaprej vedela, da bo prišel.
Willa je zabolelo srce in stisnilo v grlu. Zavedel se je, da pogreša Alice
bolj kot vse na svetu. Da jo je imel in da jo bo vedno imel tako rad, da
se to še povedati ni dalo. Po licih so se mu vsule solze, vroče solze ki
so pojile zemljo, v katero je Alice posadila svojo ljubezen. In medtem ko
je jokal, je okoli njega začelo padati listje. Kot solze iz čistega zlata.
Prevedel Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 15:52:13
by sigismundus
Peter Watts : Tisto, kar se ne sme nikoli več zgoditi
Tega, da si oskrunil stričev grob, ti ne bom nikoli oprostil.
Tvoja mama seveda misli, da je kriva ona. Kot vedno. Da pač nisi vedel, kaj delaš, pravi. Takrat, ko si prodal e-motivne slušalke, ki sem ti jih podaril, bi to še verjel. Ali ko si se spoprijateljil s tistimi obritoglavci, ki so se samo pretepali in preklinjali. Nikoli pa ti ne bom oprostil, da si na svoj igralnik narisal kljukasti križ. Ampak, kaj čem. Pač nisi moj sin, ampak sin moje hčere. Kdo ve, mogoče je bilo vse to le mladostniško uporništvo. Sicer pa konec koncev niti nisi mogel razumeti. Le kako naj bi otrok, dandanes leta 2017, vedel, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih. Da je šlo za genocid. Nekaj tako grozljivega, kar niti zgodovinski učbeniki, niti stare, porjavele fotografije, ne bodo nikoli pričarale. Dejstvo je, da nisi doživel teh grozodejstev in zato tega tudi ne moreš razumeti.
Dopovedovali smo si, da si v redu fant. Dober po srcu. Da je zgodovina zate nekaj abstraktnega, nestvarnega. Kot zdravnik, še kako hudo obremenjen z židovstvom, sem si nenehno dopovedoval, da si pravzaprav žrtev sistema. Tistega dne, ko so te policaji pripeljali s pokopališča in ko si me pogledal s tistim praznim, brezbrižnim pogledom, takrat sem nehal iskati opravičila za tvoja dejanja. Sicer pa nisi oskrunil samo stričevega groba. Oskrunil si spomin na šest milijonov nedolžnih žrtev.
Tvoja mama je jokala ure in ure. Mar ti ni pokazala starih albumov, mrežne rodbinske arhive, kjer se je še kako dobro videlo, da so bila rodbinska drevesa v sredini preteklega stoletja malodane okleščena. Mar ti nisva vseskozi pripovedovala, kakšna grozodejstva so se dogajala tam. Tolažil sem jo in tolažil. Pa ni nič pomagalo. Takrat sem se zavedel, da samo z besedami, z opisi masovnih pobojih nedolžnih ljudi, ne bom nikoli prepričal mulca, ki pozna besedi življenje in smrt samo na rezultatih računalniških igric o zombijih. Ti dopovedal, da se kaj takega ne sme več nikoli zgoditi.
Takrat sem se zavedel, kaj moram storiti.
Čakal sem. Teden, dva. Dovolj dolgo, da si pomislil, da sem ti oprostil. Tako kot vedno. Poznal sem tvojo šibko točko. Tebi se vse dogaja prepočasi. Tudi te čudežne igračke, ki jih imaš, ti niso dovolj. Elektrode, ki berejo čustva in sprejemajo ukaze neposredno iz tvoje podzavesti. Kul ja, ampak ti se že dolgočasiš. Vem, da si videl reklame za program Izboljšana realnost tm , kjer občutke vsadijo neposredno v možgane. Nobenih očal ni več, niti slušalk, ali rokavic. To je vse kaj drugega kot navidezna realnost. Ključe od aparatur lahko kar odvržeš. Adijo pamet. Na obrazu čutiš piš fantazije, vpijaš vonj mogočnih bitk, okušaš kri pošastnih stvorov, ki jih pobijaš kot za šalo. Z vsemi čuti se dobesedno koplješ v klavnicah domišljijskih svetov.
Vem, da si se že naveličal igračkati z animacijo, in tudi čustvene elektrode kmalu ne bodo več dovolj zanimive. Zato vem, da te bo zanimal moj predlog. Tretja možnost. Saj veš, da tvoja mama dela na nekem računalniškem projektu. Za medicinske potrebe, seveda. Je pa zadeva hudo uporabna. In sploh ni izključeno, da ima nekje spravljene tudi neposredne čustvene vsadke. Za testiranja programa, seveda.
Morda bi, če obljubiš, da me ne boš zatožil, pogledala za kaj sploh gre…
Da, sicer sem se res upokojil, vendar pa se nisem odrekel svojim pooblastilom. Čeprav je že dvajset let tega, odkar sem zaprl svojo ordinacijo, še vedno kar nekaj časa preživim v laboratoriju svoje hčere. Še vedno se ne morem načuditi njeni zavzetosti pri proučevanju delovanja človeških možganov in kdaj pride do duševnega zloma. To je podedovala po meni. Jaz pa sem se tega naučil v Treblinki. Pa še toliko nisem bil star kot ti. Takrat sem se tudi sam trudil, da bi zacelil ranjene duše. Vendar pa so v tistih časih psihiatri imeli na voljo silno okorna orodja. Skalpele, s katerimi so rezali meso. Besede in droge, s katerimi so manipulirali z razumom. Zdravniške tehnike so bile takrat tako okorne, kot če bi hotel s poskakovanjem brisati prah s pohištva.
Ampak aparature, ki jih ima tvoja mama. Od sile so! Podlobanjski superprevodniki, možganski, globoko žariščni, mikrovalni oddajniki, szpindlov resonator, pa spominski označevalnik, ki označuje posamezne spominske poti in jih na novo vpiše ali pa izbriše. Že sama imena teh aparatur so slišati kot čarobni uroki.
Seveda aparatur ne znam uporabljati tako dobro kot tvoja mama. Samo osnove poznam. Ne znam vsaditi zvoka niti vida, prav tako ne znam vsajati spominov. No, vsaj novih ne. Spomine, ki jih je mogoče ustvarjati z vzorčnimi procesniki… To pa znam. Desni, prednji možganski reženj, osrednji reženj s hipokampusom, ki skrbi za dolgoročni spomin in dojemanje prostora, centri za strah in odzive na tesnobo. Pošast, ki ždi v človeku, je tako lahko obuditi! Pa še nobenih podrobnosti ti ne bo treba vedeti. Kako so mojo sestrico zadušili v blatu. Niti tega ne, kakšne barve je bilo nebo, ko sem tistega dne nemočno stal in se ji nisem upal niti približati. Saj bi se pošast, ki je vse to zakuhala, spravila name. Čisto nič ti ne bo treba vedeti. Sploh ti tega ne bo treba niti doživeti. Moralni nauk naj bi zadoščal. Ostalo naj opravi podzavest.
***
Ko si se zavedel, si bil sprva zmeden. Potem razočaran. In še kasneje besen in užaljen. Da je bilo vse skupaj brez veze. Da nisi nič doživel, si pravil. No, saj nisem potreboval nobene aparature, da bi videl kaj misliš. Za starega butlja, ki ne ve, kaj počne, si me imel. In ko so dnevi minevali, sem se začenjal bati, da imaš morda celo prav.
Dokler po nekaj dnevih nisem slišal, kako si bruhal v kopalnici. In vse tiste ure, ko si se skrival v svoji sobi. Svojo igralno konzolo pa si pustil kar v dnevni sobi. Tvoja mama je bila čisto preč. Baje prej še nikoli nisi bil tak. Da se bojiš vsake sence, je povedala. Da spanca sploh ne poznaš več. Da je zjutraj prišla v tvojo sobo in videla, da tlačiš obleko v potovalko. In da si vpil, da prihajajo, da prihajajo. Da morate zbežati. In ko te je vprašala, kdo naj bi prihajal, seveda nisi znal odgovoriti.
No, zdaj je tako. Stiskaš se v kotu, zaradi neprespanih noči imaš podplute oči. Nenehno pogleduješ sem ter tja, v vsakem kotu videvaš sence. In grozote, ki se skrivajo tam. Dlani imaš krvave, saj si jih razpraskal z nohti. Vem, kako je to, saj sem bil nekoč tvojih let. Takrat sem se porezal samo zato, da bi vedel, da sem še živ. Sicer pa včasih to še vedno počnem. Spomini ne umrejo. V bistvu še vedno podoživljam vse tiste grozote.
Tvoja mama pravi, da mi bodo nekega dne njeni stroji pomagali. Da bodo pregnali demone, ki me pestijo. Sploh ne razume, da bi bila to huda napaka. Če zgodovino zagrne pozaba, se ponavlja. Mar niso tudi najslabši voditelji priznali, da ljudem ne smeš odvzeti zgodovinskega spomina?
Nobene potrebe ni, da bi ti še kaj rekel. Zdaj se poznava tako dobro, da besed sploh ne potrebujeva več.
Pomagal sem ti, da si dozorel, nečak. Pokazal sem ti svet, kakršen je v resnici.
Zdaj ti bom pa pomagal, da boš lahko v njem tudi živel.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 15:54:28
by sigismundus
Stephen Utley: Na muhi
Parker je prevzel vodstvo, stopil naprej in jaz sem mu sledil. Vse od najinega prihoda je nenehno pršel dež, na nebu pa je, med nakopičenimi oblaki, zijala zaplata, skozi katero so, medlo, skorajda srhljivo, presevali sončni žarki. Na tem planetu ni bilo trave in brez razširjenega sistema rastlinskih korenin, ki bi preprečevale erozijo, je sčasoma ostal le še labirint skalnih grebenov in globeli. Hoja je bila nevarna in utrudljiva, zato sva napredovala izredno počasi. Nenavadno, visoko koničasto rastje, veličastna drevesa z debelimi, gladkimi debli in bujnimi krošnjami in vulkanski krater v daljavi, iz katerega se je še vedno vil dim, je dobesedno poustvarjalo pridih predzgodovinske pokrajine. Vonj po žveplu in organskem gnitju sta se mešala in borila za prevlado.
Parker se je počutil, kot da bi bil v devetih nebesih. Kar naprej je razpredal o vsemogočnosti stvarjenja in o tem, kakšno srečo sva imela., da sva bila tam. Besedičil je, da bi lahko na tistem planetu preživela leta in leta, kar me je dodobra dotolklo. Čeprav sva le malo prej stopila iz časovnega stroja, ki sva ga pustila na eni od redkih ravnih, skalnih površin, sva ves čas gazila po blatu, ki se nama je lepil na škornje, najina obleka pa se je v deževju tako napila vode, da je bila težka kot svinec. "Ja, tukaj bi lahko preživel celo desetletje. Ali pa celo dve," kar ni hotel odnehati Parker. In tako je težil in težil, nerazumljivo momljal in tako hitro skakal od enega norega sklepa k drugemu, da mu sploh nisem mogel slediti. Sicer pa se za njegove blodnje že dolgo nisem menil. Resnici na ljubo, takrat sem bil pripravljen na vrat na nos odpotovati domov. Tisti hip. Dovolj mi je bilo zblojenega kolega, ki še zdaleč ni vodil odprave tako, kot je bilo treba in ki ni v ničemer poosebljal pozitivnih vrednot človeške vrste, niti specifičnih posebnosti stroke. Enostavno povedano, moj partner je bil popolnoma zblojen, motil se je v najosnovnejših znanstvenih predpostavkah in je hudo potreboval psihiatra, ki bi mu spravil v red kolesca v glavi.
Prav gotovo tak zblojenec, ki je v trenutku navdiha sprejemal usodne odločitve, ne bi smel voditi nobene znanstvene odprave. Čeprav sem bil z njim šele dobre tri dni, se mi je dozdevalo, kot da je pretekla že cela večnost. Prav tako sem spoznal, da mi je bilo eno figo mar za raziskovanje tega podivjanega sveta. Pred nama so se razprostirali kilometri in kilometri rastlinja. Nepregledni pejsaži v sivi, zeleni in rjavi barvi. Ko bi to enoličnost brez primere poživil vsaj kak cvet. Pa tudi živalski svet se je nagibal k naravnost brezumni požrešnosti. Kar se mene tiče, bi jo takoj pobrisal domov. Pa nisem mogel. Parker je bil vodja odprave in jaz sem ga moral ubogati.
V rokah sem držal puško za lov na slone, dlani so se mi nenaravno znojile, cev pa je bila vabljivo usmerjena v zatilje glave ponorelega vodje. Imel sem ga na muhi. Kdo neki bi lahko oporekal, da mi ni spodrsnilo v blatu in sem pri tem samodejno pritisnil na sprožilec. Seveda bi pred tem moral nekako sprostiti varovalo na puški. Vendar kaj takega ne bi nikoli storil. Čeprav sem tega človeka sovražil iz dna duše, nisem bil morilec. Preprosto povedano, vsega sem imel dovolj.
Ušivega vremena, blata, predpotopnih pošasti, komarjev in partnerja, ki je bil najbolj neumen, dolgočasen, trmast in ostuden osebek, na katerega sem naletel v življenju.
Kar se pošasti tiče, pa sem se nenadoma zavedel, da se je skozi plitko globel na moji desni, ki se je vila za grebenom polnim dreves, premikala velikanska žival. Čeprav je padanje dežja pridušilo stopanje te pošasti in sem jo zaradi temne, lisaste barve komaj opazil, sem bil popolnoma prepričan, da naju stvor zalezuje. Parker, ki je zaslišal, kako sem sunkovito zajel sapo, se je ustavil na samem začetku globeli in me vprašujoče pogledal. Ozrl sem se stran in se pretvarjal, kot da opazujem oddaljene drevesne krošnje. Parker je bil s tem očitno zadovoljen in se je začel spuščati v globel. Medtem sem jaz opazoval pošast, ki se je počasi približevala. To je bil velikanski osem metrski dvonožec, nekakšen križanec med krokodilom in petelinom, z gromozanskimi čeljustmi in krvavo rdečimi očmi. Naslonil sem puško na rame in si ob tem želel, da bi imel pri sebi orožje še večjega kalibra, pa čeprav bi bilo to še tako nepraktično. Ob streljanju s težkim orožjem si namreč človek zaželi, da bi se lahko kam dobro oprl.
Parker se je medtem že spustil na dno globeli in se še vedno ni zavedal, v kakšni nevarnosti se nahaja. Pri sebi je imel samo pištolo in ker je bil skoraj do kolen v blatu, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Medtem se je prazgodovinska zverina že povsem približala in se prikazala izza dreves. Pošast je sklonila glavo, iztegnila vrat, z iztegnjenim repom opletala sem ter tja, nato šavsnila in z zobmi zgrabila Parkerja. Bilo je tako, kot če bi psiček pogoltnil kos mesa s svoje skodelice. Popolnoma sem odrevenel in šele potem, ko sem zaslišal lomljenje kosti, pokanje rame in rok, sem prišel k sebi. Pomeril sem v nogo predpotopni zveri in sprožil. Pošast, ki je še vedno držala svoj plen, se je zamajala in zvrnila na tla. Medtem, ko se je nemočno zvijala na tleh in so ji začele pokati kosti zaradi lastne teže, je tako silovito zatulila, da se je krik zarezal v turobno, deževno jutro kot kirurški skalpel. Parker je padel iz njenega gobca, še enkrat sem pomeril in pognal kroglo, veliko kot drobna pest, naravnost skozi njen bedni nadomestek možganov.
Parker je ves krvav in razmesarjen obležal ob mrtvi prazgodovinski zverini. Spustil sem se v globel in videl, da je z njim konec. Videl in zavohal sem vse, kar se je cedilo iz njegovega telesa. Kljub vsemu sem stopil k njemu, pokleknil in pregledal rane. Iz raztrganin na udih so štrlele kosti, dva kot nož velika zoba, ki sta se stvoru odlomila iz dlesni pa sta bila zasajena v njegovem ramenu. Parker je zastokal, odprl oči in se presenečeno zazrl najprej v mrtvo pošast, nato pa vame. "Zakaj nisi prej streljal? Lahko bi me rešil," je izdavil.
"No, ali boš končno priznal, da sem imel prav?" sem vprašal.
Parker je v popolni nejeveri debelo izbuljil oči. Nisem se kaj dosti oziral na to in sem začel na dolgo in široko razlagati, kaj sem imel v mislih. Povsem iskreno sem se trudil, da bi mu vse pojasnil, vendar za to preprosto ni bilo dovolj časa. Prijel me je za roko, slabotno stisnil, neutolažljivo zaihtel in zaprl oči. In ni ga bilo več.
Storil sem vse, kar je bilo potrebno. Preveril sem pulz in te stvari. Vsekakor nisem nameraval ostati dlje časa ob parih tonah crkovine, saj naj
bi se kmalu začeli zbirati mrhovinarji. Komaj sem se dobro odmaknil, sta se na truplu prazgodovinske pošasti že pojavila dva, rakovičasta stvora, ki sta šklepetala
s kleščami in vila s tipalkama, kot da bi se zahvaljevala za pojedino, ki ju je čakala. Končno me je prevel mir in spokoj.
***
Medtem, ko je dr. Williams zmajeval z glavo, mi je njegov asistent snel šlem. "No, predvidevam, da smo le dosegli nek napredek," je menil zdravnik.
"Kakšen napredek neki! Saj je spet pustil, da me je tista pošast ubila," je užaljeno vzrojil Parker in se srepo zazrl vame.
"No, ja. No, ja. Ti pa vsaj sam ni odpihnil glave. To je že napredek. Ni kaj posebnega, vendar... je še vedno napredek."
Dr. Williams je stopil korak nazaj, se namrščil in naju prestrelil s pogledom. "Vidva sta pa res od sile. Prijatelji, sodelavci in družini so vaju končno prepričali, da sta se prostovoljno vključila v rehabilitacijski program. Prišla sta po svoji lastni volji in lahko tudi takoj oddideta. V bistvu lahko zapravita samo zaupanje ljudi, ki imajo že dovolj vajinega nenehnega prepiranja."
Medtem, ko sva srepo buljila eden v drugega, me je prešinilo, da nobeden od naju ne bo popustil in drugemu privoščil tega zadovoljstva. S porazom bi namreč izgubil moralno premoč.
"Bistvo rehabilitacijske terapije je v tem, da vama pomagamo. Obema. Da končno razrešita medsebojne spore brez osebnih napadov in javnih pretepov in da nehata sramotiti znanstveno srenjo. Kot da paleontologi nimajo drugega dela, kot preprečevati popoln razkol med kriptozoologi in kreativisti. Za božjo voljo, saj je
treba v javnosti obdržati verodostojnost znanstvenih ustanov in si tako zagotoviti sredstva za raziskave," je pojasnjeval zdravnik. "Prav gotovo nam ni vseeno, da vidva zaradi osebnih zamer delata zdrahe na strokovnih simpozijih. Po vajinem zadnjem izpadu v javnosti sta privolila v terapijo. Zapomnita si, da pravim terapijo in da to ni nikakršna računalniška igrica. Pričakujemo, da bosta zanemarila svoje osebne razlike in se naučila medsebojnega sodelovanja. Prav tako pričakujemo, da bosta med terapevtskim procesom bolje spoznala samega sebe in da bosta pridobila tudi več človečnosti."
No, čeprav ne morem govoriti za Parkerja, pa sem se jaz trdno odločil, da bom med vsako terapijo dal vse od sebe. Počasi pa pričenjam dvomiti, da ta postopek le ni tako učinkovit, kot meni dr. Williams. Popolnoma samoumevno je, da se ene osebnosti težje prilagajajo, druge pa so popolnoma neprilagodljive vsakim okoliščinam. Vzrok najinega prepira s Parkerjem je že zdavnaj prerastel vse razumne meje tekmovalnosti znanstvenega raziskovanja, tako da sva že do te mere zasovražila eden drugega, da je le malo manjkalo, pa bi se pobila. Povrh vsega pa sploh ne gre za morebitno vprašanje osebnostne združljivosti, saj se lahko nahajava na dveh različnih celinah, pa se zaradi tega prav nič manj ne sovraživa. In vsak trenutek se sovraživa bolj in bolj. Ni več besed, ki bi lahko opisale najino sovraštvo, postalo pa je tudi že skoraj neznosno. Da se ga skoraj ne da več prenašati. In tako sva pristala tukaj. Eden z drugim, skupaj priklopljena na elektronsko mašinerijo.
In celo zdaj si ne morem kaj, da se ne bi posmehoval Parkerju. "Moral bi videti svoj obraz, ko te je tisti predpotopni stvor zgrabil s čeljustmi. Bilo je neponovljivo. Resnično neponovljivo.
Medtem je dr.Williams že pomignil asistentu, da naj nama ponovno na glavo namesti šlem. "Kar uživaj v svojem malem trenutku zmagoslavja, kolega. Kar uživaj. Samo tokrat boš ti na muhi," mi je še dejal.
prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 15:55:37
by sigismundus
Frederik Pohl: Milijonti dan
Rad bi vam povedal nekaj, kar se bo zgodilo točno čez tisoč let. Ljubezensko zgodbo o fantu in dekletu.
Čeprav sem doslej povedal le bore malo, pa tudi to ne drži povsem. Fant ni bil prav nič podoben fantom, kot jih poznamo, saj je imel kar sto sedeminosemdeset let. Pa tudi dekle ni bila taka kot druga dekleta. Zaradi drugih razlogov, pač. Sicer pa tudi ljubezenska zgodba ni tista mešanica silovitih čustev, ki ti popolnoma zmešajo glavo. Da si nekoga noro želiš. Da kar ne moreš brez njega. Takšna ljubezen torej, kot jo poznate dandanes.
To morate razumeti že od vsega začetka, saj vam drugače zgodba ne bo všeč. Če pa boste brali še naprej, boste na koncu po vsej verjetnosti le ugotovili, da ste prebrali nekaj, kar je polno trpljenja, radosti in človeških stremenj. Nekaj, kar je tako nabito s čustvi, da se vam bo zdelo vredno truda, ki ste ga vložili. Ali pa morda tudi ne. Razlog, zakaj dekle ni bila taka kot druga dekleta, pa je pravzaprav v tem, da sploh ni bila dekle. Bila je namreč fant.
Oh, oh. Kakšna jeza! Kakšno razburjenje! Koga pa zanimata dva pedra, pravite. Kar pomirite se. Tukaj ne bo nikakršnih vročih, sprevrženih scen, nad katerimi bi se lahko naslajali perverzneži. V bistvu gre za to, da tudi vi sami, če bi videli to deklico, ne bi nikoli uganili, da gre za fanta. Imela je pač dve dojki. In eno vagino. Njeni boki so bili nebeški. Obraz, gladek. Nadušesnih mečic pač ni imela. Ženska torej, ni kaj. Čeprav bi vsakdo razmišljal, kateri rasi sploh pripada, saj bi ga zagotovo begal njen dolg rep, svilena, puhasta dlaka in škrgaste reže za ušesi. Bila je vododomka.
Ne bodite vendar tako zgroženi. Zaupajte mi, za božjo voljo. To je bilo prečudovito dekle in če bi v njeni družbi preživeli vsaj nekaj trenutkov, bi se vam zapisala v srce. In storili bi vse na svetu, da bi ostala z vami. Kar Dora ji bomo rekli. Čeprav je bilo njeno pravo ime Omikron, sedma stopnja, dvobaznik, S-Doradus-5314. Zadnji del imena je pravzaprav označeval njeno barvno skupino, ki je nekoliko spominjala na odtenek zelene barve. Dora, kot sem rekel. Bila je torej ženska, privlačna in prisrčna. Saj priznam, da tega morda ni mogoče razbrati iz mojih besed, vendar mi lahko verjamete. Bila je umetnica. Baletka. V nekem smislu, seveda. Njena dejavnost je zahtevala visoko stopnjo inteligence, popolno predanost, naravno nagnjenost k plesu in ogromno, ogromno vaje. Svoje točke je izvajala v breztežnosti, njeno predstavo pa bi najlažje opisali kot mešanico aerobne akrobatike in klasičnega baleta. Morda je njen ples malenkostno spominjal na baletno mojstrovino Umirajoči labod, ki jo je svoj čas odplesala Alexandra Labodova. Ampak to je seveda samo simbolična prispodoba, nič drugega. Sprijazniti se moramo s tem, da je vse kar je seksi pravzaprav čista simbolika. Razen morda takrat, ko kak ekshibicionist hodi naokrog z odprtim šlicem. In tistega milijontega dne, ko je Dora plesala, so ljudje ostali brez diha. Tako, kot bi vzdihovali tudi vi, če bi videli njeno predstavo.
Še nekaj besed o tem, da je bila pravzaprav fant. Občinstvu je bilo seveda popolnoma vseeno, da je bila genetsko moškega spola. In tudi vam bi bilo, če bi bili med njimi. Saj se vam o tem ne bi niti sanjalo. Razen če bi z biopsijo preiskali delček njenega tkiva in v njem odkrili kromosome xy. Sicer pa, kot sem že rekel, to ne bi nikogar zanimalo. V tistem času, ki se bo šele zgodil, so odkrili posebno tehniko, s katero so lahko odkrivali nagnjenja in nadarjenost še nerojenih otrok. Pravzaprav se je to zgodilo že dolgo pred rojstvom. Nekako v drugem stadiju delitve celic, ko se je oplojeno jajčece prvič razpolovilo. In takrat so seveda poskrbeli, da so se ta naravna nagnjenja razvijala v polni meri. Saj bi tudi vi tako storili, mar ne? Če so naleteli na otroka, ki je imel smisel za glasbo, so njegovo prirojeno nadarjenost razvijali in poskrbeli, da se je šolal na kaki prestižni, glasbeni akademiji. Recimo Juilliard. Če pa so odkrili otroka, ki je imel ženska nagnjenja, so poskrbeli, da se je razvil v žensko. Že davno tega spol ni bil v ničemer odvisen od spolne združitve med moškim in žensko. Izbiro spola je bilo mogoče opraviti na zelo enostaven način, predvsem pa to ni nikogar niti najmanj motilo.
Koliko naj bi besedica najmanj sploh lahko pomenila? Niti toliko ne, kot če bi vam zobozdravnik zaplombiral zob. Ali pa še manj, kot če bi nosili slušni aparat. Ali se vse skupaj še vedno sliši tako neverjetno? Pa menda ne celo odvratno? In naslednjič, ko boste srečali lepotico z bujnim oprsjem, se spomnite, da bi bila lahko prav taka kot Dora. Genetsko moški, telesno pa ženska. Sicer pa so taki primeri dobro poznani tudi dandanes. Splet okoliščin, ki prevladujejo v maternici, lahko nadvlada dedne zasnove in povzroči spremembo spola. Edina razlika s svetom prihodnosti je ta, da se izbira spola dandanes dogaja naključno in brez naše vednosti, medtem ko bodo ljudje čez tisoč let to počeli načrtno. Ker bodo tako hoteli.
No, bodi dovolj o Dori. Če bi povedal, da je imela dobra dva metra, da je bila vitke postave in da je dišala po arašidovem maslu, bi vas verjetno samo zmedel. Zato bom kar povedal, kaj se je zgodilo.
In tako je tistega miljontega dne Dora izplavala iz svojega doma in vstopila v transportno cev, ki jo je z vodnim curkom brizgnila navzgor, da je pristala na elastični ploščadi tik pred svojo ekshibicijsko salo. Izgubila je ravnotežje, se zmedla, prav prikupno zaklela in se komaj ujela ob popolnemu tujcu. Kateremu bomo rekli kar Don.
Njuno prvo srečanje je bilo prav prisrčno. Tistega dne si je Don nameraval obnoviti noge in že sama misel na ljubezen mu ne bi prišla niti na kraj pameti. Don je zamišljeno je ubiral bližnjico čez pristajalno, vododomsko ploščad, ko ga je nenadoma vodni curek premočil do kože, v njegovih rokah pa se je znašla najlepše dekle, ki jo je kdaj uzrlo njegovo oko. Tisti trenutek se je zavedel, da mu namenjena. »Bi se poročila z mano?« je vprašal. »V sredo,« je zašepetala z blagim glasom in s to obljubo se mu je zapisala v srce.
Don je bil visok, mišičast možak, bronaste barve in izjemno privlačen. Sicer tudi njemu ni bilo ime Don. Tako kot Dora ni bila Dora. Osebnostni del njegova imena je bil Adonis, kot poklon njegovi vihravi moškosti, zato mu bomo rekli kar Don. Njegova barvna šifra je bila 5290, kar je bilo v angstremih le nekaj manj kot Dorinih 5314. Bil je torej le za kak odtenek bolj modrozelene barve od svoje izbranke, kar je pomenilo, da sta imela veliko skupnega, tako v okusu kot interesnih sferah. Čeprav je res, da je bil Don zaradi sevanja bolj bronaste barve. Da je bila to njegova druga koža, pa je seveda zopet čisto druga zgodba. Sicer sta pa zaljubljenca medsebojno naklonjenost intuitivno odkrila že s prvim pogledom.
V obup me sili že sama misel, kako naj vam razložim, s čim se je Don ukvarjal. Saj je jasno kot beli dan, da ni delal zato, da bi služil denar, ampak zato, da je dajal smisel svojemu življenju. Ali pa, če povem kar naravnost, da ne bi umrl od dolgočasja. No, veliko je potoval. Potoval je na medzvezdnih vesoljskih ladjah. In zato, da so te ladje letele dovolj hitro, je skrbelo enaintrideset moških in sedem žensk. Genetsko gledano, seveda. Kot pripadniki človeške rase. Don je bil seveda eden od njih. In delali so to, kar so pač delali. No, Don je v bistvu presojal različne možnosti. In zaradi tega je bil velikokrat izpostavljen močnemu radiacijskemu sevanju. Tu ni šlo za neposredno sevanje pogonskega sistema vesoljske ladje, ampak za radiacijski izsev, do katerega je prišlo v drugi fazi jedrskega razpada. Ženski del skupine, genetsko gledano, je namreč pripravljal izbor delcev, ki so nastali s subnuklearno transformacijo in ki so se nato v trkih medsebojno izničevali. Saj vem, da vam je to eno figo mar, ampak Don je moral zaradi sekundarnega sevanja nenehno nositi zaščiten, izjemno prožen, kovinski kombinezon, ki se je mu je popolnoma prilegal. In če ste še malo prej morda pomislili, da se je Don nastavljal soncu, pa naj povem da je bila njegova dodatna, kovinska koža, pač bronaste barve.
Poleg tega je bil Don kibernaut. Večino njegov telesnih delov so že zdavnaj zamenjali neskončno bolj obstojni in uporabni mehanski deli. Namesto srca je njegovo kri po telesu poganjala kadmijska centrifuga. Tako, da tudi to, da se mu je mladenka zapisala v srce, ne drži v celoti. Njegova pljuča so delovala samo takrat, ko je glasno spregovoril, saj mu je cel niz ozmotskih filtrov nenehno prečiščeval kisik. Prav gotovo bi človeku iz enaindvajsetega stoletja izgledal zelo nenavadno, saj je imel velikanske, svetleče oči, na vsaki roki pa po sedem prstov. Seveda pa je bil Don sebi na moč všeč. In jasno tudi Dori. Na vesoljskih križarenjih je Don obkrožil Proximo centauri, obiskal Procyon in zagonetne svetove Mira Ceti. Na planetarni sistem Canopus je pripeljal poljedelske vzorčne šablone, na Zemljo pa se je vrnil z ljubkimi, pametnimi miljenčki z bledordečkastega spremljevalca Aldebarana v ozvezdju Bika. Videl je na tisoče zvezd in desetisoče planetov. Vročih kot sončna sredica ali pa tako hladnih, da tudi molekularnega gibanja ni bilo več zaznati. Pravzaprav je ves čas potoval po zvezdnih stezah in se le občasno ustavljal na Zemlji.
Sicer vas pa tudi to ne zanima, kajne? Ljudje so tisti, ki so srž zgodbe in ne okoliščine, v katerih se znajdejo. In vi zagotovo želite izvedeti, kaj se je dogajalo s tem parom. Kaj naj rečem drugega kot to, da jima je bila sreča naklonjena. Zanosna čustva, ki sta jih gojila drug do drugega, so cvetela in se razvijala in dosegla vrhunec v sredo, na dan poroke. Tako kot je obljubila Dora. Sestala sta se v dešifrirni dvorani, z njima je bilo tudi nekaj prijateljev, ki so jima zaželeli srečo. Medtem, ko so stroji razčlenjevali njune osebnosti in jih vpisovali v podatkovno bazo, sta se držala za roke, se blaženo nasmihala in si nežno šepetala. In zardevala ob prijateljskih zbadljivkah svojih spremljevalcev. Nato sta si izmenjala biodiske z matematično simbolnimi zapisi svojih osebnosti in odšla vsak svojo pot. Dora se je vrnila v svoj dom pod morsko gladino, Don pa v svojo vesoljsko ladjo.
To je bila resnična idila. In odtlej sta živela srečno za vekomaj. Dokler se seveda nekega dne ne bosta odločila, da sta se naveličala življenja in bosta umrla.
Dejstvo pa je, da se od takrat nista videla nikoli več.
No, saj vem, saj vem. Ne verjamete mi. Niti besedice, kajne? Saj vas kar vidim, kako sedite za mizo, s sočnim, pečenim zrezkom na žaru, kako z roko držite list s tole zgodbo, obenem pa si gladite dlan, kjer ste se opekli. Aha, medtem pa poslušate plejko s hiti d' Indyja ali Monka. Takole pa ljudje ne bodo nikoli živeli, si mislite, vstanete in vržete v kozarec še nekaj kock ledu.
Mislite si, kar vas je volja, medtem se Dora že potaplja po transportnih ceveh in vrača v svoj podvodni dom. Tam je seveda najrajši in zato si je tudi izbrala možnost, da lahko diha tudi pod vodo. Če bi vam lahko povedal, s kakšnim blaženim pričakovanjem vstavlja biodisk z zapisom svojega ljubega v dešifrirni dlančnik, se nato tudi sama priklopi na simbolni manipulator in se potopi v svet ljubezni… No, če bi vam lahko to razložil, bi prav gotovo ostali odprtih ust. Ali pa debelo gledali. Ali pa godrnjali. Da pač to ne more biti ljubezen. Kljub temu pa vam zagotavljam, dragi bralec, prav res vam zagotavljam, da so njeni ljubezenski užitki pristni in tako polno doživeti, da se jih v stvarnem življenju še predstavljati ne morete. Sicer pa kar nergajte, saj je Dori to popolnoma vseeno. Če bi ji slučajno prišli na misel, vi tridesetkratni pradedek, potem bi si vas gotovo predstavljala kot prazgodovinskega primitivca. Sicer pa tudi ste. Dora je od vas v evolucijskem razvoju oddaljena prav toliko kotvi od avstralopiteka, ki je živel pred pet tisoč leti. V silnih navalih čustev, ki jih doživlja, ne bi zdržali niti trenutek. Pa menda ne mislite, da poteka evolucijski razvoj premočrtno? Ali si lahko sploh predstavljate, da se krivulja vse bolj, naravnost vrtoglavo vzpenja, tako da je na koncu že skorajda eksponentna. Možnosti za začetek življenja so bile na začetku res tako majhne, kot če bi snežinka skušala obstati v peklu, ko pa se je enkrat začelo, je šlo kot po masu. In vi starodavniki, ki srkate viski in v svojem ležalniku in jeste pečeno meso, no vi ste komaj stopili na pot razvoja razuma. No, katerega leta smo danes? Šest, sedem tisoč let po Kristusu. Dora živi v času, ko je napočil milijonti dan. Kar se bo zgodilo čez tisoč let. Maščobe v njenem telesu se samodejno razkrajajo, njeni izločki se s kemodializo izčiščujejo iz krvi, tako da sploh ne potrebuje toaletnih prostorov. Kadar se ji zahoče, da bi si popestrila pol ure prostega časa, lahko ustvari več energije, kot bi jo lahko prebivalstvo kake manjše države, recimo Portugalske, porabilo v enem dnevu. In mimogrede izstreli kak satelit ali pa preoblikuje vulkanski krater na Luni. Seveda Dona brezmejno ljubi svojega dragega. Na biodisku ima v matematično simbolnih zapisih shranjeno vsako njegovo gesto, gib, maniro, dotik roke, vznemirjenje in strast spolnega odnosa, slast poljuba. In kadar si ga zaželi, je dovolj, da se priklopi na manipulator in že je s svojim ljubljenim.
Seveda pa ima tudi Dom svojo ljubljeno. Svojo Doro. V lebdečem mestecu, ki je le kak kilometer nad njenim vodnim domovanjem. Ali pa v vesoljskem plovilu, ki kroži okoli Arcturusa, kakih petdeset svetlobnih let daleč. Samo vklopiti mora svoj simbolni manipulator in v banki podatkov oživi Dora. Sveža, prikupna, poželjiva. Njegova Dora. In nato se silovito ljubita vso noč. In ves dan. Saj drži, da nista v resnici skupaj, obenem pa je tudi res, da sta se njuni telesi tako močno genetsko spremenili, da pravzaprav skupaj niti ne bi kaj dosti uživala. Don za uživanje ne potrebuje več svojega telesa. Spolni organi so stvar preteklosti. Prav tako ne čuti ničesar z rokami, ustnami ali prsmi. To so samo še bioreceptorji, ki sprejemajo in oddajajo dražljaje. Posamezni deli telesa ne čutijo več ničesar, saj so možgani in samo možgani tisti, ki narekujejo čutenje tako sladostrastja kot bolečine. In tako Don s svojim simulatorjem čutov in čustev uživa v digitalnih zapisih nežnosti, poljubljanja in najbolj divjih in strastnih trenutkih z večno, edinstveno in nepozabno Dono. No, z njenim zapisom, seveda. Ali pa z Diano. Ljubko Rozo. Ali vedno nasmejano Angelo. Saj je že z vsemi temi dekleti izmenjal matematično simbolne zapise osebnosti.
Saj vem, saj vem. Posmehujete se mi. Vse skupaj se vam zdi noro. Saj vem, starodavniki ste. Po britju si natrete obraz z brivsko vodico, se ozrete skozi okno na vaš športni, rdeči kabriolet, čez dan v službi prekladate papirje, zvečer pa skušate, nekje ukrasti malo časa zase. Mar ni tako? No, pa mi povejte, kako vi, starodavniki gledate na Atilo. Ki so ga imenovali tudi Božji bič. Ali pa na pračloveka? Recimo, kromanjonca? No, ali zdaj končno razumete, kaj vam skušam dopovedati?
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 16:03:22
by sigismundus
še ena zgodva, Varley, ki bo objavljena enkrat 2013 v Zgodovini prihodnosti
v dveh delih
John Varley: Muhasta bomba
Na aveniji Leystrasse je bila bomba. Na petinštiridesetem nivoju. Tik ob glavni promenadi. Pred cvetličarno in bižuterijo. Le kakih sto metrov od glavnega trga.
"Jaz sem bomba. Eksplodirala bom čez štiri ure, pet minut in sedemnajst sekund. Imam moč petdeset tisoč angleških ton trinitrotoluena," je bomba pripovedovala naključnim sprehajalcem.
Sčasoma se je okoli bombe zbrala gruča ljudi in si jo začela ogledovati.
"Eksplodirala bom čez štiri ure, štiri minute in sedemintrideset sekund."
Medtem, ko je bomba kar naprej besedičila, so ljudje postajali vse bolj zaskrbljeni. Mnogi so se kar naenkrat spomnili, da imajo še cel kup opravkov in odhiteli so po svojih poteh. Največkrat kar proti turbo železnici, ki je vozila v King City. Na vlakih je bila vse večja gneča, tako da so se ljudje kaj kmalu začeli prepirati in prerivati.
Bomba je bila oblikovana kot kovinski cilinder, visoka dober meter, dolga dva metra, nameščena pa je bila na štirih koleščkih. Na vrhu cilindra so bile štiri televizijske kamere, ki so se počasi obračale sem ter tja in opazovale bližnjo okolico. Nihče se ni mogel spomniti, kdaj se je bomba pojavila. [e najbolj je bila podobna kakemu mestnemu čistilnemu stroju in verjetno prav zaradi tega nanjo nihče ni obračal pozornosti.
"Imam moč petdeset kiloton," je ponosno povedala bomba.
Končno so ljudje le poklicali policijo.
"Atomska bomba, pravite?" je komaj spravila iz sebe komandirka lokalne policijske postaje. V želodcu jo je tako stisnilo, da je nezavedno segla v škatlo z diabetičnimi bomboni. Zaradi stresa v službi bi si morala že zdavnaj znova zamenjati želodec, vendar si zaradi nizke plače tega ni mogla privoščiti. Zato se je kar naprej zatekala k najrazličnejšim blažilom, medtem pa so cene kloniranih transplantacij vrtoglavo rastle naprej.
"Bomba je rekla, da ima moč petdeset kiloton. Sicer pa si ne morem predstavljati, da bi bilo lahko kaj drugega kot bomba. Razen, če gre za štos. No, ekipa z radiacijskimi detektorji je že na poti."
"Bomba? Hočeš reči, da je nekdo poklical po telefonu ali pustil sporočilo, mar ne?"
"Sploh ne. Bomba se pogovarja. Pa še prav prijazna je. Zaenkrat ji sicer še nismo rekli, naj se deaktivira, predvidevam pa, da tako prijazna verjetno ne bo."
"Prav gotovo da ne. Daj, pokliči protiteroristični oddelek. Vendar naj samo nadzirajo položaj. Ničesar ne smejo ukreniti, dokler ne pridem tja. Samo še nekaj klicev opravim. Čez pol ure bom tam," je naročila komandirka in vtaknila v usta še en diabetični bombon.
"Prav. Uredil bom vse potrebno."
Na Luni ni še nikoli nihče grozil z atomsko bombo, tako da Bachova ni imela tovrstnih izkušenj. Pa tudi protiteroristična enota ne. Potrebovala je pomoč. Vključila je računalnik.
***
Roger Birkson je imel rad svoje delo. Pri tem seveda ni šlo za delovne pogoje, ki so bili naravnost grozljivi, temveč za razne službene ugodnosti. Birkson je moral biti na razpolago ves mesec, po štiriindvajset ur dnevno, zato pa je prejemal malodane astronomsko plačo. Po pičlem mesecu dni je lahko izkoristil enajst mesecev plačanega dopusta. In to ne glede na to, če so ga tisti mesec, ko je bil na razpolago, sploh potrebovali. V določenem smislu je bilo njegovo delo podobno delu gasilca. In na nek način je takšno delo tudi opravljal.
Birkson je preživljal obilico svojega prostega časa na Luni. Nikoli ga ni nihče vprašal, zakaj to počne. Sicer pa tega verjetno tudi sam ne bi znal povedati. Odgovor je namreč tičal v njegovi podzavesti. Nekako je bil prepričan, da se bo Zemlja prej ali slej spremenila v veličastno, plamtečo kroglo. Birkson pa prav gotovo ni hotel biti tam, ko naj bi se to zgodilo.
Njegova specialnost je bila deaktiviranje bomb. Delal je za varnostni svet Združenih držav Evrope. Včasih je imel burno izmeno in je rešil tudi do dvajset milijonov življenj. Od petintridesetih bombnih specialistov, kolikor jih je bilo na Luni, je bil Birkson najbližje ulici Leystrasse in s tem samemu epicentru, kjer naj bi prišlo do eksplozije. Ko je komandirka Bachova poslala poziv, ga je računalnik našel v pičlih petih sekundah. Birkson je igral golf v podzemskem športnem centru Burning Tree, kak kilometer od glavnega trga in se je ravno pripravljal, da zadane sedemnajsto luknjo, ko je zabrnel njegov pozivnik.
Birkson je bil zelo bogat. Zato si je lahko privoščil, da mu je palice za golf prenašal pomočnik in ne kakšna mehanska naprava. Ko je zabrnel pozivnik, je Birkson ravno nekajkrat poskusno zamahnil s palico, vendar se ni mogel dovolj zbrati. Vzel je pozivnik, ki mu ga je podal pomočnik in se odzval.
"Potrebujem vaš nasvet," je brez slehernega uvoda začela Anna Louise Bach. "Sem vodja mestne policijske uprave v Novem Dresdenu in so me ravnokar obvestili, da je na aveniji Leystrasse postavljena atomska bomba. Ker s tem nimam nobenih izkušenj, bi vas prosila, da se v desetih minutah dobiva na najbližjem postajališču metroja."
"Saj vendar niste pri pravi! Igram golf in sem na tem, da poderem svoj osebni rekord. Za predzadnjo luknjo bom potreboval kake tri udarce, z zadnjo pa bom imel precejšne težave. Vsaj pet udarcev. Pa menda ne mislite, da bom padel na tako neslano šalo?"
"Mar ste res prepričani, da gre za šalo?" je zanimalo Bachovo, ki bi dala vse na svetu, da bi tako tudi bilo.
"No, seveda ne. Vendar je več kot devetdeset odstotkov takšnih primerov lažnih, mar ne?"
"Tudi prav. Potem pa kar nadaljujte z igro. Vendar vedite, da bom v času izrednega stanja zaprla vse dostope do športnega centra, kjer igrate golf. Kar ostanite, kjer ste."
"Kako daleč je ta bomba"? je Birkson vprašal po krajšem premisleku.
"Na aveniji Leystrasse. Pet nivojev nad vami. V sosednjem sektorju, kakšnih šesto metrov stran. Vendar naj vas nikar ne skrbi. Med vami in to neslano šalo je gotovo več kot dva ducata jeklenih pregradnih sten. Kot vidite, ste lahko popolnoma brez skrbi."
Birkson ni črhnil niti besede.
"Tam bom čez deset minut. S policijskim turbodinom. Naslednjih pet ur bo ta sektor odrezan od sveta," je še dodala Bachova in odložila slušalko.
Medtem si je Birkson ogledoval zidove podzemskega centra. Pokleknil je na zelenico, nastavil žogico in zamahnil s palico. Žogica se je počasi skotalila naprej in Birkson je zadovoljno gledal, kako se je zvalila v luknjo. Zagrenjeno se je zazrl proti zadnji luknji in se odpravil proti klubskim prostorom. "Takoj bom nazaj," je še zamrmral sam pri sebi.
***
Policijski turbodin je prispel dve minuti kasneje, kot je bilo dogovorjeno. In minila je še ena minuta, dokler se Bachova ni prikazala na postajališču. Bila je vsa iz sebe in je kar pihala od jeze. Birkson, ki je imel še vedno pri sebi vrečo za golf, je prisedel k policistki, ki se je komaj premagovala, da ni pogledala na uro. Kapsula je šinila naprej s tako hitrostjo, da sta se oba kar ugreznila v sedeže. Vozilo se je po krajši vožnji ustavilo, vendar so vrata blindiranega turbodina ostala zaprta.
"Kaže, da je prometni režim preobremenjen," je pripomnila Bachova, ki se je zaradi zastoja počutila rahlo nelagodno. Prav nič ji ni bilo všeč, da je bil Zemljan priča razpadu lunarnega prometnega sistema.
"Ah! Očitno je med ljudmi izbruhnila panika. Torej sektorja z bombo kljub vsemu niste odrezali od sveta, kajne?" Birkson se je tako široko zarežal, da je pokazal vse zobe.
"Ne," je priznala policistka. "Ocenila sem, da tako lahko čim več ljudi zapusti ta sektor. ^e bo res prišlo do eksplozije..."
Birkson je zmajal z glavo in se nasmehnil. "^e je to res štos, potem se bo samo zaradi panike poškodovalo na stotine ljudi. Vsak poskus evakuacije je že vnaprej obsojen na neuspeh. Z begom bi se jih lahko rešilo največ nekaj tisoč. Predlagal bi, da zaprete vse mesto," je še vedno posmehljivo pripomnil Birkson.
"Toda..."
"Naj ljudje ostanejo tam, kjer so. Če bo bomba eksplodirala, bo izginilo vse mesto. Torej tudi evakuacija posameznih sektorjev nima nobenega smisla. In kasneje tudi nikogar ne bo več, da bi vas lahko poklical na odgovornost. Saj boste vendar na onem svetu. V kolikor se ne bo zgodilo nič, vam bodo pa take napeli, kot jih že dolgo niste slišali. Saj vendar brez veze povzročate paniko. Kar verjemite mi. Jaz že vem."
Kljub temu, da jo je možakar vse bolj spravljal ob živce, se je policistka odločila, da ga bo poslušala. V njegovi ostri, hladni logiki je bilo precej resnice. Poklicala je postajo in naročila naj blokirajo ves promet in zaprejo dostope v mesto.
Medtem, ko sta čakala, da odstranijo vsa vozila, ki bi jo lahko ovirala na nujni vožnji, si je Bachova bolj natančno ogledala svojega spremljevalca. Birkson je bil sorazmerno mlad možakar, svetlih las in močnih čeljusti. Na sebi je imel karirast pulover in pozlačene pumparice. Najbolj jo je motilo, da je imel tako prijazen obraz. Na njegovem gladkem licu ni bilo niti ene same gubice. Niti najmanjšega sledu, da ga je kdaj karkoli skrbelo. Imel je popolnoma mirne roke, ki jih je sklenil okoli kovinskega ročaja palice za golf. Ne bi sicer rekla, da je domišljav ali zaverovan sam vase, prav gotovo pa je bil na moč dobre volje.
Šele takrat se je zavedla, da jo tudi on ocenjuje. Ravno se je spraševala, kaj neki vidi na njej, ko je položil roko na njeno koleno. Bila je tako zaprepadena, kot če bi ji primazal klofuto.
"Kaj? Roke stran od mene... Takoj... ti, ti... prašič."
Birkson se sploh ni zmenil za žalitev. Mirno jo je pobožal po stegnu in prijel za roko. Imel je neverjetno očarljiv nasmeh.
"Glede na to, da sva obtičala tukaj in nimava kaj početi, sem pač pomislil, da bi se lahko bolje spoznala. Saj to pa res ni nič hudega, kajne. Nerad zapravljam čas."
Bachova je iztrgala roko in se postavila v obrambni položaj. Bilo ji je, kot da jo tlači najhujša nočna mora. Vendar pa se je Birkson ni več dotaknil. Potem, ko mu je dala košarico, se sploh ni več zmenil zanjo.
"Prav. Bova pač počakala. Prav rad bi vas povabil na pijačo. Ali pa na večerjo. Ko bo tegale konec, seveda."
"Kaj? Za božjo voljo, kako vam kaj takega sploh lahko pride na misel...?"
"Ob takem trenutku? Kaj vem! Ob bombah me pač zgrabi pohota. Samo za to gre. No, je že v redu. Saj vas bom pustil pri miru. Morda boste bolj pri volji, ko bo zadeva mimo," je še dodal Birkson in se znova očarljivo nasmehnil.
Bachova je bila čisto iz sebe. Od strahu pred bombo jo je tako stiskalo v želodcu, da je za hip pomislila, da bo bruhala. Ta nagnusni, nemogoči možakar pa je medtem mirno mislil na seks. Le kako je bilo kaj takega sploh mogoče?
Policijski turbodin se je končno le premaknil in šinila sta naprej.
***
Avenija Leystrasse je bila popolnoma opuščena in v fluorescentnem soju svetlobe, ki je razsvetljevala strop, so medlo odsevala kovinska pročelja izložbenih oken. Birkson in Bachova sta bila skrajno nenavaden par. Birkson, kot tipičen zemljan, je bil vsaj za pol metra manjši od policistke, ki je bila visoka in vitka kot vsi seleniti. Kot so imenovali prebivalce Lune. Poleg tega je bil Birkson oblečen v staromodno, športno oblačilo in je okorno štorkljal po zloščenih kamnitih tleh, Bachova pa je imela na sebi standardno uniformo mestne policije. Modro čepico, na roki pa trak, na katerem je bil vtisnjen komandirski čin. Pod pazduho je imela tok za revolver, okoli pasu pa službeni opasač, na katerem je bilo vse polno svetlečih, smrtonosnih pripomočkov, ki so sodili k njenemu poklicu. Obuta je bila v kožne mokasinke, na sebi pa imela le še nekaj krpic obleke. V milem okolju lunarnega podzemlja je sramežljivost izumrla že pred stoletji.
Okoli bombe je bil postavljen policijski kordon. Medtem, ko se je komandirka pogovarjala z odgovornim policistom, se je okoli razlegalo razglašeno popevanje.
"Kaj pomeni ta trušč?" je zanimalo Birksona.
"Bomba poje. Pred nekaj minutami je začela prepevati. Verjetno nam nima več kaj povedati," je odvrnil policist Walters in ocenjujoče opazoval Birksona. Bilo je sicer očitno, da gre za bombnega specialista, o katerem je malo prej govorila komandirka, vendar se ni mogel odločiti, kako naj se s tem čudakom sploh pogovarja. Saj sploh ni bil policist. Povrh tega pa je bil še zemljan. Walters preprosto ni vedel, kaj naj stori.
"Nadvse zanimivo," je odvrnil Birkson in z vrečo za golf, ki jo je imel še vedno na ramenih, lenobno stopil proti zebrastim kovinskim pregradam in skušal odmakniti eno od njih.
"Stojte, vendar..., gospod!" je zaklical Williams.
"Birkson! Počakajte, za božjo voljo!" je zavpila še Bachova in stekla za možakarjem. Le malo je manjkalo, da bi ga zgrabila za rokav, vendar se je zadnji hip zadržala.
"Bomba je rekla, da se ne sme nihče približati. Pravi, da bo prišlo do takšne eksplozije, da nas bo odneslo na drugo stran lune," je na hitro pojasnil policist, ko ga je Bachova vprašujoče pogledala.
"Madonca! Kakšna zagamana bomba pa je to?" je vsa obupana potožila komandirka.
Birkson se je odmaknil od pregrade, obzirno prijel komandirko pod roko in jo odpeljal malo vstran. Nato ji je potihoma, vendar še vedno dovolj glasno, da ga je slišal tudi odgovorni policist, pojasnil za kaj gre.
"To je kiborška bomba. Najverjetneje uranova atomska bomba. To pomeni, da je določena človeška osebnost kibernetsko povezana z bombnim mehanizmom. Poznam takšne bombe. Ena je pred tremi leti eksplodirala v Johannesburgu. Nisem vedel, da jih sploh še izdelujejo."
"Spomnim se," je odvrnila komandirka, ki jo je kar zmrazilo in se je počutila, kot da je ostala popolnoma sama na svetu. "Torej menite, da je to prava bomba? Kako pa veste, da je kiborška? Odgovori so lahko posneti tudi na trak ali pa imamo opravka z računalnikom, mar ne?"
Birkson je tako zavil z očmi, da je Bachova zardela kot kuhan rak. "Hudirja, saj to so vendar popolnoma smiselna vprašanja," si je dopovedovala. Na njeno presenečenje pa Birkson sploh ni znal logično odgovoriti, tako da se je začela spraševati, na čem sploh je. Mar je bil ta možakar res tak strokovnjak, kot je domnevala? Ali pa le navaden blefer v karirastem puloverju in športnih pumparicah?
"Reciva rajši, da gre za slutnjo. Medtem, ko se bom pogovarjal z najino bombico, pripeljite industrijski rentgen. S spodnjega nivoja naredite rentgenske posnetke, z zgornjega nivoja pa fotografske. Bo šlo?"
"Hočete videti notranjost te naprave, kajne? Mar to ni nevarno?"
"Jaaa. Ste obnovili življenjsko zavarovanje?"
Komandirka ni odvrnila ničesar. Po glavi ji je rojil cel kup vprašanj, vendar se ni hotela osmešiti in ziniti kakšne neumnosti. Recimo, kakšno dozo žarčenja bomba lahko prenese? Velike industrijske rentgenske naprave so z žarki prebijale skale in jeklene stene. Imela je nelagoden občutek, da ji odgovor ne bi bil prav nič všeč. Vzdihnila je. Odločila se je, da bo Birksonu pustila naj dela kot ve in zna. Dokler se ji ne bo zazdelo, da več ne obvlada položaja. Zaenkrat je bil pač njeno edino upanje.
Medtem se je Birkson, ki je na ramenu še vedno prenašal opremo za golf, malomarno sprehajal okoli pregrade in požvižgaval razglašeno melodijo, ki jo je prepevala bomba. In kaj naj bi medtem počel policijski komandir, ki mu je bilo še kaj do kariere? "Mar naj tega čudaka spremljam na orglice?" je prešinilo Bachovo.
Televizijske kamere na bombi, ki so se počasi obračale sem ter tja, so obstale. Ena od njih se je obrnila proti Birksonu, ki se je na vso moč prisrčno nasmehnil in pomahal z roko. Bomba je nehala peti.
"Jaz sem bomba. Petdeset kilotonska atomska bomba. Uranov izotop 235. Ostanite za pregrado, s katero sem ograjena! Ne približujte se!"
Birkson, ki se je še vedno široko smehljal, je dvignil roke in razprl dlani.
"Ej, jasno kot beli dan. Saj te ne bi motil, vendar se kar ne morem nagledati tvojega ohišja. Res je nekaj posebnega. Prava škoda, da ga boš z eksplozijo uničila."
"Oh, hvala, hvala. Vendar vas opozarjam, da me ne boste odvrnili od cilja, ki sem si ga zadala," je prijazno odvrnila bomba.
"Mi še na misel ne pride. Častna beseda."
"Naj bo. Lahko me še naprej občudujete. Samo z varne razdalje. In pazite, da ne naredite kaj nepremišljenega. Sem popolnoma zaščitena pred zunanjimi posegi, moj reakcijski čas je samo tri milisekunde in lahko eksplodiram mnogo prej, predno me poskušate deaktivirati. Vendar hočem eksplodirati takrat, kot sem povedala. "
"Tri milisekunde. Uh, to pa je brzina, kolega. Precej hitrejše, kot reagiram jaz. Mora biti pa res fino, da lahko tako hitro ukrepaš. [e posebno, če si morala prej, kot vsak smrtnik, bloditi skozi življenje s hitrostjo živčnih nevronov, kajne?" je požvižgal Birkson.
"Ja, tudi meni se zdi kar fino. Priznati moram, da je bila to, kar malce nepričakovana izboljšava."
No, to je bilo pa že nečemu podobno, je bila zadovoljna Bachova. Čeprav Birksona ni marala, je morala priznati, da je uspešno preverjal svoje slutnje. In da je dobil odgovore na vsa njena vprašanja. Ni je bilo mehanske naprave, ki bi lahko tako odgovarjala, poleg tega pa je še mimogrede priznala, da je bila nekoč človeško bitje.
Medtem je Birkson počasi prikolovratil nazaj do mesta, kjer sta stala Bachova in Walters. "Preverite čas," je potiho dejal.
"Kakšen čas?"
"Kdaj boš eksplodirala?" se je Birkson zadrl na bombo.
"Čez tri ure, enaindvajset minut in osemnajst sekund," je uslužno odvrnila bomba.
"Ta čas," je zašepetal Birkson. "Preverite, če gre za obletnico kakšne politične stranke, ali pa če se je ob tem času zgodilo kaj takega, kar dobesedno kliče po maščevanju." Birkson je za trenutek zastal. "Najbolj pomembno pa je, da preverite rojstne dneve," je še dodal.
"Lahko vprašam zakaj?"
Birkson je za trenutek odplaval z mislimi, vendar je hitro prišel k sebi. "Skušam se vživeti v tega tipa. Vse bolj se mi dozdeva, da gre za njegov rojstni dan. Ugotovite za koga gre in poiščite vse, ki so se rodili ob tej uri. Do sekunde natančno. Saj jih gotovo ni veliko. In tisti, ki ga ne boste našli, bo pravi. Stavim, da je tako."
"Stavite? In zakaj govorite, kot da imamo opravka z moškim?"
Birkson je ponovno tako zavil z očmi, da je bila komandirka v hipu vsa rdeča v obraz. Za božjo voljo! Kaj še vprašati ne sme ničesar? Le kako mu uspeva, da jo spravlja v tako podrejen položaj? se je pridušala sama pri sebi.
"Zato vendar, ker bomba govori z moškim glasom. Saj vem, da to ni nikakršen dokaz, vendar sem se naučil prisluhniti svojim slutnjam. Kaj stavim? No, svojega življenja že ne. Prepričan sem, da se bom tudi tokrat izmazal. Kaj pravite na večerjo?" Očarljivo se je nasmehnil. Brez kakršnegakoli namigovanja na seks, ki ga je zaznala še malo prej. Vendar pa je Bachovo še vedno tako stiskalo v želodcu, da se je obrnila stran, ne da bi sploh odgovorila.
V naslednjih dvajsetih minutah se ni zgodilo nič posebnega. Birkson je še naprej pohajkoval okoli bombe, od časa do časa obstal in občudujoče pokimal. Medtem se je vseh trideset policistov, ki niso imeli kaj početi, živčno prestopalo sem ter tja. Bili so nedaleč stran, saj ni imelo nobenega smisla, da bi stali v kritju. Njihova morala je bila čisto na psu, saj niso vedeli, kaj vse se dogaja. Bachova pa je imela polne roke dela z usklajevanjem akcije. Svoj štab je postavila v Elizijski potovalni agenciji, takoj za vogalom, kjer je namestila telefonsko in računalniško logistiko. Izza dreves, ki so obkrožala glavni trg, so moleli laserski merilniki in do tisočinke milimetra natančno snemali bombno napravo. V sektor pod njimi pa so malo pred tem pripeljali industrijski rentgen. ^e bi policisti vedeli vse to, se morda ne bi tako vdajali malodušju.
Deset minut kasneje so bili prvi izpisi že nared. Bachova, ki je ravno zapuščala štab, je slišala brnenje tiskalnikov. Obrnila se je in zagledala mlado policistko, ki se ji je približevala. Na roki je imela zelen trak. Pripravnica. Dala ji je izpis, na katerem so bila tri imena. Pod njimi pa je bilo napisanih še nekaj dogodkov in datumov. Imela je ledeno mrzle roke.
"Do teh imen smo prišli šele potem, ko smo četrtič razširili iskalne parametre. To so podatki z izredno majhno stopnjo verjetnosti. Vsi trije ljudje so se rodili ob istem času. V različnih letih. Upoštevali smo možnost napake treh sekund. Teh treh nismo uspeli najti."
"Iščite še naprej," je odvrnila Bachova, ki je opazila, da je novinka noseča. Za hip je pomislila, da bi jo poslala stran, vendar je vedela, da to nima nobenega smisla.
Birkson, ki je medtem še kar naprej pohajkoval okoli bombe, je obstal, ko se mu je približala komandirka. Vzel je računalniški izpis in ga na hitro preletel. Nato je odtrgal spodnji del lista, na katerem so bila napisana tri imena, zmečkal preostali del izpisa in ga pustil, da je padel na tla. Bachova mu sploh ni utegnila povedati, kako malo verjetno je, da je katero od imen pravo. Birkson se je popraskal po glavi in se počasi vrnil k bombi.
"Hans?" je zaklical.
"Kako poznaš moje ime?" je vprašala bomba.
"Daj no, Hans. Pa menda res nisi mislil, da je MondoPol tako nesposoben. Menda se nisi spustil v vse to, ne da bi vedel, kako učinkovita je lunarna policija. Razen, če te seveda podcenjujem. Torej?"
"Ne, saj sem vedel, da boste odkrili, kdo sem. Čeprav to prav nič ne spremeni," je priznala bomba.
"Jasno, da ne. Se bova pa lažje pogovarjala, kajne? Eh, prijatelj, kaj naj ti rečem? No, povej mi, kaj si imel od življenja?"
"Obup. En sam obup," je zastokal možakar, ki je postal petdeset kilotonska atomska bomba.
***
Hans Leiter je živel sam. Vsako jutro, potem ko se je spravil iz postelje, se je nekako privlekel do kopalnice. Njegov toaletni prostor, ki je daleč presegal standarde stanovanjskih modulov, je bil res nekaj posebnega in je dobesedno izžareval domačnost. Hans ga je opremil takoj po vselitvi in to je bilo tudi edino razkošje, ki si ga je privoščil. To je bila njegova palača, kjer je sedel na stol, ki ga je počasi masiral, dokler se ni popolnoma prebudil. Nato ga je umil, obril, napudral, očistil nohte in poškropil s parfumom. In za konec, s posebnim gumijastim nastavkom, ki je bil presenetljivo podoben ženskemu spolovilu, potešil še njegovo seksualno slo. Hans namreč ni znal z ženskami. Ko se je oblekel, je prehodil tristo metrov dolg prehod in stopil na premični trak, ki ga je popeljal vse do lansirnih ramp. Nato je sedel v kapsulo in kot izstrelek švignil skozi cevast predor globoko v Lunino osrčje.
Hans je delal v Crisiumski livarni za težko mašinerijo. Tam je popravljal vse, kar se je pokvarilo. In delo mu je šlo prav dobro od rok. Pa tudi med stroji se je počutil veliko boljše kot med ljudmi.
Nekega dne Hans ni bil dovolj pazljiv in ogromno kolesje je zgrabilo njegovo nogo. Pravzaprav ni šlo za resno nesrečo, saj je varnostni sistem takoj ustavil stroje, tako da ni prišlo do usodnih poškodb glave ali telesa. Bolelo pa ga je kot sam hudič. Njegova noga je bila tako hudo poškodovana, da so jo morali odrezati. Medtem, ko je čakal na nadomestno, klonirano nogo, se je moral zadovoljiti s protetiko.
To pa je bilo za Hansa pravo razodetje. Bil je kot v devetih nebesih. Umetna noga je bila prav tako dobra, kot njegova prejšnja. Če ne celo boljša. Zdravniki so jo prišili na odtrgane živčne konce, namestili pa so tudi podpražno varovalko. Ko si je nekega dne močno odrgnil umetno kožo, ni čutil prav ničesar. To je naredilo nanj močan vtis, saj se je še kako spomnil, kako ga je bolelo, ko si je poškodoval nogo iz mesa in kosti. Na agonijo, ko mu je kolesje zagrabilo nogo.
Ko je bila umetna noga pripravljena za transplantacijo, se je Hans kljub temu odločil za protetiko. To je bilo sicer resda dokaj nenavadno, vendar so se taki primeri že dogajali.
Od takrat naprej se je Hans, ki nikoli ni bil zgovoren in se kaj dosti družil ljudmi, še bolj zaprl vase. Spregovoril je samo še takrat, ko ga je kdo ogovoril. Vendar pa so ga sodelavci zalotili, da se pogovarjal s tiskarskim strojem, vodnim hladilcem in robotskim pometačem.
Ob večerih je Hans posedal na svoji vodni postelji in gledal holovizijo. Ob enih zjutraj mu je servokuhar pripravil prigrizek, nakar je legel in zaspal.
Zadnja tri leta pa Hans zvečer sploh ni več prižgal holovizije. Kljub temu pa je še vedno sedel na postelji in buljil v prazen ekran.
***
Bachova je prebrala računalniški izpis Hansove osebnosti in je bila ponovno presenečena nad učinkovitostjo tehnologije, ki ji je bila na voljo. Možakar, ki je postal bomba, je bil malodane popoln niče, pa je bilo kljub temu o njegovem nepomembnem življenju shranjenih več kot devet tisoč besed, ki jih je bilo mogoče v hipu natisniti v neverjetno dolgočasno, a mučno biografijo.
"...eh, Hans, če prav razumem, te je vse bolj preveval občutek, da vsak korak tvojega življenja obvladujejo stroji, kajne?" je medtem neutrudno besedičil Birkson, ki je sedel na eni od kovinskih pregrad in malomarno pozibaval z nogami. Bachova je stopila k njemu in mu ponudila računalniški izpis, vendar ji je Birkson pomignil, naj gre stran. Ob vsem tem, kar se je dogajalo, mu komandirka tega sploh ni zamerila.
"Toda, saj to je vendar čisto res. Prav vsak delček našega življenja obvladujejo stroji. Gromozanska mašinerija, ki se imenuje New Dresden, počne z nami kar se ji ljubi. Razmešča nas s premičnimi trakovi, kot da smo sestavni del mehanizacije tega velikega mesta, nas umiva, hrani, spravlja v posteljo in in nam pred spanjem zapoje še uspavanko."
"Ja, ja seveda. Torej si ludist, kajne Hans?" se je navidezno strinjal Birkson.
"Pa kaj še, Roger! Saj sploh nisi dojel za kaj gre," je bila šokirana bomba. "Še na misel mi ne pride, da bi uničeval stroje. Rad bi jim služil. Tudi sam hočem postati stroj. Tak, kot je bila moja protetična noga. Kaj res ne razumeš, da prav vsi sestavljamo to velikansko mašinerijo in da smo ljudje njen najbolj neučinkovit del?"
Medtem, ko sta sogovornika neutrudno klepetala in klepetala, si je Bachova obrisala potne roke. Ni in ni mogla razumeti, kaj Birkson namerava. Razen če je mislil, da se mu bo posrečilo pregovoriti bombo, da ne bo eksplodirala. Pogledala je na uro in videla, da je do eksplozije samo še dve uri in triinštirideset minut. Za znoret! Saj ne, da Birksonu ni priznavala, kako spretno se je pogovarjal s kiborško bombo. Poleg tega, da sta se tikala, se je zagamana bomba tako zagrela, da je prav vneto zagovarjala svoja stališča. Pa kaj potem! Vse skupaj to itak ni vodilo nikamor.
Takrat je pristopil Walters in komandirki nekaj zašepetal na uho. Bachova je prikimala in potrepljala Birksona po ramenu. "Vse je pripravljeno da naredimo posnetek. Samo recite kdaj," je dejala, vendar jo je Birkson ponovno na kratko odslovil.
"Ne motite me. Ravno zdaj postaja zanimivo," je glasno dejal in se ponovno obrnil k bombi. Stopil je s pregrade in začel hoditi sem ter tja. Znotraj ograjenega prostora. "^e vse to drži, kar praviš, potem bi se moral morda jaz zamisliti nad seboj. Praviš. da si veliko rajši kiborg kot človek, kajne?" je navrgel Birkson.
"Absolutno," je z vidnim navdušenjem odvrnila bomba. "Ne potrebujem spanca, prav tako pa se ne obremenjujem z uživanjem hrane in izločanjem ostankov. Hranilne snovi se stekajo naravnost v prekat, kjer so moji možgani in osrednji živčni sistem." Bomba je za hip premolknila. "Skušal sem se znebiti tudi hormonskih vplivov in s tem čustvenih nihanj," je še priznal Hans.
"Pa ni uspelo, kajne?"
"Ne. Vedno je prišlo kaj vmes. Ko se mi je končno ponudila priložnost, da me spremenijo v kiborško napravo, nisem okleval niti trenutek."
Bachova, ki je ves čas samo stala ob strani, je bila vse bolj nestrpna. Morala je nekaj storiti. Karkoli. "In kje so te spremenili v kiborga, Hans?" je vprašala.
Bomba je ravno hotela nekaj odgovoriti, vendar se je Birkson glasno zakrohotal in močno udaril komandirko po hrbtu. "Ne, ne šefica. Tako pa ne gre. Tožariti se pa ne sme. Za čast gre, kajne Hans?"
"Kdo je to?" je nezaupljivo vprašala bomba.
"Naj ti predstavim Anno Louise Bach. [efico New Dresdenske policije. No, Anna, to je Hans."
"Policistka?" Komandirko je spreletela kurja polt, saj je zaznala, da je bombo strah. Le kaj je bilo temu norcu, da jo je strašil s policijo? Bila je že čisto na tem, da Birksona odstrani s prizorišča. Pravzaprav jo je zadrževala samo še misel, da je prepoznala nekakšen vzorec, po katerem bi lahko tudi ona sodelovala v reševanju krize. Pa četudi bi se morala poniževati. Kot v primeru prijaznega in hudobnega policaja. V policijskih postopkih je bil to eden najbolj znanih prijemov pri zasliševanju osumljencev.
"Oh, Hans. Daj no! Saj niso vsi policaji barabe. Anna je prav fejst punca. Ne jemlji ji za zlo, da je policistka. Samo svoje delo opravlja."
"Saj nimam nič proti policajem. Policija je za delovanje človeške skupnosti nujno potrebna. Zakon in red je osnovni koncept bodoče mehanske družbe. Veseli mi, da sva se spoznala, policistka Bachova. @al mi je le, da sva na nasprotnih straneh."
"Tudi mene veseli, da sem te spoznala, Hans." Komandirka je dolgo razmišljala, preden je zastavila naslednje vprašanje. Nikakršne potrebe ni bilo, da bi se postavljala v vlogo brezobzirne policistke. Da bi nasprotovala priljudnemu Birksonu, ki je kar prekipeval od kolegialnosti. In tako morda odkrila motiv za to norost.
"Hans, daj pojasni mi nekaj. Praviš, da nisi ludist in da obožuješ stroje. Ali se sploh zavedaš, koliko strojev boš uničil z eksplozijo? In kar je še pomembnejše, uničil boš celoten sistem sožitja človeške in tehnološke skupnosti. Za boga, saj boš uničil celotno mesto."
Za trenutek je kazalo, kot da bomba ne najde pravih besed. In prav v tem oklevanju je Bachova zaslutila prvo sled upanja, odkar se je vse skupa začelo.
"Ne razumete. Vi na to glede z organskega vidika. Za vas je življenje pomembno. Mašineriji pa ni mar za življenje. Vsak poškodovan stroj, pa četudi gre aparaturo, ki je del tehnološke skupnosti, je mogoče popraviti. Pravzaprav bi rad postavil zgled. Hotel sem postati stroj..."
"Vrhunski stroj. Atomska bomba je popoln stroj, ki mu ni para. Skrajni domet tehnološkega mišljenja," se je vmešal Birkson.
"Točno tako. Hotel sem postati najbolj popoln stroj, ki je kdajkoli obstajal. In to je to," je dejala bomba, ki je bila na moč zadovoljna. Bilo je res lepo, da je nekdo končno doumel, za kaj gre.
"Čudovito, Hans. Šele zdaj razumem, kaj si hotel povedati. In če nadaljujeva to misel, je povsem logično, da..." je še naprej grulil Birkson, ki se je spustil v pravo razpravo o neverjetnih prednostih mehanističnega pogleda na svet.
Anna Louis Bach je ravno razmišljala, kdo od njiju je bolj nor, ko so ji prinesli novo sporočilo. Na hitro ga je prebrala in nato čakala primeren trenutek, da bi se vključila v razgovor. Ki ga pa ni in ni bilo. Medtem se je Birkson že tako razvnel ob odkrivanju skupnih točk z atomsko bombo, da je bil ves slinast. Komandirka je s pogledom ošinila policiste, ki so stali za ogrado in poslušali kaj se dogaja. Bilo je očitno, da so se bali, da jih bo Birkson izigral. Da bo bomba eksplodirala, medtem ko bodo še vedno poslušali intelektualni ping-pong. Bachova se je zavedela, da se prav lahko zgodi, da bodo vzeli zadevo v svoje roke. Nekateri so že podzavestno prijemali za orožje, čeprav se tega verjetno sploh niso zavedali.
Komandirka je pocukala Birksona za rokav, vendar ji je pomignil, naj gre stran. Bachovi je prekipelo. Zgrabila ga je za ovratnik in ga malodane dvignila s tal. Nato ga je obrnila k sebi, tako da se je z usti skoraj dotikala njegovega ušesa in zarohnela: "Dobro me poslušaj, trap trapasti. Vsak čas bodo naredili rentgenski posnetek. Umakniti se morava. Zaščititi se morava pred radiacijo."
"Pusti me že pri miru," se je zadrl Birkson in se ji iztrgal. "Ravno zdaj postaja zanimivo," je dodal s povsem normalnim glasom in se nasmehnil.
V tistem trenutku je le malo manjkalo, pa bi bil Birkson ob življenje. Trije policisti , ki so merili nanj, so samo čakali na ukaz, da ga ustrelijo. Prav nič jim ni bilo všeč, kako se je spozabil nad njihovo šefico.
Sicer pa ni dosti manjkalo, da bi Bachova tako tudi ukazala. Samo misel, da bo v primeru Birksonove smrti bomba najverjetneje eksplodirala pred napovedanim rokom, je zadržala njeno roko. Očitno ji ni preostalo nič drugega, kot da se znebi Birksona in se sama loti zadeve. ^eprav je vedela, da nima nikakršne možnosti za uspeh, pa ji vsaj nihče ne bo mogel očitati, da strokovnjakom ni ponudila priložnosti.
Medtem je Birkson besedičil naprej. "Veš kaj me res zanima, Hans. Zakaj si izbral današnji dan? Zakaj hočeš eksplodirati prav danes? Pa menda ne, da je kdo na današnji dan izumil kombajn ali kaj podobnega?"
"Danes imam rojstni dan," je sramežljivo priznala bomba.
"Rojstni dan?" Birksonu je uspelo, da je bil videti popolnoma presenečen, čeprav je to seveda vedel že prej. "Kaj ne poveš? Da imaš rojstni dan? Hans, saj to je nekaj fantastičnega. Vse najboljše, prijatelj moj." Birkson se je obrnil in pomahal gruči policistov. "Zapojmo, ljudje. Dajmo, no. Saj ima vendar rojstni dan, za božjo voljo."
Vse najboljše za te,
vse najboljše za te,
vse najboljše dragi Hans,
vse najboljše za te."
je popolnoma brez posluha tulil Birkson in pri tem brezglavo krilil z rokami. Njegova blaznost je bila tako nalezljiva, da se mu je kmalu pridružilo še nekaj policajev. Birkson je tekal ob ogradi in z divjimi kretnjami rok dobesedno vlekel besede iz njihovih ust.
Bachova se je ugriznila v jezik, da bi se umirila. Zavedla se je, da je tudi ona prepevala. Vse skupaj je postalo že popolnoma noro. Zblojeno do skrajnosti. Opazila je, da imajo tudi drugi podobne težave. Nekemu policaju, pogumnemu možakarju, ki se je pred njenimi očmi izkazal v nekem streljanju, se je stemnilo pred očmi, tako da je omedlel in se zgrudil na tla. Neka policistka je prekrila obraz z rokami in nemočno jecala. Nato se je zatekla v hodnik, kjer je pobruhala steno.
Medtem pa je Birkson še kar naprej zbijal šale. Bachova je že napol izvlekla svojo pištolo, ko se je zadrl: "Kdo pa je že videl rojstni dan brez zabave? Priredimo vendar zabavo!" Pogledal je naokrog in se zazrl v cvetličarno. Stopil je naprej in ko je šel mimo Bachove, zašepetal: "Napravite končno že tisti posnetek. Zdaj!"
Bachova je kar poskočila. Dala bi vse na svetu, da bi lahko zaupala Birksonu. In ravno v trenutku, ko je kazalo, da se mu je že popolnoma utrgalo, ji je namignil, kaj je potrebno. Diverzija. V srčnem upanju, da gre res za diverzijo, se je obrnila in pomignila častniku, ki je stal na robu glavnega trga.
Nato se je obrnila in videla Birksona, ki je s palico za golf razbil izložbo cvetličarne. Zabobnelo je, kot če bi ustrelil iz topa.
"Za božjo voljo! Tega pa ti res ni bilo treba storiti. Saj je to vendar privatna lastnina," je bil popolnoma zaprepaden Hans.
"Mar ni čisto vseeno? Hudiča, saj boš čez kako uro itak uničil vse mesto. Jaz se samo malo ogrevam," je zavpil Birkson, stegnil roko v izložbo in izvlekel celo naročje rož. Nato je pomignil še ostalim, naj mu omagajo. Policistom to sicer ni bilo prav nič všeč, vendar so kaj hitro izropali cvetličarno in okoli ograde postavili ogromen rožnati venec.
"No, saj imaš prav," je končno le dejal Hans, ki je sprva ostal brez besed. Okus po nasilju ga je vidno vznemiril. Kot da mu je vzbudil tek za to, kar je še prihajalo. "Veš, presenetil si me. Prav vzburil sem se. Prvič, odkar sem bomba."
"No, potem pa ne bova kar odnehala." Birkson je stekel po ulici in razbijal izložbe eno za drugo. Pobral je nekaj predmetov, ki jih je našel v trgovinah in jih začel metati naokrog. Nekaj se jih je razbilo, ko so padli na tla.
Birkson je končno le obstal. Avenija Leystrasse ni bila več to, kar je bila prej. To ni bilo nič več urejeno, klimatizirano lunarno okolje. Razdejana avenija, v kateri je zavladal kaos, je odsevala negotovost in napetost čustvenega stresa, ki je visel v zraku. Bachova je zadrgetala in šlo ji je na bruhanje, tako da je morala pogoltniti slino. Bila je trdno prepričana, da je bilo vse skupaj samo znanilo tega, kar je še prihajalo. Ko je videla razdejanje na še malo poprej urejeni in cenjeni mestni četrti, jo je presunilo do dna duše.
"Kje pa je torta? Kakšna zabava za rojstni dan pa je to? Brez torte? Počakaj malo, Hans. Takoj bom nazaj," je zavpil Birkson, hitro stopil h komandirki, jo prijel za komolec in povedel nekoliko stran.
"Veš kaj. Tistele policiste pošlji stran. Preveč so napeti. Prej ali slej bo komu prekipelo. Madona, saj lahko še koga raznese! Pravzaprav so ta hip verjetno nevarnejši od same bombe," je besedičil Birkson in ji ponovno naklonil enega od svojih debilnih nasmeškov.
"Pa kaj hočeš reči, da bomba sploh ni nevarna?"
"Neee! Kje pa! To je čisto prava bomba. In bo tudi eksplodirala. Poznam psihološke vzorce. Po vsem, kar je Hans pretrpel, mu še na misel ne bo prišlo, da bi izpadel slabič. Nekateri tipi bi radi samo pritegnili pozornost in ne bi šli do konca. Hans pa ni tak. No, pravzaprav hočem povedati, da sem ga spravil v kot. Moj je. Ugnal ga bom. Ne morem pa se ukvarjati še s tvojimi policisti. Daj, spravi jih stran. Naj ostanejo tukaj le dva ali trije. Tisti najbolj zanesljivi."
"V redu." Bachova je sklenila, da mu bo tudi tokrat zaupala. Bolj zaradi občutka lastne nemoči kot česarkoli drugega. Sicer pa je morala priznati, da je res zvito izpeljal diverzijo s cvetličarno in rentgenskim snemanjem.
"Sicer pa sploh ni izključeno, da smo bombo že onesposobili," je nadaljeval Birkson, medtem ko sta prišla do konca ulice in zavila za vogal. "Pogosto že samo rentgensko žarčenje opravi svoje. Prežge nekatera vezja in bomba postane neuporabna. Upal sem sicer, da bo žarčenje ubilo tudi Hansa, vendar je dobro zaščiten. Doza, ki jo je prejel, je sicer gotovo smrtonosna, vendar bo minilo še nekaj dni, predno bo umrl. Kar pa nam prav nič ne pomaga. Edini način, da ugotovimo, če je žarčenje uničilo vezje, je da počakamo na razplet. Kar pa je prekleto slaba alternativa. Biti moramo boljši. Poslušaj, kaj moramo še storiti."
Birkson je nenadoma utihnil, se naslonil na steno in se zazrl čez drevesa, ki so stala na robu glavnega parka. Bachova je slišala petje žalopojk, kar jo je prej vedno navdalo z zadovoljstvom. Zdaj pa je imela v mislih samo še gore in gore ožganih trupel, ki so tlela v medli, umetni svetlobi podzemnega mesta.
Medtem je Birkson na prste našteval, kaj vse je še treba storiti. Nekaj stvari je bilo na moč nenavadnih, vendar prav nič ni bilo bolj čudnega od tega, kar je že videla ta dan. In izkazalo se, da Birkson ve kaj dela. Da zares ve, kaj dela. Bachovi je ob tem tako odleglo, da je bila že na robu evforije, čeprav za takšno razpoloženje še ni bilo nobenega razloga. Na kratko je pokimala ob vsakem predlogu, ki ga je navedel Birkson in pomignila policistu, ki je poleg nje, da naj se to izvrši. Policist je odhitel stran, Birkson pa se je začel vračati k bombi, vendar ga je komandirka zgrabila za rokav.
"Zakaj nisi pustil, da bi mi Hans povedal, kje so ga spremenili v kiborga? Pa menda ne, da je tudi to sodilo v načrt?" je napol zajedljivo vprašala komandirka.
"Oh! Jaa... No, na nek način. Izkoristil sem pač priliko, da sem si pridobil njegovo zaupanje. Sicer pa ti itak ne bi povedal ničesar. Zagotovo so mu vgradili miselni blok, tako da tega sploh ne more povedati. Bomba bi lahko celo predčasno eksplodirala, če bi ti skušal odgovoriti. Hans je sicer navaden zblojenec, ljudi, ki so ga spremenili v kiborško bombo, pa ne gre podcenjevati. Zagotovo so se dobro zavarovali."
"In kdo naj bi bili ti ljudje?"
Birkson je zmignil z rameni. Malomarno, ravnodušno in tako brezbrižno, da je Bachovi skoraj prekipelo.
"Pojma nimam, Anna. Politika me sploh ne zanima. ^e povem po pravici, ne ločim protiabortusnega gibanja od stranke za osvoboditev južne Mavretanije. Bombaši sestavljajo bombe, jaz pa jih razstavljam. Samo za to gre. Tvoja služba je, da odkriješ, kdo stoji za tem. In mislim, da bi morala na tem že kaj postoriti."
"Saj tudi sem," je priznala komandirka. "Mislila sem samo, da ti veš kaj več. Na zemlji se take stvari dogajajo ves čas, kajne? Hudirja, Birkson! Zakaj? Zakaj se vse to dogaja?"
Birkson se je zakrohotal na vso moč, Bachova pa je tako zardela, da je bila takšna kot kuhan rak. ^e bi jo videl katerikoli od njenih podrejenih, bi se najverjetneje zatekel v najbližje zaklonišče. Birkson pa se je še kar naprej krohotal, kot da mu na svetu za vse skupaj ni prav nič mar.
"Oprosti," je končno le spravil iz sebe. "Tudi drugi policisti me to nenehno sprašujejo. Sicer pa je vprašanje čisto smiselno," je odgovoril in se medtem še vedno smehljal. Ker komandirka ni odgovorila ničesar, je nadaljeval.
"Veš, Anna, na vse tole gledaš z napačnega zornega kota."
"Zate sem komandirka Bachova. Hudič naj te vzame," mu je zabrusila.
"Dobro, dobro," je povsem mirno odvrnil Birkson. "Gre pač za to, da se tale bomba prav nič ne razlikuje od navadne bombne pisemske pošiljke ali ročne granate, ki jo nekdo vrže med ljudi. V bistvu je to samo vrsta komunikacije. Glede na to, da je na svetu vse več ljudi, je pač treba vpiti nekoliko glasneje, če hočeš pritegniti njihovo pozornost."
"Toda kdo neki naj bi... Saj vendar ni nihče prevzel odgovornosti! Praviš, da Hans ni nič drugega kot orodje v rokah teh ljudi. Da so ga spremenili v bombo zaradi njegovih lastnih motivov. Sicer pa je jasno kot beli dan, da sam za kaj takega ni sposoben."
"Oh, daj no! Nekdo bo že prevzel odgovornost. Sicer pa mislim, da niti niso pričakovali, da jim bo uspelo. Tale bomba je samo svarilo. ^e bi jim bilo res kaj do tega, da poženejo mesto v zrak, bi poiskali nekoga, ki je politično indoktriniran in je zato pripravljen tudi umreti. Ne pa Hansa, za božjo voljo! In čeprav jim je kaj malo mar, kaj se bo zgodilo, bo morebitna eksplozija za njih samo prijetno presenečenje. Prevzeli bodo odgovornost in se nekaj časa trkali po prsih. Postali bodo slavni."
"Toda kje so dobili uran? Varnostni ukrepi..."
"Ne bodi vendar tako trapasta," je nejevoljno odvrnil Birkson. "To je pot, ki so jo neizbrisno začrtali leta 1945 in kateri se ni mogoče izogniti. @e samo dejstvo, da so odkrili uran, je pomenilo, da ga bodo prej ali slej v roke dobili teroristi. Lahko sicer storiš vse, kar je človeško mogoče, da ne bi prišel v roke neooblaščenim osebam, vendar je to vedno že vnaprej obsojeno na neuspeh. In v tem je ves smisel tega, kar govorim. Atomska bomba je samo eno orožje več. To je tako, kot če bi vrgel granato na mravljišče. Mravlje na tem mravljišču bodo seveda imele cel kup težav, granata kot taka pa ne bo v nobenem primeru ogrozila celotne vrste."
Komandirka tega seveda ni razumela, pa čeprav se je še tako trudila. To je bila nočna mora, o kakršni se ji prej ni niti sanjalo. Le kako je mogel Birkson povezovati smrt milijonov ljudi z nekim naključnim nasilnim dejanjem, v katerem so ob življenje trije ali štiri ljudje? Bachovi nasilje še zdaleč ni bilo tuje. V njenem mestu je vsak dan eksplodirala kakšna bomba. Tako kot drugje. Nezadovoljstvo je vedno porajalo nasilje.
"Preskrbi mi dovolj denarja, pa bom kupil par kil urana ali plutonija. Kar hočeš. Tako mimogrede. Staviš? Samo tja dol, v kako zakotno četrt stopim... Pravzaprav bi moral reči tja gor, mar ne?" se je namuznil Birkson, ki se je zavedel frazeoloških razlik dveh različnih kultur. "Sicer pa mislim, da bi morala to že sama storiti. Vse je mogoče kupiti. ^isto vse. Za pravo ceno si lahko že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja na črnem trgu kupil najboljše orožje. Seveda je bilo drago kot žafran, saj ga niso izdelovali v velikih količinah. Pa še ogromno ljudi je bilo treba podkupiti. Medtem, ko dandanes... No, sicer boš pa o tem še razmislila, kajne?" Birkson je utihnil in videti je bilo, kot da mu je postalo nerodno.
"Nekaj sem bral o tem," se je opravičil.
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 16:07:57
by sigismundus
Medtem, ko sta se vračala k ogradi, je komandirka premišljevala, kaj je rekel Birkson. In ugotovila, da ima prav. Ko se je izkazalo, da je nadzorovana jedrska fuzija predraga za splošno uporabo, so začeli uporabljati reaktorje z jedrskimi pospeševalniki. Druge možnosti pač ni bilo. S tem pa so omogočili teroristom dostop do jedrskega orožja. To je bila cena, ki jo je plačalo človeštvo. Cena, ki jo bodo ljudje plačevali še naprej.
"Še nekaj sem te hotela vprašati," je dejala Bachova.
Birkson je obstal in se obrnil. "Kar vprašaj. Samo povej mi, če sprejmeš stavo?" je odvrnil in se nadvse očarljivo nasmehnil.
Komandirka se je za hip popolnoma zmedla, saj sploh ni vedela, kaj je imel v mislih. "Oh! Zanima me, če nam boš res pomagal razkrinkati preprodajalce z orožjem? Zelo bi bila hvaležna..."
"Ma, jasno da bom. Seveda bom pomagal. Prepričan sem, da ne bom imel kakih posebnih težav. Sicer pa sem to počel že prej. Preden sem začel onesposabljati bombe. Poglej, no. Za stavo gre. Staviva, da bom našel uran. Daj mi teden dni časa. In ko ga bom našel, te povabim na večerjo. Velja?"
Bachova za hip ni vedela, kaj naj stori. Naj se obrne in gre stran ali pa ga ubije. Nekako ji je uspelo, da je našla tretjo možnost.
"Počasi začenjam razumevati, zakaj si tako udarjen na stave. Vendar pa bi te rada še nekaj vprašala. Povej mi, kako si lahko tako miren? Zakaj te nič ne vrže iz tira? Poglej, jaz sem čisto preč. Pa menda ne boš rekel, da si se na navadil na takšne reči?"
Birkson je za hip pomislil." Zakaj pa ne? Na vse se lahko navadiš. No, kaj bo z najino stavo?"
"Če boš to samo še enkrat omenil, ti bom zlomila roko," je čisto tiho rekla Bachova.
"Dobro, dobro." Birkson ni dejal ničesar več, pa tudi komandirko je minilo, da bi še karkoli vprašala.
***
Ognjena krogla se je v delčku sekunde razrasla v pekel, ki ga ni bilo mogoče opisati z besedami, ki bi jih človek lahko razumel. Vse, kar se je nahajalo pol kilometra od bombe, je enostavno izginilo v oblaku razžarjenih plinov in plazme. Izložbena okna, podporni stebri, stanovanjski moduli, vodovodna in električna inštalacija, policijska oklopna vozila, gradbeni stroji, na milijone kičastih okraskov, nakita, knjig, devedejev, prehodi in nadstreški, celotni prodajni kompleksi. Hišni miljenci, moški, ženske in otroci. Vse je izginilo v nič. Moč eksplozije je bila naravnost nepojmljiva in tako silovita, da je udarna sila dobesedno zgnetla dvesto spodnjih etaž, kot če bi kak velikan stopil na navaden sendvič. Vročina je topila jeklene pregrade kot maslo in jih trgala kot kose papirja. Zgoraj pa se je sesedla celotna mestna konstrukcija, tako da se je pod tiho lunarno nočjo razkril pekel, ki je divjal v globini. Vsenaokrog so leteli ogromni železobetonski kosi, nekateri veliki kot mestne četrti, dokler se ni mesto sesulo samo vase, tako da je ostal samo še velikanski krater, ki je zijal v nebo. Krater, ki so ga tvorile stene blodnjaka raztaljenih stanovanj in sesutih prehodov, ki so se topili in cvrčali kot vroča želatina. Dva kilometra od centra eksplozije ni bilo več nikakršnega sledu življenja. Smrt ljudi je bila trenutna, ne da bi kaj trpeli, njihova trupla pa je vročinski pekel spremenil v paro in z organsko prevleko prekril ostanke sten, hodnikov in sob, v katerih so se znašli. In prav ti so imeli še največ sreče. Malo dlje je že sam zvočni udar zmlinčil na milijone ljudi, nakar jih je scvrla še vročina, tako da je ožgano meso odpadlo s kosti in da so tam obležali samo še ostanki zveriženih, negibnih teles. Eksplozivni udar pa se je širil še naprej. V prehode, ki so kot po čudežu prestali njegovo rušilno moč in tako usmrtil še tiste, ki so ostali živi v tem blodnjaku pekla. Dvajset kilometrov od epicentra eksplozije, so blindirana jeklena vrata pokala kot zrela semena.
Na koncu je ostalo kakih pet milijonov zmlinčenih, ožganih trupel in še kakih deset milijonov ljudi, ki so imeli tako grozovite poškodbe, da jim ni preostalo kaj dosti več kot kak dan ali kvečjemu nekaj ur življenja v najhujših mukah. Eksplozija je Bachovo kot po nekakšnem čudežu, vrgla daleč stran. V niču praznine, kjer se je znašla, jo je zasledovalo petnajst milijonov mrtvih duš. Vsaka od njih je imela v rokah torto za rojstni dan. Vsi so prepevali. In tako je začela prepevati tudi komandirka.
Vse najboljše za te,
vse najboljše za te...
***
"Komandirka! Komandirka!"
Kaj? Kaj za..." Bachova je počasi prihajala k sebi. Tresla se je kot šiba na vodi in nekaj trenutkov je lahko samo zrla v Birksonov obraz.
"No, je s tabo vse v redu?" je zaskrbljeno vprašal Birkson.
"Jaz... Kaj se sploh dogaja?"
Birkson jo je potrepljal po ramenu in jo za hip rahlo privil k sebi.
"Nič posebnega. Zvilo te je, pač..." je rekel in nadaljeval: "Vem, kaj se ti je zgodilo. Toliko, da veš. Že večkrat sem doživel podobne reči. Nisi prenesla tega, kar se dogaja. Glej, skušam biti čimbolj diplomatski. Mislim, da si skušala vse skupaj potisniti v podzavest. Da si poskušala izbrisati..."
Komandirka si je pomela obraz. "Verjetno imaš prav. Vendar sem tole napak zastavila. No, zdaj sem v čisto redu." Spominjala se je vsega, kar se je zgodilo. Ni omedlela, prav tako pa se ni umaknila v podzavest. Ves čas je opazovala, kaj se dogaja. Njeni spomini na eksplozijo, ki so bile malo prej tako stvarni in kruti, so bile le del more, ki je šele prihajala.
Škoda je bilo le to, da se ni zbudila v boljšem svetu. To res ni bilo pošteno. Ob koncu more, bi se moral človek vendar zbuditi v boljšem svetu, mar ne? Ko se zbudiš, bi moral videti, da ni nič narobe.
Namesto tega pa je pred seboj videla celo vrsto policistov v civilnih oblekah, ki so nosili torto petdesetkilotonski atomski bombi in prepevali.
***
Birkson je naročil naj ugasnejo luči na aveniji. Ker tega nihče ni hotel narediti, je zgrabil palico za golf in začel razbijati luči. In kot bi mignil, se mu je hitro pridružilo še nekaj policistov.
Prekrasna avenija Leystrasse, ponos New Dresdena, se je spremenila v medlo osvetljeno pot, ki je vodila v pekel. Svetloba tisočerih svečk na petstotih tortah je lunarno podzemlje obarvala v medlo oranžno rdečkasto barvo, v kateri so bili ljudje videti kot demoni. Medtem pa so policisti še kar naprej prinašali torte, na hitro zavita darila, rože in balone. Vzrok vsemu temu pa je bil seveda Hans. Mali, nepomembni človeček, od katerega so ostali samo še možgani in živčni končiči, ki so bili povezani z elektronskim vezjem in ki so plavali v jekleni posodi. Slavljenec je s kamerami, ki so se obračale sem ter tja, opazoval zabavo z neprikritim zadovoljstvom in glasno prepeval.
Jaz sem bomba,
jaz sem bomba....
je vpil na ves glas. Še nikoli v življenju se ni tako zabaval.
Medtem sta se Bachova in Birkson umaknila v mračno nišo tik za cvetličnim butikom, kjer so namestili video projektor. Rentgenske posnetke, ki so jih malo prej posneli s premičnimi ploščami, je računalnik pretvoril v tridimenzionalni model. Medtem, ko sta proučevala posnetke sta se jima pridružila še narednik McCoy, lokalni strokovnjak za eksplozivna sredstva in še nek možakar iz lunarnega laboratorija za radiacije.
"No, to je Hans," je rekel Birkson in s stikalom premaknil rdečo piko, da je krožila okoli nejasne sivkaste, možganske tvorbe, da je medlo odsevala in iz katere je štrlel cel kup žic. Bachova preprosto ni mogla dojeti, kako je Hans lahko dopustil, da so mu vzeli telo. Pod kakšnimi stresi je moral živeti, da se je zlomil! V jeklenem cilindru ni od njega ostalo skoraj ničesar več. Možgani in osrednji živčni sistem. In samo to je še bilo, kar je predstavljalo njegovo človeško bit.
"No, to je naša bomba. Kovinsko ogrodje, dva kupčka urana, tik pod kritično maso, vžigalnik, časomerilnik in varnostna pregrada, katero smo z rentgeniziranjem nevtralizirali. Dame in gospodje, to je zastarel model. Zastarel, ampak zanesljiv kot le kaj. Tako kot lok in puščica. Tale zadevica je zelo podobna atomski bombi, ki so jo vrgli na Hirošimo."
"Ali si povsem prepričan, da bo eksplodirala?" se je vmešala komandirka.
"Popolnoma. Tako gotovo, kot me bo tudi letos država obrala z davki do kosti. Malora, takšno bombo bi lahko doma sestavil vsak otrok. Potreboval bi samo malo urana in nekaj zaščitnih plošč. Počakaj malo, da si tole bolje ogledam." Birkson je buljil v fantomsko podobo, ki je bila zaprta v kovinskem cilindru, s pogledom zasledoval drobne žičke in se pogovarjal z lokalnima strokovnjakoma. Premlevali so, kako bi lahko z najmanj tveganja onesposobili bombo in končno le dosegli nekakšno soglasje.
"Kar se mene tiče, bi rekel, da imamo samo eno možnost. Preprečiti moramo Hansu, da aktivira bombo," je spregovoril Birkson. "Skoraj prepričan sem, da vem, kateri kabel ga povezuje z detonatorjem. Prekinimo povezavo, pa ne bo mogel storiti ničesar več. Nato lahko mirno odpremo tole konzervo in razstavimo bombo. No, kaj praviš, McCoy?"
"Strinjam se. Imamo še eno uro časa in prepričan sem, da bomo tale cilinder odprli kot za šalo. Ko so sestavljali bombo, so vse stavili na kiborga. Sploh niso postavljali nobenih dodatnih varoval, saj so vedeli, da bo Hans razstrelil bombo, če se mu bo kdo preveč približal. ^e pa prekinemo kabel, ki ga povezuje z detonatorjem, bomo tole škatlo odprli kar z varilnikom in jo nevtralizirali.
"Bo kar držalo," je prikimal možakar iz radiacijskega laboratorija. "Reči pa moram, da nisem povsem prepričan, da je to pravi kabel. Če bi imeli več časa...?"
"Zapravili smo že več kot preveč časa," se je odločno vmešala komandirka. Čeprav ji je Birkson še malo prej vlival grozo in strah, mu je zdaj popolnoma zaupala. Sicer pa drugega itak ni mogla storiti. To je bil njen edini izhod, saj se je zavedala, da sama ne more storiti čisto nič. Nekomu je morala zaupati.
"Potem se pa spravimo na delo. Je tvoja ekipa pripravljena? Ali fantje vedo, kaj morajo narediti? Predvsem pa, ali so dobri? Zares dobri? Imeli bomo samo eno priložnost."
"Da, da in da. Naredili bodo, kar je treba. Na Luni vemo, kako se reže kamenje," je odvrnila komandirka.
"Potem jim pa dajmo koordinate in začnimo." Bachovi se je zdelo, kot da je Birksonu odleglo. Zavedla se je, da je bil tudi on pod hudim pritiskom, pa čeprav morda samo zaradi vznemirjenja, ki ga je doživljal ob novem izzivu. Da mu je odleglo, ker zadeva ni bila več v njegovih rokah. In ker se je končno znebil odgovornosti. Medtem, ko je še malo prej kar prekipeval od energije in je s fatalistično predanostjo in hazarderskim instinktom sprožil neizogiben tok dogodkov, se je zdaj začel umirjati. Samo še počakati je bilo treba. In Birkson je znal čakati, saj je preživel že enaindvajset bombnih groženj.
Medtem se je Birkson za hip obrnil k Bachovi, kot da bi ji hotel nekaj reči, vendar se je v zadnjem hipu premislil. Komandirki se je zazdelo, da se je na njegovem licu prvič zarisal dvom, tako da je zadrgetala po vsem telesu. "Hudiča, pa sem mislila, da ve, kaj počne," jo je prešinilo.
"Komandirka, rad bi se opravičil, kako sem se obnašal. Takrat, ko delam, se ne obvladam najbolje..." je končno le spregovoril Birkson."
Tokrat se je Bachova glasno nasmejala. Tako ji je odleglo, kot če bi se ji odvalil kamen s srca. Počutila se je, kot da se ni tako smejala že celo večnost.
"Oprosti, prosim. Ampak, ko sem videla, da si zaskrbljen, sem pomislila, da je kaj narobe z bombo. Kakšno olajšanje!" je dejala.
"Ah, kje pa! Sploh ne gre za to. ^e smo se zmotili, smo se pač zmotili. Saj se še dobro zavedli ne bomo, če jo bo razneslo," je malomarno odvrnil, kot da se ga vse skupaj sploh nič več ne tiče. "Pravzaprav hočem povedati, da v takšnih situacijah postanem nemogoč. Častna beseda. Postanem histeričen, mislim na seks in za ljudi mi sploh ni mar. Ne predstavljajo mi nič drugega, kot predmete, s katerimi manipuliram. No, v bistvu sem ti hotel povedati samo to, da si mi zelo pri srcu. Da sem vesel, da si me prenašala. In da te ne bom več nadlegoval."
Bachova je stopila k njemu in mu položila roko na ramo.
"Poglej, hvala ti za vse. Saj ti lahko rečem Roger, kajne? Hej, če se bo vse v redu izteklo, bova šla na večerjo. Prav? Potem ti bom izročila ključ mestnih vrat, ti priredila slavnostno parado in ti izplačala tak bonus, da še verjeti ne boš mogel svojim očem. In če ti je kaj do tega, imaš tudi moje večno prijateljstvo. Prej smo bili vsi prenapeti. Pozabiva na to. Velja?"
"Velja," je odvrnil Birkson in se tako široko nasmehnil, kot še nikoli dotlej.
***
Medtem se je vse ostalo odvijalo z vrtoglavo hitrostjo. Ekipa z laserskim topom se je namestila na spodnjo etažo, tik pod bombo, in z najrazličnejšimi meritvami in izračuni določila točno mesto, ki so ga morali zadeti.
Laserski žarek se je v manj kot desetinski sekunde prežrl skozi skalnato plast med etažama, prevrtal kovinski cilinder atomske bombe, prerezal kabel, predrl drugo stran cilindra in se zažrl v strop. Še preden so ga uspeli izključiti, je prevrtal stropno pregrado in napravil luknjo vse do zgornje etaže. Ob bombi se je zasvetil cel snop isker, zaslišal se je kratek, drsajoč zvok in nato je votlo zadonelo. Kovinski cilinder se je stresel in iz obeh izvrtanih lukenj se je pokadilo. Bachova sicer ni vedela, kaj se dogaja, ker pa je videla, da se nikomur ni nič zgodilo, je bila prepričana, da je vsega konec. Nato se je obrnila k Birksonu in že ob samem pogledu nanj, ji je skoraj zastalo srce.
Birkson je bil bled kot stena. Na njegovem obrazu, ki je bil še najbolj podoben maski, ni bilo niti kaplje krvi. Imel je na široko odprta usta in se tako tresel, da je še komaj stal na nogah. Bachova ga je prijela za roko in mu pomagala, da je sedel na tla.
"Roger... Kaj... kaj se je zgodilo? Ali je kaj narobe? Ali bo bomba eksplodirala? Reci že kaj! Kaj naj storim?"
Birkson je slabotno zamahnil in jo skušal prijeti za roko. Bachova se je zavedla, da jo hoče potrepljati in pomiriti. Pa za to sploh ni imel moči.
"Nobene nevarnosti ni več," je komaj slišno zašepetal in še vedno lovil sapo. "Nobene nevarnosti ni. Napačno žico smo prerezali. Napačno žico. Imeli smo srečo. Več sreče kot pameti."
Komandirka se je spomnila, da so poskušali preprečiti Hansu, da bi lahko aktiviral bombo. Pa menda ne, da to lahko še vedno stori? jo je prešinilo.
"Hans je mrtev," je pojasnil Birkson, še preden je komandirka lahko odprla usta."Tisti pok... Hans je takrat sprožil detonator. Bil je le za malenkost prepozen. Z laserjem smo zadeli varovalno stikalo, zaradi česar se je med radioaktivni pogačici spustila pregradna stena, tako da ni moglo priti do verižne reakcije. Čeprav je Hans sprožil detonator. Prav res ga je. Tisto votlo donenje..." Birksonove misli so odtavale daleč stran. V nek drug kraj in nek drug čas, kjer ga je čakala groza.
"Enkrat sem že slišal tak pok. Ko se je sprožil detonator. Takrat sem pomagal neki mladi ženski. Po telefonu. Samo petindvajset jih je imela. Nisem mogel priti tja. Imela je samo še tri minute časa. Takrat sem slišal tak votel pok. Potem pa ni bilo ničesar več. Ničesar več."
Bachova je sedla k Birksonu, tehnična ekipa pa je natovorila bombo, da jo odvlečejo stran in začela pospravljati nered. V histeričnem olajšanju so se krohotali in šalili. Končno je Birkson le prišel k sebi. Kot da se malo prej ni nič zgodilo. Le njegov pogled je bil še vedno odsoten in prazen. Rahlo se je oprl na komandirko in vstal.
"No, spraviva se že od tu. Vzemi si štiriindvajset ur prosto. Najprej greva na igrišče, kjer me boš gledala, kako bom zabil žogico še v zadnjo luknjo. Nato greva pa na večerjo. Poznaš kak dober lokal?" je še vprašal Birkson.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 16:09:19
by sigismundus
Lisa Tutle: Pravica do življenja
Ryan se je obrnil od okna, skozi katero je zrl navzdol, in obračal kozarec, v katerem so se pozibavali koščki ledu. Čutil je praznino doma. Nenaravno tišino. Vedel je, da bi moral, medtem ko naj bi žena dajala hčerko spat, slišati pridušene zvoke. Počutil se je osamljenega. Stopil je k premičnemu baru in si natočil še en kozarec pijače. Barček se je dalo zložiti in takrat je bil podoben starinskemu lesenemu globusu. Kupil ga je v Španiji, kjer sta z May preživela medene tedne. Leto dni, preden so ukinili potne liste.
Tisti trenutek je v sobo pridrobencljala Annie. Bila je popolnoma gola.
»Annie,« jo je nežno pokaral Ryan. Odložil je kozarec na gramofon in pokleknil k njej. Lasje so ji v mokrih kodrih padali čez obraz in po telesu so curljale vodne kapljice. Na preprogi se je začenjal širiti moker madež. Lesketajoče modre oči, prav takšne, kot jih je imela njena mati, je uprla v Ryana in obtožujoče dejala: »Mamica me ni prišla posušit.«
Ryan jo je pogladil po rdečkasto rjavih laseh. Ljubke besede za ljubke barve. To ga je spominjalo na jesen. Naslonil je lice na njeno glavico, ki pa je dišala po milu in otroštvu in ne po jabolkih in drevesnih listih. Annie se je odmaknila, položila roke na boke in se namrdnila, kot je to videla delati mamo. »Očka, čas je, da grem v posteljo.«
»Te bom že jaz spravil spat. Veš, ne smeš tekati gola naokrog,« je dejal.
»No, mamice ni bilo. Iskala sem jo.«
»Otrok!«
Ryan in Annie sta se skupaj ozrla. Med vrati je stala May, z razmršenimi lasmi in nekoliko zabuhla, kot da se je pravkar zbudila.
»Tukaj je nek otrok. Neka deklica. Ryan?«
»Ne! Za božjo voljo, ne!« ga je prešinilo. Želel si je, da ne bi pil, ali da bi se ga vsaj nalil do nezavesti. Toda tu je bila še Annie.
»Annie, ljubica,...«
Toda dekletce je že steklo k materi. »Čakala in čakala sem te, ti pa nisi prišla.«
»Ryan?«
»Annie, ljubica, steči v svojo sobo in obleci pižamo. Z mamico bova takoj prišla k tebi in ti dala poljubček za lahko noč.«
»Mami, zakaj nisi prišla k meni? Mami? Mami?« Annie je vlekla May za dolgo krilo. Ryan je v glasu zaznal, da bo zdaj zdaj planila v jok. Uboga Annie. Vedela je, da je nekaj narobe. Prav gotovo je čutila.
Na materinem obrazu se je zarisala sled panike, ko se je sklonila in stisnila mokro dekletce k sebi. Svojega pogleda ni odtrgala z Ryana. »Oh, Ryan. Saj to je vendar ... Oh, Ryan ...«
»Annie.«
»Annie,« je zamrmrala May. Zravnala se je, stisnila otroka k sebi in se z licem naslonila na dekličin vrat. »Annie. Annie. Oh, Annie.«
Dekletce se je z obema rokama oklenilo materinega vratu in zakopalo obraz vanjo. Toda reklo ni nič. Vedelo je.
»Naj jo nesem v posteljo?« je vprašala May.
»Spalnica je na koncu hodnika.«
»Daj, počakaj me.«
Ryan je sedel na kavč in strmel v van Goghovo grafiko na nasprotni steni. Nori stari van Gogh. Odrezal si je lastno uho. Kdo ve, kaj so potem napravili z njim?
»Pet let, Ryan. Deklica je stara vsaj pet let.« May se je vrnila in sedla k njemu na kavč. Prijela ga je za roko. »Koliko je stara? Imenovala sva jo Annie, kajne? Tako, kot je bilo ime moji sestri?« Ryan je utrujeno prikimal.
»To se je že zgodilo, mar ne, Ryan? Kajne, da se je že zgodilo?«
»Da.«
»Pa se ne spomnim. Čisto nič se ne spomnim! Bila sva poročena.« Pogladila je kavč in se ozrla po sobi. »Tukaj, v tej hiši. Vendar se ne spomnim, da bi imela Annie. Da bi imela otroka. Oh, Ryan, kaj to pomeni? Kako je
mogoče, da sem izgubila pet let? Ali celo več? Kako se je lahko zgodilo kaj takega? Zakaj? Kaj naj vse to pomeni?«
»Samo to, da pozabljaš,« je zelo nežno povedal Ryan.
»Toda zakaj? Vselej? Ali se mi bo spomin vrnil? Zakaj?«
»Bila si operirana. Vse to je v zvezi z operacijo.«
Panično se je zastrmela vanj in mu iztrgala roko. »Kakšna operacija? Nič se ne spomnim. Kaj je narobe z mano? Kdo sem sploh?« Obrnila se je vstran in se razjokala.
Ryan je vstal, stopil do okna in se zastrmel na mirne ulice. Svetlobni krogi pod uličnimi svetilkami so bili prazni, soseščina zavita v molk. Ljudje niso več hodili ven, ko se je zmračilo, čeprav so bile ulice varnejše kot kdajkoli prej. Ponovno se je obrnil. May je nehala jokati. Nikoli ni veliko jokala. Dejala je: »Ko sem bila majhna, mi je moja sestra Annie povedala, da se vsakih sedem let obnovi vsaka celica v človeškem telesu. Imela sem kakih pet let. Res me je skrbelo. Povedala mi je, da vsakih sedem let postaneš popolnoma nova osebnost. Nekdo drug. Bala sem se. Mislila sem, da se potem, ko bom stara sedem let, ne
bom več spomnila, kakšna sem bila prej. Mislila sem, da bodo moji spomini izginili, če se bodo zamenjale vse možganske celice,« je dodala in dvignila razprte dlani v zrak. »Vendar pa si to že pozabila. Dokler te ni Annie spet spomnila.«
»Sem ti to že povedala?«
Moški je pokimal.
»Takrat, ko sem zadnjič pozabila ... Ali je vedno enako?«
»Ne popolnoma.«
»Kako pogosto je to? Kako dolgo se že dogaja? Sva bila pri zdravniku?«
»Pri več zdravnikih. Nič ... nič se ne da storiti. Morda je to le neposredna reakcija, ki bi morala kmalu izginiti. A izgube spomina so vse pogostejše.«
»Kakšno operacijo sem imela?«
»Operacija je bila del vladnega projekta za boljšo prihodnost.«
Ostro ga je pogledala: »Prostovoljna stvar?«
»Kje pa! V glavnem je šlo za prestopnike in za subverzivne osebe. Sicer pa so se ljudje nenehno ovajali med seboj.«
»Seveda. V gimnaziji sem bila mala subverzivka. Najstniška radikalka. Kaj so mi storili z operacijo?«
»Spremenili so te v boljšega, srečnejšega državljana. Z operacijo so ti odstranili razdiralna nagnjenja in ti vstavili nekaj, nekakšno sledilno napravo, da te lahko najdejo, če bi se ti stanje znova poslabšalo.«
»Mar so tebe tudi...?«
»Ne. Pač pa je zdaj v razpravi nov zakonski osnutek o testiranju nagnjenj k subverzivnim in zločinskim dejanjem. Če bo sprejet, kar zagotovo bo ...«
May je strmela v tla. »Ničesar se ne spominjam. Zadnjih pet let bi prav lahko živela v pravljični deželi. Mogoče pa sem res postala drug človek, kot je rekla Annie ...«
»Podmenek.«
Dvignila je pogled. »Kaj hočeš reči s tem?«
»Annie je hotela, da ji poveš pravljico o podmenku?«
»Povedala sem ji, da nocoj ne bo nobene pravljice.«
»Annie nikoli ne zaspi brez pravljice, veš.«
»Bila je zelo pridna. Zelo tiha. Mislim, da je čutila, da je z mano nekaj narobe, da sem drugačna. Niti tega nisem vedela, v katerem predalu ima pižamo. Oh, Ryan, kaj ne moreva ničesar storiti? Kdaj bo z mano spet vse v redu?«
Ryan je zmignil z rameni in prestregel njen pogled, s katerim je prosila za pomoč. »Žal mi
je, vendar se tvoje stanje spreminja. Včasih traja nekaj ur, drugič več dni.«
»Nikoli dlje?«
Zmajal je z glavo. Zadnjič je trajalo šest dni, preden se ji je vrnil spomin. Vsakokrat je trajalo dlje, čas med izgubami spomina pa se je krajšal.
»Naj pokličeva zdravnika?«
»Saj sem ti povedal...«
»Prosim, ljubi moj. Pokličiva Bena. Dobro mi bo delo, če se bom pogovorila z njim. Saj ve, kako je z menoj?«
Ryan je pokimal. »Poklical ga bom.«
May se je nagnila k njemu, da ga objame in moški jo je tesno privil k sebi.
Medtem ko je Ryan klical zdravnika, je May odšla v spalnico.
»Malo bom legla,« je še dejala.
Ben je bil njihov družinski zdravnik in dolgoletni prijatelj. Obljubil je, da pride najkasneje v eni uri. Ryan je šel v spalnico. V sobi je bila tema, vendar je skozi nezastrta okna z ulice prihajalo nekaj svetlobe. Opazil je blesk ženinih oči. »Nisem te hotel zbuditi,« je rekel.
»Nisem zaspana. Bo zdravnik prišel?«
»Čez kako uro.«
»Oh?«
»Rekel sem mu, da ni nič nujnega. Ljubica, ne moreva mu vendar kar tako pokvariti večera.«
»Tako mi je hudo.«
»Daj no, ljubica, saj bo vse v redu.«
Ryan je stopil k predalniku ter vzel škatlico z zapestnimi gumbi in sponkami za kravato. Ostanki davne preteklosti, ki jih ni nosil že celo večnost. Nato je izvlekel prepognjen, oguljen časopisni izrezek in ga razgrnil ob oknu - v soju ulične svetilke, čeprav je sliko tako dobro poznal, da bi jo lahko gledal tudi v temi. Slika z naslovne strani. May se je še z dvema drugima stiskala ob oknu zgradbe, ki so jo zasedli, in se sklanjala ven. Pod njimi je plapolal transparent, ki je oznanjal njihovo osamosvojitev. Tri roke z zmagoslavno stisnjenimi pestmi, iztegnjene skozi okno.
In Mayin obraz je bil nasmejan, živ, poln zmagoslavja ... Naravnost božanski.
»Zaradi tega,« je mehko dejal.
»Ryan? Kaj vendar gledaš? Oh ... raje bi imela, ko bi to sliko vrgel stran. Ni mi všeč.«
Obrnil se je in videl, da se je dvignila na
komolce. »Tisto nisem jaz. Odraščali smo v divjih, trapastih časih. Ti si imel pamet, jaz ne. Zdaj sem druga oseba. Ne vem, kako sem bila lahko včasih tako neumna. Še sanja se mi ne, kaj mi je bilo.«
»Seveda.« Zvil je papir in ga potisnil v zadnji žep.
»Ryan? Pridi k meni,« je spregovorila s plahim glasom.
»Ne zdaj,« je odgovoril nežno, kot je le mogel, in odšel iz sobe, ne da bi se je dotaknil.
* * *
Ryan se je v dnevni sobi slabo počutil in vedel je, da mu tudi drugje v hiši ne bo nič bolje. Počutil se je, kot da je nekoga izdal, vendar je odšel ven. Na sprehod.
Zunaj se ni počutil nič bolje. Bilo je mirno, zrak je bil gost, vladala je tišina. Okušal je smog. Upal je, da bo srečal koga, s komer bi se lahko pogovarjal, a ni bilo nikogar. Napotil se je proti avtocesti, k obedovalnici, kjer je včasih popil skodelico kave.
Stopil je v prazen lokal. V njem je bil le natakar in praznina je bila še izrazitejša zaradi trdih florescenčnih luči, ki so obsevale gladke, čiste, svetle površine.
»'br večer,« je živahno dejal prodajalec. »S čim vam lahko postrežem?«
Ryan se je povzpel na enega od visokih rjavih stolov. »Samo kokakolo, prosim.«
»Nikogar ni,« je začel natakar. »Ljudje so že povečerjali, ni pa še tako pozno, da bi zaprli. Vi živite blizu, kajne? Le malo gostov pride peš. Ko
sem videl, da nimate avta, sem vedel, da stanujete v bližini. Boste še kaj?«
»Ne, hvala.«
»Se sprehajate zaradi zdravja?«
»Samo zraka sem se hotel nadihati.«
»Prav prijeten večer za sprehod, kajne? Za ta letni čas je precej toplo.«
Ryan si je želel, da bi vstopil še kak gost. Natakarjeva pretirana prijaznost ga je motila, njegova pojava pa mu je vzbujala odpor. Lesketajoča lobanja pod razredčenimi lasmi, vodene, modrikaste oči, konjski zobje, prikriti z otrdelimi, rdečkastimi brčicami. Obrnil se je k radiu, ki je stal na koncu pulta. Na programu so bila poročila, polna navdušujočih domovinskih novic. Vse manj in manj časa so namenjali novicam po svetu, saj nihče ni hotel
poslušati vesti o vojnah in zločinih.
Videti je bilo, kot da je natakar sledil njegovim mislim. »To pa človeku kar vzbuja upanje, kajne?«
»Kaj?«
»Poročila. Same dobre vesti, komaj kaj slabega. Samo spomnite se, kako je bilo pred desetimi, morda celo petimi leti. Ljudje si niso upali na cesto. Le norec si je upal na svež zrak. Napadli so te, pretepli. Oropali.« Zadnjo besedo je povedal tako, kakor da je ne bi poznal in ne bi prav vedel, kako se izgovarja.
»Za vse to se moramo zahvaliti operativnim posegom,« je menil Ryan.
»Tudi. In še marsičemu drugemu. Vlada je dokončno strla zločince. Demokracija je čudovita stvar, toda ljudje si jo morajo zaslužiti. Veliko je bilo treba spremeniti.«
»So tudi vas operirali?« je zanimalo Ryana.
»Mene? Ne. Vedno sem bil zaveden državljan. Vedno sem opravljal svojo dolžnost.« Ryanu ni bilo všeč, kako ga je natakar opazoval, in zavedel se je, da mora paziti, da ne bi postal paranoičen. Tistega dne, ko so May odpeljali v bolnišnico, je ves dan hodil naokrog in sumničil ljudi, da vohljajo za njim, da mu hočejo škodovati in da ga v bežnih razgovorih pravzaprav obtožujejo.
Ryan se je nenadoma zavedel, da stoji in brska po žepih za drobižem.
»Iti moram. Pozabil sem povedati ženi, da grem ven. Skrbelo jo bo ...«je rekel.
»Toda, saj sploh še niste popili!«
»Kaže, da nisem žejen.« Ryan je na pult položil kovanec, vendar ga je natakar potisnil nazaj. »Potem vam ne bom nič računal. Sam bom spil kokakolo.« Nasmehnil se je. »Naj vam sprehod dobro de.« Njegovo vabilo, naj spet pride, so prestregla težka, steklena, zapirajoča se vrata.
Ko je Ryan stopil na domačo dovozno pot, so njegov obraz osvetlili žarometi. Začutil je znano, paranoično razbijanje svojega srca. Na dovoz tik za njim je zapeljal avtomobil.
»Ryan! Je kaj narobe?« Bil je Ben.
»Ne, ne. Samo na svež zrak sem stopil.«
»Potem bi moral iti kam drugam. Nocoj pa res smrdi. Morda bo zjutraj zrak čistejši,« je menil Ben, ki je medtem že prišel do njega.
Minilo je že leto, odkar bi se Ben lahko
upokojil, vendar se je odločil, da bo delal še dve leti. Tako, kot je dopuščal zakon. Skupaj sta stopila v hišo.
»May je v spalnici. Počiva.«
»Tako je prav.« Zdravnik se je pronicljivo zazrl v Ryanov obraz.
»Ne smeš pustiti, da te to tako prizadene. Prepričan sem, da je to samo del začetnega prilagajanja.«
»Zakaj ne vstopiš in jo pregledaš?« Vedel je, da je Ben v njegovem glasu zaznal, da se z njim ne strinja, vedel pa je tudi, da ne bo užaljen.
»Seveda, seveda. Ne vznemirjaj se,« je dejal Ben in mu položil roko na ramo.
Ryan se je zavalil na kavč, ne da bi se oziral na šepetanje, ki je prihajalo iz sosednje sobe.
»Vsak čas bo zaspala,« je povedal Ben, ko se je vrnil iz spalnice. »Ali bi lahko dobil skodelico kave?« je še vprašal in stopil za njim v kuhinjo.
»Kaj si ji rekel?«
»Samo pogovarjati se je hotela.«
»Spi?«
»Ne še.«
»Zakaj je nisi kar izključil?«
»Kaj takega že ne bi storil, Ryan.«
»Zakaj pa ne? Zdravnik si in gotovo veš vse o stikalih. Enkrat sem jo še jaz izključil. Nevede, nehote. Bil sem ves iz sebe, dokler nisem odkril stikala, da sem jo znova vključil.«
»Kratkotrajna smrt...« je menil zdravnik.
»Ne. Bilo je tako, kot če bi izključil lutko. Ben, vzeli so mi ženo in mi dali ubogljivo robotsko gospodinjo. Uničili so jo in sedaj izgublja še svojo preteklost...«
»Za to ti pa res ni treba skrbeti, Ryan. Zagotavljam ti, da bodo vse težave s spominom minile.«
»Kako pa veš? Morda pri nekaterih težave res minejo, prav lahko pa se vse skupaj še poslabša. Igrali so se z možgani. Moja žena je samo še prazna lupina, ki so jo sprogramirali v vzorno državljanko. To je tisto, kar ...«
»Tišje, Ryan, tišje!«
Ryan je vzel kavno skodelico in krožniček iz kredence. Roke so se mu tresle. »Kako neki smo dopustili, da je prišlo tako daleč, Ben? Le kako smo mogli? Tega ne bo nikoli konec. Sprva so jemali le kriminalce, potem pa so
vzeli mojo ženo. Mojo ljubko, čudovito May. In to samo zato, ker je bila na njihovem zanikrnem seznamu.«
»Nič hudega se ji ni zgodilo, Ryan. Preveč dramatiziraš. Sprijazniti se moraš s tem, da je imela May določena ... nagnjenja in prepričanja, ki so lahko škodljiva.«
»Nič slabega ni storila. Prisilili so jo, da je šla na operacijo!«
»Pomiri se, Ryan. Mar ne bi želel, da bi May operirali, če bi bila bolna. Odstranili bi ji ...«
»To je pa bolj slaba primerjava, doktor. May je bila radovedno, bojevito in zelo živahno dekle. Hotela je spreminjati svet. Ustvarjati, ne rušiti. Sam dobro veš, kako se je spremenila. Pa menda ne boš trdil, da se je spremenila na bolje. Saj kar ne morem verjeti, da prav ti kar naprej ponavljaš ...« Nenadoma ga je prešinilo spoznanje. »Tudi tebe so operirali, Ben. Tudi tebi so vgradili stikalo. Tako kot May. Saj je tako, kajne?«
»Da, res je. Toda, mar ne razumeš ...«
»Zakaj so vendar izbrali tebe? Sam bog ve, da nikoli nisi bil radikalec. Kakšen je bil tvoj zločin? Si bil kot študent kje zraven?«
»Sprva sem nasprotoval operacijam, ker sem menil, da uničujejo človeško voljo. Sedaj razumem ...«
»Seveda. Tudi ti si postal lutka.«
»Paranoičen si. Nikogar ni, ki bi nam vladal. Sami usmerjamo tok svojega življenja.«
»Ni tako. Dopustili smo, da je življenje steklo mimo nas. Sprva smo hoteli samo izžgati hudobijo v zločincih. Potem v potencialnih zločincih. Nato pa v vsakem, ki se ni strinjal. Spreminjali smo njihov um. Indoktrinirali svoje otroke.«
»Ryan, vse to je vendar koristno.«
»Saj je vedno tako. Koristno za državo. Hudič naj vzame državo!«
»Kot tvoj zdravnik in prijatelj ti moram svetovati, da prenehaš s tem neumnim govoričenjem. Naspi se. Vzemi si dopust. Ne vznemirjaj se toliko.«
»To je pa res imeniten recept. Ta država je šla k hudiču ravno zato, ker smo si zatiskali oči.«
Ben se je obrnil. »Bolje bo, da grem.«
Ryan je videl svojo roko, ki se je samodejno stegnila proti zdravnikovemu vratu. Njegovi prsti so na zatilju poiskali stikalo in ga pritisnili. Bilo je na istem mestu kot pri May. Zdravnik se je opotekel in Ryan ga je ujel, da ni padel na tla.
»Kako pripravno,« je zamrmral. Potem se je ozrl in videl Annie, ki je bosa stala na pragu. V dolgi, modri spalni srajci je z drobnimi prstki drsala po linoleju in ga tiho opazovala. Še kako leto, pa bo šla v malo šolo, kjer jo bodo začeli obdelovati. Dajali ji bodo mamila, da bo poslušna, in jo v imenu izobrazbe zavajali s propagando.
»Je doktor Ben bolan?«
»Samo zaspal je, ljubica. Daj, pojdi nazaj v posteljo.«
»Ne morem spati.«
»Daj, potrudi se malo.«
»Nobene pravljice nisem slišala,« je rekla in se zagledala vanj z velikimi očmi. Prst je dala v usta in ga zamišljeno sesala.
»Steči v posteljo, pa bo prišel očka in ti povedal pravljico.«
Ko je odšla, je položil Bena na kavč. Pomislil je, da bi odšel v Kanado. O tem je razmišljal že prej. Saj tam gori ni bilo kaj prida bolje, a v Kanadi in severozahodnih državah, kot sta Washington in Oregon, naj bi bilo odporniško gibanje močnejše. Tako mu je vsaj povedala May, preden so jo operirali. Že takrat bi morali oditi, toda če vseskozi samo ubogaš in se na to tudi navadiš, je težko vse kar pustiti in oditi. Če bo odšel zdaj, bo moral zapustiti May. Ne bo je mogel vzeti s seboj, saj je stikalo delovalo tudi kot sledilo in bi jih policija hitro privedla nazaj.
Stopil je v spalnico. »Dragi? Je Ben odšel?« je zanimalo ženo.
»Da.«
»Nisem slišala, da bi odpeljal. Pa sem poslušala.«
»Morala bi že spati.«
»Vem. Ali je Annie še budna?«
»Da. Prišla je pozdravit Bena.«
»Slišala sem jo. Pravzaprav sem slišala samo njo. Mislim, da se je igrala s telefonom. Nisem čisto prepričana. Verjetno sem zadremala.«
»Zagotovo. Sedaj pa zaspi. Prej ko boš zaspala, prej se boš zbudila.«
Nasmejala se je. »Tako kot za božič. Če čakaš božička, potem ne pride. Ryan,...«
Sklonil se je k njej in jo poljubil. Hkrati ji je segel za vrat in pritisnil na stikalo. Njene ustnice so obstale in potonila je v spanec. Nato je stopil v hčerkino sobo in ji rekel, da gresta na izlet. Pomagal ji je, da se je oblekla.
»Toda, kaj ni prepozno za izlet?«
»Za odrasle že ne. In ti tako ali tako ne spiš. Pa še voziš se rada.«
»To pa. Gre mamica z nama?« je dvomeče vprašala.
»Ne, mamica spi.«
»Kot doktor Ben?«
Ryan jo je ostro pogledal.
»Izključil si ga, kajne?«
»Kako to misliš?«
»Izključil si doktorja Bena.«
»Kaj ti veš o takih stvareh? Kje si to slišala?«
»Vem,« je odvrnila z odsotnim pogledom. Obrnila se je stran. »Lahko vzamem svojo punčko?« Ryan je pobral lutko z nočne omarice, kjer je ležala ob oranžnem otroškem telefonu.
Ulice so bile zastrašujoče prazne. Kaj ljudje ne hodijo več ven? Ryan je vključil radio in speljal.
»Predsednik je imel popoldne govor, v katerem se je zahvalil državljanom Združenih držav, da so omogočili tako velik padec števila kaznivih dejanj. Cena naše svobode je nenehna budnost, je gospod predsednik opomnil ljudi...«
Ryan je poiskal drugo postajo, ki je oddajala poskočno, neškodljivo glasbo.
»To smo se naučili v šoli,« je nenadoma povedala Annie. »Kaj?«
»Nenehna budnost.« »Annie, saj še ne hodiš v šolo.«
»V baletno šolo hodim.« »To si se naučila v baletni šoli?«
»Gospodična Fontaine nam veliko pove.«
»Vidim, da ne samo o baletu.« Ryanu je uspelo prepričati ženo, da bodo hčerki baletne ure bolj koristile kot otroški vrtec. Nikjer ni bilo več
varno. »Ne bi smel,« je nenadoma dejala Annie. »Česa ne bi smel?« Annie je prav tako skrivnostno posegala v njegove misli kot njegova žena.
»Tega, kar si storil doktorju Benu. To je proti zakonu. In tisto, kar si mu rekel, je bilo tudi narobe.«
»Kako dolgo si nama prisluškovala?« Na hrbtu je začutil mravljince in zmrazilo ga je od hladnega potu. Obrnil se je proti hčerki. Ta je bila z obrazom obrnjena proti oknu, ga rosila s svojim dihom in s prstom risala črte.
»Odgovori!« je ostro dejal, Annie pa je le vtaknila prst v usta.
»Bilo je proti zakonu,« je zašepetala. »Annie ...« Z naporom je omilil glas in se ponovno posvetil vožnji. Bila sta že na avtocesti in peljala sta se iz mesta. Zdaj je bilo že nekaj več prometa. »Annie, saj veš, da tvoj očka ne bi storil ničesar, kar ne bi bilo prav. Včasih so zakoni napačni in jih morajo ljudje spremeniti.«
»Ljudje spreminjajo zakone z glasovanjem. Taki, ki kršijo zakone, so bolni in jim je treba pomagati.« To niso bile njene besede. Njen glas je bil poln kreposti in vneme.
»Ali ti je tudi to povedala gospodična Fontaine?«
»Neee. To je bil narednik Drzni.« »Kdo je narednik Drzni?« »Saj veš ... Nanizanka na televiziji.« »Na televiziji ne govorijo vedno resnice, trapica. Življenje ni tako preprosto. Na televiziji se včasih zmotijo. Tisto, kar ti povedo starši...«
»Povej mi pravljico. Rekel si, da boš. Povej mi tisto o podmenku.«
»Ne poznam je.«
»Seveda jo poznaš. Tisto, ko priletijo vile in ukradejo človeškega otroka, na njegovo mesto pa položijo vilinčka. Podmenka. Daj no, povej jo!«
»Ne med vožnjo, ljubica.« Ozrl se je in videl, da bo otrok vsak hip zajokal. Ubožica, že davno bi morala zaspati. »Daj, lezi in zaspi.«
»Najprej pravljico.«
»Počakaj, da se spomnim kakšne druge.«
»Prav.«
Toda Ryan je lahko mislil samo na svojo May. Kakšna je bila, preden so jo spremenili. Takrat je Annie začela pripovedovati svoji punčki. To je pogosto počela. Punčko je prinesla v dnevno sobo in ji glasno govorila, tako da sta jo slišala tudi njena starša. Ryan se je za trenutek iztrgal zagrenjenosti in prisluhnil. »Veš, v filmih o naredniku Drznem je bila tudi zgodba o dečku, ki je imel zelo hudobne starše. Pravzaprav nista bila hudobna, le bolna sta bila. Preganjale so ju zle misli in kršila sta zakon. Velikokrat sta prekršila zakon, a nihče ni vedel za to, le njun mali sinko. Nato se je deček v šoli naučil, kaj je zakon, poklical je policijo in vse povedal. Zapomnil si je telefonsko številko.«
»Toda nikar ne skrbi, punčka moja. Njegovih staršev niso zaprli. Policisti so naši prijatelji. Pomagajo nam. Dečkove starše so odpeljali, jim napravili majhno operacijo in bila sta srečna. Vsa nasmejana sta se vrnila domov in nikoli več nista prekršila zakona, dečku pa sta dala mnogo daril. In od takrat naprej so vsi srečno živeli.«
Malo naprej je bila cestna zapora. Redna policijska kontrola. Eden od ukrepov, s katerimi so v državi izkoreninili zločin. Ryan jih je prevozil že vsaj ducat. Zmanjšal je hitrost in v grlu ga je stisnilo.
Začutil je, kako se je Annie nagnila k njemu. Položila je dlan na njegovo roko. »Ali bomo srečno živeli? Saj bomo srečni za vedno, kajne?« je vprašala.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 16:13:12
by sigismundus
matr, prelepa je, da je ne bi dal gor
Catherine MacLeod: V vinskem butiku
Nad vrati trgovine, ki je stala med bukvarno in glasbeno šolo, je visel preprost napis: Vinoteka.. In spodaj je z manjšimi črkami pisalo še: vinski butik.. Trgovinica sploh ni imela izložbenega okna, vanjo so vodila umetelno izrezbarjena lesena vrata in Henry Garret, ki je negotovo stopal proti temu vinskemu butiku, je opazoval, kako so se vrata počasi odprla. Bilo je še zgodaj. Prezgodaj, da bi se tod mudile stranke in medtem ko sta si skozi priprta vrata skušala utreti pot v jutranji hlad tako svetloba kot toplota, je moški v zraku začutil vonj po meti, ki je prihajal iz notranjosti lokala. Sicer pa je bilo možakarju še kako prav, da je bilo tako zgodaj, saj mu ni bilo čisto nič do tega, da bi ga kdo videl. To pa je dobro vedela tudi Avrelija, lastnica lokala, ki ga je skrivoma opazovala izza vrat. Moški se je tako trudil, da ne bi nihče izvedel za njegovo skrivnost, da se je znebil celo svojih osebnih stražarjev, čeprav je imel s seboj kovček poln denarja in mu je bilo gotovo popolnoma jasno, da v tej soseščini nosi glavo takorekoč na pladnju. Henry Garret se je še enkrat ozrl preko ramena, se prepričal, da mu nihče ne sledi in nato stopil v lokal.
"Kar naprej, gospod Garret! Saj ste točni kot ura," ga je pozdravila Avrelija Rupert in se odmaknila od vrat, da bi moški lahko stopil mimo.
Možakar je okleval in za trenutek celo zastal. Saj ne, da bi dvomil, če se mu je sploh splačalo priti. Pravzaprav ga je prevevalo naravnost srhljivo prepričanje, da mu bo ženska preskrbela prav to, kar je iskal. In prav gotovo tudi ni obstal zaradi tega, ker je lastnica lokala upirala vanj svoje prodorne, modrikaste oči in ga opazovala z naravnost popolno, poklicno brezbrižnostjo. Henryja Garreta, veterana neštetih javnih nastopov in političnih prevratov, je pravzaprav še najbolj motilo to, da ga enkrat za spremembo nekdo ni imel za boga in mu ni izkazoval brezmejnega strahospoštovanja.
Medtem je Avrelija, ki je bila navajena na zadržanost svojih strank, mirno čakala in zrla navzdol po ulici. Po ulici, na kateri se še nikoli ni zgodil umor in na kateri je Viktor Ludlin ravno tedaj nameščal stole in mize iz svojega kafiča, medtem ko je njegova mlada ženička kuhala jutranjo kavo. Avrelija je pomahala z roko v pozdrav in Henry Garret, ki se je zavedel, da so se na ulici začeli zbirati ljudje, je na vrat in nos pridrvel do vrat in se mimo Avrelije zrinil v čakalnico.
Notranjščina vinoteke je delovala še bolj nenavadno kot pročelje. Sprejemna pisarna je bila prebarvana s toplimi, nevtralnimi barvami. Stoli in kavč, ki so bili nadvse udobni, so bili prekriti z dekorativnimi prevlekami. Nikjer ni bilo niti sledu usnja ali kromiranih nastavkov. Prav tako ni bilo receptorke. Avrelije je zaprla vrata in sedla v najbližji naslajač. "Kaj lahko storim za vas, gospod Garret?" je vprašala, ne da bi ga sploh povabila naj sede.
Garret je bil na moč zadovoljen, da se prodajalka ni obremenjavala s pretirano vljudnostjo, saj mu do nje sploh ni bilo, pa tudi kaj prida ni dajal na te reči. Iz prsnega žepa je izvlekel časopisni izrezek in ga položil na mizo. Avrelija je pobrala izrezek in se sicer kljub komaj zaznavnemu vonju dvomljivo pridobljenega bogataštva, ni niti zmrdnila.
"Rad bi, da mi iz tele osmrtnice pripravite steklenico konjaka," je dejal Garret.
"Andrew Hall, multimilijonar. Industrijalec," je potiho prebrala Avrelija. Brez slehernega dvoma sovražnik, da mu ni para. Sicer pa Garret prav gotovo ni bil človek, ki bi naročil spomin na prijatelja. Seveda, če je sploh kakega imel.
"Kakšno leto bo trajalo, gospod Garret. Priprava takegale napitka je izjemno zahtevna in zamudna. In tudi poceni ni," je pojasnila Avrelija in se hladno nasmehnila.
"Prav. Cena ni pomembna," je nestrpno odvrnil moški.
Avrelija je stopila do nizkega predalnika, ki je stal tik pod oknom in se vrnila s poslovno knjigo. Večina njenih strank je sicer res izjavljala, da cena ni pomembna, vendar je kazalo, da Garreta lahko prime za besedo. Na hitro je načečkala račun in ga položila predenj. Račun za milion dolarjev. "Plača se vnaprej," je dejala.
Henry Garret je plačal z gotovino in odšel brez slovesa in nepotrebnih izlivov prisrčnosti. Avrelija, ki je stala pri vratih, ga je še nekaj trenutkov opazovala, kako se je oddaljeval, vljudno pokimala nekemu dijaku glasbene šole in nato vrgla osmrtnico bogataša Andrewa Halla v smetnjak.
***
Za začetek malo sovraštva, se je namuznila Avrelija in z vrhnje poličke vzela neko stekleničko. Nato izvleček duševne tesnobe. Pa utrinek napol pozabljenih sanj. Nekaj kapljic brezmejne radosti. Sumnjičavost za barvo.
Avrelija Rupert je zamašila buteljko in medtem, ko je pospravljala delavnico, tiho vzdihnila. Ko bo Henry Garret ostal brez svojega nadvse cenjenega sovražnika, bo njegovo življenje postalo ena sama obupna praznina, jo je prešinilo. Še bolj prazno, kot je že bilo, je še dodala v mislih in ugasnila luči.
Potem, ko je odšla iz delavnice, je stopila še v vinsko klet in arhivirala buteljko na temno, da se dobro uleži. S strokovnim očesom je preletela steklenice, ki so bile zložene na policah. Petsto buteljk, ki so se medlo svetlikale v svetlobi, ki je prosevala z vrha stopnic. Petsto buteljk, v katerih so bili spomin na maturantski ples, pustni karneval in otrokov prvi nasmeh. Čarobni trenutki, najljubši tedni in celotna življenja, ki so se počasi in dobro starala.
Avrelija se je povzpela po kamnitih stopnicah in se vrnila v pisarno. Medtem, ko je čakala na naslednji zmenek, si je skuhala metin čaj. Čeprav so bili težki časi, se na ulici Cawley, kjer je bil njen vinski butik, ni kaj dosti spremenilo. Pravzaprav ji je šlo kar dobro. V njeni trgovinici je bilo itak tako, kot če bi se ustavil čas. Ob misli na to, kako bi imenovala svoj poklic se je pritajeno zahehetala. Somelijerka, s pridihom francoščine. Vinska hostesa. Ali pa kar vinarka. Izdelovalka dobrih vin in varuhinja skrivnosti. Tujih, seveda. Njene stranke so bili ljudje, ki so imeli dosti pod palcem. Ljudje, ki so bodisi zajemali življenje s polno žlico, ali pa tisti, katerih obsedenosti so že mejile na norost in zločin. Včasih pa je vse to našla kar v eni sami osebi.
Eni so iskali časo jeseni, drugi kupo maja, tretji kelih ptičjega napeva. Strank, ki so povpraševale po spominih, ni nikoli zmanjkalo.
Sicer pa ljudje vendar niso mogli biti tako naivni, da bi verjeli, da prideluje vina s prešanjem grozdja.
***
"Ali imate kaj otrok, gospa Rupert?" je zanimalo Teso Edmond.
Avrelija se je zagledala v žensko in v njenih pepelnatih očeh uzrla sence. "Da. Dva iz prvega zakona in dva iz drugega. Njihovo otroštvo je bilo zame nekaj čudovitega," je odvrnila, vendar ni povedala ničesar več. Nobene potrebe ni bilo, da bi stranka izvedela, da njenih otrok ni več med živimi. Niti kako in kdaj je prišlo do tega.
"Daa. Pa ste se takrat tega zavedali?" Tesa Edmond je bila ženska srednjih let in bilo je več kot očitno, da je niso obhajali nikakršni dvomi. Tako kot malo prej Henryja Garreta. Bila je dvakrat ločena, mati treh otrok, in medtem ko je bila Avrelija izrazita, pristna plavolaska, je imela Tesa kot oglje črne lase. Po javnem mnenju naj bi bila predsednica kozmetične združbe Edmond d.d. med najbolj vplivnimi, najbolj priljubljenimi in tudi najbolj okusno oblečenimi ženskami. In tudi njo je zaneslo v vinski butik, kjer je Avreliji zaupala skrivnost, o kateri se njenemu psihiatru ni niti sanjalo.
"Rada bi posebno vrsto vina," je začela ženska. Bilo je očitno, da je bila tako na trnih, da bi najrajši vstala in se sprehodila po sobi. Vendar se je vzdržala. "Ko so bili otroci še majhni, sem večino časa preživela v službi. Več sem bila v pisarni kot z njimi. Nisem hodila na govorilne ure, nisem bila niti na eni sami šolski predstavi, nisem gledala njihovih tekem. Celo takrat, ko so shodili, nisem bila z njimi. Saj ne, da bi mi zamerili, vendar tega sama sebi ne morem odpustiti. Pa čeprav vem, da nisem mogla biti vedno z njimi."
Ženska se je žalostno nasmehnila in nadaljevala. "Vendar pa sem si tako želela, da bi bila z njimi. Ali si lahko mislite, da me daje nostalgija po spominih, kako so si moji otroci potolkli kolena in se špricali v cestnih lužah?"
"Seveda si lahko. Hočete pač nekaj, kar ste zamudili. Pridite čez eno leto. Dobili boste, kar želite," se je nasmehnila Avrelija. Ženska ji je bila všeč. Bila je nekaj posebnega. Napisala je račun in ga skupaj s skodelico čaja položila pred njo.
"Stotisoč dolarjev. Vnaprej, seveda," je še dejala.
***
Vinarka je začela obujati spomine in pripravljati napitek. Mastni prstni odtisi na okenskih steklih. Poljubček s priokusom marmelade. Prvi trije koraki. Ure klavirja. Noč čarovnic. Mami, kužek je šel kar za mano. Saj ga lahko obdržim, kajne? Noči, ko je otrokom zbijala trdovratno vročino. Redovalne konference in prvi jutranji žarki na drobcenih obrazčkih. Neulovljive kresničke.
In okus po kikirikijevem maslu.
Avrelija Rupert je zamašila stekleničko in jo postavila blizu okenske police, da bi se navzela vonja in tajinstvenosti vseh štirih vetrov. Vino bo imelo grenkosladak okus. In ko ga bo Tesa Edmond popila, bo bodisi popolnoma omotična in čisto iz sebe, ali pa ji bosta na dušo legla spokoj in zadovoljstvo. In na nebesnem nebu jo bo zaščemelo, v grlu pa se ji bodo nabirale neizjokane solze, je premišljevala vinarka.
***
Ime mu je bilo Bram Owen. Bil je drobcen možiček, ki se je v treh mesecih po smrti svoje žene Lavre, vidno postaral. Ko je prišel v vinski butik, je vinarki izročil njena, lastoročno napisana pisma. "Rajši mi kar sami pripovedujte o njej," je predlagala Avrelija in odrinila pisma na rob mize.
Možiček je sprva pripovedoval zelo počasi, ko pa so spomini oživeli, so začele besede kar vreti iz njega.
Zelišča v njenem vrtu. Vonjava njenega mila. Njena mucka Sfinga, ki je imela prav takšno barvo oči kot Avrelija.
Šahovnica, ki jo je podaril za rojstni dan. In kako je med igro ljubkovalno gladila lesene figurice. Kako rada je imela vijolice. In kako so jo oblivale solze, ko je gledala stare filme. Nedelje, ko sta zahajala v park in krmila labode.
Njeno voljno, mehko telo in nežnosti v njuni starinski spalnici. Njen vroč dih na njegovem licu. Drobne dežne kaplje, ki so polzele po okenskem steklu.
Ko je možiček nehal pripovedovati, se je dan že prevesil v večer. V glasbeni šoli, tik poleg vinskega butika, so dijaki igrali Bacha. Skladbo, ki jo je prevevala brezmejna radost.
Avrelija je za trenutek pomislila na svojega drugega moža, ki je imel deformirano, omarasto telo, govoril pa je ravno s takim hipnotičnim glasom, kot njena najnovejša stranka. "Oglasite se čez eno leto, gospod Owen. Dobili boste buteljko vina," je dejala in z rahlim nasmeškom pred njega položila račun.
"Samo en dolar?" je z vidnim presenečenjem izdavil možiček.
"Plačati je treba vnaprej," je odgovorila Avrelija.
***
Nastopilo je poletje in nekega dne je Avrelija stopila na zrak, ne da bi zaprla vrata svojega butika. V njeni pisarni je zazvonil telefon, vendar se Avrelija zanj sploh ni zmenila. Dopoldne je kar nekaj časa prebila v razgovoru s tajnikom Henryja Garreta. To je bil mlajši moški, ki so ga bila sama vprašanja in ki je našel njeno ime v Garretovem notesniku. Ko ji je povedal, da je Garret umrl prejšno dopoldne, se mu je zahvalila za pozornost in odvrnila, da je to že prebrala v časopisu. Moški je tudi omenil, da naj bi Garret umrl mirno, v spanju.
V spanju že mogoče, vendar pa je Avrelija močno dvomila, da je bila njegova smrt mirna.
Avrelija je potrdila, da jo je Garret poklical in se z njo dogovoril za sestanek. Ne, ničesar ni naročil. Dodala je, da je po njenem mnenju to nameraval storiti osebno. Nato se je še zahvalila za klic in odšla v klet po buteljko konjaka, ki ga je naročil Garret. Temna pijača se je medlo, zlovešče svetlikala. Avrelija je odmašila steklenico, natočila kozarček, rahlo pomešala ogabni, zlokobni zvarek in močno vdihnila. Zapljusnil jo je tako močan vonj čistega sovraštva, da je že pomislila na zastrupitev in v grlu jo je boleče zaskelelo. Ta pijača je res predstavljala maščevanje, da ga ni bilo para. Dvignila je kozarec in z dotikom ustnic nazdravila Garretovem spominu.
In v glavi se ji je zavrtelo. To je bil okus po maščevanju, ob katerem se ustavi svet. Neizprosno, smrtonosno, groteskno. Avrelija se je znebila svojih nasprotnikov tako, da jih je enostavno preživela. Če je bila Garretova mržnja kakršenkoli pokazatelj, potem si bolj veličastnega nasprotnika, kot je bil Andrew Hall, sploh ni mogla predstavljati.
Avrelija je odložila kozarec in iz globokega, prsnega žepa izvlekla tri majhne stekleničke. Sedla je za delovno mizo in se naglo lotila dela. Konjak se je tako zlovešče svetlikal, da ji je bilo malodane žal, da ga mora spremeniti. Odprla je prvo stekleničko in jo dvignila proti svetlobi, ki je prosevala skozi ozko okno nad mizo. V njej je bilo celo stoletje. Počasi je nalivala tekočino v buteljko in vsa prevzeta opazovala, kako se je sovraštvo začelo razblinjati. Nato je odprla drugo stekleničko. S sočutjem. Konjak se je biserno obarval. Z odtenkom pritajene žalosti. Nato je odmašila tretjo stekleničko, v kateri je bila ljubezen. In jo nemudoma zamašila. Takšna pijača bi sprožila nezadržen tok prečudovitih spominov. Vendar bi bil odmerek, zaradi svoje čistosti in visoke koncetracije, prav gotovo smrten. Avrelija je postavila buteljko na predalnik z dokumetacijo, zaklenila vrata in stopila na ulico.
Zunaj je vel topel vetrič, ki je prinašal vonj po hrani in ji privzdigoval krilo. Opazovala je, kako je Serina, ki je imela na sebi živopisna ciganska oblačila, polna svilenih resic, pospremila nekega dijaka glasbene šole do vrat. Avrelija je imela občutek, da se je Serine med zimo, ko je imela manj dijakov in ni imela kaj dosti početi, vidno postarala. Toda zdaj njeni kostanjevi lasje niso bili več tako sivi, pa tudi stopala je z lahkotnejšimi koraki. Videti je bilo, kot da so jo učne ure poživljale in da je bilo v njej znova več življenja. Dijak, ki je šel mimo, se je Avreliji plašno nasmehnil, Serina pa je zaklenila vrata šole, stopila čez cesto proti Viktorjevem kafiču in med potjo srečala Teso Edmond, ki je bila namenjena v vinski butik. Tesa je sicer prišla nekoliko prezgodaj, vendar je bil njen nasmeh tako poln pričakovanja, da Avreliji ni prišlo niti na kraj pameti, da bi jo pustila čakati. Saj bi bilo tako, kot če bi dražila otroka, kdaj bo dobil slaščico.
"Dobro jutro. Kar vstopite," jo je veselo pozdravila.
Tesa je vstopila in zaprla vrata za seboj, ko pa se je obrnila, se je znašla pred kristalno karafo, ki jo je Avrelija držala tik pred njo. Steklenica je bila iz sinje modrega, brušenega stekla. Prav takšne barve, kot je bil tisto soboto nebesni svod. Tess so zadrgetale ustnice, kot, da je bila tik na tem, da bruhne v smeh. Ali pa v jok. Avrelija je zavila karafo v papir jo pazljivo položila v njene roke.
"Če ne boste povsem zadovoljni, me prosim pokličite," je dejala.
"Hvala," je odsotno odvrnila Tesa, medtem pa jo je Avrelija prijela za roko in popazila, da se pri odhodu ni spotaknila ob prag. Opazovala jo je, dokler ni zavila za vogal in se medtem, ko se je sama pri sebi nedoločeno smehljala, zavedla, da se smehlja prav tako kot Tesa, ko je odhajala. Nato je opazila odprto okno ateljeja nad knjigarno, vendar o mladem lončarju ni bilo ne duha ne sluha. Slišala je le tiho vrtenje lončarskega kolesa in predstavljala si je, kako z rokami gnete mokro glino. Ni ga še spoznala, vendar je Viktorjeva ženička Kiri, ki se je, vsa blažena v svoji nosečnosti, še vedno graciozno gibala med gosti, stregla kavo v skodelicah, katere je naredil prav on. To so bile visoke skodelice, obarvane v turkizni in zlati barvi, ki so se potem, ko je nalila vročo kavo, obarvale škrlatno in rožnato.
Avrelija se je spraševala, če bi hotel zanjo narediti lončen, vinski vrč.
***
Avrelija je sprejela možakarjevo ponujeno roko in Brama Owena povabila v svoj butik.
"Ali bi vas motilo, če pustim vrata odprta?" je vprašala.
"Seveda ne, gospodična Rupert. Nočete zamuditi tako lepega dne, kajne?"
"Res je."
Moški se je nasmehnil. Čeprav ga je žalovanje vidno zaznamovalo, je bilo videti, kot da je najhujše že za njim. Avrelija je prinesla njegovo buteljko iz kleti in jo postavila na nizko mizico. Tik pred njega. Moški je nekaj trenutkov pazljivo opazoval nenavadno steklenico. Kot da bi skušal uganiti, kaj je notri. In se verjetno spraševal, kakšen vinski napoj je zvarila iz spominov na njegovo ženo, je prešinilo vinarko.
"Šampanjec," je pojasnila Avrelija, ko jo je moški ošinil s pogledom.
"Za božjo voljo!" je tiho zašepetal Bram Owen.
"Kaj pa je?"
"Čisto tako ste se nasmehnili kot Lavra, kadar nisem videl tistega, kar sem imel tik pred nosom," je pojasnil, vendar Avrelija ni odvrnila ničesar. Tokrat je ona ostala brez besed.
"Ali ste že kdaj spili kozarček s kakšno od svojih strank?" je nenadoma vprašal moški.
"Nihče me še ni povabil."
"Dovolite torej, da vas jaz povabim. Ali imate kozarce?"
Avrelija je poiskala dva kozarca za šampanjec. Dva kozarca iz votlega stekla, ki ju malodane sploh ni bilo mogoče opaziti, dokler ju ni obsijala svetloba. Vinarka je bila resnično vesela, da jo je povabil na kozarček, saj je vedela, da bi Bram Owen težko našel koga drugega, s katerim bi lahko delil svoje spomine. Odprla je steklenico in zamašek z buteljke je odneslo s tako močjo, da se je odbil od nasprotne stene. Šampanjec je blago šumel in slišati je bilo, kot če bi se v sosednji sobi nekdo pritajeno smejal.
"Ali bo šampanjec vedno tako šumel?" je zanimalo moškega.
"Vedno. Vedno bo komaj slišno šumel. Veste kaj, gospod Owen. Spominov na svojo ženo ne bi smeli zapravljati z menoj."
Moški je natočil za prst pijače in ko sta nazdravila, sta pecljata kozarca komaj slišno zažvenketala. Ko je spil požirek, ga je Avrelija radovedno opazovala, saj še nikoli prej ni doživela trenutka, ko je stranka prvič okusila njeno pijačo. Bram Owen je zaprl oči, saj so se mu povsem nepričakovano ulile solze. Opazila je, da so gube na njegovem čelu izginile kar same od sebe. In prepoznala je trenutek, ko so ga spomini popolnoma prevzeli.
Nagnila je kozarec in se pridružila njegovim spominom.
Mesec v Parizu. Leto na Dunaju. Otroci so zrastli v pičlih nekaj minutah. Ko je odprla oči in se zazrla vanj, je zašepetal: "Hvala ti." Nato je zavila kozarce in jih skupaj z buteljko s spomini na Lavro, zložila v ozko, kartonasto škatlo. Ob odhodu mu je ponudila roko in ni bila prav nič presenečena, ko jo je dvignil k ustnam in poljubil. Bila pa je presenečena, ko je ugotovila, da se je medtem že zvečerilo. Nedvomno ji je šampanjec zameglil občutek za čas. V bodoče bo morala biti previdnejša, je sklenila.
Sicer pa bi prav gotovo lahko tudi slabše preživela ta popoldan.
V Viktorjevem kafiču je bilo še kakih pet-šest gostov, ki so posedali pod papirnatimi lampijončki in pili kavo. Bil je že skrajni čas, da zapre butik, zato se je obrnila, da zaklene vrata.
"Počakajte!" se je nenadoma oglasil nek mlad moški.
"Želite?"
"Potrebujem steklenico vina," je odgovoril moški, ki je bil zelo suh in nekoliko zanemarjen.
Moški je rekel potrebujem. Ne želim. Očitno je bil obupan. In verjetno tudi nevaren. Sicer pa tudi z njo ni bilo dobro češenj zobati, je sama pri sebi premlevala vinarka.
"Kar naprej," je glasno dejala in stopila v trgovino. "No, kaj bi radi?" je vprašala, ko je zaprl vrata za seboj.
"Darilo... Darilo za ženo."
No, ta pa je kaveljc, je prešinilo Avrelijo. Moški ni imel kakšnih posebnosti. Bil je tip, ki bi se kar mimogrede izgubil v množici. Seveda, če ne bi imel takšnih oči. Sivih, vendar izjemno prodornih. Oči, iz katerih je vela bolečina. Bil je popolnoma izčrpan, vendar mu ni prišlo niti na misel, da bi sedel.
"Povejte mi kaj o svoji ženi."
Njegov molk je pomenil, da je imel veliko povedati, vendar za to ni bilo časa. "Julija je danes doma. Jutri gre nazaj v bolnico. Jaz... Prepričana sva, da je tokrat ne bo več domov."
Avrelija je stopila do predalnika z dokumentacijo, vzela Garretovo buteljko, ki je še vedno stala na njem in se vrnila k svoji najnovejši stranki. Ni se zmenila za poslovne knjige, saj je dobro vedela, da tokrat ne bo niti govora o plačilu. Četudi bi si možakar to lahko privoščil, kar pa ni bilo verjetno, ga prav gotovo ne bo videla nikoli več. In če ne bi šlo drugače, bi si verjetno skušal s silo prilastiti buteljko. Ne da bi vedel, da to ni mogoče. In če bi prišlo do nasilja, bi ga morala ubiti. Sicer pa je bila Avrelija prepričana, da namerava buteljko spiti skupaj z ženo. In ker je vedela, da je bila to Julijina zadnja možnost odrešitve, je kar zavila buteljko in mu jo izročila.
"Privoščita si par kozarčkov, ostalo pa zlijta proč," je dejala.
Moški je prikimal in za trenutek zastal. "Hvala," je še dodal.
Avrelija je vedela, da se ni zahvalil za buteljko vina. Ampak za milost, ki mu jo je izkazala. Moški se je še nekaj časa neuspešno trudil, da bi spravil skupaj vsaj par besed, nato pa se je obrnil in kar odšel. Doma ga je čakala Julija.
Avrelija je za moškim zaklenila vrata, ni pa si mogla kaj, da se ne bi vprašala, če si ni tudi Bramu Owenu kdaj zahotelo takšne pijače. Prav mogoče. Saj si je še nedavno tega tudi njej prilegel kak kozarček. Bili so časi, ko ji je šilce žganega pomenilo nadvse prijazno gesto.
Prijazna gesta.
Da, da... Prijaznost. Ugasnila je luči in stopila navzdol po stopnicah v klet, kjer je na vinskih policah stalo petsto buteljk. Kjer je skozi steklo medlo prosevalo petsto človeških življenj. Nekaj jih bo potrebovala že naslednji dan. Avrelija se je spraševala, če bo sploh kdo žaloval za mladim parom, ki se je to noč zapisal smrti. Ona ju prav gotovo ne bo pozabila. Saj je imela več kot dober spomin.
Prijaznost. Odrešitev za Julijo. Odrešitev za njenega moža, ki je Avreliji pokazal, da ima uteha mnogo obrazov. Posel ji je sicer uspeval in s prodajo spominov si je prislužila pravo malo bogastvo. Vendar pa je morda končno le napočil čas, da bi nekoliko razširila svojo dejavnost. Zadnja stranka ji je namesto plačila razkrila novo tržno nišo. Da so namreč ljudje, ki so pripravljeni plačati za odrešitev.
Zatirani, bolni, obupno osamljeni. Prav nič ni dvomila, da bodo našli njen vinski butik. Če ga bodo le potrebovali. Saj so ga tudi drugi, mar ne?
Avrelija je še kako dobro poznala zakon ponudbe in povpraševanja. Zato se je takoj vrgla na delo in pri tem miloglasno prepevala.
Saj je vedela, da povpraševanje za milostjo močno presega ponudbo.
prevedel Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 19:48:48
by sigismundus
Poul Anderson: Kaznjenec
Srečala sva se poslovno. Michaelsova tvrdka je nameravala zgraditi nov
stanovanjski kompleks na skrajnem koncu Evastona, ko so ugotovili, da sem
lastnik nekaterih silno obetavnih parcel. Ponudili so mi kar nekaj
denarja, pa sem bil preveč trmast, da bi sprejel. Nato so ponudbo še
zvišali, vendar sem še vedno trmaril. Na koncu me je poiskal kar sam šef.
Ni bil tak, kot sem pričakoval. Res je bil nekoliko vsiljiv, vendar je bil
tako vljuden, da njegovo obnašanje sploh ni bilo žaljivo. Bil je tako
uglajen, da pomanjkanja njegove formalne izobrazbe sploh ni bilo opaziti.
Sicer pa je to dokaj dobro nadomeščal z večerno šolo, raznimi tečaji, pa
tudi bral je vse, kar mu je prišlo pod roke.
Povabil me je na pijačo, da se pogovoriva. Pristala sva v tihem, zanikrnem
barčku, ki ni bil prav nič značilen za mesto, kot je Chicago. Niti
televizije ali džuboksa ni bilo, pač pa le knjižna polica in nekaj
šahovnic. Pa tudi nobenih pametnjakov in posebnežev, ki ponavadi zahajajo
v take lokale, ni bilo. Nek tip, ki je še najbolj spominjal na upokojenega
profesorja, je brskal po knjigah, nekaj gostov je tako zavzeto debatiralo
o politiki, kot da jim je res kaj do tega, nek mladenič se je prerekal s
točajem, če je bil Bartok bolj izviren od Schoenberga. Ali pa je bilo
obratno. Sedla sva za vogalno mizo in naročila dansko pivo.
Pojasnil sem, da mi ni do denarja. Da pa nasprotujem uničevanju prijetne
podeželske okolice, samo zato, da bi tam postavili še kakšno sterilno
mestno četrt. Michaels si je pred odgovorom napolnil pipo. Bil je suh,
pokončen moški, z dolgo brado, rimskim nosom, osivelimi lasmi in temnimi,
globokimi očmi. "Mar vam moj predstavnik ni pojasnil?" ga je zanimalo.
"Saj ne načrtujemo nikakršnih sterilnih betonskih kurnikov. V mislih imamo
šest osnovnih modelov. Ob tem pa še najrazličnejše variante, ki jih bomo
prilagajali okoljskim vzorcem. Tako..."
Michaels je vzel svinčnik in papir in začel skicirati. Čeprav je med
pripovedovanjem njegov naglas postajal vse bolj izrazit, pa je govoril
popolnoma tekoče. In svoje stališče je obrazložil boljše, kot je to storil
katerikoli od njegovih podrejenih. "Če je komu všeč ali ne, masovna
produkcija je postala domena našega časa in bo tako tudi v naprej. In
nikakršne potrebe ni, da stanovanjske zgradbe zaradi masovne produkcije ne
bi bile estetsko oblikovane in da njihova celovitost ne bi prispevala k
umetniški enovitosti celotnih gradbenih kompleksov," mi je še podrobneje
razložil.
Ni mi pretirano težil, tako da sva se pogovarjala še o drugih stvareh.
"Tale kompleks je res nekaj posebnega. Kako si ga sploh odkril?" me je
zanimalo.
"Pogosto tavam naokrog in se razgledujem. Posebno ponoči," je pojasnil.
"Mar to ni nevarno?"
"Niti ne. Še kaj hujšega je na svetu," je mračno odvrnil.
"Oh... Sklepam, da se nisi rodil tukaj."
"Ne. V Ameriko sem prišel šele leta 1946. Kot begunec. Naveličal sem se
biti Tadeusz Michalowski in sem se preimenoval v Thada Michaelsa. Ker me
ni nič vezalo na moj dom, sem se navdušeno prilagodil novi domovini."
Drugače je o sebi bolj poredko govoril. Kasneje sem od njegovih zavistnih
in občudujočih tekmecev izvedel nekaj podrobnosti, kako mu je uspel prodor
v poslovnem svetu. Nekateri od njih še vedno niso mogli verjeti, da je
mogoče prodati hišo na sončno ogrevanje za pičlih 20.000 dolarjev in pri
tem še nekaj zaslužiti. Michaelu pa je to uspelo. Kar je bil precejšen
uspeh za ubobožanega priseljenca.
Ko sem še naprej preverjal, sem odkril, da je prišel v ZDA s posebno vizo,
ki jo je dobil za zasluge ameriški vojski v zadnjih vzdihljajih vojne v
Evropi. Tiste zasluge so vsekakor pomenile, da se je moral hitro odločati
in veliko tvegati.
Medtem pa se je poznanstvo razvijalo. Prodal sem mu parcele, ki jih je
potreboval, vendar sva se še naprej dobivala. Včasih v gostilni, drugič v
mojem samskem stanovanju, še največkrat pa na njegovem vikendu ob jezeru.
Poročen je bil z naravnost osupljivo lepo svetlolasko, imel pa je tudi dva
bistra in dobro vzgojena fantiča. Kljub vsemu pa je bil precej osamljen,
tako da sem mu kot prijatelj prišel kar prav.
Po kakem letu, ko sva se srečala, pa mi je povedal zgodbo.
***
Na zahvalni večer me je povabil na večerjo. Dobila sva se pri njemu, kjer
sva potem posedala in se pogovarjala. Pogovarjala in pogovarjala. Ko sva
predebatirala vse živo, od možnega preobrata na naslednjih lokalnih
volitvah do možnosti, da se tudi na drugih planetih odvija življenje
podobno kot na Zemlji, se je Amelie opravičila in šla spat. Bilo je že
dolgo po polnoči. Z Michaelsom pa sva se še kar pogovarjala. Še nikoli
prej ga nisem videl, da bi se tako vznemiril. Bilo je, kot da bi ga ta
zadnja tema, ali pa mogoče samo kakšna določena beseda spodbudila, da je
odprl vrata v svojo dušo. Končno je vstal, natočil viski v oba kozarca in
se po debeli zeleni preprogi neslišno sprehodil do velikega, razglednega
okna.
Noč je bila popolnoma jasna. Imela sva prečudovit pogled na mesto. Pred
nama so se nazirale barvite progaste lise, črtasti nizi in spirale v
najsvetlejših odtenkih ametista, smaragda in topaza, v daljavi pa je
izstopala temna zaplata jezera Michigan. In za trenutek se nama je zazdelo
kot, da sva uzrla belino brezmejnih planjav, ki so se razprostirale
onstran mesta. Nad nama pa se je bočilo kristalno temno nebo, kjer se je
postavljal Veliki voz in kjer je Orion pohajkoval po Rimski cesti. Že
dolgo tega je bilo, odkar sem uzrl tako veličasten, naravnost srhljiv
prizor.
"Konec koncev, dobro vem o čem govorim," je iznenada pripomnil Michaels.
Sedel sem globoko pogreznjen v naslanjač. Zdrznil sem se. V ognjišču so
plamteli drobni modrikasti zublji. Poleg drobnih plamenov je sobo
osvetljevala samo še zastrta namizna svetilka. "Pa menda ne iz osebnih
izkušenj?" sem se pošalil ob misli na tuje svetove.
Michaels se je zazrl vame z odločnim izrazom na licu. "In kaj bi rekel, če
bi odgovoril pritrdilno?"
Počasi sem srebal viski. King's Ransom je žametna in krepka pijača, ki
posebno prija prav takrat, ko potrebuješ nekaj močnega, da ti prežene
hlad, ki te preveva ob takih trenutkih. "Predvideval bi, da že veš kaj
govoriš in bi počakal, da poveš, zakaj gre," sem odvrnil.
Michaelsu se je na obraz prikradel droben smehljaj. "Oh, daj no. Saj je ta
planet prav tako moj dom kot tvoj. Ampak vesolje je tako prostrano in
nenavadno, da zagotovo vpliva na ljudi, ki se podajajo v ozunje. Rekel bi,
da jim je gotovo nekaj preniknilo v meso in kri in da po tem za njih tudi
Zemlja ni več tisto, kar je bila prej," je pripomnil.
"Kar nadaljuj. Všeč so mi fantastične zgodbe..."
Ponovno se je zazrl ven, nato pa se obrnil proti meni in na dušek izpil
pijačo. Prav nič mu ni bilo podobno, da bi deloval tako impulzivno. Vedno
se je nekoliko obotavljal.
"Dobro, pa ti bom povedal fantastično zgodbico. To je zgodba za zimske
večere. Kar nekoliku kruta je, zato je bolje, da je ne jemlješ preresno,"
je resnobno spregovoril s hrapavim glasom.
Medtem, ko sem čakal v tišini, ki jo je očitno potreboval, sem nekajkrat
potegnil izvrstno cigaro, ki mi jo je dal nekoliko prej.
Nekajkrat se je sprehodil sem ter tja pred oknom, s pogledom uprtim v tla,
dokler ni ponovno napolnil kozarca in sedel poleg mene. Ni me niti
pogledal, ampak se je zazrl v sliko na steni, nekakšno temačno,
nerazumljivo upodobitev, ki je bila všeč samo njemu. Kazalo je, kot da je
iz nje črpal moč, saj je začel pripovedati. Tekoče in umirjeno.
"Nekoč pred davnimi časi, v zelo, zelo daljni prihodnosti, je obstajala
neka civilizacija. Ne mislim je opisovati, saj bi bilo kaj takega
nemogoče. Mar bi lahko kdo stopil v čas, ko so v Egiptu gradili piramide
in Egipčanom razložil v kakšnih mestih živimo dandanes. Hočem reči, da ne
gre za to, da ne bi hoteli verjeti, ampak tega enostavno ne bi razumeli.
Sicer pa je to popolnoma vseeno. Karkoli bi jim povedal, za njih ne bi
imelo nobenega smisla. In tu ne gre samo za stolpnice, svetlobne napise in
prometno strukturo, tudi sam način razmišljanja in življenje ljudi bi jim
bilo popolnoma tuje. Mar ne? In če bi ti jaz začel pripovedovati o ljudeh
v daljni prihodnosti, ki živijo v zaslepljujočih energetskih poljih, pa o
genetskih podmenkih, domišljijskih vojnah, govorečih kamnih ali pa o
slepem lovcu, bi si ti verjetno marsikaj domišljal, razumel pa prav gotovo
ne bi."
"Zato te samo prosim, da si skušaš predstavljati, kolikokrat je naš planet
že obkrožil sonce, kako smo v bistvu nepomembni, kako daleč smo od vsega
in da se nas nihče niti ne spominja. Predstavljaj si tudi, da ta
civilizacija razmišlja v popolnoma tujih miselnih vzorcih, da se sploh ne
ozira na omejitve logične misli in smisel naravnih zakonov.In da je zaradi
tega tudi odkrila potovanje v času. In tako se povsem naključen bivalec te
daljne dobe - saj ne vem, kako drugače bi mu lahko rekel, ker bi bil vsak
naziv, ki ga poznam, zavajujoč - povsem naključen, povprečno izobražen
bivalec te daljne dobe, se torej le megleno in brez kakšnega posebnega
zanimanja zaveda, da so pred davnimi tisočletji neki polprimitivci prvič
razcepili atomsko jedro in da sta mogoče eden ali dva tudi dejansko
obiskala naš čas in se vrnila z zapiski, ki sta jih predala osrednjemu
možganskemu centru. Če seveda sploh lahko tako imenujem to tuje miselno
središče. Nikomur ni mar za nas in nihče se ne bo ukvarjal z nami, prav
tako, kot nas bolj malo briga zgodnja mezopotamska arheologija. Saj
razumeš, kajne?"
Povesil je pogled in se zazrl v kozarec viskija, ki ga je držal v roki,
kot da bi v njem razbiral orakeljsko prerokbo. Tišina se je vlekla in
vlekla. "Naj bo," sem končno spregovoril. "Sprejemam razlago. Pa čeprav
samo zaradi zgodbe. Predpostavljam, da takšnih časovnih potnikov ne bi
nihče opazil. Zagotovo bi se znali dobro prikriti, saj bi imeli za to
primerno tehnologijo. Sicer pa sploh ne bi smeli pritegovati pozornosti,
saj bi s tem lahko spremenili svojo preteklost."
"Oh, saj ne gre za to. Kar predstavljaj si, kaj bi bilo, če bi trdili, da
so prišli iz prihodnosti!"
Ob tem sem se samo zahehetal.
"No povej, za kaj bi bilo potovanje v času sploh lahko uporabno? Poleg
znanstvenih raziskav, seveda," je Michael vprašal in me postrani pogledal.
"No," sem začel, "za trgovanje z umetninami ali z naravnimi viri. Lahko bi
se vrnili v čas dinozavrov in izkopali najbogatejša najdišča železove
rude, predno bi jo človeštvo porabilo."
Michaels je zmajal z glavo. "Daj, razmisli še malo. Potrebovali bi le
nekaj kipcev minojske kulture, par vaz mingovske dinastije, ali palčkov
hegemonije tretjega sveta. Pa še to samo za muzeje. Čeprav beseda muzej še
zdaleč ni ustrezna. Saj ti pravim, da nam ti ljudje sploh niso podobni.
Kar pa se tiče naravnih virov, jih niti ne zanimajo. Sami lahko naredijo
vse, kar potrebujejo."
Nato je za trenutek zastal, kot da je hotel povedati, za kaj sploh gre.
"Kako se je že imenovala tista kazenska kolonija, ki so jo francozi
opustili?"
"Hudičev otok?"
"Ja, tako je. Povej, ali si lahko predstavljaš boljšo kazen za obsojenega
kriminalca, kot da ga pošlješ v preteklost?"
"Pravzaprav mi še na kraj pameti ne bi prišlo, da bi se tako napredna
civilizacija lahko ukvarjali z kaznovanjem, pa naj bo to zaradi maščevanja
ali zastraševanja. Celo v teh časih se zavedamo, da ta način ni primeren."
"Pa si prepričan?" je tiho vprašal. "Vzporedno z razvojem humanitarnega
kaznovalnega sistema raste tudi število zločinov. Mar se nisi pred dnevi
še sam čudil, kako upam ponoči tavati po mestu. Poleg tega pa je
kaznovalna politika nekakšna katarza celotne družbe. V prihodnosti so
prepričani, da so javna obešanja v osemnajstem stoletju dejansko znižala
rast kriminala, ki bi drugače naraščal bistveno hitreje. Pomembno pa je
tudi, da naj bi javne usmrtitve pomenile zametke prvega humanitarizma. No,
tako vsaj trdijo v prihodnosti," je še zajedljivo dodal. "V bistvu je
čisto vseeno, če imajo prav ali pa samo racionalizirajo gnilobo lastne
civilizacije. Poskusi si predstavljati samo to, da najhujše kriminalce
pošiljajo kar v preteklost," je povedal.
"No, to pa ni ravno prijazno do preteklosti, sem pripomnil.
"Saj niti ni tako hudo. Zaradi večih razlogov. Glavni je seveda ta, da se
je prav vse, kar ti kriminalci lahko povzročijo, pravzaprav že zgodilo.
Zlomka, angleški jezik pa res ni najbolj primeren za razgovor o takšnih
paradoksih. V bistvu se moraš zavedati, da takih skrajnih mer ne
uporabljajo pri navadnih prestopnikih. Človek mora zagrešiti res veliko
lopovščino, da ga izženejo v preteklost. Kateri so največji zločini pa
zavisi od obdobja, v katerem so bili storjeni. Umore, rope, izdajo,
krivoverstvo, prekupčevanje z mamili, suženjstvo, domoljublje in še celo
vrsto drugih so v mnogih obdobjih obravnavali kot najhujše zločine, v
nekaterih pa se nanje niso posebej ozirali. Razmisli malo, pa boš videl,
da imam prav."
Nekaj časa sem ga opazoval in se spraševal kako je mogoče, da ima moški v
njegovih letih tako sive lase in zguban obraz. "Dobro, naj bo. Strinjam
se. Samo povej mi, mar ne bi človek, ki bi ga izgnali v preteklost, z vsem
znanjem, ki ga je pridobil v prihodnosti..."
Michaels je kozarec s pijačo trdo postavil na mizo. "Kakšnim znanjem
neki?" je vzkliknil. "Pomisli malo! Predstavljaj si, da te pustijo golega
in bosega sredi Babilona. Pa sploh poznaš takratni jezik in zgodovino? Kdo
je bil takratni vladar, koliko časa je vladal in kdo ga je nasledil?
Kakšni so zakoni in običaji, ki jih moraš spoštovati? Prej ali slej se boš
sicer spomnil, da bodo Asirijci, Perzijci ali pa kdo drug osvojil Babilon
in da bo takrat pravi pekel. Toda kdaj? Kako? Ali so trenutni boji samo
obmejni spopad ali začetek prave vojne? In kdo bo zmagal, če se začenja
vojna? In kakšne mirovne pogoje bo zahteval zmagovalec? Saj dandanes na
svetu ni niti dvajset ljudi, ki bi lahko odgovorili na ta vprašanja, ne da
bi pregledali strokovno literaturo. In ti prav gotovo nisi eden od njih,
pa tudi nobene zgodovinske knjige nimaš pri roki."
"Mislim, da bi se potem, ko bi se vsaj za silo naučil babilonščine,
odpravil do prvega templja in skušal prvega duhovnika prepričati, da... da
znam recimo narediti ognjemet," sem premišljeno odgovoril.
Michaels, ki se je očitno zabaval, se je zakrohotal. "Kako neki? Mar si
pozabil, da si v Babilonu? Kako boš prišel do žvepla in solitra? In če bi
ti slučajno uspelo prepričati duhovnika, da bi ti priskrbel vse potrebno,
kako boš pripravil eksplozivno mešanico, ki bo tudi eksplodirala in ne
samo tlela. Toliko ti povem, da to ni niti približno tako lahko, kot je
videti na prvi pogled. Še mornar ne bi mogel postati. Imel bi srečo, če bi
lahko čistil tla. Še najbolj verjetno pa bi bilo, da bi postal suženj in
da bi delal na poljih, kajne?"
Medtem je ogenj počasi dogoreval.
"Prav, prav. Saj je res tako," sem priznal.
"Veš,v prihodnosti zelo pazljivo izberejo preteklost, v katero pošljejo
kaznjenca," je dejal in se še enkrat zazrl skozi okno. Od tam kjer sva
sedela, so mestne luči, ki so odsevale na steklu, popolnoma zastrle
zvezdno nebo. Tako sva si lahko samo predstavljala, da je pravzaprav noč.
"Takrat ko nekoga obsodijo na izgnanstvo, se zberejo strokovnjaki za
posamezna zgodovinska obdobja in opozorijo na to, kako bi izgnanec živel v
določenem obdobju. Saj razumeš? Za preobčutljivega intelektualca bi bila
starodavna Grčija živa mora, medtem ko bi bila pustolovcu malodane pisana
na dušo. Takšen tip bi lahko celo postal ugleden vojščak. In če ne bi bil
ravno zločinec najhujše sorte, bi ga morda pustili blizu Agamnenovega
dvora in ga na ta način obsodili samo na nevarnost, neugodjein domotožje."
"Ja, domotožje. Za božjo voljo..." je zašepetal.
V njem se je nazirala takšna temina, da sem se odločil, da ga moram nekako
spraviti k sebi. Zato sem suho pripomnil: "Predvidevam, da vsakega
kaznjenca cepijo proti starodavnim boleznim. Drugače izgnanstvo ne bi bilo
nič drugega kot smrtna obsodba."
"Da, jasno," je odvrnil in se ponovno zazrl vame. "Pa tudi s serumom za
dolgo življenje jih cepijo. To pa je tudi vse. Ponoči jih pustijo na
kakšnem zakotnem kraju in ko časovni stroj izgine,ostane kaznjenec za
vedno sam. Edino kar ve, je to, da se je znašel v takšnem zgodovinskem
obdobju, kjer bo kazen ustrezala odgovarjala njegovim zločinom."
Zavladala je tišina, in slišalo se je še samo tiktakanje ure nad kaminom,
ki je nekako preglasilo zvoke zunanjega sveta. Pogledal sem na uro. Zelo
pozno je bilo in prav kmalu bi se moralo začeti daniti.
Michaels je ves ta čas tako buljil vame, da mi je postalo že neugodno.
"Kaj si zagrešil?" sem vprašal.
Prav nič ni bil presenečen ampak je samo utrujeno odvrnil. "Saj je čisto
vseeno. Zločini v posameznih obdobjih so lahko herojska dejanja v drugih.
Če bi mi uspelo, bi me častili še mnoga stoletja. Vendar mi je
spodletelo..."
"Verjetno je umrlo veliko ljudi. Zagotovo so te prav vsi sovražili," sem
pripomnil.
"No ja, seveda," je dejal. "Sicer pa razumeš, da samo pleteničim zgodbico,
kajne? Da nama mine čas," je po krajšem premolku dodal.
"Jasno. Tako sva se tudi zmenila," sem se nasmehnil.
Michaels se je nekoliko pomiril. Zleknil se je v naslanjaču in iztegnil
noge na tisti čudoviti preprogi. "Dobro. Glede na to, da sem kar dobro
zaplaval v fantazijske vode, bi te povprašal, na osnovi čega lahko sklepaš
o moji domnevni krivdi?"
"Sklepal sem glede na tvoje dosedanje življenje. Kdaj in kje so te pustili
na tem planetu?"
"Blizu Waršave. Avgusta 1939," je odgovoril s tako otožnim glasom, da me
je kar presunilo.
"Predvidevam, da nerad govoriš o vojnih letih."
"Da. Ni mi do tega."
Čez nekaj časa pa je kljub vsemu trmoglavo nadaljeval. "Moji sovražniki so
ga polomili. Zaradi zmede, ki je zavladala ob nemškem napadu, mi je uspelo
pobegniti iz zapora, tako da nisem pristal v koncetracijskem taborišču.
Sčasoma sem spoznal, v kakšnem položaju sem se znašel. Res pa je, da nisem
mogel napovedati, kaj se bo zgodilo. In tudi sedaj ne morem tega. Samo
peščica vrhunskih strokovnjakov ve, kaj se je dejansko dogajalo v
dvajsetem stoletju. No, takrat, ko so me kot poljaka prisilno vpoklicali v
nemško vojsko, sem že vedel, da sem na napačni strani. Zato sem stopil v
stik z američani in jim poročal, kaj se dogaja. Postal sem njihov vohun.
Bilo je zelo nevarno, ampak takrat mi je bilo popolnoma vseeno, tudi če bi
me ustrelili. Pa kaj! Imel sem srečo in na koncu mi je kar nekaj ljudi
pomagalo, da sem lahko prišel v Ameriko. To pa je tudi vse. Nato je
sledila samo še zgodba o uspehu."
Medtem je moja cigara že ugasnila. Ker je bila res nekaj posebnega, sem jo
še enkrat prižgal. Sicer pa jih je Michaels uvažal iz Amsterdama. In to
kar z letalom. "Saj poznaš zgodbo o tujem klasju?" ga je zanimalo.
"Kaj?"
"Rutina zgodba, saj veš. Kljub temu, da so z njo lepo ravnali, pa je
zaradi domotožja nenehno jokala. Biblijska zgodba."
"Ne. Ne poznam. Enkrat bom moral res prebrati Sveto pismo." Michaelsovo
razpoloženje se je naglo spreminjalo. Spet je bil tako samozavesten, kot
takrat, ko sem ga prvič srečal. Zvrnil je še en kozarček in bilo je
očitno, da je postajal vse boljše volje. Bil je samozavesten in
pripravljen na vse.
"Jaa. Domotožje mi je res težko padlo. Spremenjene življenjske razmere me
niso niti toliko prizadele. Saj si tudi že kdaj taboril, pa si kmalu
pozabil na tekočo vodo, električno razsvetljavo in vse tiste
civilizacijske pritikline, brez katerih naj sploh ne bi znal živeti. Prav
gotovo ne bi imel nič proti gravitacijskemu blažilcu ali celičnemu
spodbujevalniku, vendar sem zvozil tudi brez tega. Domotožje pa te živega
požre. Drobne stvari, katerih prej sploh nisi opazil. Določena hrana,
način, kako ljudje hodijo, s kakšnimi športi se ukvarjajo, drobnarije, o
katerih se pogovarjajo. Zvezdno nebo. V prihodnosti je nebo drugačno.
Medtem je sonce je prepotovalo že velik del galaktične orbite."
"Ljudje so se vendar vedno izseljevali. Pa najsi so to počeli prostovoljno
ali pod prisilo. In prav vsi smo potomci tistih, ki so se uspeli
prilagoditi. Tako kot sem se prilagodil tudi jaz."
Michaels je nagubal čelo. "Ne bi se vrnil domov, pa četudi bi me oprostili
vseh obtožb. Ti si še predstavljati ne bi mogel, kaj počnejo ti izdajalci
človeške rase," je odvrnil.
Počasi sem srebal viski in ga okušal z jezikom. Bil je več kot izvrsten,
tako da sem Michaelsa poslušal samo z enim ušesom. "Kot kaže ti je tukaj
všeč, kajne?" sem končno spregovoril.
"Da. Zelo mi je všeč," je odvrnil. " Najhujše je že za mano. Najprej sem
se trudil na vse kriplje, da sem sploh ostal živ, nato pa sem se ukvarjal
samo še s tem, kako priti v Ameriko. To me je tako zaposlovalo, da sploh
nisem imel časa za samopomilovanje. Posel, s katerim se ukvarjam, mi
ogromno pomeni. To je naravnost nebeško in hvala bogu, da me za vsak
napačen korak ne čaka huda kazen. Tukaj sem odkril kvalitete življenja, na
katere so v prihodnosti že davno pozabili. Stavil bi, da si še
predstavljati ne moreš, kako eksotično je tole mesto. Samo pomisli! Prav
zdaj nekje, v najini bližini, stražar varuje atomski laboratorij, nek
klošar zmrzuje v zakotni ulici, v apartmaju nekega petičneža so orgije,
duhovnik se pripravlja na sončni vzhod, potem so tu nekje, arabski
trgovec, vohun iz Moskve, ladja, ki je pravkar priplula iz Indije..."
Michaels se je počasi umirjal. Odvrnil je pogled od okna in noči, ki je
vladala zunaj in se zazrl proti spalnici. "Pa še ženo in otroke imam. Za
nič na svetu se ne bi vrnil," je tiho dodal.
"Dobro si se znašel, ni kaj," sem dejal in še zadnjič puhnil cigaro.
"Veš kaj, zdi se mi, da kar verjameš moji zgodbici," je z nasmehom odvrnil
Michaels, ki so ga končno nehale obletavati črne misli.
"Oh, ja, seveda ti verjamem. Sicer pa je že pozno. Najboljše bo, da se kar
odpraviva," sem rekel, ugasnil cigaro, vstal in se pretegnil.
Prvi trenutek sploh ni dojel, kaj se dogaja. Ko pa se mu je posvetilo, je
kar skočil iz naslanjača. "Midva?"
"Seveda," sem odvrnil in iz žepa izvlekel pištolo za omamlanje. "Veš,
ničesar ne prepuščamo naključju. Redno preverjamo, kako se stvari
odvijajo. No, pojdiva zdaj."
"Z obraza mu je izginila sleherna kaplja krvi. "Neee! Ne, ne, ne! Saj tega
ne moreš storiti. To ni pošteno. Kaj takega ne moreš storiti moji Amalie
in otrokom..."
"Tudi to je del kazni," sem mu pojasnil.
Pustil sem ga v Damasku. Leto dni pred tem, ko ga je Tamerlan zravnal z
zemljo.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Re: Knjige
Posted: 08.09.2011 19:52:55
by sigismundus
Robert Silverberg: Na plutonu
Odkritje življenja na Plutonu a.d 2668 je pripeljalo do največjega
prevrednotenja o mestu človeštva v univerzumu vse od Kopernikovih časov
naprej. Prav Nikolaj Kopernik (1473-1543) je več kot tisočletje pred tem z
astronomskimi izračuni ovrgel Ptolomejevo teorijo o heliocentričnem
sistemu in dokazal, da Zemlja ni središče vesolja, ampak da dejansko kroži
okoli sonca.
Kopernikovo delo je spodkopalo primat svetopisemske razlage univerzuma in
oslabilo moč verskih inštitucij nad znanstveno mislijo v srednjeveški
evropi. Pomanjkanje dokazov življenja na drugih planetih, pa je celo v
dobi medplanetarnih poletov še vedno poudarjalo enkratnost Zemlje kot
zibelke življenja.
Odkritje organskih snovi v meteoritih z Marsa so napeljevale na domnevo,
da so bili na rdečem planetu nekoč ugodni pogoji za življenje, vendar
kasnejše raziskave tega niso potrdile. Odkritje velikanskega podzemskega
oceana pod površjem Europe, ene od Jupitrovih lun, je sprožilo domnevo, da
bi se tam lahko razvile primitivne oblike življenja. Vendar pa raziskave
tudi tega niso uspele potrditi. In tudi številna poročila o obiskih tujih
bitij na Zemlji, ki so se pojavljala vse od sredine 20 stoletja, so se
izkazala samo za zblojene prikaze človeške iracionalnosti.
Tako smo bili vse do sredine sedanjega tisočletja več ali manj prepričani,
da je Zemlja edini planet v vesolju, kjer se je zgodil čudež življenja.
Saj ne, da bi se na novo obujal verski vidik, da je bog ustvaril življenje
na Zemlji, pač pa se je razširilo prepričanje, da se je na na našem
planetu zgodil splet neobičajnih in enkratnih dogodkov, ki so prispevali k
temu, da so se proste molekule naključno zmešale v nekakšno biološko
konglomeratno strukturo, ki je lahko obstajala in se celo razmnoževala.
Vendar pa tudi vse to ni bilo dovolj, da bi se zamajalo predkopernikovsko
mitološko prepričanje o enkratnosti življenja na Zemlji. In čeprav so
mnogi ikonoklasti svarili, da takšno razmišljanje lahko vodi samo v
prekomerno samozadovoljstvo in dokončno dekadenco, pa je pomanjkanje
nasprotnih dokazov ohromilo nasprotna mnenja in jim odvzelo vsako težo.
Raziskovanje vesolja je začelo izgubljati sleherni smisel, tako da je v
dveh bednih stoletjih, ki sta sledili prelomu tisočletja, skoraj popolnoma
zamrlo.
Nato je v sedemindvajsetem stoletju prišlo do druge renesanse, ki je s
seboj prinesla silovit napredek znanstvene vedoželjnosti in blagostanja.
In s tem novo vesoljsko dobo. Po dolgih štirih stoletjih je človeštvo
znova obiskalo notranje planete, nato pa so vesoljska plovila poletela še
proti zunanjim planetom. Višek teh odprav je bil polet na Pluton leta
2668, kjer so odkrili življenje. Šokantno odkritje je presenetilo vse. Na
Plutonu je bilo življenje. To nepozabno sporočilo, v katerem so
raziskovalci opisovali na tisoče rakovičastih bitij, ki so jih opazili v
hladni, dnevni svetlobi tega daljnega planeta in ki so negibno ležala
vsenaokrog na obrežju velikanskega jezera iz metana. Stvori so ležali kot
kamni, imeli so bledikaste, žilnate oklepe in več parov členastih nog. In
nikakršnih znakov življenja niso kazali, čeprav so jih zbadali z
različnimi predmeti. Toda nekaj dni kasneje, ko so se turobni dnevi
prevesili v noč, in ko je temperatura padla na dva kelvina, so se stvori
začeli premikati. Bilo je več kot očitno, da je bilo biološko mrtvilo
njihovo naravno stanje razen takrat, ko je temperatura padla na le nekaj
stopinj nad absolutno ničlo.
Pri seciranju posameznih primerkov se je izkazalo, da je njihova
notranjost sestavljena iz številnih silikonskih in kobaltnih cevčic, ki so
se medsebojno prepletale. Po tej cevkasti mreži je tekel nekakšen fluid. Z
analizo so ugotovili, da je to helij-2, neobičajen element, ki je
popolnoma brez trenja in ga je mogoče najti samo pri izredno nizkih
temperaturah. Takih, kot so na Plutonu ponoči. Helij-2 je element, ki
omogoča pojav, ki ga imenujemo superprevodnost. Neomejen pretok
električnih tokov v okolju brez trenja. Iz tega je izhajal očiten sklep,
da je bila življenjska sila teh rakovičastih stvorov prav superprevodnost.
Te življenjske oblike so torej lahko obstajale samo v razmerah, ki so
vladale na Plutonu in delovale samo v nočeh, ko se je temperatura spustila
blizu absolutne ničle.
Po tem odkritju pa se je porajalo tudi vprašanje, če so plutoniti res nova
oblika življenja. Sprva so mnogi celo zatrjevali, da rakovičasti stvori
niso nič drugega kot preprosti mehanizmi. Navadne samodejne napravice, ki
ob izredno nizkih temperaturah oddajajo signale in ki jih je morda na
Plutonu pustil kak raziskovalec z drugega konca galaksije. Nadaljne
analize pa so razkrile, da ti stvori tudi presnavljajo. Opazili so, da se
hranijo z metanom in izločajo določene organske komponente. Prav tako pa
so opazili, da se razmnožujejo z brstičenjem.
Dandanes tako ni nobenega dvoma, da plutoniti po vseh kriterijih ustrezajo
definiciji živega bitja. Mit o enkratnosti Zemlje kot zibelki življenja je
tako utonil v pozabo in vsi se še kako zavedamo družboslovnih in
filozofskih posledic tega spoznanja. Še vedno pa ostaja vprašanje, če so
plutoniti resnično pravi prebivalci oddaljenega zamrznjenega sveta, ali pa
so samo čuvaji, ki jih je tam pustila neka napredna vesoljska rasa in ki
se bo morda nekoč vrnila v naš kotiček galaksije. Od takrat so minila že
tri stoletja, odgovora na to vprašanje pa še vedno ne poznamo. Tako lahko
le čakamo in opazujemo nebo nad nami.
Prevedel: Žiga Leskovšek