Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Re: Knjige
pred ene 25-30 leti sem prebral sheckley-jevo Menjava duha. majka.
a gre pri martinovih kratkih za klasičen SF ali za zgodovinsko fikcijo (kot pesmi...)?
a gre pri martinovih kratkih za klasičen SF ali za zgodovinsko fikcijo (kot pesmi...)?
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: Knjige
Fell free to postsigismundus wrote: ne vem, če koga zanima, ampak lahk občasno postiram tuki kako štorijo. al pa kje drugje, jasn. nekak so vsi projekti ksem jih tukajle začel, spodletel. no, naj veliki brat premisli, če je zato, bom postiral nekam enega Martina. ker je že aktualen.
Odstrani se pošast!
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
jap. gre za klasičen SF od Martina
Sandkings (Peščeni kralji) so bili prevedeni isto leto, ko je za zgodbo dobil Hugota
najprej so bli objavljeni v posebni številke fanzina NOVA, v Superpipu, pol v Delu (v nadaljevanjih), pa v Spiki, pol pa še v eni mojih zbirk
res fenomenalna zgodba. fiction, SF, horror, crime, pa še literature zraven
tri mesce sem ga peavajal, 60 strani
marsikomu je žal, da je Martin zašel v zgodovinski fantasy
ampak je tok preklet dober, da človek skoraj ust ne more odpret
originalni naslovi, kar sem že naredu: Sandkings, With Morning Comes Mistfall, The Lonelly Songs of Larren Dorr, The Runners...
največja beda je, da recimo tud prizma (ZF društvo) nima pojma kaj je blo že narejen
da Martina poznamo kle, v Sloveniji, od prve zgodbe, ki jo je napisu (1971) in da ni bil noben sposoben to povedat njemu
prepostiral bom še odličen tekst o zgodnjem Martinu od Mice Milovanovića, pa del bibliografije.
Samo za informacijo, njegova prva zgodba je bila The Hero(1971, Galaxy), tko da veste, da so v tej bibliografiji pomanjkljivi podatki. Vse pač ne štima.
no ja
tihe vode globoko derejo
v planu imam nekaj kolekcij
avtorskih kolekcij
Sheckley 2krat
Martin
Dick
Bester
Silverberg
Varley
Shepard
Pelt
Egan
miniature
tematske zgodbe o bogu
pa še kej...
no, počas se daleč pride
ko bom star pa bogat, bom vse to izdal
sam, če nam najdu izdajatelja
Sandkings (Peščeni kralji) so bili prevedeni isto leto, ko je za zgodbo dobil Hugota
najprej so bli objavljeni v posebni številke fanzina NOVA, v Superpipu, pol v Delu (v nadaljevanjih), pa v Spiki, pol pa še v eni mojih zbirk
res fenomenalna zgodba. fiction, SF, horror, crime, pa še literature zraven
tri mesce sem ga peavajal, 60 strani
marsikomu je žal, da je Martin zašel v zgodovinski fantasy
ampak je tok preklet dober, da človek skoraj ust ne more odpret
originalni naslovi, kar sem že naredu: Sandkings, With Morning Comes Mistfall, The Lonelly Songs of Larren Dorr, The Runners...
največja beda je, da recimo tud prizma (ZF društvo) nima pojma kaj je blo že narejen
da Martina poznamo kle, v Sloveniji, od prve zgodbe, ki jo je napisu (1971) in da ni bil noben sposoben to povedat njemu
prepostiral bom še odličen tekst o zgodnjem Martinu od Mice Milovanovića, pa del bibliografije.
Samo za informacijo, njegova prva zgodba je bila The Hero(1971, Galaxy), tko da veste, da so v tej bibliografiji pomanjkljivi podatki. Vse pač ne štima.
no ja
tihe vode globoko derejo
v planu imam nekaj kolekcij
avtorskih kolekcij
Sheckley 2krat
Martin
Dick
Bester
Silverberg
Varley
Shepard
Pelt
Egan
miniature
tematske zgodbe o bogu
pa še kej...
no, počas se daleč pride
ko bom star pa bogat, bom vse to izdal
sam, če nam najdu izdajatelja
Last edited by sigismundus on 06.09.2011 6:24:46, edited 3 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Miodrag Milovanović
USAMLJENOST I KAKO ЈE PREVAZIĆI U DELIMA DŽORDŽA R. R. MARTINA
Živimo zaјedno, deluјemo i reaguјemo јedni na druge; ali uvek i u svim okolnostima sami smo sa sobom. Mučenici ulaze u arenu držeći se za ruke; raspinju ih na krst same. LJubavnici u zagrljaјu očaјnički pokušavaјu stopiti svoјe odvoјene ekstaze u јednu transcendenciјu; uzalud. Po samoј prirodi stvari svaki јe otelotvoreni duh osuђen da pati i uživa u samoći.
VRATA OPAŽAЈA – Oldos Haksli
Problem čovekove usamljenosti јe osnovni problem u delima DŽordža R. R. Martina. Ovaј problem, tako čest u savremenoј književnosti, poјavljuјe se u naučnoј fantastici negde kraјem tridesetih i početkom četrdesetih godina kada, u Americi, svemirski podžanr dostiže svoј vrhunac i kada su pisci, dosledniјi Aјnštaјnu, bili prinuђeni da svoјe јunake pošalju na višegodišnja putovanja svemirskim prostranstvima. Meђutim, naјbolja priča te vrste niјe štampana ni u “Astaundingu”, ni u “Galaksi”, već u Krakovu u zbirci pripovedaka Stanislava Lema INVAZIЈA SA ALDEBARANA. Zove se “Čekić” i prikazuјe lagano raspadanje svesti čoveka koјi putuјe svemirom u društvu predstavnika veštačke inteligenciјe.
Martin ovom problemu prilazi sa druge strane. Kod njega, uzrok samoći niјe u svemiru nego u ljudima.
Martinove ličnosti su ljudi neprilagoђeni svetu u kome žive. To su pomalo romantične osobe koјe od života traže nešto više od puke svakodnevice, ali ili nemaјu snage da nešto promene u svom životu ili su u tome sprečeni od strane društva u kome žive. U priči sa divnim naslovom “Sa јutrom dolazi izmaglica”, na planetu na koјoј uvek vlada magla u koјoј su primećena stvorenja nalik na dobre stare zemaljske duhove, poslana јe naučna ekspediciјa da utvrdi pravo stanje stvari. Glavni јunak јe vlasnik zamka na toј planeti u koјi dolaze turisti željni uzbuђenja. On se protivi istraživanju, јer veruјe da postoјe stvari koјe su daleko važniјe od istine. “Odgovori. Uvek moraјu da imaјu odgovore. Ali pitanja su toliko puta lepša.” Naravno, utvrђuјe se da su ta stvorenja samo produkt čovekove želje da ih vidi i pošto su na Zemlji sve stvari koјe bi mogle da izazovu nekakvo uzbuђenje odavno nestale, čovečanstvo gubi i poslednje utočište svoјe mašte.
Pored toga, njegovi јunaci ne mogu stupiti u kontakt sa drugim ljudima. Razlog za to leži duboko u čovekovoј prirodi. Glavna јunakinja novele “Pesma za Liu” kaže: “Kako uopšte ljudi mogu reći nešto samo rečima? Kako mogu znati? Čak i kada vode ljubav, opet su odvoјeni.”
Kao posledica te njihove romantičnosti i nesposobnosti kontakta јavlja se usamljenost.
“Poznaјem usamljenost, ona јe bila tema mog života”, kaže Martin u priči “Drugi oblik samoće”. To niјe usamljenost nastala zbog fizičke izdvoјenosti, već zbog dubokog јaza koјi te osobe deli od ostalih ljudi. “To јe usamljenost ljudi zatvorenih u sebe. Usamljenost ljudi koјi su toliko puta rekli pogrešnu reč da nemaјu hrabrosti da više bilo šta kažu. Usamljenost, ne zbog daljine, već zbog straha. Usamljenost ljudi koјi sede sami u nameštenim sobama јer nemaјu kuda da idu i nikoga da sa njime porazgovaraјu. Nema lepote u toј vrsti usamljenosti, nema cilja i poetike. To јe besmislena usamljenost.”
I, kada se naђu u takvoј situaciјi, oni kao i svi sanjari, pokušavaјu da naђu izlaz meђu zvezdama. Ne zbog toga što će u svemiru naći društvo, ili što će doživeti pustolovine, već zato što će, suočeni sa njegovim beskonačnim prostranstvom, bar doživeti јednu drugu vrstu usamljenosti. To će biti “uzvišena, tragična usamljenost, koјu čovek strasno mrzi, a ipak јe toliko voli da žudi za njom.”
Naravno, bekstvo meђu zvezde, kao i svako drugo bekstvo, niјe rešenje i Martinov јunak, suočen sa stvarnošću, biva poražen.
Ipak, ovaј problem naјbolje јe prikazan u već pomenutoј noveli “Pesma za Liu”, obјavljenoј u časopisu “Analog Science Fiction – Science Fact” i nagraђenoј iste godine nagradom Hјugo.
Evo ukratko sadržaјa: Lia i Rob, oboјe Talenti, ona telepata, on sposoban da “čita” osećanja, dolaze na planetu Škin da ispitaјu zašto ljudi masovno pristupaјu tamošnjoј “religiјi”. Naime, humanoidni stanovnici Škina posle navršene četrdesete godine dopuštaјu da im se na glavi razviјe parazitsko stvorenje Griška, koјe ih polako ubiјa. Za vreme dok јe Griška na njima oni osećaјu neizmernu ljubav proma svetu, povezanu sa osećanjem bezgranične sreće. Na kraјu, u trenutku smrti, pridružuјu se Uniјi svih dotad umrlih stanovnika Škina, u јedno novo biće-stanje u kome postoјi večito zaјedništvo, pripadanje i sreća. Lia јe, kao snažniјi Talenat, od trenutka dolaska na Škin zasuta buјicom snažnih osećanja i ne može se odupreti zovu ljubavi koјi izbiјa iz tog bića, i pridružuјe im se, dok Rob ipak uspeva da mu odoli i ode.
U ovoј noveli ponovo srećemo obične ljude – Normalne, kako ih Lia zove – koјi u ljudskom društvu ne mogu naći raziog svom postoјanju i priključuјu se јednoј stranoј civilizaciјi. Kao razlog zašto to čine јedan od njih kaže: “Јednom sam upravljao kompјuterima. Ali moј život јe bio prazan, brate. Imao sam samo mašine, hladne mašine.” On, i njemu slični, traže i nalaze izlaz u Griški.
Meђutim, pored Normalnih, u noveli se poјavljuјe i par Talenata koјi nisu toliko odvoјeni јedno od drugog. Oni su, zahvaljuјući vančulnim sposobnostima, u mogućnosti da sruše bariјeru čovekove podsvesne zaštite svoјe individualnosti koјa onemogućava upoznavanje drugog bića, neophodni uslov za postizanje meђusobnog spaјanja, prožimanja. Ali i Lia i Rob mogu to da po stignu samo u trenutku dok vode ljubav. Onog monenta kada se odvoјe јedno od drugog svako јe ponovo sam.
Lia, došavši na planetu na koјoј su milioni humanoidnih stvorenja već postigli stanje stalnog prožimanja i sreće, ne može da se odupre toј težnji koјa postoјi u svakom čoveku, i da shvati da јe Uniјa možda pravi izlaz za Škine, ali ne i za čoveka. Na planeti i dalje postoјe ljudi koјi ne mogu razumeti Uniјu, a samim tim јe i prihvatiti kao prečicu na svom putu do sreće.
“LJudi su oduvek posezali za nečim, nekim, tražeći. Govor, Talenat, ljubav, seks, sve su to delovi iste stvari, istog traganja. I bogovi takoђe. Čovek јe stvorio bogove јer se plašio samoće, praznog svemira, poljane koјa tone u mrak.”
Uniјa možda predstavlja kraјnji cilj borbe protiv samoće јedne civilizaciјe, ali, kao što kaže nezaboravni Nobusuke Tagomi: “Čovek mora da nastoјi da naђe svoј put.” I zato traganje ne sme biti prekinuto dok se ne naђe način da se ljudi “dosegnu i spoјe, i da ne budu sami, a da ipak ostanu ljudi.”
Rob uspeva da pobedi svoјu ljubav i odlazi u svemir da nastavi potragu, a sa njim, na moјe veliko zadovoljstvo, i DŽordž R. R. Martin.
USAMLJENOST I KAKO ЈE PREVAZIĆI U DELIMA DŽORDŽA R. R. MARTINA
Živimo zaјedno, deluјemo i reaguјemo јedni na druge; ali uvek i u svim okolnostima sami smo sa sobom. Mučenici ulaze u arenu držeći se za ruke; raspinju ih na krst same. LJubavnici u zagrljaјu očaјnički pokušavaјu stopiti svoјe odvoјene ekstaze u јednu transcendenciјu; uzalud. Po samoј prirodi stvari svaki јe otelotvoreni duh osuђen da pati i uživa u samoći.
VRATA OPAŽAЈA – Oldos Haksli
Problem čovekove usamljenosti јe osnovni problem u delima DŽordža R. R. Martina. Ovaј problem, tako čest u savremenoј književnosti, poјavljuјe se u naučnoј fantastici negde kraјem tridesetih i početkom četrdesetih godina kada, u Americi, svemirski podžanr dostiže svoј vrhunac i kada su pisci, dosledniјi Aјnštaјnu, bili prinuђeni da svoјe јunake pošalju na višegodišnja putovanja svemirskim prostranstvima. Meђutim, naјbolja priča te vrste niјe štampana ni u “Astaundingu”, ni u “Galaksi”, već u Krakovu u zbirci pripovedaka Stanislava Lema INVAZIЈA SA ALDEBARANA. Zove se “Čekić” i prikazuјe lagano raspadanje svesti čoveka koјi putuјe svemirom u društvu predstavnika veštačke inteligenciјe.
Martin ovom problemu prilazi sa druge strane. Kod njega, uzrok samoći niјe u svemiru nego u ljudima.
Martinove ličnosti su ljudi neprilagoђeni svetu u kome žive. To su pomalo romantične osobe koјe od života traže nešto više od puke svakodnevice, ali ili nemaјu snage da nešto promene u svom životu ili su u tome sprečeni od strane društva u kome žive. U priči sa divnim naslovom “Sa јutrom dolazi izmaglica”, na planetu na koјoј uvek vlada magla u koјoј su primećena stvorenja nalik na dobre stare zemaljske duhove, poslana јe naučna ekspediciјa da utvrdi pravo stanje stvari. Glavni јunak јe vlasnik zamka na toј planeti u koјi dolaze turisti željni uzbuђenja. On se protivi istraživanju, јer veruјe da postoјe stvari koјe su daleko važniјe od istine. “Odgovori. Uvek moraјu da imaјu odgovore. Ali pitanja su toliko puta lepša.” Naravno, utvrђuјe se da su ta stvorenja samo produkt čovekove želje da ih vidi i pošto su na Zemlji sve stvari koјe bi mogle da izazovu nekakvo uzbuђenje odavno nestale, čovečanstvo gubi i poslednje utočište svoјe mašte.
Pored toga, njegovi јunaci ne mogu stupiti u kontakt sa drugim ljudima. Razlog za to leži duboko u čovekovoј prirodi. Glavna јunakinja novele “Pesma za Liu” kaže: “Kako uopšte ljudi mogu reći nešto samo rečima? Kako mogu znati? Čak i kada vode ljubav, opet su odvoјeni.”
Kao posledica te njihove romantičnosti i nesposobnosti kontakta јavlja se usamljenost.
“Poznaјem usamljenost, ona јe bila tema mog života”, kaže Martin u priči “Drugi oblik samoće”. To niјe usamljenost nastala zbog fizičke izdvoјenosti, već zbog dubokog јaza koјi te osobe deli od ostalih ljudi. “To јe usamljenost ljudi zatvorenih u sebe. Usamljenost ljudi koјi su toliko puta rekli pogrešnu reč da nemaјu hrabrosti da više bilo šta kažu. Usamljenost, ne zbog daljine, već zbog straha. Usamljenost ljudi koјi sede sami u nameštenim sobama јer nemaјu kuda da idu i nikoga da sa njime porazgovaraјu. Nema lepote u toј vrsti usamljenosti, nema cilja i poetike. To јe besmislena usamljenost.”
I, kada se naђu u takvoј situaciјi, oni kao i svi sanjari, pokušavaјu da naђu izlaz meђu zvezdama. Ne zbog toga što će u svemiru naći društvo, ili što će doživeti pustolovine, već zato što će, suočeni sa njegovim beskonačnim prostranstvom, bar doživeti јednu drugu vrstu usamljenosti. To će biti “uzvišena, tragična usamljenost, koјu čovek strasno mrzi, a ipak јe toliko voli da žudi za njom.”
Naravno, bekstvo meђu zvezde, kao i svako drugo bekstvo, niјe rešenje i Martinov јunak, suočen sa stvarnošću, biva poražen.
Ipak, ovaј problem naјbolje јe prikazan u već pomenutoј noveli “Pesma za Liu”, obјavljenoј u časopisu “Analog Science Fiction – Science Fact” i nagraђenoј iste godine nagradom Hјugo.
Evo ukratko sadržaјa: Lia i Rob, oboјe Talenti, ona telepata, on sposoban da “čita” osećanja, dolaze na planetu Škin da ispitaјu zašto ljudi masovno pristupaјu tamošnjoј “religiјi”. Naime, humanoidni stanovnici Škina posle navršene četrdesete godine dopuštaјu da im se na glavi razviјe parazitsko stvorenje Griška, koјe ih polako ubiјa. Za vreme dok јe Griška na njima oni osećaјu neizmernu ljubav proma svetu, povezanu sa osećanjem bezgranične sreće. Na kraјu, u trenutku smrti, pridružuјu se Uniјi svih dotad umrlih stanovnika Škina, u јedno novo biće-stanje u kome postoјi večito zaјedništvo, pripadanje i sreća. Lia јe, kao snažniјi Talenat, od trenutka dolaska na Škin zasuta buјicom snažnih osećanja i ne može se odupreti zovu ljubavi koјi izbiјa iz tog bića, i pridružuјe im se, dok Rob ipak uspeva da mu odoli i ode.
U ovoј noveli ponovo srećemo obične ljude – Normalne, kako ih Lia zove – koјi u ljudskom društvu ne mogu naći raziog svom postoјanju i priključuјu se јednoј stranoј civilizaciјi. Kao razlog zašto to čine јedan od njih kaže: “Јednom sam upravljao kompјuterima. Ali moј život јe bio prazan, brate. Imao sam samo mašine, hladne mašine.” On, i njemu slični, traže i nalaze izlaz u Griški.
Meђutim, pored Normalnih, u noveli se poјavljuјe i par Talenata koјi nisu toliko odvoјeni јedno od drugog. Oni su, zahvaljuјući vančulnim sposobnostima, u mogućnosti da sruše bariјeru čovekove podsvesne zaštite svoјe individualnosti koјa onemogućava upoznavanje drugog bića, neophodni uslov za postizanje meђusobnog spaјanja, prožimanja. Ali i Lia i Rob mogu to da po stignu samo u trenutku dok vode ljubav. Onog monenta kada se odvoјe јedno od drugog svako јe ponovo sam.
Lia, došavši na planetu na koјoј su milioni humanoidnih stvorenja već postigli stanje stalnog prožimanja i sreće, ne može da se odupre toј težnji koјa postoјi u svakom čoveku, i da shvati da јe Uniјa možda pravi izlaz za Škine, ali ne i za čoveka. Na planeti i dalje postoјe ljudi koјi ne mogu razumeti Uniјu, a samim tim јe i prihvatiti kao prečicu na svom putu do sreće.
“LJudi su oduvek posezali za nečim, nekim, tražeći. Govor, Talenat, ljubav, seks, sve su to delovi iste stvari, istog traganja. I bogovi takoђe. Čovek јe stvorio bogove јer se plašio samoće, praznog svemira, poljane koјa tone u mrak.”
Uniјa možda predstavlja kraјnji cilj borbe protiv samoće јedne civilizaciјe, ali, kao što kaže nezaboravni Nobusuke Tagomi: “Čovek mora da nastoјi da naђe svoј put.” I zato traganje ne sme biti prekinuto dok se ne naђe način da se ljudi “dosegnu i spoјe, i da ne budu sami, a da ipak ostanu ljudi.”
Rob uspeva da pobedi svoјu ljubav i odlazi u svemir da nastavi potragu, a sa njim, na moјe veliko zadovoljstvo, i DŽordž R. R. Martin.
Last edited by sigismundus on 06.09.2011 15:56:05, edited 6 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Night Shift (1973)
Override (1973)
With Morning Comes Mistfall (1973) Nebula (nominee) Hugo (nominee)
FTA (1974)
Run to Starlight (1974)
A Song for Lya (1974) Nebula (nominee) Hugo
And Seven Times Never Kill Man (1975) Hugo (nominee)
...For a Single Yesterday (1975)
Night of the Vampyres (1975)
The Runners (1975)
The Storms of Windhaven (1975) (with Lisa Tuttle) Nebula (nominee) Hugo (nominee)
Fast-Friend (1976)
In the House of the Worm (1976)
The Lonely Songs of Laren Dorr (1976)
Meathouse Man (1976)
Men of Greywater Station (1976) (with Howard Waldrop)
Nor the Many-Colored Fires of a Star Ring (1976)
Patrick Henry, Jupiter, and the Little Red Brick Spaceship (1976)
Starlady (1976)
This Tower of Ashes (1976)
Bitterblooms (1977)
The Stone City (1977) Nebula (nominee)
Weekend in a War Zone (1977)
Call Him Moses (1978)
Sandkings (1979) Nebula Hugo
The Way of Cross and Dragon (1979) Nebula (nominee) Hugo
Nightflyers (1980) Hugo (nominee)
One-Wing (1980) (with Lisa Tuttle) Hugo (nominee)
Guardians (1981) Hugo (nominee)
Remembering Melody (1981)
Do tada je već imao objavljene 4 zbirke:
A Song for Lya: And Other Stories (1976)
Songs of Stars and Shadows (1977)
Sandkings (1979)
Nightflyers (1981)
Kao i dva romana:
Dying of the Light (1977)
Windhaven (1980) (with Lisa Tuttle)
Do te iste godine kod nas su bile objavljene tri njegove priče:
1. Odabrane naučnofantastične priče, 1979 George R.R. Martin Čovjek iz mesarnice (Meathouse Man)
2. Sirius 57, mart 1981 George RR Martin - Ratni brod (Warship)
3. PZ 1536 05.06.1981 Džordž R.R. Martin - Planeta zmajeva
Kasnije je toga bilo mnogo više (evo bilbiografije do 1992, manje više kompletne)
4. PZ 1567 1982,0108 Džordž R.R. Martin Brzina svetlosti (FTA)
5. Monolit 1 1984 Džordž R.R. Martin & Liza Tatl Oluje Vindhejvena (The Storms of Windhaven)
6. Monolit 1 1984 Džordž R.R. Martin Pesma za Liu (A Song For Lya)
7. Najbolje svetske SF priče 1984 1984 Džordž R.R. Martin Begunac (The Runaway)
8. Sirius 96 1984,06 George R.R. Martin Zvjezdana (Starlady)
9. Sirius 99 1984,09 George R.R. Martin Kraljevi pijeska (Sandkings)
10. Borba 1984,0929 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti (FTA)
11 Najbolje svetske SF priče 1985 1985 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti (FTA)
12 Sirius 114 1985,12 0 George R.R. Martin Sumaglica stiže s jutrom (With Morning Comes Mistfall)
13. Sirius 117 1986,03 George R.R. Martin Druga vrsta samoće (The Second Kind of Loneliness)
14. PZ 1795 1986,0523 žordž R.R. Martin Kako su tuneli bili mračni
15. PZ 1796 1986,053 Džordž R.R. Martin Herojeva sudbina
16. Sirius 139 1987,12 George R.R. Martin Za jedan čas prošlosti (... For a Single Yesterday)
17. Sirius 145 1988,06 George R.R. Martin Heroj (The Hero)
18. Alef 8 1988,3 Džordž R.R. Martin Garda (Guardian)
19. Sirius 152 1989,01 Vikend u ratnoj zoni (Week-end in a War Zone)
20. Monolit 7 1992 George R.R. Martin Trgovina kožom (The Skin Trade)
21. PZ 2125 1992,0918 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti
22. Futura 1 1992,1 George R.R. Martin Put križa i zmaja (The Way of Cross & Dragon)
23. Znak sagite 2 1993,04 George R.R. Martin Noćni letači (Nigtflyers)
24. Monolit 6 1991,01 George R.R. Martin Portreti njegove dece (The Portraits of His Children)
Override (1973)
With Morning Comes Mistfall (1973) Nebula (nominee) Hugo (nominee)
FTA (1974)
Run to Starlight (1974)
A Song for Lya (1974) Nebula (nominee) Hugo
And Seven Times Never Kill Man (1975) Hugo (nominee)
...For a Single Yesterday (1975)
Night of the Vampyres (1975)
The Runners (1975)
The Storms of Windhaven (1975) (with Lisa Tuttle) Nebula (nominee) Hugo (nominee)
Fast-Friend (1976)
In the House of the Worm (1976)
The Lonely Songs of Laren Dorr (1976)
Meathouse Man (1976)
Men of Greywater Station (1976) (with Howard Waldrop)
Nor the Many-Colored Fires of a Star Ring (1976)
Patrick Henry, Jupiter, and the Little Red Brick Spaceship (1976)
Starlady (1976)
This Tower of Ashes (1976)
Bitterblooms (1977)
The Stone City (1977) Nebula (nominee)
Weekend in a War Zone (1977)
Call Him Moses (1978)
Sandkings (1979) Nebula Hugo
The Way of Cross and Dragon (1979) Nebula (nominee) Hugo
Nightflyers (1980) Hugo (nominee)
One-Wing (1980) (with Lisa Tuttle) Hugo (nominee)
Guardians (1981) Hugo (nominee)
Remembering Melody (1981)
Do tada je već imao objavljene 4 zbirke:
A Song for Lya: And Other Stories (1976)
Songs of Stars and Shadows (1977)
Sandkings (1979)
Nightflyers (1981)
Kao i dva romana:
Dying of the Light (1977)
Windhaven (1980) (with Lisa Tuttle)
Do te iste godine kod nas su bile objavljene tri njegove priče:
1. Odabrane naučnofantastične priče, 1979 George R.R. Martin Čovjek iz mesarnice (Meathouse Man)
2. Sirius 57, mart 1981 George RR Martin - Ratni brod (Warship)
3. PZ 1536 05.06.1981 Džordž R.R. Martin - Planeta zmajeva
Kasnije je toga bilo mnogo više (evo bilbiografije do 1992, manje više kompletne)
4. PZ 1567 1982,0108 Džordž R.R. Martin Brzina svetlosti (FTA)
5. Monolit 1 1984 Džordž R.R. Martin & Liza Tatl Oluje Vindhejvena (The Storms of Windhaven)
6. Monolit 1 1984 Džordž R.R. Martin Pesma za Liu (A Song For Lya)
7. Najbolje svetske SF priče 1984 1984 Džordž R.R. Martin Begunac (The Runaway)
8. Sirius 96 1984,06 George R.R. Martin Zvjezdana (Starlady)
9. Sirius 99 1984,09 George R.R. Martin Kraljevi pijeska (Sandkings)
10. Borba 1984,0929 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti (FTA)
11 Najbolje svetske SF priče 1985 1985 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti (FTA)
12 Sirius 114 1985,12 0 George R.R. Martin Sumaglica stiže s jutrom (With Morning Comes Mistfall)
13. Sirius 117 1986,03 George R.R. Martin Druga vrsta samoće (The Second Kind of Loneliness)
14. PZ 1795 1986,0523 žordž R.R. Martin Kako su tuneli bili mračni
15. PZ 1796 1986,053 Džordž R.R. Martin Herojeva sudbina
16. Sirius 139 1987,12 George R.R. Martin Za jedan čas prošlosti (... For a Single Yesterday)
17. Sirius 145 1988,06 George R.R. Martin Heroj (The Hero)
18. Alef 8 1988,3 Džordž R.R. Martin Garda (Guardian)
19. Sirius 152 1989,01 Vikend u ratnoj zoni (Week-end in a War Zone)
20. Monolit 7 1992 George R.R. Martin Trgovina kožom (The Skin Trade)
21. PZ 2125 1992,0918 Džordž R.R. Martin Brže od svetlosti
22. Futura 1 1992,1 George R.R. Martin Put križa i zmaja (The Way of Cross & Dragon)
23. Znak sagite 2 1993,04 George R.R. Martin Noćni letači (Nigtflyers)
24. Monolit 6 1991,01 George R.R. Martin Portreti njegove dece (The Portraits of His Children)
Last edited by sigismundus on 06.09.2011 3:14:15, edited 2 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Sandkings, (nv) Omni Aug 1979
Best Science Fiction Stories of the Year (1979), ed. Gardner R. Dozois, E.P. Dutton 1980
The Best of Omni Science Fiction, ed. Ben Bova & Don Myrus, Omni 1980
The Best Science Fiction of the Year # 9, ed. Terry Carr, Ballantine 1980
Nebula Winners 15, ed. Frank Herbert, Harper & Row 1981
Sandkings, Pocket 1981
Songs the Dead Men Sing, Dark Harvest 1983
The Omni Book of Science Fiction #1, ed. Ellen Datlow, Zebra 1983
Songs the Dead Men Sing, Gollancz 1985
The Hugo Winners, Volume 5: 1980-1982, ed. Isaac Asimov, Doubleday 1986
The Best of the Nebulas, ed. Ben Bova, Tor 1989
The Best of the Nebulas, ed. Ben Bova, Robert Hale 1990
Foundations of Fear, ed. David G. Hartwell, Tor 1992
The Super Hugos, ed. Martin H. Greenberg, Baen 1992
Worlds of Fear, ed. David G. Hartwell, Tor 1994
The Reel Stuff, ed. Brian Thomsen & Martin H. Greenberg, DAW 1998
Masterpieces: The Best Science Fiction of the Century, ed. Orson Scott Card, Ace 2001
GRRM: A RRetrospective, Subterranean Press 2003
Sandkings [DOWNLOAD: MICROSOFT READER]
by George R. R. Martin
Publisher: learn how
List Price: $1.99
Price: $1.99
Edition: e-book (Microsoft Reader)
u okviru televezijske serije Outer Limits snimljen je TV film Sandkings
baziran na Martinovoj noveli
dužina 1 sat, 33 minute
igraju: Beau Bridges, Helen Shaver, Dylan Bridges, Kim Coates, Lloyd Bridges
režija: Stuart Gillard
noveli Sandkings godine 1979 dodeljene su nagrade Hugo i Nebula
Best Science Fiction Stories of the Year (1979), ed. Gardner R. Dozois, E.P. Dutton 1980
The Best of Omni Science Fiction, ed. Ben Bova & Don Myrus, Omni 1980
The Best Science Fiction of the Year # 9, ed. Terry Carr, Ballantine 1980
Nebula Winners 15, ed. Frank Herbert, Harper & Row 1981
Sandkings, Pocket 1981
Songs the Dead Men Sing, Dark Harvest 1983
The Omni Book of Science Fiction #1, ed. Ellen Datlow, Zebra 1983
Songs the Dead Men Sing, Gollancz 1985
The Hugo Winners, Volume 5: 1980-1982, ed. Isaac Asimov, Doubleday 1986
The Best of the Nebulas, ed. Ben Bova, Tor 1989
The Best of the Nebulas, ed. Ben Bova, Robert Hale 1990
Foundations of Fear, ed. David G. Hartwell, Tor 1992
The Super Hugos, ed. Martin H. Greenberg, Baen 1992
Worlds of Fear, ed. David G. Hartwell, Tor 1994
The Reel Stuff, ed. Brian Thomsen & Martin H. Greenberg, DAW 1998
Masterpieces: The Best Science Fiction of the Century, ed. Orson Scott Card, Ace 2001
GRRM: A RRetrospective, Subterranean Press 2003
Sandkings [DOWNLOAD: MICROSOFT READER]
by George R. R. Martin
Publisher: learn how
List Price: $1.99
Price: $1.99
Edition: e-book (Microsoft Reader)
u okviru televezijske serije Outer Limits snimljen je TV film Sandkings
baziran na Martinovoj noveli
dužina 1 sat, 33 minute
igraju: Beau Bridges, Helen Shaver, Dylan Bridges, Kim Coates, Lloyd Bridges
režija: Stuart Gillard
noveli Sandkings godine 1979 dodeljene su nagrade Hugo i Nebula
Last edited by sigismundus on 06.09.2011 3:19:58, edited 1 time in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
no, za začetek en Pelt
James Van Pelt: Sladoledar
Keegan je prevozil šesto avenijo, prižgal džuboks in medtem, ko je zavijal proti jugu na univerzitetni bulvar, je iz zvočnikov zadonela pesem You are My Sunshine.
Glasba je odmevala po kombiju in od bližnjih hiš, ki so bile zgrajene še v devetnajstem stoletju. Že v nekaj trenutkih so se začela odpirati vrata, ljudje so počasi stopali na pločnik in se zbirali na cesti. Sladoledar je zmanjšal glasbo in ustavil kombi. Čeprav je imel temna očala, so ga zaradi premočnega sonca bolele oči. Močna svetloba je tako bleščeče odsevala z gladkih površin, da je bilo že skoraj mučno. Keegan je pomežiknil in skušal razbrati bližajoče se postave. Približala se je starejša gospa, ki ji je klobuk s širokimi krajci zastiral obraz, čipkasta bluza pa prekrivala vrat vse do brade. "Imate mogoče jagodni sladoled?" je vprašala.
Možakar je vzel kornet, nanj položil kepico sladoleda in ga pomolil starki.
Gospa je z vrhom jezika obliznila posladek. Zatisnila je oči in vzdihnila. "To je najboljši jagodni sladoled na svetu," je zašepetala.
"Jap." Keegan je tlesknil s prsti. "Vsa skrivnost je v tem, da so jagode dovolj zrele. To je to. Srečo imate, da sem jih uspel dobiti."
"Ali bo tole dovolj"? je vprašala starka in na poličko postavila steklenico konjaka.
Keegan je vzel steklenico in jo nastavil sončnim žarkom, da je pijača prosevala kot zlata medica. "Draga moja, tale konjak bo zadoščal za ves teden," je odgovoril.
Starka je zardela. Potrebovala bi še nekaj streliva. Kaliber 22, če ga sploh imate. Že par noči se nekaj mota po mojem dvorišču."
Keegan je pobrskal za pultom. "Kaliber 22, kaliber 22..." je mrmral sam pri sebi dokler ni našel majhnega zavitka. "Aha, tukaj je. Kaliber 22. Izvolite, gospa. No, pa sva bot," je še dodal.
"Hej, zajčja ustnica, kje za vraga si staknil strelivo?" se je oglasil moški srednjih let, ki je stal za starko. Imel je črne brčice, ki so bile tako tanke, kot da bi jih narisal s kosom oglja.
Keegan se je komaj uprl temu, da bi z roko pokril usta. Vendar se je klub vsemu nasmehnil. "Za trgovino gre. Vsak ima nekaj, kar potrebuje nekdo drug. Zamenjujem stvari. To je vse. In kaj potrebujete vi?" je vprašal.
"Nihče ni toliko nor, da bi ponujal strelivo. Tega nihče ne daje od sebe," se je namrdnil možakar in s pogledom sumljivo ošinil kombi. "Kako naj vem, da je tale sladoled sploh dober?" je še dodal.
"No, Rich, kaj bo? Ali misliš naročiti, ali boš samo težil?" se je oglasil nek moški, ki je tudi čakal v vrsti. "Saj je čisto vseeno, če je sladoled dober ali ne. Drugega itak ga ne boš dobil nikjer drugje."
"Pa mi dajte vanilijevega," je možakar končno zlovoljno dejal.
Keegan se je obrnil, vzel nov kornet, se s palcem popraskal po nosu in potisnil kepico v kornet. "Izvolite, gospod. Glede na to, da ste prvič pri meni, vam ni treba plačati."
Naslednji možakar je naročil dvojno porcijo čokoladnega sladoleda, za kar je Keeganu izročil skoraj polno stekleničko odišavljenega cimeta.
"Dobrih dišav ni nikoli dovolj. Kako si kaj, Laird?" je pripomnil Keegan in obenem pobaral moškega, ki ga je maloprej zagovarjal.
Laird se je naslonil na pult. Imel je močno porjavelo roko, ki se je jasno odražala na pološčeni aluminijasti plošči, starostne pege na roki pa so bile videti kot zemljevid kakega otočja. "Ni slabo, Keegan. Kar dobro si mu jo zagodel,"je pripomnil.
"Pa, kaj. Saj mu sploh nisem računal."
"No, meni daj orehovega. Če ga seveda imaš."
"Keegan je spretno položil sladoledno kepico v kornet. Všeč mu je bilo, kako mu je hlad božal zapestja. Prav gotovo je bilo boljše kot vročina, ki je kar buhtela iz asfalta. Pa še niti enajst ni bilo. Vsekakor čas, ki je bil primeren za posel. V zaprtem prostoru ni bilo prijetno delati.
Laird je obliznil kornet, še preden ga je dobro prijel v roko. "Veš, saj razumem, zakaj je bil tisti tip tako zoprn. Priselil se je pred kakšnim mesecem, tukaj pa za življenje ni kaj prida možnosti. Za povrh pa je še nek mutant nedolgo tega vdrl v njegovo hišo in jo vso razdejal. Zato je ves nataknjen."
"Pa menda ne misli brskati in pleniti severno od avenije Colfax? Ne bi mu priporočal, da tja hodi sam," je pripomnil Keegan in zaprl hladilnik. Nobenega smisla ni bilo, da bi se sladoled topil, pa še manj goriva je porabil, če hladilnik ni bil ves čas vključen.
"Kako pa, da ti nimaš nobenih težav?
Keegen je mirno brisal pult z mokro krpo. "Dobro poznam tisti okoliš," je tiho odgovoril, ne da bi dvignil pogled.
"Ko se že pogovarjava, ali ti je mogoče uspelo najti tisto, za kar sem te prosil?"
"Tisto je pa redka zadevščina. Silno redka zadevščina," je zamomljal Keegan, ki je v roki še vedno držal mokro krpo. Nato se je naslonil na omarico in se iz mračne notranjosti avtomobila, skozi sončna očala, zazrl v svetel, sončen dan. Na koncu vrste sta ostala samo še dve stalni stranki, nek ostarel par, ki sta si družno brisala potno čelo. Čeprav, kot večini njegovih odjemalcev, tudi njun pogled ni zastal na njegovem obrazu, pa je le malo manjkalo. da si z roko ni zakril ust.
Laird je vzdihnil. "Pa naj bo. Malo več cukra mi itak ne bo škodilo," je skomignil in se sklonil bližje h Keeganu. "Veš naletel sem na pravi zaklad. Nek tipček, ki ga je že pobralo, je napolnil dve garaži s takimi stvarmi, da se ti pamet ustavi.
"Super," je odvrnil Keegan in izpod pulta izvlekel dve škatli patronov za šibrovko, kalibra 12. Potresel je s škatlico in jo položil pred Lairda. "Pa imaš že kaj v načrtu?"
"Ne še," je odvrnil Laird in stlačil municijo v žep. "Fantje, ki živijo ob Colfaxovi pregradi, pravijo da se vsako noč skozi zaščitno ogrado prebije nekakšen stvor. Zato bi tudi rad malo močnejšo artilerijo. Kakršnakoli pošast je že vdrla v Richijevo je hišo, je razdejala tudi rešetke na njegovih oknih. Več kot očitno je, da imamo opravka z novo vrsto mutantov. In bojim se, da bom lepega dne naletel na kakega luskavca, ki ga bodo sami zobje in tipalke in ki me bo hotel ugonobiti za vsako sceno. No, s takšno pošastjo se res ne bi rad spopadel z otroško pokalico.
"Saj bi se lahko preselil na podeželje. Kot mnogi drugi."
Laird se je obrnil in zazrl po ulici. Okna na večini stavb so bila zabita z deskami, tako da so kot slepe oči zrla na ulico. Na nekaterih stavbah so bila okna in vrata prekrita z rešetkami, od sosednjih stavb pa jih je ločevala ograja iz bodeče žice.
"Kaj? A da bi kar odšel in pustil vse za seboj? Pa še toliko se da pleniti tod okoli. Ne da mi se riti po zemlji za preživetje. Sicer pa so tudi na kmetijah težave z mutacijami. "Ej, a bi mi dal še eno kepico?" je dejal Laird, ki je medtem polizal že ves sladoled in Keegan mu je dal še eno kepico.
"Veš kaj bi rad vedel. Kako je sploh mogoče, da imaš sladoled? Krav že vsaj dve desetletji ni več," je zanimalo Lairda.
Keegan se je zazrl vanj skozi sončna očala.
"Imam pač dobre zamrzovalnike," je odvrnil.
Laird se je zakrohotal. "Dobro. Se vidiva naslednji četrtek", je dejal, pomahal z roko in odšel.
Zadnji par je hotel malinov sladoled, vendar ga Keegan ni imel. Zato sta izbrala po eno kepico čokoladnega in lešnikovega sladoleda. Medtem, ko je Keegan postavljal na polico škatlo s štirimi kozarci, ki sta jih prinesla v zamenjavo, si je ženska nezaupljivo ogledovala svoj kornet s kepico čokoladnega sladoleda. "Sladoled je gospa. Sladoled. Kaj pa naj bi bil drugega," jo je skušal pomiriti.
Ko je odpeljal je spet prižgal radio in po kombiju je zadonela pesem Yesterday. Ustavil se je nekaj ulic naprej, kjer se je spet zbrala skupina ljudi. Do enih je razprodal že vso zalogo sladoleda.
***
Vožnja sladoledarskega kombija je bila Keeganova prva zaposlitev. Takoj po srednji šoli. V ekspedicijskem oddelku mu je stari Josh Granger dal karto in ključe od kombija. "Vozi počasi. Na svetu ni nič bolj žalostnega, kot če kak otrok ostane brez sladoleda."
Keegan je prikimal.
"Saj ne da bi bilo tod okoli še kaj otrok," je nadaljeval Granger, ki se je zavalil na stol in sklenil roke na kolenih. "Še vedno se spominjam, kako so petletniki tekali za mano. Na kopice jih je bilo. Tako majhni so bili, da še drobiža niso mogli dati na pult. Toliko ročic, ki so molile denar. Ali se ti spominjaš otrok?" je zanimalo Grangerja, ki se je zazrl skozi okno na parkirišče, kjer so stali kombiji. Bilo jih je šest in prekriti so bili z veliko plahto. "Osemnajst jih imaš, kajne? Ne, saj se ne moriš spomniti. Ti si bil eden zadnjih," je še dodal.
"Zadnjič sem na poročilih slišal, da bodo odkrili, kaj povzroča neplodnost. Da so že kar dobro napredovali," je pripomnil Keegan in odsotno podrsaval s supergo po tleh.
Granger je samo vzdihnil. "Imaš punco?" je vprašal.
Keegan je zardel in se popraskal po nosu. "Ne. Kaže, da me ne marajo preveč," je odvrnil in z roko pokril ustnico.
"Uh. Oprosti, poba. Morda pa je tako še boljše. Te vsaj glava ne boli. Lahko bi imel tak glavobol, kot si ga tudi v najhujši grozljivki ne bi mogel predstavljati. No kot kaže, res nisi imel dobre vile, ki bi skrbela zate…" Granger, ki se ni niti zavedal, kako mu trza obrazna mišica, je zastal. "Nihče te ni maral, kajne?" je nato razmišljujoče dodal.
"Ne, gospod. Sicer pa niti ni bilo tako hudo. Saj so bili še kar prijazni do mene," je odvrnil Keegan, ki se je spomnil, kako so o njem šepetali po šolskih hodnikih. In kako je nekoč slišal celoten razgovor. "Ali je misliš, da je mutant?" je nekdo vprašal. "Oh, ne. Samo zajčjo ustnico ima. To je rojstna napaka, nič drugega" je odvrnil drug.
"Kako to, da nisi šel na operacijo?" je zanimalo Grangerja.
"Saj sem šel. Videti bi morali, kako je bilo prej."
Tisto poletje je Keegan vozil sladoledarski kombi. Otroci vseh starosti so vsepovsod čakali nanj. In v temni notranjosti avtomobila skorajda niso opazili njegovega obraza. Eni so naročili sladoledno bombo, drugi sladoledni sendvič. Tako se je celo poletje prevažal po mestu, prodajal sladoled in poslušal glasbo. Pesmi, kot so bile London Bridge, The Yellow Rose of Texas in Home on Range so napolnjevale njegov kombi in privabljale ljudi, ki jih je glasba spominjala na mladost. Keegan si jih je predstavljal kot otroke, ki gorečih oči in prešernega nasmeha tekajo za njim. To je bilo najlepše poletje, ki ga je kdajkoli doživel. In ko je, tistega daljnega avgusta podjetje propadlo, je Keegan vrnil ključe avtomobila staremu Grangerju, ki je nepremično ždel na stolu in strmel v prazno.
"Izvolite zapisnik, gospod. Vse sem popisal."
Granger ni črhnil niti besede.
"Tudi zamrzovalnik sem očistil. Kombi je kot iz škatlice," je nadaljeval Keegan in se komaj premagoval, da ni z roko zamahnil starcu pred očmi. "No, oditi moram," je še dejal in se obrnil, da gre. In šele potem, ko je že hotel zapreti vrata, je Granger končno spregovoril. "Ne vozi prehitro. Na svetu ni nič bolj žalostnega, kot če kak otrok ostane brez sladoleda," je dejal, kot da bi se pogovarjal sam s seboj.
In tako je minilo trideset let, dokler Keegan ni ponovno sedel za volan sladoledarskega kombija.
***
Univerzitetni bulvar se je stikal z avenijo Colfax južno od Cherryja, kakih petnajst blokov stran od središča Colfaxa. Keegan je ugasnil glasbo in v tišini vozil po opuščeni soseski. Sladoleda ni imel več, škatle s stvarmi, ki jih je dobil v zamenjavo, pa je skrbno zložil na tla. Z rokami je počival na volanu in se v širokih ovinkih izogibal kršju, ki je ležalo na cesti. Ostanki lesenih hiš so stali nad peš potjo, na pobočju, ki se je že popolnoma zaraslo. Zidovi tistih hiš, ki niso pogorele do tal, so se počasi podirali, v strehah so zijale luknje, v okenskih okvirih pa se je sem ter tja še vedno našel kak košček stekla, na katerem so se poigravali sončni žarki. Hiše, ki so bile zidane z opeko, so jo bolje odnesle, čeprav so se strehe tudi posedle in so v njih prav tako zijale luknje. Nič kaj koristnega ni bilo več v njih, kar bi bilo vredno upleniti. Lastniki pa so bili itak mrtvi ali pa so se odselili na podeželje kmetovat. Notranjost je bila razdejana, predali odprti, tudi tapet ni bilo več na stenah. Razen seveda, če so bile skrivnosti varno zakopane v kleteh. Sicer pa so bile hiše itak preblizu univerzitetne stavbe.
Keegan je vzdihnil, preveril če ima dovolj goriva in obrnil proti severu. Nenadoma je čez cesto kot prikazen šinil kaka dva metra dolg stvor na kratkih, čokatih nogah in izginil v grmičevju. Sonce je bilo še visoko na nebu. Keegan je zažvižgal. Večina mutantov so bila nočna bitja. Stvora si sicer ni dobro ogledal, vendar se je gibal kot plenilec. Najverjetneje se je prebil skozi ogrado pri Colfaxu, ali pa se je privlekel iz odpadnih naplavin reke Platte nekaj kilometrov proti zahodu. Keegan je zmanjšal hitrost.
Malo kasneje se je stvor ponovno pojavil. Poleg neke hiše, ki je stala na preperelem tramovju. Ko se je s prednjimi šapami povzpel na podnožje, je imel zadnje noge še vedno na tleh. Nato se je z enim samim, vijugastim skokom, kot da zanj težnost sploh ne bi veljala, povzpel na streho. Tik preden je zver izginila na drugi strani slemena, se je zazrla v Keegana. Z drobnimi, medvedu podobnimi očmi, ki so bile vsajene v široko, črno lobanjo. Tam visoko, v sončnem siju, zver ni bila več črna, ampak se je svetlikala v temni, kraljevsko škrlatni barvi.
Pred univerzitetno stavbo sta dva možakarja umaknila zapornico in pustila Keeganu, da je zapeljal na dvorišče.
"Malo nazaj sem videl ogromno žival," je povedal Keegan.
"Črnega panterja, kajne?" je zanimalo enega od čuvajev, ki je v roki stiskal puško.
Keegan je prikimal.
Moški si je z roko zastrl oči in pogledal proti kombiju. "Včeraj sem ga skušal ustreliti. Dobesedno se je nastavljal pred tistimi trgovinami na Šesti aveniji. Sicer pa tukaj ni nikakršne hrane. Samo nas lahko napade. Zato bomo šli jutri na lov. Najprej bomo ustrelili to zver in se nato odpravili še bolj na sever. Pobili bomo najbolj nevarne mutante."
"Saj je že skrajni čas, da gremo še bolj na sever," je dodal čuvajev partner, ki je nosil debela očala in kavbojski klobuk. Visoko je dvignil svojo vojaško puško. "Ko boš prišel naslednji teden, nam prinesi čim več municije. Če hočemo počistiti to golazen, bomo potrebovali vsak naboj. Tista pravljica, pusti jih pri miru in tudi oni te bodo pustili pri miru, je totalno brez veze."
"Torej greste jutri na lov?" je ponovil Keegan in se spraševal, če so opazili, kako mu je zadrhtel glas.
"Odšli bom par ur pred sončnim vzhodom. Imamo štirideset pušk. Postrelili bomo vse živo do Tridesete avenije. Nekaj vročekrvnežev v obrambnem odboru bi kar požgalo ves ta predel. Mi pa menimo, da se na tem področju lahko najde še veliko koristnih stvari."
Keegan je s prsti bobnal po volanu. Univerzitetni bulvar se je razprostiral daleč pred njim. In visoki drevesni vrhovi so nihali v vetru, ki se ga na ulicah sploh ni čutilo. "Saj res ni treba, da bi pobili tudi tiste mutante, ki so na drugi strani ograje. Večina je popolnoma nenevarna," je dejal čez čas.
Moški z vojaško puško se je zvedavo zazrl vanj. "Gre za nas ali njih, kolega," je dejal.
"V redu. Storil bom vse, kar je v moji moči," je prikimal Keegan.
***
Popoldanska vožnja je potekala tako kot po navadi. Najprej je raztovoril kombi v garaži, ki jo je preuredil v bančni zgradbi. Hrano je spravil v shrambo z jeklenimi varnostnimi vrati, ostalo pa zložil na police. Razen kozarcev, ki jih je odnesel v dnevne prostore in dodal svoji zbirki. Dve sobi, polni raznih predmetov, ki so bili tako ali drugače povezani s sladoledom. Sladoledne kupe, banjice, najrazličnejše steklene posode, prečudovita bovla iz kitajskega porcelana, posodice za ledeno kavo, visoki kozarci za aperitive. In še ducate drugih. Eden je bil celo mehanski, drug je imel vgrajen celo grelnik. Nekaj primerkov je bilo iz slonovine, en vrček pa je imel na ročaju prečudovito gravuro. V sosednji sobi so bile razstavljene slike sladoledarskih kombijev iz vsega sveta. Od simbolističnih do realističnih. Eni so spominjali na motorizirane tricikle, drugi so imeli na karoserijah pritrjene velikanske kornete, slike sladoledarjev, vročih hrenov in ogromnih lučk. Vendar tega dne Keegan ni zastal, da bi občudoval svojo zbirko. Možje so se podajali na lovski pohod. Sicer
pa je vedel, da ne more nič storiti. Tako je nekaj ur je preživel v hladilnici, kjer je trl jajca, dodajal sladkor, mešal kakav in smetano in dodajal vanilijevo kremo. Naredil je veliko različnih okusov: čokoladnega, mandljevega, borovničevega, mangov šerbet, cimetov, kar trikratno količino navadne vanilije, straccatello, melaso pa še kaj. In prelive. Na koncu je vse to je zlil v zamrzovalnike. Roke so mu dišale po čokoladi. V zraku je dišalo po sladki smetani.
Nato je preveril še rezervoar za gorivo in vključil generator. Končno je naredil še obhod po stavbi. Zapahnil vsa vrata. Zaprl in zadelal vsa okna. Zadnji popoldanski sončni žarki so risali pramene po zaprašenem pultu, za katerem so včasih sedeli bančni uradniki. Medtem ko je hodil od okna do okna, so po stavbi glasno odmevali njegovi koraki.
Do takrat, ko se je znočilo, je Keegan ponovno naložil kombi, odrl garažna vrata in zapeljal na cesto. Z ugasnjenimi lučmi je zapeljal proti severu.
Ponoči je bilo Keeganu mesto bolj všeč. Sence so spominjale na žametne zaplate, luna in zvezde pa so medlo odsevale v temi. Ko je pripeljal na štiriindvajseto avenijo, kakih deset ulic severno od Colfaxa, je zopet prižgal glasbo. Ne tako glasno kot podnevi. Ponoči se je boljše slišalo. Najprej je zavrtel pesem o mornarju Popaju, nato pa še Rock-a-bye-Baby.
Prišli so iz zapuščenih hiš. Mutanti. Sprva počasi, potem pa z vse večjo vnemo.
Nekateri so šepali, drugi so se opotekali, saj niso imeli enako dolgih nog, ali pa nerodno coklali po asfaltu z roževinastimi kopiti. Keegan je ustavil, stopil do pulta in dvignil roleto. V predpasniku je imel zataknjeno zajemalko za sladoled.
"No, kaj boš?" je vprašal prvega mutanta.
"Čolokada," je nerazločno zagodljal mutant in zašklepetal s poroženelim kljunom.
"In kaj imaš zame?"
"Troprsti stvor je na pult položil škatlico z naboji kalibra 0.45.
"Kje pa si to našel?" je zanimalo Keegana, ki je hitro pospravil municijo.
"Čolokada," je ponovno zagodljal mutant.
"Kot želiš," je odvrnil Keegan in skomignil z rameni.
Ko je stvor hotel vzeti kornet, ga je Keegan umaknil in dejal. "Poslušaj. Danes pojdite bolj na sever. Tukaj, v okolici Colfaxa, ne bo varno."
"Čolokada," je bevsknil mutant.
"Ej, ne šalim se. Spraviti se morate iz te soseščine, je vztrajal Keegan, ki si je še kako dobro predstavljal, kaj se bo dogajalo pred sončnim vzhodom. Ljudje bodo hodili s baklami, jih držali visoko nad glavo in v temi iskali svetleče oči. Nato bo spregovorilo orožje. Mutanti sploh ne bodo bežali. Večina se itak sploh ne bo zavedala, kaj se dogaja. Sicer pa so bili mutanti v glavnem popolnoma nenevarni. Degenerirani spački že več generacij zapored. Pred mnogimi leti so bili njihovi predniki morda celo ljudje. Morda psi, ovce, ali pa celo primerki iz živalskih vrtov. Odkar se je rodil Keegan, so se normalno razmnoževale samo še podgane. Kako to, da so nekateri mutanti znali govoriti? Kdo bi vedel! Morda so bili to potomci degeneriranih otrok, ki so jih starši skrili pred ljudmi. Nekateri starši pač niso mogli svojih otrok kar pobiti. "No, ali boste šli?" je še enkrat vprašal Keegan.
Medtem se je za prvim mutantom že naredila vrsta. Opici podobna žival z aligatorjevim gobcem, je z neporaščeno roko, s katere so visele atrofirane mišice, molila majhen vrček. Keegan je vedel, da mu mutant ponuja smetano. Za njim je stal kake pol metra velik rakovičast stvor, s svetlečo modro lupino, z zakrnelih klešč, na katerih je zraslo nekaj prstom podobnih izrastkov, pa je visela košarica z jajci. Keegan je nejevoljno dal kornet s čokoladnim sladoledom troprstemu mutantu, ki je še kar nezadovoljno godljal. Stvor je kornet vtaknil v kljunasta usta in ga požrl z enim samim ugrizom. Nekaj trenutkov je zadovoljno godrnjal, nato pa se je z obema prednjima okončinama prijel za glavo in zaprl oči.
"Saj sem ti rekel, da sladoleda ne smeš tako hitro pojesti. Samo glava te bo bolela," je pripomnil Keegan.
Mutant je prikimal in se počasi odmajal stran.
"Glej, da danes ponoči ne boš ostal doma," je sladoledar zavpil za njim.
"Cimetov, z javorjevim prelivom," je sikajoče zašepetal opičjak s krokodiljim gobcem in postavil vrček, ki je bil poln goste smetane, na pult. Keeganu se še sanjalo ni, iz kakšnega mleka je bila smetana.
"Jutri bodo prišli sem možje s puškami," je povedal. Opičjak, ki je z dolgimi prsti držal spodnji del vrčka, je nagnil glavo, kot da je premišljeval, kaj je slišal.
"Jutri nič več smetane?" je končno spregovoril.
"Ne. Ne gre za smetano. V nevarnosti ste," je skušal dopovedati mutantu. Na nebu je prosojen oblak prekril luno, tako da je ulica postala še bolj temačna. Keegan se je ozrl na pobočje pred njim. Na ducate mutantov se je priplazilo iz senc zapuščenih hiš. Privabila jih je glasba. Večinoma so bili nizke rasti. Mladiči. Spraševal se je, če so se sploh zavedali, da ponuja sladoled ali pa so ga samo zalezovali. Morda pa so bili le dovolj razumni in bodo prišli po sladoled, ga je prešinilo. Meja med človeško razumnostjo in čisto živalskostjo se je severno od Colfaxa že skoraj zabrisala.
"Jutri prinesem še smetano," je spregovoril opičjak.
Keegan se je z glavo naslonil na pult. Bil je zmeden in ni več vedel kaj bi.
"To so preprosti ljudje," je spregovoril rakovičast mutant. Govoril je v brezhibni angleščini, z rahlim južnjaškim naglasom, čeprav je v njegovem grlu brbotalo, kot da bi se v njem obračal mlinček na vodo. Stal je na vrhu kleščastih izrastkov na nogah, se s skrajno muko stegnil do pulta in s prstom podobnimi izrastki na napol zakrnelih kleščah nanj položil košarico z jajci. Nekoč ga je Keegan vprašal, kje dobi jajca, pa je samo odgovoril: "Imam zelo stare piščance."
"Jutri bodo organizirali lov. Pobiti vas hočejo. Stran morate. Vsi. Severno od 30-te ulice."
"Lahko, da bodo nekateri res odšli. Ta pametnejši. Bolj malo jih bo. Pa si prepričan, da bodo ljudje res prišli? Kaj takega se ni še nikoli zgodilo," je pripomnil rakovičar in pomenljivo tlesknil s kleščami.
Keegan je prikimal.
Mutantove pecljaste oči so se rahlo pozibavale. Keegan se je spraševal, če je stvor mogoče živčen. Ali pa se je le smejal. Kdo bi vedel.
Rakovičar se je obrnil in pomahal s kleščami. "Tam zunaj, izven naše soseščine, je nevarno. Treba je dobro premisliti, kam oditi. Katere meje se lahko prečka. Tam zunaj niso vsi tako prijazni kot tukaj."
"Tudi možje s puškami ne bodo prijazni."
"Nekateri od nas so že razmišljali, da bi ljudem zažgali hiše in jih pregnali. No, pa smo ugotovili, da to nima smisla. Da je treba samo počakati. Da se bodo ljudje sami ugonobili," je razmišljujoče povedal mutant.
Sladoledarju je zajemalka za sladoled skoraj padla iz rok. "Kaj… Kaj pa bi storili z mano?" Bil je čisto iz sebe, saj ni mogel razbrati ničesar niti iz mutantovega pogleda, niti iz njegovega odgovora. Medtem se je oblak, ki je prekrival luno razpršil in mesečina je ponovno močneje obsijala ulico, tako da so se najbolj plašni mladički ponovno zatekli v okrilje senc.
"Nič, saj ti nisi eden od njih. Ali imaš še kaj šerbeta?" je zanimalo rakovičarja, ki je zašklepetal s kleščami.
Keegan je otopelo napolnil skodelico s šerbetom in jo pomolil mutantu. "Glej, da ne boš prehitro pojedel," je rekel tako iz navade. "Saj jih boš spravil bolj na sever, kajne? Vsaj posvari jih," je zavpil za rakovičarjem, ki se je počasi oddaljeval.
"Saj me ne bo nihče poslušal," je odvrnil mutant.
Naslednji mutant je položil na pult škatlo polno patronov za lovsko puško. "Vanilija. S prelivom." je zakrulil.
"Madona! Stran morate. Pobili vas bodo. Zbežati morate," je zavpil Keegan. Vpil je na mutante, ki so stali v vrsti in na tiste, ki so se skrivali v temi. Vendar je kazalo, kot da ga nihče ne razume. Razen rakovičarja, ki pa je že odšel. Ko je Keegan podrzal v zajemalko še zadnjo kepico sladoleda in je bil njegov kombi poln najrazličnejših predmetov, ki jih je dobil v zamenjavo, je bil na robu solz. Polnoč je že minila. Samo še nekaj ur je ostalo. Potem bodo moški z orožjem odstranili ogrado v okrožje Colfax in stopili naprej s puškami pripravljenimi na strel.
Keegan se je izčrpan naslonil na pult. Medtem se je ulica spraznila in na asfaltu so se poigravale samo še sence stavb, ki jih je obsijala luna. Nekje, daleč stran, je bilo slišati tuljenje nekega stvora, ki se je končalo skorajda kot otroški jok.
Minilo je kar nekaj časa, ko je sladoledar ponovno sedel za volan, vžgal motor in zapeljal proti domu. In kake četrt ure kasneje so se za njim zaprla avtomatska garažna vrata. Prešinila ga je misel, da sploh ne bi ugasnil avta. Še najlažje bi bilo obsedeti v avtu, zapreti oči in pustiti ogljikovemu dioksidu, da opravi svoje. Za konec bi lahko še prižgal radio in poslušal kako pesem. Recimo When the Saints Go Marching In, ali pa Greensleeves.
"Gre za nas ali njih, kolega. Za nas ali njih." je dejal čuvaj pred univerzo.
Keegan je ugasnil avto. Povsem brezvoljno je spraznil kombi, dal smetano in jajca v hladilnik, pospravil municijo in zložil preostale predmete v kartonske škatle. Ko je končal, je pogledal na uro. Bilo je pol treh.
Najbolj smiselno bi bilo, če bi se spravil spat. In tudi najvarneje. Bilo je očitno, da bo moral odslej poslovati še bolj proti severu. Ne glede na to, kako bodo možje temeljito opravili svoje delo, dejstvo je bilo, da je bilo mutantov veliko več. In prav gotovo peščica ljudi ne bo mogla vseh iztrebiti. Še najbolj smiselno bi bilo, če bi prestavil svoj posel na samo obrobje mesta. Tja, kjer je bilo v napol podrtih nebotičnikih polno življenja.
Seveda pa bi tudi lahko zaustavil morilski pohod.
Keegan je odprl vrata v priročno skladišče v garaži. Prižgal je luč in s pogledom ošinil opremo na policah. Pištole, šibrovke, puške. Nočna očala, pehotne mine, bazuke, minometalci. Ročne granate, kevlarski zaščitni jopiči. Možnar. Vse, kar so v minulem letu mutanti prinesli v zamenjavo za sladoled. Škatle z municijo so bile naložene do stropa. Nekatere so že preperele in naboji so padli na tla. Nekateri so počili in iz njih se je stresel smodnik. Kovinski delci so se medlo svetlikali v svetlobi. Keegan jih je moral odrivati z nogo, saj drugače sploh ne bi mogel naprej.
V roke je vzel puškomitraljez M-16. Ko ga je pregledoval, se je zavedal, da v svojem življenju ni še nikoli ustrelil. Niti ni vedel, če ima sploh še kak šaržer.
In kaj bi sploh lahko naredil? Saj ni bil vojak. Ni bil sposoben ubijati. "Mi ali oni. Mi ali oni," mu je odzvanjalo v glavi. Kot da bi šepetala tišina.
"Kaj sem jaz? Kdo sem sploh jaz?" je glasno spregovoril. Pogladil se je po predpasniku, ki je bil ves zamaščen od celodnevnega dela. Njegove roke so dišale po čokoladi.
***
Potreboval je debelo uro, da je ponovno naložil kombi. Ves sladoled, ki ga je lahko spravil notri. Več škatel sladkih kornetov. Ponovno je pogledal na uro. Bila je že skoraj štiri. Možje so se že gotovo zbrali pri zapornici.
Vozil je ob soju mesečine, zapeljal na cesto in zavil proti severu. Iz zvočnikov je glasno donela popevka Row, Row, Row Your Boat. Kmalu je iz neke stavbe stopil prvi mutant. Keegan mu je pokimal z glavo, vendar je počasi vozil naprej. Kmalu se je prvemu pridružil še en mutant. In nato še eden. Keegan je zavrtel novo popevko. Song of Joy. Nato je zavil levo na devetnajsto ulico in tako počasi vozil naprej, da so mutanti lahko hodili za njim. Povsod so se odpirala vrata. Mutanti so se priplazili izpod avtomobilov, iz jaškov, iz rovov. Veliki in majhni. Nekateri so bili takšne spake, da jih je bilo težko pogledati. Keegan pa je počasi križaril po ulicah in se spraševal, kako daleč se sliši njegova glasba. Bil je neusmiljeno bitko s časom. Spomnil se je besed starega Grangerja, ki je govoril: "Vozi počasi. Da ne bodo otroci ostali brez sladoleda." V vzvratnem ogledalu je opazoval mutante in se spraševal, kako dolgo mu bodo še sledili. Na ulici za njim je bilo že vse polno najrazličnejših stvorov. Ko je pripeljal do univerzitetne stavbe, je obrnil kombi in ponovno zapeljal proti severu. Za trenutek se mu je zazdelo, da je v daljavi slišal strel. Pa menda ne, da so se oboroženi moški že tako približali?
Še dvanajst ulic je moral prepeljati. Štirinajst, morda petnajst, če bi hotel biti prepričan, da mutanti niso več v nevarnosti. Vozil je tako počasi, da je čutil, kako se pod kolesi kombija drobijo drobci kamenja in steklovine. Peljal je mimo zapuščenih avtomobilskih razbitin, ki jih je osvetljevala mesečina, mimo polomljenih, zveriženih prometnih znakov. Ob kombiju je na dveh vitkih nogah poskakoval dobre pol metra velik, žabi podoben mutant in mahal s škatlo nabojev za puško.
"Pridite, pridite," je klical Keegan, ko so prevozili že štiriindvajseto ulico. Pesem Song of Joy se je končala in v premoru pred novo skladbo je poslušal capljanje degeneriranih spačkov za seboj, ki ga je še najbolj spominjalo na padanje dežnih kapelj. Ko je iz zvočnikov zadonela pesem It's a Small World, capljanja mutantov ni slišal več. Pač pa je noč razparal najprej en močan pok, nato pa še dva. To so bili lahko samo streli.
Na cesti pred njim je ležal prekucnjen avtobus, ki je očitno že leta blokiral cesto. Keegan je zavil močno na levo in ga obvozil po pločniku. Na strehi avtobusa se je nekaj zganilo. Nagnil se je skozi okno, da bi bolje videl, za kaj gre.
Velikanski črni stvor, ki ga je videl prejšnji dan, se je zravnal. Visoko je dvignil
Črno glavo in sprednji, čokati nogi prekrižal na prsih. Kot vidra. Keegan je čisto počasi peljal mimo avtobusa, le slab meter od orjaške zveri, ki je nekoliko nagnila glavo, kot da je poslušala glasbo. Sladoledarja je popolnoma prevzela njena veličastna, naravnost kraljevska drža, ki so jo še poudarjali z luno obsijani oblaki za njo. Parada mutantov, ki je sledila kombiju, se je umaknila popolnoma na levo, stran od velike zveri, vendar ga je še vedno zasledovala.
Nekje zadaj so ponovno zadoneli streli. Zver se je ozrla proti jugu, se spustila na vse štiri in kar spolzela z avtobusa, na cesto in naprej po aveniji Colfax. Proti oboroženim možem. "Ne hodi tja," je zašepetal Keegan, vendar je velik, črni panter že izginil v mraku.
Keegan je ustavil kombi šele, ko je pripeljal do trintridesete avenije. Do takrat, ko je dvignil roleto na pultom in odprl sladoledno vitrino, se je okoli njega zbrala že taka množica, da so se mutanti kar zaletavali v avto. In ko se je ozrl po poti, po kateri je pripeljal, je videl, da jih veliko še prihaja.
Ravno je brisal pult, ko se je vanj zazrl stvor s pasjim obrazom. Mutant je v drobni, rožnati ročici držal izvijač in ga ponujal v zamenjavo za sladoled. Sladoledar je dal krpo čez ramo, vzel zajemalko za sladoled. "No, kakšen okus hočeš," je vprašal.
Ko je zmanjkalo sladoleda, je bilo sonce že dve uri na nebu. Keegana je bolelo zapestje in zaradi močne svetlobe so ga skelele oči. Še zadnji mutanti so odhajali stran s svojim sladoledom. Pa najsi so ga držali v roki, šapi, kleščah ali tipalkah. Vendar pa že nekaj časa ni bilo slišati nobenega strela. Keegan je zaprl sladoledne vitrine, spustil roleto in odpeljal proti domu. Prižgal je glasbo, vendar ni vključil zunanjih zvočnikov. Poslušal je pesem The More We Get Together.
***
Potrebno je bilo pet dni trdega dela, da je ponovno pripravil dovolj sladoleda. Prav tako pa mu je tudi začelo zmanjkovati nekaterih sestavin. Bližal se je čas, ko bi moral zopet odriniti proti jugu. Vse od celonočne prodaje, Keegan sploh ni izpraznil kombija in potreboval je debelo uro, da je presortiral municijo in druge malenkosti. Odprl je prazno, zidno omaro in vanjo zložil višek nabojev. V glavnem je šlo za kaliber O.22, imel pa je tudi nekaj škatel z večjim kalibrom. Eno veliko škatlo z municijo za šibrovke in štiri šaržerje za puškomitraljez. Za M-16. Ni pa bil v to popolnoma prepričan. Mutanti so bili več kot uspešni pri prekopavanju kleti raznih skladišč ali opustošenih domov.
Ko je pripeljal do barikade pri Colfaxu, ga je tam čakalo kakih dvanajst mož, ki so ga spustili noter.
"Kaj se dogaja?" je zanimalo Keegana.
Fantje bi radi govorili s tabo," mu je pojasnil Laird, ki je roko položil na vrata kombija. Namrščil se je in nadaljeval. "Kaže, da je bil zadnjič lov uspešen in bi ga radi ponovili. Rekel bi, da je fante zgrabila lovska strast. Rich bo vodil pregon."
Keegan je kar odrevenel, ko je prepoznal možaka s kratkimi brčicami, ki ga je videl prejšnji teden. "Kako uspešen?"
"Sploh ni bilo slabo, zajčjeustnik" je spregovoril Rich, ki se jima je medtem pridružil. "Sicer nismo pobili toliko golazni, kot si je marsikdo od nas želel, smo pa uplenili pravo trofejo." Možakar je z roko pokazal proti ponjavi, ki je ležala na pločniku par metrov stran. Nek moški, ki je stal poleg ponjave, jo je dvignil in pokazala se je široka črna glava in vitek vrat. Po truplu, ki je že zaudarjalo, se je plazil cel roj muh.
"No, sicer pa že gnije," je še dodal.
Keegan je odprl vrata in stopil iz avta. Še dobro, da je nosil sončna očala, saj ga je sonce klub temu oslepilo. Oči so se mu orosile, tako da si je z dlanjo obrisal lice. Ko je stopil bližje, je videl, da kožuh velike zveri res ni bil črn, ampak temno škrlatne barve. Čeprav je bila zver mrtva že več kot teden dni, so bile njene mišice še vedno napete in bilo je tako, kot da bo vsak trenutek zavrgla smrtni plašč, vstala in jih raztrgala.
"Municijo potrebujemo. Še malo, pa jo bo zmanjkalo," je povedal Rich.
Keegan se je dotaknil glave velike zveri. Enega očesa ni bilo več. Na glavi je zijala samo še krvava, očesna duplina. Spomnil se je, kako je zver vzvišeno stala na avtobusu. Le zakaj je šla proti puškam? Kaj jo je gnalo proti jugu. Ob spominu na drobcene mutante, na mladičke, ki so hodili za kombijem, se je nasmehnil. Bili so kot otroci. Še nikoli ni doživel kaj takega. Medtem, ko jim je podajal sladoled so iz kombija donele pesmi: Love is Blue, Music Box Dancer in Fly me to the Moon. Vsak malček mu je prinesel kakšno malenkost. Bilo jih je tako veliko, da sploh ni gledal, kaj mu dajejo. Stvari je kar zlagal na tla in delil in delil in delil sladoledne kepice.
"Stavil bi, da je v tem okolišu še več takih velikih zverin. Komaj smo jo zvlekli sem," je povedal Rich.
"Ta zver je resnično prava trofeja," je rekel Lair in potrepljal Keegana po ramenu. Možje so rekli, da ni niti poskusila zbežati. Da je kar stala na sredi ceste in jih izzivala naj gredo naprej."
"Ja, res je nekaj posebnega. Ampak, gre za nas ali njih," je pripomnil Rich.
"Jah, res je izjemna žival," je dodal Keegan.
"No, sladoledar. Nam boš prinesel kaj municije? Na lov moramo," je nadaljeval Rich in brcnil mrtvo žival.
Ko je Keegan vstal, ga je uščipnilo v hrbtenici. Staram se, je pomislil. Zazrl se je v može, ki so stali pred njim. Nihče jih ni imel manj kot petdeset. Smo zadnji svoje vrste. Staramo se.
"No, kako je? Koliko municije nam boš lahko priskrbel?"
Keegan pa se ni mogel otresti misli na malčke, ki so tekali za njegovim kombijem. Nekateri so znali govoriti. Drugi so lahko samo pokazali barvo sladoleda v banjicah. Moleli so roke in upali, da bodo dobili slaščico. Nato je pomislil na bančne prostore in vse predmete, ki jih je dobil v zamenjavo. In na municijo, ki je imel zloženo na policah.
"Zadnje časa dobivam vse manj v zamenjavo. Prepričan sem, da municije sploh nimam več," je dejal Keegan.
Ko je odpeljal je zavrtel pesem Who's Afraid of the Big Bad Wolf. In ljudje so se začeli od vsepovsod zgrinjati k njemu po sladoled.
Prevedel: Žiga Leskovšek
James Van Pelt: Sladoledar
Keegan je prevozil šesto avenijo, prižgal džuboks in medtem, ko je zavijal proti jugu na univerzitetni bulvar, je iz zvočnikov zadonela pesem You are My Sunshine.
Glasba je odmevala po kombiju in od bližnjih hiš, ki so bile zgrajene še v devetnajstem stoletju. Že v nekaj trenutkih so se začela odpirati vrata, ljudje so počasi stopali na pločnik in se zbirali na cesti. Sladoledar je zmanjšal glasbo in ustavil kombi. Čeprav je imel temna očala, so ga zaradi premočnega sonca bolele oči. Močna svetloba je tako bleščeče odsevala z gladkih površin, da je bilo že skoraj mučno. Keegan je pomežiknil in skušal razbrati bližajoče se postave. Približala se je starejša gospa, ki ji je klobuk s širokimi krajci zastiral obraz, čipkasta bluza pa prekrivala vrat vse do brade. "Imate mogoče jagodni sladoled?" je vprašala.
Možakar je vzel kornet, nanj položil kepico sladoleda in ga pomolil starki.
Gospa je z vrhom jezika obliznila posladek. Zatisnila je oči in vzdihnila. "To je najboljši jagodni sladoled na svetu," je zašepetala.
"Jap." Keegan je tlesknil s prsti. "Vsa skrivnost je v tem, da so jagode dovolj zrele. To je to. Srečo imate, da sem jih uspel dobiti."
"Ali bo tole dovolj"? je vprašala starka in na poličko postavila steklenico konjaka.
Keegan je vzel steklenico in jo nastavil sončnim žarkom, da je pijača prosevala kot zlata medica. "Draga moja, tale konjak bo zadoščal za ves teden," je odgovoril.
Starka je zardela. Potrebovala bi še nekaj streliva. Kaliber 22, če ga sploh imate. Že par noči se nekaj mota po mojem dvorišču."
Keegan je pobrskal za pultom. "Kaliber 22, kaliber 22..." je mrmral sam pri sebi dokler ni našel majhnega zavitka. "Aha, tukaj je. Kaliber 22. Izvolite, gospa. No, pa sva bot," je še dodal.
"Hej, zajčja ustnica, kje za vraga si staknil strelivo?" se je oglasil moški srednjih let, ki je stal za starko. Imel je črne brčice, ki so bile tako tanke, kot da bi jih narisal s kosom oglja.
Keegan se je komaj uprl temu, da bi z roko pokril usta. Vendar se je klub vsemu nasmehnil. "Za trgovino gre. Vsak ima nekaj, kar potrebuje nekdo drug. Zamenjujem stvari. To je vse. In kaj potrebujete vi?" je vprašal.
"Nihče ni toliko nor, da bi ponujal strelivo. Tega nihče ne daje od sebe," se je namrdnil možakar in s pogledom sumljivo ošinil kombi. "Kako naj vem, da je tale sladoled sploh dober?" je še dodal.
"No, Rich, kaj bo? Ali misliš naročiti, ali boš samo težil?" se je oglasil nek moški, ki je tudi čakal v vrsti. "Saj je čisto vseeno, če je sladoled dober ali ne. Drugega itak ga ne boš dobil nikjer drugje."
"Pa mi dajte vanilijevega," je možakar končno zlovoljno dejal.
Keegan se je obrnil, vzel nov kornet, se s palcem popraskal po nosu in potisnil kepico v kornet. "Izvolite, gospod. Glede na to, da ste prvič pri meni, vam ni treba plačati."
Naslednji možakar je naročil dvojno porcijo čokoladnega sladoleda, za kar je Keeganu izročil skoraj polno stekleničko odišavljenega cimeta.
"Dobrih dišav ni nikoli dovolj. Kako si kaj, Laird?" je pripomnil Keegan in obenem pobaral moškega, ki ga je maloprej zagovarjal.
Laird se je naslonil na pult. Imel je močno porjavelo roko, ki se je jasno odražala na pološčeni aluminijasti plošči, starostne pege na roki pa so bile videti kot zemljevid kakega otočja. "Ni slabo, Keegan. Kar dobro si mu jo zagodel,"je pripomnil.
"Pa, kaj. Saj mu sploh nisem računal."
"No, meni daj orehovega. Če ga seveda imaš."
"Keegan je spretno položil sladoledno kepico v kornet. Všeč mu je bilo, kako mu je hlad božal zapestja. Prav gotovo je bilo boljše kot vročina, ki je kar buhtela iz asfalta. Pa še niti enajst ni bilo. Vsekakor čas, ki je bil primeren za posel. V zaprtem prostoru ni bilo prijetno delati.
Laird je obliznil kornet, še preden ga je dobro prijel v roko. "Veš, saj razumem, zakaj je bil tisti tip tako zoprn. Priselil se je pred kakšnim mesecem, tukaj pa za življenje ni kaj prida možnosti. Za povrh pa je še nek mutant nedolgo tega vdrl v njegovo hišo in jo vso razdejal. Zato je ves nataknjen."
"Pa menda ne misli brskati in pleniti severno od avenije Colfax? Ne bi mu priporočal, da tja hodi sam," je pripomnil Keegan in zaprl hladilnik. Nobenega smisla ni bilo, da bi se sladoled topil, pa še manj goriva je porabil, če hladilnik ni bil ves čas vključen.
"Kako pa, da ti nimaš nobenih težav?
Keegen je mirno brisal pult z mokro krpo. "Dobro poznam tisti okoliš," je tiho odgovoril, ne da bi dvignil pogled.
"Ko se že pogovarjava, ali ti je mogoče uspelo najti tisto, za kar sem te prosil?"
"Tisto je pa redka zadevščina. Silno redka zadevščina," je zamomljal Keegan, ki je v roki še vedno držal mokro krpo. Nato se je naslonil na omarico in se iz mračne notranjosti avtomobila, skozi sončna očala, zazrl v svetel, sončen dan. Na koncu vrste sta ostala samo še dve stalni stranki, nek ostarel par, ki sta si družno brisala potno čelo. Čeprav, kot večini njegovih odjemalcev, tudi njun pogled ni zastal na njegovem obrazu, pa je le malo manjkalo. da si z roko ni zakril ust.
Laird je vzdihnil. "Pa naj bo. Malo več cukra mi itak ne bo škodilo," je skomignil in se sklonil bližje h Keeganu. "Veš naletel sem na pravi zaklad. Nek tipček, ki ga je že pobralo, je napolnil dve garaži s takimi stvarmi, da se ti pamet ustavi.
"Super," je odvrnil Keegan in izpod pulta izvlekel dve škatli patronov za šibrovko, kalibra 12. Potresel je s škatlico in jo položil pred Lairda. "Pa imaš že kaj v načrtu?"
"Ne še," je odvrnil Laird in stlačil municijo v žep. "Fantje, ki živijo ob Colfaxovi pregradi, pravijo da se vsako noč skozi zaščitno ogrado prebije nekakšen stvor. Zato bi tudi rad malo močnejšo artilerijo. Kakršnakoli pošast je že vdrla v Richijevo je hišo, je razdejala tudi rešetke na njegovih oknih. Več kot očitno je, da imamo opravka z novo vrsto mutantov. In bojim se, da bom lepega dne naletel na kakega luskavca, ki ga bodo sami zobje in tipalke in ki me bo hotel ugonobiti za vsako sceno. No, s takšno pošastjo se res ne bi rad spopadel z otroško pokalico.
"Saj bi se lahko preselil na podeželje. Kot mnogi drugi."
Laird se je obrnil in zazrl po ulici. Okna na večini stavb so bila zabita z deskami, tako da so kot slepe oči zrla na ulico. Na nekaterih stavbah so bila okna in vrata prekrita z rešetkami, od sosednjih stavb pa jih je ločevala ograja iz bodeče žice.
"Kaj? A da bi kar odšel in pustil vse za seboj? Pa še toliko se da pleniti tod okoli. Ne da mi se riti po zemlji za preživetje. Sicer pa so tudi na kmetijah težave z mutacijami. "Ej, a bi mi dal še eno kepico?" je dejal Laird, ki je medtem polizal že ves sladoled in Keegan mu je dal še eno kepico.
"Veš kaj bi rad vedel. Kako je sploh mogoče, da imaš sladoled? Krav že vsaj dve desetletji ni več," je zanimalo Lairda.
Keegan se je zazrl vanj skozi sončna očala.
"Imam pač dobre zamrzovalnike," je odvrnil.
Laird se je zakrohotal. "Dobro. Se vidiva naslednji četrtek", je dejal, pomahal z roko in odšel.
Zadnji par je hotel malinov sladoled, vendar ga Keegan ni imel. Zato sta izbrala po eno kepico čokoladnega in lešnikovega sladoleda. Medtem, ko je Keegan postavljal na polico škatlo s štirimi kozarci, ki sta jih prinesla v zamenjavo, si je ženska nezaupljivo ogledovala svoj kornet s kepico čokoladnega sladoleda. "Sladoled je gospa. Sladoled. Kaj pa naj bi bil drugega," jo je skušal pomiriti.
Ko je odpeljal je spet prižgal radio in po kombiju je zadonela pesem Yesterday. Ustavil se je nekaj ulic naprej, kjer se je spet zbrala skupina ljudi. Do enih je razprodal že vso zalogo sladoleda.
***
Vožnja sladoledarskega kombija je bila Keeganova prva zaposlitev. Takoj po srednji šoli. V ekspedicijskem oddelku mu je stari Josh Granger dal karto in ključe od kombija. "Vozi počasi. Na svetu ni nič bolj žalostnega, kot če kak otrok ostane brez sladoleda."
Keegan je prikimal.
"Saj ne da bi bilo tod okoli še kaj otrok," je nadaljeval Granger, ki se je zavalil na stol in sklenil roke na kolenih. "Še vedno se spominjam, kako so petletniki tekali za mano. Na kopice jih je bilo. Tako majhni so bili, da še drobiža niso mogli dati na pult. Toliko ročic, ki so molile denar. Ali se ti spominjaš otrok?" je zanimalo Grangerja, ki se je zazrl skozi okno na parkirišče, kjer so stali kombiji. Bilo jih je šest in prekriti so bili z veliko plahto. "Osemnajst jih imaš, kajne? Ne, saj se ne moriš spomniti. Ti si bil eden zadnjih," je še dodal.
"Zadnjič sem na poročilih slišal, da bodo odkrili, kaj povzroča neplodnost. Da so že kar dobro napredovali," je pripomnil Keegan in odsotno podrsaval s supergo po tleh.
Granger je samo vzdihnil. "Imaš punco?" je vprašal.
Keegan je zardel in se popraskal po nosu. "Ne. Kaže, da me ne marajo preveč," je odvrnil in z roko pokril ustnico.
"Uh. Oprosti, poba. Morda pa je tako še boljše. Te vsaj glava ne boli. Lahko bi imel tak glavobol, kot si ga tudi v najhujši grozljivki ne bi mogel predstavljati. No kot kaže, res nisi imel dobre vile, ki bi skrbela zate…" Granger, ki se ni niti zavedal, kako mu trza obrazna mišica, je zastal. "Nihče te ni maral, kajne?" je nato razmišljujoče dodal.
"Ne, gospod. Sicer pa niti ni bilo tako hudo. Saj so bili še kar prijazni do mene," je odvrnil Keegan, ki se je spomnil, kako so o njem šepetali po šolskih hodnikih. In kako je nekoč slišal celoten razgovor. "Ali je misliš, da je mutant?" je nekdo vprašal. "Oh, ne. Samo zajčjo ustnico ima. To je rojstna napaka, nič drugega" je odvrnil drug.
"Kako to, da nisi šel na operacijo?" je zanimalo Grangerja.
"Saj sem šel. Videti bi morali, kako je bilo prej."
Tisto poletje je Keegan vozil sladoledarski kombi. Otroci vseh starosti so vsepovsod čakali nanj. In v temni notranjosti avtomobila skorajda niso opazili njegovega obraza. Eni so naročili sladoledno bombo, drugi sladoledni sendvič. Tako se je celo poletje prevažal po mestu, prodajal sladoled in poslušal glasbo. Pesmi, kot so bile London Bridge, The Yellow Rose of Texas in Home on Range so napolnjevale njegov kombi in privabljale ljudi, ki jih je glasba spominjala na mladost. Keegan si jih je predstavljal kot otroke, ki gorečih oči in prešernega nasmeha tekajo za njim. To je bilo najlepše poletje, ki ga je kdajkoli doživel. In ko je, tistega daljnega avgusta podjetje propadlo, je Keegan vrnil ključe avtomobila staremu Grangerju, ki je nepremično ždel na stolu in strmel v prazno.
"Izvolite zapisnik, gospod. Vse sem popisal."
Granger ni črhnil niti besede.
"Tudi zamrzovalnik sem očistil. Kombi je kot iz škatlice," je nadaljeval Keegan in se komaj premagoval, da ni z roko zamahnil starcu pred očmi. "No, oditi moram," je še dejal in se obrnil, da gre. In šele potem, ko je že hotel zapreti vrata, je Granger končno spregovoril. "Ne vozi prehitro. Na svetu ni nič bolj žalostnega, kot če kak otrok ostane brez sladoleda," je dejal, kot da bi se pogovarjal sam s seboj.
In tako je minilo trideset let, dokler Keegan ni ponovno sedel za volan sladoledarskega kombija.
***
Univerzitetni bulvar se je stikal z avenijo Colfax južno od Cherryja, kakih petnajst blokov stran od središča Colfaxa. Keegan je ugasnil glasbo in v tišini vozil po opuščeni soseski. Sladoleda ni imel več, škatle s stvarmi, ki jih je dobil v zamenjavo, pa je skrbno zložil na tla. Z rokami je počival na volanu in se v širokih ovinkih izogibal kršju, ki je ležalo na cesti. Ostanki lesenih hiš so stali nad peš potjo, na pobočju, ki se je že popolnoma zaraslo. Zidovi tistih hiš, ki niso pogorele do tal, so se počasi podirali, v strehah so zijale luknje, v okenskih okvirih pa se je sem ter tja še vedno našel kak košček stekla, na katerem so se poigravali sončni žarki. Hiše, ki so bile zidane z opeko, so jo bolje odnesle, čeprav so se strehe tudi posedle in so v njih prav tako zijale luknje. Nič kaj koristnega ni bilo več v njih, kar bi bilo vredno upleniti. Lastniki pa so bili itak mrtvi ali pa so se odselili na podeželje kmetovat. Notranjost je bila razdejana, predali odprti, tudi tapet ni bilo več na stenah. Razen seveda, če so bile skrivnosti varno zakopane v kleteh. Sicer pa so bile hiše itak preblizu univerzitetne stavbe.
Keegan je vzdihnil, preveril če ima dovolj goriva in obrnil proti severu. Nenadoma je čez cesto kot prikazen šinil kaka dva metra dolg stvor na kratkih, čokatih nogah in izginil v grmičevju. Sonce je bilo še visoko na nebu. Keegan je zažvižgal. Večina mutantov so bila nočna bitja. Stvora si sicer ni dobro ogledal, vendar se je gibal kot plenilec. Najverjetneje se je prebil skozi ogrado pri Colfaxu, ali pa se je privlekel iz odpadnih naplavin reke Platte nekaj kilometrov proti zahodu. Keegan je zmanjšal hitrost.
Malo kasneje se je stvor ponovno pojavil. Poleg neke hiše, ki je stala na preperelem tramovju. Ko se je s prednjimi šapami povzpel na podnožje, je imel zadnje noge še vedno na tleh. Nato se je z enim samim, vijugastim skokom, kot da zanj težnost sploh ne bi veljala, povzpel na streho. Tik preden je zver izginila na drugi strani slemena, se je zazrla v Keegana. Z drobnimi, medvedu podobnimi očmi, ki so bile vsajene v široko, črno lobanjo. Tam visoko, v sončnem siju, zver ni bila več črna, ampak se je svetlikala v temni, kraljevsko škrlatni barvi.
Pred univerzitetno stavbo sta dva možakarja umaknila zapornico in pustila Keeganu, da je zapeljal na dvorišče.
"Malo nazaj sem videl ogromno žival," je povedal Keegan.
"Črnega panterja, kajne?" je zanimalo enega od čuvajev, ki je v roki stiskal puško.
Keegan je prikimal.
Moški si je z roko zastrl oči in pogledal proti kombiju. "Včeraj sem ga skušal ustreliti. Dobesedno se je nastavljal pred tistimi trgovinami na Šesti aveniji. Sicer pa tukaj ni nikakršne hrane. Samo nas lahko napade. Zato bomo šli jutri na lov. Najprej bomo ustrelili to zver in se nato odpravili še bolj na sever. Pobili bomo najbolj nevarne mutante."
"Saj je že skrajni čas, da gremo še bolj na sever," je dodal čuvajev partner, ki je nosil debela očala in kavbojski klobuk. Visoko je dvignil svojo vojaško puško. "Ko boš prišel naslednji teden, nam prinesi čim več municije. Če hočemo počistiti to golazen, bomo potrebovali vsak naboj. Tista pravljica, pusti jih pri miru in tudi oni te bodo pustili pri miru, je totalno brez veze."
"Torej greste jutri na lov?" je ponovil Keegan in se spraševal, če so opazili, kako mu je zadrhtel glas.
"Odšli bom par ur pred sončnim vzhodom. Imamo štirideset pušk. Postrelili bomo vse živo do Tridesete avenije. Nekaj vročekrvnežev v obrambnem odboru bi kar požgalo ves ta predel. Mi pa menimo, da se na tem področju lahko najde še veliko koristnih stvari."
Keegan je s prsti bobnal po volanu. Univerzitetni bulvar se je razprostiral daleč pred njim. In visoki drevesni vrhovi so nihali v vetru, ki se ga na ulicah sploh ni čutilo. "Saj res ni treba, da bi pobili tudi tiste mutante, ki so na drugi strani ograje. Večina je popolnoma nenevarna," je dejal čez čas.
Moški z vojaško puško se je zvedavo zazrl vanj. "Gre za nas ali njih, kolega," je dejal.
"V redu. Storil bom vse, kar je v moji moči," je prikimal Keegan.
***
Popoldanska vožnja je potekala tako kot po navadi. Najprej je raztovoril kombi v garaži, ki jo je preuredil v bančni zgradbi. Hrano je spravil v shrambo z jeklenimi varnostnimi vrati, ostalo pa zložil na police. Razen kozarcev, ki jih je odnesel v dnevne prostore in dodal svoji zbirki. Dve sobi, polni raznih predmetov, ki so bili tako ali drugače povezani s sladoledom. Sladoledne kupe, banjice, najrazličnejše steklene posode, prečudovita bovla iz kitajskega porcelana, posodice za ledeno kavo, visoki kozarci za aperitive. In še ducate drugih. Eden je bil celo mehanski, drug je imel vgrajen celo grelnik. Nekaj primerkov je bilo iz slonovine, en vrček pa je imel na ročaju prečudovito gravuro. V sosednji sobi so bile razstavljene slike sladoledarskih kombijev iz vsega sveta. Od simbolističnih do realističnih. Eni so spominjali na motorizirane tricikle, drugi so imeli na karoserijah pritrjene velikanske kornete, slike sladoledarjev, vročih hrenov in ogromnih lučk. Vendar tega dne Keegan ni zastal, da bi občudoval svojo zbirko. Možje so se podajali na lovski pohod. Sicer
pa je vedel, da ne more nič storiti. Tako je nekaj ur je preživel v hladilnici, kjer je trl jajca, dodajal sladkor, mešal kakav in smetano in dodajal vanilijevo kremo. Naredil je veliko različnih okusov: čokoladnega, mandljevega, borovničevega, mangov šerbet, cimetov, kar trikratno količino navadne vanilije, straccatello, melaso pa še kaj. In prelive. Na koncu je vse to je zlil v zamrzovalnike. Roke so mu dišale po čokoladi. V zraku je dišalo po sladki smetani.
Nato je preveril še rezervoar za gorivo in vključil generator. Končno je naredil še obhod po stavbi. Zapahnil vsa vrata. Zaprl in zadelal vsa okna. Zadnji popoldanski sončni žarki so risali pramene po zaprašenem pultu, za katerem so včasih sedeli bančni uradniki. Medtem ko je hodil od okna do okna, so po stavbi glasno odmevali njegovi koraki.
Do takrat, ko se je znočilo, je Keegan ponovno naložil kombi, odrl garažna vrata in zapeljal na cesto. Z ugasnjenimi lučmi je zapeljal proti severu.
Ponoči je bilo Keeganu mesto bolj všeč. Sence so spominjale na žametne zaplate, luna in zvezde pa so medlo odsevale v temi. Ko je pripeljal na štiriindvajseto avenijo, kakih deset ulic severno od Colfaxa, je zopet prižgal glasbo. Ne tako glasno kot podnevi. Ponoči se je boljše slišalo. Najprej je zavrtel pesem o mornarju Popaju, nato pa še Rock-a-bye-Baby.
Prišli so iz zapuščenih hiš. Mutanti. Sprva počasi, potem pa z vse večjo vnemo.
Nekateri so šepali, drugi so se opotekali, saj niso imeli enako dolgih nog, ali pa nerodno coklali po asfaltu z roževinastimi kopiti. Keegan je ustavil, stopil do pulta in dvignil roleto. V predpasniku je imel zataknjeno zajemalko za sladoled.
"No, kaj boš?" je vprašal prvega mutanta.
"Čolokada," je nerazločno zagodljal mutant in zašklepetal s poroženelim kljunom.
"In kaj imaš zame?"
"Troprsti stvor je na pult položil škatlico z naboji kalibra 0.45.
"Kje pa si to našel?" je zanimalo Keegana, ki je hitro pospravil municijo.
"Čolokada," je ponovno zagodljal mutant.
"Kot želiš," je odvrnil Keegan in skomignil z rameni.
Ko je stvor hotel vzeti kornet, ga je Keegan umaknil in dejal. "Poslušaj. Danes pojdite bolj na sever. Tukaj, v okolici Colfaxa, ne bo varno."
"Čolokada," je bevsknil mutant.
"Ej, ne šalim se. Spraviti se morate iz te soseščine, je vztrajal Keegan, ki si je še kako dobro predstavljal, kaj se bo dogajalo pred sončnim vzhodom. Ljudje bodo hodili s baklami, jih držali visoko nad glavo in v temi iskali svetleče oči. Nato bo spregovorilo orožje. Mutanti sploh ne bodo bežali. Večina se itak sploh ne bo zavedala, kaj se dogaja. Sicer pa so bili mutanti v glavnem popolnoma nenevarni. Degenerirani spački že več generacij zapored. Pred mnogimi leti so bili njihovi predniki morda celo ljudje. Morda psi, ovce, ali pa celo primerki iz živalskih vrtov. Odkar se je rodil Keegan, so se normalno razmnoževale samo še podgane. Kako to, da so nekateri mutanti znali govoriti? Kdo bi vedel! Morda so bili to potomci degeneriranih otrok, ki so jih starši skrili pred ljudmi. Nekateri starši pač niso mogli svojih otrok kar pobiti. "No, ali boste šli?" je še enkrat vprašal Keegan.
Medtem se je za prvim mutantom že naredila vrsta. Opici podobna žival z aligatorjevim gobcem, je z neporaščeno roko, s katere so visele atrofirane mišice, molila majhen vrček. Keegan je vedel, da mu mutant ponuja smetano. Za njim je stal kake pol metra velik rakovičast stvor, s svetlečo modro lupino, z zakrnelih klešč, na katerih je zraslo nekaj prstom podobnih izrastkov, pa je visela košarica z jajci. Keegan je nejevoljno dal kornet s čokoladnim sladoledom troprstemu mutantu, ki je še kar nezadovoljno godljal. Stvor je kornet vtaknil v kljunasta usta in ga požrl z enim samim ugrizom. Nekaj trenutkov je zadovoljno godrnjal, nato pa se je z obema prednjima okončinama prijel za glavo in zaprl oči.
"Saj sem ti rekel, da sladoleda ne smeš tako hitro pojesti. Samo glava te bo bolela," je pripomnil Keegan.
Mutant je prikimal in se počasi odmajal stran.
"Glej, da danes ponoči ne boš ostal doma," je sladoledar zavpil za njim.
"Cimetov, z javorjevim prelivom," je sikajoče zašepetal opičjak s krokodiljim gobcem in postavil vrček, ki je bil poln goste smetane, na pult. Keeganu se še sanjalo ni, iz kakšnega mleka je bila smetana.
"Jutri bodo prišli sem možje s puškami," je povedal. Opičjak, ki je z dolgimi prsti držal spodnji del vrčka, je nagnil glavo, kot da je premišljeval, kaj je slišal.
"Jutri nič več smetane?" je končno spregovoril.
"Ne. Ne gre za smetano. V nevarnosti ste," je skušal dopovedati mutantu. Na nebu je prosojen oblak prekril luno, tako da je ulica postala še bolj temačna. Keegan se je ozrl na pobočje pred njim. Na ducate mutantov se je priplazilo iz senc zapuščenih hiš. Privabila jih je glasba. Večinoma so bili nizke rasti. Mladiči. Spraševal se je, če so se sploh zavedali, da ponuja sladoled ali pa so ga samo zalezovali. Morda pa so bili le dovolj razumni in bodo prišli po sladoled, ga je prešinilo. Meja med človeško razumnostjo in čisto živalskostjo se je severno od Colfaxa že skoraj zabrisala.
"Jutri prinesem še smetano," je spregovoril opičjak.
Keegan se je z glavo naslonil na pult. Bil je zmeden in ni več vedel kaj bi.
"To so preprosti ljudje," je spregovoril rakovičast mutant. Govoril je v brezhibni angleščini, z rahlim južnjaškim naglasom, čeprav je v njegovem grlu brbotalo, kot da bi se v njem obračal mlinček na vodo. Stal je na vrhu kleščastih izrastkov na nogah, se s skrajno muko stegnil do pulta in s prstom podobnimi izrastki na napol zakrnelih kleščah nanj položil košarico z jajci. Nekoč ga je Keegan vprašal, kje dobi jajca, pa je samo odgovoril: "Imam zelo stare piščance."
"Jutri bodo organizirali lov. Pobiti vas hočejo. Stran morate. Vsi. Severno od 30-te ulice."
"Lahko, da bodo nekateri res odšli. Ta pametnejši. Bolj malo jih bo. Pa si prepričan, da bodo ljudje res prišli? Kaj takega se ni še nikoli zgodilo," je pripomnil rakovičar in pomenljivo tlesknil s kleščami.
Keegan je prikimal.
Mutantove pecljaste oči so se rahlo pozibavale. Keegan se je spraševal, če je stvor mogoče živčen. Ali pa se je le smejal. Kdo bi vedel.
Rakovičar se je obrnil in pomahal s kleščami. "Tam zunaj, izven naše soseščine, je nevarno. Treba je dobro premisliti, kam oditi. Katere meje se lahko prečka. Tam zunaj niso vsi tako prijazni kot tukaj."
"Tudi možje s puškami ne bodo prijazni."
"Nekateri od nas so že razmišljali, da bi ljudem zažgali hiše in jih pregnali. No, pa smo ugotovili, da to nima smisla. Da je treba samo počakati. Da se bodo ljudje sami ugonobili," je razmišljujoče povedal mutant.
Sladoledarju je zajemalka za sladoled skoraj padla iz rok. "Kaj… Kaj pa bi storili z mano?" Bil je čisto iz sebe, saj ni mogel razbrati ničesar niti iz mutantovega pogleda, niti iz njegovega odgovora. Medtem se je oblak, ki je prekrival luno razpršil in mesečina je ponovno močneje obsijala ulico, tako da so se najbolj plašni mladički ponovno zatekli v okrilje senc.
"Nič, saj ti nisi eden od njih. Ali imaš še kaj šerbeta?" je zanimalo rakovičarja, ki je zašklepetal s kleščami.
Keegan je otopelo napolnil skodelico s šerbetom in jo pomolil mutantu. "Glej, da ne boš prehitro pojedel," je rekel tako iz navade. "Saj jih boš spravil bolj na sever, kajne? Vsaj posvari jih," je zavpil za rakovičarjem, ki se je počasi oddaljeval.
"Saj me ne bo nihče poslušal," je odvrnil mutant.
Naslednji mutant je položil na pult škatlo polno patronov za lovsko puško. "Vanilija. S prelivom." je zakrulil.
"Madona! Stran morate. Pobili vas bodo. Zbežati morate," je zavpil Keegan. Vpil je na mutante, ki so stali v vrsti in na tiste, ki so se skrivali v temi. Vendar je kazalo, kot da ga nihče ne razume. Razen rakovičarja, ki pa je že odšel. Ko je Keegan podrzal v zajemalko še zadnjo kepico sladoleda in je bil njegov kombi poln najrazličnejših predmetov, ki jih je dobil v zamenjavo, je bil na robu solz. Polnoč je že minila. Samo še nekaj ur je ostalo. Potem bodo moški z orožjem odstranili ogrado v okrožje Colfax in stopili naprej s puškami pripravljenimi na strel.
Keegan se je izčrpan naslonil na pult. Medtem se je ulica spraznila in na asfaltu so se poigravale samo še sence stavb, ki jih je obsijala luna. Nekje, daleč stran, je bilo slišati tuljenje nekega stvora, ki se je končalo skorajda kot otroški jok.
Minilo je kar nekaj časa, ko je sladoledar ponovno sedel za volan, vžgal motor in zapeljal proti domu. In kake četrt ure kasneje so se za njim zaprla avtomatska garažna vrata. Prešinila ga je misel, da sploh ne bi ugasnil avta. Še najlažje bi bilo obsedeti v avtu, zapreti oči in pustiti ogljikovemu dioksidu, da opravi svoje. Za konec bi lahko še prižgal radio in poslušal kako pesem. Recimo When the Saints Go Marching In, ali pa Greensleeves.
"Gre za nas ali njih, kolega. Za nas ali njih." je dejal čuvaj pred univerzo.
Keegan je ugasnil avto. Povsem brezvoljno je spraznil kombi, dal smetano in jajca v hladilnik, pospravil municijo in zložil preostale predmete v kartonske škatle. Ko je končal, je pogledal na uro. Bilo je pol treh.
Najbolj smiselno bi bilo, če bi se spravil spat. In tudi najvarneje. Bilo je očitno, da bo moral odslej poslovati še bolj proti severu. Ne glede na to, kako bodo možje temeljito opravili svoje delo, dejstvo je bilo, da je bilo mutantov veliko več. In prav gotovo peščica ljudi ne bo mogla vseh iztrebiti. Še najbolj smiselno bi bilo, če bi prestavil svoj posel na samo obrobje mesta. Tja, kjer je bilo v napol podrtih nebotičnikih polno življenja.
Seveda pa bi tudi lahko zaustavil morilski pohod.
Keegan je odprl vrata v priročno skladišče v garaži. Prižgal je luč in s pogledom ošinil opremo na policah. Pištole, šibrovke, puške. Nočna očala, pehotne mine, bazuke, minometalci. Ročne granate, kevlarski zaščitni jopiči. Možnar. Vse, kar so v minulem letu mutanti prinesli v zamenjavo za sladoled. Škatle z municijo so bile naložene do stropa. Nekatere so že preperele in naboji so padli na tla. Nekateri so počili in iz njih se je stresel smodnik. Kovinski delci so se medlo svetlikali v svetlobi. Keegan jih je moral odrivati z nogo, saj drugače sploh ne bi mogel naprej.
V roke je vzel puškomitraljez M-16. Ko ga je pregledoval, se je zavedal, da v svojem življenju ni še nikoli ustrelil. Niti ni vedel, če ima sploh še kak šaržer.
In kaj bi sploh lahko naredil? Saj ni bil vojak. Ni bil sposoben ubijati. "Mi ali oni. Mi ali oni," mu je odzvanjalo v glavi. Kot da bi šepetala tišina.
"Kaj sem jaz? Kdo sem sploh jaz?" je glasno spregovoril. Pogladil se je po predpasniku, ki je bil ves zamaščen od celodnevnega dela. Njegove roke so dišale po čokoladi.
***
Potreboval je debelo uro, da je ponovno naložil kombi. Ves sladoled, ki ga je lahko spravil notri. Več škatel sladkih kornetov. Ponovno je pogledal na uro. Bila je že skoraj štiri. Možje so se že gotovo zbrali pri zapornici.
Vozil je ob soju mesečine, zapeljal na cesto in zavil proti severu. Iz zvočnikov je glasno donela popevka Row, Row, Row Your Boat. Kmalu je iz neke stavbe stopil prvi mutant. Keegan mu je pokimal z glavo, vendar je počasi vozil naprej. Kmalu se je prvemu pridružil še en mutant. In nato še eden. Keegan je zavrtel novo popevko. Song of Joy. Nato je zavil levo na devetnajsto ulico in tako počasi vozil naprej, da so mutanti lahko hodili za njim. Povsod so se odpirala vrata. Mutanti so se priplazili izpod avtomobilov, iz jaškov, iz rovov. Veliki in majhni. Nekateri so bili takšne spake, da jih je bilo težko pogledati. Keegan pa je počasi križaril po ulicah in se spraševal, kako daleč se sliši njegova glasba. Bil je neusmiljeno bitko s časom. Spomnil se je besed starega Grangerja, ki je govoril: "Vozi počasi. Da ne bodo otroci ostali brez sladoleda." V vzvratnem ogledalu je opazoval mutante in se spraševal, kako dolgo mu bodo še sledili. Na ulici za njim je bilo že vse polno najrazličnejših stvorov. Ko je pripeljal do univerzitetne stavbe, je obrnil kombi in ponovno zapeljal proti severu. Za trenutek se mu je zazdelo, da je v daljavi slišal strel. Pa menda ne, da so se oboroženi moški že tako približali?
Še dvanajst ulic je moral prepeljati. Štirinajst, morda petnajst, če bi hotel biti prepričan, da mutanti niso več v nevarnosti. Vozil je tako počasi, da je čutil, kako se pod kolesi kombija drobijo drobci kamenja in steklovine. Peljal je mimo zapuščenih avtomobilskih razbitin, ki jih je osvetljevala mesečina, mimo polomljenih, zveriženih prometnih znakov. Ob kombiju je na dveh vitkih nogah poskakoval dobre pol metra velik, žabi podoben mutant in mahal s škatlo nabojev za puško.
"Pridite, pridite," je klical Keegan, ko so prevozili že štiriindvajseto ulico. Pesem Song of Joy se je končala in v premoru pred novo skladbo je poslušal capljanje degeneriranih spačkov za seboj, ki ga je še najbolj spominjalo na padanje dežnih kapelj. Ko je iz zvočnikov zadonela pesem It's a Small World, capljanja mutantov ni slišal več. Pač pa je noč razparal najprej en močan pok, nato pa še dva. To so bili lahko samo streli.
Na cesti pred njim je ležal prekucnjen avtobus, ki je očitno že leta blokiral cesto. Keegan je zavil močno na levo in ga obvozil po pločniku. Na strehi avtobusa se je nekaj zganilo. Nagnil se je skozi okno, da bi bolje videl, za kaj gre.
Velikanski črni stvor, ki ga je videl prejšnji dan, se je zravnal. Visoko je dvignil
Črno glavo in sprednji, čokati nogi prekrižal na prsih. Kot vidra. Keegan je čisto počasi peljal mimo avtobusa, le slab meter od orjaške zveri, ki je nekoliko nagnila glavo, kot da je poslušala glasbo. Sladoledarja je popolnoma prevzela njena veličastna, naravnost kraljevska drža, ki so jo še poudarjali z luno obsijani oblaki za njo. Parada mutantov, ki je sledila kombiju, se je umaknila popolnoma na levo, stran od velike zveri, vendar ga je še vedno zasledovala.
Nekje zadaj so ponovno zadoneli streli. Zver se je ozrla proti jugu, se spustila na vse štiri in kar spolzela z avtobusa, na cesto in naprej po aveniji Colfax. Proti oboroženim možem. "Ne hodi tja," je zašepetal Keegan, vendar je velik, črni panter že izginil v mraku.
Keegan je ustavil kombi šele, ko je pripeljal do trintridesete avenije. Do takrat, ko je dvignil roleto na pultom in odprl sladoledno vitrino, se je okoli njega zbrala že taka množica, da so se mutanti kar zaletavali v avto. In ko se je ozrl po poti, po kateri je pripeljal, je videl, da jih veliko še prihaja.
Ravno je brisal pult, ko se je vanj zazrl stvor s pasjim obrazom. Mutant je v drobni, rožnati ročici držal izvijač in ga ponujal v zamenjavo za sladoled. Sladoledar je dal krpo čez ramo, vzel zajemalko za sladoled. "No, kakšen okus hočeš," je vprašal.
Ko je zmanjkalo sladoleda, je bilo sonce že dve uri na nebu. Keegana je bolelo zapestje in zaradi močne svetlobe so ga skelele oči. Še zadnji mutanti so odhajali stran s svojim sladoledom. Pa najsi so ga držali v roki, šapi, kleščah ali tipalkah. Vendar pa že nekaj časa ni bilo slišati nobenega strela. Keegan je zaprl sladoledne vitrine, spustil roleto in odpeljal proti domu. Prižgal je glasbo, vendar ni vključil zunanjih zvočnikov. Poslušal je pesem The More We Get Together.
***
Potrebno je bilo pet dni trdega dela, da je ponovno pripravil dovolj sladoleda. Prav tako pa mu je tudi začelo zmanjkovati nekaterih sestavin. Bližal se je čas, ko bi moral zopet odriniti proti jugu. Vse od celonočne prodaje, Keegan sploh ni izpraznil kombija in potreboval je debelo uro, da je presortiral municijo in druge malenkosti. Odprl je prazno, zidno omaro in vanjo zložil višek nabojev. V glavnem je šlo za kaliber O.22, imel pa je tudi nekaj škatel z večjim kalibrom. Eno veliko škatlo z municijo za šibrovke in štiri šaržerje za puškomitraljez. Za M-16. Ni pa bil v to popolnoma prepričan. Mutanti so bili več kot uspešni pri prekopavanju kleti raznih skladišč ali opustošenih domov.
Ko je pripeljal do barikade pri Colfaxu, ga je tam čakalo kakih dvanajst mož, ki so ga spustili noter.
"Kaj se dogaja?" je zanimalo Keegana.
Fantje bi radi govorili s tabo," mu je pojasnil Laird, ki je roko položil na vrata kombija. Namrščil se je in nadaljeval. "Kaže, da je bil zadnjič lov uspešen in bi ga radi ponovili. Rekel bi, da je fante zgrabila lovska strast. Rich bo vodil pregon."
Keegan je kar odrevenel, ko je prepoznal možaka s kratkimi brčicami, ki ga je videl prejšnji teden. "Kako uspešen?"
"Sploh ni bilo slabo, zajčjeustnik" je spregovoril Rich, ki se jima je medtem pridružil. "Sicer nismo pobili toliko golazni, kot si je marsikdo od nas želel, smo pa uplenili pravo trofejo." Možakar je z roko pokazal proti ponjavi, ki je ležala na pločniku par metrov stran. Nek moški, ki je stal poleg ponjave, jo je dvignil in pokazala se je široka črna glava in vitek vrat. Po truplu, ki je že zaudarjalo, se je plazil cel roj muh.
"No, sicer pa že gnije," je še dodal.
Keegan je odprl vrata in stopil iz avta. Še dobro, da je nosil sončna očala, saj ga je sonce klub temu oslepilo. Oči so se mu orosile, tako da si je z dlanjo obrisal lice. Ko je stopil bližje, je videl, da kožuh velike zveri res ni bil črn, ampak temno škrlatne barve. Čeprav je bila zver mrtva že več kot teden dni, so bile njene mišice še vedno napete in bilo je tako, kot da bo vsak trenutek zavrgla smrtni plašč, vstala in jih raztrgala.
"Municijo potrebujemo. Še malo, pa jo bo zmanjkalo," je povedal Rich.
Keegan se je dotaknil glave velike zveri. Enega očesa ni bilo več. Na glavi je zijala samo še krvava, očesna duplina. Spomnil se je, kako je zver vzvišeno stala na avtobusu. Le zakaj je šla proti puškam? Kaj jo je gnalo proti jugu. Ob spominu na drobcene mutante, na mladičke, ki so hodili za kombijem, se je nasmehnil. Bili so kot otroci. Še nikoli ni doživel kaj takega. Medtem, ko jim je podajal sladoled so iz kombija donele pesmi: Love is Blue, Music Box Dancer in Fly me to the Moon. Vsak malček mu je prinesel kakšno malenkost. Bilo jih je tako veliko, da sploh ni gledal, kaj mu dajejo. Stvari je kar zlagal na tla in delil in delil in delil sladoledne kepice.
"Stavil bi, da je v tem okolišu še več takih velikih zverin. Komaj smo jo zvlekli sem," je povedal Rich.
"Ta zver je resnično prava trofeja," je rekel Lair in potrepljal Keegana po ramenu. Možje so rekli, da ni niti poskusila zbežati. Da je kar stala na sredi ceste in jih izzivala naj gredo naprej."
"Ja, res je nekaj posebnega. Ampak, gre za nas ali njih," je pripomnil Rich.
"Jah, res je izjemna žival," je dodal Keegan.
"No, sladoledar. Nam boš prinesel kaj municije? Na lov moramo," je nadaljeval Rich in brcnil mrtvo žival.
Ko je Keegan vstal, ga je uščipnilo v hrbtenici. Staram se, je pomislil. Zazrl se je v može, ki so stali pred njim. Nihče jih ni imel manj kot petdeset. Smo zadnji svoje vrste. Staramo se.
"No, kako je? Koliko municije nam boš lahko priskrbel?"
Keegan pa se ni mogel otresti misli na malčke, ki so tekali za njegovim kombijem. Nekateri so znali govoriti. Drugi so lahko samo pokazali barvo sladoleda v banjicah. Moleli so roke in upali, da bodo dobili slaščico. Nato je pomislil na bančne prostore in vse predmete, ki jih je dobil v zamenjavo. In na municijo, ki je imel zloženo na policah.
"Zadnje časa dobivam vse manj v zamenjavo. Prepričan sem, da municije sploh nimam več," je dejal Keegan.
Ko je odpeljal je zavrtel pesem Who's Afraid of the Big Bad Wolf. In ljudje so se začeli od vsepovsod zgrinjati k njemu po sladoled.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 07.09.2011 9:52:14, edited 6 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
no,pa še en Resnick
Mike Resnick: Aleja spominov
Gvendolina je vtaknila prst v torto, ga izvlekla in obliznila z blaženim izrazom na obrazu.
»Tako rada imam rojstne dneve,« je rekla in se navdušeno zahehetala.
Sklonil sem se čez mizo in obrisal nadev z njenega lica. »Daj no, ne packaj. Saj se boš morala še umiti, preden odpreš darilo?« sem rekel.
»Darilo? Ali lahko odprem darilo že zdaj? Ali lahko? Ali lahko?« je vznemirjeno ponavljala, medtem ko je gledala škatlico, ki je bila zavita v barvni papir in prevezana z veliko svileno pentljo.
»Da, seveda lahko. Srečen rojstni dan, Gvendolina,« sem ji zaželel in ji dal darilo v roke.
Gvendolina je strgala okrasni papir, odložila voščilnico in odprla škatlo. Naslednji hip je ven izvlekla punčko iz cunj in kar zavriskala od navdušenja. »To je najlepši dan v mojem življenju,« je povedala.
Vzdihnil sem in poskušal zadržati solze.
Gvendolina je stara dvainosemdeset let. In že celih šestdeset let sem poročen z njo.
Ne vem, kdaj so ubili Kennedyja. Ne vem, kaj sem počel tisti dan, ko so teroristi z letali porušili svetovni trgovinski center. Zelo natančno pa se spominjam dneva, vsako minuto in vsako sekundo, ko sem izvedel slabo novico.
»Vsekakor gre za demenco, je pojasnjeval dr. Castleman. »Saj ni nujno, da je to Alzheimerjeva bolezen. Zadnje čase postaja to kar nekakšna krilatica za vsa senilna obolenja. Sčasoma bomo seveda odkrili točno za kakšno obliko senilnosti gre, dejstvo pa je, da Gvendolina postaja dementna.
To seveda ni bilo nikakršno presenečenje. Saj sem konec koncev vedel, da je nekaj narobe. Sicer jo sploh ne bi pripeljal na pregled. Kljub vsemu pa je bil to še vedno šok.
»Ali sploh je kakšna možnost, da bo ozdravela? » Sem vprašal in se trudil na vso moč, da sem ostal miren.
»Trenutno ji lahko pomagamo samo tako, da skušamo bolezen upočasniti,« je doktor žalostno zmajal z glavo.
»Kako dolgo bom še živela?« je s stisnjenimi ustnicami in mračnim izrazom vprašala Gvendolina.
»Saj sploh ne gre za to. Popolnoma ste zdravi. Lahko živite še vsaj deset, celo dvajset let,« je odvrnil Castleman
»Kako dolgo bo trajalo, dokler ne bom več prepoznala niti svojih bližnjih?« je vztrajala. Doktor je nemočno zmignil z rameni. »Kdo bi vedel? Demenca se razvija različno pri vsakem posamezniku. Sprva sploh ne boste opazili sprememb, ki pa bodo sčasoma postajale vse bolj očitne. Vi se tega ne boste niti zavedali, pač pa bodo to opazili vaši bližnji. Proces ne napreduje premočrtno. Nekega dne se boste enostavno zavedli, da ne znate več brati, par mesecev kasneje pa boste z lahkoto prebrali časopisne članke ali jedilnike v restavraciji, kot da se ni nič zgodilo. Vaš mož, Paul, bo ves navdušen in prepričan bo, da se vam stanje izboljšuje. Klical me bo in mi razlagal, kako vam gre na bolje. Vendar ne bo tako. Čez nekaj dni, morda celo ur, ali pa tednov, bo zopet tako, kot je bilo.«
»Ali se bom sploh zavedala, kaj se dogaja z mano?«
»To je v vsej stvari še najboljše. Zdaj točno veste, kaj vas čaka, ko pa bo demenca napredovala, se boste vse manj in manj zavedali, da izgubljate spomin. V začetku boste seveda zagrenjeni in boste morali jemati antidepresive, sčasoma pa se ne boste več niti zavedali, da ste, še ne dolgo tega, vedeli veliko več.
»Tako hudo mi je, Paul,« je zašepetala moja žena.
»Saj nisi nič kriva,« sem odvrnil.
»Prav gotovo je nekaj, kar lahko narediva. Lahko se boriva, mar ne?« sem zamrmral.
»Žal ne moreta ukreniti čisto nič. Pravijo, da gre človek tudi pri umiranju skozi različne stopnje. Najprej nastopi nejevera, nato bes, samopomilovanje in končno sprejetje neizbežnega. Nikomur še ni uspelo določiti takšnih stopenj pri demenci, ampak na koncu bosta morala bolezen sprejeti in z njo tudi živeti,« je pojasnil Castleman.
»Koliko časa bo Paul še lahko skrbel zame? Koliko časa nama je sploh še ostalo?«
Castleman je globoko zajel sapo in spregovoril s stisnjenimi ustnicami. »To je odvisno. Lahko, da imata samo še pet, šest mesecev, ali pa par let. Morda celo več. Kdo bi vedel. Vse skupaj je odvisno tudi od vas.«
»Od mene?« se je začudila Gvendolina.
»Da. Postajali boste vse bolj in bolj otročji in zaradi tega vas bodo vse bolj zanimale stvari, katere boste pač pozabili. Paul mi je povedal, da ste bili vedno zvedave sorte. Ali boste takrat, ko bo vaš mož zaposlen ali pa bo mogoče zaspal na kavču, še naprej gledali televizijo, ali pa vas bo zamikalo, da boste šli malce ven in na sprehodu pozabili, kje ste doma. Morda pa vas bodo premamili najrazličnejši gumbi in stikala na kuhinjskih napravah? Nekajletni malček ne doseže stikal, niti ne more odpreti predalov in vrat. Vi pa boste lahko naredili vse to. Tako kot pravim, marsikaj bo odvisno prav od vas in tega ne more predvideti nihče. Lahko pa se tudi zgodi, da boste imele občasne napade,« je še dodal zdravnik.
»Občasne napade?« sem ponovil.
»To se dogaja v več kot polovici primerov,« je odgovoril zdravnik.
»Vaši ženi se še sanjalo ne bo, zakaj ima napade. Vi boste seveda vedeli, vendar ji ne boste mogli pomagati. Ko bo prišlo do tega, bom pač predpisal določena zdravila,« je pojasnil zdravnik.
Vse skupaj me je tako potrlo, da sem začenjal razmišljati o samomoru. Takrat pa se je Gvendolina obrnila proti meni in dejala: »Paul, kot kaže, si bova morala v naslednjih nekaj mesecih privoščiti bolj polno življenje. Vedno sem želela na križarjenje po Karibih. Jutri, ko bova šla domov, bova to uredila na potovalni agenciji.«
Tako se je moja žena odzvala na najbolj grozljivo novico, ki jo je lahko doletela. Zahvaljeval sem se bogu, da sem z njo preživel celih šestdeset let in ga obenem preklinjal, da ji je jemal vse, zaradi česar sem jo tako ljubil. Še preden sva se eden drugemu v celoti izpovedala in naredila vse, kar sva imela v načrtih.
***
Nekoč je bila prava lepotica. In še vedno je bila. Telesna lepota sčasoma obledi, notranja pa nikoli. Šestdeset let sva živela skupaj, se ljubila, delala in uživala drug v drugem. Prišla sva tako daleč, da sva vedela, kaj misli drugi povedati, še preden je zaključil stavek in poznala sva se tako dobro, da sva oba vedela, kaj nama prija. Morda celo bolje kot sama. Seveda sva se tudi sporekla. Kdo pa se ne. Nikoli pa nisva odšla v spalnico, da bi bila jezna eden na drugega.
Imela sva tri otroke. Dva sinova in eno hčerko. Eden je padel v Vietnamu, drugi sin in hčerka pa sta živela daleč stran. Imela sta svoji družini in sta se po svojih močeh trudila, da bi ostala v stiku z nama.
Sčasoma pa so najini družabni stiki postajali vse redkejši. Potrebovala sva samo eden drugega. In zdaj naj bi opazoval edino osebo, ki sem jo resnično ljubil, kako bo vsak dan izgubila delček svoje človečnosti, dokler ne bo od nje ostala samo še prazna lupina.
***
Na križarjenju je bilo prelepo. Do središča Jamajke, tam kjer je tovarna ruma, sva se celo peljala z vlakom. Nekaj dni, pred poletom domov, sva preživela v Miamiju. Moja ljuba je delovala povsem normalno, bila je tako samozavestna, da sem začenjal dvomiti v dr. Castlemanovo diagnozo.
Nato pa se je začelo. Saj se ni zgodilo nič takega, kar se ni pripetilo že kdaj prej. V zadnjih petdeset letih. Nič, za kar ne bi mogel najti kakega pametnega razloga. Ampak, stvari so se dogajale kar naprej. Enkrat je dala pečenko v pečico in sva šele čez par ur ugotovila, da jo je pozabila izključiti. Dva dni kasneje sva gledala Malteškega sokola, pa se ni mogla spomniti, kdo je ubil Bogartovega partnerja. Čeprav sva film gledala že stokrat. In nenadoma je odkrila Raymonda Chandlerja. Pisatelja, ki ga je oboževala leta in leta. Sicer je bilo res, da ni imela napadov, vse pa se je dogajalo tako, kot je napovedal dr. Castleman.
Začenjal sem šteti tablete, ki jih je jemala. Imela je pet različnih zdravil, od tega je morala tri jemati dvakrat dnevno. Saj ne, da jih je kar pozabila jemati, ampak število tablet se ni nikoli izšlo.
Dogajalo se je, da sem omenil kak dogodek, kraj ali osebo, ki sva ju oba poznala. Od treh primerov se vsaj enkrat ni spomnila, za kaj gre. Potem je bila pa slabe volje, ko sem ji povedal, da je pozabila. Minil je samo en mesec, pa se od treh primerov ni spomnila niti dveh. Nato je nehala brati. Izgovarjala se je na očala, ko pa sem jo peljal k okulistu, je ta ugotovil, da se njen vid v zadnjih dveh letih sploh ni poslabšal.
Ni se dala. Poskušala je vse, da bi obudila svoje možgane. Reševala je križanke, matematične uganke Vendar pa je imela z enigmatiko vsak mesec večje težave. Pa tudi vse manj križank in ugank je rešila. Še vedno pa je imela rada glasbo in hranila je ptice na okenski polici. Čeprav ni več znala napevov, pa tudi ptic ni več prepoznavala.
Že od nekdaj mi ni dovolila, da bi imel doma orožje. Pravila je, da je boljše, da tatovi vse pokradejo, kot da bi bila ob življenje. Pravila je, da je to itak samo lastnina in da štejeva samo midva. Šestdeset let sem spoštoval njene želje, nato pa sem kupil pištolo in zavitek nabojev. Za takrat, ko me ne bo več prepoznala. Dopovedoval sem si, da bom tistega dne ustrelil najprej njo, potem pa pognal kroglo v glavo še sebi. Čeprav sem vedel, da tega ne bi mogel storiti. Sebe bi že ubil, nje pa nikoli. Saj je bila vse, kar sem imel. Življenje mojega življenja.
Spoznala sva se med študijem. Imela je državno štipendijo, jaz pa sem bil ne ravno nadarjen športnik. Zadnji branilec v nogometu in rezervni krilec v košarki. Velik, močan in bebav. Še sanja se mi ne, kaj je videla na meni. Opazil sem jo, ko je pohajala po študentskem naselju. Bila je preveč luštna, da bi jo lahko spregledal. Vendar pa se je večidel družila z odličnjaki, tako da skoraj nikoli nisva prišla skupaj. Edini razlog, da sem jo enkrat povabil ven, je bil ta, ker je kolega stavil deset čukov, da me bo zavrnila. Še sanja se mi ne, zakaj je privolila in naslednjih šestdeset let je skorajda nisem spustil izpred oči. Kadar sva imela denar, sva zapravljala, ko sva bila suha, sva se pa ravno tako imela v redu. Le da sva si bolj malo privoščila in da sva manj potovala. Imela sva otroke in jih poslala v svet. Eden je umrl, druga dva pa sta se odselila in začela novo življenje. In tako sva ostala tam, kjer sva začela. Samo midva. Sama.
In zdaj je eden od naju začenjal izginjati. Dan za dnem. Minuto za minuto.
Nekega dne se je zaklenila v kopalnico in se ni mogla spomniti, kako naj odklene vrata. Bila je tako iz sebe, da me sploh ni slišala, ko sem ji pravil, kaj na stori. In ko sem klical gasilce se je nenadoma pojavila ob meni in vprašala, koga kličem in kaj se žge na štedilniku.
»Sploh se ni spomnila, da se je zaklenila,« sem naslednji dan pojasnjeval doktorju Castlemanu. »Sprva ni znala odkleniti vrat, ki bi jih lahko odprl vsak triletni otrok, nato pa jih je odklenila in se ni niti spomnila, da še malo prej imela težave.«
»Bolezen pač tako napreduje,« je pojasnil zdravnik.
»Kdaj me bo pozabila?«
Zdravnik je vzdihnil. »Ne bi vedel, Paul. Ti si najpomembnejša stvar v njenem življenju, zato je tudi smiselno, da boš zadnje, kar bo pozabila. Lahko, da se bo to zgodilo čez nekaj mesecev, morda pa celo čez več let… Seveda pa se lahko zgodi že jutri.«
»To ni pošteno,« sem zamomljal.
»Nihče ni rekel, da je. Ko je bila zadnjič tukaj, sem opravil sistematski pregled in lahko rečem, da je bila za svoja leta popolnoma zdrava. S srcem in pljuči je bilo vse v redu, pa tudi s krvnim pritiskom ni bilo nič narobe.«
Jasno kot beli dan, da je bilo z njenim pritiskom vse v redu. Saj se ni vsak dan prebujala z mislijo, kaj bo potem, ko je ljubezen njenega življenja ne bo več prepoznala, sem grenko pomislil. In šele nato sem se zavedel, da se je vsak dan prebujala, ne da bi sploh na kaj mislila. Da je bila ona tista, ki so jo tako razum kot spomini zapuščali z vrtoglavo naglico in da nisem imel nikakršne pravice, da bi se smilil samemu sebi.
Kaka dva tedna kasneje sva šla po nakupih. Gvendolina je tavala po trgovini, mislim, da je iskala sladoled, in ko sem naložil v voziček, kar sem potreboval, sem jo šel iskat. Pregledal sem oddelek z zmrznjeno hrano in še nekaj sosednjih, vendar je ni bilo nikjer.
Poprosil sem eno od prodajalk, da je pogledala v ženske toalete, vendar je tudi tam ni bilo.
Postajal sem vse bolj paničen, stiskalo me je v želodcu in bil sem že na tem, da jo začnem iskati po parkirišču, ko jo je nek policist za roko pripeljal v trgovino.
»Tavala je po parkirišču in iskala svoj avto. Nash rambler, letnik 1961,« je pojasnil.
»Saj tega avta nimava že več kot 40 let,« sem odvrnil. »Draga, ali je s tabo vse v redu?« sem vprašal.
»Tako mi je žal. Sploh se ne morem spomniti, kje si parkiral avto,« je pojasnjevala vsa objokana.
»Saj je vse v redu,« sem odvrnil.
Ona pa je še kar naprej jokala in mi razlagala, kako ji je žal. Ljudje so začeli buljiti v naju, tako da je prišel poslovodja in vprašal, če bi morda stopila v njegovo pisarno, kjer bi se moja žena lahko spočila. Ker sem menil, da je najpametneje, da greva domov, sem se zahvalil tako njemu kot policistu in nato odšla na parkirišče, sedla v Forda, ki sva ga imela že pet let in se odpeljala proti domu.
Ko sem pripeljal v garažo, je izstopila in se zagledala v avto. »Kako lep avto. Čigav pa je?« vprašala.
»Pravzaprav nihče ne ve, zakaj prihaja do demence,« je razlagal dr. Castleman. »Predvidevajo, da gre za amiloidni beta protein. Bolniki z alzhajmerjevo boleznijo in downovim sindromom imajo prevelike količine tega proteina.«
»Mar ne morete zmanjšati količine tega proteina ali ga celo nevtralizirati?« me je zanimalo.
Medtem je Gvendolina sedela na stolu in strmela v steno. Vse skupaj ji je bilo tako malo mar, kot če bi bila midva na drugem koncu sveta.
»Če bi bilo tako enostavno, bi z demenco že zdavnaj opravili.«
»Torej, pravite da gre za protein. Kaj je v hrani? Ali morda česa ne bi smela jesti?«
Zdravnik je zmajal z glavo. »Proteinov je veliko. S tem proteinom pa se človek že rodi.«
»Ali je v glavi?«
»Sprva se nahaja v hrbtenjačni tekočini.«
»Kaj ga ne morete punktirati?« sem vztrajal.
»Takrat, ko se zavemo, da ima kdo s tem težave, je običajno že prepozno. Protein se razširi na možgane in tvori nekakšne obloge. Takrat bolezni ni več mogoče preprečiti,« je vzdihnil zdravnik in utrujeno nadaljeval. »No, vsaj dandanes je tako. Nekega dne bo to seveda drugače. Verjetno bodo prav kmalu znali upočasniti demenco. Čisto nič ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo že v naslednjih dveh, treh desetletjih. Morda bodo nekega dne lahko celo testirali zarodke in odpravili neravnovesje amiloidnih beta proteinov že pri nerojenih otrocih. Znanost nenehno napreduje.«
»Žal pa bo to za Gvendolino že prepozno.«
»Da, žal bo prepozno.«
V naslednjih nekaj mesecih se je Gvendolina celo nehala zavedati, da ima alzheimerjevo bolezen. Nič več ni brala, pač pa je nenehno gledala televizijo. Najrajši je imela otroške oddaje in risanke. Ko sem stopil v sobo, sem zagledal 82-letno starko, ki sem jo ljubil z vsem srcem, kako je prepevala z Miki Miško in njegovimi prijatelji. Imel sem občutek, da bi lahko ure in ure gledala testno sliko, če bi jo še vedno predvajali.
In nato se je nekega jutra zgodilo to, kar sem ves čas pričakoval. Pripravljal sem zajtrk, ovsene kosmiče, za katere je videla reklamo na televiziji. Takrat je dvignila pogled in zavedel sem se, da je pozabila, kdo sem. Oh, saj ne, da bi se bala in sploh je ni zanimalo, kdo sem, vendar v njenem, praznem pogledu ni bilo niti sledu, da bi me kdaj poznala.
Naslednji dan sem jo odpeljal v dom ostarelih, kjer so se posebej ukvarjali z ljudmi, ki so bolehali za demenco.
»Zelo mi je žal, da je prišlo do tega, vendar mi lahko verjamete, da je to zanjo najbolje,« me je tolažil dr. Castleman. »Saj veste, da potrebuje strokovno pomoč. Vi ste pa shujšali, premalo spite in če lahko povem kar naravnost, je sedaj popolnoma vseeno, kdo jo hrani, čisti in ji daje zdravila, mar ne?«
»No, meni pa prav gotovo ni vseeno. Z njo se obnašajo, kot da je otrok,« sem jezno zabrusil.
»Saj tudi je.«
»V domu je že dva tedna, pa še nisem opazil, da bi se kdorkoli z njo pogovarjal. Zares pogovarjal.«
»Saj se z njo sploh ne da več pogovarjati.«
»Seveda se da. Nekje v glavi je še vedno takšna, kot je bila.« sem ugovarjal.
»Pa ni. Spremenila se je in s tem se boste morali sprijazniti,« je odgovoril Castleman.
»Prezgodaj sem jo dal v dom. Prav gotovo bi ji lahko še pomagal,« sem pripomnil.
»Odrasel človek ste, ona pa je navkljub svojemu videzu, na ravni štiriletnega otroka. Nič skupnega nimata več,« je blago pojasnil Castleman.
»Vse življenje sva preživela skupaj,« sem bevsknil in ker nisem mogel več poslušati njegovih marenj, sem vstal in odšel iz pisarne.
Ugotovil sem, da sem z dr.Castlemanom zašel v slepo ulico in sem začel hoditi k drugim specialistom. Pravzaprav nisem izvedel čisto nič novega. Eden od njih mi je celo razkazal svoj laboratorij, kjer je delal poskuse z amiloidnimi beta proteini in še kup drugih reči. Saj je bilo videti kar spodbudno, dejstvo pa je bilo, da do bistvenega napredka ne bo prišlo dovolj hitro, da bi lahko pomagali Gvendolini
Vsak dan sem dvakrat, trikrat vzel v roke tisto pištolo, ki sem jo kupil in se poigraval z mislijo, da bi vse skupaj končal. Obenem pa sem razmišljal, da je čisto mogoče, da se zgodi čudež, pa naj bo na zdravstveni ali verski podlagi, in da bi Gvendolina lahko zopet postala takšna, kot je bila prej. In ostala med senilnimi starci in starkami, saj bi jo jaz pustil na cedilu.
Zato se nisem smel ubiti, pomagati ji tudi nisem mogel. Prav tako pa nisem mogel samo stati ob strani, ne da storil karkoli. Prepričan sem bil, da mora biti nek način, da stopim z njo v stik. Da bi se lahko zopet pogovarjala tako kot včasih. V življenju sva doživela marsikaj hudega. Najin sin je umrl, Gvendolina je imela splav, pa še smrt najinih staršev sva morala dati skozi. Vendar sva vse to prebrodila, saj sva bila skupaj. Vsako težavo sva reševala posebej, saj je za vsako obstajala rešitev.
Tudi za najnovejšo težavo sem našel rešitev. Resda ni bila taka, kot sem sprva pričakoval in na začetku se mi še sanjalo ni, kako se bo izteklo. Vendar nisem okleval niti za trenutek, saj je bilo Gvendolini že 82 let in je hitro izgubljala tla pod nogami.
In tako je zdaj tako kot je. Danes zjutraj sem kupil beležnico, v katero bom zapisoval vse, kaj se mi bo dogajalo.
Petek, 22 junij
Za kliniko sem izvedel, ko sem na internetu brskal za podatki o demenci. Država je prepovedala njihovo dejavnost in zaprla kliniko. Zato so se preselili v Gvatemalo. Saj ne, da bi kaj dosti pričakoval. Mogoče samo to, da se zgodi čudež.
Povsem odkrito so povedali, kaj pričakujejo, če bo šlo vse po načrtih. Sicer pa so zaradi tega itak sprejemali samo paciente, ki so bili na smrt bolni. Po drugi strani pa so tako krvavo potrebovali prostovoljce, da me sploh niso pretirano zasliševali, ko sem povedal, da imam raka. Podpisal sem papirje, ki verjetno ne bi vzdržali na nobenem sodišču razen v Gvatemali in jim tako dal proste roke, da z mano počnejo, kar se jim zljubi.
Sobota, 23 junij
Začelo se je. Mislil sem, da mi bodo injekcijo vbrizgali v hrbtenico, pa so me pičili kar v vratno žilo. Saj je smiselno. Vrat povezuje hrbtenico in možgane. Če je kak način, da spravijo protein tja, kamor je treba, potem je že prav tako. Mislil sem, da me bo bolelo kot hudič, pa me je samo malo zapeklo. Sicer pa se ne počutim čisto nič drugače kot prej.
Sreda, 27 junij
Že štiri dni poslušam dolgočasne litanije o tem, da bomo umrli, da pa se lahko tudi zgodi, da bomo nekateri preživeli in da bo s tem človeštvo na boljšem. Nekaj takega. Zdaj se mi vsaj malo sanja, kako se počutijo laboratorijske miši in podgane. Sploh se ne zavedajo, da bodo poginile. Sicer pa tudi mi kmalu ne bomo več vedeli, da bomo kmalu umrli.
Sreda, 3 julij
Potem, ko sem moral ves teden reševati najrazličnejše bebave uganke, so mi povedali, da so se moje miselne sposobnosti zmanjšale za kakih šest odstotkov in da se moje stanje hitro poslabšuje. Videti je bilo, kot da so s tem silno zadovoljni. Sam pa v to nisem preveč prepričan. Če bi imel več časa, bi zagotovo rešil tiste zagamane teste. Hočem samo povedati, da je že dolgo tega, ko sem hodil v šolo. Pač nisem več v najboljši formi.
Sobota, 7 julij
Veste kaj, mislim, da zadeva deluje. V dnevni sali sem nekaj bral, potem pa se dolgo, dolgo časa sploh nisem mogel spomniti, kje je moja soba. Demenca napreduje. Odlično. Čim hitreje tem bolje. Toliko tega je, kar moram nadoknaditi.
Torek, 16 julij
Danes je bil spet sestanek. Povedali so mi, da so mi začeli dajati močnejše doze in da se moje stanje poslabšuje celo hitrejše, kot so upali. Menda naj bi že nastopil čas, da poskusijo z anekdotami. Anekdotami. Saj se reče tako, mar ne?
Petek, 26 julij
Pa mam res srečo. Še dobr, da sem se zadnji hip spomnu, zakaj sem sploh šu ven. Čaku sem, da se je stemnil in takrat sem se zmuznu ven. Ko sem pršu na letališe, nisem mel nč dnarja. Vprašal so me, če lahk vzamejo dnarnico, vn vzel plastično kartco in nekaj naredil z no. Nato se rekl, da je vse v redu in mi dal karto.
Sobota, 27 julij
Zapisu sem svoj naslov, da ne b pozabu. Mu sem srečo, da sem to naredu, saj sploh nism vedu, kaj naj rečm taksistu. Vozla sva se in vozla, pa sm se spomnu, da sem zapisu naslov. Končn sm prišu domu, pa nism mu kluča. Razbiju sm po vrath, vendr ni bilo nkogar, da b me not spustu. Nato so pršli s sireno in me odpelal nekam drgam. Tuki ne morm bit dolg. Poiskat morm Gvendolino, da nau prepozn. Ne morm se spomnt, zakvab lak blo prepozn.
pondeljk, august
prav, da je dohtr Kaslman in da se poznava vs čas je govoru oh pol oh pol zakva s to naredu reku sm da navem zakva da pa vem da sem mu dobr razlog da je blo v zvezi z gvendolino prašu me je če se sploh spomnm jasn sem reku sej je lbezen mojga živlena prašu sm kdaj jo bom lahko vidu pa je reku da kmal
srada
dal sm sobo ampk nočm svoje sobe hočm bit z gvendolino ko sem jo končn vidu je bla lepa kt zmeri hotu sem jo objet in polubt ampk ko sem se prbližu je začla jokt in sestra jo je odpelala
že 8 dni j, kar sem tlele pisu alpa 9 kr pozabm dons sem v sali sreču lepo deklco, z lepmi belmi lasmi na enga me spomina, ampk s ne morm spomnt če se bom spomnu ji bom jutr prnesu daril
dons sem spet vidu lepo deklco vzeu sem rožco z vaze in jo dal nej nasmehnla se je in rekla hvala in velik sva se pogovarjla rekla je da je vsela da sva se srečla in da je končn srečna reku sm da sm tud jest mislam da bova ratla velika prijatla sej mava velik skupnga reku ji bom kar gvendolina ker se mi zdi, da sem enkrat poznou eno gvendolino in to je res en lep ime za mojo novo prijatlco
Prevedel Žiga Leskovšek
Mike Resnick: Aleja spominov
Gvendolina je vtaknila prst v torto, ga izvlekla in obliznila z blaženim izrazom na obrazu.
»Tako rada imam rojstne dneve,« je rekla in se navdušeno zahehetala.
Sklonil sem se čez mizo in obrisal nadev z njenega lica. »Daj no, ne packaj. Saj se boš morala še umiti, preden odpreš darilo?« sem rekel.
»Darilo? Ali lahko odprem darilo že zdaj? Ali lahko? Ali lahko?« je vznemirjeno ponavljala, medtem ko je gledala škatlico, ki je bila zavita v barvni papir in prevezana z veliko svileno pentljo.
»Da, seveda lahko. Srečen rojstni dan, Gvendolina,« sem ji zaželel in ji dal darilo v roke.
Gvendolina je strgala okrasni papir, odložila voščilnico in odprla škatlo. Naslednji hip je ven izvlekla punčko iz cunj in kar zavriskala od navdušenja. »To je najlepši dan v mojem življenju,« je povedala.
Vzdihnil sem in poskušal zadržati solze.
Gvendolina je stara dvainosemdeset let. In že celih šestdeset let sem poročen z njo.
Ne vem, kdaj so ubili Kennedyja. Ne vem, kaj sem počel tisti dan, ko so teroristi z letali porušili svetovni trgovinski center. Zelo natančno pa se spominjam dneva, vsako minuto in vsako sekundo, ko sem izvedel slabo novico.
»Vsekakor gre za demenco, je pojasnjeval dr. Castleman. »Saj ni nujno, da je to Alzheimerjeva bolezen. Zadnje čase postaja to kar nekakšna krilatica za vsa senilna obolenja. Sčasoma bomo seveda odkrili točno za kakšno obliko senilnosti gre, dejstvo pa je, da Gvendolina postaja dementna.
To seveda ni bilo nikakršno presenečenje. Saj sem konec koncev vedel, da je nekaj narobe. Sicer jo sploh ne bi pripeljal na pregled. Kljub vsemu pa je bil to še vedno šok.
»Ali sploh je kakšna možnost, da bo ozdravela? » Sem vprašal in se trudil na vso moč, da sem ostal miren.
»Trenutno ji lahko pomagamo samo tako, da skušamo bolezen upočasniti,« je doktor žalostno zmajal z glavo.
»Kako dolgo bom še živela?« je s stisnjenimi ustnicami in mračnim izrazom vprašala Gvendolina.
»Saj sploh ne gre za to. Popolnoma ste zdravi. Lahko živite še vsaj deset, celo dvajset let,« je odvrnil Castleman
»Kako dolgo bo trajalo, dokler ne bom več prepoznala niti svojih bližnjih?« je vztrajala. Doktor je nemočno zmignil z rameni. »Kdo bi vedel? Demenca se razvija različno pri vsakem posamezniku. Sprva sploh ne boste opazili sprememb, ki pa bodo sčasoma postajale vse bolj očitne. Vi se tega ne boste niti zavedali, pač pa bodo to opazili vaši bližnji. Proces ne napreduje premočrtno. Nekega dne se boste enostavno zavedli, da ne znate več brati, par mesecev kasneje pa boste z lahkoto prebrali časopisne članke ali jedilnike v restavraciji, kot da se ni nič zgodilo. Vaš mož, Paul, bo ves navdušen in prepričan bo, da se vam stanje izboljšuje. Klical me bo in mi razlagal, kako vam gre na bolje. Vendar ne bo tako. Čez nekaj dni, morda celo ur, ali pa tednov, bo zopet tako, kot je bilo.«
»Ali se bom sploh zavedala, kaj se dogaja z mano?«
»To je v vsej stvari še najboljše. Zdaj točno veste, kaj vas čaka, ko pa bo demenca napredovala, se boste vse manj in manj zavedali, da izgubljate spomin. V začetku boste seveda zagrenjeni in boste morali jemati antidepresive, sčasoma pa se ne boste več niti zavedali, da ste, še ne dolgo tega, vedeli veliko več.
»Tako hudo mi je, Paul,« je zašepetala moja žena.
»Saj nisi nič kriva,« sem odvrnil.
»Prav gotovo je nekaj, kar lahko narediva. Lahko se boriva, mar ne?« sem zamrmral.
»Žal ne moreta ukreniti čisto nič. Pravijo, da gre človek tudi pri umiranju skozi različne stopnje. Najprej nastopi nejevera, nato bes, samopomilovanje in končno sprejetje neizbežnega. Nikomur še ni uspelo določiti takšnih stopenj pri demenci, ampak na koncu bosta morala bolezen sprejeti in z njo tudi živeti,« je pojasnil Castleman.
»Koliko časa bo Paul še lahko skrbel zame? Koliko časa nama je sploh še ostalo?«
Castleman je globoko zajel sapo in spregovoril s stisnjenimi ustnicami. »To je odvisno. Lahko, da imata samo še pet, šest mesecev, ali pa par let. Morda celo več. Kdo bi vedel. Vse skupaj je odvisno tudi od vas.«
»Od mene?« se je začudila Gvendolina.
»Da. Postajali boste vse bolj in bolj otročji in zaradi tega vas bodo vse bolj zanimale stvari, katere boste pač pozabili. Paul mi je povedal, da ste bili vedno zvedave sorte. Ali boste takrat, ko bo vaš mož zaposlen ali pa bo mogoče zaspal na kavču, še naprej gledali televizijo, ali pa vas bo zamikalo, da boste šli malce ven in na sprehodu pozabili, kje ste doma. Morda pa vas bodo premamili najrazličnejši gumbi in stikala na kuhinjskih napravah? Nekajletni malček ne doseže stikal, niti ne more odpreti predalov in vrat. Vi pa boste lahko naredili vse to. Tako kot pravim, marsikaj bo odvisno prav od vas in tega ne more predvideti nihče. Lahko pa se tudi zgodi, da boste imele občasne napade,« je še dodal zdravnik.
»Občasne napade?« sem ponovil.
»To se dogaja v več kot polovici primerov,« je odgovoril zdravnik.
»Vaši ženi se še sanjalo ne bo, zakaj ima napade. Vi boste seveda vedeli, vendar ji ne boste mogli pomagati. Ko bo prišlo do tega, bom pač predpisal določena zdravila,« je pojasnil zdravnik.
Vse skupaj me je tako potrlo, da sem začenjal razmišljati o samomoru. Takrat pa se je Gvendolina obrnila proti meni in dejala: »Paul, kot kaže, si bova morala v naslednjih nekaj mesecih privoščiti bolj polno življenje. Vedno sem želela na križarjenje po Karibih. Jutri, ko bova šla domov, bova to uredila na potovalni agenciji.«
Tako se je moja žena odzvala na najbolj grozljivo novico, ki jo je lahko doletela. Zahvaljeval sem se bogu, da sem z njo preživel celih šestdeset let in ga obenem preklinjal, da ji je jemal vse, zaradi česar sem jo tako ljubil. Še preden sva se eden drugemu v celoti izpovedala in naredila vse, kar sva imela v načrtih.
***
Nekoč je bila prava lepotica. In še vedno je bila. Telesna lepota sčasoma obledi, notranja pa nikoli. Šestdeset let sva živela skupaj, se ljubila, delala in uživala drug v drugem. Prišla sva tako daleč, da sva vedela, kaj misli drugi povedati, še preden je zaključil stavek in poznala sva se tako dobro, da sva oba vedela, kaj nama prija. Morda celo bolje kot sama. Seveda sva se tudi sporekla. Kdo pa se ne. Nikoli pa nisva odšla v spalnico, da bi bila jezna eden na drugega.
Imela sva tri otroke. Dva sinova in eno hčerko. Eden je padel v Vietnamu, drugi sin in hčerka pa sta živela daleč stran. Imela sta svoji družini in sta se po svojih močeh trudila, da bi ostala v stiku z nama.
Sčasoma pa so najini družabni stiki postajali vse redkejši. Potrebovala sva samo eden drugega. In zdaj naj bi opazoval edino osebo, ki sem jo resnično ljubil, kako bo vsak dan izgubila delček svoje človečnosti, dokler ne bo od nje ostala samo še prazna lupina.
***
Na križarjenju je bilo prelepo. Do središča Jamajke, tam kjer je tovarna ruma, sva se celo peljala z vlakom. Nekaj dni, pred poletom domov, sva preživela v Miamiju. Moja ljuba je delovala povsem normalno, bila je tako samozavestna, da sem začenjal dvomiti v dr. Castlemanovo diagnozo.
Nato pa se je začelo. Saj se ni zgodilo nič takega, kar se ni pripetilo že kdaj prej. V zadnjih petdeset letih. Nič, za kar ne bi mogel najti kakega pametnega razloga. Ampak, stvari so se dogajale kar naprej. Enkrat je dala pečenko v pečico in sva šele čez par ur ugotovila, da jo je pozabila izključiti. Dva dni kasneje sva gledala Malteškega sokola, pa se ni mogla spomniti, kdo je ubil Bogartovega partnerja. Čeprav sva film gledala že stokrat. In nenadoma je odkrila Raymonda Chandlerja. Pisatelja, ki ga je oboževala leta in leta. Sicer je bilo res, da ni imela napadov, vse pa se je dogajalo tako, kot je napovedal dr. Castleman.
Začenjal sem šteti tablete, ki jih je jemala. Imela je pet različnih zdravil, od tega je morala tri jemati dvakrat dnevno. Saj ne, da jih je kar pozabila jemati, ampak število tablet se ni nikoli izšlo.
Dogajalo se je, da sem omenil kak dogodek, kraj ali osebo, ki sva ju oba poznala. Od treh primerov se vsaj enkrat ni spomnila, za kaj gre. Potem je bila pa slabe volje, ko sem ji povedal, da je pozabila. Minil je samo en mesec, pa se od treh primerov ni spomnila niti dveh. Nato je nehala brati. Izgovarjala se je na očala, ko pa sem jo peljal k okulistu, je ta ugotovil, da se njen vid v zadnjih dveh letih sploh ni poslabšal.
Ni se dala. Poskušala je vse, da bi obudila svoje možgane. Reševala je križanke, matematične uganke Vendar pa je imela z enigmatiko vsak mesec večje težave. Pa tudi vse manj križank in ugank je rešila. Še vedno pa je imela rada glasbo in hranila je ptice na okenski polici. Čeprav ni več znala napevov, pa tudi ptic ni več prepoznavala.
Že od nekdaj mi ni dovolila, da bi imel doma orožje. Pravila je, da je boljše, da tatovi vse pokradejo, kot da bi bila ob življenje. Pravila je, da je to itak samo lastnina in da štejeva samo midva. Šestdeset let sem spoštoval njene želje, nato pa sem kupil pištolo in zavitek nabojev. Za takrat, ko me ne bo več prepoznala. Dopovedoval sem si, da bom tistega dne ustrelil najprej njo, potem pa pognal kroglo v glavo še sebi. Čeprav sem vedel, da tega ne bi mogel storiti. Sebe bi že ubil, nje pa nikoli. Saj je bila vse, kar sem imel. Življenje mojega življenja.
Spoznala sva se med študijem. Imela je državno štipendijo, jaz pa sem bil ne ravno nadarjen športnik. Zadnji branilec v nogometu in rezervni krilec v košarki. Velik, močan in bebav. Še sanja se mi ne, kaj je videla na meni. Opazil sem jo, ko je pohajala po študentskem naselju. Bila je preveč luštna, da bi jo lahko spregledal. Vendar pa se je večidel družila z odličnjaki, tako da skoraj nikoli nisva prišla skupaj. Edini razlog, da sem jo enkrat povabil ven, je bil ta, ker je kolega stavil deset čukov, da me bo zavrnila. Še sanja se mi ne, zakaj je privolila in naslednjih šestdeset let je skorajda nisem spustil izpred oči. Kadar sva imela denar, sva zapravljala, ko sva bila suha, sva se pa ravno tako imela v redu. Le da sva si bolj malo privoščila in da sva manj potovala. Imela sva otroke in jih poslala v svet. Eden je umrl, druga dva pa sta se odselila in začela novo življenje. In tako sva ostala tam, kjer sva začela. Samo midva. Sama.
In zdaj je eden od naju začenjal izginjati. Dan za dnem. Minuto za minuto.
Nekega dne se je zaklenila v kopalnico in se ni mogla spomniti, kako naj odklene vrata. Bila je tako iz sebe, da me sploh ni slišala, ko sem ji pravil, kaj na stori. In ko sem klical gasilce se je nenadoma pojavila ob meni in vprašala, koga kličem in kaj se žge na štedilniku.
»Sploh se ni spomnila, da se je zaklenila,« sem naslednji dan pojasnjeval doktorju Castlemanu. »Sprva ni znala odkleniti vrat, ki bi jih lahko odprl vsak triletni otrok, nato pa jih je odklenila in se ni niti spomnila, da še malo prej imela težave.«
»Bolezen pač tako napreduje,« je pojasnil zdravnik.
»Kdaj me bo pozabila?«
Zdravnik je vzdihnil. »Ne bi vedel, Paul. Ti si najpomembnejša stvar v njenem življenju, zato je tudi smiselno, da boš zadnje, kar bo pozabila. Lahko, da se bo to zgodilo čez nekaj mesecev, morda pa celo čez več let… Seveda pa se lahko zgodi že jutri.«
»To ni pošteno,« sem zamomljal.
»Nihče ni rekel, da je. Ko je bila zadnjič tukaj, sem opravil sistematski pregled in lahko rečem, da je bila za svoja leta popolnoma zdrava. S srcem in pljuči je bilo vse v redu, pa tudi s krvnim pritiskom ni bilo nič narobe.«
Jasno kot beli dan, da je bilo z njenim pritiskom vse v redu. Saj se ni vsak dan prebujala z mislijo, kaj bo potem, ko je ljubezen njenega življenja ne bo več prepoznala, sem grenko pomislil. In šele nato sem se zavedel, da se je vsak dan prebujala, ne da bi sploh na kaj mislila. Da je bila ona tista, ki so jo tako razum kot spomini zapuščali z vrtoglavo naglico in da nisem imel nikakršne pravice, da bi se smilil samemu sebi.
Kaka dva tedna kasneje sva šla po nakupih. Gvendolina je tavala po trgovini, mislim, da je iskala sladoled, in ko sem naložil v voziček, kar sem potreboval, sem jo šel iskat. Pregledal sem oddelek z zmrznjeno hrano in še nekaj sosednjih, vendar je ni bilo nikjer.
Poprosil sem eno od prodajalk, da je pogledala v ženske toalete, vendar je tudi tam ni bilo.
Postajal sem vse bolj paničen, stiskalo me je v želodcu in bil sem že na tem, da jo začnem iskati po parkirišču, ko jo je nek policist za roko pripeljal v trgovino.
»Tavala je po parkirišču in iskala svoj avto. Nash rambler, letnik 1961,« je pojasnil.
»Saj tega avta nimava že več kot 40 let,« sem odvrnil. »Draga, ali je s tabo vse v redu?« sem vprašal.
»Tako mi je žal. Sploh se ne morem spomniti, kje si parkiral avto,« je pojasnjevala vsa objokana.
»Saj je vse v redu,« sem odvrnil.
Ona pa je še kar naprej jokala in mi razlagala, kako ji je žal. Ljudje so začeli buljiti v naju, tako da je prišel poslovodja in vprašal, če bi morda stopila v njegovo pisarno, kjer bi se moja žena lahko spočila. Ker sem menil, da je najpametneje, da greva domov, sem se zahvalil tako njemu kot policistu in nato odšla na parkirišče, sedla v Forda, ki sva ga imela že pet let in se odpeljala proti domu.
Ko sem pripeljal v garažo, je izstopila in se zagledala v avto. »Kako lep avto. Čigav pa je?« vprašala.
»Pravzaprav nihče ne ve, zakaj prihaja do demence,« je razlagal dr. Castleman. »Predvidevajo, da gre za amiloidni beta protein. Bolniki z alzhajmerjevo boleznijo in downovim sindromom imajo prevelike količine tega proteina.«
»Mar ne morete zmanjšati količine tega proteina ali ga celo nevtralizirati?« me je zanimalo.
Medtem je Gvendolina sedela na stolu in strmela v steno. Vse skupaj ji je bilo tako malo mar, kot če bi bila midva na drugem koncu sveta.
»Če bi bilo tako enostavno, bi z demenco že zdavnaj opravili.«
»Torej, pravite da gre za protein. Kaj je v hrani? Ali morda česa ne bi smela jesti?«
Zdravnik je zmajal z glavo. »Proteinov je veliko. S tem proteinom pa se človek že rodi.«
»Ali je v glavi?«
»Sprva se nahaja v hrbtenjačni tekočini.«
»Kaj ga ne morete punktirati?« sem vztrajal.
»Takrat, ko se zavemo, da ima kdo s tem težave, je običajno že prepozno. Protein se razširi na možgane in tvori nekakšne obloge. Takrat bolezni ni več mogoče preprečiti,« je vzdihnil zdravnik in utrujeno nadaljeval. »No, vsaj dandanes je tako. Nekega dne bo to seveda drugače. Verjetno bodo prav kmalu znali upočasniti demenco. Čisto nič ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo že v naslednjih dveh, treh desetletjih. Morda bodo nekega dne lahko celo testirali zarodke in odpravili neravnovesje amiloidnih beta proteinov že pri nerojenih otrocih. Znanost nenehno napreduje.«
»Žal pa bo to za Gvendolino že prepozno.«
»Da, žal bo prepozno.«
V naslednjih nekaj mesecih se je Gvendolina celo nehala zavedati, da ima alzheimerjevo bolezen. Nič več ni brala, pač pa je nenehno gledala televizijo. Najrajši je imela otroške oddaje in risanke. Ko sem stopil v sobo, sem zagledal 82-letno starko, ki sem jo ljubil z vsem srcem, kako je prepevala z Miki Miško in njegovimi prijatelji. Imel sem občutek, da bi lahko ure in ure gledala testno sliko, če bi jo še vedno predvajali.
In nato se je nekega jutra zgodilo to, kar sem ves čas pričakoval. Pripravljal sem zajtrk, ovsene kosmiče, za katere je videla reklamo na televiziji. Takrat je dvignila pogled in zavedel sem se, da je pozabila, kdo sem. Oh, saj ne, da bi se bala in sploh je ni zanimalo, kdo sem, vendar v njenem, praznem pogledu ni bilo niti sledu, da bi me kdaj poznala.
Naslednji dan sem jo odpeljal v dom ostarelih, kjer so se posebej ukvarjali z ljudmi, ki so bolehali za demenco.
»Zelo mi je žal, da je prišlo do tega, vendar mi lahko verjamete, da je to zanjo najbolje,« me je tolažil dr. Castleman. »Saj veste, da potrebuje strokovno pomoč. Vi ste pa shujšali, premalo spite in če lahko povem kar naravnost, je sedaj popolnoma vseeno, kdo jo hrani, čisti in ji daje zdravila, mar ne?«
»No, meni pa prav gotovo ni vseeno. Z njo se obnašajo, kot da je otrok,« sem jezno zabrusil.
»Saj tudi je.«
»V domu je že dva tedna, pa še nisem opazil, da bi se kdorkoli z njo pogovarjal. Zares pogovarjal.«
»Saj se z njo sploh ne da več pogovarjati.«
»Seveda se da. Nekje v glavi je še vedno takšna, kot je bila.« sem ugovarjal.
»Pa ni. Spremenila se je in s tem se boste morali sprijazniti,« je odgovoril Castleman.
»Prezgodaj sem jo dal v dom. Prav gotovo bi ji lahko še pomagal,« sem pripomnil.
»Odrasel človek ste, ona pa je navkljub svojemu videzu, na ravni štiriletnega otroka. Nič skupnega nimata več,« je blago pojasnil Castleman.
»Vse življenje sva preživela skupaj,« sem bevsknil in ker nisem mogel več poslušati njegovih marenj, sem vstal in odšel iz pisarne.
Ugotovil sem, da sem z dr.Castlemanom zašel v slepo ulico in sem začel hoditi k drugim specialistom. Pravzaprav nisem izvedel čisto nič novega. Eden od njih mi je celo razkazal svoj laboratorij, kjer je delal poskuse z amiloidnimi beta proteini in še kup drugih reči. Saj je bilo videti kar spodbudno, dejstvo pa je bilo, da do bistvenega napredka ne bo prišlo dovolj hitro, da bi lahko pomagali Gvendolini
Vsak dan sem dvakrat, trikrat vzel v roke tisto pištolo, ki sem jo kupil in se poigraval z mislijo, da bi vse skupaj končal. Obenem pa sem razmišljal, da je čisto mogoče, da se zgodi čudež, pa naj bo na zdravstveni ali verski podlagi, in da bi Gvendolina lahko zopet postala takšna, kot je bila prej. In ostala med senilnimi starci in starkami, saj bi jo jaz pustil na cedilu.
Zato se nisem smel ubiti, pomagati ji tudi nisem mogel. Prav tako pa nisem mogel samo stati ob strani, ne da storil karkoli. Prepričan sem bil, da mora biti nek način, da stopim z njo v stik. Da bi se lahko zopet pogovarjala tako kot včasih. V življenju sva doživela marsikaj hudega. Najin sin je umrl, Gvendolina je imela splav, pa še smrt najinih staršev sva morala dati skozi. Vendar sva vse to prebrodila, saj sva bila skupaj. Vsako težavo sva reševala posebej, saj je za vsako obstajala rešitev.
Tudi za najnovejšo težavo sem našel rešitev. Resda ni bila taka, kot sem sprva pričakoval in na začetku se mi še sanjalo ni, kako se bo izteklo. Vendar nisem okleval niti za trenutek, saj je bilo Gvendolini že 82 let in je hitro izgubljala tla pod nogami.
In tako je zdaj tako kot je. Danes zjutraj sem kupil beležnico, v katero bom zapisoval vse, kaj se mi bo dogajalo.
Petek, 22 junij
Za kliniko sem izvedel, ko sem na internetu brskal za podatki o demenci. Država je prepovedala njihovo dejavnost in zaprla kliniko. Zato so se preselili v Gvatemalo. Saj ne, da bi kaj dosti pričakoval. Mogoče samo to, da se zgodi čudež.
Povsem odkrito so povedali, kaj pričakujejo, če bo šlo vse po načrtih. Sicer pa so zaradi tega itak sprejemali samo paciente, ki so bili na smrt bolni. Po drugi strani pa so tako krvavo potrebovali prostovoljce, da me sploh niso pretirano zasliševali, ko sem povedal, da imam raka. Podpisal sem papirje, ki verjetno ne bi vzdržali na nobenem sodišču razen v Gvatemali in jim tako dal proste roke, da z mano počnejo, kar se jim zljubi.
Sobota, 23 junij
Začelo se je. Mislil sem, da mi bodo injekcijo vbrizgali v hrbtenico, pa so me pičili kar v vratno žilo. Saj je smiselno. Vrat povezuje hrbtenico in možgane. Če je kak način, da spravijo protein tja, kamor je treba, potem je že prav tako. Mislil sem, da me bo bolelo kot hudič, pa me je samo malo zapeklo. Sicer pa se ne počutim čisto nič drugače kot prej.
Sreda, 27 junij
Že štiri dni poslušam dolgočasne litanije o tem, da bomo umrli, da pa se lahko tudi zgodi, da bomo nekateri preživeli in da bo s tem človeštvo na boljšem. Nekaj takega. Zdaj se mi vsaj malo sanja, kako se počutijo laboratorijske miši in podgane. Sploh se ne zavedajo, da bodo poginile. Sicer pa tudi mi kmalu ne bomo več vedeli, da bomo kmalu umrli.
Sreda, 3 julij
Potem, ko sem moral ves teden reševati najrazličnejše bebave uganke, so mi povedali, da so se moje miselne sposobnosti zmanjšale za kakih šest odstotkov in da se moje stanje hitro poslabšuje. Videti je bilo, kot da so s tem silno zadovoljni. Sam pa v to nisem preveč prepričan. Če bi imel več časa, bi zagotovo rešil tiste zagamane teste. Hočem samo povedati, da je že dolgo tega, ko sem hodil v šolo. Pač nisem več v najboljši formi.
Sobota, 7 julij
Veste kaj, mislim, da zadeva deluje. V dnevni sali sem nekaj bral, potem pa se dolgo, dolgo časa sploh nisem mogel spomniti, kje je moja soba. Demenca napreduje. Odlično. Čim hitreje tem bolje. Toliko tega je, kar moram nadoknaditi.
Torek, 16 julij
Danes je bil spet sestanek. Povedali so mi, da so mi začeli dajati močnejše doze in da se moje stanje poslabšuje celo hitrejše, kot so upali. Menda naj bi že nastopil čas, da poskusijo z anekdotami. Anekdotami. Saj se reče tako, mar ne?
Petek, 26 julij
Pa mam res srečo. Še dobr, da sem se zadnji hip spomnu, zakaj sem sploh šu ven. Čaku sem, da se je stemnil in takrat sem se zmuznu ven. Ko sem pršu na letališe, nisem mel nč dnarja. Vprašal so me, če lahk vzamejo dnarnico, vn vzel plastično kartco in nekaj naredil z no. Nato se rekl, da je vse v redu in mi dal karto.
Sobota, 27 julij
Zapisu sem svoj naslov, da ne b pozabu. Mu sem srečo, da sem to naredu, saj sploh nism vedu, kaj naj rečm taksistu. Vozla sva se in vozla, pa sm se spomnu, da sem zapisu naslov. Končn sm prišu domu, pa nism mu kluča. Razbiju sm po vrath, vendr ni bilo nkogar, da b me not spustu. Nato so pršli s sireno in me odpelal nekam drgam. Tuki ne morm bit dolg. Poiskat morm Gvendolino, da nau prepozn. Ne morm se spomnt, zakvab lak blo prepozn.
pondeljk, august
prav, da je dohtr Kaslman in da se poznava vs čas je govoru oh pol oh pol zakva s to naredu reku sm da navem zakva da pa vem da sem mu dobr razlog da je blo v zvezi z gvendolino prašu me je če se sploh spomnm jasn sem reku sej je lbezen mojga živlena prašu sm kdaj jo bom lahko vidu pa je reku da kmal
srada
dal sm sobo ampk nočm svoje sobe hočm bit z gvendolino ko sem jo končn vidu je bla lepa kt zmeri hotu sem jo objet in polubt ampk ko sem se prbližu je začla jokt in sestra jo je odpelala
že 8 dni j, kar sem tlele pisu alpa 9 kr pozabm dons sem v sali sreču lepo deklco, z lepmi belmi lasmi na enga me spomina, ampk s ne morm spomnt če se bom spomnu ji bom jutr prnesu daril
dons sem spet vidu lepo deklco vzeu sem rožco z vaze in jo dal nej nasmehnla se je in rekla hvala in velik sva se pogovarjla rekla je da je vsela da sva se srečla in da je končn srečna reku sm da sm tud jest mislam da bova ratla velika prijatla sej mava velik skupnga reku ji bom kar gvendolina ker se mi zdi, da sem enkrat poznou eno gvendolino in to je res en lep ime za mojo novo prijatlco
Prevedel Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 07.09.2011 9:55:20, edited 4 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tole pa je Lonely Songs of Larren Dorr
George R. R. Martin : Na planetu samote
Nekje živi dekle, ki hodi med svetovi.
Ima sive oči in bledo polt in kot pripovedujejo, se njeni črni lasje, med katerimi se prepletajo komaj opazni rdečkasti prameni, prelivajo kot slapovi. Na čelu nosi svetleč, kovinski obroček, ki ji kot temna kronica spenja lase in sem ter tja vrže temno senco čez njene oči. Ime ji je Shaara in ve, kje so zvezdna vrata.
Ne poznamo sveta, kjer se je rodila Shaara in prav tako ne poznamo začetka njene življenjske zgodbe. Kaj pa konec? Tudi konca ne poznamo, saj njene življenjske poti še ni konec in ko se bo to nekega dne tudi zgodilo, se nam še sanjalo ne bo, kako se je vse skupaj končalo.
Poznamo samo sredino njene življenjske zgodbe, pravzaprav le delček legende, malenkosten drobec njenega iskanja. To je zgodba, ki je sicer del večje celote in ki pripoveduje o osamljenem pevcu Larenu Dorrju. In seveda o planetu, na katerem je Shaara za trenutek zastala in kako sta se njuni življenji bežno dotaknili.
***
Sprva je bila tam samo dolina. Zastrta v somraku. Zahajajoče, vijolično sonce je viselo nad slemenom in njegovi žarki so tiho presevali skozi goste krošnje dreves z oguljenimi, temnimi debli in brezbarvnim, nestvarnim listjem. Edini zvok je bilo petje žalobnih ptic, ki so se pripravljale na noč in živahno žuborenje potoka, ki se je po skalnati strugi vil skozi gozd.
Nato je skozi nevidna vrata stopila Shaara. Utrujena in okrvavljena se je pojavila v svetu Larena Dorrja. Na sebi je imela preprosto belo obleko, ki je bila umazana in prepotena, čez ramena pa je imela ogrnjeno težko, krzneno ogrinjalo, ki je bilo popolnoma raztrgano. In njena gola, nežna roka je še vedno krvavela iz treh podolžnih vrezov. Shaara se je vsa tresoča pojavila na bregu potoka, se za hip previdno ozrla okoli sebe in nato pokleknila, da si obveže rane. Čeprav je potok živahno žuborel, je bila temnozelena voda motna. Shaara je bila slabotna in žejna. Ni sicer vedela, če ji grozi še kakšna nevarnost, vendar se je kljub temu napila vode in si umila roke. Kolikor si je pač sploh lahko pomagala s tisto nenavadno, motno vodo. Raztrgala je obleko in si s cunjami obvezala rane. Škrlatno sonce se je spuščalo za gorskimi grebeni in odplazila se je stran od potoka, v zavetišče med drevesi, kjer je izčrpana zaspala.
Shaara se je zbudila v tujem objemu. Skušala se je osvoboditi, vendar jo je moški, ki je imel močne roke, samo še močneje stisnil k sebi, tako da je bila popolnoma nemočna, jo z lahkoto dvignil in odnesel stran. "Kar mirno," je moški spregovoril z blagim glasom in Shaara je nejasno, skozi meglico, zagledala podolgovat moški obraz, ki je izražal nenavadno milino. "Slabotna si in vsak čas se bo znočilo. Na varno morava priti še pred temo," je pojasnil.
Shaara se ni branila. Čeprav je vedela, da bi se morala. Dolgo časa se je že borila in bila je utrujena. Zmedeno se je zazrla vanj in vprašala: "Zakaj?" Nato je nadaljevala, ne da bi počakala na odgovor: "Kdo si ti? Kam me neseš?"
"Na varno," je odvrnil moški.
"Domov?" je zaspano vprašala Shaara.
"Ne, nimam doma. In ga tudi ne bom nikoli imel. No, kljub temu bo vse v redu," je odvrnil tako tiho, da ga je Shaara komaj slišala. Nato je zaslišala pljuskanje vode, ko jo je moški nesel čez potok in na gorskem slemenu pred njima je uzrla grozljivo, zveriženo silhueto gradu s tremi stolpiči. Sonce je sijalo od zadaj, tako da je grad deloval temačno. Kako nenavadno, da gradu malo prej sploh ni bilo tam, jo je še prešinilo.
Nato je zaspala.
***
Ko se je Shaara prebudila, je bil moški tam in jo opazoval. Ležala je v baldahinski postelji, pod celim kupom mehkih, toplih odej, vendar so bile zavese odstrte, moški pa je sedel na nasprotnem koncu sobe, v naslanjaču, ki so ga zastirale sence. S sklenjenimi rokami si je podpiral brado in v njegovih očeh je odsevalo migotanje sveč. "Ali se boljše počutiš," jo je vprašal, ne da bi se premaknil.
Shaara je sedla in se zavedla, da je popolnoma gola. Bliskovito je dvignila roko in se hitro kot misel dotaknila glave. Toda temna kronica je bila še vedno tam. Na svojem mestu. In nedotaknjena. S hladnim, kovinskim robom se je dotikala njenega čela. Shaara se je oddahnila, ponovno položila glavo na blazino in se pokrila z odejo. "Precej boljše," je odvrnila in se šele takrat zavedla, da so njene rane izginile.
Moški se je otožno nasmehnil. Kot da bi po nečem hrepenel. Njegov obraz je imel izrazite poteze, imel je kot oglje črne, kodraste lase, ki so se lenobno vihali čez temne, široko razprte oči. Kljub temu, da je sedel, je bil videti zelo visok. In suh. Na sebi je imel obleko s kapuco iz sivega usnja in prek tega še nekakšno ogrinjalo. "Praske od krempljev," je razmišljajoče spregovoril. " Imela si opraskano vso roko, pa še vso obleko na hrbtu si imela raztrgano. Nekomu nisi posebno pri srcu."
"Čuvaj je bil. Čuvaj pri zvezdnih vratih." Shaara je vzdihnila. "Pri vratih je vedno čuvaj. Sedmerica ne želi, da bi ljudje hodili med svetovi. Mene pa imajo še posebno na piki."
Moški je razklenil roke in jih položil na izrezbarjena naslonjala. Prikimal je, vendar se je v njegovem nasmešku še vedno naziralo hrepenenje. "Torej, tako je to. Poznaš sedmerico in veš, kje so zvezdna vrata." S pogledom se je zadržal na njeni kroni. "Jasno kot beli dan. Krona! Saj bi lahko uganil," je vzkliknil.
Shaara se je zahihitala. "Saj si uganil. Pravzaprav si že vedel. Kdo sploh si? In kakšen planet je to?"
"To je moj planet," je počasi odgovoril. "Dal sem mu že vsaj tisoč imen, vendar se mi nobeno ni zdelo pravo. Nekoč, dolgo je že tega, sem se spomnil imena, ki mi je bilo zelo všeč. Vendar sem ga že pozabil. Meni pa je ime Laren Dorr. No, včasih mi je bilo tako ime, ko sem imel z imenom še kaj početi. Tukaj in zdaj je to kar nekoliko smešno. Toda vsaj pozabil ga nisem."
"Tvoj planet? Mar si kralj? Ali bog?" je vprašala Shaara.
"Da. In še več. Sem pač to, karkoli hočem. Tukaj ni nikogar, da bi mi oporekal," je pritrdil Laren Dorr in se ob tem nasmejal.
"Kaj si naredil z mojimi ranami?" je vprašala.
"Ozdravil sem jih." Laren Dorr je opravičujoče zmignil z rameni. "To je moj svet in zato imam določene moči. Ne ravno takšne, kot bi jih morda rad imel, vendar jih imam kljub temu."
"Oh." Ni bilo ravno videti, da bi bila Shaara prepričana.
"Misliš, da je to nemogoče, kajne? Zaradi krone, kajne? Vendar imaš le delno prav. Dokler nosiš krono, ti seveda ne bi mogel storiti nič žalega. Lahko pa ti pomagam." Laren Dorr se je ponovno nasmehnil in v njegovih očeh se je pojavil moten, zasanjan pogled. "Sicer pa to sploh ni pomembno. Četudi bi ti lahko škodoval, tega ne bi storil nikoli. Veš, Shaara, lahko mi verjameš. Veliko časa je že za mano."
"Kako... Kako poznaš moje ime?" se je zdrznila Shaara.
Laren Dorr je vstal, stopil čez sobo in sedel k njej na posteljo. In predno je odgovoril, jo je prijel za roko. Nežno jo je stisnil in pobožal s palcem. "Da, vem kako ti je ime, Shaara. Ti si dekle, ki hodi med svetovi. Tvoje ime sem zvedel že pred mnogimi stoletji. Takrat, ko je bilo to hribovje še drugačnih oblik in ko je vijolično sonce, ki je bilo še na začetku svojega ciklusa, sevalo v škrlatnem siju. Takrat so prišli k meni in mi povedali, da boš nekega dne prišla sem. Kako jih sovražim! Vseh sedem. In čeprav jih bom vedno sovražil, sem tisti večer z veseljem sprejel vizijo, ki so mi jo poslali. Povedali so mi samo tvoje ime in da boš prišla. Sem. Na moj planet. No, pravzaprav so mi povedali še nekaj, vendar mi je to popolnoma zadoščalo. Bila je nekakšna obljuba. Obljuba konca in začetek spremembe. In na tem planetu je dobrodošla vsaka sprememba. Tukaj sem že več tisoč sončnih ciklusov. Čisto sam. Vsak ciklus pa traja več stoletij. Le malo dogodkov je, s katerimi lahko označujem minevanje časa."
Shaara je nagrbančila čelo. V medli svetlobi sveč so se na stropu komaj opazno svetlikale rdečkaste lučke. Shaara je stresla svoje dolge, temne lase. "Mar je sedmerica lahko zre tako daleč v prihodnost? Mar vedo vse, kar se bo zgodilo?" se je glasno vprašala. Glas se ji je tresel in zazrla se je v Larena Dorrja. "Kaj so ti še povedali?"
"Povedali so mi, da te bom imel rad," je odvrnil in zelo nežno stisnil njeno roko. Iz njegovega glasu je še vedno vela žalost. "Sicer pa to sploh ni bila kakšna posebna prerokba. To sem vedel tudi sam. Nekoč, že dolgo je tega... Mislim, da je bilo sonce takrat rumeno, ko sem se zavedel, da se bom zaljubil v vsakogar, ki me bo nagovoril. Samo da bom slišal glas, ki ne bo odmev mojega lastnega.
***
Shaara se je zbudila ob zori, ko so se prameni jasne, vijolične svetlobe razlili po njeni sobi. Skozi visoko obokano okno, ki ga prejšnji večer še ni bilo tam. Nekdo je zanjo pripravil obleke: ohlapno rumeno ogrinjalo, svetlo rdečo, z dragulji okrašeno obleko in kostim listnato zelene barve. Shaara je izbrala kostim in se hitro oblekla. Ko je že odhajala je za hip zastala in pogledala skozi okno.
Bila je v grajskem stolpu, ki se je dvigoval nad razpadajočim, kamnitim trdnjavskim obzidjem in zaprašenim trikotnim dvoriščem. Na preostalih dveh dvoriščnih vogalih sta se dvigovala še dva stolpiča. Dva zverižena stolpiča s koničastima, stožčastima vrhovoma. Pihal je močan veter, ki je dobesedno bičal vrste in vrste sivih zastavic, ki so stale na obzidju, drugače pa je bilo vse mirno.
Onstran grajskega obzidja pa ni bilo opaziti nobenega znaka, da je tam sploh kakšna dolina. Prav nobenega. Grad z dvoriščem in zveriženimi stolpi je stal prav na gorskem vrhu, vse naokoli pa so se v daljavi dvigale še višje gore, tako da so razgled predstavljale črne skalne gmote, škrbaste kamnite stene in zaledeneli vrhovi vršacev, ki so se lesketali v vijoličnem blesku. Okno je bilo sicer trdno zaprto, vendar se je kar videlo, da zunaj veje mrzel veter.
Vrata Shaarine sobe so bila odprta in dekle je pohitelo navzdol po zavitem, kamnitem stopnišču in preko dvorišča v glavno stavbo. To je bila nizka, lesena zgradba, ki je stala tik ob obzidju in Shaara se je sprehodila skozi številne sobane. V mnogih razen prahu in mraza ni bilo ničesar, nekatere pa so bile bogato opremljene. Končno je le našla Larena Dorrja, ki je ravno zajtrkoval.
Shaara je sedla na prazen stol poleg njega. Miza je bila bogato obložena s hrano in pijačo in vzela je še topel zavitek in se nasmehnila proti svoji volji. In nasmehnil se je tudi Laren.
"Danes bom odšla. Žal mi je, Laren. Poiskati moram zvezdna vrata," je pojasnila med grižljaji.
V Larenu sta se še vedno mešala brezup in melanholija. Tako kot vedno. "To si povedala že včeraj zvečer. Kaže, da sem zastonj čakal tako dolgo," je odvrnil in vzdihnil.
Na mizi je bilo še meso, več vrst peciva, sadje, sir in mleko. Medtem, ko si je Shaara polnila krožnik je povesila pogled, tako da ni gledala Larena v oči. "Žal mi je," je še enkrat dejala.
"Ostani še malo. Pa čeprav samo za kratek čas. Saj si lahko privoščiš. Dovoli, da ti razkažem svoj svet. In da ti zapojem kakšno pesem," je moledoval Laren in se s široko razprtimi, temnimi očmi, utrujeno zazrl vanjo.
Shaara je oklevala. "No... Sicer je res, da bo trajalo kar nekaj časa, da najdem zvezdna vrata. Ta čas si lahko z mano, vendar bom morala potem kljub vsemu oditi. Ne smem prelomiti svoje obljube. Saj razumeš, Laren?"
Laren Dorr se je nasmehnil in nemočno zmignil z rameni. "Seveda. Veš kaj! Vem, kje so zvezdna vrata, tako da ti jih ne bo treba iskati. Ostani z mano kak mesec. Mesec dni, kot ga pojmuješ ti. Nato te bom odpeljal tja," je dejal in jo razmišljajoče opazoval. "Že dolgo, dolgo časa si na poti. Morda potrebuješ počitek."
Shaara je počasi jedla sadje in ga ves čas zamišljeno opazovala. "Morda res," je po premisleku končno spregovorila. "Pri vratih bo čuvaj in pri prehodu mi boš lahko pomagal. Mesec dni niti ni veliko časa. Na nekaterih drugih svetovih sem bila veliko dlje." Nato je Shaari na obrazu zaigral nasmeh in prikimala je. "Prav. Velja," je še dodala.
Laren jo je nežno pobožal po roki. In po zajtrku ji je razkazal svet, ki so mu ga dodelili.
Skupaj sta stala na majhnem balkonu na najvišjem od treh grajskih stolpov. Shaara je bila odeta v temno zeleno barvo, visoki Laren, ki ga je bila sama milina, pa je bil ves v sivem. Bila sta čisto pri miru in takrat se je začela pokrajina okoli gradu spreminjati. Videti je bilo, kot da grajska stavba leti preko nemirnih morij, ki so se nenehno penila in kjer so se iz vodnih globočin dvigovale črne, zmajske glave z dolgimi vratovi in ju opazovale, ko sta lebdela nad njimi. Nato sta se znašla pod zemljo, v ogromni votlini, ki se je svetlikala v mehki, zelenkasti svetlobi, kjer je votlo odmevalo. Velikanski stalaktiti, s katerih je kapljala voda, so s stropa votline segali skoraj do grajskih stolpov, onstran obzidja pa so blejali tropi slepih, belih ovac. Laren se je nasmehnil in tlesknil z dlanmi. V trenutku je okoli njiju zrastla gosta, neprehodna džungla. Drevesa so rastla vsevprek, se prepletala z vejami in se vzpenjala proti nebu. Vsepovsod je bilo polno velikanskih, raznobarvnih cvetov, na obzidju pa so visele zobate opice in vreščale. Laren je ponovno tlesknil z dlanmi, na obzidju v hipu ni bilo ničesar več, blato na grajskem dvorišču se je spremenilo v pesek in Laren in Shaara sta se znašla na neskončno dolgi plaži na obrežju turobnega, sivkastega oceana, medtem ko je nad njima lenobno krožila velikanska, modra ptica s pergamentnimi krili, kar pa je bilo tudi edino gibanje, ki ga je bilo zaznati daleč naokrog. Laren je svoji gostji pokazal vse to in več. In še več. In ko sta ju na koncu že prav v vsakem kotičku njegovega sveta pričakala mrak in tema, je Laren popeljal svoj grad nazaj na gorsko sleme, ki se je dvigovalo nad dolino. Na balkonu se je Shaara zazrla v gozd, kjer jo je našel Laren. Tja, kjer so bila drevesa pokrita s temnim lubjem in slišala je otožne napeve in bridke tožbe žalobnih ptic, ki so se oglašale med prosojnim listjem.
"Saj tole sploh ni slab svet," je pripomnila Shaara in se obrnila k Larenu.
"Ne. Niti ne. Svoje dni sem ga prehodil z mečem in popotno palico. Užival sem kot le kaj. Za vsakim gričem je bila nova skrivnost. Bilo je silno razburljivo," je odvrnil Laren. S pogledom je ošinil dolino, ki je ležala pod njim in položil roke na hladno, kamnito ograjo. Zahihital se je. "Toda tudi tega je že dolgo. Zdaj vem, kaj leži za vsakim gričem. Samo še eno obzorje, ki nima nobenega smisla."
"Predvidevam, da človek lahko živi tudi v hujšem peklu. Tale pa je moj. Samo moj," je še dejal, se zazrl vanjo in značilno zmignil z rameni.
"Saj greš lahko z menoj. Poiščiva zvezdna vrata in pojdiva od tod. Saj so še drugi svetovi. Morda res niso tako lepi in skrivnostni, vendar tam ne boš več sam," je predlagala Shaara.
Laren Dorr je ponovno zmignil z rameni in brezbrižno odvrnil: "Zate je vse tako lahko, Shaara. Saj sem našel zvezdna vrata. Samo skoznje ne morem. Vsaj tisočkrat sem že poskusil. Čuvaj se sploh ne zmeni zame. Ko pa stopim samo korak naprej, za hip še uzrem nek drug svet, nato pa se, kot bi trenil, znajdem na lastnem grajskem dvorišču. Ne. Jaz ne morem zapustiti tega planeta."
Shaara ga je prijela za roko. "To je res žalostno. Da si že tako dolgo osamljen. Veš, Laren, pogumen si kot le kaj. Meni bi se zmešalo že v nekaj letih."
Laren Dorr se je nasmejal, vendar je Shaara zaznala grenkobo v njegovem smehu. "Oh, ljubica. Saj se mi tudi je zmešalo. Tolikokrat, da tega niti ne vem več. Vendar me vedno ozdravijo. Sedmerica vedno poskrbi za moje duševno zdravje." Veter je bil vse bolj hladen in pihalo je vse močneje. Laren je še enkrat zmignil z rameni in prijel dekle čez pas. "Pojdiva! Vrniti se morava v grad, predno se znoči," je še dejal.
Ko sta prišla v grajski stolp, sta se povzpela po stopnišču do Shaarine spalnice in nekaj časa skupaj sedela na njeni postelji. Kasneje, ko je Laren prinesel večerjo, sta jedla in se pogovarjala. Meso je bilo sicer zapečeno s hrustljavo skorjico, vendar je bilo sočno, kruh je bil še topel, vino hladno.
"Zakaj si sploh tukaj? " je nenadoma vprašala Shaara, ki je po slastnem grižljaju zvrnila še kozarec vina. "Kaj si vendar storil, da si tako razjezil sedmerico? Kaj si sploh bil pred vsem tem?" jo je še zanimalo.
"Saj se komaj spominjam. Tega je že tako dolgo. Vse je tako kot v sanjah. Sanje pa... Ne morem se niti spomniti, katere sanje so resnične in kaj so vizije, ki jih je porodila moja blaznost." Laren Dorr je vzdihnil. "Včasih sanjam, da sem bil kralj. Mogočen kralj v nekem drugem svetu in da je bil moj edini zločin to, da so bili ljudje v mojem kraljestvu srečni. In zato, ker so bili srečni in zadovoljni, niso več častili sedmerice in zanemarili so njihova svetišča. In ko sem se nato nekega dne prebudil v svoji spalnici, sem bil popolnoma sam. Ženska, ki je spala ob meni, je izginila, prav tako je izginila vsa služinčad in ko sem stopil iz gradu, sem videl, da ni nikjer več ljudi in da je izginilo moje celotno kraljestvo."
"Seveda pa se medlo spominjam tudi drugačnih sanj. Da sem bil bog. No, skoraj bog. Imel sem drugačne moči in znanja, kot jih je imela sedmerica. Bali so se me, prav vsi, saj sem bil kos vsakomur od njih. Nisem pa se mogel spopasti z vsemi naenkrat in prav v to so me tudi prisilili. Sedmerica me je premagala, mi pobrala skoraj vse moči in me pustila samega na tem zakotnem planetu. Kakšna kruta ironija! Kot bog sem učil ljudi, da morajo živeti v sožitju in da se lahko samo z ljubeznijo, smehom in medsebojnim razumevanjem ubranijo pred temačnimi silami. In sedmerica mi je vzela prav to."
"To pa sploh ni najhujše. So trenutki, ko sem prepričan, da se tu že od vekomaj. Da sem se rodil tukaj nekoč v davnih časih in da so vsi moji spomini lažni. Zato, da bi še bolj trpel."
Medtem, ko je Laren Dorr govoril, ga je Shaara pozorno opazovala, vendar pa je moški sploh ni videl. Strmel je v prazno, nekam daleč proč, v njegovem odsotnem pogledu pa so se nazirale izgubljene sanje in napol pozabljeni spomini. Govoril je počasi in njegov glas je še najbolj spominjal na megličasto kopreno, ki se nenehno dviga in spušča po pobočjih in tako prikriva najrazličnejše skrivnosti. In že samo iz njegovega pogleda je bilo več kot očitno, da gre tukaj za skrivnosti, ki so malodane nedoumljive in tako skrite radovednim očem, da jih ne bo nikoli uzrlo človeško oko.
Laren Dorr je utihnil in v njegovih očeh se je ponovno utrnila iskra življenja. "Veš, Shaara, morala boš biti zelo previdna. Če te dobijo, ti tudi krona ne bo pomagala. Bledični otrok Bakkalon te bo raztrgal, NaaSlas se bo naslajal s tvojo bolečino in Saagael ti bo zmrcvaril dušo."
Shaara je zadrhtela, odrezala nov kos mesa in ugriznila. Meso je bilo že hladno in trdo in šele takrat je opazila, da so sveče že skoraj dogorele. "Koliko časa je sploh minilo? Kako dolgo sem poslušala Larena Dorrja?" jo je prešinilo.
"Malo počakaj!" je nenadoma dejal Laren Dorr in odšel iz sobe, skozi vrata, poleg katerih je bilo še malo prej okno, zdaj pa je bila tam samo še sivkasta, kamnita stena. Z zadnjimi sončnimi žarki so na grajski stavbi namreč izginila tudi vsa okna in okenske odprtine so se spremenile v kamen.
Minilo je le nekaj trenutkov in Laren Dorr se je vrnil k Shaari, čez rame pa je imel na usnjenem jermenu obešeno kitaro iz črne ebenovine. Shaara še nikoli prej ni videla takšnega instrumenta. Kitara je imela šestnajst strun in prav vse so bile različnih barv. Pod strunami so bile na dolgem, lesenem vratu vstavljene podolgovate, svetlobne intarzije, ki so se medlo svetlikale v temnem lesu. Laren Dorr je postavil nenavadno glasbilo na tla, vrh instrumenta naslonil na ramo in nežno, razmišljajoče pogladil zloščeni, leseni trup. Kitaro je oblila medla svetloba in sobo je za hip preplavila melodija, ki pa je v hipu zamrla.
"To je moja prijateljica," je pripomnil Laren Dorr in se nasmehnil. Še enkrat se je dotaknil inštrumenta in ponovno so sobo napolnili zvoki glasbe, ki pa so takoj zamrli. Zvoki glasbe, ki so še najbolj spominjali na izgubljene note brez napeva. In nato, ko se je Laren Dorr dotaknil še svetlobnih intarzij na vratu glasbila, je v zraku zamigljalo in za delček sekunde se je po vsej sobi prelil še cel spekter najrazličnejših barv.
Nato je Laren Dorr zapel:
"Sem princ samote
in prazno je moje kraljestvo..."
Laren je z blagim, čutnim glasom, nekoliko pridušeno zapel začetno melodijo. Shaaro je pesem popolnoma prevzela, vendar se kasneje, čeprav je slišala prav vsako besedo, ni mogla spomniti ničesar. Napev jo je bežno oplazil, se dotaknil njene duše, nato pa se je pesem začela razblinjati in se tako hitro porazgubila v koprenasti meglici domišljije, da se Shaara ni spomnila niti ene same besedice več. Glasba, ki je bila polna koprnenja in melanholije, je Shaaro, ki so jo napevi navdihnili do te mere, da je prisluhnila skrivnostnim obljubam številnih, še neizpovedanih povesti, globoko presunila. Tudi sveče v sobi so zaplapolale močneje in svetlobni prameni, ki so poplesovali vse naokrog so postajali vse svetlejši, tako da je bila soba kmalu popolnoma razsvetljena.
Besede, glasba, svetloba. Laren Dorr je vse to združil v celoto in stkal enkratno, nepozabno vizijo. Shaara ga je takrat videla tako, ko se je sam videval v sanjah. Kot visokega, mogočnega in ponosnega kralja, s prodornimi očmi in prav s takšnimi črnimi lasmi, kot jih je imela sama. Princ samote je bil odet v slepečo belino. Na sebi je imel tesno se prilegajoče hlače, srajco z močno razširjenimi rokavi, čez ramena pa je imel ogrnjen velikanski plašč, ki je tako vihral za njim kot snežinke, ki poplesujejo v vetru. Na glavi je imel bleščečo, srebrno krono, okrog pasu pa mu je visel dolg, ozek meč, ki se je bleščal prav tako kot njegova krona.
Vizije iz sanj. Časi, ko je mladi Laren Dorr še živel v svetu, ki so ga podolgem in počez lenobno prepredali modri kanali in ki je bil vsevprek posejan z očarljivimi, slonokoščenimi minareti. Časi, ko se je še vse vrtelo okoli njega in ko sta neskončne, brezskrbne dneve zapolnjevala samo veselje in smeh. Časi, ko je imel Laren Dorr še polno prijateljev in ljubic. In seveda tudi tisto žensko, ki mu je pomenila čisto vse in katero jo je popeljal v čarobni svet glasbe in svetlobe. Nato pa je bilo nenadoma vsega konec. Zavladala je tema in Laren Dorr se je znašel na planetu samote.
Svetloba je začela ugašati, glasba je postajala vse bolj melanholična, besedilo vse bolj otožno. Shaari se je dozdevalo, kot da melodija, ki je počasi zamirala, ječi od bolečine. Videla je, kako se je Laren prebudil v svojem gradu. Sam. Zapuščen. Gledala je, kako je hodil iz sobe v sobo in ko ni našel nikogar, stopil še ven. V svet, ki ga ni videl še nikoli prej. Opazovala ga je, kako je zapustil grad in se napotil proti meglicam, ki so se nazirale na obzorju. Kot da je upal, da se tam daleč, v neki daljni vasici, v nebo vije dim. In nato je Laren Dorr hodil še naprej in naprej. Pred njim so se odstirala vedno nova obzorja in ogromno, zabuhlo, rdečkasto sonce se je počasi razbarvalo v oranžno in dolgo zatem še v rumeno barvo. Njegov svet pa je bil še vedno prazen. Prehodil je prav vsak košček tega planeta samote, ki si ga je Shaara, še ne tako dolgo tega, ogledala z njim. In ko ga je skoraj že minila vsa volja do življenja, si je končno zaželel domov. In tedaj se je pred njim pojavil njegov grad. Do takrat pa je njegova, nekoč bela obleka, že davno izgubila snežno belino.
Minevali so dnevi, leta in stoletja in v vsem tem času se Laren Dorr, ki mu sčasoma prav nič ni bilo več mar, resnici na ljubo pa se mu je že tudi nekoliko zmešalo, ni postaral niti za en sam dan. Planet samote se je v teku nadaljnjih tisočletij še naprej kopal v raznobarvnih sončnih žarkih: zelenih, vijoličnih, kovinsko modrih, vendar pa je na planetu z vsakim sončnim ciklusom izginilo tudi vse več barvnih odtenkov. Zato je Laren Dorr še naprej lahko prepeval samo o neskončnih, samotnih dnevih in nočeh, saj ga je le še glasba ohranjala pri zdravi pameti.
Shaara, ki je še komaj slišala tihi, izginjajoči napev melodije, se je še kako dobro zavedala, kako je bilo Larenu Dorrju takrat pri duši. Sanjska vizija se je razblinila, glasba je zamrla in ko so se porazgubili še zadnji odtenki Larenovega, blagega, čutnega glasu, je gostitelj zastal in se nasmehnil. Shaara se je šele takrat zavedela, da drgeta.
"Hvala ti," je princ samote še nežno spregovoril, obesil kitaro čez rame, zmignil z rameni in izginil v noč.
***
Čeprav je bilo naslednje jutro zelo hladno, bilo pa je tudi oblačno, je Laren Dorr odpeljal Shaaro v gozd. Na lov. Njun plen naj bil bila nekakšna sloka divjad, ki je še najbolj spominjala na križanca med gazelo in divjo mačko. Žival je bila tako hitra, da se ji nista mogla niti dobro približati, prav tako pa sta morala biti še kako previdna, saj so bili njeni zobje ostri kakor britev. Vendar Shaare to ni motilo, saj je videla smisel lova v zalezovanju in ne uplenjanju divjadi. V roki je stiskala lok, ki ga v vsem času ni niti enkrat napela, čez rame ji je visel tul s črnimi, lesenimi puščicami, ki so bile izrezljane iz taistih veličastnih dreves, ki so ju obdajala in tek skozi temačni gozd jo je navdajal z naravnost enkratnimi, neponovljivimi občutki. Laren in Shaara sta bila odeta v tesno se prilegajočo, sivkasto kožuhovino, na glavah pa sta imela lovske kapuce. Medtem, ko sta tekla in ko se je pod njunima nogama drobilo šelesteče listje, ki je bilo krhko kot steklo, je Shaara ujela bežen nasmešek, ko se ji je Laren Dorr nasmehnil izpod svoje kapuce.
Potem, ko sta se Laren Dorr in Shaara utrujena vrnila v grad, ne da bi na lovu prelila eno samo kapljo krvi, je Laren v glavni jedilnici priredil veličastno gostijo. Sedla sta za ogromno, več kot deset metrov dolgo mizo in se nasmehnila eden drugemu. Shaara je med večerjo opazovala oblačne gmote, ki so se valile mimo okna, pred katerim je sedel Laren, ko se je znočilo, pa so se okna ponovno spremenila v kamen.
"Zakaj se okna spreminjajo v kamen? Ali greš ponoči sploh kdaj ven? Kaj se vendar dogaja?" je vprašala Shaara.
Laren Dorr je zmignil z rameni. "Ne. Ponoči ne hodim ven. Veš, tukaj je ponoči nevarno," je odvrnil, srknil požirek kuhanega vina iz velikanske, z dragulji okrašene čaše in nadaljeval: "Shaara... Daj, povej mi, ali tam, kjer si doma, ponoči svetijo zvezde?"
Shaara je prikimala. "Da. Dolgo je že tega, vendar se še vedno spomnim, da so bile doma noči temne in da so na nebu sijale zvezde. Bile so kot drobcene, svetlobne pikice in so bile zelo, zelo daleč. Včasih se je dozdevalo, kot da so te svetlobne pikice med seboj povezane in da sestavljajo nekakšne vzorce. Na mojem svetu so ljudje takšnim zvezdnim kopicam dajali imena in potem o njih pripovedovali zgodbe."
Laren Dorr je prikimal. "Mislim, da bi mi bil tvoj planet zelo všeč. "Tudi pri meni doma je bilo podobno. Samo da so bile zvezde najrazličnejših barv in da so se nenehno premikale po nebu. Bile so kot nekakšne nestvarne svetilke, ki so razsvetljevale nočno nebo. Včasih pa so se zvezde zagrnile v prosojne meglice in takrat je njihov sij le medlo osvetljeval pokrajino pod seboj. Takrat sem pogosto hodil jadrat. S tisto, ki sem jo ljubil. Tako, da sva skupaj opazovala zvezde. Tisti čas je bil pravšnji za petje pesmi." Laren je ponovno postajal vse bolj in bolj otožen.
Počasi se je v sobano prikradel mrak. Mrak in tišina. Hrana se je shladila in Shaara je še komaj razbirala Larenov obraz na nasprotnem koncu mize. Zato je vstala, stopila k njemu in sedla tik poleg njega na mizo. Laren Dorr je prikimal in se nasmehnil. Nenadoma je v sobani završalo in vzdolž sten so se prižgale bakle. Laren je svoji gostji ponudil novo čašo vina in ko jo je Shaara vzela iz njegovih rok, so se njeni prsti za trenutek zadržali na njegovi roki.
"Tudi jaz se spominjam takšnih dogodkov. Ko je pihal topel veter in v bližini ni bilo ljudi, sva s Kaydarjem legla v pesek in ležala skupaj kar tako na prostem," je povedala Shaara in oklevajoče pogledala Larena Dorrja.
Laren se je vprašujoče zazrl v Shaaro. "Kaydar?"
"Laren, mislim, da bi ti bil Kaydar všeč. In tudi ti njemu. Bil je visok, rdečelas in živahnih oči. Iz njega je kar žarela volja po življenju. Tudi Kaydar je imel nadnaravne moči, tako kot jaz. Vendar se z njim nisem mogla niti primerjati. In nato je neko noč izginil. Niso ga ubili. Sedmerica ga je ugrabila in izgnala iz mojega sveta. Tako sem izgubila svojega ljubljenega in ga iščem vse od takrat. Vem kako priti skozi zvezdna vrata in ker nosim krono, me ni lahko ustaviti."
Laren je spil požirek vina in opazoval odsev bakle na svoji kovinski čaši. "Shaara, saj je vendar neskončno število svetov," je naposled le dejal.
"Nesmrtna sem, Laren. Tako kot ti. Časa mi ne manjka. Našla ga bom."
"Mar ga tako močno ljubiš?"
Shaara je sicer skušala ostati brezbrižna, vendar ji je kljub temu na obrazu za hip zaigral ljubeč nasmešek. "Da," je tiho priznala s pridušenim glasom. "Da, tako zelo ga ljubim. Bila sem srečna. Le kratek čas sva bila skupaj, vendar sem bila presrečna. In tega mi sedmerica ne more vzeti. Že ob samem pogledu nanj mi je bilo toplo pri srcu. In kako mi je bilo lepo, ko me je objel. In se nasmehnil."
"Oh," je zamrmral Laren in čeprav mu je čez lice šinil nasmešek, je bilo mogoče slutiti, da se ga je polastila potrtost. Zavladala je mučna tišina, ki je ni in ni hotelo biti konec.
Končno se je Shaara le obrnila k njemu in spregovorila: "Močno sva se oddaljila od najinega začetnega pogovora. Laren, še vedno mi nisi povedal, zakaj se ponoči okna spremenijo v kamen?"
"Oh, to. Shaara, dolgo pot si že prehodila od doma. Povej mi, če si ti, ki hodiš med svetovi, že kdaj videla svetove brez zvezd?"
"Seveda, Laren. Videla sem že mnogo takih svetov. Bila sem v osončju, kjer okoli sonca, ki je samo še pepelnat ogorek, kroži en sam, velikanski planet. In tam ponoči, na brezkrajnem, praznem nebu, ne sije niti ena sama zvezda. Obiskala sem svet namrščenih burkežev. Tam sploh ni neba in sonca svetijo kar iz morskih globin. Hodila sem po puščah planeta Carradyne in opazovala čarovnike, ki so pomočjo črne magije zažgali mavrico, da je razsvetljevala pokrajino, ki je ni nikoli obsijalo sonce."
"Na mojem svetu ni zvezd," je povedal Laren Dorr.
"Pa menda ne, da te je tega tako strah, da si ponoči ne upaš ven?"
"Ne. Seveda ne. Vendar pa je namesto zvezd ponoči na nebu nekaj popolnoma drugega. Te morda zanima? Ali si za to, da pogledava?" je vprašal Laren Dorr in se zazrl v svojo gostjo.
Shaara je prikimala.
Završalo je in bakle so ugasnile. Prav tako, kot so se malo prej prižgale in v sobani je zavladala trda tema. Laren Dorr se ni niti ganil, Shaara pa se je presedla, tako da je lahko opazovala kamnito steno, kjer je bilo še malo prej okno, ki se je spremenilo v kamen. Nenadoma je kamnita stena razpadla v prah in skozi okensko odprtino, ki je zazijala za Larenom, se je od zunaj v grajsko sobano prelila svetloba. In to kljub temu, da je bila zunaj trda noč. Nato je Shaara na nočnem nebu uzrla velikansko temno gmoto, ki je bila višja od najvišjih gora in ki je malodane zastrla nebesni svod. Povsem razločno je videla, da se je gromozanska, temna prikazen premaknila, obenem pa se je v njeni notranjosti tako močno zableščalo, da je sij popolnoma razsvetlil zaprašeno, grajsko dvorišče in razpadajoče, kamnito obzidje, ki je bilo dobesedno posejano z zastavicami. Shaara je bila popolnoma zmedena in ko je dvignila pogled, se je zavedela, da se je pošastni stvor zazrl naravnost vanjo. Iz njegove temačne notranjosti je sicer predirala svetloba, vendar je Shaara še kako dobro vedela, da se s popolno temo, ki jo je poosebljalo bitje in ki je po obliki celo nekoliko spominjalo na človeško podobo s kapuco in ogrinjalom, ne more primerjati niti najbolj črna noč. Takrat je Shaaro za hip preplavila takšna tema, takšna brezdanja in ostudna črnina, da se ji je dobesedno zastalo srce. Zavladala je takšna tišina, da je Shaara slišala samo še Larenovo dihanje, bitje lastnega srca in oddaljeni napev žalobne ptice. V glavi pa ji je odmeval demonski krohot.
Velikanska temna podoba na nebu se je zagledala v Shaaro, jo prebodla s pogledom, se zažrla v njeno dušo in jo navdala s takim hladom, da je dekle popolnoma odrevenela in ni mogla več niti treniti z očmi. Temačni stvor se sprva ni niti ganil, nato pa se je obrnil, dvignil roko in kar naenkrat se je poleg njega pojavilo še nekaj. Kot da je daleč, daleč stran stal droben, rdečelas možiček živahnih oči, ki je v hudi duševni bolečini klical njeno ime.
Shaara je kriknila in se obrnila stran. Ko se je ponovno ozrla nazaj, je okenjska odprtina že izginila. Samo stena iz masivnega kamenja, na kateri so gorele bakle, je lahko obvarovala Shaaro pred hudo, nočno moro. In seveda Laren Dorr, ki jo je nežno objel in stisnil k sebi. "To je samo vizija," je tiho dejal in jo pogladil po laseh. "Veš, tudi sam se ponoči preizkušal. In trpel. Vendar to sploh nima nobenega smisla. Ves čas me opazujejo. Sedmerica. Enkrat eden, drugič drug. Predobro jih poznam. Pojavijo se tam daleč na nebesnem svodu in v zlovešči svetlobi nočne temine neba trpinčijo moje najdražje. Zdaj pa se nič več ne oziram v nebo. Ponoči ne hodim ven, okna sem spremenil v kamen in prepevam...?
"Počutim se, kot da me je nekdo... zlorabil," je izdavila Shaara, ki je še kar naprej drgetala.
"Pridi! Greva gor, da boš s sebe sprala to gnusobo. Potem ti bom pa zapel," je rekel Laren Dorr, jo prijel za roko in odpeljal v grajski stolp.
Medtem ko je Laren Dorr pripravljal in uglaševal svoj glasbeni instrument, si je Shaara privoščila vročo kopel. In ko je stopila v spalnico, od nog do glave ovita v velikansko, puhasto brisačo, je bil gostitelj pripravljen. Shaara je sedla na rob postelje, si sušila lase in čakala.
In Laren Dorr jo je popeljal v svet vizij.
Tokrat je pel o drugačnih sanjah. Pel je o časih, ko je bil še bog in ko je bila sedmerica njegov najhujši sovražnik. Tokrat je bil napev divji, razbijaški, ki so ga prebadali občasni siloviti, svetlobni bleski in tresoče vibracije strahu, vse skupaj pa je tvorilo škrlatno bojišče, na katerem se je v snežno belino odeti Laren Dorr bojeval s sencami in podobami nočnih mor. Sedem jih je bilo. Sedem pošastnih, temačnih stvorov, ki so ga obkrožili in suvali proti njemu s kopji iz najbolj temne črnine, medtem ko se je Laren Dorr branil z ognjenimi bliski. Ob koncu pesmi, ko je sedmerica premagala osamljenega belega vojščaka, je svetloba vse bolj medlela in tudi melodija je postajala vse bolj otožna in melanholična. Na koncu so se sanjske vizije dolgih stoletij osamljenosti, ki so sledile bitki, nekako zlile med seboj in pesmi je bilo konec.
Toda še predno je zamrla zadnja nota in predno so se porazgubili poslednji toni te sanjske vizije, je Laren Dorr ponovno zabrenkal. To je bila nova pesem. Pesem, ki si jo je sproti izmišljal. Laren Dorr, ki je s svojimi dolgimi, gracioznimi prsti drsel po strunah, je nekajkrat okleval, večkrat znova preigral posamezne takte, pa tudi glas se mu je tresel, saj si je sproti izmišljal tudi besedilo. Shaara je seveda vedela za kaj gre, saj je prepeval o njej. Laren Dorr je zapel balado o njenem iskanju in večni ljubezni, o svetovih, ki jih ni in ni bilo konca, o njeni temni kronici in o čuvajih, ki so ji skušali preprečiti prehod v nove svetove s prevarami, lažmi ali pa so jo skušali zaustaviti kar s svojimi nagnusnimi kremplji. Laren Dorr je povzel sleherno besedo, ki mu jo je zaupala Shaara in jo tudi zapel. In tako so se v spalnici, kjer sta sedela, začele pojavljati panorame tujih, nestvarnih svetov. Planetov, kjer so velikanska bela sonca svetila kar iz morskih globin, vsenaokrog pa se je dvigovala vroča para. Svetov, kjer so starodavni magi zažigali mavrice, da so se obvarovali pred temo, saj tam pokrajine ni nikoli obsijalo sonce. In Laren Dorr je zapel tudi o Shaarini večni ljubezni, o Kaydarju, in nekako mu je uspelo, da je ujel žar dekletovih čustev in njenega ljubimca upodobil prav takega, kot je bil. S tem pa je Shaari ponovno obudil že skoraj izgubljeno vero v njeno večno poslanstvo.
Toda napev pesmi je nekako obvisel v zraku. Kot da bi bilo potrebno še nekaj povedati, nobeden od njiju pa ni vedel, kaj vse se bo še zgodilo. In tako se pesem sploh ni končala, saj zato še ni napočil čas.
Shaara je bila vsa v solzah. "Hvala ti, Laren. Hvala ti, ker si mi ponovno dal Kaydarja," se je zahvaljevala svojemu gostitelju.
"Saj je bila samo pesem. Že dolgo nisem zapel nobene nove pesmi," je samo odvrnil Laren Dorr, zmignil z rameni, se pri vratih, kjer je stala Shaara, nalahno dotaknil njenega lica in jo ponovno zapustil.
Shaara je zaklenila vrata in nato počasi stopala od sveče do sveče in s svojim dihom spreminjala svetlobo v temo. Nato je položila brisačo na stol, se splazila pod odeje in tako dolgo, dolgo ležala, dokler se ni končno pogreznila v sen.
Ko se zbudila je bil še vedno mrak. Ni vedela, kaj jo je prebudilo, odprla je oči in še naprej negibno ležala v postelji. Čeprav je s pogledom preletela sobo ni opazila ničesar novega.
Nato pa ga je le zagledala. Laren Dorr je sedel na stolu na nasprotni strani sobe in si s sklenjenimi rokami podpiral brado. Tako kot takrat, ko ga je videla prvič. Njegov pogled je bil umirjen, oči pa je imel široko razprte. Bil je čisto pri miru. "Laren!" je tiho poklicala Shaara, kot da še vedno ni bila popolnoma prepričana, da je temna postava na drugem koncu sobe zares on.
"Da," je spregovoril Laren Dorr, ki se še vedno ni niti ganil. "Veš, Shaara, tudi prejšnjo noč sem te opazoval kako spiš. Še predstavljati si ne moreš, kako dolgo sem bil sam. In kmalu bom zopet sam. Celo takrat ko spiš, se ne morem načuditi, da si tukaj."
"Oh, Laren," je tiho zašepetala Shaara, premolknila in nato sta se nekaj dolgih trenutkov, kot da bi se pogovarjala brez besed, nemo opazovala. In potem, ko je Shaara odgrnila odejo, je Laren Dorr vstal in stopil k njej.
***
Tako Shaara kot Laren sta videla, kako so minevala stoletja. In tudi celo stoletje jima ni pomenilo nič več kot mesec dni ali en sam trenutek.
Po tisti noči sta Laren in Shaara spala skupaj. Vsak večer je Laren svoji ljubljeni prepeval pesmi, ko se je stemnilo sta se pogovarjala ure in ure, podnevi pa sta se gola kopala v bližnjem, kristalno čistem jezercu, v katerem je odsevalo veličastno, škrlatno nebo. Ljubila sta se na obali iz sipkega, belega peska in ves čas govorila o ljubezni. Spremenilo pa se ni prav nič. Čas se je iztekal. In tako sta tisti večer, ko je ostal samo še en sam dan do konca, skupaj odšla po senčnati poti skozi gozd do kraja, kjer jo je Laren prvič našel.
Čeprav je Laren v mesecu dni, ki ga je preživel s Shaaro, ponovno spoznal smeh, je bil tokrat popolnoma tiho. Hodila sta počasi in Laren je ves čas krčevito stiskal njeno roko. Prevevalo ga je otožno, temačno razpoloženje, ki se je kar nekako skladalo s temno, svileno srajco, ki jo je imel na sebi. Ko sta končno prispela do potoka, je Laren Dorr sedel na breg in povlekel Shaaro k sebi. Sezula sta si škornje in si v hladnem potoku hladila noge. Bil je topel večer, vel je nemiren vetrič, začele pa so se oglašati tudi že prve žalobne ptice.
"Iti moraš," je nenadoma dejal Laren Dorr, ki je še vedno stiskal Shaarino roko, vendar je ni hotel pogledati v oči. Larenove besede so imele v sebi nekaj dokončnega, nekaj o čemer ni bilo mogoče razpravljati.
"Da," je s pridušenim glasom odvrnila Shaara, ki jo je prav tako obšla globoka otožnost.
"Rad bi zapel, pa ne morem. Ostal sem popolnoma brez besed. Rad bi ti pričaral vizijo sveta, na katerem je nekoč vladala samota. Sveta, ki ima dovolj lepote, čudes in skrivnosti, manjkajo pa le oči, ki bi jih občudovale. Sveta, na katerem bi lahko živela midva in kjer bi imela otroke. Pa čeprav so noči polne zla... Sicer pa so se ljudje spopadali z zloveščo temino noči tudi na drugih svetovih in v drugih časih. Veš, Shaara, ljubil bi te z vsem svojim bitjem. Naredil bi vse, kar je v moji moči, da bi te osrečil."
"Laren..." je začela Shaara, vendar jo je Laren Dorr utišal s pogledom.
"Da, vse to bi lahko naredil, vendar za kaj takega nimam nikakršne pravice. Ti pripadaš Kaydarju in samo z njim si lahko srečna. Samo kak bedni, vase zaverovani ničvrednež bi te skušal prepričati, da bi se odrekla lastni sreči in ostala z njim. Kaydar je smisel in radost tvojega življenja, Shaara. Pri meni bi našla samo bedo in žalost. In seveda pesmi. Pesmi samote. Shaara, predolgo sem že osamljen. Tema se je naselila v meni in ne smem dopustiti, da bi začela še tebi razjedati dušo. Kljub vsemu pa..."
Shaara je prijela njegovo roko, jo dvignila k ustnicam in jo na hitro poljubila. "Pojdi z menoj, Laren, " je rekla in naslonila glavo na njegovo ramo. "Ko bom stopala skozi zvezdna vrata, primi mojo roko in morda bo moja temna kronica zaščitila tudi tebe," je še dodala.
"Shaara, storil bom vse, kar boš hotela. Čeprav ne verjamem, da mi lahko kdorkoli pomaga," je vzdihnil Laren Dorr in nadaljeval. "Pred teboj je še neskončno število svetov. Ni in ni jim konca. Vem, da ne boš ostala tukaj. Tako pač je. In morda je tako še najbolje. Sicer pa tega niti sam ne vem več. Tudi ljubezni se spomnim le bolj megleno. Sicer je res, da jo prepoznavam, vendar pa se tudi spomnim, da ljubezen nikoli ne traja dolgo. Kaj bi se zgodilo, če bi ostala tukaj, kjer se nič ne spreminja? Pa še nesmrtna sva! Saj si ne bi mogla kaj, da se ne bi začela dolgočasiti. Sčasoma morda celo sovražiti. Prav gotovo nočem, da bi se zgodilo kaj takega." Laren Dorr je dvignil pogled in se zazrl v Shaaro. Na licu mu je zaigral žalosten, boleč nasmešek. "Zdi se mi, da si Kaydarja poznala le kratek čas, saj ga drugače ne bi mogla biti tako ljubiti. In ko ga boš nekega dne ponovno našla, bo polagoma izginil tudi čar ljubezni. In takrat ga boš dokončno izgubila. Skoraj bi rekel, da se v meni kljub vsemu skriva zvijačna sebičnost, saj se boš potem morda spomnila name."
Shaara je tiho zajokala. Laren jo je nežno privil k sebi in jo poljubil. Shaara mu je poljub vrnila in nato sta tako objeta in ne da bi spregovorila eno samo besedico, sedela vse dokler vijolično nebo ni začelo počasi temneti. Spuščal se je mrak. Takrat sta obula škornje, vstala in Laren se je nasmehnil ter jo je še enkrat objel.
"Res moram iti. Moram. Toda , ko te zapuščam, mi je tako težko mi je pri srcu. Saj mi verjameš, kajne Laren!"
"Seveda verjamem. Sicer pa mislim, da te ljubim prav zato, ker odhajaš. Zato, ker ne moreš pozabiti Kaydarja in ker ostajaš zvesta svojim obljubam. Nikoli te ne bi mogel tako ljubiti, če ne bi bila taka kot si. Shaara, ti si dekle, ki hodi med svetovi. Mislim, da se te sedmerica boji veliko bolj kot kateregakoli boga, ki se jim je kdajkoli zoperstavil."
"Oh! Nekoč si dejal, da se boš zaljubil v vsakogar, ki te bo nagovoril. Samo da boš slišal glas, ki ne bo odmev tvojega lastnega."
Laren Dorr je zmignil z rameni. "Saj veš, kako dolgo je že tega, ljubezen moja."
Nato sta se vrnila v grad. Še preden se je znočilo. Laren Dorr je pripravil poslednjo večerjo in pred njima je bila še poslednja noč. Noč, v kateri naj bi Laren Dorr zapel tudi poslednjo pesem. Tisto noč nista niti zatisnila očesa in Laren Dorr je zapel svoji ljubljeni tik pred zoro. Pesem ni bila čisto nič posebnega. Pripovedovala je o popotnem trubadurju, ki je živel na nekem daljnem, neznanem svetu. Pravzaprav se popotnem pevcu ni zgodilo čisto nič, kar bi bilo vredno omembe, pesem je bila nekako brezciljna in Shaara sploh ni mogla doumeti zakaj sploh gre. Laren Dorr je igral ravnodušno in prav nič zavzeto, tako da je bilo njuno slovo kar nekoliko mučno. Kar pa je bilo glede na to, da je ločitev oba močno prizadela, povsem razumljivo.
Laren Dorr, ki se je poslovil s sončnim vzhodom in se šel preobleč, je obljubil, da jo bo počakal na grajskem dvorišču. In res. Ko je Shaara prišla na dvorišče, jo je tam že čakal Laren Dorr. Bil je miren, samozavesten in nadvse prijazno se ji je nasmehnil. Odet je bil v bleščečo belino: široke hlače, srajco s širokimi rokavi in veliko, težko ogrinjalo, ki je vihralo v vse močnejšem vetru. Vendar pa je vzhajajoče sonce omadeževalo njegovo snežno belo obleko z vijoličnimi žarki.
Shaara je stopila k njemu in ga prijela za roko. Na sebi je imela obleko iz grobega usnja, za pasom pa je imela bodalo. Za boj s čuvajem. Njeni črni lasje, med katerimi so se prepletali komaj opazni rdečkasti in vijolični prameni so plapolali v vetru, na čelu pa je imela temno kronico. "Zbogom, Laren. Želim si, da bi ti lahko dala več," je zašepetala.
"Dala si mi več kot dovolj. Spominjal se te bom v stoletjih, ki prihajajo. V neskončnih sončnih ciklusih, ki so še pred menoj. Veš, Shaara, od zdaj naprej bom čas meril po tebi. Ko bo nekega dne vzšlo kovinsko modro sonce, si bom dejal, da je to prvi modri sončni ciklus po tem, ko si me zapustila."
Shaara je prikimala. "Tudi jaz ti nekaj obljubim. Nekega dne bom našla Kaydarja in ga osvobodila. Nato se bova vrnila sem in ti pomagala v boju s temačnimi silami sedmerice."
Laren je skomignil z rameni. "Prav. Če me slučajno ne bo tukaj, mi pustita sporočilo," je dejal in se nasmehnil.
"Rekel si, da me boš popeljal do zvezdnih vrat. Saj boš, kajne?" je dejala Shaara.
Laren se je obrnil in pokazal na najnižji, kamniti stolp, ki je ves zamazan s sajami. Na dnu stolpa so bila široka, lesena vrata. Laren Dorr je iz žepa izvlekel ključ.
"Zvezdna vrata? Tukaj? Pa menda ne, da so kar v gradu?" se je čudila Shaara, ki še nikoli prej ni bila v nizkem stolpiču.
"Da, tukaj so," je odvrnil Laren Dorr. Skupaj sta stopila preko grajskega dvorišča, Laren je vstavil velikanski, kovinski ključ v ključavnico in začel odklepati. Shaara se je še zadnjič ozrla naokrog in medtem, ko ji je žalost razjedala srce s pogledom objela prazne grajske stavbe, zapuščene stolpe, sivo, prašno dvorišče in golo, prazno obzorje, ki se je razprostiralo onstran visokih, ledenih vršacev. Vladala je grobna tišina, slišati je bilo samo škrtanje ključavnice, ki jo je odklepal Laren, na grajskem obzidju so plapolale sive zastavice, na dvorišču pa se je dvigoval prah, ki ga je raznašal veter. Shaara je zadrgetala. Vse bolj in bolj jo je navdajal občutek samote.
Končno je Laren Dorr odklenil vrata in jih odprl nastežaj. V notranjosti stolpa ni bilo ničesar. Samo megla. Zid valujoče megle. Nobenega zvoka, svetloba ali barve ni bilo. "Moja gospa, tukaj so zvezdna vrata, " je naznanil princ samote.
Shaara je opazovala prehod v tuje svetove in se spraševala na kak planet bo stopila tokrat. Tega seveda ni mogla vedeti. Tega ni vedela nikoli. Morda pa bo to le svet, v katerem bo našla Kaydarja. Nenadoma je na svojem ramenu začutila Larenovo roko. "Zakaj oklevaš," jo je tiho vprašal.
"Nekje mora biti čuvaj. Pri vsakih zvezdnih vratih je čuvaj," je odvrnila, s pogledom hitro ošinila bližnje dvorišče in prijela nož.
"Da. Vedno je nekje kak čuvaj," je vzdihnil Laren Dorr in nadaljeval: "Nekateri te bodo skušali raztrgati s svojimi kremplji, drugi bodo storili vse, da bi se izgubila, tretji te bodo skušali zvabiti skozi napačna vrata. Nekateri čuvaji se ti bodo zoperstavili z orožji, drugi z lažmi. So pa tudi taki, ki te bodo skušali zaustaviti z ljubeznijo. In do zdaj si srečala vsaj enega takega čuvaja, ki pa te je kljub temu resnično ljubil in v njegovih pesmih ni bilo niti ene same laži.
In tako je Laren Dorr, v brezupu, ljubeče porinil Shaaro skozi zvezdna vrata.
***
In kaj se je zgodilo s Shaaro? Ali je končno našla svojega ljubimca? Ali pa ga morda še vedno išče? Kakšen čuvaj jo je čakal pri naslednjih zvezdnih vratih?
Ali takrat, ko ponoči hodi po tujih svetovih, na nebu sijejo zvezde?
Kdo ve! Laren Dorr tega prav gotovo ne ve. Verjetno tega ne ve niti sedmerica. Saj je res, da so mogočni, vsemogočni pa tudi ne. Pa tudi svetov je veliko več, kot jih poznajo oni.
***
Nekje živi dekle, ki hodi med svetovi, vendar pa so legende že zdavnaj zabrisale njeno pot. Morda je dekle že mrtva, morda pa tudi ne. Med svetovi ležijo brezmejne razdalje in tudi ni nujno, da je vse, kar se izve, tudi resnično.
Nekaj pa vemo kljub vsemu. Na planetu samote, na zapuščenem gradu pod vijoličnim soncem, osamljeni pevec čaka svojo ljubljeno. Čaka in ji v pesmih izpoveduje svojo ljubezen.
Prevedel: Žiga Leskovšek
George R. R. Martin : Na planetu samote
Nekje živi dekle, ki hodi med svetovi.
Ima sive oči in bledo polt in kot pripovedujejo, se njeni črni lasje, med katerimi se prepletajo komaj opazni rdečkasti prameni, prelivajo kot slapovi. Na čelu nosi svetleč, kovinski obroček, ki ji kot temna kronica spenja lase in sem ter tja vrže temno senco čez njene oči. Ime ji je Shaara in ve, kje so zvezdna vrata.
Ne poznamo sveta, kjer se je rodila Shaara in prav tako ne poznamo začetka njene življenjske zgodbe. Kaj pa konec? Tudi konca ne poznamo, saj njene življenjske poti še ni konec in ko se bo to nekega dne tudi zgodilo, se nam še sanjalo ne bo, kako se je vse skupaj končalo.
Poznamo samo sredino njene življenjske zgodbe, pravzaprav le delček legende, malenkosten drobec njenega iskanja. To je zgodba, ki je sicer del večje celote in ki pripoveduje o osamljenem pevcu Larenu Dorrju. In seveda o planetu, na katerem je Shaara za trenutek zastala in kako sta se njuni življenji bežno dotaknili.
***
Sprva je bila tam samo dolina. Zastrta v somraku. Zahajajoče, vijolično sonce je viselo nad slemenom in njegovi žarki so tiho presevali skozi goste krošnje dreves z oguljenimi, temnimi debli in brezbarvnim, nestvarnim listjem. Edini zvok je bilo petje žalobnih ptic, ki so se pripravljale na noč in živahno žuborenje potoka, ki se je po skalnati strugi vil skozi gozd.
Nato je skozi nevidna vrata stopila Shaara. Utrujena in okrvavljena se je pojavila v svetu Larena Dorrja. Na sebi je imela preprosto belo obleko, ki je bila umazana in prepotena, čez ramena pa je imela ogrnjeno težko, krzneno ogrinjalo, ki je bilo popolnoma raztrgano. In njena gola, nežna roka je še vedno krvavela iz treh podolžnih vrezov. Shaara se je vsa tresoča pojavila na bregu potoka, se za hip previdno ozrla okoli sebe in nato pokleknila, da si obveže rane. Čeprav je potok živahno žuborel, je bila temnozelena voda motna. Shaara je bila slabotna in žejna. Ni sicer vedela, če ji grozi še kakšna nevarnost, vendar se je kljub temu napila vode in si umila roke. Kolikor si je pač sploh lahko pomagala s tisto nenavadno, motno vodo. Raztrgala je obleko in si s cunjami obvezala rane. Škrlatno sonce se je spuščalo za gorskimi grebeni in odplazila se je stran od potoka, v zavetišče med drevesi, kjer je izčrpana zaspala.
Shaara se je zbudila v tujem objemu. Skušala se je osvoboditi, vendar jo je moški, ki je imel močne roke, samo še močneje stisnil k sebi, tako da je bila popolnoma nemočna, jo z lahkoto dvignil in odnesel stran. "Kar mirno," je moški spregovoril z blagim glasom in Shaara je nejasno, skozi meglico, zagledala podolgovat moški obraz, ki je izražal nenavadno milino. "Slabotna si in vsak čas se bo znočilo. Na varno morava priti še pred temo," je pojasnil.
Shaara se ni branila. Čeprav je vedela, da bi se morala. Dolgo časa se je že borila in bila je utrujena. Zmedeno se je zazrla vanj in vprašala: "Zakaj?" Nato je nadaljevala, ne da bi počakala na odgovor: "Kdo si ti? Kam me neseš?"
"Na varno," je odvrnil moški.
"Domov?" je zaspano vprašala Shaara.
"Ne, nimam doma. In ga tudi ne bom nikoli imel. No, kljub temu bo vse v redu," je odvrnil tako tiho, da ga je Shaara komaj slišala. Nato je zaslišala pljuskanje vode, ko jo je moški nesel čez potok in na gorskem slemenu pred njima je uzrla grozljivo, zveriženo silhueto gradu s tremi stolpiči. Sonce je sijalo od zadaj, tako da je grad deloval temačno. Kako nenavadno, da gradu malo prej sploh ni bilo tam, jo je še prešinilo.
Nato je zaspala.
***
Ko se je Shaara prebudila, je bil moški tam in jo opazoval. Ležala je v baldahinski postelji, pod celim kupom mehkih, toplih odej, vendar so bile zavese odstrte, moški pa je sedel na nasprotnem koncu sobe, v naslanjaču, ki so ga zastirale sence. S sklenjenimi rokami si je podpiral brado in v njegovih očeh je odsevalo migotanje sveč. "Ali se boljše počutiš," jo je vprašal, ne da bi se premaknil.
Shaara je sedla in se zavedla, da je popolnoma gola. Bliskovito je dvignila roko in se hitro kot misel dotaknila glave. Toda temna kronica je bila še vedno tam. Na svojem mestu. In nedotaknjena. S hladnim, kovinskim robom se je dotikala njenega čela. Shaara se je oddahnila, ponovno položila glavo na blazino in se pokrila z odejo. "Precej boljše," je odvrnila in se šele takrat zavedla, da so njene rane izginile.
Moški se je otožno nasmehnil. Kot da bi po nečem hrepenel. Njegov obraz je imel izrazite poteze, imel je kot oglje črne, kodraste lase, ki so se lenobno vihali čez temne, široko razprte oči. Kljub temu, da je sedel, je bil videti zelo visok. In suh. Na sebi je imel obleko s kapuco iz sivega usnja in prek tega še nekakšno ogrinjalo. "Praske od krempljev," je razmišljajoče spregovoril. " Imela si opraskano vso roko, pa še vso obleko na hrbtu si imela raztrgano. Nekomu nisi posebno pri srcu."
"Čuvaj je bil. Čuvaj pri zvezdnih vratih." Shaara je vzdihnila. "Pri vratih je vedno čuvaj. Sedmerica ne želi, da bi ljudje hodili med svetovi. Mene pa imajo še posebno na piki."
Moški je razklenil roke in jih položil na izrezbarjena naslonjala. Prikimal je, vendar se je v njegovem nasmešku še vedno naziralo hrepenenje. "Torej, tako je to. Poznaš sedmerico in veš, kje so zvezdna vrata." S pogledom se je zadržal na njeni kroni. "Jasno kot beli dan. Krona! Saj bi lahko uganil," je vzkliknil.
Shaara se je zahihitala. "Saj si uganil. Pravzaprav si že vedel. Kdo sploh si? In kakšen planet je to?"
"To je moj planet," je počasi odgovoril. "Dal sem mu že vsaj tisoč imen, vendar se mi nobeno ni zdelo pravo. Nekoč, dolgo je že tega, sem se spomnil imena, ki mi je bilo zelo všeč. Vendar sem ga že pozabil. Meni pa je ime Laren Dorr. No, včasih mi je bilo tako ime, ko sem imel z imenom še kaj početi. Tukaj in zdaj je to kar nekoliko smešno. Toda vsaj pozabil ga nisem."
"Tvoj planet? Mar si kralj? Ali bog?" je vprašala Shaara.
"Da. In še več. Sem pač to, karkoli hočem. Tukaj ni nikogar, da bi mi oporekal," je pritrdil Laren Dorr in se ob tem nasmejal.
"Kaj si naredil z mojimi ranami?" je vprašala.
"Ozdravil sem jih." Laren Dorr je opravičujoče zmignil z rameni. "To je moj svet in zato imam določene moči. Ne ravno takšne, kot bi jih morda rad imel, vendar jih imam kljub temu."
"Oh." Ni bilo ravno videti, da bi bila Shaara prepričana.
"Misliš, da je to nemogoče, kajne? Zaradi krone, kajne? Vendar imaš le delno prav. Dokler nosiš krono, ti seveda ne bi mogel storiti nič žalega. Lahko pa ti pomagam." Laren Dorr se je ponovno nasmehnil in v njegovih očeh se je pojavil moten, zasanjan pogled. "Sicer pa to sploh ni pomembno. Četudi bi ti lahko škodoval, tega ne bi storil nikoli. Veš, Shaara, lahko mi verjameš. Veliko časa je že za mano."
"Kako... Kako poznaš moje ime?" se je zdrznila Shaara.
Laren Dorr je vstal, stopil čez sobo in sedel k njej na posteljo. In predno je odgovoril, jo je prijel za roko. Nežno jo je stisnil in pobožal s palcem. "Da, vem kako ti je ime, Shaara. Ti si dekle, ki hodi med svetovi. Tvoje ime sem zvedel že pred mnogimi stoletji. Takrat, ko je bilo to hribovje še drugačnih oblik in ko je vijolično sonce, ki je bilo še na začetku svojega ciklusa, sevalo v škrlatnem siju. Takrat so prišli k meni in mi povedali, da boš nekega dne prišla sem. Kako jih sovražim! Vseh sedem. In čeprav jih bom vedno sovražil, sem tisti večer z veseljem sprejel vizijo, ki so mi jo poslali. Povedali so mi samo tvoje ime in da boš prišla. Sem. Na moj planet. No, pravzaprav so mi povedali še nekaj, vendar mi je to popolnoma zadoščalo. Bila je nekakšna obljuba. Obljuba konca in začetek spremembe. In na tem planetu je dobrodošla vsaka sprememba. Tukaj sem že več tisoč sončnih ciklusov. Čisto sam. Vsak ciklus pa traja več stoletij. Le malo dogodkov je, s katerimi lahko označujem minevanje časa."
Shaara je nagrbančila čelo. V medli svetlobi sveč so se na stropu komaj opazno svetlikale rdečkaste lučke. Shaara je stresla svoje dolge, temne lase. "Mar je sedmerica lahko zre tako daleč v prihodnost? Mar vedo vse, kar se bo zgodilo?" se je glasno vprašala. Glas se ji je tresel in zazrla se je v Larena Dorrja. "Kaj so ti še povedali?"
"Povedali so mi, da te bom imel rad," je odvrnil in zelo nežno stisnil njeno roko. Iz njegovega glasu je še vedno vela žalost. "Sicer pa to sploh ni bila kakšna posebna prerokba. To sem vedel tudi sam. Nekoč, že dolgo je tega... Mislim, da je bilo sonce takrat rumeno, ko sem se zavedel, da se bom zaljubil v vsakogar, ki me bo nagovoril. Samo da bom slišal glas, ki ne bo odmev mojega lastnega.
***
Shaara se je zbudila ob zori, ko so se prameni jasne, vijolične svetlobe razlili po njeni sobi. Skozi visoko obokano okno, ki ga prejšnji večer še ni bilo tam. Nekdo je zanjo pripravil obleke: ohlapno rumeno ogrinjalo, svetlo rdečo, z dragulji okrašeno obleko in kostim listnato zelene barve. Shaara je izbrala kostim in se hitro oblekla. Ko je že odhajala je za hip zastala in pogledala skozi okno.
Bila je v grajskem stolpu, ki se je dvigoval nad razpadajočim, kamnitim trdnjavskim obzidjem in zaprašenim trikotnim dvoriščem. Na preostalih dveh dvoriščnih vogalih sta se dvigovala še dva stolpiča. Dva zverižena stolpiča s koničastima, stožčastima vrhovoma. Pihal je močan veter, ki je dobesedno bičal vrste in vrste sivih zastavic, ki so stale na obzidju, drugače pa je bilo vse mirno.
Onstran grajskega obzidja pa ni bilo opaziti nobenega znaka, da je tam sploh kakšna dolina. Prav nobenega. Grad z dvoriščem in zveriženimi stolpi je stal prav na gorskem vrhu, vse naokoli pa so se v daljavi dvigale še višje gore, tako da so razgled predstavljale črne skalne gmote, škrbaste kamnite stene in zaledeneli vrhovi vršacev, ki so se lesketali v vijoličnem blesku. Okno je bilo sicer trdno zaprto, vendar se je kar videlo, da zunaj veje mrzel veter.
Vrata Shaarine sobe so bila odprta in dekle je pohitelo navzdol po zavitem, kamnitem stopnišču in preko dvorišča v glavno stavbo. To je bila nizka, lesena zgradba, ki je stala tik ob obzidju in Shaara se je sprehodila skozi številne sobane. V mnogih razen prahu in mraza ni bilo ničesar, nekatere pa so bile bogato opremljene. Končno je le našla Larena Dorrja, ki je ravno zajtrkoval.
Shaara je sedla na prazen stol poleg njega. Miza je bila bogato obložena s hrano in pijačo in vzela je še topel zavitek in se nasmehnila proti svoji volji. In nasmehnil se je tudi Laren.
"Danes bom odšla. Žal mi je, Laren. Poiskati moram zvezdna vrata," je pojasnila med grižljaji.
V Larenu sta se še vedno mešala brezup in melanholija. Tako kot vedno. "To si povedala že včeraj zvečer. Kaže, da sem zastonj čakal tako dolgo," je odvrnil in vzdihnil.
Na mizi je bilo še meso, več vrst peciva, sadje, sir in mleko. Medtem, ko si je Shaara polnila krožnik je povesila pogled, tako da ni gledala Larena v oči. "Žal mi je," je še enkrat dejala.
"Ostani še malo. Pa čeprav samo za kratek čas. Saj si lahko privoščiš. Dovoli, da ti razkažem svoj svet. In da ti zapojem kakšno pesem," je moledoval Laren in se s široko razprtimi, temnimi očmi, utrujeno zazrl vanjo.
Shaara je oklevala. "No... Sicer je res, da bo trajalo kar nekaj časa, da najdem zvezdna vrata. Ta čas si lahko z mano, vendar bom morala potem kljub vsemu oditi. Ne smem prelomiti svoje obljube. Saj razumeš, Laren?"
Laren Dorr se je nasmehnil in nemočno zmignil z rameni. "Seveda. Veš kaj! Vem, kje so zvezdna vrata, tako da ti jih ne bo treba iskati. Ostani z mano kak mesec. Mesec dni, kot ga pojmuješ ti. Nato te bom odpeljal tja," je dejal in jo razmišljajoče opazoval. "Že dolgo, dolgo časa si na poti. Morda potrebuješ počitek."
Shaara je počasi jedla sadje in ga ves čas zamišljeno opazovala. "Morda res," je po premisleku končno spregovorila. "Pri vratih bo čuvaj in pri prehodu mi boš lahko pomagal. Mesec dni niti ni veliko časa. Na nekaterih drugih svetovih sem bila veliko dlje." Nato je Shaari na obrazu zaigral nasmeh in prikimala je. "Prav. Velja," je še dodala.
Laren jo je nežno pobožal po roki. In po zajtrku ji je razkazal svet, ki so mu ga dodelili.
Skupaj sta stala na majhnem balkonu na najvišjem od treh grajskih stolpov. Shaara je bila odeta v temno zeleno barvo, visoki Laren, ki ga je bila sama milina, pa je bil ves v sivem. Bila sta čisto pri miru in takrat se je začela pokrajina okoli gradu spreminjati. Videti je bilo, kot da grajska stavba leti preko nemirnih morij, ki so se nenehno penila in kjer so se iz vodnih globočin dvigovale črne, zmajske glave z dolgimi vratovi in ju opazovale, ko sta lebdela nad njimi. Nato sta se znašla pod zemljo, v ogromni votlini, ki se je svetlikala v mehki, zelenkasti svetlobi, kjer je votlo odmevalo. Velikanski stalaktiti, s katerih je kapljala voda, so s stropa votline segali skoraj do grajskih stolpov, onstran obzidja pa so blejali tropi slepih, belih ovac. Laren se je nasmehnil in tlesknil z dlanmi. V trenutku je okoli njiju zrastla gosta, neprehodna džungla. Drevesa so rastla vsevprek, se prepletala z vejami in se vzpenjala proti nebu. Vsepovsod je bilo polno velikanskih, raznobarvnih cvetov, na obzidju pa so visele zobate opice in vreščale. Laren je ponovno tlesknil z dlanmi, na obzidju v hipu ni bilo ničesar več, blato na grajskem dvorišču se je spremenilo v pesek in Laren in Shaara sta se znašla na neskončno dolgi plaži na obrežju turobnega, sivkastega oceana, medtem ko je nad njima lenobno krožila velikanska, modra ptica s pergamentnimi krili, kar pa je bilo tudi edino gibanje, ki ga je bilo zaznati daleč naokrog. Laren je svoji gostji pokazal vse to in več. In še več. In ko sta ju na koncu že prav v vsakem kotičku njegovega sveta pričakala mrak in tema, je Laren popeljal svoj grad nazaj na gorsko sleme, ki se je dvigovalo nad dolino. Na balkonu se je Shaara zazrla v gozd, kjer jo je našel Laren. Tja, kjer so bila drevesa pokrita s temnim lubjem in slišala je otožne napeve in bridke tožbe žalobnih ptic, ki so se oglašale med prosojnim listjem.
"Saj tole sploh ni slab svet," je pripomnila Shaara in se obrnila k Larenu.
"Ne. Niti ne. Svoje dni sem ga prehodil z mečem in popotno palico. Užival sem kot le kaj. Za vsakim gričem je bila nova skrivnost. Bilo je silno razburljivo," je odvrnil Laren. S pogledom je ošinil dolino, ki je ležala pod njim in položil roke na hladno, kamnito ograjo. Zahihital se je. "Toda tudi tega je že dolgo. Zdaj vem, kaj leži za vsakim gričem. Samo še eno obzorje, ki nima nobenega smisla."
"Predvidevam, da človek lahko živi tudi v hujšem peklu. Tale pa je moj. Samo moj," je še dejal, se zazrl vanjo in značilno zmignil z rameni.
"Saj greš lahko z menoj. Poiščiva zvezdna vrata in pojdiva od tod. Saj so še drugi svetovi. Morda res niso tako lepi in skrivnostni, vendar tam ne boš več sam," je predlagala Shaara.
Laren Dorr je ponovno zmignil z rameni in brezbrižno odvrnil: "Zate je vse tako lahko, Shaara. Saj sem našel zvezdna vrata. Samo skoznje ne morem. Vsaj tisočkrat sem že poskusil. Čuvaj se sploh ne zmeni zame. Ko pa stopim samo korak naprej, za hip še uzrem nek drug svet, nato pa se, kot bi trenil, znajdem na lastnem grajskem dvorišču. Ne. Jaz ne morem zapustiti tega planeta."
Shaara ga je prijela za roko. "To je res žalostno. Da si že tako dolgo osamljen. Veš, Laren, pogumen si kot le kaj. Meni bi se zmešalo že v nekaj letih."
Laren Dorr se je nasmejal, vendar je Shaara zaznala grenkobo v njegovem smehu. "Oh, ljubica. Saj se mi tudi je zmešalo. Tolikokrat, da tega niti ne vem več. Vendar me vedno ozdravijo. Sedmerica vedno poskrbi za moje duševno zdravje." Veter je bil vse bolj hladen in pihalo je vse močneje. Laren je še enkrat zmignil z rameni in prijel dekle čez pas. "Pojdiva! Vrniti se morava v grad, predno se znoči," je še dejal.
Ko sta prišla v grajski stolp, sta se povzpela po stopnišču do Shaarine spalnice in nekaj časa skupaj sedela na njeni postelji. Kasneje, ko je Laren prinesel večerjo, sta jedla in se pogovarjala. Meso je bilo sicer zapečeno s hrustljavo skorjico, vendar je bilo sočno, kruh je bil še topel, vino hladno.
"Zakaj si sploh tukaj? " je nenadoma vprašala Shaara, ki je po slastnem grižljaju zvrnila še kozarec vina. "Kaj si vendar storil, da si tako razjezil sedmerico? Kaj si sploh bil pred vsem tem?" jo je še zanimalo.
"Saj se komaj spominjam. Tega je že tako dolgo. Vse je tako kot v sanjah. Sanje pa... Ne morem se niti spomniti, katere sanje so resnične in kaj so vizije, ki jih je porodila moja blaznost." Laren Dorr je vzdihnil. "Včasih sanjam, da sem bil kralj. Mogočen kralj v nekem drugem svetu in da je bil moj edini zločin to, da so bili ljudje v mojem kraljestvu srečni. In zato, ker so bili srečni in zadovoljni, niso več častili sedmerice in zanemarili so njihova svetišča. In ko sem se nato nekega dne prebudil v svoji spalnici, sem bil popolnoma sam. Ženska, ki je spala ob meni, je izginila, prav tako je izginila vsa služinčad in ko sem stopil iz gradu, sem videl, da ni nikjer več ljudi in da je izginilo moje celotno kraljestvo."
"Seveda pa se medlo spominjam tudi drugačnih sanj. Da sem bil bog. No, skoraj bog. Imel sem drugačne moči in znanja, kot jih je imela sedmerica. Bali so se me, prav vsi, saj sem bil kos vsakomur od njih. Nisem pa se mogel spopasti z vsemi naenkrat in prav v to so me tudi prisilili. Sedmerica me je premagala, mi pobrala skoraj vse moči in me pustila samega na tem zakotnem planetu. Kakšna kruta ironija! Kot bog sem učil ljudi, da morajo živeti v sožitju in da se lahko samo z ljubeznijo, smehom in medsebojnim razumevanjem ubranijo pred temačnimi silami. In sedmerica mi je vzela prav to."
"To pa sploh ni najhujše. So trenutki, ko sem prepričan, da se tu že od vekomaj. Da sem se rodil tukaj nekoč v davnih časih in da so vsi moji spomini lažni. Zato, da bi še bolj trpel."
Medtem, ko je Laren Dorr govoril, ga je Shaara pozorno opazovala, vendar pa je moški sploh ni videl. Strmel je v prazno, nekam daleč proč, v njegovem odsotnem pogledu pa so se nazirale izgubljene sanje in napol pozabljeni spomini. Govoril je počasi in njegov glas je še najbolj spominjal na megličasto kopreno, ki se nenehno dviga in spušča po pobočjih in tako prikriva najrazličnejše skrivnosti. In že samo iz njegovega pogleda je bilo več kot očitno, da gre tukaj za skrivnosti, ki so malodane nedoumljive in tako skrite radovednim očem, da jih ne bo nikoli uzrlo človeško oko.
Laren Dorr je utihnil in v njegovih očeh se je ponovno utrnila iskra življenja. "Veš, Shaara, morala boš biti zelo previdna. Če te dobijo, ti tudi krona ne bo pomagala. Bledični otrok Bakkalon te bo raztrgal, NaaSlas se bo naslajal s tvojo bolečino in Saagael ti bo zmrcvaril dušo."
Shaara je zadrhtela, odrezala nov kos mesa in ugriznila. Meso je bilo že hladno in trdo in šele takrat je opazila, da so sveče že skoraj dogorele. "Koliko časa je sploh minilo? Kako dolgo sem poslušala Larena Dorrja?" jo je prešinilo.
"Malo počakaj!" je nenadoma dejal Laren Dorr in odšel iz sobe, skozi vrata, poleg katerih je bilo še malo prej okno, zdaj pa je bila tam samo še sivkasta, kamnita stena. Z zadnjimi sončnimi žarki so na grajski stavbi namreč izginila tudi vsa okna in okenske odprtine so se spremenile v kamen.
Minilo je le nekaj trenutkov in Laren Dorr se je vrnil k Shaari, čez rame pa je imel na usnjenem jermenu obešeno kitaro iz črne ebenovine. Shaara še nikoli prej ni videla takšnega instrumenta. Kitara je imela šestnajst strun in prav vse so bile različnih barv. Pod strunami so bile na dolgem, lesenem vratu vstavljene podolgovate, svetlobne intarzije, ki so se medlo svetlikale v temnem lesu. Laren Dorr je postavil nenavadno glasbilo na tla, vrh instrumenta naslonil na ramo in nežno, razmišljajoče pogladil zloščeni, leseni trup. Kitaro je oblila medla svetloba in sobo je za hip preplavila melodija, ki pa je v hipu zamrla.
"To je moja prijateljica," je pripomnil Laren Dorr in se nasmehnil. Še enkrat se je dotaknil inštrumenta in ponovno so sobo napolnili zvoki glasbe, ki pa so takoj zamrli. Zvoki glasbe, ki so še najbolj spominjali na izgubljene note brez napeva. In nato, ko se je Laren Dorr dotaknil še svetlobnih intarzij na vratu glasbila, je v zraku zamigljalo in za delček sekunde se je po vsej sobi prelil še cel spekter najrazličnejših barv.
Nato je Laren Dorr zapel:
"Sem princ samote
in prazno je moje kraljestvo..."
Laren je z blagim, čutnim glasom, nekoliko pridušeno zapel začetno melodijo. Shaaro je pesem popolnoma prevzela, vendar se kasneje, čeprav je slišala prav vsako besedo, ni mogla spomniti ničesar. Napev jo je bežno oplazil, se dotaknil njene duše, nato pa se je pesem začela razblinjati in se tako hitro porazgubila v koprenasti meglici domišljije, da se Shaara ni spomnila niti ene same besedice več. Glasba, ki je bila polna koprnenja in melanholije, je Shaaro, ki so jo napevi navdihnili do te mere, da je prisluhnila skrivnostnim obljubam številnih, še neizpovedanih povesti, globoko presunila. Tudi sveče v sobi so zaplapolale močneje in svetlobni prameni, ki so poplesovali vse naokrog so postajali vse svetlejši, tako da je bila soba kmalu popolnoma razsvetljena.
Besede, glasba, svetloba. Laren Dorr je vse to združil v celoto in stkal enkratno, nepozabno vizijo. Shaara ga je takrat videla tako, ko se je sam videval v sanjah. Kot visokega, mogočnega in ponosnega kralja, s prodornimi očmi in prav s takšnimi črnimi lasmi, kot jih je imela sama. Princ samote je bil odet v slepečo belino. Na sebi je imel tesno se prilegajoče hlače, srajco z močno razširjenimi rokavi, čez ramena pa je imel ogrnjen velikanski plašč, ki je tako vihral za njim kot snežinke, ki poplesujejo v vetru. Na glavi je imel bleščečo, srebrno krono, okrog pasu pa mu je visel dolg, ozek meč, ki se je bleščal prav tako kot njegova krona.
Vizije iz sanj. Časi, ko je mladi Laren Dorr še živel v svetu, ki so ga podolgem in počez lenobno prepredali modri kanali in ki je bil vsevprek posejan z očarljivimi, slonokoščenimi minareti. Časi, ko se je še vse vrtelo okoli njega in ko sta neskončne, brezskrbne dneve zapolnjevala samo veselje in smeh. Časi, ko je imel Laren Dorr še polno prijateljev in ljubic. In seveda tudi tisto žensko, ki mu je pomenila čisto vse in katero jo je popeljal v čarobni svet glasbe in svetlobe. Nato pa je bilo nenadoma vsega konec. Zavladala je tema in Laren Dorr se je znašel na planetu samote.
Svetloba je začela ugašati, glasba je postajala vse bolj melanholična, besedilo vse bolj otožno. Shaari se je dozdevalo, kot da melodija, ki je počasi zamirala, ječi od bolečine. Videla je, kako se je Laren prebudil v svojem gradu. Sam. Zapuščen. Gledala je, kako je hodil iz sobe v sobo in ko ni našel nikogar, stopil še ven. V svet, ki ga ni videl še nikoli prej. Opazovala ga je, kako je zapustil grad in se napotil proti meglicam, ki so se nazirale na obzorju. Kot da je upal, da se tam daleč, v neki daljni vasici, v nebo vije dim. In nato je Laren Dorr hodil še naprej in naprej. Pred njim so se odstirala vedno nova obzorja in ogromno, zabuhlo, rdečkasto sonce se je počasi razbarvalo v oranžno in dolgo zatem še v rumeno barvo. Njegov svet pa je bil še vedno prazen. Prehodil je prav vsak košček tega planeta samote, ki si ga je Shaara, še ne tako dolgo tega, ogledala z njim. In ko ga je skoraj že minila vsa volja do življenja, si je končno zaželel domov. In tedaj se je pred njim pojavil njegov grad. Do takrat pa je njegova, nekoč bela obleka, že davno izgubila snežno belino.
Minevali so dnevi, leta in stoletja in v vsem tem času se Laren Dorr, ki mu sčasoma prav nič ni bilo več mar, resnici na ljubo pa se mu je že tudi nekoliko zmešalo, ni postaral niti za en sam dan. Planet samote se je v teku nadaljnjih tisočletij še naprej kopal v raznobarvnih sončnih žarkih: zelenih, vijoličnih, kovinsko modrih, vendar pa je na planetu z vsakim sončnim ciklusom izginilo tudi vse več barvnih odtenkov. Zato je Laren Dorr še naprej lahko prepeval samo o neskončnih, samotnih dnevih in nočeh, saj ga je le še glasba ohranjala pri zdravi pameti.
Shaara, ki je še komaj slišala tihi, izginjajoči napev melodije, se je še kako dobro zavedala, kako je bilo Larenu Dorrju takrat pri duši. Sanjska vizija se je razblinila, glasba je zamrla in ko so se porazgubili še zadnji odtenki Larenovega, blagega, čutnega glasu, je gostitelj zastal in se nasmehnil. Shaara se je šele takrat zavedela, da drgeta.
"Hvala ti," je princ samote še nežno spregovoril, obesil kitaro čez rame, zmignil z rameni in izginil v noč.
***
Čeprav je bilo naslednje jutro zelo hladno, bilo pa je tudi oblačno, je Laren Dorr odpeljal Shaaro v gozd. Na lov. Njun plen naj bil bila nekakšna sloka divjad, ki je še najbolj spominjala na križanca med gazelo in divjo mačko. Žival je bila tako hitra, da se ji nista mogla niti dobro približati, prav tako pa sta morala biti še kako previdna, saj so bili njeni zobje ostri kakor britev. Vendar Shaare to ni motilo, saj je videla smisel lova v zalezovanju in ne uplenjanju divjadi. V roki je stiskala lok, ki ga v vsem času ni niti enkrat napela, čez rame ji je visel tul s črnimi, lesenimi puščicami, ki so bile izrezljane iz taistih veličastnih dreves, ki so ju obdajala in tek skozi temačni gozd jo je navdajal z naravnost enkratnimi, neponovljivimi občutki. Laren in Shaara sta bila odeta v tesno se prilegajočo, sivkasto kožuhovino, na glavah pa sta imela lovske kapuce. Medtem, ko sta tekla in ko se je pod njunima nogama drobilo šelesteče listje, ki je bilo krhko kot steklo, je Shaara ujela bežen nasmešek, ko se ji je Laren Dorr nasmehnil izpod svoje kapuce.
Potem, ko sta se Laren Dorr in Shaara utrujena vrnila v grad, ne da bi na lovu prelila eno samo kapljo krvi, je Laren v glavni jedilnici priredil veličastno gostijo. Sedla sta za ogromno, več kot deset metrov dolgo mizo in se nasmehnila eden drugemu. Shaara je med večerjo opazovala oblačne gmote, ki so se valile mimo okna, pred katerim je sedel Laren, ko se je znočilo, pa so se okna ponovno spremenila v kamen.
"Zakaj se okna spreminjajo v kamen? Ali greš ponoči sploh kdaj ven? Kaj se vendar dogaja?" je vprašala Shaara.
Laren Dorr je zmignil z rameni. "Ne. Ponoči ne hodim ven. Veš, tukaj je ponoči nevarno," je odvrnil, srknil požirek kuhanega vina iz velikanske, z dragulji okrašene čaše in nadaljeval: "Shaara... Daj, povej mi, ali tam, kjer si doma, ponoči svetijo zvezde?"
Shaara je prikimala. "Da. Dolgo je že tega, vendar se še vedno spomnim, da so bile doma noči temne in da so na nebu sijale zvezde. Bile so kot drobcene, svetlobne pikice in so bile zelo, zelo daleč. Včasih se je dozdevalo, kot da so te svetlobne pikice med seboj povezane in da sestavljajo nekakšne vzorce. Na mojem svetu so ljudje takšnim zvezdnim kopicam dajali imena in potem o njih pripovedovali zgodbe."
Laren Dorr je prikimal. "Mislim, da bi mi bil tvoj planet zelo všeč. "Tudi pri meni doma je bilo podobno. Samo da so bile zvezde najrazličnejših barv in da so se nenehno premikale po nebu. Bile so kot nekakšne nestvarne svetilke, ki so razsvetljevale nočno nebo. Včasih pa so se zvezde zagrnile v prosojne meglice in takrat je njihov sij le medlo osvetljeval pokrajino pod seboj. Takrat sem pogosto hodil jadrat. S tisto, ki sem jo ljubil. Tako, da sva skupaj opazovala zvezde. Tisti čas je bil pravšnji za petje pesmi." Laren je ponovno postajal vse bolj in bolj otožen.
Počasi se je v sobano prikradel mrak. Mrak in tišina. Hrana se je shladila in Shaara je še komaj razbirala Larenov obraz na nasprotnem koncu mize. Zato je vstala, stopila k njemu in sedla tik poleg njega na mizo. Laren Dorr je prikimal in se nasmehnil. Nenadoma je v sobani završalo in vzdolž sten so se prižgale bakle. Laren je svoji gostji ponudil novo čašo vina in ko jo je Shaara vzela iz njegovih rok, so se njeni prsti za trenutek zadržali na njegovi roki.
"Tudi jaz se spominjam takšnih dogodkov. Ko je pihal topel veter in v bližini ni bilo ljudi, sva s Kaydarjem legla v pesek in ležala skupaj kar tako na prostem," je povedala Shaara in oklevajoče pogledala Larena Dorrja.
Laren se je vprašujoče zazrl v Shaaro. "Kaydar?"
"Laren, mislim, da bi ti bil Kaydar všeč. In tudi ti njemu. Bil je visok, rdečelas in živahnih oči. Iz njega je kar žarela volja po življenju. Tudi Kaydar je imel nadnaravne moči, tako kot jaz. Vendar se z njim nisem mogla niti primerjati. In nato je neko noč izginil. Niso ga ubili. Sedmerica ga je ugrabila in izgnala iz mojega sveta. Tako sem izgubila svojega ljubljenega in ga iščem vse od takrat. Vem kako priti skozi zvezdna vrata in ker nosim krono, me ni lahko ustaviti."
Laren je spil požirek vina in opazoval odsev bakle na svoji kovinski čaši. "Shaara, saj je vendar neskončno število svetov," je naposled le dejal.
"Nesmrtna sem, Laren. Tako kot ti. Časa mi ne manjka. Našla ga bom."
"Mar ga tako močno ljubiš?"
Shaara je sicer skušala ostati brezbrižna, vendar ji je kljub temu na obrazu za hip zaigral ljubeč nasmešek. "Da," je tiho priznala s pridušenim glasom. "Da, tako zelo ga ljubim. Bila sem srečna. Le kratek čas sva bila skupaj, vendar sem bila presrečna. In tega mi sedmerica ne more vzeti. Že ob samem pogledu nanj mi je bilo toplo pri srcu. In kako mi je bilo lepo, ko me je objel. In se nasmehnil."
"Oh," je zamrmral Laren in čeprav mu je čez lice šinil nasmešek, je bilo mogoče slutiti, da se ga je polastila potrtost. Zavladala je mučna tišina, ki je ni in ni hotelo biti konec.
Končno se je Shaara le obrnila k njemu in spregovorila: "Močno sva se oddaljila od najinega začetnega pogovora. Laren, še vedno mi nisi povedal, zakaj se ponoči okna spremenijo v kamen?"
"Oh, to. Shaara, dolgo pot si že prehodila od doma. Povej mi, če si ti, ki hodiš med svetovi, že kdaj videla svetove brez zvezd?"
"Seveda, Laren. Videla sem že mnogo takih svetov. Bila sem v osončju, kjer okoli sonca, ki je samo še pepelnat ogorek, kroži en sam, velikanski planet. In tam ponoči, na brezkrajnem, praznem nebu, ne sije niti ena sama zvezda. Obiskala sem svet namrščenih burkežev. Tam sploh ni neba in sonca svetijo kar iz morskih globin. Hodila sem po puščah planeta Carradyne in opazovala čarovnike, ki so pomočjo črne magije zažgali mavrico, da je razsvetljevala pokrajino, ki je ni nikoli obsijalo sonce."
"Na mojem svetu ni zvezd," je povedal Laren Dorr.
"Pa menda ne, da te je tega tako strah, da si ponoči ne upaš ven?"
"Ne. Seveda ne. Vendar pa je namesto zvezd ponoči na nebu nekaj popolnoma drugega. Te morda zanima? Ali si za to, da pogledava?" je vprašal Laren Dorr in se zazrl v svojo gostjo.
Shaara je prikimala.
Završalo je in bakle so ugasnile. Prav tako, kot so se malo prej prižgale in v sobani je zavladala trda tema. Laren Dorr se ni niti ganil, Shaara pa se je presedla, tako da je lahko opazovala kamnito steno, kjer je bilo še malo prej okno, ki se je spremenilo v kamen. Nenadoma je kamnita stena razpadla v prah in skozi okensko odprtino, ki je zazijala za Larenom, se je od zunaj v grajsko sobano prelila svetloba. In to kljub temu, da je bila zunaj trda noč. Nato je Shaara na nočnem nebu uzrla velikansko temno gmoto, ki je bila višja od najvišjih gora in ki je malodane zastrla nebesni svod. Povsem razločno je videla, da se je gromozanska, temna prikazen premaknila, obenem pa se je v njeni notranjosti tako močno zableščalo, da je sij popolnoma razsvetlil zaprašeno, grajsko dvorišče in razpadajoče, kamnito obzidje, ki je bilo dobesedno posejano z zastavicami. Shaara je bila popolnoma zmedena in ko je dvignila pogled, se je zavedela, da se je pošastni stvor zazrl naravnost vanjo. Iz njegove temačne notranjosti je sicer predirala svetloba, vendar je Shaara še kako dobro vedela, da se s popolno temo, ki jo je poosebljalo bitje in ki je po obliki celo nekoliko spominjalo na človeško podobo s kapuco in ogrinjalom, ne more primerjati niti najbolj črna noč. Takrat je Shaaro za hip preplavila takšna tema, takšna brezdanja in ostudna črnina, da se ji je dobesedno zastalo srce. Zavladala je takšna tišina, da je Shaara slišala samo še Larenovo dihanje, bitje lastnega srca in oddaljeni napev žalobne ptice. V glavi pa ji je odmeval demonski krohot.
Velikanska temna podoba na nebu se je zagledala v Shaaro, jo prebodla s pogledom, se zažrla v njeno dušo in jo navdala s takim hladom, da je dekle popolnoma odrevenela in ni mogla več niti treniti z očmi. Temačni stvor se sprva ni niti ganil, nato pa se je obrnil, dvignil roko in kar naenkrat se je poleg njega pojavilo še nekaj. Kot da je daleč, daleč stran stal droben, rdečelas možiček živahnih oči, ki je v hudi duševni bolečini klical njeno ime.
Shaara je kriknila in se obrnila stran. Ko se je ponovno ozrla nazaj, je okenjska odprtina že izginila. Samo stena iz masivnega kamenja, na kateri so gorele bakle, je lahko obvarovala Shaaro pred hudo, nočno moro. In seveda Laren Dorr, ki jo je nežno objel in stisnil k sebi. "To je samo vizija," je tiho dejal in jo pogladil po laseh. "Veš, tudi sam se ponoči preizkušal. In trpel. Vendar to sploh nima nobenega smisla. Ves čas me opazujejo. Sedmerica. Enkrat eden, drugič drug. Predobro jih poznam. Pojavijo se tam daleč na nebesnem svodu in v zlovešči svetlobi nočne temine neba trpinčijo moje najdražje. Zdaj pa se nič več ne oziram v nebo. Ponoči ne hodim ven, okna sem spremenil v kamen in prepevam...?
"Počutim se, kot da me je nekdo... zlorabil," je izdavila Shaara, ki je še kar naprej drgetala.
"Pridi! Greva gor, da boš s sebe sprala to gnusobo. Potem ti bom pa zapel," je rekel Laren Dorr, jo prijel za roko in odpeljal v grajski stolp.
Medtem ko je Laren Dorr pripravljal in uglaševal svoj glasbeni instrument, si je Shaara privoščila vročo kopel. In ko je stopila v spalnico, od nog do glave ovita v velikansko, puhasto brisačo, je bil gostitelj pripravljen. Shaara je sedla na rob postelje, si sušila lase in čakala.
In Laren Dorr jo je popeljal v svet vizij.
Tokrat je pel o drugačnih sanjah. Pel je o časih, ko je bil še bog in ko je bila sedmerica njegov najhujši sovražnik. Tokrat je bil napev divji, razbijaški, ki so ga prebadali občasni siloviti, svetlobni bleski in tresoče vibracije strahu, vse skupaj pa je tvorilo škrlatno bojišče, na katerem se je v snežno belino odeti Laren Dorr bojeval s sencami in podobami nočnih mor. Sedem jih je bilo. Sedem pošastnih, temačnih stvorov, ki so ga obkrožili in suvali proti njemu s kopji iz najbolj temne črnine, medtem ko se je Laren Dorr branil z ognjenimi bliski. Ob koncu pesmi, ko je sedmerica premagala osamljenega belega vojščaka, je svetloba vse bolj medlela in tudi melodija je postajala vse bolj otožna in melanholična. Na koncu so se sanjske vizije dolgih stoletij osamljenosti, ki so sledile bitki, nekako zlile med seboj in pesmi je bilo konec.
Toda še predno je zamrla zadnja nota in predno so se porazgubili poslednji toni te sanjske vizije, je Laren Dorr ponovno zabrenkal. To je bila nova pesem. Pesem, ki si jo je sproti izmišljal. Laren Dorr, ki je s svojimi dolgimi, gracioznimi prsti drsel po strunah, je nekajkrat okleval, večkrat znova preigral posamezne takte, pa tudi glas se mu je tresel, saj si je sproti izmišljal tudi besedilo. Shaara je seveda vedela za kaj gre, saj je prepeval o njej. Laren Dorr je zapel balado o njenem iskanju in večni ljubezni, o svetovih, ki jih ni in ni bilo konca, o njeni temni kronici in o čuvajih, ki so ji skušali preprečiti prehod v nove svetove s prevarami, lažmi ali pa so jo skušali zaustaviti kar s svojimi nagnusnimi kremplji. Laren Dorr je povzel sleherno besedo, ki mu jo je zaupala Shaara in jo tudi zapel. In tako so se v spalnici, kjer sta sedela, začele pojavljati panorame tujih, nestvarnih svetov. Planetov, kjer so velikanska bela sonca svetila kar iz morskih globin, vsenaokrog pa se je dvigovala vroča para. Svetov, kjer so starodavni magi zažigali mavrice, da so se obvarovali pred temo, saj tam pokrajine ni nikoli obsijalo sonce. In Laren Dorr je zapel tudi o Shaarini večni ljubezni, o Kaydarju, in nekako mu je uspelo, da je ujel žar dekletovih čustev in njenega ljubimca upodobil prav takega, kot je bil. S tem pa je Shaari ponovno obudil že skoraj izgubljeno vero v njeno večno poslanstvo.
Toda napev pesmi je nekako obvisel v zraku. Kot da bi bilo potrebno še nekaj povedati, nobeden od njiju pa ni vedel, kaj vse se bo še zgodilo. In tako se pesem sploh ni končala, saj zato še ni napočil čas.
Shaara je bila vsa v solzah. "Hvala ti, Laren. Hvala ti, ker si mi ponovno dal Kaydarja," se je zahvaljevala svojemu gostitelju.
"Saj je bila samo pesem. Že dolgo nisem zapel nobene nove pesmi," je samo odvrnil Laren Dorr, zmignil z rameni, se pri vratih, kjer je stala Shaara, nalahno dotaknil njenega lica in jo ponovno zapustil.
Shaara je zaklenila vrata in nato počasi stopala od sveče do sveče in s svojim dihom spreminjala svetlobo v temo. Nato je položila brisačo na stol, se splazila pod odeje in tako dolgo, dolgo ležala, dokler se ni končno pogreznila v sen.
Ko se zbudila je bil še vedno mrak. Ni vedela, kaj jo je prebudilo, odprla je oči in še naprej negibno ležala v postelji. Čeprav je s pogledom preletela sobo ni opazila ničesar novega.
Nato pa ga je le zagledala. Laren Dorr je sedel na stolu na nasprotni strani sobe in si s sklenjenimi rokami podpiral brado. Tako kot takrat, ko ga je videla prvič. Njegov pogled je bil umirjen, oči pa je imel široko razprte. Bil je čisto pri miru. "Laren!" je tiho poklicala Shaara, kot da še vedno ni bila popolnoma prepričana, da je temna postava na drugem koncu sobe zares on.
"Da," je spregovoril Laren Dorr, ki se še vedno ni niti ganil. "Veš, Shaara, tudi prejšnjo noč sem te opazoval kako spiš. Še predstavljati si ne moreš, kako dolgo sem bil sam. In kmalu bom zopet sam. Celo takrat ko spiš, se ne morem načuditi, da si tukaj."
"Oh, Laren," je tiho zašepetala Shaara, premolknila in nato sta se nekaj dolgih trenutkov, kot da bi se pogovarjala brez besed, nemo opazovala. In potem, ko je Shaara odgrnila odejo, je Laren Dorr vstal in stopil k njej.
***
Tako Shaara kot Laren sta videla, kako so minevala stoletja. In tudi celo stoletje jima ni pomenilo nič več kot mesec dni ali en sam trenutek.
Po tisti noči sta Laren in Shaara spala skupaj. Vsak večer je Laren svoji ljubljeni prepeval pesmi, ko se je stemnilo sta se pogovarjala ure in ure, podnevi pa sta se gola kopala v bližnjem, kristalno čistem jezercu, v katerem je odsevalo veličastno, škrlatno nebo. Ljubila sta se na obali iz sipkega, belega peska in ves čas govorila o ljubezni. Spremenilo pa se ni prav nič. Čas se je iztekal. In tako sta tisti večer, ko je ostal samo še en sam dan do konca, skupaj odšla po senčnati poti skozi gozd do kraja, kjer jo je Laren prvič našel.
Čeprav je Laren v mesecu dni, ki ga je preživel s Shaaro, ponovno spoznal smeh, je bil tokrat popolnoma tiho. Hodila sta počasi in Laren je ves čas krčevito stiskal njeno roko. Prevevalo ga je otožno, temačno razpoloženje, ki se je kar nekako skladalo s temno, svileno srajco, ki jo je imel na sebi. Ko sta končno prispela do potoka, je Laren Dorr sedel na breg in povlekel Shaaro k sebi. Sezula sta si škornje in si v hladnem potoku hladila noge. Bil je topel večer, vel je nemiren vetrič, začele pa so se oglašati tudi že prve žalobne ptice.
"Iti moraš," je nenadoma dejal Laren Dorr, ki je še vedno stiskal Shaarino roko, vendar je ni hotel pogledati v oči. Larenove besede so imele v sebi nekaj dokončnega, nekaj o čemer ni bilo mogoče razpravljati.
"Da," je s pridušenim glasom odvrnila Shaara, ki jo je prav tako obšla globoka otožnost.
"Rad bi zapel, pa ne morem. Ostal sem popolnoma brez besed. Rad bi ti pričaral vizijo sveta, na katerem je nekoč vladala samota. Sveta, ki ima dovolj lepote, čudes in skrivnosti, manjkajo pa le oči, ki bi jih občudovale. Sveta, na katerem bi lahko živela midva in kjer bi imela otroke. Pa čeprav so noči polne zla... Sicer pa so se ljudje spopadali z zloveščo temino noči tudi na drugih svetovih in v drugih časih. Veš, Shaara, ljubil bi te z vsem svojim bitjem. Naredil bi vse, kar je v moji moči, da bi te osrečil."
"Laren..." je začela Shaara, vendar jo je Laren Dorr utišal s pogledom.
"Da, vse to bi lahko naredil, vendar za kaj takega nimam nikakršne pravice. Ti pripadaš Kaydarju in samo z njim si lahko srečna. Samo kak bedni, vase zaverovani ničvrednež bi te skušal prepričati, da bi se odrekla lastni sreči in ostala z njim. Kaydar je smisel in radost tvojega življenja, Shaara. Pri meni bi našla samo bedo in žalost. In seveda pesmi. Pesmi samote. Shaara, predolgo sem že osamljen. Tema se je naselila v meni in ne smem dopustiti, da bi začela še tebi razjedati dušo. Kljub vsemu pa..."
Shaara je prijela njegovo roko, jo dvignila k ustnicam in jo na hitro poljubila. "Pojdi z menoj, Laren, " je rekla in naslonila glavo na njegovo ramo. "Ko bom stopala skozi zvezdna vrata, primi mojo roko in morda bo moja temna kronica zaščitila tudi tebe," je še dodala.
"Shaara, storil bom vse, kar boš hotela. Čeprav ne verjamem, da mi lahko kdorkoli pomaga," je vzdihnil Laren Dorr in nadaljeval. "Pred teboj je še neskončno število svetov. Ni in ni jim konca. Vem, da ne boš ostala tukaj. Tako pač je. In morda je tako še najbolje. Sicer pa tega niti sam ne vem več. Tudi ljubezni se spomnim le bolj megleno. Sicer je res, da jo prepoznavam, vendar pa se tudi spomnim, da ljubezen nikoli ne traja dolgo. Kaj bi se zgodilo, če bi ostala tukaj, kjer se nič ne spreminja? Pa še nesmrtna sva! Saj si ne bi mogla kaj, da se ne bi začela dolgočasiti. Sčasoma morda celo sovražiti. Prav gotovo nočem, da bi se zgodilo kaj takega." Laren Dorr je dvignil pogled in se zazrl v Shaaro. Na licu mu je zaigral žalosten, boleč nasmešek. "Zdi se mi, da si Kaydarja poznala le kratek čas, saj ga drugače ne bi mogla biti tako ljubiti. In ko ga boš nekega dne ponovno našla, bo polagoma izginil tudi čar ljubezni. In takrat ga boš dokončno izgubila. Skoraj bi rekel, da se v meni kljub vsemu skriva zvijačna sebičnost, saj se boš potem morda spomnila name."
Shaara je tiho zajokala. Laren jo je nežno privil k sebi in jo poljubil. Shaara mu je poljub vrnila in nato sta tako objeta in ne da bi spregovorila eno samo besedico, sedela vse dokler vijolično nebo ni začelo počasi temneti. Spuščal se je mrak. Takrat sta obula škornje, vstala in Laren se je nasmehnil ter jo je še enkrat objel.
"Res moram iti. Moram. Toda , ko te zapuščam, mi je tako težko mi je pri srcu. Saj mi verjameš, kajne Laren!"
"Seveda verjamem. Sicer pa mislim, da te ljubim prav zato, ker odhajaš. Zato, ker ne moreš pozabiti Kaydarja in ker ostajaš zvesta svojim obljubam. Nikoli te ne bi mogel tako ljubiti, če ne bi bila taka kot si. Shaara, ti si dekle, ki hodi med svetovi. Mislim, da se te sedmerica boji veliko bolj kot kateregakoli boga, ki se jim je kdajkoli zoperstavil."
"Oh! Nekoč si dejal, da se boš zaljubil v vsakogar, ki te bo nagovoril. Samo da boš slišal glas, ki ne bo odmev tvojega lastnega."
Laren Dorr je zmignil z rameni. "Saj veš, kako dolgo je že tega, ljubezen moja."
Nato sta se vrnila v grad. Še preden se je znočilo. Laren Dorr je pripravil poslednjo večerjo in pred njima je bila še poslednja noč. Noč, v kateri naj bi Laren Dorr zapel tudi poslednjo pesem. Tisto noč nista niti zatisnila očesa in Laren Dorr je zapel svoji ljubljeni tik pred zoro. Pesem ni bila čisto nič posebnega. Pripovedovala je o popotnem trubadurju, ki je živel na nekem daljnem, neznanem svetu. Pravzaprav se popotnem pevcu ni zgodilo čisto nič, kar bi bilo vredno omembe, pesem je bila nekako brezciljna in Shaara sploh ni mogla doumeti zakaj sploh gre. Laren Dorr je igral ravnodušno in prav nič zavzeto, tako da je bilo njuno slovo kar nekoliko mučno. Kar pa je bilo glede na to, da je ločitev oba močno prizadela, povsem razumljivo.
Laren Dorr, ki se je poslovil s sončnim vzhodom in se šel preobleč, je obljubil, da jo bo počakal na grajskem dvorišču. In res. Ko je Shaara prišla na dvorišče, jo je tam že čakal Laren Dorr. Bil je miren, samozavesten in nadvse prijazno se ji je nasmehnil. Odet je bil v bleščečo belino: široke hlače, srajco s širokimi rokavi in veliko, težko ogrinjalo, ki je vihralo v vse močnejšem vetru. Vendar pa je vzhajajoče sonce omadeževalo njegovo snežno belo obleko z vijoličnimi žarki.
Shaara je stopila k njemu in ga prijela za roko. Na sebi je imela obleko iz grobega usnja, za pasom pa je imela bodalo. Za boj s čuvajem. Njeni črni lasje, med katerimi so se prepletali komaj opazni rdečkasti in vijolični prameni so plapolali v vetru, na čelu pa je imela temno kronico. "Zbogom, Laren. Želim si, da bi ti lahko dala več," je zašepetala.
"Dala si mi več kot dovolj. Spominjal se te bom v stoletjih, ki prihajajo. V neskončnih sončnih ciklusih, ki so še pred menoj. Veš, Shaara, od zdaj naprej bom čas meril po tebi. Ko bo nekega dne vzšlo kovinsko modro sonce, si bom dejal, da je to prvi modri sončni ciklus po tem, ko si me zapustila."
Shaara je prikimala. "Tudi jaz ti nekaj obljubim. Nekega dne bom našla Kaydarja in ga osvobodila. Nato se bova vrnila sem in ti pomagala v boju s temačnimi silami sedmerice."
Laren je skomignil z rameni. "Prav. Če me slučajno ne bo tukaj, mi pustita sporočilo," je dejal in se nasmehnil.
"Rekel si, da me boš popeljal do zvezdnih vrat. Saj boš, kajne?" je dejala Shaara.
Laren se je obrnil in pokazal na najnižji, kamniti stolp, ki je ves zamazan s sajami. Na dnu stolpa so bila široka, lesena vrata. Laren Dorr je iz žepa izvlekel ključ.
"Zvezdna vrata? Tukaj? Pa menda ne, da so kar v gradu?" se je čudila Shaara, ki še nikoli prej ni bila v nizkem stolpiču.
"Da, tukaj so," je odvrnil Laren Dorr. Skupaj sta stopila preko grajskega dvorišča, Laren je vstavil velikanski, kovinski ključ v ključavnico in začel odklepati. Shaara se je še zadnjič ozrla naokrog in medtem, ko ji je žalost razjedala srce s pogledom objela prazne grajske stavbe, zapuščene stolpe, sivo, prašno dvorišče in golo, prazno obzorje, ki se je razprostiralo onstran visokih, ledenih vršacev. Vladala je grobna tišina, slišati je bilo samo škrtanje ključavnice, ki jo je odklepal Laren, na grajskem obzidju so plapolale sive zastavice, na dvorišču pa se je dvigoval prah, ki ga je raznašal veter. Shaara je zadrgetala. Vse bolj in bolj jo je navdajal občutek samote.
Končno je Laren Dorr odklenil vrata in jih odprl nastežaj. V notranjosti stolpa ni bilo ničesar. Samo megla. Zid valujoče megle. Nobenega zvoka, svetloba ali barve ni bilo. "Moja gospa, tukaj so zvezdna vrata, " je naznanil princ samote.
Shaara je opazovala prehod v tuje svetove in se spraševala na kak planet bo stopila tokrat. Tega seveda ni mogla vedeti. Tega ni vedela nikoli. Morda pa bo to le svet, v katerem bo našla Kaydarja. Nenadoma je na svojem ramenu začutila Larenovo roko. "Zakaj oklevaš," jo je tiho vprašal.
"Nekje mora biti čuvaj. Pri vsakih zvezdnih vratih je čuvaj," je odvrnila, s pogledom hitro ošinila bližnje dvorišče in prijela nož.
"Da. Vedno je nekje kak čuvaj," je vzdihnil Laren Dorr in nadaljeval: "Nekateri te bodo skušali raztrgati s svojimi kremplji, drugi bodo storili vse, da bi se izgubila, tretji te bodo skušali zvabiti skozi napačna vrata. Nekateri čuvaji se ti bodo zoperstavili z orožji, drugi z lažmi. So pa tudi taki, ki te bodo skušali zaustaviti z ljubeznijo. In do zdaj si srečala vsaj enega takega čuvaja, ki pa te je kljub temu resnično ljubil in v njegovih pesmih ni bilo niti ene same laži.
In tako je Laren Dorr, v brezupu, ljubeče porinil Shaaro skozi zvezdna vrata.
***
In kaj se je zgodilo s Shaaro? Ali je končno našla svojega ljubimca? Ali pa ga morda še vedno išče? Kakšen čuvaj jo je čakal pri naslednjih zvezdnih vratih?
Ali takrat, ko ponoči hodi po tujih svetovih, na nebu sijejo zvezde?
Kdo ve! Laren Dorr tega prav gotovo ne ve. Verjetno tega ne ve niti sedmerica. Saj je res, da so mogočni, vsemogočni pa tudi ne. Pa tudi svetov je veliko več, kot jih poznajo oni.
***
Nekje živi dekle, ki hodi med svetovi, vendar pa so legende že zdavnaj zabrisale njeno pot. Morda je dekle že mrtva, morda pa tudi ne. Med svetovi ležijo brezmejne razdalje in tudi ni nujno, da je vse, kar se izve, tudi resnično.
Nekaj pa vemo kljub vsemu. Na planetu samote, na zapuščenem gradu pod vijoličnim soncem, osamljeni pevec čaka svojo ljubljeno. Čaka in ji v pesmih izpoveduje svojo ljubezen.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tole pa je With Morning Comes Mistfall
George R.R. Martin: Kjer zjutraj zahajajo meglice
Tisto jutro, prvo po pristanku, je bilo še zgodaj za zajtrk. Kljub temu je bil Sanders že v restavraciji na terasi, ko sem prišel tja. Stal je ob ograji in gledal proti zamegljenemu gorovju. Približal sem se mu in ga polglasno pozdravil. Ni se mu zdelo vredno, da bi odgovoril.
»Kaj ni lepo?« je rekel, ne da bi se obrnil.
Res je bilo lepo. Le nekaj metrov pod teraso so se podile megle; v grozljivih valovih so udarjale ob skale Sandersovega gradu in se trgale ob njih. Debela bela preproga se je razprostirala od obzorja do obzorja in zastirala vse pod seboj. Le daleč na severu je bilo mogoče videti vrh Rdeče pošasti, na katerega so se oblaki ujeli kot na bodalo iz rdečih, v nebo kipečih skal. Drugi vrhovi gora so bili še vedno potopljeni v meglo. Sanders je zgradil svoj hotel na najvišjem gorskem hrbtu te gorske verige, zato je grad kot samoten otok plaval v morju bele penine. Nič čudnega, če je Sanders poimenoval ta planet Megleni grad.
»Ali je vedno tako?« sem vprašal Sandersa, ko sem za hip lahko utrgal pogled od prizora, ki sem ga kar srkal vase.
»Vedno, kadar se spušča megla,« je odgovoril in se obrnil k meni z zamišljenim nasmeškom. Bil je zajeten človek, z radoživim zardelim obrazom. Ni bil tip človeka, ki bi mu prisodil resnoben, hrepeneč nasmešek. Vendar ga je imel. Z roko je zamahnil proti vzhodu, kjer je vzhajajoče sonce Planeta duhov spremenilo jutranje nebo nad meglicami v igro prepletanja škrlatne in oranžne barve.
»Krivo je sonce,« je naposled dodal. »Ko vzhaja, njegova toplota potisne meglice nazaj v doline in jih prisili, da spustijo planine iz objema, v katerega so jih vklenile ponoči. Meglice se začnejo spuščati in potem se gorski vrhovi prikažejo drug za drugim. Do poldneva je celotno gorovje vidno daleč naokrog. Zemlja takega pogleda ne premore, pa tudi nikjer drugje ga ni.«
Spet se je nasmehnil in me popeljal k eni izmed miz, ki so bile naključno razpostavljene po balkonu. »In kasneje, ob sončnem zahodu, se vse ponovi v nasprotni smeri. Danes zvečer si morate ogledati, kako se dvigujejo meglice,« mi je rekel.
Sedla sva za mizo in gibek robotiziran natakar je neslišno pridrsel, da naju postreže, ker so mu stoli oddali znak, da so zaznali najino prisotnost. Sanders se ni zmenil zanj. »Saj veste, da gre za vojno,« je nadaljeval. »Za večno vojno med soncem in meglo. In megla v njej zmaguje. Zaseda doline, prilastila si je planjave in morsko obalo. Sonce ima v oblasti le nekaj gorskih vrhov, pa še te samo podnevi.«
Obrnil se je k robotskemu natakarju in naročil kavo za oba, da nama bo prijetno minil čas, dokler se nama ne pridružijo še drugi. Kava, ki naj bi jo bova dobila, naj bi bila seveda povsem sveže zmleta in skuhana. Sanders na svojem planetu ni trpel vnaprej pripravljene ali umetne hrane.
»Vam je tukaj všeč?« sem ga vprašal, ko sva čakala na kavo.
»Le kako naj bi bil tukaj zadovoljen? Megleni grad ima vse. Dobro hrano, razvedrilo, igre na srečo in tudi vsa druga udobja, ki jih najdeš doma. Povrhu vsega pa tudi gospoduje temu planetu. Imam najboljše, kar lahko ponudita oba svetova, mar ne?«
»Verjetno res. Vendar večina ljudi ne razmišlja tako kot vi. Nihče ne pride na Planet duhov zaradi iger na srečo ali zaradi dobre hrane.«
Sanders je prikimal. »Vendarle pa k nam le pride nekaj lovcev. Na lov na skalne mačke in duhove s planjav. No, od časa do časa si pride kdo ogledat tudi ruševine.
»Morda res,« sem mu odgovoril. »Vendar pa ste omenili le izjemne primere. Taki gostje torej niso v večini. Večina vaših gostov pride na planet iz enega samega razloga...«
»Seveda,« je priznal z mrkim nasmehom. »Zaradi duhov.«
»Da, zaradi duhov,« sem ponovil za njim. Na planetu imate naravne lepote, pa lov in ribolov in možnosti za planinarjenje, vendar nobena od njih ne privabi na planet turistov. Samo zaradi duhov prihajajo sem«.
Prav takrat so nama postregli s kavo. Poleg dveh velikih lončkov, iz katerih se je kadilo, je stal še vrč goste smetane. Kava je bila zelo močna in zelo vroča in zelo dobra. Po celih tednih umetne kave v vesoljski ladji je bila kava pravo razodetje.
Sanders je resnobno srkal kavo in njegove oči so me motrile iznad roba kavnega lončka. Ko ga je čez nekaj trenutkov skrbno postavil na mizo, je rekel: »Tudi vi ste prišli zaradi duhov, kajne.«
Skomignil sem z rameni. »Seveda. Mojih bralcev ne zanima pokrajina, pa naj bo še tako izjemna. Dubowski in njegovi možje so tukaj z namenom, da najdejo duhove, moja naloga pa je, da spremljam raziskavo in o njej poročam.
Sanders mi je hotel odgovoriti, vendar pa za odgovor ni imel več priložnosti. Oster in jasen glas je nenadoma pretrgal najin razgovor. »Če tukaj sploh so duhovi, ki bi jih bilo mogoče odkriti,« je rekel glas.
Obrnila sva se proti vhodnim vratom na balkon. Dr. Charles Dubowski, vodja raziskovalne skupine na Planetu duhov, je stal na pragu in srepel v svetlobo. Uspelo mu je, da se je otresel svojih raziskovalnih pomočnikov, ki so mu običajno povsod sledili. Za trenutek je postal, nato pa se je napotil k najini mizi, izvlekel stol in sedel. Robotski natakar se je na kotalkah takoj pripeljal k mizi.
Sanders je motril drobnega znanstvenika z neprikrito nejevoljo. »Zakaj mislite, da tukaj ni duhov, doktor?« ga je vprašal.
Dubowski je skomignil z rameni in se bežno nasmehnil. »Samo občutek imam, da zanje ni dovolj dokazov,« je rekel. »Vendar pa bodita brez skrbi, kajti nikoli ne dopustim svojim občutkom, da bi vplivali na moje delo. Tako kot vsi drugi iščem samo resnico. Zato bom vodil nepristransko raziskavo. Če so vaši duhovi resnično tam nekje zunaj, jih bom gotovo našel.«
»Ali pa bodo oni našli vas. Kar pa bi utegnilo biti hudo neprijetno,« je z resnobnim izrazom na obrazu menil Sanders.
Dubowski se je zasmejal: »Oh, dajte no, Sanders. Samo zaradi tega, ker živite v gradu, vam še ni treba biti tako melodramatičen.«
»Ne smejte se, doktor! Kot vam je znano, so duhovi že poprej umorili nekaj ljudi…«
»Za to ni nobenih dokazov,« je odvrnil Dubowski. »Prav nobenih dokazov. Kot tudi ni nobenega dokaza za njihov obstoj. Vendar pa je to tudi razlog, da smo tukaj. Da najdemo dokaz,da obstajajo. Ali pa dokaz, da jih ni.« Potem se je obrnil k robotskemu natakarju, ki je ves čas stal ob mizi in nepotrpežljivo brnel, ter mu rekel: »Lakota me daje«.
Z Dubowskim sva naročila zrezke skalne mačke in košarico vročih, pravkar pečenih kruhkov. Sanders pa je izkoristil sveže zaloge hrane, ki so prišle z našo vesoljsko ladjo prejšnji večer z Zemlje, ter si privoščil zajeten kos šunke s pol ducata jajc.
Meso skalne mačke ima okus, ki ga meso zemeljskih živali ne bi moglo pridobiti v stoletjih. Meni je bilo zelo všeč, čeprav je Dubowski pustil na krožniku večino svojega zrezka. Preveč je bil zaposlen z govorjenjem, da bi jedel.
»Duhov ne bi smeli tako zlahka odpisati,« je rekel Sanders, potem ko se je robotizirani natakar odpeljal z našimi naročili. »Dokazi so, mnogo jih je. Dvaindvajset smrtnih primerov, odkar so odkrili ta planet. In na ducate očividcev je pričalo o duhovih.«
»Drži,« je odgovoril Dubowski. »Vendar pa jaz temu ne bi rekel prepričljivi dokazi. Smrtni primeri? No ja. V večini primerov gre pravzaprav le za navadna izginotja. Verjetno so ljudje padli v globino v gorah, morda so jih požrle gorske mačke ali kaj podobnega. Zaradi megle je trupla nemogoče najti. Na Zemlji vsak dan izgine več ljudi kot tukaj, pa to ne vzbuja sumov. Tukaj pa vsakokrat, ko kdo izgine, ljudje trdijo, da je postal žrtev duhov. Žal mi je, ampak jaz takim dokazom ne verjamem. Niso dovolj prepričljivi.«
»Trupla so našli, doktor,« je mirno rekel Sandreres. »Grozljivo razmesarjena -- pa ne zaradi padcev ali ugrizov gorskih mačk.«
Tedaj je bila na meni vrsta, da se vpletem v pogovor. »Kot vem, so našli samo štiri trupla,« sem rekel. »Precej temeljito sem se pozanimal o vsem, kar zadeva duhove«.
Sanders se je namrščil. »Prav,« je priznal. »In kako je pravzaprav bilo s tistimi štirimi primeri? Če mene vprašate, zanje obstajajo precej prepričljivi dokazi.«
Ko nas je robot, ki je vmes prinesel hrano, spet zapustil, je Sanders nadaljeval. »Primer prvega soočenja z duhom -- šlo je za Gregorjevo odpravo -- nikoli ni bil zadovoljivo pojasnjen.«
Prikimal sem. Dave Gregor je poveljeval vesoljski ladji, ki je pred skorajda petinsedemdesetimi leti odkrila Planet duhov. S svojimi senzorji se je pritipal skozi meglo in z ladjo pristal na planoti ob morju. Potem je poslal ekipe v notranjost, da raziščejo planet. V vsaki ekipi sta bila dva dobro oborožena moža. Od ene izmed ekip se je k ladji vrnil samo en član. Ko se je nekoliko pomiril, je povedal, da sta se s tovarišem v megli oddaljila drug od drugega. Nenadoma se je zaslišal strahoten krik, ob katerem mu je zastala kri. Ko je našel svojega prijatelja, je bil ta že mrtev, nad truplom pa je stal človeku podoben stvor, osem čevljev visok in nekako nestvaren. Ko ga je preživeli član ekipe ustrelil, je krogla preprosto šla skozi njegovo telo. Potem se je stvor obrnil in izginil v megli.
Gregor je takoj poslal še eno ekipo, da bi poiskala nenavadni stvor, vendar je v megli in brez posebnih instrumentov s težavo našla le iznakaženo truplo, to pa je bilo tudi vse. Ker stvora, ki ga je opisal preživeli član odprave, niso našli, zgodbe nikdar niso prepoznali za resnično.
Kljub temu je dogodek po vrnitvi Gregorjeve odprave na Zemljo povzročil pravo senzacijo. Na planet so napotili drugo vesoljsko ladjo, da bi opravila bolj temeljito preiskavo, vendar tudi ta ni odkrila ničesar. Zato pa je ena od ekip, ki so raziskovale planet, izginila brez sledu.
Tako se je porodila legenda o duhovih megle, ki se je začela naglo širiti. Vedno nove ladje so pristajale na Planetu duhov in različni raziskovalci so naseljevali in zapuščali planet v zmernem, a nepretrganem toku. Tako je nekega dne na njem pristal tudi Paul Sanders ter zgradil svoj Megleni grad, da bi drugi ljudje lahko varno obiskovali skrivnostni Planet duhov.
Zvrstilo se je še nekaj izginotij oziroma smrtnih primerov. Očividci so trdili, da so za kratek hip ugledali duhove, kako pritajeno tavajo skozi meglo. In potem je nekdo odkril ruševine, pravzaprav kup podrtih podpornih kamnitih stebrov, ki so nekoč pripadali veliki zgradbi. Morda celo domovanju duhov, so začeli pripovedovali ljudje.
Nekaj oprijemljivih dokazov je torej bilo, o tem sem bil prepričan. Nekateri med njimi so bili tudi zelo prepričljivi. Vendar pa je Dubowski odločno zmajeval z glavo.
»Primer Gregorjeve odprave ničesar ne dokazuje,« je rekel. »Prav tako dobro kot jaz vesta, da tega planeta niso nikoli povsem raziskali. Posebno ne ravninskega dela, kjer je pristala Gregorjeva ladja. Verjetno je tistega človeka ubila kaka žival redke vrste, ki je doma na tem območju.«
»Ste pozabili na pričevanje tovariša prve žrtve?« je vprašal Sanders.
»Tisto je bilo le posledica histerije, povsem preprost in razumljiv primer.«
»Kaj pa druga srečanja z duhovi? Kar veliko jih je že bilo. In priče niso bile vedno histerične.«
»To ne dokazujejo ničesar,« je odvrnil Dubowski in zmajeval z glavo. »Ko se vrnejo na Zemljo, številni ljudje vedno trdijo, da so videli duhove in leteče krožnike. In na tem planetu zaradi teh presnetih megla seveda še toliko lažje pride do zmot in prividov.«
Z nožem, s katerim si je mazal maslo na kruh, je pokazal proti robu terase: »Megle so krive, da je vse zavito v skrivnost. Mita o duhovih bi bilo že zdavnaj konec, če ne bi bilo megle. Do današnjega dne še nihče ni imel niti dovolj opreme niti denarja, da bi izvedel resnično, temeljito raziskavo. Mi pa smo dobro opremljeni. Opravili bomo raziskavo in odkrili resnico.« Sanders se je nakremžil. »Če vas ne bodo prej pobili. Duhovom morda ne bo všeč, da jih proučujete.«
»Vas pa res ne razumem, Sanders,« je odvrnil Dubowski. »Če se že tako zelo bojite duhov in če ste prepričani, da se plazijo tam doli pod nami na planjavah, zakaj potem že tako dolgo živite tukaj?«
»Megleni grad je bil sezidan z ustrezno zaščito,« je odgovoril Sanders. »V brošuri, ki jo pošiljamo morebitnim obiskovalcem, so ti varnostni ukrepi omenjeni. Tukaj ni nihče v nevarnosti. Eno je zanesljivo: duhovi ne bodo nikoli prišli na plan iz megle. Mi se večji del dneva kopljemo v sončni svetlobi, spodaj, v dolinah, pa je stvar seveda povsem drugačna.«
»Vse to je nesmiselno in ničvredno praznoverje. Če bi že moral ugibati, bi rekel, da vaši duhovi megle niso nič drugega kot prirejena različica zemeljskih duhov. Abstraktna predstava domišljije. Vendar pa nočem ugibati in bom raje počakal na izsledke raziskave. Če so duhovi resnični, se jim pred nami ne bo uspelo skriti.
Sanders me je poiskal s pogledom. »Kaj pa vi mislite? Ali se strinjate z njim?«
»Jaz sem novinar,« sem previdno odvrnil. »Tukaj sem samo zato, da poročam, kaj se dogaja. Duhovi so zelo popularni in naše bralce izjemno zanimajo. Sicer pa nimam nobenega posebnega mnenja ali prepričanja, ki bi ga želel širiti.«
Sanders se je pogreznil v molk in se spet lotil svoje šunke z jajci. Dubowski je prevzel vodenje pogovora in ga usmeril v popisovanje podrobnosti raziskave, ki jo je načrtoval. Preostanek obeda je minil v zavzetem, a povsem razdrobljenem razgovoru o pasteh za duhove, raziskovalnih načrtih, robotiziranih tipalih, senzorjih in podobnem. Pazljivo sem poslušal in v mislih sestavljal članek za objavo.
Tudi Sanders je skrbno poslušal. Vendar pa mu je bilo z obraza mogoče razbrati, da je nad tem, kar sliši, vse prej kot navdušen.
***
To je bilo pravzaprav vse, kar se je tisti dan omembe vrednega zgodilo. Dubowski je preostanek dneva preživel v vesoljskem polju, zgrajenem na majhni polici pod gradom, in nadziral raztovarjanje opreme. Sanders se je ukvarjal s svojimi gosti oziroma počel tisto kar običajno počno direktorji hotelov, jaz pa sem napisal članek in ga po signalnem žarku poslal na Zemljo.
Ob sončnem zahodu sem stopil na balkon, da bi opazoval, kako se dvigujejo meglice. Sanders je imel prav: med soncem in meglicami je potekala vojna. V prvi bitki dneva je sonce premagalo meglo, sedaj pa se je ta kradoma plazila nazaj, da je bilo videti, kot da bi duhovi s svojimi prsti stiskali gorske vrhove. Kot zadnji je na severni strani v pogoltno hlastajočem belem oceanu za eno noč utonil tudi Rdeči duh. Potem so se megle začele valiti še prek roba terase in v kratkem obdale ves Megleni grad.
Vrnil sem se v sobo. Tam je že stal Sanders. Ves čas opazoval me je izza vrat.
»Imeli ste prav,« sem mu rekel, »Lepo je bilo.«
Prikimal je. »Si lahko mislite – no, vsaj tako je videti --, da se Dubowskemu še ni zdelo vredno, da bi si ogledal sončni zahod,« je rekel.
»Prezaposlen je, kajne?«
Sanders je zavzdihnil. »Prekleto prezaposlen. Pridite, povabim vas na pijačo.«
Hotelski bar je bil miren in teman. Vzdušje je kar spodbujalo k prijetnemu pogovoru ob kozarčku česa krepkega. Bolj kot sem spoznaval Sandersov grad, bolj mi je bil pri srcu tudi on sam. Najini okusi so si bili zelo podobni. Sedla sva k mizi v najtemnejšem in najbolj samotnem kotu in naročila pijačo iz ponudbe, ki je vključevala alkoholne pijače iz ducata svetov.
»Imam občutek, da vam ni preveč všeč, da imate Dubowskega na obisku,« sem rekel, ko so nama postregli. »Zakaj ga niste veseli? Saj vam vendar napolnjuje cel hotel.«
Sanders je dvignil pogled in se nasmehnil. »Prav imate, sedaj je mirnejši del sezone. Vendar pa mi ni všeč, kar načrtuje.«
»Zato si ga prizadevate preplašiti in odgnati, kajne?«
Sandersu je zbledel smehljaj. »Ali je bilo to tako očitno?«
Prikimal sem.
Zavzdihnil je. »Saj nisem mislil, da mi bo uspelo,« je rekel. »Vendar pa sem moral nekaj poizkusiti.«
»Zakaj?«
»Zato, ker bo sicer uničil ta svet, če mu bom dovolil. Ko bodo on in njemu podobni opravili svoje delo, v vesolju ne bo nobene skrivnosti več.«
»Njemu je le do tega, da bi našel odgovore na vprašanja, ali duhovi resnično obstajajo, kaj pomenijo ruševine, kdo je zgradil palačo … Si vi niste nikdar želeli vedeti teh stvari, Sanders?«
Popil je svojo pijačo do konca in pogledal naokrog, da je ujel natakarjev pogled in takoj naročil novo. V tem prostoru ni bilo robotiziranih natakarjev. Samo človeško osebje. Sanders je bil zelo tankočuten glede primernega vzdušja.
»Seveda,« je rekel, ko je dobil nov kozarec. »Vsak si zastavlja ta vprašanja. Prav to je razlog, da ljudje prihajajo sem. Na Planet duhov, v Megleni grad. Vsak, ki tukaj pristane, skrivaj goji upanje, da bo doživel nekakšno srečanje z duhovi ter da bo prav on našel odgovore na ta vprašanja... A to se pač ne zgodi. Ljudje nekaj dni ali celo nekaj tednov tavajo po megli, vendar ničesar ne odkrijejo. In komu je kaj mar? Vsak se lahko vrne in začne iskati znova. Sanje so še vedno žive -- in z njimi romantično doživetje in skrivnostnost... Kdo ve, kaj se bo še zgodilo. Morda človek ob enem obisku za hip uzre podobo duha, ki se izgublja v megli. Ali pa morda nečesa, za kar le misli, da je duh. In potem se ves srečen vrne domov, prepričan, da je prestopil meje resničnega sveta. Dotaknil se je življenja, ki ga Dubowski in njemu podobni še niso oropali vsega prvobitnega strahu in čara.«
Sanders je obmolknil in se zlovoljno zastrmel v kozarec, ki ga je držal v roki. Čez čas je nadaljeval. »Dubowski! Oh! Kar kri mi zavre, ko pomislim nanj. Pride na ta planet s svojo ladjo, polno lakajev ter z milijonskim kreditnim jamstvom in z vsemi svojimi napravami, da bo lovil duhove. Oh, seveda se mu jih bo posrečilo ujeti. Prav to me skrbi. Bodisi, da bo dokazal, da sploh ne obstajajo, ali pa jih bo našel -- in potem se bo pokazalo, da so neka podzvrst človeka ali žival ali kaj podobnega...«
Divje in jezno je izpraznil kozarec. »In to bo vse uničilo. U-ni-či-lo, zapomnite si! S svojimi napravami bo našel odgovore na vsa vprašanja in nikomur ne bo ostalo nič več. To ni pravično!«
Sedel sem nasproti njega, mirno srkal svojo pijačo in molčal. Grda, okrutna misel mi je prevevala možgane. Končno nisem več zdržal in sem jo povedal na glas.
»Če Dubowski najde odgovore na vsa vprašanja,« sem rekel, »potem ne bo več nobenega razloga, da bi ljudje še prihajali na ta planet. In vi boste ob službo. Ali ste prepričani, da ni to razlog za vaše skrbi?«
Sanders se je zastrmel vame in za trenutek sem mislil, da me bo udaril. Vendar me ni. »Mislim sem, da ste vi drugačni. Opazovali ste umik meglic in ste razumeli. Vsaj mislil sem, da ste. Vendar se bojim, da sem se motil. Z glavo je pokazal proti vratom. »Spravite se od tukaj,« mi je rekel.
Dvignil sem se. »Prav,« sem odgovoril, »Žal mi je, Sanders. Vendar pa moje delo zahteva, da zastavljam tudi neprijetna vprašanja.«
Ni se več zmenil zame in zapustil sem mizo. Ko sem prišel do vrat, sem se obrnil in pogledal po prostoru. Sanders je bolščal v prazen kozarec. »Odgóvori,« je dejal glasno. Besedo je izgovoril tako, da je zvenela nespodobno. »Vedno želijo imeti odgovore. Vendar pa so vprašanja mnogo boljša. Le zakaj jih ne morejo pustiti brez odgovorov?«
***
Naslednjih nekaj tednov je minilo v mrzličnem vzdušju za odpravo in tudi zame. Dubowski je skrbno in natančno izpolnjeval svoj načrt, to mu je bilo treba priznati. Svoj napad na Planet duhov je že poprej zasnoval z izjemno natančnostjo.
Zaradi megle so bili zemljevidi, kolikor jih je že bilo o Planetu duhov, premalo natančni za sodobne standarde. Zato je Dubowski razposlal po planetu celo množico robotiziranih sond, da so se sprehajale po gornjih robovih megle in kradle njihove skrivnosti s svojimi dovršenimi napravami za zaznavanje tal. Iz podatkov, ki so jih posrkale, je bilo mogoče sestaviti popoln relief pokrajine.
Ko je bilo to opravljeno, so Dubowski in njegovi pomočniki s pomočjo zemljevidov skrbno označili vse kraje, kjer so od Gregorjeve odprave naprej opazili duhove. Številne podatke o srečanjih z duhovi so seveda zbrali in analizirali že dolgo pred tem, ko smo zapustili Zemljo, izdatna uporaba novega, povsem drugačnega gradiva o duhovih iz knjižnice Meglenega gradu pa je zapolnila še zadnje vrzeli. Kot je bilo pričakovati, so bila srečanja z duhovi najbolj pogosta v dolinah in okrog hotela, edinega stalnega človeškega naselja na planetu.
Ko je bil načrt izdelan, je Dubowski začel nastavljati svoje pasti za duhove. Večino jih je seveda postavil tam, kjer so duhove najbolj pogosto opazili, nekaj pa tudi v oddaljenejših, odročnejših krajih in na planoti ob morski obali, kjer se je Gregorjeva ladja prvič dotaknila planeta. Pasti so bile podobne nekakšnim aluminijastim gnezdom na stebrih, napolnjenim z najrazličnejšimi aparaturami za zaznavanje in snemanje, kar jih premore zemeljska znanost. Če bi kak nesrečen duh zašel v nadzorovano območje, bi ga naprave v vsakem primeru zanesljivo zaznale.
Ko so robotizirane sonde s tipali, ki so jih uporabili za izdelavo zemljevidov, vrnile v oporišče, so jih pregledali, na novo programirali in spet poslali na teren. Ker so bili topografski podatki zdaj več ali manj znani, so se sonde lahko podale skozi zamegleno pokrajino brez strahu, da bi naletele na kake nepredvidene ovire.
Ko so bile naposled vse pasti za duhove razmeščene po načrtu in so bile robotizirane sonde na terenu, so se Dubowski in njegovi možje še sami odpravili v zameglene gozdove. Vsak je nosil težak nahrbtnik, napolnjen s senzorji in napravami za zaznavanje. Človeške iskalne skupine so bile bolj gibljive kot pasti za duhove, saj so ljudje nosili so še bolj izpopolnjeno opremo kot iskalne sonde. Vsak dan so preiskale drugo območje in svoje delo so opravile s pretirano natančnostjo.
Na nekaterih izmed teh pohodov sem se jim pridružil tudi sam, Nosil sem svoj nahrbtnik in pridobil sem kar nekaj zanimivega gradiva, čeprav nismo nikoli nič našli.
V literaturi za turiste so opisani »grozljivi megleni gozdovi Planeta duhov, kjer straši«. Vendar pa gozdovi niso grozljivi. Prav zares ne. V njih je neka posebna vrsta lepote, ki pa se razkrije le tistim, ki jo znajo ceniti. Drevesa so tanka in zelo visoka, z belim lubjem in bledo zelenimi listi. Kljub temu gozdovom ne primanjkuje barv. Imajo namreč zajedavca, neke vrste viseč mah, ki je zelo pogost in ki kakor slap temno zelenih in škrlatnih barv kipi z vejnatih obokov. Potem so tam še skale, pa divja vinska trta in nizko grmičevje, ki se šibi od škrlatnih sadežev nenavadnih oblik. Žal v teh gozdovih ni sonca, ker vse zagrinjajo meglice. Medtem ko hodiš, se vrtinčijo okrog tebe in potem zdrsijo mimo, ljubkujejo te z nevidnimi prsti in se lepijo na tvoja stopala; kdaj pa kdaj se celo poigrajo s teboj. Skoraj ves čas hodiš skozi gosto meglo, ne da bi videl več kot le nekaj pedi okrog sebe. Še tvoji lastni čevlji se izgubljajo v oblačni preprogi, po kateri hodiš. Ko te megla včasih popolnoma obda in se strne v gost obroč, ne vidiš ničesar več. Tako sem se nekajkrat zaletel v drevo.
Spet drugič se megle brez pravega vzroka nenadoma umaknejo in zvrtinčijo same vase, tako da se znajdeš sam sredi žepa praznine v oblaku. Kadar se to zgodi, ne moreš videti gozda v vsej njegovi groteskni lepoti. Človek doživi le kratek pogled na povsem neresnično pokrajino, ki jemlje dih. Takih trenutkov je malo in dokaj hitro minejo. Vendar pa si jih zapomniš. Zapomniš si jih in jih nosiš s seboj.
V tistih prvih tednih bivanja na skrivnostnem planetu sem bil večino časa zaposlen s pisanjem. Napisal sem več nadaljevanj o zgodovini planeta, ki so jo še posebej osvetljevale zgodbe o najbolj slavnih doživetjih z duhovi. Izoblikoval sem si značaje nekaterih bolj zanimivih članov odprave. Napisal sem nekaj o Sandersu in težavah, s katerimi se je srečeval ter jih premagoval, ko je gradil Megleni grad. Napisal sem znanstvene prispevke o slabo raziskanih ekoloških vidikih planeta. Napisal sem razpoloženjske članke o gozdovih in o gorah. Napisal sem razglabljajoče članke o ruševinah. Pisal sem o lovu na skalne mačke, o plezanju po gorah in o velikanskih, nevarnih močvirskih kuščarjih, ki domujejo na nekaterih oddaljenih otokih. In seveda, pisal sem predvsem o Dubowskem in o njegovem iskanju. O tem sem popisal gore papirja.
Kot je bilo pričakovati, se je iskanje po določenem času umirilo in postalo pusto rutinsko opravilo, meni pa je kljub bogastvu drugih zanimivih tem na Planetu duhov začelo počasi zmanjkovati snovi za pisanje. Mojih izdelkov je bilo čedalje manj, prostega časa pa čedalje več. Zato sem lahko začel resnično uživati življenje na Planetu duhov. Vsak dan sem redno sem hodil na vedno daljše sprehode skozi gozdove. Obiskoval sem ruševine in privoščil sem si polet čez pol planeta, da sem si v živo ogledal močvirskega kuščarja, ne pa samo njegovo simulacijo. Spoprijateljil sem se s skupino lovcev, ki so bili na obisku, in ustrelil sem skalno mačko. Neke druge lovce sem pospremil na zahodni del morske obale in ni dosti manjkalo, da me ni pokončala pošast s planote.
In ponovno sem se začel pogovarjati s Sandersom.Ta se med vsem opisanim dogajanjem ni zmenil ne zame ne za Dubowskega ne za nikogar drugega, ki je bil povezan z raziskavo o duhovih. Z nami je govoril le z nejevoljo, godrnjaje, če je sploh govoril; pozdravljal nas je kratko in osorno, ves svoj prosti čas pa je preživljal z drugimi gosti.
Najprej me je skrbelo zaradi načina, kako je tisti večer govoril v baru. V mislih so se mi prikazovali prizori, v katerih je nekoga umoril v megleni pokrajini tam zunaj in skušal prikazati umor kot delo duhov. Ali pa bi se morda lotil le onesposabljanja pasti za duhove. Prepričan sem bil, da bo skušal narediti nekaj, kar bi prestrašilo Dubowskega in ga odgnalo oziroma kako drugače onemogočilo odpravo. Mislim, da so bili prizori, ki so me preganjali, posledica preobilnega gledanja holovizije. Sandrers namreč ni storil nič takega. Samo kujavo se je obnašal, nemo je bolščal v nas na grajskih hodnikih in v nobenem primeru ni hotel zares sodelovati z nami.
Kot rečeno pa je čez čas vendarle postal nekoliko prijaznejši. Vendar ne do Dubowskega ali do njegovih mož. Samo do mene. Mislim, da je bil razlog za njegovo prijaznost v mojih sprehodih po gozdovih. Dubowski se ni nikoli podal v meglo, če ni bilo nujno potrebno. In še takrat se je odpravil na pot obotavljaje in za kratek čas. Njegovi možje so ga v obnašanju posnemali. Tako sem bil edini pristni vir informacij v ekipi. Vendar pa tedaj nisem bil v resnici član tiste ekipe.
Sanders je to seveda opazil. Le redke stvari so se zgodile v njegovem gradu, da Sanders zanje ne bi vedel.
Nekega dne, ko je odkrivanje trajalo že približno dva meseca, me je končno spet povabil na pijačo. Zgodilo se je takole. Na Planet duhov je prihajala zima in zrak okrog Meglenega gradu je postajal mrzel in rezek. Z Dubowskim sva sedela na jedilniški terasi in srebala kavo po enem izmed številnih čudovitih obrokov. Sanders je sedel pri mizi v bližini in se pogovarjal s turisti. Pozabil sem že, kaj sva se z Dubowskim tedaj pogovarjala. Karkoli je že bilo, Dubowski me je nenadoma prekinil, ker ga je zmrazilo. »Mrzlo postaja zunaj,« se je pritožil. »Kaj, ko bi se preselila v notranjost?« Dubowskemu ni bilo nikoli posebno všeč na jedilniški terasi.
Malo sem se namrščil. »Saj ni tako hudo,« sem rekel. »Poleg tega pa bo kmalu čas za sončni zahod. To je vendar eden izmed najlepših delov dneva.«
Dubowski je ponovno zadrgetal in vstal. »Naredite, kakor želite,« je rekel. »Jaz grem noter; prav nič mi ni do tega, da bi se prehladil samo zato, da boste vi lahko opazovali še enega od zatonov meglic.«
Napotil se je k izhodu, vendar je napravil komaj nekaj korakov, ko je Sanders že planil s svojega stola in zatulil kot ranjena skalna mačka. »Zaton meglic,« je zatulil. »Zaton meglic!« Spustil je dolg, nepovezan niz kletvic. Nikdar še nisem videl Sandersa tako jeznega; niti tedaj ne, ko je tistega večera izbruhnil v baru. Stal je tam in se dobesedno tresel od jeze, z zardelim obrazom, z debelimi rokami in prsti, ki jih je ob bokih stiskal v pesti in ponovno razpiral.
Hitro sem skočil pokonci in se postavil mednju. Dubowski se je obrnil k meni, videti je bil zmeden in prestrašen. »Ka…,« je začel.
»Pojdite noter,« sem ga prekinil. »Pojdite v svojo sobo. Pojdite v jedilnico. Pojdite že nekam, kamorkoli. Samo izginite od tu, preden vas ubije.«
»Samo -- vendar -- kaj je narobe? Kaj se je zgodilo? Ne …«
»Meglice zaidejo zjutraj,« sem mu povedal. »Vso noč, od sončnega zahoda, se meglice dvigujejo. Sedaj pa pojdite.«
»To je vse? Zakaj ga to tako – tako …«
»Pojdite!«
Dubowski je zmajal z glavo, kot da bi hotel pokazati, da še vedno ne razume, kaj se dogaja. Vendar pa je le odšel.
Obrnil sem se k Sandersu. »Pomirite se,« sem mu rekel. »Pomirite se.« Prenehal se je tresti, a njegov jezni pogled je bil še vedno uprt v hrbet odhajajočega Dubowskega. »Zaton meglic,« je izdavil. »Dva meseca je ta pokvarjenec že tukaj, pa še ne pozna razlike med zatonom in dvigom meglic.«
»Nikdar si ni vzel časa, da bi opazoval prvega ali drugega,« sem mu odvrnil. Take stvari ga ne zanimajo. Sicer pa je to v njegovo škodo. Nobenega razloga nimate, da bi se zaradi tega vznemirjali.«
Pogledal me je in se namrščil. Končno je prikimal. »No, ja,« je rekel. »Morda imate prav...« Zavzdihnil je in polglasno dejal: »Vendar, zaton meglic! Prekleto.« Po kratkem premoru je rekel: »Potreben sem kozarca pijače. Se mi boste pridružili?«
Prikimal sem.
Peljal me je v isti temačni kot kot tisti večer, verjetno k svoji najljubši mizi. Pospravil je tri kozarce pijače, preden sem jaz izpraznil prvega. Velike kozarce. Vse na Meglenem gradu je bilo veliko. Tokrat se nisva prepirala. Pogovarjala sva se o zatonu meglic, pa o gozdovih in o ruševinah. Govorila sva tudi o duhovih in Sanders mi je z veliko zavzetostjo povedal najbolj znane zgodbe o srečanjih z njimi. Seveda sem vse že prej poznal. Vendar ne v povsem taki obliki, kot mi jih je predstavil Sanders.
V nekem trenutku sem omenil, da sem se rodil v Bradburyju, medtem ko sta moja starša preživljala kratke počitnice na Marsu. Sandersu so ob tem podatku zasijale oči in naslednjo uro me je skušal zabavati s šalami o Zemljanih. Tudi te sem že vse poznal. Ker pa sem postajal zaradi pijače vedno bolj omotičen, so se mi zdele šale od prve do zadnje prekipevajoče smešne.
Po tem večeru sem preživljal s Sandersom več časa kot s katerim koli drugim v hotelu. Mislil sem, da sem se dotlej že temeljito seznanil s Planetom duhov. Vendar pa je bilo to le prazna domišljija in Sanders mi je dokazal, kako malo pravzaprav vem o planetu. Pokazal mi je skrite kotičke v gozdovih, ki so me od tistega trenutka za vedno preganjali. Popeljal me je k otoškim močvirjem, kjer so drevesa povsem drugačna od običajnih in se močno zibljejo tudi kadar ni vetra. Poletela sva na daljni sever, k drugi gorski verigi, kjer so vrhovi gora še višji in obdani z ledom, pa tudi k ravnini na južni strani, kjer megle brez prestanka kipijo prek roba planote in grozljivo spominjajo na kipenje velikanskega slapa.
Seveda sem še naprej spremljal prizadevanja Dubowskega pri njegovem lovu na duhove. Ker pa se je zgodilo le malo takega, o čemer bi bilo vredno pisati, sem večino svojega časa preživljal s Sandersom. Ni me preveč skrbelo, kakšni bodo rezultati mojega dela. Mojo nadaljevanko s Planeta duhov so odlično predvajali na Zemlji in na večini obljudenih planetov, zato sem mislil, da sem uspel.
Vendar ni bilo tako.
Na Planetu duhov sem bil nekaj več kot tri mesece, ko sem dobil sporočilo mojega delodajalca. Nekaj sistemov naprej, na planetu z imenom Novo zatočišče je izbruhnila državljanska vojna. Želeli so, da poročam o njej. Rekli so, da se na Planetu duhov tako ali tako ne dogaja nič novega, saj naj bi morala odprava Dubowskega nadaljevati z delom še več kakor eno leto. Čeprav mi je bil Planet duhov zelo pri srcu, sem pograbil priložnost. Moje zgodbe so postajale malce omledne, zmanjkovalo mi je idej in zadeva na Novem zatočišča je obetala nekaj pomembnega. Na naslednji vesoljski ladji, ki bo pristala na planetu, sem rezerviral prostor, še zadnjič sem se odpravil na sprehod skozi megličaste gozdove, nato pa sem se poslovil od Sandersa in od Meglenega gradu.
Državljanska vojna na Novem zatočišču je bila kot sod smodnika. Manj kot mesec dni sem preživel na planetu, vendar je bil to turoben mesec. Planet so zasedli verski fanatiki, vendar je prvotni kult vero izdal in obe strani sta se obtoževali brezboštva. Vse skupaj je bilo zelo bedno. Planet sam pa je imel vse čare predmestja Marsa. Zapustil sem ga, kakor hitro sem mogel. Selil sem se s planeta na planet, potoval od zgodbe do zgodbe. Po šestih mesecih sem si prislužil delo na Zemlji. Bližale so se volitve, zato me je zajel politični boj. To mi je kar ustrezalo. Kampanja je bila živahna in iz nje je bilo mogoče izčrpati na tone dobrih zgodb.
Vseskozi pa sem spremljal drobne novice, ki so prihajale s Planeta duhov. In končno, kot sem pričakoval, je Dubowski najavil tiskovno konferenco. Kot sindikatov predstavnik za duhove sem se prijavil na konferenco in odpotoval na planet z najhitrejšo ladjo, ki sem jo lahko našel. Na cilj sem prispel teden dni pred konferenco, pred vsemi drugimi. Sandersu sem poslal radijsko sporočilo, preden sem se vkrcal na ladjo, in pričakal me je v pristanišču za vesoljske ladje. Napotila sva se v jedilnico na terasi in postregli so nama s pijačo.
»No, kako,« sem ga vprašal, ko sva izmenjala nekaj uvodnih vljudnostnih fraz. »Ali veste, kaj namerava objaviti Dubowski?«
Sanders je bil videti zelo čemeren. »Kar mislim si lahko,« je rekel. »Pred mesecem dni je dal odpoklicati s terena vse svoje preklicane naprave in potem je križno preverjal izsledke njihovih odkritij z računalnikom. Odkar ste odšli, smo kar nekajkrat videli duhove. Dubowski je prišel na kraj dogodka vedno šele po nekaj urah in je dobesedno prečesal območje, vendar ni ničesar našel. To bo tudi objavil. Mislim, da nima ničesar drugega.«
Prikimal sem. »Vendar pa, ali je to tako slabo? Gregor tudi ni ničesar našel.«
»To ni isto,« je rekel Sanders. »Gregor ni iskal tako kot Dubowski. Ljudje mu bodo verjeli, karkoli bo povedal.«
Sam o tem nisem bil tako trdno prepričan in sem to tudi že hotel reči, ko se je nenadoma pojavil Dubowski. Nekdo mu je moral povedati, da sem na terasi. Nasmehnil se je in se z dolgimi koraki približal najini mizi, da bi prisedel. Sanders se je zastrmel vanj in potem uperil pogled v svoj kozarec. Dubowski je vso pozornost osredotočil name. Videti je bil zelo zadovoljen s seboj. Vprašal me je, kaj sem počel potem, ko sem odšel s planeta. Povedal sem mu in odobravajoče je pokimal. Potem sem prišel na vrsto jaz in ga povprašal po njegovih odkritjih. »Ni kaj povedati,« je rekel. »To je tudi razlog, zaradi katerega sem sklical novinarsko konferenco.«
»Dajte no,« sem odvrnil. »O vas sem poročal cele mesece, ko nikogar drugega še ni zanimala vaša odprava. Lahko mi daste vsaj kakšen namig. Kaj ste odkrili?«
Okleval je. »Prav, naj bo,« je naposled spregovoril. Vendar tega ne objavite še sedaj. Sporočilo lahko odpošljete šele nekaj ur pred začetkom konference. To bo dovolj velika prednost za namig.«
Pritrdilno sem prikimal. »Kaj ste našli?«
»Duhove,« mi je kratko odvrnil. »Duhove imam, varno spravljene v vreči. Duhov ni, ne obstajajo. Dovolj trdnih dokazov imam, ki to potrjujejo in ne puščajo niti sence dvoma.« Široko se je nasmehnil.
»Samo zato, ker niste ničesar našli?« sem začel nasprotovati. »Morda so se vam izogibali. Če imajo občutke, bi bili za to lahko dovolj prebrisani. Ali pa morda njihovega obstoja vaši senzorji ne zaznajo.«
»Dajte no,« je odvrnil Dubowski. »Saj tega niti sami ne verjamete. Naše pasti za duhove so imele vse vrste senzorjev, ki so na voljo. Če bi duhovi obstajali, bi senzorji to na nekakšen način zaznali. Vendar niso. Pasti smo imeli nastavljene na območjih, kjer so jih po Sandersovem pripovedovanju videli po trikrat. Nobenega znaka duhov nismo odkrili. Popolnoma nobenega. Dokaz, na podlagi katerega lahko zaključiš, da so imeli tisti očividci privide. Ne pa prava 69.videnja duhov.«
»Kaj pa smrti in izginotja?« sem vprašal. »Kakšno pomen imajo potem Gregorjeva odprava in drugi primeri?«
Dubowski se je še bolj na široko zasmejal. »Seveda vseh smrti ne morem zanikati. Vendar pa so naše tipalne naprave in raziskovalci odkrili štiri okostja.« Začel jih je preštevati na prste roke. »Dva je ubil kamniti plaz in eden ima na kosteh odtise krempljev skalne mačke.«
»Kaj pa četrta smrt?«
»Umor,« je odvrnil. Truplo je bilo zakopano v plitek grob, očitno delo človeških rok. Poplava neke vrste je grob razkrila. V poročilu je bila smrt označena kot izginotje. Prepričan sem, da bi vsa druga trupla lahko našli, če bi le dovolj dolgo iskali. In odkrili bi, da so vsi umrli na povsem običajen način.«
Sanders je dvignil pogled poln grenkobe od kozarca s pijačo. »Gregor,« je trmasto rekel. »Gregor in drugi klasiki...«
Nasmeh Dubowskega se je spremenil v prevzetno muzanje. »Ah, da. Tisto območje smo posebej skrbno preiskali. Moja teorija je bila pravilna. V bližini smo našli trop opic. Velikanskih hrustov, podobnih babunom, z umazano belo dlako. Ne preveč uspešna vrsta, ki očitno izumira. Najbrž je član Gregorjeve odprave naletel na ta trop. In potem je vse skupaj opisal v močno pretirani obliki.«
Nastopila je tišina. Ko je Sanders spet spregovoril, je njegov glas zvenel utrujeno. »Samo eno vprašanje imam,« je tiho rekel. »Zakaj?«
Vprašanje je Dubowskega presenetilo in njegov smehljaj je zamrl. »Vi tega nikoli niste razumeli, Sanders, kajne? Za resnico je šlo. Da se planet osvobodi nevednosti in praznoverja.«
»Da se osvobodi Planet duhov?« je rekel Sanders. »Kaj je bil zasužnjen?«
»Seveda,« je odgovoril Dubowski. »Vladal mu je neumen mit. In strah. Sedaj bo planet svoboden in dostopen vsem. Sedaj lahko ugotovimo, kakšno zgodovino imajo tiste ruševine, ne da bi nam mračne legende o človeku podobnih duhovih zamegljevale dejstva. Planet lahko odpremo za poseljevanje. Ljudi ne bo strah priti sem, tukaj živeti in kmetovati. Premagali smo strah.«
»Naseljen planet? Tukaj?« je rekel Sanders, kakor da bi ga to zabavalo. »Boste prinesli velike ventilatorje, da bodo razpihali meglice? Kaj boste storili?« Naseljenci so prišli že v prejšnjih časih. In tudi odšli. Zemlja v nobenem pogledu ni primerna, saj tukaj, sredi vseh teh gora, ni mogoče kmetovati. Vsaj ne tako, da bi kmetovanje prinašalo dobiček. Nobenega načina ni, da bi na Planetu duhov s kmetovanjem lahko kaj zaslužil.«
Sanders mu je oporekal: »Na stotine drugih svetov je, ki kar hrepenijo po ljudeh. Kaj vam je res še eden tako krvavo potreben? Ali mora Planet duhov resnično postati druga Zemlja?« Žalostno je zmajal z glavo, naredil požirek in nadaljeval. »Vi ste tisti, ki ne razume, doktor. Ne slepite se. Vi niste osvobodili Planeta duhov. Uničili ste ga. Ukradli ste njegove duhove in pustili za seboj opustošen planet.«
Dubowski je odkimal. »Mislim, da se motite. Odkrili bodo mnogo dobrih, dobičkonosnih načinov za izkoriščanje tega planeta. In celo če bi vi imeli prav, bi bilo to zelo žalostno. Znanje je tisto, ki opredeljuje človeka. Ljudje kot vi, so skušali zadržati razvoj že od nekdaj. Vendar jim nikdar ni uspelo in tudi vam ni uspelo. Človek ima nujno potrebo po znanju.«
»Morda,« je rekel Sanders. Vendar, ali je to edina stvar, ki jo človek potrebuje? Jaz že ne mislim tako. Menim, da potrebuje tudi skrivnostnost, poezijo, 75.ljubezenske zgodbe. Mislim, da človeštvo potrebuje tudi nekaj vprašanj, na katera ne zna odgovoriti, da se jim čudi in da o njih razmišlja.«
Dubowski je sunkovito vstal in se namrščil. »Ta razgovor je prav tako brez cilja kot vaša filozofija, gospod Sanders. V mojem svetu ni prostora za vprašanja, na katera ne bi poznal odgovorov.«
»Potem živite v zelo pustem in brezbarvnem svetu, doktor.«
»In vi, Sanders, vi živite v smradu lastne nevednosti. Odkrijte nekaj novih vraž, če že morate. Vendar pa jih ne skušajte vsiljevati meni s svojimi zgodbami in pripovedmi. Jaz nimam časa za duhove.« Pogledal me je in rekel: »Se vidiva na tiskovni konferenci.« Potem se je obrnil in s hitrimi koraki odšel s terase.
Sanders je brez besed opazoval njegov odhod, potem pa se je na svojem stolu zasukal tako, da je imel razgled na gorovje. »Meglice se dvigujejo,« je ugotovil.
Kot se je kasneje izkazalo, se je Sanders glede naselitve motil. V resnici so ustanovili eno naselje, čeprav ni bilo takšno, da bi se lahko ravno ponašali z njim. Nekaj vinogradov, nekaj tovarn in seveda tudi nekaj tisoč ljudi; vse je pripadalo peščici velikih družb. Komercialno kmetijstvo se je izkazalo za nedobičkonosno. Izjema je bilo le avtohtono grozdje, kot limona velik mesnat sadež sive barve. Tako se je zgodilo, da je Planet duhov izvažal en sam proizvod -- motno belo vino s sladkim, dolgo trajajočim okusom. Dali so mu ime megleno vino ali krajše megličevec. Meni se je z leti priljubilo. Njegov okus me v nekem smislu spominja na zaton meglic in me spravlja v sanjarjenje. Vendar pa je razlog za to verjetno v meni, ne v vinu. Večini ljudi je zanj kaj malo mar.
Turistov že davno ni več. Glede njih se Sanders ni motil. Lepote pokrajine lahko uživajo bliže doma in za manj denarja. Prej so na planet prihajali zaradi duhov.
Tudi Sandersa že dolgo ni več. Bil je preveč trmast in preveč nepraktičen, da bi se okoristil s trgovino z megličevcem, ko je za to še imel priložnost. Raje je ostal za zidovi svojega Meglenega gradu, dokler je bilo to mogoče. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim, ko je hotel dokončno ostal brez dela. Grad sam pa je še vedno tam. Videl sem ga pred nekaj leti, ko sem na Planetu duhov za dan prekinil potovanje na planet Novo zavetišče. Grad se že podira, saj je njegovo vzdrževanje predrago. V nekaj letih ga ne bo mogoče več ločiti od drugih starejših ruševin.
Sicer pa se planet ni veliko spremenil. Megle se še vedno dvigujejo ob sončnem zahodu in zahajajo z jutranjo zoro. Rdeči duh je še vedno pokončen in lep v zgodnji jutranji svetlobi. Gozdovi so tudi še vedno tam in skalne mačke še zmeraj tavajo okrog.
Samo duhov ni več.
In duhovi manjkajo.
George R.R. Martin: Kjer zjutraj zahajajo meglice
Tisto jutro, prvo po pristanku, je bilo še zgodaj za zajtrk. Kljub temu je bil Sanders že v restavraciji na terasi, ko sem prišel tja. Stal je ob ograji in gledal proti zamegljenemu gorovju. Približal sem se mu in ga polglasno pozdravil. Ni se mu zdelo vredno, da bi odgovoril.
»Kaj ni lepo?« je rekel, ne da bi se obrnil.
Res je bilo lepo. Le nekaj metrov pod teraso so se podile megle; v grozljivih valovih so udarjale ob skale Sandersovega gradu in se trgale ob njih. Debela bela preproga se je razprostirala od obzorja do obzorja in zastirala vse pod seboj. Le daleč na severu je bilo mogoče videti vrh Rdeče pošasti, na katerega so se oblaki ujeli kot na bodalo iz rdečih, v nebo kipečih skal. Drugi vrhovi gora so bili še vedno potopljeni v meglo. Sanders je zgradil svoj hotel na najvišjem gorskem hrbtu te gorske verige, zato je grad kot samoten otok plaval v morju bele penine. Nič čudnega, če je Sanders poimenoval ta planet Megleni grad.
»Ali je vedno tako?« sem vprašal Sandersa, ko sem za hip lahko utrgal pogled od prizora, ki sem ga kar srkal vase.
»Vedno, kadar se spušča megla,« je odgovoril in se obrnil k meni z zamišljenim nasmeškom. Bil je zajeten človek, z radoživim zardelim obrazom. Ni bil tip človeka, ki bi mu prisodil resnoben, hrepeneč nasmešek. Vendar ga je imel. Z roko je zamahnil proti vzhodu, kjer je vzhajajoče sonce Planeta duhov spremenilo jutranje nebo nad meglicami v igro prepletanja škrlatne in oranžne barve.
»Krivo je sonce,« je naposled dodal. »Ko vzhaja, njegova toplota potisne meglice nazaj v doline in jih prisili, da spustijo planine iz objema, v katerega so jih vklenile ponoči. Meglice se začnejo spuščati in potem se gorski vrhovi prikažejo drug za drugim. Do poldneva je celotno gorovje vidno daleč naokrog. Zemlja takega pogleda ne premore, pa tudi nikjer drugje ga ni.«
Spet se je nasmehnil in me popeljal k eni izmed miz, ki so bile naključno razpostavljene po balkonu. »In kasneje, ob sončnem zahodu, se vse ponovi v nasprotni smeri. Danes zvečer si morate ogledati, kako se dvigujejo meglice,« mi je rekel.
Sedla sva za mizo in gibek robotiziran natakar je neslišno pridrsel, da naju postreže, ker so mu stoli oddali znak, da so zaznali najino prisotnost. Sanders se ni zmenil zanj. »Saj veste, da gre za vojno,« je nadaljeval. »Za večno vojno med soncem in meglo. In megla v njej zmaguje. Zaseda doline, prilastila si je planjave in morsko obalo. Sonce ima v oblasti le nekaj gorskih vrhov, pa še te samo podnevi.«
Obrnil se je k robotskemu natakarju in naročil kavo za oba, da nama bo prijetno minil čas, dokler se nama ne pridružijo še drugi. Kava, ki naj bi jo bova dobila, naj bi bila seveda povsem sveže zmleta in skuhana. Sanders na svojem planetu ni trpel vnaprej pripravljene ali umetne hrane.
»Vam je tukaj všeč?« sem ga vprašal, ko sva čakala na kavo.
»Le kako naj bi bil tukaj zadovoljen? Megleni grad ima vse. Dobro hrano, razvedrilo, igre na srečo in tudi vsa druga udobja, ki jih najdeš doma. Povrhu vsega pa tudi gospoduje temu planetu. Imam najboljše, kar lahko ponudita oba svetova, mar ne?«
»Verjetno res. Vendar večina ljudi ne razmišlja tako kot vi. Nihče ne pride na Planet duhov zaradi iger na srečo ali zaradi dobre hrane.«
Sanders je prikimal. »Vendarle pa k nam le pride nekaj lovcev. Na lov na skalne mačke in duhove s planjav. No, od časa do časa si pride kdo ogledat tudi ruševine.
»Morda res,« sem mu odgovoril. »Vendar pa ste omenili le izjemne primere. Taki gostje torej niso v večini. Večina vaših gostov pride na planet iz enega samega razloga...«
»Seveda,« je priznal z mrkim nasmehom. »Zaradi duhov.«
»Da, zaradi duhov,« sem ponovil za njim. Na planetu imate naravne lepote, pa lov in ribolov in možnosti za planinarjenje, vendar nobena od njih ne privabi na planet turistov. Samo zaradi duhov prihajajo sem«.
Prav takrat so nama postregli s kavo. Poleg dveh velikih lončkov, iz katerih se je kadilo, je stal še vrč goste smetane. Kava je bila zelo močna in zelo vroča in zelo dobra. Po celih tednih umetne kave v vesoljski ladji je bila kava pravo razodetje.
Sanders je resnobno srkal kavo in njegove oči so me motrile iznad roba kavnega lončka. Ko ga je čez nekaj trenutkov skrbno postavil na mizo, je rekel: »Tudi vi ste prišli zaradi duhov, kajne.«
Skomignil sem z rameni. »Seveda. Mojih bralcev ne zanima pokrajina, pa naj bo še tako izjemna. Dubowski in njegovi možje so tukaj z namenom, da najdejo duhove, moja naloga pa je, da spremljam raziskavo in o njej poročam.
Sanders mi je hotel odgovoriti, vendar pa za odgovor ni imel več priložnosti. Oster in jasen glas je nenadoma pretrgal najin razgovor. »Če tukaj sploh so duhovi, ki bi jih bilo mogoče odkriti,« je rekel glas.
Obrnila sva se proti vhodnim vratom na balkon. Dr. Charles Dubowski, vodja raziskovalne skupine na Planetu duhov, je stal na pragu in srepel v svetlobo. Uspelo mu je, da se je otresel svojih raziskovalnih pomočnikov, ki so mu običajno povsod sledili. Za trenutek je postal, nato pa se je napotil k najini mizi, izvlekel stol in sedel. Robotski natakar se je na kotalkah takoj pripeljal k mizi.
Sanders je motril drobnega znanstvenika z neprikrito nejevoljo. »Zakaj mislite, da tukaj ni duhov, doktor?« ga je vprašal.
Dubowski je skomignil z rameni in se bežno nasmehnil. »Samo občutek imam, da zanje ni dovolj dokazov,« je rekel. »Vendar pa bodita brez skrbi, kajti nikoli ne dopustim svojim občutkom, da bi vplivali na moje delo. Tako kot vsi drugi iščem samo resnico. Zato bom vodil nepristransko raziskavo. Če so vaši duhovi resnično tam nekje zunaj, jih bom gotovo našel.«
»Ali pa bodo oni našli vas. Kar pa bi utegnilo biti hudo neprijetno,« je z resnobnim izrazom na obrazu menil Sanders.
Dubowski se je zasmejal: »Oh, dajte no, Sanders. Samo zaradi tega, ker živite v gradu, vam še ni treba biti tako melodramatičen.«
»Ne smejte se, doktor! Kot vam je znano, so duhovi že poprej umorili nekaj ljudi…«
»Za to ni nobenih dokazov,« je odvrnil Dubowski. »Prav nobenih dokazov. Kot tudi ni nobenega dokaza za njihov obstoj. Vendar pa je to tudi razlog, da smo tukaj. Da najdemo dokaz,da obstajajo. Ali pa dokaz, da jih ni.« Potem se je obrnil k robotskemu natakarju, ki je ves čas stal ob mizi in nepotrpežljivo brnel, ter mu rekel: »Lakota me daje«.
Z Dubowskim sva naročila zrezke skalne mačke in košarico vročih, pravkar pečenih kruhkov. Sanders pa je izkoristil sveže zaloge hrane, ki so prišle z našo vesoljsko ladjo prejšnji večer z Zemlje, ter si privoščil zajeten kos šunke s pol ducata jajc.
Meso skalne mačke ima okus, ki ga meso zemeljskih živali ne bi moglo pridobiti v stoletjih. Meni je bilo zelo všeč, čeprav je Dubowski pustil na krožniku večino svojega zrezka. Preveč je bil zaposlen z govorjenjem, da bi jedel.
»Duhov ne bi smeli tako zlahka odpisati,« je rekel Sanders, potem ko se je robotizirani natakar odpeljal z našimi naročili. »Dokazi so, mnogo jih je. Dvaindvajset smrtnih primerov, odkar so odkrili ta planet. In na ducate očividcev je pričalo o duhovih.«
»Drži,« je odgovoril Dubowski. »Vendar pa jaz temu ne bi rekel prepričljivi dokazi. Smrtni primeri? No ja. V večini primerov gre pravzaprav le za navadna izginotja. Verjetno so ljudje padli v globino v gorah, morda so jih požrle gorske mačke ali kaj podobnega. Zaradi megle je trupla nemogoče najti. Na Zemlji vsak dan izgine več ljudi kot tukaj, pa to ne vzbuja sumov. Tukaj pa vsakokrat, ko kdo izgine, ljudje trdijo, da je postal žrtev duhov. Žal mi je, ampak jaz takim dokazom ne verjamem. Niso dovolj prepričljivi.«
»Trupla so našli, doktor,« je mirno rekel Sandreres. »Grozljivo razmesarjena -- pa ne zaradi padcev ali ugrizov gorskih mačk.«
Tedaj je bila na meni vrsta, da se vpletem v pogovor. »Kot vem, so našli samo štiri trupla,« sem rekel. »Precej temeljito sem se pozanimal o vsem, kar zadeva duhove«.
Sanders se je namrščil. »Prav,« je priznal. »In kako je pravzaprav bilo s tistimi štirimi primeri? Če mene vprašate, zanje obstajajo precej prepričljivi dokazi.«
Ko nas je robot, ki je vmes prinesel hrano, spet zapustil, je Sanders nadaljeval. »Primer prvega soočenja z duhom -- šlo je za Gregorjevo odpravo -- nikoli ni bil zadovoljivo pojasnjen.«
Prikimal sem. Dave Gregor je poveljeval vesoljski ladji, ki je pred skorajda petinsedemdesetimi leti odkrila Planet duhov. S svojimi senzorji se je pritipal skozi meglo in z ladjo pristal na planoti ob morju. Potem je poslal ekipe v notranjost, da raziščejo planet. V vsaki ekipi sta bila dva dobro oborožena moža. Od ene izmed ekip se je k ladji vrnil samo en član. Ko se je nekoliko pomiril, je povedal, da sta se s tovarišem v megli oddaljila drug od drugega. Nenadoma se je zaslišal strahoten krik, ob katerem mu je zastala kri. Ko je našel svojega prijatelja, je bil ta že mrtev, nad truplom pa je stal človeku podoben stvor, osem čevljev visok in nekako nestvaren. Ko ga je preživeli član ekipe ustrelil, je krogla preprosto šla skozi njegovo telo. Potem se je stvor obrnil in izginil v megli.
Gregor je takoj poslal še eno ekipo, da bi poiskala nenavadni stvor, vendar je v megli in brez posebnih instrumentov s težavo našla le iznakaženo truplo, to pa je bilo tudi vse. Ker stvora, ki ga je opisal preživeli član odprave, niso našli, zgodbe nikdar niso prepoznali za resnično.
Kljub temu je dogodek po vrnitvi Gregorjeve odprave na Zemljo povzročil pravo senzacijo. Na planet so napotili drugo vesoljsko ladjo, da bi opravila bolj temeljito preiskavo, vendar tudi ta ni odkrila ničesar. Zato pa je ena od ekip, ki so raziskovale planet, izginila brez sledu.
Tako se je porodila legenda o duhovih megle, ki se je začela naglo širiti. Vedno nove ladje so pristajale na Planetu duhov in različni raziskovalci so naseljevali in zapuščali planet v zmernem, a nepretrganem toku. Tako je nekega dne na njem pristal tudi Paul Sanders ter zgradil svoj Megleni grad, da bi drugi ljudje lahko varno obiskovali skrivnostni Planet duhov.
Zvrstilo se je še nekaj izginotij oziroma smrtnih primerov. Očividci so trdili, da so za kratek hip ugledali duhove, kako pritajeno tavajo skozi meglo. In potem je nekdo odkril ruševine, pravzaprav kup podrtih podpornih kamnitih stebrov, ki so nekoč pripadali veliki zgradbi. Morda celo domovanju duhov, so začeli pripovedovali ljudje.
Nekaj oprijemljivih dokazov je torej bilo, o tem sem bil prepričan. Nekateri med njimi so bili tudi zelo prepričljivi. Vendar pa je Dubowski odločno zmajeval z glavo.
»Primer Gregorjeve odprave ničesar ne dokazuje,« je rekel. »Prav tako dobro kot jaz vesta, da tega planeta niso nikoli povsem raziskali. Posebno ne ravninskega dela, kjer je pristala Gregorjeva ladja. Verjetno je tistega človeka ubila kaka žival redke vrste, ki je doma na tem območju.«
»Ste pozabili na pričevanje tovariša prve žrtve?« je vprašal Sanders.
»Tisto je bilo le posledica histerije, povsem preprost in razumljiv primer.«
»Kaj pa druga srečanja z duhovi? Kar veliko jih je že bilo. In priče niso bile vedno histerične.«
»To ne dokazujejo ničesar,« je odvrnil Dubowski in zmajeval z glavo. »Ko se vrnejo na Zemljo, številni ljudje vedno trdijo, da so videli duhove in leteče krožnike. In na tem planetu zaradi teh presnetih megla seveda še toliko lažje pride do zmot in prividov.«
Z nožem, s katerim si je mazal maslo na kruh, je pokazal proti robu terase: »Megle so krive, da je vse zavito v skrivnost. Mita o duhovih bi bilo že zdavnaj konec, če ne bi bilo megle. Do današnjega dne še nihče ni imel niti dovolj opreme niti denarja, da bi izvedel resnično, temeljito raziskavo. Mi pa smo dobro opremljeni. Opravili bomo raziskavo in odkrili resnico.« Sanders se je nakremžil. »Če vas ne bodo prej pobili. Duhovom morda ne bo všeč, da jih proučujete.«
»Vas pa res ne razumem, Sanders,« je odvrnil Dubowski. »Če se že tako zelo bojite duhov in če ste prepričani, da se plazijo tam doli pod nami na planjavah, zakaj potem že tako dolgo živite tukaj?«
»Megleni grad je bil sezidan z ustrezno zaščito,« je odgovoril Sanders. »V brošuri, ki jo pošiljamo morebitnim obiskovalcem, so ti varnostni ukrepi omenjeni. Tukaj ni nihče v nevarnosti. Eno je zanesljivo: duhovi ne bodo nikoli prišli na plan iz megle. Mi se večji del dneva kopljemo v sončni svetlobi, spodaj, v dolinah, pa je stvar seveda povsem drugačna.«
»Vse to je nesmiselno in ničvredno praznoverje. Če bi že moral ugibati, bi rekel, da vaši duhovi megle niso nič drugega kot prirejena različica zemeljskih duhov. Abstraktna predstava domišljije. Vendar pa nočem ugibati in bom raje počakal na izsledke raziskave. Če so duhovi resnični, se jim pred nami ne bo uspelo skriti.
Sanders me je poiskal s pogledom. »Kaj pa vi mislite? Ali se strinjate z njim?«
»Jaz sem novinar,« sem previdno odvrnil. »Tukaj sem samo zato, da poročam, kaj se dogaja. Duhovi so zelo popularni in naše bralce izjemno zanimajo. Sicer pa nimam nobenega posebnega mnenja ali prepričanja, ki bi ga želel širiti.«
Sanders se je pogreznil v molk in se spet lotil svoje šunke z jajci. Dubowski je prevzel vodenje pogovora in ga usmeril v popisovanje podrobnosti raziskave, ki jo je načrtoval. Preostanek obeda je minil v zavzetem, a povsem razdrobljenem razgovoru o pasteh za duhove, raziskovalnih načrtih, robotiziranih tipalih, senzorjih in podobnem. Pazljivo sem poslušal in v mislih sestavljal članek za objavo.
Tudi Sanders je skrbno poslušal. Vendar pa mu je bilo z obraza mogoče razbrati, da je nad tem, kar sliši, vse prej kot navdušen.
***
To je bilo pravzaprav vse, kar se je tisti dan omembe vrednega zgodilo. Dubowski je preostanek dneva preživel v vesoljskem polju, zgrajenem na majhni polici pod gradom, in nadziral raztovarjanje opreme. Sanders se je ukvarjal s svojimi gosti oziroma počel tisto kar običajno počno direktorji hotelov, jaz pa sem napisal članek in ga po signalnem žarku poslal na Zemljo.
Ob sončnem zahodu sem stopil na balkon, da bi opazoval, kako se dvigujejo meglice. Sanders je imel prav: med soncem in meglicami je potekala vojna. V prvi bitki dneva je sonce premagalo meglo, sedaj pa se je ta kradoma plazila nazaj, da je bilo videti, kot da bi duhovi s svojimi prsti stiskali gorske vrhove. Kot zadnji je na severni strani v pogoltno hlastajočem belem oceanu za eno noč utonil tudi Rdeči duh. Potem so se megle začele valiti še prek roba terase in v kratkem obdale ves Megleni grad.
Vrnil sem se v sobo. Tam je že stal Sanders. Ves čas opazoval me je izza vrat.
»Imeli ste prav,« sem mu rekel, »Lepo je bilo.«
Prikimal je. »Si lahko mislite – no, vsaj tako je videti --, da se Dubowskemu še ni zdelo vredno, da bi si ogledal sončni zahod,« je rekel.
»Prezaposlen je, kajne?«
Sanders je zavzdihnil. »Prekleto prezaposlen. Pridite, povabim vas na pijačo.«
Hotelski bar je bil miren in teman. Vzdušje je kar spodbujalo k prijetnemu pogovoru ob kozarčku česa krepkega. Bolj kot sem spoznaval Sandersov grad, bolj mi je bil pri srcu tudi on sam. Najini okusi so si bili zelo podobni. Sedla sva k mizi v najtemnejšem in najbolj samotnem kotu in naročila pijačo iz ponudbe, ki je vključevala alkoholne pijače iz ducata svetov.
»Imam občutek, da vam ni preveč všeč, da imate Dubowskega na obisku,« sem rekel, ko so nama postregli. »Zakaj ga niste veseli? Saj vam vendar napolnjuje cel hotel.«
Sanders je dvignil pogled in se nasmehnil. »Prav imate, sedaj je mirnejši del sezone. Vendar pa mi ni všeč, kar načrtuje.«
»Zato si ga prizadevate preplašiti in odgnati, kajne?«
Sandersu je zbledel smehljaj. »Ali je bilo to tako očitno?«
Prikimal sem.
Zavzdihnil je. »Saj nisem mislil, da mi bo uspelo,« je rekel. »Vendar pa sem moral nekaj poizkusiti.«
»Zakaj?«
»Zato, ker bo sicer uničil ta svet, če mu bom dovolil. Ko bodo on in njemu podobni opravili svoje delo, v vesolju ne bo nobene skrivnosti več.«
»Njemu je le do tega, da bi našel odgovore na vprašanja, ali duhovi resnično obstajajo, kaj pomenijo ruševine, kdo je zgradil palačo … Si vi niste nikdar želeli vedeti teh stvari, Sanders?«
Popil je svojo pijačo do konca in pogledal naokrog, da je ujel natakarjev pogled in takoj naročil novo. V tem prostoru ni bilo robotiziranih natakarjev. Samo človeško osebje. Sanders je bil zelo tankočuten glede primernega vzdušja.
»Seveda,« je rekel, ko je dobil nov kozarec. »Vsak si zastavlja ta vprašanja. Prav to je razlog, da ljudje prihajajo sem. Na Planet duhov, v Megleni grad. Vsak, ki tukaj pristane, skrivaj goji upanje, da bo doživel nekakšno srečanje z duhovi ter da bo prav on našel odgovore na ta vprašanja... A to se pač ne zgodi. Ljudje nekaj dni ali celo nekaj tednov tavajo po megli, vendar ničesar ne odkrijejo. In komu je kaj mar? Vsak se lahko vrne in začne iskati znova. Sanje so še vedno žive -- in z njimi romantično doživetje in skrivnostnost... Kdo ve, kaj se bo še zgodilo. Morda človek ob enem obisku za hip uzre podobo duha, ki se izgublja v megli. Ali pa morda nečesa, za kar le misli, da je duh. In potem se ves srečen vrne domov, prepričan, da je prestopil meje resničnega sveta. Dotaknil se je življenja, ki ga Dubowski in njemu podobni še niso oropali vsega prvobitnega strahu in čara.«
Sanders je obmolknil in se zlovoljno zastrmel v kozarec, ki ga je držal v roki. Čez čas je nadaljeval. »Dubowski! Oh! Kar kri mi zavre, ko pomislim nanj. Pride na ta planet s svojo ladjo, polno lakajev ter z milijonskim kreditnim jamstvom in z vsemi svojimi napravami, da bo lovil duhove. Oh, seveda se mu jih bo posrečilo ujeti. Prav to me skrbi. Bodisi, da bo dokazal, da sploh ne obstajajo, ali pa jih bo našel -- in potem se bo pokazalo, da so neka podzvrst človeka ali žival ali kaj podobnega...«
Divje in jezno je izpraznil kozarec. »In to bo vse uničilo. U-ni-či-lo, zapomnite si! S svojimi napravami bo našel odgovore na vsa vprašanja in nikomur ne bo ostalo nič več. To ni pravično!«
Sedel sem nasproti njega, mirno srkal svojo pijačo in molčal. Grda, okrutna misel mi je prevevala možgane. Končno nisem več zdržal in sem jo povedal na glas.
»Če Dubowski najde odgovore na vsa vprašanja,« sem rekel, »potem ne bo več nobenega razloga, da bi ljudje še prihajali na ta planet. In vi boste ob službo. Ali ste prepričani, da ni to razlog za vaše skrbi?«
Sanders se je zastrmel vame in za trenutek sem mislil, da me bo udaril. Vendar me ni. »Mislim sem, da ste vi drugačni. Opazovali ste umik meglic in ste razumeli. Vsaj mislil sem, da ste. Vendar se bojim, da sem se motil. Z glavo je pokazal proti vratom. »Spravite se od tukaj,« mi je rekel.
Dvignil sem se. »Prav,« sem odgovoril, »Žal mi je, Sanders. Vendar pa moje delo zahteva, da zastavljam tudi neprijetna vprašanja.«
Ni se več zmenil zame in zapustil sem mizo. Ko sem prišel do vrat, sem se obrnil in pogledal po prostoru. Sanders je bolščal v prazen kozarec. »Odgóvori,« je dejal glasno. Besedo je izgovoril tako, da je zvenela nespodobno. »Vedno želijo imeti odgovore. Vendar pa so vprašanja mnogo boljša. Le zakaj jih ne morejo pustiti brez odgovorov?«
***
Naslednjih nekaj tednov je minilo v mrzličnem vzdušju za odpravo in tudi zame. Dubowski je skrbno in natančno izpolnjeval svoj načrt, to mu je bilo treba priznati. Svoj napad na Planet duhov je že poprej zasnoval z izjemno natančnostjo.
Zaradi megle so bili zemljevidi, kolikor jih je že bilo o Planetu duhov, premalo natančni za sodobne standarde. Zato je Dubowski razposlal po planetu celo množico robotiziranih sond, da so se sprehajale po gornjih robovih megle in kradle njihove skrivnosti s svojimi dovršenimi napravami za zaznavanje tal. Iz podatkov, ki so jih posrkale, je bilo mogoče sestaviti popoln relief pokrajine.
Ko je bilo to opravljeno, so Dubowski in njegovi pomočniki s pomočjo zemljevidov skrbno označili vse kraje, kjer so od Gregorjeve odprave naprej opazili duhove. Številne podatke o srečanjih z duhovi so seveda zbrali in analizirali že dolgo pred tem, ko smo zapustili Zemljo, izdatna uporaba novega, povsem drugačnega gradiva o duhovih iz knjižnice Meglenega gradu pa je zapolnila še zadnje vrzeli. Kot je bilo pričakovati, so bila srečanja z duhovi najbolj pogosta v dolinah in okrog hotela, edinega stalnega človeškega naselja na planetu.
Ko je bil načrt izdelan, je Dubowski začel nastavljati svoje pasti za duhove. Večino jih je seveda postavil tam, kjer so duhove najbolj pogosto opazili, nekaj pa tudi v oddaljenejših, odročnejših krajih in na planoti ob morski obali, kjer se je Gregorjeva ladja prvič dotaknila planeta. Pasti so bile podobne nekakšnim aluminijastim gnezdom na stebrih, napolnjenim z najrazličnejšimi aparaturami za zaznavanje in snemanje, kar jih premore zemeljska znanost. Če bi kak nesrečen duh zašel v nadzorovano območje, bi ga naprave v vsakem primeru zanesljivo zaznale.
Ko so robotizirane sonde s tipali, ki so jih uporabili za izdelavo zemljevidov, vrnile v oporišče, so jih pregledali, na novo programirali in spet poslali na teren. Ker so bili topografski podatki zdaj več ali manj znani, so se sonde lahko podale skozi zamegleno pokrajino brez strahu, da bi naletele na kake nepredvidene ovire.
Ko so bile naposled vse pasti za duhove razmeščene po načrtu in so bile robotizirane sonde na terenu, so se Dubowski in njegovi možje še sami odpravili v zameglene gozdove. Vsak je nosil težak nahrbtnik, napolnjen s senzorji in napravami za zaznavanje. Človeške iskalne skupine so bile bolj gibljive kot pasti za duhove, saj so ljudje nosili so še bolj izpopolnjeno opremo kot iskalne sonde. Vsak dan so preiskale drugo območje in svoje delo so opravile s pretirano natančnostjo.
Na nekaterih izmed teh pohodov sem se jim pridružil tudi sam, Nosil sem svoj nahrbtnik in pridobil sem kar nekaj zanimivega gradiva, čeprav nismo nikoli nič našli.
V literaturi za turiste so opisani »grozljivi megleni gozdovi Planeta duhov, kjer straši«. Vendar pa gozdovi niso grozljivi. Prav zares ne. V njih je neka posebna vrsta lepote, ki pa se razkrije le tistim, ki jo znajo ceniti. Drevesa so tanka in zelo visoka, z belim lubjem in bledo zelenimi listi. Kljub temu gozdovom ne primanjkuje barv. Imajo namreč zajedavca, neke vrste viseč mah, ki je zelo pogost in ki kakor slap temno zelenih in škrlatnih barv kipi z vejnatih obokov. Potem so tam še skale, pa divja vinska trta in nizko grmičevje, ki se šibi od škrlatnih sadežev nenavadnih oblik. Žal v teh gozdovih ni sonca, ker vse zagrinjajo meglice. Medtem ko hodiš, se vrtinčijo okrog tebe in potem zdrsijo mimo, ljubkujejo te z nevidnimi prsti in se lepijo na tvoja stopala; kdaj pa kdaj se celo poigrajo s teboj. Skoraj ves čas hodiš skozi gosto meglo, ne da bi videl več kot le nekaj pedi okrog sebe. Še tvoji lastni čevlji se izgubljajo v oblačni preprogi, po kateri hodiš. Ko te megla včasih popolnoma obda in se strne v gost obroč, ne vidiš ničesar več. Tako sem se nekajkrat zaletel v drevo.
Spet drugič se megle brez pravega vzroka nenadoma umaknejo in zvrtinčijo same vase, tako da se znajdeš sam sredi žepa praznine v oblaku. Kadar se to zgodi, ne moreš videti gozda v vsej njegovi groteskni lepoti. Človek doživi le kratek pogled na povsem neresnično pokrajino, ki jemlje dih. Takih trenutkov je malo in dokaj hitro minejo. Vendar pa si jih zapomniš. Zapomniš si jih in jih nosiš s seboj.
V tistih prvih tednih bivanja na skrivnostnem planetu sem bil večino časa zaposlen s pisanjem. Napisal sem več nadaljevanj o zgodovini planeta, ki so jo še posebej osvetljevale zgodbe o najbolj slavnih doživetjih z duhovi. Izoblikoval sem si značaje nekaterih bolj zanimivih članov odprave. Napisal sem nekaj o Sandersu in težavah, s katerimi se je srečeval ter jih premagoval, ko je gradil Megleni grad. Napisal sem znanstvene prispevke o slabo raziskanih ekoloških vidikih planeta. Napisal sem razpoloženjske članke o gozdovih in o gorah. Napisal sem razglabljajoče članke o ruševinah. Pisal sem o lovu na skalne mačke, o plezanju po gorah in o velikanskih, nevarnih močvirskih kuščarjih, ki domujejo na nekaterih oddaljenih otokih. In seveda, pisal sem predvsem o Dubowskem in o njegovem iskanju. O tem sem popisal gore papirja.
Kot je bilo pričakovati, se je iskanje po določenem času umirilo in postalo pusto rutinsko opravilo, meni pa je kljub bogastvu drugih zanimivih tem na Planetu duhov začelo počasi zmanjkovati snovi za pisanje. Mojih izdelkov je bilo čedalje manj, prostega časa pa čedalje več. Zato sem lahko začel resnično uživati življenje na Planetu duhov. Vsak dan sem redno sem hodil na vedno daljše sprehode skozi gozdove. Obiskoval sem ruševine in privoščil sem si polet čez pol planeta, da sem si v živo ogledal močvirskega kuščarja, ne pa samo njegovo simulacijo. Spoprijateljil sem se s skupino lovcev, ki so bili na obisku, in ustrelil sem skalno mačko. Neke druge lovce sem pospremil na zahodni del morske obale in ni dosti manjkalo, da me ni pokončala pošast s planote.
In ponovno sem se začel pogovarjati s Sandersom.Ta se med vsem opisanim dogajanjem ni zmenil ne zame ne za Dubowskega ne za nikogar drugega, ki je bil povezan z raziskavo o duhovih. Z nami je govoril le z nejevoljo, godrnjaje, če je sploh govoril; pozdravljal nas je kratko in osorno, ves svoj prosti čas pa je preživljal z drugimi gosti.
Najprej me je skrbelo zaradi načina, kako je tisti večer govoril v baru. V mislih so se mi prikazovali prizori, v katerih je nekoga umoril v megleni pokrajini tam zunaj in skušal prikazati umor kot delo duhov. Ali pa bi se morda lotil le onesposabljanja pasti za duhove. Prepričan sem bil, da bo skušal narediti nekaj, kar bi prestrašilo Dubowskega in ga odgnalo oziroma kako drugače onemogočilo odpravo. Mislim, da so bili prizori, ki so me preganjali, posledica preobilnega gledanja holovizije. Sandrers namreč ni storil nič takega. Samo kujavo se je obnašal, nemo je bolščal v nas na grajskih hodnikih in v nobenem primeru ni hotel zares sodelovati z nami.
Kot rečeno pa je čez čas vendarle postal nekoliko prijaznejši. Vendar ne do Dubowskega ali do njegovih mož. Samo do mene. Mislim, da je bil razlog za njegovo prijaznost v mojih sprehodih po gozdovih. Dubowski se ni nikoli podal v meglo, če ni bilo nujno potrebno. In še takrat se je odpravil na pot obotavljaje in za kratek čas. Njegovi možje so ga v obnašanju posnemali. Tako sem bil edini pristni vir informacij v ekipi. Vendar pa tedaj nisem bil v resnici član tiste ekipe.
Sanders je to seveda opazil. Le redke stvari so se zgodile v njegovem gradu, da Sanders zanje ne bi vedel.
Nekega dne, ko je odkrivanje trajalo že približno dva meseca, me je končno spet povabil na pijačo. Zgodilo se je takole. Na Planet duhov je prihajala zima in zrak okrog Meglenega gradu je postajal mrzel in rezek. Z Dubowskim sva sedela na jedilniški terasi in srebala kavo po enem izmed številnih čudovitih obrokov. Sanders je sedel pri mizi v bližini in se pogovarjal s turisti. Pozabil sem že, kaj sva se z Dubowskim tedaj pogovarjala. Karkoli je že bilo, Dubowski me je nenadoma prekinil, ker ga je zmrazilo. »Mrzlo postaja zunaj,« se je pritožil. »Kaj, ko bi se preselila v notranjost?« Dubowskemu ni bilo nikoli posebno všeč na jedilniški terasi.
Malo sem se namrščil. »Saj ni tako hudo,« sem rekel. »Poleg tega pa bo kmalu čas za sončni zahod. To je vendar eden izmed najlepših delov dneva.«
Dubowski je ponovno zadrgetal in vstal. »Naredite, kakor želite,« je rekel. »Jaz grem noter; prav nič mi ni do tega, da bi se prehladil samo zato, da boste vi lahko opazovali še enega od zatonov meglic.«
Napotil se je k izhodu, vendar je napravil komaj nekaj korakov, ko je Sanders že planil s svojega stola in zatulil kot ranjena skalna mačka. »Zaton meglic,« je zatulil. »Zaton meglic!« Spustil je dolg, nepovezan niz kletvic. Nikdar še nisem videl Sandersa tako jeznega; niti tedaj ne, ko je tistega večera izbruhnil v baru. Stal je tam in se dobesedno tresel od jeze, z zardelim obrazom, z debelimi rokami in prsti, ki jih je ob bokih stiskal v pesti in ponovno razpiral.
Hitro sem skočil pokonci in se postavil mednju. Dubowski se je obrnil k meni, videti je bil zmeden in prestrašen. »Ka…,« je začel.
»Pojdite noter,« sem ga prekinil. »Pojdite v svojo sobo. Pojdite v jedilnico. Pojdite že nekam, kamorkoli. Samo izginite od tu, preden vas ubije.«
»Samo -- vendar -- kaj je narobe? Kaj se je zgodilo? Ne …«
»Meglice zaidejo zjutraj,« sem mu povedal. »Vso noč, od sončnega zahoda, se meglice dvigujejo. Sedaj pa pojdite.«
»To je vse? Zakaj ga to tako – tako …«
»Pojdite!«
Dubowski je zmajal z glavo, kot da bi hotel pokazati, da še vedno ne razume, kaj se dogaja. Vendar pa je le odšel.
Obrnil sem se k Sandersu. »Pomirite se,« sem mu rekel. »Pomirite se.« Prenehal se je tresti, a njegov jezni pogled je bil še vedno uprt v hrbet odhajajočega Dubowskega. »Zaton meglic,« je izdavil. »Dva meseca je ta pokvarjenec že tukaj, pa še ne pozna razlike med zatonom in dvigom meglic.«
»Nikdar si ni vzel časa, da bi opazoval prvega ali drugega,« sem mu odvrnil. Take stvari ga ne zanimajo. Sicer pa je to v njegovo škodo. Nobenega razloga nimate, da bi se zaradi tega vznemirjali.«
Pogledal me je in se namrščil. Končno je prikimal. »No, ja,« je rekel. »Morda imate prav...« Zavzdihnil je in polglasno dejal: »Vendar, zaton meglic! Prekleto.« Po kratkem premoru je rekel: »Potreben sem kozarca pijače. Se mi boste pridružili?«
Prikimal sem.
Peljal me je v isti temačni kot kot tisti večer, verjetno k svoji najljubši mizi. Pospravil je tri kozarce pijače, preden sem jaz izpraznil prvega. Velike kozarce. Vse na Meglenem gradu je bilo veliko. Tokrat se nisva prepirala. Pogovarjala sva se o zatonu meglic, pa o gozdovih in o ruševinah. Govorila sva tudi o duhovih in Sanders mi je z veliko zavzetostjo povedal najbolj znane zgodbe o srečanjih z njimi. Seveda sem vse že prej poznal. Vendar ne v povsem taki obliki, kot mi jih je predstavil Sanders.
V nekem trenutku sem omenil, da sem se rodil v Bradburyju, medtem ko sta moja starša preživljala kratke počitnice na Marsu. Sandersu so ob tem podatku zasijale oči in naslednjo uro me je skušal zabavati s šalami o Zemljanih. Tudi te sem že vse poznal. Ker pa sem postajal zaradi pijače vedno bolj omotičen, so se mi zdele šale od prve do zadnje prekipevajoče smešne.
Po tem večeru sem preživljal s Sandersom več časa kot s katerim koli drugim v hotelu. Mislil sem, da sem se dotlej že temeljito seznanil s Planetom duhov. Vendar pa je bilo to le prazna domišljija in Sanders mi je dokazal, kako malo pravzaprav vem o planetu. Pokazal mi je skrite kotičke v gozdovih, ki so me od tistega trenutka za vedno preganjali. Popeljal me je k otoškim močvirjem, kjer so drevesa povsem drugačna od običajnih in se močno zibljejo tudi kadar ni vetra. Poletela sva na daljni sever, k drugi gorski verigi, kjer so vrhovi gora še višji in obdani z ledom, pa tudi k ravnini na južni strani, kjer megle brez prestanka kipijo prek roba planote in grozljivo spominjajo na kipenje velikanskega slapa.
Seveda sem še naprej spremljal prizadevanja Dubowskega pri njegovem lovu na duhove. Ker pa se je zgodilo le malo takega, o čemer bi bilo vredno pisati, sem večino svojega časa preživljal s Sandersom. Ni me preveč skrbelo, kakšni bodo rezultati mojega dela. Mojo nadaljevanko s Planeta duhov so odlično predvajali na Zemlji in na večini obljudenih planetov, zato sem mislil, da sem uspel.
Vendar ni bilo tako.
Na Planetu duhov sem bil nekaj več kot tri mesece, ko sem dobil sporočilo mojega delodajalca. Nekaj sistemov naprej, na planetu z imenom Novo zatočišče je izbruhnila državljanska vojna. Želeli so, da poročam o njej. Rekli so, da se na Planetu duhov tako ali tako ne dogaja nič novega, saj naj bi morala odprava Dubowskega nadaljevati z delom še več kakor eno leto. Čeprav mi je bil Planet duhov zelo pri srcu, sem pograbil priložnost. Moje zgodbe so postajale malce omledne, zmanjkovalo mi je idej in zadeva na Novem zatočišča je obetala nekaj pomembnega. Na naslednji vesoljski ladji, ki bo pristala na planetu, sem rezerviral prostor, še zadnjič sem se odpravil na sprehod skozi megličaste gozdove, nato pa sem se poslovil od Sandersa in od Meglenega gradu.
Državljanska vojna na Novem zatočišču je bila kot sod smodnika. Manj kot mesec dni sem preživel na planetu, vendar je bil to turoben mesec. Planet so zasedli verski fanatiki, vendar je prvotni kult vero izdal in obe strani sta se obtoževali brezboštva. Vse skupaj je bilo zelo bedno. Planet sam pa je imel vse čare predmestja Marsa. Zapustil sem ga, kakor hitro sem mogel. Selil sem se s planeta na planet, potoval od zgodbe do zgodbe. Po šestih mesecih sem si prislužil delo na Zemlji. Bližale so se volitve, zato me je zajel politični boj. To mi je kar ustrezalo. Kampanja je bila živahna in iz nje je bilo mogoče izčrpati na tone dobrih zgodb.
Vseskozi pa sem spremljal drobne novice, ki so prihajale s Planeta duhov. In končno, kot sem pričakoval, je Dubowski najavil tiskovno konferenco. Kot sindikatov predstavnik za duhove sem se prijavil na konferenco in odpotoval na planet z najhitrejšo ladjo, ki sem jo lahko našel. Na cilj sem prispel teden dni pred konferenco, pred vsemi drugimi. Sandersu sem poslal radijsko sporočilo, preden sem se vkrcal na ladjo, in pričakal me je v pristanišču za vesoljske ladje. Napotila sva se v jedilnico na terasi in postregli so nama s pijačo.
»No, kako,« sem ga vprašal, ko sva izmenjala nekaj uvodnih vljudnostnih fraz. »Ali veste, kaj namerava objaviti Dubowski?«
Sanders je bil videti zelo čemeren. »Kar mislim si lahko,« je rekel. »Pred mesecem dni je dal odpoklicati s terena vse svoje preklicane naprave in potem je križno preverjal izsledke njihovih odkritij z računalnikom. Odkar ste odšli, smo kar nekajkrat videli duhove. Dubowski je prišel na kraj dogodka vedno šele po nekaj urah in je dobesedno prečesal območje, vendar ni ničesar našel. To bo tudi objavil. Mislim, da nima ničesar drugega.«
Prikimal sem. »Vendar pa, ali je to tako slabo? Gregor tudi ni ničesar našel.«
»To ni isto,« je rekel Sanders. »Gregor ni iskal tako kot Dubowski. Ljudje mu bodo verjeli, karkoli bo povedal.«
Sam o tem nisem bil tako trdno prepričan in sem to tudi že hotel reči, ko se je nenadoma pojavil Dubowski. Nekdo mu je moral povedati, da sem na terasi. Nasmehnil se je in se z dolgimi koraki približal najini mizi, da bi prisedel. Sanders se je zastrmel vanj in potem uperil pogled v svoj kozarec. Dubowski je vso pozornost osredotočil name. Videti je bil zelo zadovoljen s seboj. Vprašal me je, kaj sem počel potem, ko sem odšel s planeta. Povedal sem mu in odobravajoče je pokimal. Potem sem prišel na vrsto jaz in ga povprašal po njegovih odkritjih. »Ni kaj povedati,« je rekel. »To je tudi razlog, zaradi katerega sem sklical novinarsko konferenco.«
»Dajte no,« sem odvrnil. »O vas sem poročal cele mesece, ko nikogar drugega še ni zanimala vaša odprava. Lahko mi daste vsaj kakšen namig. Kaj ste odkrili?«
Okleval je. »Prav, naj bo,« je naposled spregovoril. Vendar tega ne objavite še sedaj. Sporočilo lahko odpošljete šele nekaj ur pred začetkom konference. To bo dovolj velika prednost za namig.«
Pritrdilno sem prikimal. »Kaj ste našli?«
»Duhove,« mi je kratko odvrnil. »Duhove imam, varno spravljene v vreči. Duhov ni, ne obstajajo. Dovolj trdnih dokazov imam, ki to potrjujejo in ne puščajo niti sence dvoma.« Široko se je nasmehnil.
»Samo zato, ker niste ničesar našli?« sem začel nasprotovati. »Morda so se vam izogibali. Če imajo občutke, bi bili za to lahko dovolj prebrisani. Ali pa morda njihovega obstoja vaši senzorji ne zaznajo.«
»Dajte no,« je odvrnil Dubowski. »Saj tega niti sami ne verjamete. Naše pasti za duhove so imele vse vrste senzorjev, ki so na voljo. Če bi duhovi obstajali, bi senzorji to na nekakšen način zaznali. Vendar niso. Pasti smo imeli nastavljene na območjih, kjer so jih po Sandersovem pripovedovanju videli po trikrat. Nobenega znaka duhov nismo odkrili. Popolnoma nobenega. Dokaz, na podlagi katerega lahko zaključiš, da so imeli tisti očividci privide. Ne pa prava 69.videnja duhov.«
»Kaj pa smrti in izginotja?« sem vprašal. »Kakšno pomen imajo potem Gregorjeva odprava in drugi primeri?«
Dubowski se je še bolj na široko zasmejal. »Seveda vseh smrti ne morem zanikati. Vendar pa so naše tipalne naprave in raziskovalci odkrili štiri okostja.« Začel jih je preštevati na prste roke. »Dva je ubil kamniti plaz in eden ima na kosteh odtise krempljev skalne mačke.«
»Kaj pa četrta smrt?«
»Umor,« je odvrnil. Truplo je bilo zakopano v plitek grob, očitno delo človeških rok. Poplava neke vrste je grob razkrila. V poročilu je bila smrt označena kot izginotje. Prepričan sem, da bi vsa druga trupla lahko našli, če bi le dovolj dolgo iskali. In odkrili bi, da so vsi umrli na povsem običajen način.«
Sanders je dvignil pogled poln grenkobe od kozarca s pijačo. »Gregor,« je trmasto rekel. »Gregor in drugi klasiki...«
Nasmeh Dubowskega se je spremenil v prevzetno muzanje. »Ah, da. Tisto območje smo posebej skrbno preiskali. Moja teorija je bila pravilna. V bližini smo našli trop opic. Velikanskih hrustov, podobnih babunom, z umazano belo dlako. Ne preveč uspešna vrsta, ki očitno izumira. Najbrž je član Gregorjeve odprave naletel na ta trop. In potem je vse skupaj opisal v močno pretirani obliki.«
Nastopila je tišina. Ko je Sanders spet spregovoril, je njegov glas zvenel utrujeno. »Samo eno vprašanje imam,« je tiho rekel. »Zakaj?«
Vprašanje je Dubowskega presenetilo in njegov smehljaj je zamrl. »Vi tega nikoli niste razumeli, Sanders, kajne? Za resnico je šlo. Da se planet osvobodi nevednosti in praznoverja.«
»Da se osvobodi Planet duhov?« je rekel Sanders. »Kaj je bil zasužnjen?«
»Seveda,« je odgovoril Dubowski. »Vladal mu je neumen mit. In strah. Sedaj bo planet svoboden in dostopen vsem. Sedaj lahko ugotovimo, kakšno zgodovino imajo tiste ruševine, ne da bi nam mračne legende o človeku podobnih duhovih zamegljevale dejstva. Planet lahko odpremo za poseljevanje. Ljudi ne bo strah priti sem, tukaj živeti in kmetovati. Premagali smo strah.«
»Naseljen planet? Tukaj?« je rekel Sanders, kakor da bi ga to zabavalo. »Boste prinesli velike ventilatorje, da bodo razpihali meglice? Kaj boste storili?« Naseljenci so prišli že v prejšnjih časih. In tudi odšli. Zemlja v nobenem pogledu ni primerna, saj tukaj, sredi vseh teh gora, ni mogoče kmetovati. Vsaj ne tako, da bi kmetovanje prinašalo dobiček. Nobenega načina ni, da bi na Planetu duhov s kmetovanjem lahko kaj zaslužil.«
Sanders mu je oporekal: »Na stotine drugih svetov je, ki kar hrepenijo po ljudeh. Kaj vam je res še eden tako krvavo potreben? Ali mora Planet duhov resnično postati druga Zemlja?« Žalostno je zmajal z glavo, naredil požirek in nadaljeval. »Vi ste tisti, ki ne razume, doktor. Ne slepite se. Vi niste osvobodili Planeta duhov. Uničili ste ga. Ukradli ste njegove duhove in pustili za seboj opustošen planet.«
Dubowski je odkimal. »Mislim, da se motite. Odkrili bodo mnogo dobrih, dobičkonosnih načinov za izkoriščanje tega planeta. In celo če bi vi imeli prav, bi bilo to zelo žalostno. Znanje je tisto, ki opredeljuje človeka. Ljudje kot vi, so skušali zadržati razvoj že od nekdaj. Vendar jim nikdar ni uspelo in tudi vam ni uspelo. Človek ima nujno potrebo po znanju.«
»Morda,« je rekel Sanders. Vendar, ali je to edina stvar, ki jo človek potrebuje? Jaz že ne mislim tako. Menim, da potrebuje tudi skrivnostnost, poezijo, 75.ljubezenske zgodbe. Mislim, da človeštvo potrebuje tudi nekaj vprašanj, na katera ne zna odgovoriti, da se jim čudi in da o njih razmišlja.«
Dubowski je sunkovito vstal in se namrščil. »Ta razgovor je prav tako brez cilja kot vaša filozofija, gospod Sanders. V mojem svetu ni prostora za vprašanja, na katera ne bi poznal odgovorov.«
»Potem živite v zelo pustem in brezbarvnem svetu, doktor.«
»In vi, Sanders, vi živite v smradu lastne nevednosti. Odkrijte nekaj novih vraž, če že morate. Vendar pa jih ne skušajte vsiljevati meni s svojimi zgodbami in pripovedmi. Jaz nimam časa za duhove.« Pogledal me je in rekel: »Se vidiva na tiskovni konferenci.« Potem se je obrnil in s hitrimi koraki odšel s terase.
Sanders je brez besed opazoval njegov odhod, potem pa se je na svojem stolu zasukal tako, da je imel razgled na gorovje. »Meglice se dvigujejo,« je ugotovil.
Kot se je kasneje izkazalo, se je Sanders glede naselitve motil. V resnici so ustanovili eno naselje, čeprav ni bilo takšno, da bi se lahko ravno ponašali z njim. Nekaj vinogradov, nekaj tovarn in seveda tudi nekaj tisoč ljudi; vse je pripadalo peščici velikih družb. Komercialno kmetijstvo se je izkazalo za nedobičkonosno. Izjema je bilo le avtohtono grozdje, kot limona velik mesnat sadež sive barve. Tako se je zgodilo, da je Planet duhov izvažal en sam proizvod -- motno belo vino s sladkim, dolgo trajajočim okusom. Dali so mu ime megleno vino ali krajše megličevec. Meni se je z leti priljubilo. Njegov okus me v nekem smislu spominja na zaton meglic in me spravlja v sanjarjenje. Vendar pa je razlog za to verjetno v meni, ne v vinu. Večini ljudi je zanj kaj malo mar.
Turistov že davno ni več. Glede njih se Sanders ni motil. Lepote pokrajine lahko uživajo bliže doma in za manj denarja. Prej so na planet prihajali zaradi duhov.
Tudi Sandersa že dolgo ni več. Bil je preveč trmast in preveč nepraktičen, da bi se okoristil s trgovino z megličevcem, ko je za to še imel priložnost. Raje je ostal za zidovi svojega Meglenega gradu, dokler je bilo to mogoče. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim, ko je hotel dokončno ostal brez dela. Grad sam pa je še vedno tam. Videl sem ga pred nekaj leti, ko sem na Planetu duhov za dan prekinil potovanje na planet Novo zavetišče. Grad se že podira, saj je njegovo vzdrževanje predrago. V nekaj letih ga ne bo mogoče več ločiti od drugih starejših ruševin.
Sicer pa se planet ni veliko spremenil. Megle se še vedno dvigujejo ob sončnem zahodu in zahajajo z jutranjo zoro. Rdeči duh je še vedno pokončen in lep v zgodnji jutranji svetlobi. Gozdovi so tudi še vedno tam in skalne mačke še zmeraj tavajo okrog.
Samo duhov ni več.
In duhovi manjkajo.
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Ja tole imamo pa samo mi - privilegij, da bereš priljubljeno čtivo direkt od prevajalca/izdajalca brezplačno. 
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
uh, tilitili, tole je pa pasal
za moj ego, namreč
hvala
no, pa dejmo enga Sheckleya, objavljen bo v zbirki Zgodovina prihodnosti, enkrat leta 2013
v dveh delih
Robert Shekley : Moški, ki se ga je držala smola
Robert Sheckley
Če pogledaš človeku v dušo, vidiš njegovo življenje in njegova hotenja. In slišiš, kako mu poje srce, je sam pri sebi premišljeval Perceveral. Ljubko dekle je kot pesem poletnega vetra, robusten vesoljec se odziva na klic oddaljenih trobent, modre može, ki predsedujejo medplanetarnim koncilom označuje zamolkel, umirjen zvok lesenih pihal. Ustvarjalnost genijev krasijo neskončni, pretanjeni kontrapunkti življenja, vesoljski klošarji pa se oglašajo zgolj na otožne tone oboe, ki se izgubljajo v zamolklem bobnenju činel.
Perceveral je o tem premleval po dolgem in počez, medtem pa v roki držal brivsko rezilo in pogledoval proti tankim, modrim žilam na svojem zapestju.
Če drži, da vsakdo v srcu nosi svojo pesem, potem je moja lahko samo ubog skupek slabo zasnovanih in izvedenih not. Prava simfonija napak, ga je prešinilo.
Ob njegovem rojstvu so zadoneli rogovi sreče. Ko se je pogumno podal v šolo, so zamolklo zabobneli bobni. Pridno se je učil, tako da so ga premestili v oddelek za nadarjene učence, kjer so mu učitelji lahko naklonili več pozornosti. Vse je kazalo, da je pred njim svetla prihodnost.
Vendar pa mladenič ni in ni imel sreče. Vseskozi so ga spremljale male nezgode. Prevračal je črnilnike, izgubljal knjige in pozabljal naloge. Najrazličnejši predmeti so se v njegovih rokah lomili kot za stavo. Včasih pa si je tudi sam mimogrede zlomil kak prst ali dva. Da je bilo vse skupaj še hujše, je staknil prav vse otroške bolezni. Od ošpic do alžirskega mumpsa. Od herpesa do osepničnih izpuščajev. Od rumene mrzlice do škrlatinke.
Vse te težave sicer niso neposredno ovirale njegovih prirojenih sposobnosti, vendar človek v tem prenaseljenem in krutem svetu za uspeh potrebuje tudi srečo. Mladeniča pa je vseskozi spremljala smola. Tako so ga kmalu premestili v večji oddelek s povprečnimi učenci, kjer je imel seveda še več težav, pa tudi večje možnosti, da je staknil nove bolezni.
* * *
Perceveral je bil visok, suhljat mladenič. Nosil je očala, bil je dobrega srca in rad je prijel za delo, zdravniki pa so že v njegovi rani mladosti ugotovili, da se nezgode lepijo nanj kot muhe na med. Seveda se jim še sanjalo ni, zakaj je tako. Ne glede na morebitne razloge, pa so gola dejstva govorila zase. Perceveral je bil eden tistih redkih ljudi, ki so imeli toliko težav, da jim je bilo življenje ena sama muka.
Večina ljudi zdrsi skozi življenjski mozaik lahkotno in brez večjih težav. Za Perceverala pa je bilo življenje ena sama džungla, v kateri je kar mrgolelo pasti, zank, najrazličnejših preprek in ovir, prepadov brez dna in nepremostljivih voda, strupenih lišajev in smrtonosnih zveri. Nobena pot ni bila varna. Vse poti so vodile v pogubo.
Mladi Perceveral se je nekako pretolkel skozi srednjo šolo, čeprav mu je s svojim neprekosljivim talentom uspelo, da si je na okroglih stopnicah lomil noge, na robovih pločnikov zvijal gležnje, na vrtljivih vratih razbijal komolce. Ves čas pa se je možato trudil, da ni zapadal v depresivno hipohondrijo in se na vse kriplje upiral zgodam in nezgodam, ki so se kar lepile nanj. Kot pravi moški se je upiral hipohondričnim težnjam in poskušal obstati v svetu, kjer je nanj na vsakem koraku prežala nesreča.
Ko je končno diplomiral, se je odločil, da bo vzel usodo v svoje roke in skušal ponovno obuditi upanje in vero v prihodnost, ki sta mu jo v mladosti potrpežljivo vcepljala odločni oče in mila mati. Tako se je preselil na Manhattan. Odločil se je, da bo sam krojil svojo usodo, pri tej odločiti pa ga spremljalo zamolklo bobnenje tolkal in vznemirljivo brenkanje strun. In tako se je, kljub vsemu, Perceveral na vso moč upiral svoji karizmatični nagnjenosti k nezgodam in skušal ostati vedrega in optimističnega duha.
Vendar pa štor ostane štor. Nezgode so se še naprej lepile nanj kot muhe na med. Blagozvočne melodije njegovega optimizma so se kaj hitro razblinile in njegovo življenje je ponovno napolnila razglašena simfonija nesreč in nezgod. Izgubljal je službo za službo. To je bil pravi hudournik narobe izpolnjenih prošenj, izgubljenih vabil, založenih pogodb, napačnih naslovov. Med vsem tem pa ga je spremljala prava kaskada nezgod, in nesreč. Od udarcev v rebra, ki jih je staknil v gneči na podzemski železnici, do izvinov gležnjev na pločnikih, od razbitih očal do obolenj, kot so bili hepatitis tipa J, marsovska mrzlica, venerijanska pljučnica, osemtedenski sindrom jutranje nespečnosti in smejalna vročica.
Medtem se je Perceveral vsemu navkljub trdovratno upiral milim skušnjavam hipohondrije. Sanjaril je o neskončnih vesoljskih širjavah, o tršatih pustolovcih, ki neustrašno osvajajo medzvedne dalje, o novih kolonijah, ki se nahajajo na tako oddaljenih planetih, da si jih človeški um ne more niti predstavljati. Kjer na brezmejnih ravnicah, ki se razprostirajo dlje kot seže človeško oko, pravi moški res lahko najde samega sebe. Prijavil se je na agencijo za razvoj in naseljevanje, kjer so njegovo vlogo seveda zavrnili. Nejevoljno je svoje sanje odrinil na stranski tir in se poskusil v različnih poslih. Med ostalim se je podvrgel tudi osebnostni analizi, hipnotični sugestiji, hipnotični hipersugestiji, hiperhipnotični sugestiji, protisugestivnemu programu in protisugestivnemu hiperprogramu. Vse seveda popolnoma brezuspešno.
Nekega dne vsakdo pride do konca svoje poti. Vsakomur se izpoje življenjska pesem. Perceveral je obupal nad seboj, ko mu je bilo 34 let. Takrat, ko so ga po treh dnevih odpustili iz službe, katero je iskal dva meseca. Vsega je imel dovolj. To je bila pika na i. Zadnji akord, razglašene simfonije bednega življenja, za katerega bi bilo še najbolje, če ga sploh ne bi bilo.
Zlovoljno je pobasal beračijo, ki jo je dobil namesto plačila in še zadnjič previdno stisnil roko zadržanemu delodajalcu. Medtem, ko se je z dvigalom spuščal v preddverje, so mu po glavi rojile misli o samomoru. Obhajale so ga vizije drvečih tovornjakov, plinske napeljave, visokih stolpnic in deročih voda. Spodaj, v velikanskem, marmornatem preddverju, ki ga je varovala enota policijskih specijalcev, se je postavil v vrsto in zrl v ljudi, ki so se drenjali pred vhodom v stavbo. Mirno je opazoval alarmno napravo za merjenje človeške gostote, ki se je nevarno približevala oznaki za paniko in ko je končno le prišel na vrsto, je stopil ven. Zunaj se je pridružil množici ljudi, ki se je pomikala proti zahodu. Tja, kjer je bil njegov bivalni blok.
Vso pot do doma pa so ga še kar naprej obhajale misli na samomor. Postajal je vse bolj in bolj obseden in podrobno je razmišljal o različnih načinih, kako bi si vzel življenje. Ko je človeška gmota, s katero se je premikal, končno prispela do njegovega bloka, je smuknil skozi vhodna vrata. Na poti po hodnikih se je preprival z otroci, ki jih je kar mrgolelo in se naposled le prebil do svojega bivalnika. Nato je vstopil, zaklenil vrata in iz svojega brivskega pribora vzel britev. Legel je na posteljo, se z nogami uprl v steno in dolgo časa opazoval drobne, plavkaste žile na svojem zapestju.
"Pa sem se sploh sposoben ubiti?" ga je prešinilo. Bo sploh lahko zarezal dovolj globoko? Ne da bi ga spet kaj polomil ali pa se bo zadnji hip premislil? Pa menda ne, da bo zopet zamočil in da ga bodo morali odvleči v bolnico, medtem ko se bo drl na vse grlo? Da bo v posmeh in porog stažistom in internistom?
Medtem, ko so ga obhajale črne misli, je nekdo pod njegova vrata porinil rumeno kuverto. Bil je telegram, ki je popolnoma nepričakovano prispel ravno v trenutku odločitve, da se bo ubil, kar je bilo tako melodramatsko, da je Perceveral postal sumnjičav. Kljub vsemu pa je le odložil britev, pobral kuverto, jo odprl in prebral telegram.
#Ministrstvo za zunanje zadeve
Urad za medplanetarne raziskave in naseljevanje
WH/ibm3dc
g. Anton Perceveral
bivalnik 56.023
začasni bivalni blok št. 1993
okrožje 43825
Manhattan 212
New York
Spoštovani g. Perceveral,
Pred tremi leti ste na našem ministrstvu oddali vlogo za zaposlitev na enem od naših izvenzemeljskih predstavništev. Žal smo vas morali takrat zavrniti, vendar pa smo v naši datoteki obdržali vaše podatke. Veseli nas, da vam lahko sporočimo, da vam tokrat lahko ponudimo ustrezno delovno mesto, ki v celoti ustreza vašim izjemnim kvalifikacijam in izkušnjam. Prepričani smo, da boste našo ponudbo sprejeli z navdušenjem, saj enoletno nadomestilo osebnega dohodka znaša več kot 150.000 dolarjev, poleg tega pa boste deležni vseh ugodnosti, ki jih imajo državni uradniki, da ne govorimo o naravnost neomejenih možnostih za napredovanje. Delo seveda lahko nastopite takoj.
Vljudno vas vabimo, da se čim prej oglasite na razgovor.
z odličnim spoštovanjem,
William Haskell, v. d. direktorja
Perceveral je previdno zložil telegram in ga vtaknil nazaj v kuverto. Njegovo začetno navdušenje je splahnelo in začele so ga obhajati zle slutnje. Le kakšne izjemne kvalifikacije in izkušnje pa naj bi imel, da bi mu za njih ponujali kar 150.000 dolarjev na leto? Pa še razne ugodnosti! Saj je vendar čisto navadna zguba. Gotovo so ga zamenjali s kakim drugim Antonom Perceveralom, je premleval sam pri sebi.
Vse skupaj je bilo skrajno neverjetno. Na ministrstvih se tako ni nikoli kadrovalo. In če so člani komisije prebrali njegov dosje in videli, da se nesreče dobesedno lepijo nanj... Le kakšno korist bi državni urad sploh lahko imel od njega? Le kakšno delo bi lahko opravljal, saj bi ga lahko bolje naredil katerikoli moški, ženska ali celo otrok?
Perceveral je vtaknil telegram v žep in pospravil britev. Tisti trenutek se mu je samomor zdel nekoliko preuranjen. Odločil se je, da bo najprej ugotovil, kaj sploh hočejo od njega.
* * *
Na sedežu ministrstva za medplanetarne raziskave in naseljevanje so Perceverala takoj pospremili do Haskellove pisarne. Pomočnik direktorja je bil velik človek, robatih potez in belih las, iz katerega je kar izžarevala priljudnost, kar je Perceverala seveda takoj še dodatno navdalo z sumničenjem.
"Sedite, sedite, gospod Perceveral. Boste cigareto? Cigaro? Boste kaj popili? Tako sem vesel, da ste se oglasili," je prijazno govoričil Haskell.
"Ali ste prepričani, da me niste s kom zamenjali?" je zanimalo Perceverala.
Haskell je s pogledom ošinil dosje, ki ga je imel na mizi. "Pa poglejmo: Anton Perceveral, starost: 34 let, starši: Gregory James Perceveral in Anita Swaans Perceveral, Laketown, New Jersey. No, ali to drži?"
"Da," je prikimal Perceveral. "Pa mi čisto zares ponujate službo?"
"Seveda."
"150.000 dolarjev letno in še dodatke?"
"Točno tako."
"Pa bi mi lahko povedali za kakšno delovno mesto sploh gre?"
"Zato smo vas tudi povabili. No, namenili smo vam mesto vesoljskega raziskovalca," se je nasmehnil Haskell.
"Kaj?"
"Vesoljski raziskovalci so ljudje, ki raziskujejo vesolje. No, saj veste. Otkrivajo nove planete in zbirajo najosnovnejše podatke. To so kolumbi današnjega časa. Prepričan sem, da vam bo delo nadvse všeč," je na moč zadovoljno razlagal Haskell.
"Priznati moram, da ste si me dobro privoščili. Vendar ima vsaka šala svoje meje. Meni je tega dovolj," je ves zaripel odvrnil Perceveral in vstal, da oddide.
"Kaj? Kaj vam je vendar?"
"Jaz pa vesoljski raziskovalec? Dajte no! Ne šalite se z mano. Tako butast pa spet nisem. Saj vem, kakšni morajo biti raziskovalci," se je trpko zasmejal Perceveral.
"No, in kakšni morajo biti raziskovalci?" je zanimalo Haskella.
"Najboljši med najboljšimi, kaj pa drugega! Najsposobnejši, najhrabrejši in najinteligentnejši. Ljudje, ki so sposobni v trenutku razrešiti še tako zapleten problem, ki se znajdejo v vsakem položaju in prilagodijo slehernemu okolju. Mar ni tako?"
"No, včasih je bilo res tako. V zgodnji dobi medplanetarnih raziskovanj. Zdaj pa to že dolgo časa spada v preteklost. Pravzaprav smo sami dopustili, da ljudje še vedno verjamejo v heroje, saj jim to daje občutek varnosti. Vendar pa so takšni raziskovalci stvar preteklosti. Dandanes heroji nič več ne raziskujejo oddaljenih svetov, ampak se ukvarjajo s popolnoma drugačnimi rečmi.
"Kako pa to, da kar naenkrat celo ti nadljudje niso več dovolj dobri za vesoljske raziskave?" je porogljivo vprašal Perceveral.
"Saj sploh ne gre za to. Pa tudi nobenega paradoksa ni. Nekdanjih raziskovalcev ni moglo zaustaviti prav nič. Preživeli so tudi na tistih planetih, kjer možnosti za življenje skorajda ni bilo.¬ Sovražnemu okolju, ki jim je nenehno streglo po življenju, so kljubovali s svojo vztrajnostjo in pogumom. Bili so pojem vzdržljivosti in kljubovanja težkim razmeram, saj so morali za lastno preživetje žrtvovati tudi zadnje atome moči. Postali so simbol trdoživosti in poguma človeške rase."
"In zakaj potem ti heroji nič več ne raziskujejo vesolja?"
"Časi so se spremenili. V zgodnjem obdobju medplanetarnih raziskovanj je preživetje na tujih planetih pomenilo pustolovščino, dosežek znanosti, obrambne ukrepe in simbol neupogljivosti človeškega duha. Vendar to zdaj ni več potrebno. Na Zemlji se je prenaseljenost vse bolj in bolj stopnjevala. Milijoni in milijoni ljudi so poselili nenaseljena področja Brazilije, Nove Gvineje in Avstralije. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Prišlo je do prave eksplozije prebivalstva in v večjih mestih je človeška gostota kmalu tako narastla, da so jo začeli meriti s posebnimi alarmnimi napravami za paniko. Kaj kmalu je začelo prihajati do nemirov, prebivalstvo pa je zaradi manjše smrtnosti dojenčkov in daljšega življenjskega obdobja geriatrikov, še kar naprej naraščalo."
Haskell se je pogladil po bradi. "Zavladal je pravi kaos. Vendar pa je meni za etiko dopuščanja pretirane rasti prebivalstva bolj malo mar. Na ministrstvu je hitro postalo jasno, da se mora višek prebivalstva nekam preseliti. V mislih smo imeli planete, na katerih bi bilo mogoče, v nasprotju z Venero in Marsom, hitro zagotoviti potrebne življenjske razmere. Planete, kjer bi lahko naselili odvečne milijone ljudi, medtem pa bi znanstveniki skušali urediti stvari doma. To je seveda pomenilo, da smo morali nekako pospešiti raziskovanje vesolja."
"Vse to mi je jasno kot beli dan, še sanja se mi pa ne, zakaj tega dela niste prepustili izkušenim raziskovalcem," je pripomnil Perceveral.
"Mar to ni očitno? Iščemo svetove, kjer se bodo lahko naselili povsem navadni ljudje. Pri tem pa nam izkušeni raziskovalci niso ravno v pomoč. V bistvu so to že skoraj nadljudje, ki ne znajo presoditi, v kakšnih pogojih lahko preživijo naseljenci. Nekateri planeti, kjer je nenehno slabo vreme, so tako pusti in turobni, da ljudje zapadajo v depresije, ki jih lahko privedejo celo do roba norosti. Prekaljenih raziskovalcev ne moti enolično podnebje, pa tudi razni virusi in bacili, ki bi drugače ugonobili na tisoče ljudi, jim skorajda ne morejo do živega. Takšni raziskovalci sploh ne morejo doumeti nevarnosti, ki lahko privedejo kolonije na rob preživetja, saj se jim preprosto izognejo. Tako v bistvu nimajo pojma, v kakšne težave lahko zapade naseljeniška kolonija."
"Počasi se mi začenja svitati, za kaj gre," je tiho pripomnil Perceveral.
"Seveda bi bilo najboljše, če bi naseljevanje neznanih planetov opravili v večih stopnjah. Najprej bi planet preiskal izkušen raziskovalec, nato bi znanstvena ekipa opravila podrobno analizo prirodnih razmer in končno naj bi tam naselili poskusno kolonijo, ki bi jo v glavnem sestavljali psihologi in sociologi. Potem bi posebna skupina znanstvenikov proučila izkušnje naseljencev in tako naprej. Žal pa za kaj takega ni nikoli dovolj časa in denarja. Tuje svetove moramo naseliti takoj, saj bo to v naslednjih petdesetih letih prepozno."
Pomočnik direktorja je zastal in se zazrl v Perceverala. "Zdaj verjetno razumete, za kaj gre. V najkrajšem možnem času moramo izvedeti ali so razmere na novo odkritih planetih primerne, da tam lahko naselimo povsem navadne ljudi. Zato smo tudi spremenili pogoje, ki jih zahtevamo od vesoljskih raziskovalcev."
"Navadni raziskovalci za navadne ljudi," je prikimal Perceveral. "Vendar pa je še ena ovira," je tiho dodal.
"In to je?"
"Ne veste, da sem navadna zguba in da se me nenehno drži smola."
"Seveda vemo. Zguba na kvadrat. Navaden šalabajzer ste," mu je pomirjevalno zatrdil Haskell.
"Toda, potem veste, da mi gre vedno vse narobe. Po pravici povedano, mi je že na Zemlji pravi pekel. Kako naj bi potem preživel na tujem planetu?"
"Vemo, vemo," ga je prijazno miril Haskell.
"Kaj torej sploh hočete od mene?"
Bilo je očitno, da je Haskellu nekoliko nelagodno. "No, pravzaprav nimate čisto prav. Ne gre čisto za to, da iščemo navadne raziskovalce za navadne ljudi. Ni tako enostavno. Vsaka kolonija je sestavljena iz tisočev, včasih celo milijona ljudi, ki se zelo razlikujejo po preživetvenih sposobnostih. Zakon, pa tudi sama človečnost nam narekujeta, da moramo vsakemu naseljencu nuditi vsaj minimalno možnost preživetja. Ljudje nam morajo zaupati. Še pred odhodom z Zemlje jih moramo prepričati, da bodo na tujih svetovih lahko preživeli tudi najšibkejši. To srčno želimo tudi mi, obenem pa moramo zadovoljiti tudi zakonske predpise."
"Nadaljujte, prosim," je rekel Perceveral.
"No, prav zato smo se že pred več leti odrekli izkušenim raziskovalcem in začeli zaposlovati raziskovalce z minimalmimi preživetvenemi sposobnostmi," je na hitro pojasnil Haskell.
Perceveral je nekaj časa sedel in premleval, kar je slišal. "Torej gre za to, če bom lahko jaz preživel na tujem planetu, potem bo tam lahko živel vsakdo."
"Ja, tako nekako smo si vse skupaj zamislili," je priznall Haskell in se prisrčno nasmehnil.
"Samo... Kakšne možnosti pa bi sploh imel?"
"Nekaterim raziskovalcem z minimalnimi preživetvenimi sposobnosti sploh ni šlo tako slabo."
"Kaj pa je bilo z ostalimi?"
"No, tveganju se pač ne da izogniti," je priznal Haskell. "Poleg nevarnosti, ki vam jih bo predstavljalo tuje okolje, se boste morali spoprijeti tudi z določenimi težavami, ki so neposredno povezane z samo metodo minimalnih preživetvenih sposobnosti. O tem ne morem govoriti, saj bi to uničilo kontrolni element tega poskusa. Lahko vam samo povem, da boste naleteli tudi na dodatne težave."
"Ne bo mi ravno postlano z rožicami, kajne?"
"Seveda ne. Pomislite pa na čast in slavo, ki vam jo bodo izkazali. Saj boste vendar ustanovitelj nove kolonije in si boste med naseljenci za vedno pridobili častno mesto. In tudi kot strokovnjak boste praktično nepogrešljivi. Morda pa vam bo celo uspelo pregnati negotovost in dvome, ki vas pestijo glede vašega mesta v ustroju sveta."
Perceveral je negotovo prikimal. "Še nekaj mi povejte. Danes, ko sem prejel vaš telegram, sem bil v hudi duševni stiski. Dozdevalo se mi je, kot da..."
"Jasno. Saj smo vas nenehno opazovali in skladno s tem tudi načrtovali. Vemo, da so ljudje najbolj dovzetni takrat, ko zapadejo v določena psihična stanja. Ves čas čakamo na pravi trenutek, da stopimo v stik z našimi potencijalnimi kandidati."
"Hja, bilo bi precej nerodno, če bi poslali telegram kako uro kasneje," je zamomljal Perceveral.
"Ali pa brezpredmetno, če bi ga poslali kak dan prej," je odvrnil Haskell. "Sicer pa, ali vas lahko povabim na kosilo. Ob steklenici dobrega vina se bova lahko pomenila o vsem, kar vas še zanima," je še dodal.
"Seveda. Vendar vam zaenkrat ne morem še čisto nič obljubiti," je odvrnil Perceveral.
"To mi je jasno kot beli dan," je še dejal Haskell in odprl vrata.
* * *
Po kosilu je Perceveral dolgo časa napeto premišljeval. Tvegano delo vesoljskega raziskovalca mu je bilo zelo všeč. Saj konec koncev ni bilo nič nevarnejše od samomora. Pa še mastne denarce bi zaslužil. Cena slave v vesolju je bila sicer visoka, a prav nič manjša, kot je bila cena življenjskega poloma doma. V vseh štiriintridesetih letih, ki jih je preživel na Zemlji, ni imel kaj pokazati. Morda le občasne, navdahnjene prebliske, ki jih je mimogrede skazila njegova nagnjenost k boleznim, nesrečam in smoli. Zemlja je bila prenaseljena, življenjski pogoji neurejeni in kaotični. Perceveral se je začenjal spraševati, če njegova nagnjenost k nezgodam morda ni le posledica nemogočih življenjskih razmer. In da ne gre za nekakšno strukturalno napako, ki izhaja iz njegove osebnosti.
Raziskovanje vesolja je odpiralo nova življenjska okolja. Kjer bo sam, odvisen samo od sebe in ne bo mogel nikogar kriviti za svoje neuspehe. Res je, da bodo nanj prežale najrazličnejše nevarnosti. Vendar, ali je lahko še kaj bolj nevarnega od ostre britve, ki jo je v držal v roki? ga je prešinilo.
Pred Perceveralom je bil življenjski izziv. Dokončni preizkus, ali njegovo usodo res kroji samo smola. Odločil se je, da bo tokrat napel vse sile in skušal enkrat za vselej opraviti s svojimi strahovi.
Tako je Anton Perceveral postal vesoljski raziskovalec. Naslednje tedne, ki so minili v duhu priprav, si je nenehno ponavljal, da se bo boril do konca. Dan in noč. Medtem, ko je jedel in pil, si čistil zobe in umival roke. Misel, da ne bo popustil, je momljal kot molitev in si jo vbijal v glavo kot kak budistični menih. Njegova trdna odločenost je postala enoličen refren, ki ga je spremljal na vsakem koraku, dokler se ni tako prepričal, da sta se začela spreminjati tako njegova osebnost kot dejanja.
Končno je napočil dan, ko so mu dodelili prvo nalogo. Enoletno raziskovalno misijo na nekem obetajočem planetu na vzhodnem obrobju planetarne meglenice NGC 650. Haskell mu je zaželel srečno pot in obljubil, da bosta na redni radijski zvezi na službenem kanalu L. Tako se je Perceveral z vso svojo kramo vkrcal na patruljno ladjo Kraljica Glasgowa in pustolovščina se je začela.
V dolgih mesecih, ki jih je preživel v vesolju, je Perceveral še naprej ognjenito razmišljal o svoji odločitvi. Skrajno pazljivo se je gibal po breztežnostnem prostoru, pazil na vsak gib in vedno znova preverjal svoje motive. Nenehna preverba lastnih dejanj je sprva upočasnjevala njegovo delo, sčasoma pa je postala stvar navade. Bilo je, kot da se je v njegovih navadah oblikoval nov refleksni sistem, ki je sčasoma popolna nadomestil stare vedenjske vzorce.
Napredek pa kljub vsemu ni potekal enakomerno. Čeprav se je trudil na vse kriplje, si je pod dezinfekcijsko prho nakopal manjšo kožno alergijo, na ladijskem podboju polomil enega od desetih parov očal, večkrat je imel glavobol, bolel ga je hrbet, nekajkrat si je odrgnil členke in zvil palec. Kljub vsemu pa je čutil, da napreduje in skladno s tem še bolj podkrepil trdnost svoje odločitve. In končno je tudi napočil trenutek, ko je zagledal svoj planet.
* * *
Planet se je imenoval Theta. Vesoljska ladja je pristala na travnati planjavi, kjer je bil na obrobju, tik pod gorskim grebenom, tudi manjši gozd. Celotno področje si je že prej ogledala izvidniška ekipa in ga tudi priporočila za naselitev. V neposredni bližini je bila tekoča voda, sveže sadje, les in rude, tako da je bil kraj kot nalašč za naseljence. In tam se je izkrcal Perceveral. Ko je ladijska posadka iztovorila še njegovo opremo, so mu častniki zaželeli srečo in se poslovili. Perceveral je opazoval ladjo, dokler ni izginila v oblakih, nato pa se je spravil k delu.
Najprej je vključil robota. To je bil velikanski, svetleč, večnamenski stroj, ki so ga redno uporabljali tako raziskovalci kot naseljenci. Robot ni niti govoril niti recitiral, kaj šele prepeval, prav tako pa tudi ni igral kart kot bolj razviti modeli. Znal je samo kimati in zmajevati z glavo. Kar je za Perceverala pomenilo precej dolgočasno družbo v letu, ki je bilo pred njim. Res pa je, da so robota tako sprogramirali, da je razumel najosnovnejše ustne ukaze za izvrševanje težkih del in da je bil sposoben sam predvideti in razrešiti manjše probleme, ki so se pri tem pojavljali.
Perceveral je začel z robotovo pomočjo urejati zasilno bivališče in medtem ves čas budno oprezal, da ga ne bi presenetila kakšna nevarnost. Čeprav je izvidniška ekipa iz zraka proučila ves planet in ni odkrila sledov tuje civilizacije, previdnosti ni bilo nikoli preveč. Pa tudi živalski svet je bil še vedno popolna neznanka.
Perceveral je bil ves čas skrajno previden in ni hitel z delom. Robot mu je ves čas tiho pomagal, tako da mu je uspelo na planjavi postaviti začasni tabor še pred nočjo. Nato je vključil alarm in se spravil spat.
Zgodaj zjutraj, takoj potem, ko se je zdanilo, je Perceverala prebudilo predirljivo piskanje alarma. Na hitro se je oblekel in pohitel ven. V zraku je zlovešče brenčalo, kot da bi se približeval oblak kobilic.
"Prinesi dve laserski pištoli. In daljnogled. Pa pohiti," je naročil robotu.
Robot je pokimal in odkrevsal stran. Perceveral, ki je drgetal v hladni, jutranji sivini, se je počasi obrnil in poskušal določiti točno smer, od koder je bilo slišati brenčanje. S pogledom je preletel vlažno planoto, ošinil zeleni, gozdni parobek in se zazrl v skalovje na drugi strani. Nič se ni premikalo. Nato pa je tik nad horizontom le zagledal nekakšno gmoto, ki jo je obsijalo jutranje sonce in je še najbolj spominjala na teman oblak. Oblak, ki se je kljub nasprotnemu vetru hitro približeval taboru.
Medtem se je robot vrnil z orožjem. Perceveral je vzel eno pištolo, drugo pa je pustil robotu in mu naročil naj čaka na njegov ukaz. Robot je samo prikimal in se z mehanskimi očmi zazrl proti vzhajajočemu soncu.
* * *
Ko se je velikanski oblak približal, se je izkazalo, da gre za ogromno jato ptic. Perceveral jih je pazljivo opazoval z daljnogledom. Ptice so po velikosti še najbolj spominjale na zemeljskega sokola, v letu pa so se tako neenakomerno zaganjale sem ter tja kot netopirji. Ptice so imele močne kremplje in dolge kljune z ostrimi zobmi, kar je pomenilo, da spadajo med plenilce.
Ptičja jata je grozeče završala tik nad njima, nekajkrat zaokrožila okoli njunih glav, nato pa so ptice razprle kremplje in se silovito pognale v globino. Perceveral je ukazal robotu naj začne streljati.
Perceveral in robot sta se naslonila s hrbti eden na drugega in užgala po pticah. Vsenaokrog je frčalo perje in brizgala kri, ko so laserski žarki čistili nebo pred napadajočo golaznijo. Čeprav so ptice še kar naprej napadale, sta se branila kot za stavo in ko je že kazalo, da bosta odbila napad, je Perceveralu odpovedala pištola. Zaprepadeno je obstal, saj bi moral laserski naboj zadoščati za celih petinsedemdeset ur. Nekaj časa je zmedeno je buljil v pištolo in še kar naprej pritiskal na petelina. Nato je odvrgel orožje in stekel proti priročnemu skladišču. Medtem, ko se je robot še naprej boril s premočnimi napadalci, je Perceveral poiskal rezervni pištoli in stekel nazaj. Takrat je opazil, da je tudi robot ostal brez orožja, saj se je z rokami otepal ptičev, ki so ga napadali. Le stežka se je držal na nogah, iz njegovih sklepov je kapljalo olje in nekaj ptic, ki so sedele na njegovi rami, je kljuvalo po njegovih mehanskih očeh in kinestetski anteni.
Perceveral je pomeril in ponovno vžgal po napadalcih. Ena pištola je nehala delovati malodane takoj, tako da je lahko streljal samo še z eno in pri tem molil, da se tudi ta ne bi pokvarila.
Ptice, ki so pretrpele hude izgube in so se drle in vreščale na vso moč, so končno le odletele stran. Branilca, ki sta kot po nekem čudežu ostala nepoškodovana, pa sta bila do kolenih v perju in kupih zoglenelih trupel. Nato se je Perceveral mrko zazrl v štiri laserske pištole, od katerih so se kar tri pokvarile in ves razjarjen odkorakal proti taboru.
* * *
Iz šotora s komunikacijskimi napravami je Perceveral poklical Haskella in mu povedal, da so se med napadom roparske ptičje jate pokvarile kar tri laserske pištole. Bil je tako razburjen, da je bil ves zaripel v obraz, da je besno obtoževal tehnike, ki bi morali preveriti opremo. Ko mu je pošla sapa, se je končno umiril in čakal, da mu Haskell vse pojasni in se opraviči.
"Da, to je bil eden od kontrolnih elementov tega poskusa," je mirno povedal Haskell.
"Kaaaj?"
"Vse to sem razložil že pred nekaj meseci. Gre za preizkus minimalnih preživetvenih sposobnosti. Minimalnih, kajne? Vedeti moramo, kako lahko preživi kolonialna skupnost, ki jo sestavljajo različno sposobni ljudje. Zato tudi iščemo najnižji skupni imenovalec," je pojasnjeval Haskell.
"Saj vem ... Ampak laserske pištole so se takoj..."
"Gospod Perceveral, ustanavljanje zunajzemeljskih kolonij, pa čeprav to počnemo z minimalnimi izhodiščnimi zahtevami, je neverjetno draga zadeva. Res je, da opremljamo koloniste z najboljšo tehnično opremo in orožjem, ne moremo pa nadomeščati pokvarjene in izrabljene opreme. Kolonisti dobijo najsodobnejšo opremo, ne moremo pa jih zalagati z novim strelivom, nadomestnimi deli ali hrano. Če se kaj pokvari, se pač pokvari. Če česa zmanjka, pač zmanjka."
"Zato ste mi torej dali pokvarjeno orožje," je zamrmral Perceveral.
"Jasno. Opremili smo vas s slabo tehnično opremo in tako zagotovili kontrolni element za zagotavljanje minimalnih preživetvenih pogojev. Pravzaprav je to edini način, da lahko ugotovimo, kako se bodo kolonisti znašli na Theti."
"Toda, saj to ni pošteno! Vesoljski raziskovalci morajo dobiti najboljšo tehnično opremo," je ugovarjal Perceveral.
"Ne. Tako je bilo včasih. Takrat so raziskovalci dobivali najboljše od najboljšega. Dandanes pa poudarjamo najnižje preživetvene potenciale in moramo tovrstne raziskave izpeljati tako na ljudeh kot na opremi. Saj sem vam povedal, da ne bo šlo brez tveganja."
"Ja, res ste mi povedali. Toda... No, naj bo. Pa imate za mene še kakšno presenečenje?" je zanimalo Perceverala.
"Niti ne," je odvrnil Haskell po kratkem premisleku. "Tako vi, kot vaša oprema, izpolnjujeta minimalne preživetvene standarde. In to je to."
Perceveralu se je sicer zdelo, da mu Haskell še vedno nekaj prikriva, vendar mu ni uspelo izvedeti ničesar več. Zato je izključil komunikacijski sistem in se posvetil kaosu, ki je vladal v njegovemu taboru.
* * *
Perceveral je z robotovo pomočjo prestavil tabor v zavetje tik ob gozdu, kjer naj bi bila bolj varna pred napadi roparskih ptic. Ko sta ponovno postavljala šotore, je Perceveral ravnodušno ugotovil, da je večina vrvi že krepko obrabljena, da je več električnih kablov pregorelo in da so tudi šotorska platna že močno preperela. Poskušal je vse to nekako popraviti, mučil se je kot za stavo in si pri tem odrgnil členke in porezal po rokah. Po vsem tem pa je šel k vragu še električni generator.
Perceveral je tri dni prebiral slabo natisnjena navodila, ki so bila povrh vsega še v nemščini in skušal ugotoviti, kaj je sploh narobe. Nato je po čistem naključju ugotovil, da to sploh ni priročnik za njegov generator, ampak za popolnoma drug model. Izgubil je živce, brcnil generator in si skoraj zlomil mezinec na desni nogi.
Nato si je vzel čas in štiri dni ugotavljal razlike med obema modeloma, dokler ni odkril napake in popravil generator. Medtem so se napadi ptic nadaljevali. Ptice so priletele skozi gozdne krošnje, ukradle hrano in odletele, še predno je Perceveral lahko uporabil pištolo. V teh napadih je razbil več očal, staknil pa je tudi grdo rano na vratu. Zato sta z robotom spletla mrežo in jo napela med drevesne krošnje na taborom.
Ko je Perceveral končno ugnal ptičjo nadlogo, je začel pregledovati zaloge s hrano. Ugotovil je, da je bil večji del živil premalo dehidriran in da se je na njih zaredila ogabna, zračna plesen. Škoda, škoda in sama škoda. Zavedel se je, da mora nekaj storiti, saj bo drugače pozimi stradal. Na hitro je opravil analize sadja, jagodičevja, gomoljnic, razne zelenjave in žit. Ugotovil je, da je užitnih kar nekaj vrst, vendar je potem, ko jih je pojedel, dobil takšno alergijo, da je bil ves v izpuščajih. Ni mu preostalo nič drugega, kot da je s standardnim medicinskim minilabom začel mukotrpno raziskavo in poskušal ugotoviti, katera rastlina mu povzroča alergijo. Ravno, ko je preverjal zadnje rezultate, pa je v šotor prilomastil robot, prekucnil epruvete in polil nenadomestljive kemikalije. Tako je moral Perceveral delati poskuse kar na sebi, da je končno odkril, da mu alergijo povzročata ena sama gozdna jagoda in nekaj zelišč. Sadje je bilo več kot izvrstno, pa tudi iz lokalnih žit je spekel dober kruh. Zato je nabral semena in pozno spomladi naročil robotu naj preorje ledino in jih poseje.
* * *
Robot se je takoj lotil dela in začel neutrudno obdelovati polja, medtem pa je Perceveral raziskoval bližnjo okolico. Odkril je nekaj zglajenih kamnov, na katerih so bili vrezani nekakšni znaki. Nekateri so spominjali na številke, na drugih pa so bile celo podobe dreves, oblakov in gora. Bilo je več kot očitno, da je to delo razumnih bitij. In prav verjetno je bilo, da so razumna bitja še vedno naseljevala kak del planeta, vendar Perceveral ni imel časa, da bi jih iskal.
Kasneje, ko si je hotel ogledati, kako rastejo poljščine, je ugotovil, da je robot posejal semena pregloboko. Čeprav mu je prej vse natanko razložil. Pridelek je bil izgubljen, tako da je Percereval naslednjič posejal semena kar sam.
Nato je zgradil leseno lopo, namesto šotorov, ki so skoraj že čisto prepereli, pa je postavil barako. Počasi se je začel pripravljati na prihajajočo zimo, obenem pa mu je postajalo vse bolj in bolj jasno, da se bo tudi njegov robot prej ali slej pokvaril. Velikanski, večnamenski stroj je sicer še naprej izpolnjeval svoje naloge, vendar so njegovi gibi postajali vse bolj sunkoviti, pa tudi svoje moči ni znal več skladno uporabljati. V njegovih rokah so se kot za šalo drobile velike posode in lomilo poljedelsko orodje. Perceveral je sprogramiral robota, da je plel polja, vendar pa je medtem s svojimi velikimi stopali potacal nič koliko pridelka. Med sekanjem drv je ponavadi zlomil sekiro, ko pa je stopal v lopo, je po nerodnosti večkrat vrgel vrata s tečajev.
Perceveral je bil hudo zaskrbljen zaradi nenehnega slabšanja robotovih aktivnosti. Vedel je, da ga ne more popraviti, saj ni imel niti orodja niti rezervnih delov, sicer pa so bili za to itak usposobljeni samo strokovnjaki. Perceveral skorajda ni imel izbire. Lahko bi se odrekel robotu, vendar bi v tem primeru ostal popolnoma sam. Zato ga je začel programirati za najenostavnejše naloge, zahtevnejšega dela pa je opravljal kar sam. Vendar pa se je robotovo stanje še naprej slabšalo. Nekega večera, ko se je Perceveral ravno spravil k jedi, se je robot zaletel v peč in tako nerodno prevrnil skodelo vroče juhe, da je pljusknila proti njemu. Na srečo je Perceveral v tem času le pridobil nekaj preživetvenih lastnosti, tako da se je vrgel na tla in da ga vrela tekočina ni pošpricala po obrazu ampak samo po levem ramenu.
To je bilo pa že preveč. Robot je postal tako neroden, da ga je že začenjal ogrožati. Perceveral si je obvezal opeklino in se odločil, da bo robota izključil. Da bo popolnoma sam nadaljeval z raziskovalno misijo. S trdim glasom je ukazal robotu, naj se izključi. Vendar pa se robot sploh ni zmenil za ukaz. Nemirno je kolovratil po kolibi in srepo bolščal predse. Perceveral je še enkrat ukazal, naj se izključi, vendar je robot samo zmajal z glavo in začel nabirati dračje.
Nekaj je bilo hudo narobe. Perceveral se je odločil, da bo izključil robota kar ročno. Vendar pa robot sploh ni imel stikala za izključitev. Kljub temu je vzel škatlo z orodjem in stopil proti robotu.
Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Robot je dvignil roke, kot da bi se želel braniti in se začel umikati.
"Na premikaj se!" je zakričal Perceveral.
Robot pa se je še kar naprej umikal in dokler se ni znašel tik ob steni kolibe. Perceveral je sprva okleval in ni vedel, kaj naj stori. Stroji so bili vendar programirani, da ubogajo ukaze. In pripravljeni, da se odrečejo svojemu mehanskemu življenju. Nato je odločno je stopil naprej, saj je sklenil, da ga mora izključiti za vsako ceno.
Robot je čakal, da se mu je čisto približal in nato zamahnil z roko. Perceveral se je sklonil, tako da je šel udarec v prazno in nato zalučal francoza proti njegovi kinestetski anteni. Robot je potegnil anteno v notranjost in ponovno zamahnil. Tokrat je s tako močjo zadel možakarja v rebra, da se je zvrnil na tla. Nato je obstal nad njim, stiskal kovinske pesti, njegove mehanske oči pa so se zlovešče svetlikale. Perceveral je zamižal in čakal na odločilni udarec, vendar se je stroj samo obrnil, odšel iz lope in mimogrede razbil ključavnico na vratih. Že čez nekaj trenutkov je začel cepiti in zlagati drva za kurjavo. Tako, kot da se ni nič zgodilo.
Perceveral je poiskal opremo za prvo pomoč in si povil rano. Medtem je robot pripravil kurjavo in prišel po nadaljnja navodila. Perceveral je bil čisto iz sebe in je robota, ki sicer ni več kazal znakov nasilja, poslal po vodo k oddaljenem izviru. Nato se je nekako privlekel do komunikatorja.
Ko je Haskell slišal, kaj se je zgodilo, mu je skušal pojasniti: "Ne bi ga smeli poskušati izključiti. Sicer pa to sploh ni mogoče. Rajši tega ne poskušajte še enkrat. Zaradi lastne varnosti. Kaj še vedno niste dojeli za kaj gre?"
"In za kaj gre, za božjo voljo?"
"Robot je vaš kontrolni faktor. To bi vendar lahko že sami ugotovili," je odvrnil Haskell.
"Ne razumem. Zakaj naj bi jaz potreboval kontrolni faktor?"
"Mar moram res vse še enkrat razložiti? Vi ste vesoljski raziskovalec z minimalnimi preživetvenimi sposobnosti. Ne povprečnimi. Niti nadpovprečnimi. Minimalnimi. In tako mora tudi ostati..." je naveličano povedal Haskell.
"No, to že. Ampak..."
* * *
"Naj nadaljujem. Mar se ne spomnite, kako vam je šlo zadnja dva dneva, ki ste jih preživeli na Zemlji? Nenehno ste zapadali v težave, držala se vas je smola in prav vse vam je šlo narobe. Prav zaradi tega smo vas tudi poslali na ta planet. Vendar pa ste se tukaj spremenili, gospod Perceveral."
"Saj sem tudi trudil na vso moč, da bi se spremenil."
"Seveda, seveda," je pripomnil Haskell. "Saj smo konec koncev to tudi pričakovali. Večina raziskovalcev z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi se v novem okolju spremeni. Odločno se spoprimejo s težavami. Tako, kot tega niso storili še nikoli prej. Vendar pa nam ne gre za to. Naseljenci, ki pridejo na tuje planete, večinoma niso tako trdno odločeni, da bodo dali vse od sebe. V vsaki koloniji so starejši, betežni ljudje, neizkušeni otroci, pa tudi taki, ki so nepazljivi, slaboumni ali nepremišljeni. Naša metoda minimalne preživetvene sposobnosti na tujih planetih prav takšnim naseljencem zagotavlja preživetje. Daje jim nekakšno garancijo. No, zdaj vam je končno jasno zakaj gre, mar ne? In da tudi vi potrebujete kontrolni faktor," je pojasnil Haskell.
"Da, razumem."
"Paziti moramo, da ohranimo minimalne preživetvene pogoje. Zato smo kompenzirali vaše, vse uspešnejše delo, s slabšim delovanjem robota," je še pripomnil Haskell.
"Zato se je torej pokvaril robot," je skrušeno izdavil Perceveral
"Jasno. Robota smo sprogramirali tako, da nadzira razvoj vaših preživetvenih sposobnosti. In da se vam prilagaja. Dokler ste bili malodane popolnoma nesposobni, je robot deloval brezhibno. Sčasoma pa vam je šlo vse bolje in bolje, ni se vas več držala smola in vse uspešnejše ste se spopadali s težavami. Zato se je delovanje robota poslabšalo. Začenjal je razbijati stvari, ki bi jih morali razbiti vi, sprejemati napačne odločitve, ki bi jih morali sprejeti vi..."
"To vendar ni pošteno!"
"Perceveral, če mislite, da vodimo sanatorij za vaše dobro počutje, potem se motite. Naša edina naloga je, da pripravimo planet za naseljevanje. To pa je delo, za katerega smo najeli vas. Delo, ki ste ga konec koncev sami izbrali. Kot alternativo samomoru."
"Dobro, dobro!" je zakričal Perceveral. "Saj delam. Po svojih najboljših močeh. Pa menda ne, da je kakšno pravilo, da ne smem izključiti tega zagamanega robota?"
"Nobenega pravila ni. Lahko sicer poskusite, vendar vam tega ne bi svetoval. Prenevarno je. Robot ne bo dovolil, da ga izključite," je tiho pojasnil Haskell.
"O tem, kaj lahko storim ali ne, bom pa kar sam odločal," je še zabrusil Perceveral in prekinil zvezo.
za moj ego, namreč
hvala
no, pa dejmo enga Sheckleya, objavljen bo v zbirki Zgodovina prihodnosti, enkrat leta 2013
v dveh delih
Robert Shekley : Moški, ki se ga je držala smola
Robert Sheckley
Če pogledaš človeku v dušo, vidiš njegovo življenje in njegova hotenja. In slišiš, kako mu poje srce, je sam pri sebi premišljeval Perceveral. Ljubko dekle je kot pesem poletnega vetra, robusten vesoljec se odziva na klic oddaljenih trobent, modre može, ki predsedujejo medplanetarnim koncilom označuje zamolkel, umirjen zvok lesenih pihal. Ustvarjalnost genijev krasijo neskončni, pretanjeni kontrapunkti življenja, vesoljski klošarji pa se oglašajo zgolj na otožne tone oboe, ki se izgubljajo v zamolklem bobnenju činel.
Perceveral je o tem premleval po dolgem in počez, medtem pa v roki držal brivsko rezilo in pogledoval proti tankim, modrim žilam na svojem zapestju.
Če drži, da vsakdo v srcu nosi svojo pesem, potem je moja lahko samo ubog skupek slabo zasnovanih in izvedenih not. Prava simfonija napak, ga je prešinilo.
Ob njegovem rojstvu so zadoneli rogovi sreče. Ko se je pogumno podal v šolo, so zamolklo zabobneli bobni. Pridno se je učil, tako da so ga premestili v oddelek za nadarjene učence, kjer so mu učitelji lahko naklonili več pozornosti. Vse je kazalo, da je pred njim svetla prihodnost.
Vendar pa mladenič ni in ni imel sreče. Vseskozi so ga spremljale male nezgode. Prevračal je črnilnike, izgubljal knjige in pozabljal naloge. Najrazličnejši predmeti so se v njegovih rokah lomili kot za stavo. Včasih pa si je tudi sam mimogrede zlomil kak prst ali dva. Da je bilo vse skupaj še hujše, je staknil prav vse otroške bolezni. Od ošpic do alžirskega mumpsa. Od herpesa do osepničnih izpuščajev. Od rumene mrzlice do škrlatinke.
Vse te težave sicer niso neposredno ovirale njegovih prirojenih sposobnosti, vendar človek v tem prenaseljenem in krutem svetu za uspeh potrebuje tudi srečo. Mladeniča pa je vseskozi spremljala smola. Tako so ga kmalu premestili v večji oddelek s povprečnimi učenci, kjer je imel seveda še več težav, pa tudi večje možnosti, da je staknil nove bolezni.
* * *
Perceveral je bil visok, suhljat mladenič. Nosil je očala, bil je dobrega srca in rad je prijel za delo, zdravniki pa so že v njegovi rani mladosti ugotovili, da se nezgode lepijo nanj kot muhe na med. Seveda se jim še sanjalo ni, zakaj je tako. Ne glede na morebitne razloge, pa so gola dejstva govorila zase. Perceveral je bil eden tistih redkih ljudi, ki so imeli toliko težav, da jim je bilo življenje ena sama muka.
Večina ljudi zdrsi skozi življenjski mozaik lahkotno in brez večjih težav. Za Perceverala pa je bilo življenje ena sama džungla, v kateri je kar mrgolelo pasti, zank, najrazličnejših preprek in ovir, prepadov brez dna in nepremostljivih voda, strupenih lišajev in smrtonosnih zveri. Nobena pot ni bila varna. Vse poti so vodile v pogubo.
Mladi Perceveral se je nekako pretolkel skozi srednjo šolo, čeprav mu je s svojim neprekosljivim talentom uspelo, da si je na okroglih stopnicah lomil noge, na robovih pločnikov zvijal gležnje, na vrtljivih vratih razbijal komolce. Ves čas pa se je možato trudil, da ni zapadal v depresivno hipohondrijo in se na vse kriplje upiral zgodam in nezgodam, ki so se kar lepile nanj. Kot pravi moški se je upiral hipohondričnim težnjam in poskušal obstati v svetu, kjer je nanj na vsakem koraku prežala nesreča.
Ko je končno diplomiral, se je odločil, da bo vzel usodo v svoje roke in skušal ponovno obuditi upanje in vero v prihodnost, ki sta mu jo v mladosti potrpežljivo vcepljala odločni oče in mila mati. Tako se je preselil na Manhattan. Odločil se je, da bo sam krojil svojo usodo, pri tej odločiti pa ga spremljalo zamolklo bobnenje tolkal in vznemirljivo brenkanje strun. In tako se je, kljub vsemu, Perceveral na vso moč upiral svoji karizmatični nagnjenosti k nezgodam in skušal ostati vedrega in optimističnega duha.
Vendar pa štor ostane štor. Nezgode so se še naprej lepile nanj kot muhe na med. Blagozvočne melodije njegovega optimizma so se kaj hitro razblinile in njegovo življenje je ponovno napolnila razglašena simfonija nesreč in nezgod. Izgubljal je službo za službo. To je bil pravi hudournik narobe izpolnjenih prošenj, izgubljenih vabil, založenih pogodb, napačnih naslovov. Med vsem tem pa ga je spremljala prava kaskada nezgod, in nesreč. Od udarcev v rebra, ki jih je staknil v gneči na podzemski železnici, do izvinov gležnjev na pločnikih, od razbitih očal do obolenj, kot so bili hepatitis tipa J, marsovska mrzlica, venerijanska pljučnica, osemtedenski sindrom jutranje nespečnosti in smejalna vročica.
Medtem se je Perceveral vsemu navkljub trdovratno upiral milim skušnjavam hipohondrije. Sanjaril je o neskončnih vesoljskih širjavah, o tršatih pustolovcih, ki neustrašno osvajajo medzvedne dalje, o novih kolonijah, ki se nahajajo na tako oddaljenih planetih, da si jih človeški um ne more niti predstavljati. Kjer na brezmejnih ravnicah, ki se razprostirajo dlje kot seže človeško oko, pravi moški res lahko najde samega sebe. Prijavil se je na agencijo za razvoj in naseljevanje, kjer so njegovo vlogo seveda zavrnili. Nejevoljno je svoje sanje odrinil na stranski tir in se poskusil v različnih poslih. Med ostalim se je podvrgel tudi osebnostni analizi, hipnotični sugestiji, hipnotični hipersugestiji, hiperhipnotični sugestiji, protisugestivnemu programu in protisugestivnemu hiperprogramu. Vse seveda popolnoma brezuspešno.
Nekega dne vsakdo pride do konca svoje poti. Vsakomur se izpoje življenjska pesem. Perceveral je obupal nad seboj, ko mu je bilo 34 let. Takrat, ko so ga po treh dnevih odpustili iz službe, katero je iskal dva meseca. Vsega je imel dovolj. To je bila pika na i. Zadnji akord, razglašene simfonije bednega življenja, za katerega bi bilo še najbolje, če ga sploh ne bi bilo.
Zlovoljno je pobasal beračijo, ki jo je dobil namesto plačila in še zadnjič previdno stisnil roko zadržanemu delodajalcu. Medtem, ko se je z dvigalom spuščal v preddverje, so mu po glavi rojile misli o samomoru. Obhajale so ga vizije drvečih tovornjakov, plinske napeljave, visokih stolpnic in deročih voda. Spodaj, v velikanskem, marmornatem preddverju, ki ga je varovala enota policijskih specijalcev, se je postavil v vrsto in zrl v ljudi, ki so se drenjali pred vhodom v stavbo. Mirno je opazoval alarmno napravo za merjenje človeške gostote, ki se je nevarno približevala oznaki za paniko in ko je končno le prišel na vrsto, je stopil ven. Zunaj se je pridružil množici ljudi, ki se je pomikala proti zahodu. Tja, kjer je bil njegov bivalni blok.
Vso pot do doma pa so ga še kar naprej obhajale misli na samomor. Postajal je vse bolj in bolj obseden in podrobno je razmišljal o različnih načinih, kako bi si vzel življenje. Ko je človeška gmota, s katero se je premikal, končno prispela do njegovega bloka, je smuknil skozi vhodna vrata. Na poti po hodnikih se je preprival z otroci, ki jih je kar mrgolelo in se naposled le prebil do svojega bivalnika. Nato je vstopil, zaklenil vrata in iz svojega brivskega pribora vzel britev. Legel je na posteljo, se z nogami uprl v steno in dolgo časa opazoval drobne, plavkaste žile na svojem zapestju.
"Pa sem se sploh sposoben ubiti?" ga je prešinilo. Bo sploh lahko zarezal dovolj globoko? Ne da bi ga spet kaj polomil ali pa se bo zadnji hip premislil? Pa menda ne, da bo zopet zamočil in da ga bodo morali odvleči v bolnico, medtem ko se bo drl na vse grlo? Da bo v posmeh in porog stažistom in internistom?
Medtem, ko so ga obhajale črne misli, je nekdo pod njegova vrata porinil rumeno kuverto. Bil je telegram, ki je popolnoma nepričakovano prispel ravno v trenutku odločitve, da se bo ubil, kar je bilo tako melodramatsko, da je Perceveral postal sumnjičav. Kljub vsemu pa je le odložil britev, pobral kuverto, jo odprl in prebral telegram.
#Ministrstvo za zunanje zadeve
Urad za medplanetarne raziskave in naseljevanje
WH/ibm3dc
g. Anton Perceveral
bivalnik 56.023
začasni bivalni blok št. 1993
okrožje 43825
Manhattan 212
New York
Spoštovani g. Perceveral,
Pred tremi leti ste na našem ministrstvu oddali vlogo za zaposlitev na enem od naših izvenzemeljskih predstavništev. Žal smo vas morali takrat zavrniti, vendar pa smo v naši datoteki obdržali vaše podatke. Veseli nas, da vam lahko sporočimo, da vam tokrat lahko ponudimo ustrezno delovno mesto, ki v celoti ustreza vašim izjemnim kvalifikacijam in izkušnjam. Prepričani smo, da boste našo ponudbo sprejeli z navdušenjem, saj enoletno nadomestilo osebnega dohodka znaša več kot 150.000 dolarjev, poleg tega pa boste deležni vseh ugodnosti, ki jih imajo državni uradniki, da ne govorimo o naravnost neomejenih možnostih za napredovanje. Delo seveda lahko nastopite takoj.
Vljudno vas vabimo, da se čim prej oglasite na razgovor.
z odličnim spoštovanjem,
William Haskell, v. d. direktorja
Perceveral je previdno zložil telegram in ga vtaknil nazaj v kuverto. Njegovo začetno navdušenje je splahnelo in začele so ga obhajati zle slutnje. Le kakšne izjemne kvalifikacije in izkušnje pa naj bi imel, da bi mu za njih ponujali kar 150.000 dolarjev na leto? Pa še razne ugodnosti! Saj je vendar čisto navadna zguba. Gotovo so ga zamenjali s kakim drugim Antonom Perceveralom, je premleval sam pri sebi.
Vse skupaj je bilo skrajno neverjetno. Na ministrstvih se tako ni nikoli kadrovalo. In če so člani komisije prebrali njegov dosje in videli, da se nesreče dobesedno lepijo nanj... Le kakšno korist bi državni urad sploh lahko imel od njega? Le kakšno delo bi lahko opravljal, saj bi ga lahko bolje naredil katerikoli moški, ženska ali celo otrok?
Perceveral je vtaknil telegram v žep in pospravil britev. Tisti trenutek se mu je samomor zdel nekoliko preuranjen. Odločil se je, da bo najprej ugotovil, kaj sploh hočejo od njega.
* * *
Na sedežu ministrstva za medplanetarne raziskave in naseljevanje so Perceverala takoj pospremili do Haskellove pisarne. Pomočnik direktorja je bil velik človek, robatih potez in belih las, iz katerega je kar izžarevala priljudnost, kar je Perceverala seveda takoj še dodatno navdalo z sumničenjem.
"Sedite, sedite, gospod Perceveral. Boste cigareto? Cigaro? Boste kaj popili? Tako sem vesel, da ste se oglasili," je prijazno govoričil Haskell.
"Ali ste prepričani, da me niste s kom zamenjali?" je zanimalo Perceverala.
Haskell je s pogledom ošinil dosje, ki ga je imel na mizi. "Pa poglejmo: Anton Perceveral, starost: 34 let, starši: Gregory James Perceveral in Anita Swaans Perceveral, Laketown, New Jersey. No, ali to drži?"
"Da," je prikimal Perceveral. "Pa mi čisto zares ponujate službo?"
"Seveda."
"150.000 dolarjev letno in še dodatke?"
"Točno tako."
"Pa bi mi lahko povedali za kakšno delovno mesto sploh gre?"
"Zato smo vas tudi povabili. No, namenili smo vam mesto vesoljskega raziskovalca," se je nasmehnil Haskell.
"Kaj?"
"Vesoljski raziskovalci so ljudje, ki raziskujejo vesolje. No, saj veste. Otkrivajo nove planete in zbirajo najosnovnejše podatke. To so kolumbi današnjega časa. Prepričan sem, da vam bo delo nadvse všeč," je na moč zadovoljno razlagal Haskell.
"Priznati moram, da ste si me dobro privoščili. Vendar ima vsaka šala svoje meje. Meni je tega dovolj," je ves zaripel odvrnil Perceveral in vstal, da oddide.
"Kaj? Kaj vam je vendar?"
"Jaz pa vesoljski raziskovalec? Dajte no! Ne šalite se z mano. Tako butast pa spet nisem. Saj vem, kakšni morajo biti raziskovalci," se je trpko zasmejal Perceveral.
"No, in kakšni morajo biti raziskovalci?" je zanimalo Haskella.
"Najboljši med najboljšimi, kaj pa drugega! Najsposobnejši, najhrabrejši in najinteligentnejši. Ljudje, ki so sposobni v trenutku razrešiti še tako zapleten problem, ki se znajdejo v vsakem položaju in prilagodijo slehernemu okolju. Mar ni tako?"
"No, včasih je bilo res tako. V zgodnji dobi medplanetarnih raziskovanj. Zdaj pa to že dolgo časa spada v preteklost. Pravzaprav smo sami dopustili, da ljudje še vedno verjamejo v heroje, saj jim to daje občutek varnosti. Vendar pa so takšni raziskovalci stvar preteklosti. Dandanes heroji nič več ne raziskujejo oddaljenih svetov, ampak se ukvarjajo s popolnoma drugačnimi rečmi.
"Kako pa to, da kar naenkrat celo ti nadljudje niso več dovolj dobri za vesoljske raziskave?" je porogljivo vprašal Perceveral.
"Saj sploh ne gre za to. Pa tudi nobenega paradoksa ni. Nekdanjih raziskovalcev ni moglo zaustaviti prav nič. Preživeli so tudi na tistih planetih, kjer možnosti za življenje skorajda ni bilo.¬ Sovražnemu okolju, ki jim je nenehno streglo po življenju, so kljubovali s svojo vztrajnostjo in pogumom. Bili so pojem vzdržljivosti in kljubovanja težkim razmeram, saj so morali za lastno preživetje žrtvovati tudi zadnje atome moči. Postali so simbol trdoživosti in poguma človeške rase."
"In zakaj potem ti heroji nič več ne raziskujejo vesolja?"
"Časi so se spremenili. V zgodnjem obdobju medplanetarnih raziskovanj je preživetje na tujih planetih pomenilo pustolovščino, dosežek znanosti, obrambne ukrepe in simbol neupogljivosti človeškega duha. Vendar to zdaj ni več potrebno. Na Zemlji se je prenaseljenost vse bolj in bolj stopnjevala. Milijoni in milijoni ljudi so poselili nenaseljena področja Brazilije, Nove Gvineje in Avstralije. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Prišlo je do prave eksplozije prebivalstva in v večjih mestih je človeška gostota kmalu tako narastla, da so jo začeli meriti s posebnimi alarmnimi napravami za paniko. Kaj kmalu je začelo prihajati do nemirov, prebivalstvo pa je zaradi manjše smrtnosti dojenčkov in daljšega življenjskega obdobja geriatrikov, še kar naprej naraščalo."
Haskell se je pogladil po bradi. "Zavladal je pravi kaos. Vendar pa je meni za etiko dopuščanja pretirane rasti prebivalstva bolj malo mar. Na ministrstvu je hitro postalo jasno, da se mora višek prebivalstva nekam preseliti. V mislih smo imeli planete, na katerih bi bilo mogoče, v nasprotju z Venero in Marsom, hitro zagotoviti potrebne življenjske razmere. Planete, kjer bi lahko naselili odvečne milijone ljudi, medtem pa bi znanstveniki skušali urediti stvari doma. To je seveda pomenilo, da smo morali nekako pospešiti raziskovanje vesolja."
"Vse to mi je jasno kot beli dan, še sanja se mi pa ne, zakaj tega dela niste prepustili izkušenim raziskovalcem," je pripomnil Perceveral.
"Mar to ni očitno? Iščemo svetove, kjer se bodo lahko naselili povsem navadni ljudje. Pri tem pa nam izkušeni raziskovalci niso ravno v pomoč. V bistvu so to že skoraj nadljudje, ki ne znajo presoditi, v kakšnih pogojih lahko preživijo naseljenci. Nekateri planeti, kjer je nenehno slabo vreme, so tako pusti in turobni, da ljudje zapadajo v depresije, ki jih lahko privedejo celo do roba norosti. Prekaljenih raziskovalcev ne moti enolično podnebje, pa tudi razni virusi in bacili, ki bi drugače ugonobili na tisoče ljudi, jim skorajda ne morejo do živega. Takšni raziskovalci sploh ne morejo doumeti nevarnosti, ki lahko privedejo kolonije na rob preživetja, saj se jim preprosto izognejo. Tako v bistvu nimajo pojma, v kakšne težave lahko zapade naseljeniška kolonija."
"Počasi se mi začenja svitati, za kaj gre," je tiho pripomnil Perceveral.
"Seveda bi bilo najboljše, če bi naseljevanje neznanih planetov opravili v večih stopnjah. Najprej bi planet preiskal izkušen raziskovalec, nato bi znanstvena ekipa opravila podrobno analizo prirodnih razmer in končno naj bi tam naselili poskusno kolonijo, ki bi jo v glavnem sestavljali psihologi in sociologi. Potem bi posebna skupina znanstvenikov proučila izkušnje naseljencev in tako naprej. Žal pa za kaj takega ni nikoli dovolj časa in denarja. Tuje svetove moramo naseliti takoj, saj bo to v naslednjih petdesetih letih prepozno."
Pomočnik direktorja je zastal in se zazrl v Perceverala. "Zdaj verjetno razumete, za kaj gre. V najkrajšem možnem času moramo izvedeti ali so razmere na novo odkritih planetih primerne, da tam lahko naselimo povsem navadne ljudi. Zato smo tudi spremenili pogoje, ki jih zahtevamo od vesoljskih raziskovalcev."
"Navadni raziskovalci za navadne ljudi," je prikimal Perceveral. "Vendar pa je še ena ovira," je tiho dodal.
"In to je?"
"Ne veste, da sem navadna zguba in da se me nenehno drži smola."
"Seveda vemo. Zguba na kvadrat. Navaden šalabajzer ste," mu je pomirjevalno zatrdil Haskell.
"Toda, potem veste, da mi gre vedno vse narobe. Po pravici povedano, mi je že na Zemlji pravi pekel. Kako naj bi potem preživel na tujem planetu?"
"Vemo, vemo," ga je prijazno miril Haskell.
"Kaj torej sploh hočete od mene?"
Bilo je očitno, da je Haskellu nekoliko nelagodno. "No, pravzaprav nimate čisto prav. Ne gre čisto za to, da iščemo navadne raziskovalce za navadne ljudi. Ni tako enostavno. Vsaka kolonija je sestavljena iz tisočev, včasih celo milijona ljudi, ki se zelo razlikujejo po preživetvenih sposobnostih. Zakon, pa tudi sama človečnost nam narekujeta, da moramo vsakemu naseljencu nuditi vsaj minimalno možnost preživetja. Ljudje nam morajo zaupati. Še pred odhodom z Zemlje jih moramo prepričati, da bodo na tujih svetovih lahko preživeli tudi najšibkejši. To srčno želimo tudi mi, obenem pa moramo zadovoljiti tudi zakonske predpise."
"Nadaljujte, prosim," je rekel Perceveral.
"No, prav zato smo se že pred več leti odrekli izkušenim raziskovalcem in začeli zaposlovati raziskovalce z minimalmimi preživetvenemi sposobnostmi," je na hitro pojasnil Haskell.
Perceveral je nekaj časa sedel in premleval, kar je slišal. "Torej gre za to, če bom lahko jaz preživel na tujem planetu, potem bo tam lahko živel vsakdo."
"Ja, tako nekako smo si vse skupaj zamislili," je priznall Haskell in se prisrčno nasmehnil.
"Samo... Kakšne možnosti pa bi sploh imel?"
"Nekaterim raziskovalcem z minimalnimi preživetvenimi sposobnosti sploh ni šlo tako slabo."
"Kaj pa je bilo z ostalimi?"
"No, tveganju se pač ne da izogniti," je priznal Haskell. "Poleg nevarnosti, ki vam jih bo predstavljalo tuje okolje, se boste morali spoprijeti tudi z določenimi težavami, ki so neposredno povezane z samo metodo minimalnih preživetvenih sposobnosti. O tem ne morem govoriti, saj bi to uničilo kontrolni element tega poskusa. Lahko vam samo povem, da boste naleteli tudi na dodatne težave."
"Ne bo mi ravno postlano z rožicami, kajne?"
"Seveda ne. Pomislite pa na čast in slavo, ki vam jo bodo izkazali. Saj boste vendar ustanovitelj nove kolonije in si boste med naseljenci za vedno pridobili častno mesto. In tudi kot strokovnjak boste praktično nepogrešljivi. Morda pa vam bo celo uspelo pregnati negotovost in dvome, ki vas pestijo glede vašega mesta v ustroju sveta."
Perceveral je negotovo prikimal. "Še nekaj mi povejte. Danes, ko sem prejel vaš telegram, sem bil v hudi duševni stiski. Dozdevalo se mi je, kot da..."
"Jasno. Saj smo vas nenehno opazovali in skladno s tem tudi načrtovali. Vemo, da so ljudje najbolj dovzetni takrat, ko zapadejo v določena psihična stanja. Ves čas čakamo na pravi trenutek, da stopimo v stik z našimi potencijalnimi kandidati."
"Hja, bilo bi precej nerodno, če bi poslali telegram kako uro kasneje," je zamomljal Perceveral.
"Ali pa brezpredmetno, če bi ga poslali kak dan prej," je odvrnil Haskell. "Sicer pa, ali vas lahko povabim na kosilo. Ob steklenici dobrega vina se bova lahko pomenila o vsem, kar vas še zanima," je še dodal.
"Seveda. Vendar vam zaenkrat ne morem še čisto nič obljubiti," je odvrnil Perceveral.
"To mi je jasno kot beli dan," je še dejal Haskell in odprl vrata.
* * *
Po kosilu je Perceveral dolgo časa napeto premišljeval. Tvegano delo vesoljskega raziskovalca mu je bilo zelo všeč. Saj konec koncev ni bilo nič nevarnejše od samomora. Pa še mastne denarce bi zaslužil. Cena slave v vesolju je bila sicer visoka, a prav nič manjša, kot je bila cena življenjskega poloma doma. V vseh štiriintridesetih letih, ki jih je preživel na Zemlji, ni imel kaj pokazati. Morda le občasne, navdahnjene prebliske, ki jih je mimogrede skazila njegova nagnjenost k boleznim, nesrečam in smoli. Zemlja je bila prenaseljena, življenjski pogoji neurejeni in kaotični. Perceveral se je začenjal spraševati, če njegova nagnjenost k nezgodam morda ni le posledica nemogočih življenjskih razmer. In da ne gre za nekakšno strukturalno napako, ki izhaja iz njegove osebnosti.
Raziskovanje vesolja je odpiralo nova življenjska okolja. Kjer bo sam, odvisen samo od sebe in ne bo mogel nikogar kriviti za svoje neuspehe. Res je, da bodo nanj prežale najrazličnejše nevarnosti. Vendar, ali je lahko še kaj bolj nevarnega od ostre britve, ki jo je v držal v roki? ga je prešinilo.
Pred Perceveralom je bil življenjski izziv. Dokončni preizkus, ali njegovo usodo res kroji samo smola. Odločil se je, da bo tokrat napel vse sile in skušal enkrat za vselej opraviti s svojimi strahovi.
Tako je Anton Perceveral postal vesoljski raziskovalec. Naslednje tedne, ki so minili v duhu priprav, si je nenehno ponavljal, da se bo boril do konca. Dan in noč. Medtem, ko je jedel in pil, si čistil zobe in umival roke. Misel, da ne bo popustil, je momljal kot molitev in si jo vbijal v glavo kot kak budistični menih. Njegova trdna odločenost je postala enoličen refren, ki ga je spremljal na vsakem koraku, dokler se ni tako prepričal, da sta se začela spreminjati tako njegova osebnost kot dejanja.
Končno je napočil dan, ko so mu dodelili prvo nalogo. Enoletno raziskovalno misijo na nekem obetajočem planetu na vzhodnem obrobju planetarne meglenice NGC 650. Haskell mu je zaželel srečno pot in obljubil, da bosta na redni radijski zvezi na službenem kanalu L. Tako se je Perceveral z vso svojo kramo vkrcal na patruljno ladjo Kraljica Glasgowa in pustolovščina se je začela.
V dolgih mesecih, ki jih je preživel v vesolju, je Perceveral še naprej ognjenito razmišljal o svoji odločitvi. Skrajno pazljivo se je gibal po breztežnostnem prostoru, pazil na vsak gib in vedno znova preverjal svoje motive. Nenehna preverba lastnih dejanj je sprva upočasnjevala njegovo delo, sčasoma pa je postala stvar navade. Bilo je, kot da se je v njegovih navadah oblikoval nov refleksni sistem, ki je sčasoma popolna nadomestil stare vedenjske vzorce.
Napredek pa kljub vsemu ni potekal enakomerno. Čeprav se je trudil na vse kriplje, si je pod dezinfekcijsko prho nakopal manjšo kožno alergijo, na ladijskem podboju polomil enega od desetih parov očal, večkrat je imel glavobol, bolel ga je hrbet, nekajkrat si je odrgnil členke in zvil palec. Kljub vsemu pa je čutil, da napreduje in skladno s tem še bolj podkrepil trdnost svoje odločitve. In končno je tudi napočil trenutek, ko je zagledal svoj planet.
* * *
Planet se je imenoval Theta. Vesoljska ladja je pristala na travnati planjavi, kjer je bil na obrobju, tik pod gorskim grebenom, tudi manjši gozd. Celotno področje si je že prej ogledala izvidniška ekipa in ga tudi priporočila za naselitev. V neposredni bližini je bila tekoča voda, sveže sadje, les in rude, tako da je bil kraj kot nalašč za naseljence. In tam se je izkrcal Perceveral. Ko je ladijska posadka iztovorila še njegovo opremo, so mu častniki zaželeli srečo in se poslovili. Perceveral je opazoval ladjo, dokler ni izginila v oblakih, nato pa se je spravil k delu.
Najprej je vključil robota. To je bil velikanski, svetleč, večnamenski stroj, ki so ga redno uporabljali tako raziskovalci kot naseljenci. Robot ni niti govoril niti recitiral, kaj šele prepeval, prav tako pa tudi ni igral kart kot bolj razviti modeli. Znal je samo kimati in zmajevati z glavo. Kar je za Perceverala pomenilo precej dolgočasno družbo v letu, ki je bilo pred njim. Res pa je, da so robota tako sprogramirali, da je razumel najosnovnejše ustne ukaze za izvrševanje težkih del in da je bil sposoben sam predvideti in razrešiti manjše probleme, ki so se pri tem pojavljali.
Perceveral je začel z robotovo pomočjo urejati zasilno bivališče in medtem ves čas budno oprezal, da ga ne bi presenetila kakšna nevarnost. Čeprav je izvidniška ekipa iz zraka proučila ves planet in ni odkrila sledov tuje civilizacije, previdnosti ni bilo nikoli preveč. Pa tudi živalski svet je bil še vedno popolna neznanka.
Perceveral je bil ves čas skrajno previden in ni hitel z delom. Robot mu je ves čas tiho pomagal, tako da mu je uspelo na planjavi postaviti začasni tabor še pred nočjo. Nato je vključil alarm in se spravil spat.
Zgodaj zjutraj, takoj potem, ko se je zdanilo, je Perceverala prebudilo predirljivo piskanje alarma. Na hitro se je oblekel in pohitel ven. V zraku je zlovešče brenčalo, kot da bi se približeval oblak kobilic.
"Prinesi dve laserski pištoli. In daljnogled. Pa pohiti," je naročil robotu.
Robot je pokimal in odkrevsal stran. Perceveral, ki je drgetal v hladni, jutranji sivini, se je počasi obrnil in poskušal določiti točno smer, od koder je bilo slišati brenčanje. S pogledom je preletel vlažno planoto, ošinil zeleni, gozdni parobek in se zazrl v skalovje na drugi strani. Nič se ni premikalo. Nato pa je tik nad horizontom le zagledal nekakšno gmoto, ki jo je obsijalo jutranje sonce in je še najbolj spominjala na teman oblak. Oblak, ki se je kljub nasprotnemu vetru hitro približeval taboru.
Medtem se je robot vrnil z orožjem. Perceveral je vzel eno pištolo, drugo pa je pustil robotu in mu naročil naj čaka na njegov ukaz. Robot je samo prikimal in se z mehanskimi očmi zazrl proti vzhajajočemu soncu.
* * *
Ko se je velikanski oblak približal, se je izkazalo, da gre za ogromno jato ptic. Perceveral jih je pazljivo opazoval z daljnogledom. Ptice so po velikosti še najbolj spominjale na zemeljskega sokola, v letu pa so se tako neenakomerno zaganjale sem ter tja kot netopirji. Ptice so imele močne kremplje in dolge kljune z ostrimi zobmi, kar je pomenilo, da spadajo med plenilce.
Ptičja jata je grozeče završala tik nad njima, nekajkrat zaokrožila okoli njunih glav, nato pa so ptice razprle kremplje in se silovito pognale v globino. Perceveral je ukazal robotu naj začne streljati.
Perceveral in robot sta se naslonila s hrbti eden na drugega in užgala po pticah. Vsenaokrog je frčalo perje in brizgala kri, ko so laserski žarki čistili nebo pred napadajočo golaznijo. Čeprav so ptice še kar naprej napadale, sta se branila kot za stavo in ko je že kazalo, da bosta odbila napad, je Perceveralu odpovedala pištola. Zaprepadeno je obstal, saj bi moral laserski naboj zadoščati za celih petinsedemdeset ur. Nekaj časa je zmedeno je buljil v pištolo in še kar naprej pritiskal na petelina. Nato je odvrgel orožje in stekel proti priročnemu skladišču. Medtem, ko se je robot še naprej boril s premočnimi napadalci, je Perceveral poiskal rezervni pištoli in stekel nazaj. Takrat je opazil, da je tudi robot ostal brez orožja, saj se je z rokami otepal ptičev, ki so ga napadali. Le stežka se je držal na nogah, iz njegovih sklepov je kapljalo olje in nekaj ptic, ki so sedele na njegovi rami, je kljuvalo po njegovih mehanskih očeh in kinestetski anteni.
Perceveral je pomeril in ponovno vžgal po napadalcih. Ena pištola je nehala delovati malodane takoj, tako da je lahko streljal samo še z eno in pri tem molil, da se tudi ta ne bi pokvarila.
Ptice, ki so pretrpele hude izgube in so se drle in vreščale na vso moč, so končno le odletele stran. Branilca, ki sta kot po nekem čudežu ostala nepoškodovana, pa sta bila do kolenih v perju in kupih zoglenelih trupel. Nato se je Perceveral mrko zazrl v štiri laserske pištole, od katerih so se kar tri pokvarile in ves razjarjen odkorakal proti taboru.
* * *
Iz šotora s komunikacijskimi napravami je Perceveral poklical Haskella in mu povedal, da so se med napadom roparske ptičje jate pokvarile kar tri laserske pištole. Bil je tako razburjen, da je bil ves zaripel v obraz, da je besno obtoževal tehnike, ki bi morali preveriti opremo. Ko mu je pošla sapa, se je končno umiril in čakal, da mu Haskell vse pojasni in se opraviči.
"Da, to je bil eden od kontrolnih elementov tega poskusa," je mirno povedal Haskell.
"Kaaaj?"
"Vse to sem razložil že pred nekaj meseci. Gre za preizkus minimalnih preživetvenih sposobnosti. Minimalnih, kajne? Vedeti moramo, kako lahko preživi kolonialna skupnost, ki jo sestavljajo različno sposobni ljudje. Zato tudi iščemo najnižji skupni imenovalec," je pojasnjeval Haskell.
"Saj vem ... Ampak laserske pištole so se takoj..."
"Gospod Perceveral, ustanavljanje zunajzemeljskih kolonij, pa čeprav to počnemo z minimalnimi izhodiščnimi zahtevami, je neverjetno draga zadeva. Res je, da opremljamo koloniste z najboljšo tehnično opremo in orožjem, ne moremo pa nadomeščati pokvarjene in izrabljene opreme. Kolonisti dobijo najsodobnejšo opremo, ne moremo pa jih zalagati z novim strelivom, nadomestnimi deli ali hrano. Če se kaj pokvari, se pač pokvari. Če česa zmanjka, pač zmanjka."
"Zato ste mi torej dali pokvarjeno orožje," je zamrmral Perceveral.
"Jasno. Opremili smo vas s slabo tehnično opremo in tako zagotovili kontrolni element za zagotavljanje minimalnih preživetvenih pogojev. Pravzaprav je to edini način, da lahko ugotovimo, kako se bodo kolonisti znašli na Theti."
"Toda, saj to ni pošteno! Vesoljski raziskovalci morajo dobiti najboljšo tehnično opremo," je ugovarjal Perceveral.
"Ne. Tako je bilo včasih. Takrat so raziskovalci dobivali najboljše od najboljšega. Dandanes pa poudarjamo najnižje preživetvene potenciale in moramo tovrstne raziskave izpeljati tako na ljudeh kot na opremi. Saj sem vam povedal, da ne bo šlo brez tveganja."
"Ja, res ste mi povedali. Toda... No, naj bo. Pa imate za mene še kakšno presenečenje?" je zanimalo Perceverala.
"Niti ne," je odvrnil Haskell po kratkem premisleku. "Tako vi, kot vaša oprema, izpolnjujeta minimalne preživetvene standarde. In to je to."
Perceveralu se je sicer zdelo, da mu Haskell še vedno nekaj prikriva, vendar mu ni uspelo izvedeti ničesar več. Zato je izključil komunikacijski sistem in se posvetil kaosu, ki je vladal v njegovemu taboru.
* * *
Perceveral je z robotovo pomočjo prestavil tabor v zavetje tik ob gozdu, kjer naj bi bila bolj varna pred napadi roparskih ptic. Ko sta ponovno postavljala šotore, je Perceveral ravnodušno ugotovil, da je večina vrvi že krepko obrabljena, da je več električnih kablov pregorelo in da so tudi šotorska platna že močno preperela. Poskušal je vse to nekako popraviti, mučil se je kot za stavo in si pri tem odrgnil členke in porezal po rokah. Po vsem tem pa je šel k vragu še električni generator.
Perceveral je tri dni prebiral slabo natisnjena navodila, ki so bila povrh vsega še v nemščini in skušal ugotoviti, kaj je sploh narobe. Nato je po čistem naključju ugotovil, da to sploh ni priročnik za njegov generator, ampak za popolnoma drug model. Izgubil je živce, brcnil generator in si skoraj zlomil mezinec na desni nogi.
Nato si je vzel čas in štiri dni ugotavljal razlike med obema modeloma, dokler ni odkril napake in popravil generator. Medtem so se napadi ptic nadaljevali. Ptice so priletele skozi gozdne krošnje, ukradle hrano in odletele, še predno je Perceveral lahko uporabil pištolo. V teh napadih je razbil več očal, staknil pa je tudi grdo rano na vratu. Zato sta z robotom spletla mrežo in jo napela med drevesne krošnje na taborom.
Ko je Perceveral končno ugnal ptičjo nadlogo, je začel pregledovati zaloge s hrano. Ugotovil je, da je bil večji del živil premalo dehidriran in da se je na njih zaredila ogabna, zračna plesen. Škoda, škoda in sama škoda. Zavedel se je, da mora nekaj storiti, saj bo drugače pozimi stradal. Na hitro je opravil analize sadja, jagodičevja, gomoljnic, razne zelenjave in žit. Ugotovil je, da je užitnih kar nekaj vrst, vendar je potem, ko jih je pojedel, dobil takšno alergijo, da je bil ves v izpuščajih. Ni mu preostalo nič drugega, kot da je s standardnim medicinskim minilabom začel mukotrpno raziskavo in poskušal ugotoviti, katera rastlina mu povzroča alergijo. Ravno, ko je preverjal zadnje rezultate, pa je v šotor prilomastil robot, prekucnil epruvete in polil nenadomestljive kemikalije. Tako je moral Perceveral delati poskuse kar na sebi, da je končno odkril, da mu alergijo povzročata ena sama gozdna jagoda in nekaj zelišč. Sadje je bilo več kot izvrstno, pa tudi iz lokalnih žit je spekel dober kruh. Zato je nabral semena in pozno spomladi naročil robotu naj preorje ledino in jih poseje.
* * *
Robot se je takoj lotil dela in začel neutrudno obdelovati polja, medtem pa je Perceveral raziskoval bližnjo okolico. Odkril je nekaj zglajenih kamnov, na katerih so bili vrezani nekakšni znaki. Nekateri so spominjali na številke, na drugih pa so bile celo podobe dreves, oblakov in gora. Bilo je več kot očitno, da je to delo razumnih bitij. In prav verjetno je bilo, da so razumna bitja še vedno naseljevala kak del planeta, vendar Perceveral ni imel časa, da bi jih iskal.
Kasneje, ko si je hotel ogledati, kako rastejo poljščine, je ugotovil, da je robot posejal semena pregloboko. Čeprav mu je prej vse natanko razložil. Pridelek je bil izgubljen, tako da je Percereval naslednjič posejal semena kar sam.
Nato je zgradil leseno lopo, namesto šotorov, ki so skoraj že čisto prepereli, pa je postavil barako. Počasi se je začel pripravljati na prihajajočo zimo, obenem pa mu je postajalo vse bolj in bolj jasno, da se bo tudi njegov robot prej ali slej pokvaril. Velikanski, večnamenski stroj je sicer še naprej izpolnjeval svoje naloge, vendar so njegovi gibi postajali vse bolj sunkoviti, pa tudi svoje moči ni znal več skladno uporabljati. V njegovih rokah so se kot za šalo drobile velike posode in lomilo poljedelsko orodje. Perceveral je sprogramiral robota, da je plel polja, vendar pa je medtem s svojimi velikimi stopali potacal nič koliko pridelka. Med sekanjem drv je ponavadi zlomil sekiro, ko pa je stopal v lopo, je po nerodnosti večkrat vrgel vrata s tečajev.
Perceveral je bil hudo zaskrbljen zaradi nenehnega slabšanja robotovih aktivnosti. Vedel je, da ga ne more popraviti, saj ni imel niti orodja niti rezervnih delov, sicer pa so bili za to itak usposobljeni samo strokovnjaki. Perceveral skorajda ni imel izbire. Lahko bi se odrekel robotu, vendar bi v tem primeru ostal popolnoma sam. Zato ga je začel programirati za najenostavnejše naloge, zahtevnejšega dela pa je opravljal kar sam. Vendar pa se je robotovo stanje še naprej slabšalo. Nekega večera, ko se je Perceveral ravno spravil k jedi, se je robot zaletel v peč in tako nerodno prevrnil skodelo vroče juhe, da je pljusknila proti njemu. Na srečo je Perceveral v tem času le pridobil nekaj preživetvenih lastnosti, tako da se je vrgel na tla in da ga vrela tekočina ni pošpricala po obrazu ampak samo po levem ramenu.
To je bilo pa že preveč. Robot je postal tako neroden, da ga je že začenjal ogrožati. Perceveral si je obvezal opeklino in se odločil, da bo robota izključil. Da bo popolnoma sam nadaljeval z raziskovalno misijo. S trdim glasom je ukazal robotu, naj se izključi. Vendar pa se robot sploh ni zmenil za ukaz. Nemirno je kolovratil po kolibi in srepo bolščal predse. Perceveral je še enkrat ukazal, naj se izključi, vendar je robot samo zmajal z glavo in začel nabirati dračje.
Nekaj je bilo hudo narobe. Perceveral se je odločil, da bo izključil robota kar ročno. Vendar pa robot sploh ni imel stikala za izključitev. Kljub temu je vzel škatlo z orodjem in stopil proti robotu.
Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Robot je dvignil roke, kot da bi se želel braniti in se začel umikati.
"Na premikaj se!" je zakričal Perceveral.
Robot pa se je še kar naprej umikal in dokler se ni znašel tik ob steni kolibe. Perceveral je sprva okleval in ni vedel, kaj naj stori. Stroji so bili vendar programirani, da ubogajo ukaze. In pripravljeni, da se odrečejo svojemu mehanskemu življenju. Nato je odločno je stopil naprej, saj je sklenil, da ga mora izključiti za vsako ceno.
Robot je čakal, da se mu je čisto približal in nato zamahnil z roko. Perceveral se je sklonil, tako da je šel udarec v prazno in nato zalučal francoza proti njegovi kinestetski anteni. Robot je potegnil anteno v notranjost in ponovno zamahnil. Tokrat je s tako močjo zadel možakarja v rebra, da se je zvrnil na tla. Nato je obstal nad njim, stiskal kovinske pesti, njegove mehanske oči pa so se zlovešče svetlikale. Perceveral je zamižal in čakal na odločilni udarec, vendar se je stroj samo obrnil, odšel iz lope in mimogrede razbil ključavnico na vratih. Že čez nekaj trenutkov je začel cepiti in zlagati drva za kurjavo. Tako, kot da se ni nič zgodilo.
Perceveral je poiskal opremo za prvo pomoč in si povil rano. Medtem je robot pripravil kurjavo in prišel po nadaljnja navodila. Perceveral je bil čisto iz sebe in je robota, ki sicer ni več kazal znakov nasilja, poslal po vodo k oddaljenem izviru. Nato se je nekako privlekel do komunikatorja.
Ko je Haskell slišal, kaj se je zgodilo, mu je skušal pojasniti: "Ne bi ga smeli poskušati izključiti. Sicer pa to sploh ni mogoče. Rajši tega ne poskušajte še enkrat. Zaradi lastne varnosti. Kaj še vedno niste dojeli za kaj gre?"
"In za kaj gre, za božjo voljo?"
"Robot je vaš kontrolni faktor. To bi vendar lahko že sami ugotovili," je odvrnil Haskell.
"Ne razumem. Zakaj naj bi jaz potreboval kontrolni faktor?"
"Mar moram res vse še enkrat razložiti? Vi ste vesoljski raziskovalec z minimalnimi preživetvenimi sposobnosti. Ne povprečnimi. Niti nadpovprečnimi. Minimalnimi. In tako mora tudi ostati..." je naveličano povedal Haskell.
"No, to že. Ampak..."
* * *
"Naj nadaljujem. Mar se ne spomnite, kako vam je šlo zadnja dva dneva, ki ste jih preživeli na Zemlji? Nenehno ste zapadali v težave, držala se vas je smola in prav vse vam je šlo narobe. Prav zaradi tega smo vas tudi poslali na ta planet. Vendar pa ste se tukaj spremenili, gospod Perceveral."
"Saj sem tudi trudil na vso moč, da bi se spremenil."
"Seveda, seveda," je pripomnil Haskell. "Saj smo konec koncev to tudi pričakovali. Večina raziskovalcev z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi se v novem okolju spremeni. Odločno se spoprimejo s težavami. Tako, kot tega niso storili še nikoli prej. Vendar pa nam ne gre za to. Naseljenci, ki pridejo na tuje planete, večinoma niso tako trdno odločeni, da bodo dali vse od sebe. V vsaki koloniji so starejši, betežni ljudje, neizkušeni otroci, pa tudi taki, ki so nepazljivi, slaboumni ali nepremišljeni. Naša metoda minimalne preživetvene sposobnosti na tujih planetih prav takšnim naseljencem zagotavlja preživetje. Daje jim nekakšno garancijo. No, zdaj vam je končno jasno zakaj gre, mar ne? In da tudi vi potrebujete kontrolni faktor," je pojasnil Haskell.
"Da, razumem."
"Paziti moramo, da ohranimo minimalne preživetvene pogoje. Zato smo kompenzirali vaše, vse uspešnejše delo, s slabšim delovanjem robota," je še pripomnil Haskell.
"Zato se je torej pokvaril robot," je skrušeno izdavil Perceveral
"Jasno. Robota smo sprogramirali tako, da nadzira razvoj vaših preživetvenih sposobnosti. In da se vam prilagaja. Dokler ste bili malodane popolnoma nesposobni, je robot deloval brezhibno. Sčasoma pa vam je šlo vse bolje in bolje, ni se vas več držala smola in vse uspešnejše ste se spopadali s težavami. Zato se je delovanje robota poslabšalo. Začenjal je razbijati stvari, ki bi jih morali razbiti vi, sprejemati napačne odločitve, ki bi jih morali sprejeti vi..."
"To vendar ni pošteno!"
"Perceveral, če mislite, da vodimo sanatorij za vaše dobro počutje, potem se motite. Naša edina naloga je, da pripravimo planet za naseljevanje. To pa je delo, za katerega smo najeli vas. Delo, ki ste ga konec koncev sami izbrali. Kot alternativo samomoru."
"Dobro, dobro!" je zakričal Perceveral. "Saj delam. Po svojih najboljših močeh. Pa menda ne, da je kakšno pravilo, da ne smem izključiti tega zagamanega robota?"
"Nobenega pravila ni. Lahko sicer poskusite, vendar vam tega ne bi svetoval. Prenevarno je. Robot ne bo dovolil, da ga izključite," je tiho pojasnil Haskell.
"O tem, kaj lahko storim ali ne, bom pa kar sam odločal," je še zabrusil Perceveral in prekinil zvezo.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Minila je pomlad in Perceveral se je nekako naučil živeti z robotom. Sicer se ga je res skušal znebiti in ga je poslal raziskovat oddaljena gorovja, vendar ga robot ni ubogal. Puščal ga je brez dela, vendar mehanski stvor ni in ni hotel biti pri miru. Kar sam od sebe se je vrgel na delo in pustošil po poljih in taboru. Da ne bi povzročal še več škode, mu je začel dajati najbolj nepomembna opravila, ki so mu prišla na misel. Med ostalim mu je naročil, naj izkoplje vodnjak, saj je upal, da se bo zemlja udrla in ga zasula. Vendar pa se je robot vsak večer vrnil z zmagoslavnim sijajem v očeh in ves pomazan od zemlje, ki jo je otresal po Perceveralovi večerji in mu s tem povzročal alergije in mimogrede razbijal še posodo in okenska stekla.
Perceveral se je slabe volje sprijaznil z nastalim položajem. Robot ga je vse bolj spominjal na temno stran njegove osebnosti. Na zgubo v njem samem, nesposobno stran lastnega jaza, ki je bila zapisana v njegovi duši. Ko ga je opazoval, kako uničuje vse naokrog, se mu je zdelo, kot da opazuje izmaličen delček samega sebe, bolestno, nenaravno perverznost, ki se je nekako utelesila in oživela v samosvoji zblojenosti.
Čeprav se je trudil na vse kriplje, se ni mogel otresti more, ki ga je pestila. Robot je vse bolj poosebljal njegovo temno plat in bilo je, kot da so njegova uničevalska nagnjenja ponovno zaživela v mehanskem stvoru. Perceveral se je sicer zakopal v delo, vendar ga je lastna destruktivna paranoja, ki je postajala vse bolj sprevržena, preganjala podnevi in ponoči. Kljub temu, da je bil pri delu izjemno uspešen, je bilo njegovo življenje pravi pekel. Ko je zašlo sonce, ga je postalo strah, saj je ponoči robot pogosto stal ob njegovi postelji. Kot da je samo čakal še na zadnje, sklepno dejanje. In ko se je zjutraj, kljub vsemu prebudil in ugotovil, da mu še ni odbila zadnja ura, se je skušal domisliti, kako naj opravi s to grozljivo paranojo, ki mu je tako hudo grenila in ogrožala življenje.
Vendar pa se dolgo časa ni čisto nič spremenilo. Dokler ni prišlo do nenavadnega odkritja, ki pa je samo še dodatno zapletlo zadevo.
* * *
Več dni je močno deževalo. Ko se je končno zjasnilo, se je Perceveral odpravil na polje, robot pa je krevsal za njim in nosil orodje.
Nenadoma je tik pred njim, v razmočenih tleh, zazijala velika razpoka. Ki se je tako širila, da so se tla pod njegovimi nogami začela ugrezati. Perceveral je odskočil na breg, robot pa ga je dokončno potegnil na trdna tla, čeprav mu je pri tem skoraj izpahnil ramo. Ko si je podrobneje ogledal luknjo, ki je nastala pred njim, je v globini opazil nekakšen rov, kjer so se jasno videli znaki dolbenja. Na eni strani je bil rov zasut, na drugi pa se je nadaljeval globoko pod zemljo.
Perceveral je šel po lasersko pištolo in svetilko, se spustil v luknjo in posvetil v rov. Takrat je v soju svetlobe zagledal veliko, kosmato postavo, ki se je hitro umaknila globje pod zemljo. Bitje je bilo še najbolj podobno velikanskemu krtu.
Tako je Perceveral končno srečal tujo življenjsko vrsto na planetu Theta.
V naslednjih nekaj dnevih je Perceveral previdno raziskoval podzemske rove. Nekajkrat je bežno opazil sivkasta, podzemska bitja, ki pa so, kot bi trenil, izginila v podzemskih labirintih. Zato je spremenil taktiko in pustil sadje na vhodu v glavni hodnik. Ko se je naslednji dan vrnil, sadja ni bilo več, tam pa sta ležala dva koščka svinca.
Takšna menjalna trgovina se je nadaljevala še dober teden. Nekega dne, ko je Perceveral prinašal sadje in nekaj robidnic, se je iz teme prikazal stvor, ki je še najbolj spominjal na velikanskega krta. Hodil je po dveh nogah in medtem, ko se je počasi približeval, je postalo več kot očitno, da je prestrašen. Svetloba ga je zaslepila, zato je z zgornjo okončino pomignil proti bateriji. Perceveral je baterijo pokril z roko in počakal, da se je stvor čisto približal. Končno je velikanski krt le stal pred njim, pritiskal drobni, skrivenčeni ročici ob prsni koš, vihal smrček in zrl v vanj z izbuljenimi očmi. Nato se je sklonil in na zemljo načečkal nekakšen znak.
Perceveralu se kajpak ni niti sanjalo, kaj naj bi znak pomenil. Že samo dejanje pa je nakazovalo, da je bitje razumno, da se sporazumeva z jezikom in da ima smisel za abstraktno mišljenje. Sklonil se je in še sam načečkal enak znak, da bi s tem pokazal, da podobno razmišlja.
Tako se je torej začelo sporazumevanje med dvema tujima rasama. Ves ta čas, ko sta človek in velikanski krt iskala morebitne skupne točke, je za Perceveralom stal robot, njegove umetne oči pa so se zlovešče svetlikale.
* * *
Stik s tujo raso je za Perceverala predstavljal le še dodatno obremenitev. Še vedno je moral obdelovati polja, skrbeti za vrt in popravljati opremo. Ves ta čas pa ga je robot le nemo opazoval. V prostem času se je Perceveral trudil, koliko je bilo pač v njegovi moči, da bi se naučil njihovega jezika. Tuja bitja pa so se ravno tako na vso moč trudila in mu skušala pomagati, da bi jih bolje razumel.
Sčasoma se je Perceveral vse bolje razumel z velikanskimi krti, začenjal je uživati v njihovi družbi in se z njimi spoprijateljil. Spoznaval je njihovo vsakdanje življenje, njihov odpor do svetlobe, nenehno raziskovanje podzemskega sveta in stremljenje za znanjem in novimi življenjskimi spoznanji. On pa jih je učil, kot je pač vedel in znal, o človeštvu.
"Kaj pa je tisti kovinski stvor tamle?" jih je zanimalo.
"To je robot. On je služabnik," je pojasnil Perceveral.
"Toda saj te samo zalezuje in srepo bulji vate. Ta kovinski stvor te sovraži. Ali vsi roboti sovražijo ljudi?"
"Jasno, da ne. Ta primer je nekoliko zapleten," je skušal pojasniti Perceveral.
"Mi se bojimo robota. Ali vsi kovinski stvori vzbujajo strah?"
"Samo nekateri. Ne vsi."
"Če takle kovinski stvor nenehno bulji vate, je težko razmišljati. Ali je vedno tako?"
"No, saj včasih tudi robot kaj naredi. Toda nikar se ne bojte! Nič žalega vam ne bo storil," jih je skušal pomiriti Perceveral.
* * *
Vendar pa tuja bitja v to niso bila povsem prepričana. Perceveral je nekako skušal opravičiti velikansko kovinsko napravo, ki je negotovo lomastila sem ter tja. Govoril je, kako mašinerija služi človeštvu in blagostanju, ki ga nudi ljudem. Seveda pa jih tudi to ni prepričalo in so se še naprej na široko ogibali kovinskega stvora, ki jim je vzbujal grozo in strah.
Kljub temu je Perceveralu uspelo, da je z njimi sklenil sporazum. V zameno za sveže sadje in gozdne jagode, ki so jih oboževali, vendar do njih skorajda niso mogli priti, so podzemci obljubili, da bodo poiskali nahajališča kovin, nafte in naseljencem povedali, kje so vodni izviri. Prav tako so se strinjali, da ljudje lahko živijo na površini planeta, njim pa pripada podzemski svet.
Takšen dogovor je ustrezal obema stranema, tako da sta Perceveral in vodja podzemcev z dleti slavnostno vklesala in podpisala kamniti dokument.
Za potrditev pogodbe je Perceveral priredil zakusko. Z robotom sta privlekla cel kup svežega sadja in jagodnic, okoli katerega se je zbralo pravo malo morje sivodlakastih krtov, ki so krmežljavo pogledovali naokrog in navdušeno čebljali med seboj.
Ko je robot postavil na tla svoje košare in stopil nazaj, mu je na spolzki skali spodrsnilo. Zakrilil je z rokami in kot pokošen padel v znak na enega od podzemskih bitij. V trenutku se je pobral in skušal pomagati na noge nesrečnemu stvoru. Vendar pa je bilo vse zaman. Ko je treščil nanj, mu je zlomil hrbtenico.
Preostala bitja so se pognala v beg, s seboj pa so odnesla tudi mrtvega tovariša. Tako sta Perceveral in robot ostala sama pod zemljo, okoli njiju pa so ležali kupi najrazličnejšega sadja.
Tisti večer je Perceveral dolgo časa razmišljal. Razumel je peklensko logiko, ki je pripeljala do nesreče. Stik s tujci je temeljil na minimalni preživetveni osnovi, kar je pomenilo, da so bili pri tem prisotni tudi negotovost, nezaupanje, nerazumevanje in še kakšna naključna smrt. Njegovi stiki s tujo raso so pač potekali preveč gladko za minimalne preživetvene zahteve.
Zato je robot preprosto popravil nastali položaj in naredil napake, ki bi jih v prvi vrsti moral narediti sam Perceveral.
Toda čeprav je Perceveral razumel logiko stvari, se s tem ni mogel sprijazniti. Podzemski stvori so bili njegovi prijatelji, on pa jih je izneveril. Med obema rasama ni bilo več medsebojnega zaupanja, prav tako pa ni bilo nobenega upanja več, da bodo tujci sodelovali z bodočimi naseljenci. Vsaj tako dolgo ne, dokler bo robot kolovratil in lomastil po podzemskih hodnikih.
Perceveral se je zavedel, da mora robota uničiti. Sklenil je, da bo enkrat za vselej postavil na kocko vse svoje, na novo pridobljene sposobnosti, in se zoperstavil destruktivni mehanski nevrozi, ki ga je zasledovala na vsakem koraku. Pa četudi bi bil ob tem ob življenje. Perceveral se je še kako dobro spominjal, da je bil, še nedolgo tega, pripravljen iti v smrt, pa čeprav zato ni imel nobenega pravega razloga.
* * *
Perceveral se je ponovno sestal s podzemskimi bitji in jim povedal, da se je odločil znebiti robota. Tujci so mu ponudili pomoč, saj so bili kljub svoji blagi, miroljubni naravi tudi maščevalni. Perceveralu so celo predlagali, kako naj to stori. Glede na to, da so poznali nekatera primitivna orožja, je bil njihov predlog v marsikaterem pogledu presenetljivo človeški. Perceveral se je po tehtnem premisleku odločil, da bo storil tako, kot so predlagali tujci.
V tednu dni je bilo vse pripravljeno. Perceveral je robota natovoril s košarami polnimi sadja in ga peljal v podzemlje, kot da namerava s tujo raso skleniti nov sporazum. Vendar pa o podzemskih stvorih ni bilo ne duha ne sluha. Tako sta se podala vse globlje v podzemske hodnike in s svetilkama predirala temo sveta globoko pod zemljo. Robotu, ki je ves čas hodil tik za Perceveralom, so se mehanske oči zlovešče svetlikale.
Končno sta prispela v veliko podzemsko votlino. Nekdo je komaj slišno zažvižgal in Perceveral je stekel naprej.
Robot je začutil, da je v nevarnosti in mu je skušal slediti. Vendar pa mu to ni uspelo, saj je bil tako neroden, da se je ves čas spotikal in stresal sadje po tleh. Nato so se s stropa votline vsule vrvi. Padle so robotu na glavo in se zapletle okoli njegovih ramen. Robot je bliskal z očmi in poskušal raztrgati močne vrvi, v katere se je vse bolj zapletal. Nato so se iz teme prikazali podzemski stvori. Bilo jih je na desetine in tiho so obkrožili robota, ki se je skušal osvoboditi s tako ihto, da mu je iz sklepov curljalo olje. V naslednjih nekaj minutah se je slišalo samo sikanje vrvi, kovinsko napenjanje sklepov in kapljanja olja.
Perceveral je stekel nazaj in se pridružil svojim zaveznikom. Robota so tako zvezali, da ni mogel več premikati rok. Vendar pa to podzemskih stvorov ni ustavilo. Še kar naprej so ga ovijali z vrvi, dokler robot ni bil tak kot snop slame, iz katerega so štrlele samo glava in noge.
In ko se je končno prekucnil na tla so tuji stvori zmagoslavno zacvilili. Najprej so mu poskušali s kleščastimi okončinami iztakniti umetne oči, vendar so čeznje zdrsnile kovinske veke in jih zaščitile. Nato so med njegove sklepe tlačili pesek, vse dokler jih Perceveral ni odrinil in se spravil nad robota s svojo žarkovno pištolo. Skušal je raztopiti njegov oklep, vendar je pištola odpovedala, še preden se je kovina dobro segrela. Nato so privezali robota za noge in ga zvlekli po nekem hodniku, ki se je končal z globoko prepadno steno. Zvlekli so ga do roba, porinili v globino in poslušali, kako se je odbijal od kamnitih sten. Ko je končno priletel na tla, so zavriskali od navdušenja.
Nato so podzemci začeli proslavljati, medtem ko je bilo Perceveralu slabo. Vrnil se je v svojo kolibo, kjer je ostal v postelji kar dva dni. Nenehno si je ponavljal, da ni ubil človeka. Ali razmišljujočega bitja. Ampak da je uničil nevarno mašinerijo.
Ni pa si mogel kaj, da se ne bi spominjal molčečega tovariša, ki mu je stal ob strani v boju s pticami, ki je obdeloval polja in pripravljal drva. Čeprav je robot postal neroden in je uničeval stvari, je bil prav tak, kot je bil včasih Perceveral. To pa je bilo nekaj, kar je lahko razumel samo on in zato mu je bilo to tudi tako hudo pri srcu.
Nekaj časa se je počutil tako, kot da je umrl del njega samega. Vendar pa je čas tekel naprej. Ob večerih so ga obiskovali podzemski stvori in ga tolažili, veliko pa je bilo treba postoriti tudi na poljih in v taboru.
* * *
Prišla je jesen, čas žetve in spravila pridelkov in tako je imel Perceveral nenadoma polne roke dela. Zdaj, ko ob sebi ni imel več robota, pa se je nekako vrnila tudi njegova kronična nagnjenost k nezgodam. Vendar pa se Perceveral proti svoji karizmatični smoli srčno boril z novo pridobljeno samozavestjo. Tako, da je do takrat, ko je zapadel sneg, pospravil vse pridelke in jih tudi uskladiščil. V tem času pa se je tudi njegovo enoletno bivanje na planetu Theta počasi približevalo koncu.
Na Zemljo je poslal poročilo, v katerem je podrobno navedel nevarnosti, ki so čakale naseljence. Pa tudi obete in možnosti, ki jih je nudil planet. Seveda ni pozabil na sporazum, ki ga je sklenil s podzemsko raso in priporočil planet za naseljevanje. In nemudoma prejel odgovor.
"Odlično si opravil, Perceveral," je sporočil Haskell. "Odbor za naseljevanje tujih svetov je presodil, da planet Theta v celoti odgovarja zahtevam za minimalno preživetje. Tako, da bo prva skupina naseljencev nemudoma krenila na pot."
"Mar to pomeni, da sem opravil preizkus?" je zanimalo Perceverala.
"Jasno. Ladja bo prispela na Theto v kakih treh mesecih. Najverjetneje bom za prvo odpravo na tvoj planet poskrbel kar sam. Sicer pa dovoli, da ti čestitam. Anton Perceveral, postal si ustanovitelj nove kolonije."
"Oh, gospod Haskell, saj ne vem, kako naj se vam zahvalim..." je začel Perceveral.
"Nič se mi ni treba zahvaljevati, saj sem jaz vaš dolžnik. Povejte mi rajši, kako je bilo z robotom?" je zanimalo Haskella.
"Uničil sem ga," je odvrnil Perceveral in opisal smrt enega od podzemskih stvorov in dogodke, ki so sledili.
"Hmmm," je zamrmral Haskell.
"Saj ste mi rekli, da ni nobenih pravil."
"Saj jih ni. Robot je bil del vaše opreme. Tako kot šotori, žarkovne pištole ali zamrzovalna skrinja. Tudi on je bil samo eden od vaših preživetvenih problemov. To kar ste naredili z njim, je popolnoma vaša stvar."
"In kaj je potem narobe?"
"Predvsem upam, da ste robota zares uničili. Veste, te mehanske naprave so izjemno vzdržljive. Imajo izredno močan samoohranitveni nagon, vgrajeno pa imajo tudi enoto za samodejna popravila. Skratka, zelo težko jih je uničiti."
"Mislim, da je meni uspelo," je odvrnil Perceveral.
"Upam, da je res tako. Prekleto nerodno bi bilo, če bi robot preživel," je pripomnil Haskell.
"Zakaj neki? Pa menda ne, da bi se hotel maščevati?" je zanimalo Perceverala.
"Jasno, da ne. Roboti vendar nimajo čustev."
"Zakaj torej gre?"
"Stvar je v tem, da je bil robot programiran, da izniči vsak morebitni napredek, ki bi ga dosegli glede minimalnih preživetvenih sposobnosti. In tako je tudi deloval. Na različne načine, vendar vedno uničevalno."
"To mi je jasno. Če se bo slučajno vrnil, bom pač ponovil celotno vajo."
"Težava je, da ste od robota ločeni že več mesecev. Če robot še vedno deluje, potem ima za vas pripravljeno krepko zalogo nezgod. Čakajo vas vse tiste male in velike peripetije, s katerimi bi vam teh nekaj mesecev grenil življenje. In dobili jih boste v enem obroku. Šele potem bo robot začel delovati kolikor toliko normalno. Ali zdaj razumete, kaj vam hočem povedati?"
"Predvidevam, da se bo robot hotel čim prej znebiti vseh teh nesreč, ki so mi namenjene," je pripomnil Perceveral in se živčno odkašljal.
"Tako je. Vesoljska ladja bo pristala na Theti v kakih treh mesecih. Prej enostavno ne gre. Predlagam, da se medtem prepričate, če robot še vedno leži v tistem prepadu. Ne bi rad, da se vam kaj zgodi," je končal Haskell.
"No, tega pa tudi jaz ne bi rad. Storil bom, kot pravite," se je strinjal Perceveral.
Še tistega dne se je ves natovorjen z opremo spustil v podzemske hodnike. Podzemski stvori so ga popeljali do prepadne stene, preko katere so porinili robota in Perceveral, ki je imel pri sebi plinski spajkalnik, kovinsko žago, kovaško kladivo in tlačno dleto, se je začel počasi spuščati v globino. Ko je prispel na dno, je brez težav našel mesto, kamor je padel robot. Tam je našel le odtrgano, kovinsko roko, ki se je zagozdila med skalami, v neposredni bližini pa so ležali drobci njegovega mehanskega očesa. Še malo naprej je Perceveral naletel na ostanke vrvi, ki so kot raztrgan zapredek ležale na tleh.
Robota pa ni bilo nikjer.
Perceveral se je povzpel nazaj po prepadni steni in posvaril podzemce pred nevarnostjo.
Dva tedna se ni zgodilo čisto nič. Nato pa je nekega večera k njemu prišel prestrašen stvor in povedal, da se je robot ponovno pojavil v podzemlju. Kako se mu grozeče svetlika preostalo oko, da se klati po podzemskih hodnikih in da se vse bolj približuje njihovemu središču.
Podzemski stvori so se sicer pripravili na njegov prihod in ga v zasedi pričakali z vrvmi. Vendar pa je robot pričakoval napad. Uspelo mu je, da se je izognil vrvem, ki so jih metali nanj in jih napadel. Ubil je šest tujih stvorov, ostali pa so se panično razbežali.
Perceveral je ob tej vznemirljivi novici samo prikimal in nadaljeval z delom. Že pred tem je v hodnikih postavil več zased, nato pa je začel razstavljati štiri pokvarjene žarkovne pištole. Na mizici pred seboj je razložil posamezne dele in skušal sestaviti vsaj eno uporabno pištolo. Delal je brez priročnika, pozno v noč in pazljivo preverjal vsak delček, preden ga je vstavil v ohišje. Kljub temu, da je imel prste že čisto otrple, da se mu je meglilo pred očmi in da je moral delati s povečevalnim steklom, bil je tik na tem, da končno le sestavi eno samo uporabno orožje.
* * *
Perceveral je v roki ravno držal zadnji delček žarkovne pištole, ko se je prižgala signalna lučka na komunikatorju.
"Anton? Povej, kaj se je zgodilo z robotom?" se je oglasil Haskell.
"Še vedno deluje. In prej ali slej bo prišel sem," je odvrnil Perceveral.
"Tega sem se bal. No, dobro me poslušaj. Napel sem vse sile, da sem prišel v stik s proizvajalcem robota. Sprva niso hoteli niti slišati za izključitev. Vendar sem jih končno le uspel prepričati, tako da sem dobil podrobna navodila, kako izključiti robota," je pojasnil Haskell.
"Sijajno. Sama ušesa so me. Kaj moram storiti?" je bil ves neučakan Perceveral.
"Kar nekaj stvari boš potreboval. Za začetek malo močnejši generator. Ali ga sploh imaš?"
"Ja, ja. Kaj še?"
"Večji kos bakra, srebrno žico, lesene plošče... Pojasnil ti bom, kako to sestaviti."
"Bojim se, da mi bo zmanjkalo časa. Daj, povej že!"
Komunikator je zaškripal in utihnil.
"Haskell!" je še zakričal Perceveral, nato pa se je zaslišalo razbijanje po vratih.
Vrata so se razletela in pod podbojem se je pojavil robot. Manjkala mu je leva roka, pa tudi desnega očesa ni imel več, vendar si je nekako zakrpal poškodovane dele. Njegov kovinski trup je bil popolnoma črn, na prsih in ob zglobih pa je imel dolge, rjaste lise. Medtem, ko je robot stopal proti njemu, je Perceveral hitro vstavil v ohišje pištole še zadnji, manjkajoči del.
"Pojdi nasekat drva," je Perceveral ukazal robotu s popolnoma mirnim glasom.
Robot je obstal, se obrnil, vzel sekiro in odkorakal skozi vrata. Perceveral je z vijakom ravno pričvrstil še ohišje pištole, ko se je robot premislil, spustil sekiro iz roke in se ponovno obrnil. Bilo je očitno, da se ne more odločiti med nasprotujočimi ukazi in Perceveral je upal, da bo skuril vsaj kakšno varovalko. Vendar pa se je robot nato le odločil in planil naprej.
Perceveral je dvignil pištolo in pritisnil na sprožilec. Žarkovni snop je zaustavil robota, njegov kovinski trup pa je zažarel v rdečkasti svetlobi.
Nato pa se je pištola znova pokvarila.
Perceveral je zaklel in zalučal pokvarjeno pištolo robotu v glavo. Za las je zgrešil njegovo preostalo oko, tako da je težko orožje priletelo robotu v čelo.
Robot je omotičen stopil naprej in ga skušal zagrabiti, vendar se mu je Perceveral izmaknil in zbežal iz lope. Stekel je proti vhodu v podzemske hodnike in ko se je še enkrat ozrl, je videl, da mu robot sledi.
* * *
Perceveral je po podzemskih hodnikih prehodil par sto metrov in se nato z baterijo v roki obrnil, da počaka robota. Vse skupaj je dobro premislil že takrat, ko se je odkril, da mu ga ni uspelo uničiti. Najprej je hotel pobegniti, vendar se je zavedel, da bi ga robot, ki bi ga brez težav zasledoval podnevi in ponoči, zlahka ujel. Prav tako je vedel, da se mu ne bi mogel v nedogled izmikati v podzemskih labirintih. Potreboval bi počitek in spanje, prav tako pa bi si moral iskati hrano in pijačo. Robotu se za vse to seveda ni bilo treba meniti.
Perceveral je zato pod zemljo pripravil več pasti, na katere je stavil vse. Bil je prepričan, da bo z eno od njih robota že ugonobil. Toda čeprav si je to ves čas dopovedoval, ga je ob misli, kaj mu pripravlja robot, spreletaval srh. Po glavi so se mu motale slike zlomljenih rok, polomljenih reber, zvitih gležnjev, vbodov, vreznin, ugrizov, alergij in zastrupitev. In seveda naj bi robot poskrbel, da bi ga vse te nezgode doletele čim prej, saj bi šele potem začel delovati kolikor toliko normalno.
Perceveral se je zavedal, da vsega tega ne bi prenesel. Tako so bile njegove pasti edina možnost, da ostane živ. Takrat je zaslišal robota, kako lomasti po hodniku. Ko ga je zagledal, je začel takoj krevsati proti njemu. Perceveral je stekel po glavnem hodniku in takoj nato zavil v nek manjši hodnik. Robot mu je sledil in ga počasi dohiteval.
Ko je Perceveral pritekel do neke večje skale, je zastal in poskušal oceniti robotov položaj. Nato je potegnil skrito vrv in hodnik se je začel rušiti. S stropa se je vsulo več ton kamenja in zemlje, ki bi robota zagotovo pokopale, če bi naredil samo še en korak. Vendar pa je stroj v trenutku ocenil, kaj se dogaja in odskočil nazaj. Čeprav ga je zemlja skoraj zasula in ga je v glavo in ramena zadelo več kamnov, se je uspel izogniti zemeljskemu udoru. In ko se je vse umirilo, je robot preplezal velikanski kup zemlje in kamenja in se znova pognal za Perceveralom, ki mu je že začelo zmanjkovati sape. Bil je silno razočaran, da mu je spodletelo. Vendar pa je imel pred seboj še boljšo past, se je bodril. Naslednja past bo prav gotovo usodna za to mehansko pošast, se je tolažil.
* * *
Dirjala in dirjala sta po vijugajočem hodniku, ki so ga osvetljevali le občasni bleski baterije. Robot se je že čisto približal, tako da je moral Perceveral na nekem ravnem delu 'potegniti' na vso moč. Stekel je po hodniku, ki se na prvi pogled ni čisto nič razlikoval od drugih. Ko pa je do tja prilomastil robot, so se pod njim vdrla tla. Perceveral je pravilno predvidel, da bo zemlja vzdržala njegovo težo in se vdrla pod robotovim, težkim kovinskim trupom.
Robot je na vse kriplje mahal z roko, da bi se nečesa oprijel in da ne bi zdrsnil v past. Grabil je po robu jame, vendar mu je zemlja polzela med prsti, tako da je še naprej drsel v globino. Perceveral je namreč jamo izkopal tako, da je bila podobna lijaku in da bi se robot na dnu zagozdil.
Nato je robot razširil noge in to skoraj pod pravim kotom, tako da se je s petami uprl v stene. Čeprav so njegovi sklepi ječali in so se noge upogibale pod njegovo težo, mu je uspelo, da ni zdrsel še globlje. Medtem, ko je z vso močjo upiral noge v zbito zemljo, si je pomagal z roko, ki jo je zabil globoko v steno. Nato mu je uspelo, da je našel trdnejšo oporo najprej za eno nogo in nato še za drugo, tako da se je počasi izvlekel iz pasti. Perceveral se je ponovno pognal v beg. Dihal je vse težje, sopihal je na vso moč in v boku ga je boleče skelelo. Robot se mu je vse bolj približeval in Perceveral se je samo še s skrajnimi močmi poganjal naprej.
Bil je popolnoma prepričan, da mu bo uspelo ugonobiti robota že z eno od prvih pasti. Tako pa mu je ostala samo še zadnja možnost. Zelo učinkovita, vendar tudi tvegana past.
Čeprav se mu je pred očmi meglilo, se je le nekako zbral. Zavedal se je, da mora biti pri zadnji pasti izredno pazljiv. Ko je pritekel do skale, ki je bila prebarvana z belo barvo, je izključil baterijo. Začel je šteti korake in teči nekoliko počasneje, da se mu je robot čisto približal. Da je bil že tako blizu, da bi se ga skoraj dotaknil z roko.
Osemnajst, devetnajst, dvajset!
Ko je Perceveral naštel dvajset korakov, se je z glavo naprej pognal v temino. Nekaj sekund se mu je dozdevalo, kot da lebdi v zraku, nato pa je priletel na gladino podvodnega jezerca in se potopil. Ko je splaval na površino, je čakal, kaj se bo zgodilo.
Robot, ki je bil Perceveralu tik za petami, se ni mogel zaustaviti. Ko je padel v vodo, je silovito pljusknilo. Robot je še nekaj trenutkov divje čofotal in pljuskal po vodi, nato pa je končno potonil na jezersko dno.
Ko je Perceveral slišal, da se je vodna površina umirila, je zaplaval na nasprotno stran. Tam se je izvlekel iz ledeno mrzle vode in nekaj časa ves premražen drgetal na sluzastih skalah. Nato se je mukoma, po vseh štirih, privlekel še dlje na obalo, kjer je imel spravljeno suho obleko, odejo, viski in nekaj drv z vžigalicami.
* * *
Perceveral se je najprej preoblekel in zakuril ogenj, da se je dodobra posušil. Nato je nekaj malega pojedel, krepko nagnil steklenico z viskijem in dolgo časa opazoval površino podzemskega jezerca. Nekaj dni nazaj je poskušal izmeriti globino, vendar dvestometrska vrv, ki jo je spustil v vodo, ni dosegla dna. Morda pa jezero sploh ni imelo dna, ga je prešinilo za hip. Še bolj verjetno pa je bilo, da je vrv zanesel močan podvodni tok, ki naj bi za več tednov ali mesecev odnesel tudi robota. Morda...
Perceveral je zaslišal, kako je vzvalovila vodna površina in tja usmeril baterijo. Najprej se je iz vode pojavila robotova glava, nato ramena in končno je zagledal celotnega robota, kako je stopal po plitvini.
Izkazalo se je, da jezero le ni brez dna. Robot je očitno prehodil dno jezera in se po strmi brežini povzpel na obalo. Perceveral ga je opazoval, kako je plezal po spolzkih skalah, utrujeno vstal in se ponovno pognal v beg.
Tekel je proti izhodu iz podzemlja, njegova najhujša nočna mora pa mu je bila tik za petami. Tudi njegova zadnja past je ni zaustavila. Perceveral se je zavedel, da mu je dokončno odklenkalo. Da je bil in ostal navadna zguba. Želel si je samo to, da še enkrat vidi sončno svetlobo.
Nekako mu je uspelo mu je, da se je iz podzemlja privlekel na površje in se začel opotekati proti strmemu gorskemu grebenu. Težko je dihal in v grlu ga je žgalo, kot da bi imel v njem žerjavico. V želodcu ga je stiskalo in grabili so ga krči. Bil je tako izčrpan, da se mu je meglilo pred očmi.
Nobena od pasti ni delovala tako, kot si je zamislil. Le kako, da se ni že prej zavedel, da je zapisan neuspehu? Robot je bil del njega samega, njegove osebnosti in utelešenje njegove psihoze. Le kako naj bi prelisičil tisto plast lastne duševnosti, ki mu je bila vedno popolna neznanka. Zavest in podzavest tvorita enovitost človeške duše in že sama misel, da je hotel ukaniti podzavest, je bila obsojena na propad.
Vse skupaj je zastavil popolnoma narobe, je Perceveral premleval sam pri sebi, medtem ko se je vzpenjal po gorskem grebenu. Pod do osebne svobode ne more voditi skozi prevaro. In če je tako...
Medtem se mu je robot že tako približal, da ga je skoraj zagrabil za nogo, kar je Perceverala nelagodno spomnilo na razliko med teorijo in prakso. Hitro se je umaknil in začel na robota valiti kamenje. Robot pa se na to sploh ni oziral in mu je še vedno sledil.
* * *
Perceveral jo je usekal prečno čez strmi skalni previs. Pot do osebne svobode torej ne vodi skozi prevaro, je ugotavljal. Takšen način je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Izhod iz zagate je bila sprememba. Premagati mora to, kar robot predstavlja. To pa je on sam.
Dajala ga je rahla vrtoglavica in le stežka je povezoval misli. Če bi mu uspelo prerezati popkovino z njegovim drugim jazom, ki ga je poosebljal robot, potem bi se otresel njegovega pogubnega vpliva. Nič več ne bi bil njegova nočna mora in tudi nobenega vpliva ne bi imel več nad njim.
Perceveral je sklenil, da bo v celoti izbrisal temno plat svoje osebnosti, ki ga je povezovala z robotom. Pa čeprav samo za krajši čas. In ko se bo otresel tega psihološkega bremena, mu tudi robot ne bo mogel storiti nič žalega.
Počutil se je kot prerojen, pozabil je na utrujenost in navdala ga je silna samozavest. Drzno se je pognal preko ostrega kamenja, kjer bi si zlahka zvil gleženj ali zlomil nogo. Pred letom, morda celo pred mesecem dni, bi se zagotovo ponesrečil. Zdaj pa se je vse spremenilo. Perceveral se je nezmotljivo, kot nekakšen polbog, poganjal naprej po kamnitem grušču. Medtem pa je robot, ki je z eno roko in enim očesom lomastil za njim, postajal vse bolj negotov in neroden. Spotaknil se je in pogrnil po ostrem kršju, kot je bil dolg in širok. In ko je končno le vstal in se pognal naprej, je močno šepal.
Čeprav je bil Perceveral ves pijan od zmagoslavja, pa je pazil na vsak korak. Ko je pritekel do kamnitega previsa, se je z iztegnjeno roko silovito pognal proti komaj opazni, drobceni izboklini, ki je štrlela iz skale visoko nad njim. Uspelo mu je, da se jo je oprijel in nekaj trenutkov visel v zraku. Nato, ko mu je prijem oslabil in so mu prsti začeli drseti s skale, je v steni le našel oporo za noge in se brez slehernega obotavljanja povlekel na vrh. Kar mu nekdaj ne bi nikoli uspelo.
Medtem ga je robot še naprej vztrajno zasledoval. Ko se je vzpenjal po previsni steni so njegovi sklepi glasno hreščali, za nameček pa si je na roki zlomil še prst.
Perceveral se je kot za stavo poganjal s skale na skalo, robot pa se je spotikal in opotekal za njim. Čeprav mu je bil vse bližje in bližje, pa se Perceveral za to sploh ni zmenil. Prešinilo ga je, da so bila vsa ta dolga leta, ko so mu življenje grenile nesreče in nezgode, samo uvod v zmagoslavje, ki ga je doživljal. Končno je le dosegel življenjsko preokretnico. Za seboj je pustil smolo, ki se ga je venomer držala in postal to, kar mu je bilo usojeno že od rojstva. Človek, ki je bil zapisan uspehu.
Medtem se je robot še kar naprej plazil za njim po bleščeči, skalnati belini. Perceveral, ki ga je zmagoslavje popolnoma opilo, je začel suvati skale v globino, za nameček pa je še močno zavpil in tako sprožil plaz. Povsod okoli njega je padalo kamenje, skale in pesek in nad seboj je zaslišal zamolklo bobnenje. Hitro se je umaknil za veliko skalo, se mimogrede izognil še robotovi roki, ki se je iztegovala za njim in se znašel na koncu poti. V majhni, plitvi votlini. Bil je ujet. Pred vhodom je stal robot, zastiral izhod in se z dvignjeno roko pripravljal na udarec.
Ob pogledu na ubogo, kovinsko kreaturo, je Perceveral planil v smeh. Robot, ki je postal prava poosebljenost nerodnosti, je zamahnil z vso močjo. Perceveral se je umaknil, vendar to sploh ni bilo potrebno, saj ga je robot zgrešil vsaj za četrt metra. Sicer pa kaj drugega od takšne kovinske nerode sploh ni bilo pričakovati.
Udarec je robota vrgel iz ravnotežja. Na vse kriplje se je trudil, da ne bi padel, saj je stal na samem robu previsa. Prav vsakomur bi uspelo obdržati ravnotežje, ne pa tudi tej nerodni kovinski zgagi, ki se je je držala smola. Zvrnil se je na obraz, pri tem razbil še drugo oko in se začel kotaliti.
Perceveral se je hitro nagnil iz votline in ga z nogo močno sunil navzdol, nato pa se je umaknil v notranjost zaradi padajočega kamenja. Plaz je robota odnesel po kamnitem gorskem pobočju daleč v dolino, kjer ga je pokopal pod tonami skal in kamenja.
Perceveral je vse to opazoval in se hehetal sam pri sebi. Šele takrat se je začel zavedati, kaj se je sploh zgodilo in začel je drgetati po vsem telesu.
* * *
Nekaj mesecev kasneje je Perceveral stal ob dvižnem mostu vesoljske ladje Cuchulain in opazoval prvo skupino naseljencev, ki je prispela na njegov planet. Zimsko sonce je prijetno sijalo in po stopnicah se je spuščala pisana druščina ljudi. Vsi so pripotovali na Theto, da bi začeli z novim življenjem. Prav vsi so bili pomembni in vsak je zaslužil možnost za preživetje. Ne glede na svoje sposobnosti. In prav on, Anton Perceveral, je raziskal planet, proučil minimalne preživetvene pogoje in tako na nek način tudi ljudem, ki niso bili kaj prida sposobni, dal upanje in obljubo za novo življenje.
Perceveral se je ognil trumi, ki je drla navzdol in se skozi stranski vhod povzpel na ladjo. Po dolgem nizu hodnikov je končno le našel Haskellovo kabino in vstopil.
"No, Anton. Kako so ti všeč naseljenci?" je zanimalo Haskella.
"Všeč so mi. Prav prijazni so videti," je odvrnil Perceveral.
"Saj tudi so. Anton, ti ljudje te imajo za ustanovitelja naselbine. Hočejo, da ostaneš. Ali boš?"
Perceveral je nekaj časa razmišljal. "No, konec koncev imam tale planet za svoj dom," je končno dejal.
"Potem je vse v redu. Samo, da še..."
"Počakaj, da končam. Res je, to je moj dom. Tukaj bi rad živel, se poročil in imel otroke. Vendar ne še zdaj."
"Kaj?"
"Raziskovanje planetov mi je priraslo k srcu. Rad bi še malo brodil po vesolju. Raziskal še kak planet ali dva. Potem pa se bom naselil tukaj," je pojasnil Perceveral.
"Bal sem se, da bo kaj takega," je odvrnil Haskell, ki je ždel na stolu kot kup nesreče.
"In kaj naj bi bilo s tem narobe?"
"Prav nič, Anton. Bojim se le, da ti ne moremo več ponuditi mesto raziskovalca tujih planetov," je pojasnil Haskell.
"Zakaj ne?"
"Saj vendar veš, kaj potrebujemo. Vesoljske raziskovalce z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi. Tebe pa tudi pri najboljši volji ne morem več uvrstiti v to skupino."
"Toda, saj sem še vedno tak, kot sem bil," je ugovarjal Perceveral. "Nekaj malega sem se res spremenil, vendar ste to tudi pričakovali. Saj ste mi zato dali robota. Na koncu pa..."
"No, no... Kar povej, kaj se je zgodilo na koncu."
"No, na koncu me je nekoliko zaneslo. Saj še sam ne vem, kaj mi je bilo. Kot da bi bil pijan ali kaj podobnega. Še sanja se mi ne, kako sem izvlekel celo glavo."
"No, ampak kar priznaj, da si se izvlekel."
"To že. Ampak, razumi vendar, da sem kljub vsemu komaj preživel. Komaj. Mar to ne dokazuje, da sem še vedno oseba z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi?"
***
Haskell je stiskal ustnice je dolgo premišljeval. "Veš kaj, Anton. Malo je manjkalo, pa bi me prepričal. Bojim pa se, da je vse to, kar si rekel, le igra besed. Pošteno povedano, nimam te več za nesposobneža. Res mi je žal, ampak mislim, da boš verjetno moral kar ostati na svojem planetu."
Perceveralu so se od razočaranja pobesila ramena. Utrujeno je pokimal, stisnil roko Haskellu in se obrnil, da odide.
Ko se je obračal, je z rokavom prekucnil črnilnik, da se je padel z mize. Skušal ga je ujeti, vendar se je po nerodnosti z roko zadel ob mizo in se ves poškropil s črnilom. Medtem, ko je lovil ravnotežje, se je spotaknil ob stol in se zvrnil po tleh kot je bil dolg in širok.
"Anton, ali se delaš ali kaj"? je zanimalo Haskella.
"Ma ne. Kaki. Sploh ne,"je zatrjeval Perceveral.
"Hmmm. Zanimivo. Veš kaj, Anton. Ne upaj preveč, vendar bi se morda le našlo..."
Haskell je napeto buljil v Perceveralov zaripel obraz in nato bruhnil v smeh.
"Pa si res od hudiča, Anton. Za trenutek sem ti skoraj verjel. Zdaj pa te prosim, da se čim prej pobereš od tukaj. Tam zunaj ti ravnokar postavljajo spomenik in mislim, da ne bi bilo čisto nič narobe, da bi bil poleg tudi ti."
Perceveral, ki mu je bilo nerodno kot le kaj, se je v zadregi le še široko zarežal. Nato pa je stopil ven in se napotil svoji usodi naproti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Perceveral se je slabe volje sprijaznil z nastalim položajem. Robot ga je vse bolj spominjal na temno stran njegove osebnosti. Na zgubo v njem samem, nesposobno stran lastnega jaza, ki je bila zapisana v njegovi duši. Ko ga je opazoval, kako uničuje vse naokrog, se mu je zdelo, kot da opazuje izmaličen delček samega sebe, bolestno, nenaravno perverznost, ki se je nekako utelesila in oživela v samosvoji zblojenosti.
Čeprav se je trudil na vse kriplje, se ni mogel otresti more, ki ga je pestila. Robot je vse bolj poosebljal njegovo temno plat in bilo je, kot da so njegova uničevalska nagnjenja ponovno zaživela v mehanskem stvoru. Perceveral se je sicer zakopal v delo, vendar ga je lastna destruktivna paranoja, ki je postajala vse bolj sprevržena, preganjala podnevi in ponoči. Kljub temu, da je bil pri delu izjemno uspešen, je bilo njegovo življenje pravi pekel. Ko je zašlo sonce, ga je postalo strah, saj je ponoči robot pogosto stal ob njegovi postelji. Kot da je samo čakal še na zadnje, sklepno dejanje. In ko se je zjutraj, kljub vsemu prebudil in ugotovil, da mu še ni odbila zadnja ura, se je skušal domisliti, kako naj opravi s to grozljivo paranojo, ki mu je tako hudo grenila in ogrožala življenje.
Vendar pa se dolgo časa ni čisto nič spremenilo. Dokler ni prišlo do nenavadnega odkritja, ki pa je samo še dodatno zapletlo zadevo.
* * *
Več dni je močno deževalo. Ko se je končno zjasnilo, se je Perceveral odpravil na polje, robot pa je krevsal za njim in nosil orodje.
Nenadoma je tik pred njim, v razmočenih tleh, zazijala velika razpoka. Ki se je tako širila, da so se tla pod njegovimi nogami začela ugrezati. Perceveral je odskočil na breg, robot pa ga je dokončno potegnil na trdna tla, čeprav mu je pri tem skoraj izpahnil ramo. Ko si je podrobneje ogledal luknjo, ki je nastala pred njim, je v globini opazil nekakšen rov, kjer so se jasno videli znaki dolbenja. Na eni strani je bil rov zasut, na drugi pa se je nadaljeval globoko pod zemljo.
Perceveral je šel po lasersko pištolo in svetilko, se spustil v luknjo in posvetil v rov. Takrat je v soju svetlobe zagledal veliko, kosmato postavo, ki se je hitro umaknila globje pod zemljo. Bitje je bilo še najbolj podobno velikanskemu krtu.
Tako je Perceveral končno srečal tujo življenjsko vrsto na planetu Theta.
V naslednjih nekaj dnevih je Perceveral previdno raziskoval podzemske rove. Nekajkrat je bežno opazil sivkasta, podzemska bitja, ki pa so, kot bi trenil, izginila v podzemskih labirintih. Zato je spremenil taktiko in pustil sadje na vhodu v glavni hodnik. Ko se je naslednji dan vrnil, sadja ni bilo več, tam pa sta ležala dva koščka svinca.
Takšna menjalna trgovina se je nadaljevala še dober teden. Nekega dne, ko je Perceveral prinašal sadje in nekaj robidnic, se je iz teme prikazal stvor, ki je še najbolj spominjal na velikanskega krta. Hodil je po dveh nogah in medtem, ko se je počasi približeval, je postalo več kot očitno, da je prestrašen. Svetloba ga je zaslepila, zato je z zgornjo okončino pomignil proti bateriji. Perceveral je baterijo pokril z roko in počakal, da se je stvor čisto približal. Končno je velikanski krt le stal pred njim, pritiskal drobni, skrivenčeni ročici ob prsni koš, vihal smrček in zrl v vanj z izbuljenimi očmi. Nato se je sklonil in na zemljo načečkal nekakšen znak.
Perceveralu se kajpak ni niti sanjalo, kaj naj bi znak pomenil. Že samo dejanje pa je nakazovalo, da je bitje razumno, da se sporazumeva z jezikom in da ima smisel za abstraktno mišljenje. Sklonil se je in še sam načečkal enak znak, da bi s tem pokazal, da podobno razmišlja.
Tako se je torej začelo sporazumevanje med dvema tujima rasama. Ves ta čas, ko sta človek in velikanski krt iskala morebitne skupne točke, je za Perceveralom stal robot, njegove umetne oči pa so se zlovešče svetlikale.
* * *
Stik s tujo raso je za Perceverala predstavljal le še dodatno obremenitev. Še vedno je moral obdelovati polja, skrbeti za vrt in popravljati opremo. Ves ta čas pa ga je robot le nemo opazoval. V prostem času se je Perceveral trudil, koliko je bilo pač v njegovi moči, da bi se naučil njihovega jezika. Tuja bitja pa so se ravno tako na vso moč trudila in mu skušala pomagati, da bi jih bolje razumel.
Sčasoma se je Perceveral vse bolje razumel z velikanskimi krti, začenjal je uživati v njihovi družbi in se z njimi spoprijateljil. Spoznaval je njihovo vsakdanje življenje, njihov odpor do svetlobe, nenehno raziskovanje podzemskega sveta in stremljenje za znanjem in novimi življenjskimi spoznanji. On pa jih je učil, kot je pač vedel in znal, o človeštvu.
"Kaj pa je tisti kovinski stvor tamle?" jih je zanimalo.
"To je robot. On je služabnik," je pojasnil Perceveral.
"Toda saj te samo zalezuje in srepo bulji vate. Ta kovinski stvor te sovraži. Ali vsi roboti sovražijo ljudi?"
"Jasno, da ne. Ta primer je nekoliko zapleten," je skušal pojasniti Perceveral.
"Mi se bojimo robota. Ali vsi kovinski stvori vzbujajo strah?"
"Samo nekateri. Ne vsi."
"Če takle kovinski stvor nenehno bulji vate, je težko razmišljati. Ali je vedno tako?"
"No, saj včasih tudi robot kaj naredi. Toda nikar se ne bojte! Nič žalega vam ne bo storil," jih je skušal pomiriti Perceveral.
* * *
Vendar pa tuja bitja v to niso bila povsem prepričana. Perceveral je nekako skušal opravičiti velikansko kovinsko napravo, ki je negotovo lomastila sem ter tja. Govoril je, kako mašinerija služi človeštvu in blagostanju, ki ga nudi ljudem. Seveda pa jih tudi to ni prepričalo in so se še naprej na široko ogibali kovinskega stvora, ki jim je vzbujal grozo in strah.
Kljub temu je Perceveralu uspelo, da je z njimi sklenil sporazum. V zameno za sveže sadje in gozdne jagode, ki so jih oboževali, vendar do njih skorajda niso mogli priti, so podzemci obljubili, da bodo poiskali nahajališča kovin, nafte in naseljencem povedali, kje so vodni izviri. Prav tako so se strinjali, da ljudje lahko živijo na površini planeta, njim pa pripada podzemski svet.
Takšen dogovor je ustrezal obema stranema, tako da sta Perceveral in vodja podzemcev z dleti slavnostno vklesala in podpisala kamniti dokument.
Za potrditev pogodbe je Perceveral priredil zakusko. Z robotom sta privlekla cel kup svežega sadja in jagodnic, okoli katerega se je zbralo pravo malo morje sivodlakastih krtov, ki so krmežljavo pogledovali naokrog in navdušeno čebljali med seboj.
Ko je robot postavil na tla svoje košare in stopil nazaj, mu je na spolzki skali spodrsnilo. Zakrilil je z rokami in kot pokošen padel v znak na enega od podzemskih bitij. V trenutku se je pobral in skušal pomagati na noge nesrečnemu stvoru. Vendar pa je bilo vse zaman. Ko je treščil nanj, mu je zlomil hrbtenico.
Preostala bitja so se pognala v beg, s seboj pa so odnesla tudi mrtvega tovariša. Tako sta Perceveral in robot ostala sama pod zemljo, okoli njiju pa so ležali kupi najrazličnejšega sadja.
Tisti večer je Perceveral dolgo časa razmišljal. Razumel je peklensko logiko, ki je pripeljala do nesreče. Stik s tujci je temeljil na minimalni preživetveni osnovi, kar je pomenilo, da so bili pri tem prisotni tudi negotovost, nezaupanje, nerazumevanje in še kakšna naključna smrt. Njegovi stiki s tujo raso so pač potekali preveč gladko za minimalne preživetvene zahteve.
Zato je robot preprosto popravil nastali položaj in naredil napake, ki bi jih v prvi vrsti moral narediti sam Perceveral.
Toda čeprav je Perceveral razumel logiko stvari, se s tem ni mogel sprijazniti. Podzemski stvori so bili njegovi prijatelji, on pa jih je izneveril. Med obema rasama ni bilo več medsebojnega zaupanja, prav tako pa ni bilo nobenega upanja več, da bodo tujci sodelovali z bodočimi naseljenci. Vsaj tako dolgo ne, dokler bo robot kolovratil in lomastil po podzemskih hodnikih.
Perceveral se je zavedel, da mora robota uničiti. Sklenil je, da bo enkrat za vselej postavil na kocko vse svoje, na novo pridobljene sposobnosti, in se zoperstavil destruktivni mehanski nevrozi, ki ga je zasledovala na vsakem koraku. Pa četudi bi bil ob tem ob življenje. Perceveral se je še kako dobro spominjal, da je bil, še nedolgo tega, pripravljen iti v smrt, pa čeprav zato ni imel nobenega pravega razloga.
* * *
Perceveral se je ponovno sestal s podzemskimi bitji in jim povedal, da se je odločil znebiti robota. Tujci so mu ponudili pomoč, saj so bili kljub svoji blagi, miroljubni naravi tudi maščevalni. Perceveralu so celo predlagali, kako naj to stori. Glede na to, da so poznali nekatera primitivna orožja, je bil njihov predlog v marsikaterem pogledu presenetljivo človeški. Perceveral se je po tehtnem premisleku odločil, da bo storil tako, kot so predlagali tujci.
V tednu dni je bilo vse pripravljeno. Perceveral je robota natovoril s košarami polnimi sadja in ga peljal v podzemlje, kot da namerava s tujo raso skleniti nov sporazum. Vendar pa o podzemskih stvorih ni bilo ne duha ne sluha. Tako sta se podala vse globlje v podzemske hodnike in s svetilkama predirala temo sveta globoko pod zemljo. Robotu, ki je ves čas hodil tik za Perceveralom, so se mehanske oči zlovešče svetlikale.
Končno sta prispela v veliko podzemsko votlino. Nekdo je komaj slišno zažvižgal in Perceveral je stekel naprej.
Robot je začutil, da je v nevarnosti in mu je skušal slediti. Vendar pa mu to ni uspelo, saj je bil tako neroden, da se je ves čas spotikal in stresal sadje po tleh. Nato so se s stropa votline vsule vrvi. Padle so robotu na glavo in se zapletle okoli njegovih ramen. Robot je bliskal z očmi in poskušal raztrgati močne vrvi, v katere se je vse bolj zapletal. Nato so se iz teme prikazali podzemski stvori. Bilo jih je na desetine in tiho so obkrožili robota, ki se je skušal osvoboditi s tako ihto, da mu je iz sklepov curljalo olje. V naslednjih nekaj minutah se je slišalo samo sikanje vrvi, kovinsko napenjanje sklepov in kapljanja olja.
Perceveral je stekel nazaj in se pridružil svojim zaveznikom. Robota so tako zvezali, da ni mogel več premikati rok. Vendar pa to podzemskih stvorov ni ustavilo. Še kar naprej so ga ovijali z vrvi, dokler robot ni bil tak kot snop slame, iz katerega so štrlele samo glava in noge.
In ko se je končno prekucnil na tla so tuji stvori zmagoslavno zacvilili. Najprej so mu poskušali s kleščastimi okončinami iztakniti umetne oči, vendar so čeznje zdrsnile kovinske veke in jih zaščitile. Nato so med njegove sklepe tlačili pesek, vse dokler jih Perceveral ni odrinil in se spravil nad robota s svojo žarkovno pištolo. Skušal je raztopiti njegov oklep, vendar je pištola odpovedala, še preden se je kovina dobro segrela. Nato so privezali robota za noge in ga zvlekli po nekem hodniku, ki se je končal z globoko prepadno steno. Zvlekli so ga do roba, porinili v globino in poslušali, kako se je odbijal od kamnitih sten. Ko je končno priletel na tla, so zavriskali od navdušenja.
Nato so podzemci začeli proslavljati, medtem ko je bilo Perceveralu slabo. Vrnil se je v svojo kolibo, kjer je ostal v postelji kar dva dni. Nenehno si je ponavljal, da ni ubil človeka. Ali razmišljujočega bitja. Ampak da je uničil nevarno mašinerijo.
Ni pa si mogel kaj, da se ne bi spominjal molčečega tovariša, ki mu je stal ob strani v boju s pticami, ki je obdeloval polja in pripravljal drva. Čeprav je robot postal neroden in je uničeval stvari, je bil prav tak, kot je bil včasih Perceveral. To pa je bilo nekaj, kar je lahko razumel samo on in zato mu je bilo to tudi tako hudo pri srcu.
Nekaj časa se je počutil tako, kot da je umrl del njega samega. Vendar pa je čas tekel naprej. Ob večerih so ga obiskovali podzemski stvori in ga tolažili, veliko pa je bilo treba postoriti tudi na poljih in v taboru.
* * *
Prišla je jesen, čas žetve in spravila pridelkov in tako je imel Perceveral nenadoma polne roke dela. Zdaj, ko ob sebi ni imel več robota, pa se je nekako vrnila tudi njegova kronična nagnjenost k nezgodam. Vendar pa se Perceveral proti svoji karizmatični smoli srčno boril z novo pridobljeno samozavestjo. Tako, da je do takrat, ko je zapadel sneg, pospravil vse pridelke in jih tudi uskladiščil. V tem času pa se je tudi njegovo enoletno bivanje na planetu Theta počasi približevalo koncu.
Na Zemljo je poslal poročilo, v katerem je podrobno navedel nevarnosti, ki so čakale naseljence. Pa tudi obete in možnosti, ki jih je nudil planet. Seveda ni pozabil na sporazum, ki ga je sklenil s podzemsko raso in priporočil planet za naseljevanje. In nemudoma prejel odgovor.
"Odlično si opravil, Perceveral," je sporočil Haskell. "Odbor za naseljevanje tujih svetov je presodil, da planet Theta v celoti odgovarja zahtevam za minimalno preživetje. Tako, da bo prva skupina naseljencev nemudoma krenila na pot."
"Mar to pomeni, da sem opravil preizkus?" je zanimalo Perceverala.
"Jasno. Ladja bo prispela na Theto v kakih treh mesecih. Najverjetneje bom za prvo odpravo na tvoj planet poskrbel kar sam. Sicer pa dovoli, da ti čestitam. Anton Perceveral, postal si ustanovitelj nove kolonije."
"Oh, gospod Haskell, saj ne vem, kako naj se vam zahvalim..." je začel Perceveral.
"Nič se mi ni treba zahvaljevati, saj sem jaz vaš dolžnik. Povejte mi rajši, kako je bilo z robotom?" je zanimalo Haskella.
"Uničil sem ga," je odvrnil Perceveral in opisal smrt enega od podzemskih stvorov in dogodke, ki so sledili.
"Hmmm," je zamrmral Haskell.
"Saj ste mi rekli, da ni nobenih pravil."
"Saj jih ni. Robot je bil del vaše opreme. Tako kot šotori, žarkovne pištole ali zamrzovalna skrinja. Tudi on je bil samo eden od vaših preživetvenih problemov. To kar ste naredili z njim, je popolnoma vaša stvar."
"In kaj je potem narobe?"
"Predvsem upam, da ste robota zares uničili. Veste, te mehanske naprave so izjemno vzdržljive. Imajo izredno močan samoohranitveni nagon, vgrajeno pa imajo tudi enoto za samodejna popravila. Skratka, zelo težko jih je uničiti."
"Mislim, da je meni uspelo," je odvrnil Perceveral.
"Upam, da je res tako. Prekleto nerodno bi bilo, če bi robot preživel," je pripomnil Haskell.
"Zakaj neki? Pa menda ne, da bi se hotel maščevati?" je zanimalo Perceverala.
"Jasno, da ne. Roboti vendar nimajo čustev."
"Zakaj torej gre?"
"Stvar je v tem, da je bil robot programiran, da izniči vsak morebitni napredek, ki bi ga dosegli glede minimalnih preživetvenih sposobnosti. In tako je tudi deloval. Na različne načine, vendar vedno uničevalno."
"To mi je jasno. Če se bo slučajno vrnil, bom pač ponovil celotno vajo."
"Težava je, da ste od robota ločeni že več mesecev. Če robot še vedno deluje, potem ima za vas pripravljeno krepko zalogo nezgod. Čakajo vas vse tiste male in velike peripetije, s katerimi bi vam teh nekaj mesecev grenil življenje. In dobili jih boste v enem obroku. Šele potem bo robot začel delovati kolikor toliko normalno. Ali zdaj razumete, kaj vam hočem povedati?"
"Predvidevam, da se bo robot hotel čim prej znebiti vseh teh nesreč, ki so mi namenjene," je pripomnil Perceveral in se živčno odkašljal.
"Tako je. Vesoljska ladja bo pristala na Theti v kakih treh mesecih. Prej enostavno ne gre. Predlagam, da se medtem prepričate, če robot še vedno leži v tistem prepadu. Ne bi rad, da se vam kaj zgodi," je končal Haskell.
"No, tega pa tudi jaz ne bi rad. Storil bom, kot pravite," se je strinjal Perceveral.
Še tistega dne se je ves natovorjen z opremo spustil v podzemske hodnike. Podzemski stvori so ga popeljali do prepadne stene, preko katere so porinili robota in Perceveral, ki je imel pri sebi plinski spajkalnik, kovinsko žago, kovaško kladivo in tlačno dleto, se je začel počasi spuščati v globino. Ko je prispel na dno, je brez težav našel mesto, kamor je padel robot. Tam je našel le odtrgano, kovinsko roko, ki se je zagozdila med skalami, v neposredni bližini pa so ležali drobci njegovega mehanskega očesa. Še malo naprej je Perceveral naletel na ostanke vrvi, ki so kot raztrgan zapredek ležale na tleh.
Robota pa ni bilo nikjer.
Perceveral se je povzpel nazaj po prepadni steni in posvaril podzemce pred nevarnostjo.
Dva tedna se ni zgodilo čisto nič. Nato pa je nekega večera k njemu prišel prestrašen stvor in povedal, da se je robot ponovno pojavil v podzemlju. Kako se mu grozeče svetlika preostalo oko, da se klati po podzemskih hodnikih in da se vse bolj približuje njihovemu središču.
Podzemski stvori so se sicer pripravili na njegov prihod in ga v zasedi pričakali z vrvmi. Vendar pa je robot pričakoval napad. Uspelo mu je, da se je izognil vrvem, ki so jih metali nanj in jih napadel. Ubil je šest tujih stvorov, ostali pa so se panično razbežali.
Perceveral je ob tej vznemirljivi novici samo prikimal in nadaljeval z delom. Že pred tem je v hodnikih postavil več zased, nato pa je začel razstavljati štiri pokvarjene žarkovne pištole. Na mizici pred seboj je razložil posamezne dele in skušal sestaviti vsaj eno uporabno pištolo. Delal je brez priročnika, pozno v noč in pazljivo preverjal vsak delček, preden ga je vstavil v ohišje. Kljub temu, da je imel prste že čisto otrple, da se mu je meglilo pred očmi in da je moral delati s povečevalnim steklom, bil je tik na tem, da končno le sestavi eno samo uporabno orožje.
* * *
Perceveral je v roki ravno držal zadnji delček žarkovne pištole, ko se je prižgala signalna lučka na komunikatorju.
"Anton? Povej, kaj se je zgodilo z robotom?" se je oglasil Haskell.
"Še vedno deluje. In prej ali slej bo prišel sem," je odvrnil Perceveral.
"Tega sem se bal. No, dobro me poslušaj. Napel sem vse sile, da sem prišel v stik s proizvajalcem robota. Sprva niso hoteli niti slišati za izključitev. Vendar sem jih končno le uspel prepričati, tako da sem dobil podrobna navodila, kako izključiti robota," je pojasnil Haskell.
"Sijajno. Sama ušesa so me. Kaj moram storiti?" je bil ves neučakan Perceveral.
"Kar nekaj stvari boš potreboval. Za začetek malo močnejši generator. Ali ga sploh imaš?"
"Ja, ja. Kaj še?"
"Večji kos bakra, srebrno žico, lesene plošče... Pojasnil ti bom, kako to sestaviti."
"Bojim se, da mi bo zmanjkalo časa. Daj, povej že!"
Komunikator je zaškripal in utihnil.
"Haskell!" je še zakričal Perceveral, nato pa se je zaslišalo razbijanje po vratih.
Vrata so se razletela in pod podbojem se je pojavil robot. Manjkala mu je leva roka, pa tudi desnega očesa ni imel več, vendar si je nekako zakrpal poškodovane dele. Njegov kovinski trup je bil popolnoma črn, na prsih in ob zglobih pa je imel dolge, rjaste lise. Medtem, ko je robot stopal proti njemu, je Perceveral hitro vstavil v ohišje pištole še zadnji, manjkajoči del.
"Pojdi nasekat drva," je Perceveral ukazal robotu s popolnoma mirnim glasom.
Robot je obstal, se obrnil, vzel sekiro in odkorakal skozi vrata. Perceveral je z vijakom ravno pričvrstil še ohišje pištole, ko se je robot premislil, spustil sekiro iz roke in se ponovno obrnil. Bilo je očitno, da se ne more odločiti med nasprotujočimi ukazi in Perceveral je upal, da bo skuril vsaj kakšno varovalko. Vendar pa se je robot nato le odločil in planil naprej.
Perceveral je dvignil pištolo in pritisnil na sprožilec. Žarkovni snop je zaustavil robota, njegov kovinski trup pa je zažarel v rdečkasti svetlobi.
Nato pa se je pištola znova pokvarila.
Perceveral je zaklel in zalučal pokvarjeno pištolo robotu v glavo. Za las je zgrešil njegovo preostalo oko, tako da je težko orožje priletelo robotu v čelo.
Robot je omotičen stopil naprej in ga skušal zagrabiti, vendar se mu je Perceveral izmaknil in zbežal iz lope. Stekel je proti vhodu v podzemske hodnike in ko se je še enkrat ozrl, je videl, da mu robot sledi.
* * *
Perceveral je po podzemskih hodnikih prehodil par sto metrov in se nato z baterijo v roki obrnil, da počaka robota. Vse skupaj je dobro premislil že takrat, ko se je odkril, da mu ga ni uspelo uničiti. Najprej je hotel pobegniti, vendar se je zavedel, da bi ga robot, ki bi ga brez težav zasledoval podnevi in ponoči, zlahka ujel. Prav tako je vedel, da se mu ne bi mogel v nedogled izmikati v podzemskih labirintih. Potreboval bi počitek in spanje, prav tako pa bi si moral iskati hrano in pijačo. Robotu se za vse to seveda ni bilo treba meniti.
Perceveral je zato pod zemljo pripravil več pasti, na katere je stavil vse. Bil je prepričan, da bo z eno od njih robota že ugonobil. Toda čeprav si je to ves čas dopovedoval, ga je ob misli, kaj mu pripravlja robot, spreletaval srh. Po glavi so se mu motale slike zlomljenih rok, polomljenih reber, zvitih gležnjev, vbodov, vreznin, ugrizov, alergij in zastrupitev. In seveda naj bi robot poskrbel, da bi ga vse te nezgode doletele čim prej, saj bi šele potem začel delovati kolikor toliko normalno.
Perceveral se je zavedal, da vsega tega ne bi prenesel. Tako so bile njegove pasti edina možnost, da ostane živ. Takrat je zaslišal robota, kako lomasti po hodniku. Ko ga je zagledal, je začel takoj krevsati proti njemu. Perceveral je stekel po glavnem hodniku in takoj nato zavil v nek manjši hodnik. Robot mu je sledil in ga počasi dohiteval.
Ko je Perceveral pritekel do neke večje skale, je zastal in poskušal oceniti robotov položaj. Nato je potegnil skrito vrv in hodnik se je začel rušiti. S stropa se je vsulo več ton kamenja in zemlje, ki bi robota zagotovo pokopale, če bi naredil samo še en korak. Vendar pa je stroj v trenutku ocenil, kaj se dogaja in odskočil nazaj. Čeprav ga je zemlja skoraj zasula in ga je v glavo in ramena zadelo več kamnov, se je uspel izogniti zemeljskemu udoru. In ko se je vse umirilo, je robot preplezal velikanski kup zemlje in kamenja in se znova pognal za Perceveralom, ki mu je že začelo zmanjkovati sape. Bil je silno razočaran, da mu je spodletelo. Vendar pa je imel pred seboj še boljšo past, se je bodril. Naslednja past bo prav gotovo usodna za to mehansko pošast, se je tolažil.
* * *
Dirjala in dirjala sta po vijugajočem hodniku, ki so ga osvetljevali le občasni bleski baterije. Robot se je že čisto približal, tako da je moral Perceveral na nekem ravnem delu 'potegniti' na vso moč. Stekel je po hodniku, ki se na prvi pogled ni čisto nič razlikoval od drugih. Ko pa je do tja prilomastil robot, so se pod njim vdrla tla. Perceveral je pravilno predvidel, da bo zemlja vzdržala njegovo težo in se vdrla pod robotovim, težkim kovinskim trupom.
Robot je na vse kriplje mahal z roko, da bi se nečesa oprijel in da ne bi zdrsnil v past. Grabil je po robu jame, vendar mu je zemlja polzela med prsti, tako da je še naprej drsel v globino. Perceveral je namreč jamo izkopal tako, da je bila podobna lijaku in da bi se robot na dnu zagozdil.
Nato je robot razširil noge in to skoraj pod pravim kotom, tako da se je s petami uprl v stene. Čeprav so njegovi sklepi ječali in so se noge upogibale pod njegovo težo, mu je uspelo, da ni zdrsel še globlje. Medtem, ko je z vso močjo upiral noge v zbito zemljo, si je pomagal z roko, ki jo je zabil globoko v steno. Nato mu je uspelo, da je našel trdnejšo oporo najprej za eno nogo in nato še za drugo, tako da se je počasi izvlekel iz pasti. Perceveral se je ponovno pognal v beg. Dihal je vse težje, sopihal je na vso moč in v boku ga je boleče skelelo. Robot se mu je vse bolj približeval in Perceveral se je samo še s skrajnimi močmi poganjal naprej.
Bil je popolnoma prepričan, da mu bo uspelo ugonobiti robota že z eno od prvih pasti. Tako pa mu je ostala samo še zadnja možnost. Zelo učinkovita, vendar tudi tvegana past.
Čeprav se mu je pred očmi meglilo, se je le nekako zbral. Zavedal se je, da mora biti pri zadnji pasti izredno pazljiv. Ko je pritekel do skale, ki je bila prebarvana z belo barvo, je izključil baterijo. Začel je šteti korake in teči nekoliko počasneje, da se mu je robot čisto približal. Da je bil že tako blizu, da bi se ga skoraj dotaknil z roko.
Osemnajst, devetnajst, dvajset!
Ko je Perceveral naštel dvajset korakov, se je z glavo naprej pognal v temino. Nekaj sekund se mu je dozdevalo, kot da lebdi v zraku, nato pa je priletel na gladino podvodnega jezerca in se potopil. Ko je splaval na površino, je čakal, kaj se bo zgodilo.
Robot, ki je bil Perceveralu tik za petami, se ni mogel zaustaviti. Ko je padel v vodo, je silovito pljusknilo. Robot je še nekaj trenutkov divje čofotal in pljuskal po vodi, nato pa je končno potonil na jezersko dno.
Ko je Perceveral slišal, da se je vodna površina umirila, je zaplaval na nasprotno stran. Tam se je izvlekel iz ledeno mrzle vode in nekaj časa ves premražen drgetal na sluzastih skalah. Nato se je mukoma, po vseh štirih, privlekel še dlje na obalo, kjer je imel spravljeno suho obleko, odejo, viski in nekaj drv z vžigalicami.
* * *
Perceveral se je najprej preoblekel in zakuril ogenj, da se je dodobra posušil. Nato je nekaj malega pojedel, krepko nagnil steklenico z viskijem in dolgo časa opazoval površino podzemskega jezerca. Nekaj dni nazaj je poskušal izmeriti globino, vendar dvestometrska vrv, ki jo je spustil v vodo, ni dosegla dna. Morda pa jezero sploh ni imelo dna, ga je prešinilo za hip. Še bolj verjetno pa je bilo, da je vrv zanesel močan podvodni tok, ki naj bi za več tednov ali mesecev odnesel tudi robota. Morda...
Perceveral je zaslišal, kako je vzvalovila vodna površina in tja usmeril baterijo. Najprej se je iz vode pojavila robotova glava, nato ramena in končno je zagledal celotnega robota, kako je stopal po plitvini.
Izkazalo se je, da jezero le ni brez dna. Robot je očitno prehodil dno jezera in se po strmi brežini povzpel na obalo. Perceveral ga je opazoval, kako je plezal po spolzkih skalah, utrujeno vstal in se ponovno pognal v beg.
Tekel je proti izhodu iz podzemlja, njegova najhujša nočna mora pa mu je bila tik za petami. Tudi njegova zadnja past je ni zaustavila. Perceveral se je zavedel, da mu je dokončno odklenkalo. Da je bil in ostal navadna zguba. Želel si je samo to, da še enkrat vidi sončno svetlobo.
Nekako mu je uspelo mu je, da se je iz podzemlja privlekel na površje in se začel opotekati proti strmemu gorskemu grebenu. Težko je dihal in v grlu ga je žgalo, kot da bi imel v njem žerjavico. V želodcu ga je stiskalo in grabili so ga krči. Bil je tako izčrpan, da se mu je meglilo pred očmi.
Nobena od pasti ni delovala tako, kot si je zamislil. Le kako, da se ni že prej zavedel, da je zapisan neuspehu? Robot je bil del njega samega, njegove osebnosti in utelešenje njegove psihoze. Le kako naj bi prelisičil tisto plast lastne duševnosti, ki mu je bila vedno popolna neznanka. Zavest in podzavest tvorita enovitost človeške duše in že sama misel, da je hotel ukaniti podzavest, je bila obsojena na propad.
Vse skupaj je zastavil popolnoma narobe, je Perceveral premleval sam pri sebi, medtem ko se je vzpenjal po gorskem grebenu. Pod do osebne svobode ne more voditi skozi prevaro. In če je tako...
Medtem se mu je robot že tako približal, da ga je skoraj zagrabil za nogo, kar je Perceverala nelagodno spomnilo na razliko med teorijo in prakso. Hitro se je umaknil in začel na robota valiti kamenje. Robot pa se na to sploh ni oziral in mu je še vedno sledil.
* * *
Perceveral jo je usekal prečno čez strmi skalni previs. Pot do osebne svobode torej ne vodi skozi prevaro, je ugotavljal. Takšen način je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Izhod iz zagate je bila sprememba. Premagati mora to, kar robot predstavlja. To pa je on sam.
Dajala ga je rahla vrtoglavica in le stežka je povezoval misli. Če bi mu uspelo prerezati popkovino z njegovim drugim jazom, ki ga je poosebljal robot, potem bi se otresel njegovega pogubnega vpliva. Nič več ne bi bil njegova nočna mora in tudi nobenega vpliva ne bi imel več nad njim.
Perceveral je sklenil, da bo v celoti izbrisal temno plat svoje osebnosti, ki ga je povezovala z robotom. Pa čeprav samo za krajši čas. In ko se bo otresel tega psihološkega bremena, mu tudi robot ne bo mogel storiti nič žalega.
Počutil se je kot prerojen, pozabil je na utrujenost in navdala ga je silna samozavest. Drzno se je pognal preko ostrega kamenja, kjer bi si zlahka zvil gleženj ali zlomil nogo. Pred letom, morda celo pred mesecem dni, bi se zagotovo ponesrečil. Zdaj pa se je vse spremenilo. Perceveral se je nezmotljivo, kot nekakšen polbog, poganjal naprej po kamnitem grušču. Medtem pa je robot, ki je z eno roko in enim očesom lomastil za njim, postajal vse bolj negotov in neroden. Spotaknil se je in pogrnil po ostrem kršju, kot je bil dolg in širok. In ko je končno le vstal in se pognal naprej, je močno šepal.
Čeprav je bil Perceveral ves pijan od zmagoslavja, pa je pazil na vsak korak. Ko je pritekel do kamnitega previsa, se je z iztegnjeno roko silovito pognal proti komaj opazni, drobceni izboklini, ki je štrlela iz skale visoko nad njim. Uspelo mu je, da se jo je oprijel in nekaj trenutkov visel v zraku. Nato, ko mu je prijem oslabil in so mu prsti začeli drseti s skale, je v steni le našel oporo za noge in se brez slehernega obotavljanja povlekel na vrh. Kar mu nekdaj ne bi nikoli uspelo.
Medtem ga je robot še naprej vztrajno zasledoval. Ko se je vzpenjal po previsni steni so njegovi sklepi glasno hreščali, za nameček pa si je na roki zlomil še prst.
Perceveral se je kot za stavo poganjal s skale na skalo, robot pa se je spotikal in opotekal za njim. Čeprav mu je bil vse bližje in bližje, pa se Perceveral za to sploh ni zmenil. Prešinilo ga je, da so bila vsa ta dolga leta, ko so mu življenje grenile nesreče in nezgode, samo uvod v zmagoslavje, ki ga je doživljal. Končno je le dosegel življenjsko preokretnico. Za seboj je pustil smolo, ki se ga je venomer držala in postal to, kar mu je bilo usojeno že od rojstva. Človek, ki je bil zapisan uspehu.
Medtem se je robot še kar naprej plazil za njim po bleščeči, skalnati belini. Perceveral, ki ga je zmagoslavje popolnoma opilo, je začel suvati skale v globino, za nameček pa je še močno zavpil in tako sprožil plaz. Povsod okoli njega je padalo kamenje, skale in pesek in nad seboj je zaslišal zamolklo bobnenje. Hitro se je umaknil za veliko skalo, se mimogrede izognil še robotovi roki, ki se je iztegovala za njim in se znašel na koncu poti. V majhni, plitvi votlini. Bil je ujet. Pred vhodom je stal robot, zastiral izhod in se z dvignjeno roko pripravljal na udarec.
Ob pogledu na ubogo, kovinsko kreaturo, je Perceveral planil v smeh. Robot, ki je postal prava poosebljenost nerodnosti, je zamahnil z vso močjo. Perceveral se je umaknil, vendar to sploh ni bilo potrebno, saj ga je robot zgrešil vsaj za četrt metra. Sicer pa kaj drugega od takšne kovinske nerode sploh ni bilo pričakovati.
Udarec je robota vrgel iz ravnotežja. Na vse kriplje se je trudil, da ne bi padel, saj je stal na samem robu previsa. Prav vsakomur bi uspelo obdržati ravnotežje, ne pa tudi tej nerodni kovinski zgagi, ki se je je držala smola. Zvrnil se je na obraz, pri tem razbil še drugo oko in se začel kotaliti.
Perceveral se je hitro nagnil iz votline in ga z nogo močno sunil navzdol, nato pa se je umaknil v notranjost zaradi padajočega kamenja. Plaz je robota odnesel po kamnitem gorskem pobočju daleč v dolino, kjer ga je pokopal pod tonami skal in kamenja.
Perceveral je vse to opazoval in se hehetal sam pri sebi. Šele takrat se je začel zavedati, kaj se je sploh zgodilo in začel je drgetati po vsem telesu.
* * *
Nekaj mesecev kasneje je Perceveral stal ob dvižnem mostu vesoljske ladje Cuchulain in opazoval prvo skupino naseljencev, ki je prispela na njegov planet. Zimsko sonce je prijetno sijalo in po stopnicah se je spuščala pisana druščina ljudi. Vsi so pripotovali na Theto, da bi začeli z novim življenjem. Prav vsi so bili pomembni in vsak je zaslužil možnost za preživetje. Ne glede na svoje sposobnosti. In prav on, Anton Perceveral, je raziskal planet, proučil minimalne preživetvene pogoje in tako na nek način tudi ljudem, ki niso bili kaj prida sposobni, dal upanje in obljubo za novo življenje.
Perceveral se je ognil trumi, ki je drla navzdol in se skozi stranski vhod povzpel na ladjo. Po dolgem nizu hodnikov je končno le našel Haskellovo kabino in vstopil.
"No, Anton. Kako so ti všeč naseljenci?" je zanimalo Haskella.
"Všeč so mi. Prav prijazni so videti," je odvrnil Perceveral.
"Saj tudi so. Anton, ti ljudje te imajo za ustanovitelja naselbine. Hočejo, da ostaneš. Ali boš?"
Perceveral je nekaj časa razmišljal. "No, konec koncev imam tale planet za svoj dom," je končno dejal.
"Potem je vse v redu. Samo, da še..."
"Počakaj, da končam. Res je, to je moj dom. Tukaj bi rad živel, se poročil in imel otroke. Vendar ne še zdaj."
"Kaj?"
"Raziskovanje planetov mi je priraslo k srcu. Rad bi še malo brodil po vesolju. Raziskal še kak planet ali dva. Potem pa se bom naselil tukaj," je pojasnil Perceveral.
"Bal sem se, da bo kaj takega," je odvrnil Haskell, ki je ždel na stolu kot kup nesreče.
"In kaj naj bi bilo s tem narobe?"
"Prav nič, Anton. Bojim se le, da ti ne moremo več ponuditi mesto raziskovalca tujih planetov," je pojasnil Haskell.
"Zakaj ne?"
"Saj vendar veš, kaj potrebujemo. Vesoljske raziskovalce z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi. Tebe pa tudi pri najboljši volji ne morem več uvrstiti v to skupino."
"Toda, saj sem še vedno tak, kot sem bil," je ugovarjal Perceveral. "Nekaj malega sem se res spremenil, vendar ste to tudi pričakovali. Saj ste mi zato dali robota. Na koncu pa..."
"No, no... Kar povej, kaj se je zgodilo na koncu."
"No, na koncu me je nekoliko zaneslo. Saj še sam ne vem, kaj mi je bilo. Kot da bi bil pijan ali kaj podobnega. Še sanja se mi ne, kako sem izvlekel celo glavo."
"No, ampak kar priznaj, da si se izvlekel."
"To že. Ampak, razumi vendar, da sem kljub vsemu komaj preživel. Komaj. Mar to ne dokazuje, da sem še vedno oseba z minimalnimi preživetvenimi sposobnostmi?"
***
Haskell je stiskal ustnice je dolgo premišljeval. "Veš kaj, Anton. Malo je manjkalo, pa bi me prepričal. Bojim pa se, da je vse to, kar si rekel, le igra besed. Pošteno povedano, nimam te več za nesposobneža. Res mi je žal, ampak mislim, da boš verjetno moral kar ostati na svojem planetu."
Perceveralu so se od razočaranja pobesila ramena. Utrujeno je pokimal, stisnil roko Haskellu in se obrnil, da odide.
Ko se je obračal, je z rokavom prekucnil črnilnik, da se je padel z mize. Skušal ga je ujeti, vendar se je po nerodnosti z roko zadel ob mizo in se ves poškropil s črnilom. Medtem, ko je lovil ravnotežje, se je spotaknil ob stol in se zvrnil po tleh kot je bil dolg in širok.
"Anton, ali se delaš ali kaj"? je zanimalo Haskella.
"Ma ne. Kaki. Sploh ne,"je zatrjeval Perceveral.
"Hmmm. Zanimivo. Veš kaj, Anton. Ne upaj preveč, vendar bi se morda le našlo..."
Haskell je napeto buljil v Perceveralov zaripel obraz in nato bruhnil v smeh.
"Pa si res od hudiča, Anton. Za trenutek sem ti skoraj verjel. Zdaj pa te prosim, da se čim prej pobereš od tukaj. Tam zunaj ti ravnokar postavljajo spomenik in mislim, da ne bi bilo čisto nič narobe, da bi bil poleg tudi ti."
Perceveral, ki mu je bilo nerodno kot le kaj, se je v zadregi le še široko zarežal. Nato pa je stopil ven in se napotil svoji usodi naproti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
no, to je blo
Sheckley je izjemen pisec, humorist najbolj črnega kova, zabavljač, satirik, nekajkrat pa se je stegnil clo proti umetnosti
najboljši ever Sheckley je Prodajalna svetov (The Store of the Worlds). mojstrovina brez primere
pol je pa še nekaj izjemnih
Romanje na Zemljo, Bitka, Jezik ljubezni, Akademija, pa tale moj prevodek zgoraj, O človeku, ki se ga je držala smola (The Minimun Man)
njegov najboljši, a manj znanj roman je The Status Civilization
BTW, Laxijski ključ se že prevedl pred mano. ampak se mi je zbruhal prevod. naslov: The Laxian Key. Prevedl so Laxijanski ključ. madona. prevedl so še ian, ang dopolnilo za angl pridevnik. da o ostalem sploh ne govorim. sicer pa so to zgodbe o tvrdki AAA. AAA zato, da je prva v imeniku. kakih 6-7 jih je. vse sem prevedel. ampak laxijski ključ je najboljša. tole pišem mal tko za hec.
Sheckley je izjemen pisec, humorist najbolj črnega kova, zabavljač, satirik, nekajkrat pa se je stegnil clo proti umetnosti
najboljši ever Sheckley je Prodajalna svetov (The Store of the Worlds). mojstrovina brez primere
pol je pa še nekaj izjemnih
Romanje na Zemljo, Bitka, Jezik ljubezni, Akademija, pa tale moj prevodek zgoraj, O človeku, ki se ga je držala smola (The Minimun Man)
njegov najboljši, a manj znanj roman je The Status Civilization
BTW, Laxijski ključ se že prevedl pred mano. ampak se mi je zbruhal prevod. naslov: The Laxian Key. Prevedl so Laxijanski ključ. madona. prevedl so še ian, ang dopolnilo za angl pridevnik. da o ostalem sploh ne govorim. sicer pa so to zgodbe o tvrdki AAA. AAA zato, da je prva v imeniku. kakih 6-7 jih je. vse sem prevedel. ampak laxijski ključ je najboljša. tole pišem mal tko za hec.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Robert Sheckley: Krluharji na pohodu
"Moja kmetija! Moja prečudovita kmetija! Najlepši kotiček na svetu. Kaj na svetu! V vsej galaksiji... Zdaj pa je vse skupaj samo še zguba in polomija," je ves iz sebe jadikoval serijan. Imel je skoraj dva metra in pol, bil je temno modre polti, iz solznic na njegovem vratu pa so polzele krokodilje solze in močile drago srajco. Tujec je že vsaj kake četrt ure nerazumljivo momljal o svoji uničeni kmetiji.
"Pomirite se, gospod! Agencija za medplanetarno dekontaminacijo AAA As bo razrešila vse vaše probleme." se je oglasil Richard Gregor, ki je ves živčen, zravnano sedel za starinsko, orehovo mizo.
"Ali bi nam končno povedali, kaj vas sploh tare?" se je oglasil še Arnold.
"Moja kmetija, vendar. Mojo prečudovito kmetijo na Seriju čaka popolno uničenje. To me tare, kaj pa drugega," je še kar naprej jadikoval serijan, ki so ga pretresala silna čustva. Z velikanskim robcem si je brisal solznice in proseče zrl v uslužbenca medplanetarne agencije .
"To, da je nekaj narobe z vašo kmetijo nama je jasno kot beli dan. Toda za kaj vendar gre?" je vprašal Gregor.
"Moja kmetija leži v Grenkem dolu. Na planetu Serij. Posejal sem osemsto prežnjev plodne zemlje. S semeni gražole, guč, koržev in slamote. V kakem mesecu, ko bo vzklilo, pa bodo krluharji vse požrli. Vse bo šlo k vragu. Z mano je konec," je momljal serijan, ki se je s skrajnim naporom le nekoliko pomiril.
"Krluharji?" je vprašujoče ponovil Arnold.
"Vi bi jim verjetno rekli podgane. Vrsta Alphyx Drex. . Letos te golazni kar mrgoli. Na moji kmetiji jih je vse polno. Storil sem že vse, kar je bilo v moji moči, vendar se razmnožujejo hitreje, kot jih lahko pobijam. Gospoda, če mi bo uspelo spraviti pridelek pod streho, bom imel precej pod palcem. Če mi bosta pomagala, vama bom dobro plačal," je obljubljal serijan in si z robcem hitro obrisal solznice, ki so se navlažile že ob sami misli na male pošasti.
"Prepričan sem, da vam lahko pomagamo. Seveda pa moramo najprej raziskati, za kaj gre. Vedeti moramo v kaj se spuščamo," je pojasnil Gregor.
"To so mi rekli tudi pri drugih agencijah, vendar za to ni več časa," je zagrenjeno pripomnil serijan. Vse svoje prihranke sem vložil v semena. V nekaj tednih bodo vzkalila in takrat bodo krluharji vse požrli. Najti moramo način, da jih ugonobimo, še predno bodo semena vzkalila."
***
Na Gregorjevem podolgovatem, koščenem obrazu se je zarisala nejevolja. Bil je operativec, tiste stare sorte, in takšen brezglavi posel mu ni bil prav nič po volji. Prav zaradi Arnoldove zaletavosti je agencija AAA As neštetokrat podpisala pogodbe pod malodane nemogočimi pogoji. Gregorju je šlo to že hudo na jetra, vendar pa se je tudi zavedal, da ne moreta biti pretirano izbirčna, saj je bila njuna agencija ves čas tako na psu, da sta imela komaj za kruh. Naj bo tako ali drugače, vsem težavam navkljub sta se še vedno izvlekla. Zadnje čase sta bila celo malce v plusu, tako da res ni hotel vsega zamočiti z najnovejšim poslom. Še posebno pa je bil zaskrbljen, ker so se njegovemu partnerju oči tako nenavadno svetlikale. Sicer pa je bil tujec videti dokaj pošten. A kaj, ko človek ni nikoli dovolj pameten. Kolikor se je Gregorju sanjalo, bi imeli krluharji lahko tudi po sto kil, več kot dva metra, oboroženi pa bi bili lahko cello z laserskim orožjem. Na agenciji za meplanetarno dekontaminacijo so se včasih dogajale tudi še bolj nenavadne stvari.
"Ali ste imeli s krluharji že kdaj težave?" je zanimalo Gregorja.
"Seveda. Vendar z njimi nikoli nisem imel več dela kot z letečimi kročeradi, podguši ali z glinofilno bramosporo. Do sedaj sem krluharje še vedno ugnal kot za šalo."
"Zakaj pa so se zdaj tako razmnožili?"
"Kdo bi vedel? No, ali hočete posel, ali ne?" je neučakano odbrusil tujec.
"Prav gotovo. Začeli bomo kar s..." se je oglasil Arnold.
"S partnerjem se morava najprej posvetovati," se je vmešal Gregor, zgrabil Arnolda za komolec in ga zvlekel v hodnik.
Arnold je bil majhen, debelušen možakar, ki se je nenehno za nekaj navduševal. Čeprav je bil kemik, pa ga je zanimalo še vse kaj drugega. Z vseh vetrov si je nagrmadil na kupe najrazličnejših informacij, ki jih je nastrgal iz tehničnih revij, ki so prihajale na agencijo. To znanje je bilo večji del neuporabno, saj ni imelo malodane nobene praktične vrednosti. Kaj pa je koga zanimalo, če so domorodci na Denebu X iskali učinkovit način rasnega samomora ali zakaj so se na svetovih Drei razvile samo krilate življenjske oblike?
No, ampak, če je kogarkoli zanimalo kaj tako prismuknjenega, je bil pač Arnold tisti, ki je lahko postregel s takšnimi podatki.
"Rad bi vedel, kaj naju čaka. Kašna živalska vrsta pa sploh je Alphyx Drex?" je zanimalo Gregorja.
“So nekoliko manjši od zemeljskih podgan in bolj plašni. Prehranjujejo se z semeni, travo in mehkim lesom. Skratka, nič posebnega," se je kot iz topa oglasil Arnold.
"Hmmm. In kaj bo, če bova naletela na deset milijonov takšnih stvorov?"
"Tudi prav."
"Nehaj se zezat."
"Saj sem čisto resen. Če bi serijan hotel, da uničiva vse krluharje, vse do zadnjega, me posel ne bi zanimal. Prav lahko bi se zgodilo, da bi preživela preostanek življenja v lovu na zadnjih pet ali šest primerkov. Očitno pa gre samo za ponovno vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izbruhom epidemije. V tem ne vidim nobenega problema in tako bova tudi zapisala v pogodbi."
Gregor je prikimal. Kljub vsemu je njegov partner občasno pokazal, da ima smisel za posel. In kanček zdrave pameti. No, sicer res bolj občasno...
"Pa nama bo uspelo, da opraviva delo v dogovorjenem roku?"
"Prav gotovo. Na voljo imava več kot dovolj sodobnih metod za iztrebljanje glodalcev. Zelo pripravno je morganiziranje, eden boljših pa je tudi Tournierjev sistem. Te krluharske stvore bova iztrebila v parih dneh."
"V redu. V pogodbi bova tudi navedla, da imava opravka samo z vrsto Alphyx Drex. Tako bova vsaj vedela, na čem sva," je še pripomnil Gregor.
"Natanko tako," se je strinjal Arnold.
Možakarja sta se vrnila v pisarno in kar takoj sestavila pogodbo, ki je določala, da mora agencija AAA As v enem mesecu poskrbeti za iztrebitev krluharjev na tujčevi kmetiji. V primeru, če bi z delom zaključila pred rokom, bi za vsak dan dobila posebno premijo, v primeru zamude pa bi morala plačati penale.
"Dokler ne bosta opravila, bom šel kar na dopust. Mislita, da vama bo uspelo rešiti mojo letino?" je še vprašal tujec.
"Naj vas to sploh ne skrbi. Imava morganizator, v skrajnem primeru pa še vedno lahko uporabiva Tournierjev sistem. Oba načina iztrebljevanja sta izjemno učinkovita."
"Vem, vem. Preizkusil sem že obe metodi, vendar ni bilo nobenega učinka. Hja, verjetno sem ga kje polomil. No, gospoda, želim vama lep dan in predvsem veliko sreče," je še dejal serijan in odkorakal skozi vrata, medtem ko sta Gregor in Arnold samo še debelo gledala za njim.
***
Naslednji dan sta Gregor in Arnold natovorila na ladjo celo grmado priročnikov za iztrebljevanje, na kupe strupov, pasti in najrazličnejših tehničnih napravic, s katerimi sta nameravala zagreniti življenje glodalskemu rodu in nato poletela proti planetu Serij.
Po štirih nezanimivih dnevih, ki so se vlekli kot ponedeljek, sta pred seboj končno uzrla svetlo zelen planet. Začela sta se spuščati proti površju in sledila obalnemu pasu, dokler nista dosegla Grenkega dola, še zadnjič preverila koordinat in pristala.
Pri Kolomoštrovem žegnu , kot se je imenovala tujčeva kmetija, je bil prav luštno. Polja so bila sveže preorana in travniki pokošeni. Starodavna, črnikava drevesa so se mogočno dvigovala proti večernemu nebu in mesečina je medlo obsevala vodni rezervoar, da se je svetlikal v temni, prosojni modrini.
Vsepovsod pa so bile vidne sledi zanemarjenosti in opustošenja, ki ga je povzročila krluharska golazen. Škodljivci so do korenin ogulili cele travne zaplate in tako obgrizli nekatera drevesa, da so se že začenjala sušiti. Sledovi zob so bili vidni tudi v notranjosti lesenega poslopja. Na stenah, pohištvu in celo na podpornih tramovih.
"Ni kaj, težav mu res ne manjka," se je oglasil Arnold.
"Midva sta tista, ki jima ne manjka težav," ga je popravil Gregor.
Medtem, ko sta pazljivo pregledovala stanovanjsko stavbo, ju je ves čas spremljalo cviljenje krluharjev. Stopila sta v dnevno sobo in slišala, kako je nadležna glazen švigala sem ter tja, vendar jima ni uspelo, da bi škodljivce tudi videla, saj so se prej porazgubili po svojih luknjah.
Bilo je že prepozno, da bi se spravila k delu, zato sta nastavila le nekaj pasti, da bi odkrila, katera je najbolj učinkovita. Nato sta namestila spalni vreči in se spravila spat.
Arnolda ni moglo zbuditi prav nič, Gregor pa malodane ni zatisnil očesa. Poslušal je, kako so bataljoni in regimenti krluharjev švigali po tleh, se zaletavali v mize, grizljali vrata in praskali po stenah. Ravno ko je bil na tem, da končno zaspi, je trojica pustolovsko navdahnjenih škodljivcev splezala na njegov trebuh. Gregor jih je sunil stran, se zavlekel še globje v vrečo in se za nekaj ur pogreznil v še kako potreben spanec.
Zjutraj sta možakarja pregledala pasti, vendar so bile vse prazne. Naslednjih nekaj ur sta porabila za pretovarjanje velikanskih delov morganizatorja z raketnega plovila, jih sestavljala in nastavljala prenosne sprožilce in vabe. Medtem, ko je Arnold dokončno uravnaval morganizator, je Gregor iztovoril še aparature za Tournierjev sistem in okoli kmetije napeljal varovalno žično ograjo. Nato sta možakarja vse skupaj vključila, se zavalila v naslanjače in čakala, da se bo začel pokol.
Napočilo je poldne in majhno, vroče sonce je neusmiljeno pripekalo. Medtem je morganizator vztrajno brnel in šklepetal, iz žične ograde Tournierjevega sistema pa se je včasih modrikasto zableščalo.
Zgodilo pa se ni čisto nič drugega.
Medtem, ko so se ure vlekle in vlekle je Arnold prebral vse priročnike o iztrebljevanju glodalcev. Gregor je od nekod izvlekel šop oguljenih kart in zlovoljno igral pasjanso. Ves ta čas pa so aparature neutrudno ropotale in šklopotale prav tako, kot je zagotavljal njihov proizvajalec. In med drugim porabile toliko elektrike, da bi bilo mogoče z njo razsvetljevati manjše mesto.
Ne da bi pri tem ujele enega samega škodljivca.
Zvečer je bilo že povsem jasno, da iz vsega tega ne bo nič. Krluharji se niso zmenili niti za morganizator niti za varovalno ograjo. Sicer pa je bil že skrajni čas za večerjo in resen posvet.
***
"Le kako je mogoče, da jim nič ne more do živega?" se je spraševal Gregor, ki se je s samoogrevalno pločevinko sesekljane močetine, ves zmeden, zaskrbljeno presedal na kuhinjskem stolu.
"Za mutacijo gre, kaj pa drugega?" se je oglasil Arnold.
"Ja, čisto mogoče. Povišan inteligenčni kvocient, večja prilagodljivost..." Gregor je brezvoljno zmetal vase preostanke močetine, medtem pa se je po kuhinji še kar naprej slišal topot drobnih nožic. Vendar pa možakarja nista opazila niti enega same zverinice, saj so se krluharji spretno poskrili v luknje.
"Prav gotovo imava opravka z mutanti. Pa še bistri so kot hudič. V najino dobro bi bilo, če čim hitreje ujameva vsaj en primerek. Da bova končno videla, na čem sva," se je strinjal Arnold in odvil zavitek z jabolčno pito.
Vendar pa je bilo to lažje rečeno kot storjeno. Krluharji se še zmenili niso za pasti, vabe, zanke in zastrupljene priboljške.
"Saj to je vendar popolnoma nemogoče," je ob polnoči izdavil Arnold, ki je imel že vsega dovolj. Gregor je na to samo odsotno prikimal in še nekaj malega popravil na novi kovinski pasti, ki jo je že skorajda dokončal. Velikanska past je imela spredaj in zadaj dve vabeči odprtini in če bi bil kak krluhar dovolj trapast in stopil noter, bi se loputi, s pomočjo fotocelice, bliskovito zaprli na obeh straneh.
"No, zdaj bova pa videla, kaj bo," je menil Gregor, pustil past v kuhinji in skupaj z Arnoldom odšel v dnevno sobo.
Bilo je pol treh zjutraj, ko sta zaslišala, da sta se loputi s treskom zaprli. Možakarja sta na vrat na nos sta pohitela v kuhinjo in v škatli zaslišala brezglavo tekanje in cviljenje. Gregor je prižgal luč in postavil past pokonci. Čeprav je vedel, da nobena podgana ne more splezati po tako gladkih stenah, je s skrajno previdnostjo odprl loputo. Milimiter po milimeter. Medtem se je iz pasti slišalo vse bolj in bolj predirljivo cviljenje. Možakarja, ki sta malodane pričakovala, da bosta zagledala krluharja v polni bojni opravi, kako maha z belo zastavo, sta se radovedno zazrla v notranjost. Vendar pa nista videla ničesar.
Past je bila prazna.
"Saj pošast vendar ni mogla uiti," je ves iz sebe vzkliknil Arnold.
"Pa tudi sten ni mogla preglodati. Slišiš?"
Znotraj pasti je še vedno nekaj cvililo. Slišati pa je bilo tudi divje praskanje, kot če bi se kakšna podgana skušala povzpeti po kovinskih stenah.
Gregor je stegnil roko v notranjost in začel previdno tipavati naokrog. "Auu," je nenadoma zajavkal in hitro izvlekel roko. Na njej sta bili dve majhni ranici od drobcenih zobk.
Iz prazne pasti pa se je zaslišalo še bolj predirljivo cviljenje.
"Kaže, da sva ujela nevidno podgano," je končno ves iz sebe izdavil Gregor.
***
Serijan je preživljal počitnice v motelu LuXor v meglici Catakinny. Minila sta skoraj dve uri, predno se je končno oglasil na telefon.
"Niti črhnili niste o tem, da so krluharji nevidni!" je ves iz sebe zavpil Gregor.
"Kaj res? Uh, kako sem pozabljiv. No, in kaj potem?" je vprašal tujec.
"Kako... kaj potem? To je pomeni razdrtje pogodbe, kaj pa drugega," je na ves glas kričal Gregor.
"Moj odvetnik, ki zgolj po čistem naključju preživlja počitnice z menoj, pravi da se s pravnega vidika, nevidnost pri živalskih vrstah uvršča pod naravno zaščitno mimikrijo in da je zaradi tega ni treba posebej izpostavljati kot posebno tvegano okoliščino. Sicer pa, pravno gledano, sodišča sploh ne upoštevajo stanja nevidnosti, saj je nevidne osebke vedno mogoče zaznati tudi na številne druge načine. Pravo označuje stanje nevidnosti kot relativno motnost, kar pa ne predstavlja dopustne motenjske klavzule pri iztrebljevalskih pogodbah."
Gregor je za trenutek kar onemel, serijan pa je mirno nadaljeval: "Razumeti morate, da smo kmetje navadne uboge pare in da se moramo nekako zaščititi. Sicer pa vam popolnoma zaupam in sem trdno prepričan, da bosta uspešno razrešila vse težave. Lep pozdrav!"
"Malora, saj je zaščiten kot kočevski medved. Če nama uspe iztrebiti to nevidno krluharsko golazen, bo profitiral kot le kaj. Če pa nama spodleti, bo obogatel na penalih," je zlovoljno priznal Arnold, ko je odložil slušalko.
"Nevidnost gor ali dol, morganiziranje bi moralo delovati," je ugovarjal Gregor.
"Hja, moralo bi že. Vendar ne deluje," je Arnold opozoril na neizpodbitno dejstvo.
"Saj vem. Samo zakaj? In zakaj ne delujejo pasti? Pa Tournierjev sistem?"
"Zato ker so ti krluharski stvori nevidni."
"Daj no! Saj to vendar nima nobenega smisla. To so še vedno navadne podgane. Vohajo kot podgane. Slišijo kot podgane. Mislijo kot... Pravzaprav... Ali še vedno mislijo kot navadne podgane?"
"No, če jemljemo nevidnost kot mutacijo, potem ni izključeno, da so se jim donekle spremenila tudi čutila, s katerimi zaznavajo okolje," je menil Arnold.
"Vse lepše in lepše. Če so se ob takšni mutaciji spremenile njihove čutne zaznave, potem bi morala temu prilagoditi tudi sistem spodbud, na katerih delujejo najine aparature, mar ne? Pravzaprav morava zdaj samo še ugotoviti v čem se tile mutanti sploh razlikujejo od navadnih krluharjev?" je razmišljal Gregor in pri tem kot za stavo gubal čelo.
"Poleg tega, da so seveda nevidni, kajne?" je pikro pripomnil Arnold.
***
Seveda pa naša vrla iztrebljevalca nista mogla mimo vprašanja, na kakšen način testirati čutne organe nevidnih škodljivcev. Zato je Gregor začel sestavljati blodnjak iz tujčevega stilskega pohištva. Tisti hip, ko bi se nevidni krluhar dotaknil kakšnega pohištvenega dela, bi se stena blodnjaka razsvetlila in tako kazala pot, po kateri se je škodljivec premikal.
Arnold se je spravil nad barvila in pigmente in skratka iskal nekaj, s čimer bi krluharjem lahko odvzel nevidnost. Odkril je neko izredno močno barvilo, ki pa je delovalo le kratek čas. Tako se je nenadoma, kot po čarovniji, pred njim pojavil krluhar, lenobno pomežiknil, zavihal smrček in se nato zazrl vanj s takšno ledeno brezbrižnostjo, da je možakarju skorajda zastal dih. Škodljivec se je nato brez trohice strahu malomarno obrnil, pokazal zadnjo plat in medtem, ko je njegov neverjetno hitri metabolizem malodane v trenutnu izničil učinke barvila, preprosto izginil.
Medtem je Gregor ujel deset krluharjev in jih postavil v blodnjak. Škodljivci pa niso pokazali nikakršne volje do sodelovanja, saj se večina ni hotela niti ganiti z mesta. Omalovažujoče so povonjali hrano, ki je bila v blodnjaku, jo malo prebrkljali, vendar se nato zanjo niso več niti zmenili. Gregor jih je skušal spodbuditi z majhnimi električnimi šoki, vendar je dosegel le to, da so se prestopili za kak centimeter ali dva.
Kljub vsemu pa sta možakarja le ugotovila, zakaj tako morganiziranje kot tournierjev sistem ne delujeta na nevidno golazen. Tako kot vse aparature, ki so bile programirane za iztrebljanje večjega števila škodljivcev, sta bila tudi ta dva sistema zasnovana na povprečnih vedenjskih vzorcih krluharjev, ki niso imeli kakšnih posebnih lastnosti. Takšnih običajnih škodljivcev ni bilo težko bodisi ukaniti ali prestrašiti z raznimi stimulativni postopki, ki so temeljili na njihovi prehrani ali ustrahovanju. Iztrebljevalni sistemi so bili pač naravnani na neko splošno lastnost celotnega rodu škodljivcev. Težave so nastopile šele takrat, kadar ta splošna lastnost ni več zajemala dovolj visokega odstotka vseh škodljivcev. S tem, ko je pri krluharjih prišlo do mutacije, pa so se spremenile tudi nekatere splošne lastnosti tega rodu. Krluharji so se namreč prilagodili nevidnosti.
In tako nevidnega krluharskega rodu pravzaprav nič ni več moglo prestrašiti, saj so se zavedli, da jih nihče ne preganja. Lahko so se hranili vsepovsod in kadarkoli, saj se jim sploh ni bilo treba skrivati. Tako so bili vsi, brez sleherne izjeme, dobro hranjeni in se jim ni niti najmanj dalo raziskovati čarobnih svetov vonja, oblik in zvoka.
Seveda bi bilo mogoče nekoliko prirediti tako morganizator kot tournierjev sistem iztrebljevanja. Tako, da bi tudi uničeval krluharje. Vendar samo tiste, ki se niso prilagodili nevidnosti. Nekaj nepovprečnih primerkov. To pa bi samo pripomoglo temu, da bi se velika večina škodljivcev še bolj prilagodila tej mutaciji.
Pojavilo pa se je še vprašanje, kaj se je zgodilo z naravnimi sovražniki krluharjev. Skratka z naravo, ki je vseskozi vzdrževala ekološko ravnotežje v Grenkem dolu. V želji, da bi odkrila, kaj se je sploh zgodilo, sta Gregor in Arnold, ki sta bila že čisto iz sebe, na hitro proučila okoliški živalski svet. In tako počasi, košček za koščkom ugotovila, kaj se je sploh zgodilo.
Krluharji so imeli kar nekaj naravnih sovražnikov: leteče krpeljne, drevesne spunke, krivogledne šobe in resaste podlisičnjake. Vendar pa ti stvori niso premogli niti trohice domišljije in se niso znašli v spremenjenih okoliščinah. Predvsem so se preveč zanašali na vid, čeprav so imeli dobro razvit tudi voh. Krluharji so sicer oddajali močan vonj, vendar pa je njihove sovražnike povsem zmedlo, ker jih niso mogli videti. Tako se plenilci za krluharje niso več niti zmenili in so se začeli žreti kar med seboj.
Ves ta čas pa je število krluharjev naraščalo in naraščalo...
Medtem pa agencija AAA AS ni odkrila prav ničesar, da bi iztrebila to škodljivo golazen.
***
"Vsega skupaj sva se lotila na napačnem koncu," spregovoril Gregor, ko je minil še en jalov teden. "Najprej morava odkriti, zakaj so krluharji postali nevidni. Potem bova tudi vedela, kako se jih lotiti."
"Za mutacijo gre," je dogmatsko vztrajal Arnold.
"Ne verjamem pa pika. Do sedaj še nobena živalska vrsta ni postala nevidna zaradi mutacije. Zakaj naj bi bili krluharji izjema?"
Arnold je skomignil z rameni. "Pomisli na kameleone. Pa insekte, ki so takšni kot drevesne vejice. Nekateri so celo podobni listom. So ribe, ki tako spominjajo na morsko dno, da bi človek pomislil..."
"Ja, ja. Samo, da je to mimikrija. Nevidnost pa..." ga je nepotrpežljivo zavrnil Gregor.
"Nekatere vrste meduz so tako prozorne, da so malodane nevidne. Kolibri frfota tako hitro, da ga skorajda ni moč opaziti s prostim očesom. Rovka se tako dobro skriva, da jo le redkokdo opazi. Vse to vodi k nevidnosti," je še kar naprej trdovratno pleteničil Arnold.
"Smešno, da bolj ne more biti. Narava je sicer obdarila živali po svojih najboljših močeh, nikoli pa ni šla tako daleč, da bi imela kakšna vrsta popolno prevlado."
"Zdaj pa postajaš že pravi teleolog. Smotrnež na kvadrat. Pa menda ne misliš, da je imela narava v načrtih nekakšen vsesplošen cilj? Kot vrtnar v svojem vrtičku? Zagotavljam ti, da je vse skupaj zgolj naključen, povprečen proces. Kar se nevidnosti tiče, pa slepa sreča. Jasno, da prevladuje povprečnost, sem ter tja pa pač prihaja do skrajnosti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do mutacije z nevidnostjo."
"Zdaj pa ti težiš s teleologijo. Saj mi hočeš dopovedati, da je končni cilj mimikrije nevidnost."
"Saj tudi je. Pomisli vendar..."
"Dovolj imam tega. Saj niti tega ne vem natančno, kaj sploh je teleologija. Vem pa, da sva tukaj deset dni, da sva ujela kakih petdeset podgan, okoli naju pa se gnetejo celi bataljoni. Nič ne deluje. Kaj bova sploh storila?" je brezvoljno pripomnil Gregor.
Možakarja sta obsedela v tišini in poslušala vreščanje letečega krpeljna, ki je nizko preletaval bližnja polja. "Če bi imeli ti stvori vsaj malo domišljije," je žalostno zamrmral Arnold.
"Se pač zanašajo samo na oči. Če bi..." je odvrnil Gregor, v hipu premolknil in se brez besed zastrmel v partnerja. Arnold je nekaj trenutkov zmedeno gledal, nato pa se je posvetilo tudi njemu.
"Seveda! Kaj pa drugega!" je vzkliknil, medtem ko je Gregor dobesedno planil k telefonu in poklical medgalaktično ekspresno dostavno službo. "Halo, halo. Dobro poslušajte. Tole je ekspresno naročilo," je začel.
***
Medgalaktična ekspresna dostavna služba je prekosila samo sebe. V pičlih dveh dnevih se je na oguljeni livadici tik pred Kolomoštrovim žegnom pojavilo deset majhnih škatel. Gregor in Arnold sta prenesla škatle na kmetijo in ko sta odprla eno od njih, je iz nje ponosno stopila velikanska, vitka mačka z rumenkastimi očmi. Bila je z Zemlje, vendar pa so s križanjem z neko pasmo z ozvezdja Lire še izboljšali njen lovski nagon. Mačka je nekaj trenutkov otožno strmela v možakarja in ovohavala zrak.
"Ne upajva preveč. Vprašanje je, če se lahko navadna mačka sploh znajde v tako nenavadnem položaju,"je Gregor šepnil Arnoldu, ko je mačka stopila na tla.
"Pssst. Tiho bodi! Ne moti je," je odvrnil Arnold.
Mačka je obstala, nagibala glavo sem ter tja in poslušala, kako je na stotine nevidnih krluharjev omalovažujoče pohajkovalo poleg nje. Kar naprej je mežikala in vihala smrček.
"Mačkonu vse skupaj ni prav nič všeč," je zašepetal Gregor.
"Komu pa je?" je čisto potiho odvrnil Gregor.
Mačka je previdno stopila naprej, dvignila tačko in jo ponovno spustila.
"Kaže, da se najinemu mačkonu še sanja ne, za kaj gre. Morda bi morala kupiti terierje..." je slabe volje začel Gregor, nato pa se je mačka silovito pognala naprej. Zaslišalo se je divje cviljenje, saj je s svojimi tačkami začopatila nevidnega krluharja. Zarenčala je, močno ugriznila in za trenutek je zavladala tišina. Takoj nato pa je izbruhnil vsesplošni direndaj. Nevidni krluharji so v grozi vreščali in cvilili in brezglavo tekali naokrog. Gregor je spustil še štiri mačke, preostalih pet pa je zadržal za naslednji napad. V pičlih nekaj minutah je v sobi zavladal tak pogrom, da sta se morala Gregor in Arnold hitro umakniti, saj je bilo tako, kot če bi stala sredi klavnice. Hrup jima je dobesedno paral živce.
"Mislim, da je čas za majčkeno proslavo," je spregovoril Arnold in odprl steklenico konjaka.
"No, ali ni še malce prezgodaj..." je skušal ugovarjati Gregor.
"Kje pa! Lahko sva čisto brez skrbi, saj mačkoni vedo, kaj morajo storiti. Sicer pa me spomni, da bom naročil še nekaj sto mačk."
"Prav, prav. Samo, kaj bo, če bodo krluharji zopet postali previdnejši?"
"V tem je tudi ves štos," se je zahehetal Arnold in natočil dva kozarčka konjaka. "Če bodo krluharji še naprej tako brezbrižni, jih bodo mačke pokončale kot za šalo. Če pa bodo postali previdnejši in se obnašali kot ves podganji rod, tako kot pred mutacijo, jih bova ugonobila z morganizatorjem."
Na to Gregor res ni imel kaj pripomniti. Krluharji so imeli na izbiro mačke ali pa morganizator. Naj bo tako ali drugače, agencija AAA AS naj bi tako iztrebila škodljivce v dobrem tednu, kar naj bi možakarjema prineslo tudi zajeten bonus.
"Dajva, nazdraviva mačkam," je predlagal Arnold.
"Na to se pije. Na mačke. Na zemeljski mačji rod," se je strinjal Gregor.
"Kateremu se tudi nevidna krluharska golazen ne more postaviti po robu."
"Naj bodo krluharji nevidni ali ne, mačke jih bodo požrle, pa pika," se je strinjal Gregor, medtem ko je poslušal čarobne zvoke klanja, ko so mačke ugonabljale škodljivce po vsej kmetiji.
***
Možakarja sta še kar nekajkrat nazdravila mačjemu rodu in odlikam tega zemeljskega plenilca. Nato sta izpila še slavnostno zdravico za planet Zemlja. Seveda se je nato spodobilo še to, da sta nazdravila vsem soncem zemeljskega tipa, s tem da sta šla kar po abecedi in začela z Abacom.
Zadnjo kapljo konjaka sta polokala že ko sta nazdravljala na Glostrejo, vendar sta imela srečo, da je imel serijan nabito polno vinsko klet. Tako sta se spravila nad tamkajšnja vina. Arnolda je zmanjkalo, ko je nazdravljal na Wanlix, Gregorju pa je uspelo, da se je obdržal pri zavesti vse do Xechie. Nato je tudi on položil roke pod glavo in trdno zaspal.
Ko sta naslednje jutro prišla k sebi sta imela takega mačka da ni bilo za povedat, neznosne bolečine v sklepih, pa še na bruhanje jima je šlo. Da bi bila zadeva še hujša pa je bil to edini maček, ki sta ga imela. Njunih mačk, sijajnih predstavnikov zemeljskega mačjega rodu, ni bilo nikjer.
Preiskala sta vso kmetijo, pregledala štale, prečesala travnike in polja in pogledala celo v zapuščen vodnjak. Bilo je, kot da so vse mačke izpuhtele v zrak. Pravzaprav nista našla niti ene same mačje dlake.
Vsepovsod naokrog pa se je kar trlo krluharjev, ki so varni v svojem plašču nevidnosti, veselo tekali sem ter tja.
"Pa tako dobro nama je šlo! Kaj misliš, pa menda ne, da so se krluharji spravili na mačke?" je ves iz sebe jadikoval Arnold.
"Kje pa! To bi bilo povsem v nasprotju z njihovo naravo. Celo to, da so jo mačke nekam pobrisale, bi bilo bolj verjetno," je menil Gregor.
"Pa še kaj! Ob vsej tej hrani, ki jo imajo tukaj. To bi bilo pa v popolnem nasprotju z njihovo naravo," je ugovarjal Arnold.
"Muc, muc, muc..." je Gregor še zadnjič poklical, vendar ni bilo nobenega odgovora. Nikakršnega mijavkanja ni bilo slišati. Vsepovsod okoli njiju pa so še naprej samovšečno cvilili krluharji, ki se niso bali prav ničesar.
"Odkriti morava, kaj se je pravzaprav zgodilo," je začel Arnold in stopil do kletk, kjer sta imela še preostalih pet mačk. "Še enkrat bova poskusila. Samo, da bova tokrat vpeljala kontrolni element."
Arnold je vzel eno od mačk iz kletke, ji nadel ovratnico z majhnimi zvončki, medtem ko je Gregor skrbno zaprl vsa vrata v stavbi.
***
Mačka se je spravila nad krluharje tako zagnano, da je v sobi kmalu zavladal pravi pekel.
"No, saj nama niti ne gre tako slabo" je glasno dejal Arnold, vendar ga je Gregor takoj utišal. "Bodi tiho in glej!"
Mačkon se je še nekaj časa preganjal za škodljivci, nato malo odremuckal, se napil vode in nadaljeval s pogromom. Tudi Arnolda je že skoraj zmanjkalo, Gregorja, ki je budno opazoval, kaj se dogaja, pa so vse bolj obhajale črne misli. Zavedal se je, da je mimo že več kot pol meseca in da se število krluharske zalege ni prav nič zmanjšalo. Kazalo je, da mačke sicer lahko ugonobijo škodljivce, vendar bi bilo vse skupaj predrago, če bi jih lovljenje krluharjev minilo že po nekaj urah. Začenjal se je spraševati, če se terierji nemara ne bi bolje obnesli... Ali pa bi to doletelo vsako plenilsko pasmo, ki...
Gregor je nenadoma zazijal od presenečenja. Še hip poprej je opazoval mačko, ki je imela še kako veliko opraviti s škodljivci, le malo zatem pa je videl samo še njeno ovratnico, ki je poplesovala po zraku kak meter nad tlemi, medtem ko so zvončki veselo cingljali. S komolcem je sunil Arnolda, ki je zastokal in se s težavo prebudil.
"Mačka je postala nevidna. Toda kako? Zakaj?" je ves iz sebe vzkliknil Arnold.
"Morda pa je kaj takega požrla," je razburjeno bleknil Gregor, ki je zmedeno opazoval ovratnico, ki je švigala sem ter tja po tleh.
"Saj je žrla samo krluharje."
Možakarja sta se spogledala, saj sta končno doumela za kaj gre.
"Krluharska nevidnost sploh ni mutacija. Saj sem ti to ves čas govoril. Če se lahko prenaša na tak način, potem to ne more biti mutacija in pika. Očitno je, da so tudi krluharji požrli nekaj, kar povzroča nevidnost," je pojasnjeval Gregor.
"Saj sem tudi sam predvideval nekaj takega," je prikimal Arnold. "V trenutku, ko mačka požre določeno število krluharjev, njeno telo doseže kritično maso snovi, ki povzroča nevidnost in zato preprosto izgine."
V sobi pa je še vedno vladal takšen direndaj, da je bilo več kot očitno, da mačka ni niti za hip prenehala pobijati krluharjev.
"Vse kaže, da so tudi ostale mačke še vedno tukaj. Toda, saj sem jih vendar klical. Zakaj se ne oglasijo?" je sam pri sebi premleval Gregor.
"Mačke so bile vedno muhaste," je strokovno pripomnil Arnold.
Medtem, ko je mačja ovratnica kot po čudežu švigala sem ter tja med krluharji, so zvončki veselo cingljali. Gregor se je zavedel, da je pravzaprav čisto vseeno, če so tudi mačke nevidne, saj je bilo očitno, da kljub vsemu opravljajo svoje delo. Toda medtem, ko je napeto opazoval ovratnico, so zvončki nenadoma nehali cingljati. Ovratnica je za hip obstala v zraku in nato preprosto izginila. Gregor je čisto iz sebe buljil na mesto, kjer je bil še malo prej nevidni maček. "To ni res. To ne more biti res," si je tiho ponavljal, čeprav se je še kako dobro zavedal, da se je zgodilo prav to. Nevidna mačka je izginila.
***
Čeprav se je čas vse bolj iztekal, sta možakarja vedela, da bosta morala zopet začeti vse od začetka in ugotoviti, kaj sploh povzroča nevidnost. Arnold se je zabubil v svoj provizorični laboratorij in začel testirati snovi, ki so se nahajale okrog kmetije. Ure in ure je buljil v mikroskop, tako da je imel oči že čisto rdeče, gledal je zmedeno in poskočil je že na najmanjši šum.
Medtem pa je Gregor nadaljeval mačje poskuse. Na sedmega mačka je pritrdil majhen radarski odbojnik in v ovratnico vgradil še radijski javljalnik. Zgodilo pa se je isto kot prej. Mačka je po nekaj urah uspešnega lova postala nevidna, še krajši čas plenila naprej in nato izginila. Pri tem celo radar ni bil za nobeno rabo, radijskega signala pa tudi ni bilo več mogoče zaznati.
Gregor je sklenil izpeljati še bolj nadzorovan poskus. V ločeni kletki je zaprl še osmo in deveto mačko in vsako posebej hranil z enakim številom krluharjev. Mački sta seveda postali nevidni. Takrat je nehal dajati hrano eni od mačk, medtem ko je drugo hranil še naprej. Slednja je izginila, medtem ko je bila prva sicer nevidna, vendar še vedno v kletki.
Le malo zatem se je Gregor hudo sporekel s serijanom, ki je zahteval, da njuna agencija odstopi od pogodbe in plača malenkostne penale, saj je hotel, da se njegovega problema loti kaka večja tvrdka.
Gregor je to sicer zavrnil, vendar se je nedolgo po tem razgovoru začel spraševati, če je naredil prav. Skrivnosti, ki jih je bilo pri Kolomoštrovem žegnu vse polno, so bile vse prej kot preproste in prav lahko bi prišlo do tega, da se njuna agencija ne bi nikoli dokopal do rešitve. Najprej nevidnost, potem pa še izginotja. Udarec za udarcem. Saj ni bilo skorajda ničesar, na čemer bi lahko zasnoval raziskave.
Gregor je vse to premleval po dolgem in po čez, ko je v sobo planil Arnold. Z bebavim nasmeškom in divjim pogledom v očeh.
"Glej! Glej!" je vzklikal in kazal svojemu partnerju prazno dlan.
"In kaj naj bi to bilo?" je Gregor končno spravil iz sebe.
"Skrivnost nevidnosti, vendar," se je zmagoslavno zahehetal Arnold.
"Toda, saj ničesar ne vidim," je previdno začel Gregor, ki se je začenjal spraševati, kako naj obvlada ponorelega partnerja.
"Saj tudi ni kaj videti. Skrivnost je nevidna," se je še naprej hehetal Arnold.
Gregor se je previdno umaknil nekaj korakov nazaj, tako da ga je od Arnolda ločevala miza. "Dobro si opravil, stara sablja. To, kar imaš v roki, bo prišlo še v zgodovino. Daj, povej no, kaj sploh imaš?" je pomirjujoče spregovoril.
"Teslo! Kaj se sliniš? " je bevsknil Arnold. "Na, potipaj! Res je sicer nevidno, vendar..."
Gregor je oprezno stegnil roko. Nevidna stvar na Arnoldovi dlani je po otipu še najbolj spominjala na skupek raskavih listov.
"Nevidna rastlina," je Gregor komaj spravil iz sebe.
"Tako je. In to je tudi vzrok vseh najinih problemov."
Arnold je ves ta čas pazljivo, vendar brez slehernega uspeha, analiziral najrazličnejše snovi, ki so se nahajale okoli kmetije. Dokler ni nekega dne, ko je brezvoljno stal pred hišo, ponovno zataval s pogledom na prazne travniške površine. Takrat se mu je posvetilo, da je na moč nenavadno, da so neporaščene zaplate razmaknjene v skorajda enakomernih presledkih. Zato je stopil tja, se sklonil in si pazljivo ogledal zemljišče. Ni bilo videti, da bi tam kaj rastlo, saj je na tistih mestih videl le povsem navadno zemljo in nič drugega. Nato je še z roko pretipal eno od neporaščenih mest in našel nevidno rastlino.
"Kolikor mi je uspelo odkriti, prav na vsakem, navidezno golem mestu, uspeva nepoznana, nevidna rastlina," je še naprej pojasnjeval Arnold.
"Toda od kje neki se je vzela?"
"Prav gotovo je prišla s sveta, o kateremu se človeštvu še sanja ne," je prepričano odvrnil Arnold. "Predpostavljam, da je prvotna, mikroskopska klica plula po vesolju, dokler je ni pritegnilo v atmosfersko orbito Serija. Tukaj, pri Kolomoštrovem žegnu, je padla na travnik, vzklila, vzcvetela in raztrosila semena. Zdaj pa imamo, kar imamo. Prav tako veva, da so krluharji nori na zelenjavo in da imajo sorazmerno dobro razvit vonj. Predvidevam, da je tale nova rastlina za njih prava poslastica."
"Toda saj je vendar nevidna."
"Takšna malenkost pa krluharjev res ne bi smela motiti. Nevidnost je za krluharsko golazen preveč filozofski pojem."
"Ali hočeš reči, da so se vsi krluharji nažrli tega nevidnega rastlinja?"
"Ne. Seveda ne. Vendar so imeli tisti, ki so se prehranjevali s to novo rastlinsko vrsto, veliko boljše možnosti za preživetje. Naravni sovražniki, kot so leteči krpeljni in krivogledne šobe, jih še opazili niso. Na novo, okusno hrano pa so se navadili tudi njihovi mladiči."
"Dobro. Nato so tukaj še mačke, ki so se spravile nad krluharje. Ko se je v njihovem organizmu nabralo dovolj snovi, ki povzroča nevidnost, so tudi mačke postale nevidne. Vse lepo in prav. Toda, zakaj so mačke izginile? Krluharji so vendar še vedno tukaj."
"Mislim, da je to očitno. Krluharji poleg nevidnega rastlinja uživajo še drugo hrano, mačke pa so žrle samo krluharje. V njihovih organizmih se je nakopičila prevelika količina snovi, ki povzroča nevidnost. Zato so izginile," je pojasnil Arnold.
"Za božjo voljo! Zakaj pa naj bi prevelika količina te snovi povzročala izginevanje? In kam naj bi mačke sploh izginile?"
"Kdo ve! Mogoče bova nekega dne našla odgovor tudi na to vprašanje. Zdaj pa naju čaka delo. Uničiti morava nevidno rastlinje in počakati, da se krluharjem s presnovo prečisti organizem. Potem bodo postali vidni in mačke se bodo lahko brez slehernih zadržkov ponovno spravile na delo."
"Lahko samo upava, da nama bo tokrat zares uspelo," je na vse to, še vedno nekoliko v dvomih, odvrnil Gregor.
***
Gregor in Arnold sta pograbila prenosne metalnike plamenov in se spravila na delo. Izkazalo se je, da je imela nevidnost tokrat izjemno nizko preživetneno vrednost, saj so bila neporaščena mesta še kako dobro vidna med bujno zaraščenim zelenjem na travnikih Kolomoštrovega žegna. Do večera sta vse nevidno rastlinje spremenila v prah in pepel.
Ko sta naslednje jutro pretipale gole travniške zaplate, sta vsa zmedena odkrila, da nevidno rastlinje raste še bolj bujno kot prej.
"Nobene vzroka za paniko ni. Očitno je, da so nova semena vzklila le malo pred tem, ko sva uničila rastje na površini. Tokrat ne bo zrastlo nič več," je zagotovil Arnold.
Partnerja sta nato ves dan uničevala nevidno rastje, za nameček pa sta požgala kar ves travnik. Tako za dobro mero. Zvečer je z vesoljsko ekspresno pošto prispela nova pošiljka zemeljskih mačk. Zaprla sta jih v kletke in čakala, da bodo krluharji izgubili nevidnost.
Zjutraj naslednjega dne sta ugotovila, da je na požganem travniku vse polno nevidnih rastlin, ki so še naprej rastle kot za stavo. Možakarja sta pripravila krizni sestanek.
"Tako nore ideje pa še ne!" se je razburjal Gregor.
"Nobene druge izbire nimava več," je vztrajal Arnold, vendar je Gregor samo trmasto zmajeval z glavo.
"Pa ti predlagaj, kaj naj storiva. No, ali imaš kakšno idejo?" je zanimalo Arnolda.
"Ne!"
"Do pogodbenega roka je samo še teden dni. Tako ali drugače bova ob del zaslužka. Če pa tegale posla ne bova zaključila, lahko kar zapreva štacuno," je vztrajal Arnold in položil na mizo posodo z nevidno zelenjavo. "Odkriti morava, kam so izginile mačke, ko so se prenajedle krluharjev," je še dodal.
"Kar se mene tiče so se lahko znašle na drugi strani lune," je bleknil Gregor, ki je živčno stopal sem ter tja.
"Saj tukaj sploh ni... je začel Arnold in mrko nadaljeval: "No, saj je čisto vseeno, kam so izginile. Tvegati morava pa pika."
"No, pa dajva. Kar začni," je zazehal Gregor.
"Kaj?"
"Začni vendar jesti!"
"Zakaj pa jaz?"
"Kdo pa drug? Jaz že ne bom jedel te svinjarije. Sicer pa je bila to tvoja ideja."
"Toda, to ne morem biti jaz. Saj sem raziskovalec. Biti moram tukaj in uh...preverjati podatke. Poleg tega pa sem alergičen na zelenjavo."
"Bom pa jaz tokrat preverjal podatke," se je ponudil Gregor.
"Toda saj se ti še sanja ne, kako to gre. Povrh tega moram obdelat še nekaj iztočnic, pa tudi zapiske imam vse zbrkljane. V glavi imam tudi nekaj možnih rešitev najinega problemčka, poleg tega pa izvajam še opraševalni test nevidnega rastlinja, tako da..."
"Saj se bom še zjokal. No, naj ti bo. Bom jaz. Samo vedi, da je tokrat čisto zares zadnjič," je utrujeno pristal Gregor.
"Tako bo, kot praviš. Na, prigrizni malo. Kar vzemi! Še malo. Kakšen je kaj okus?" je spraševal Gregor in Arnoldu molil pod nos skledo z nevidnim listjem.
"Zelenjava, kaj pa drugega?" je zamomljal Gregor in žvečil nevidno listje.
"Lahko ti zatrdim, da bodo učinki tegale listja zelo kratkotrajni, predvsem zaradi tvojega metabolizma in telesne teže. Menim, da se bo tvoje telo prečistilo že v nekaj urah in da se boš, potem ko boš izginil, ponovno pojavil tukaj že po nekaj trenutkih."
***
Gregor je nenadoma postal neviden. "No, kako se kaj počutiš?" je vprašal Arnold, ki je videl samo še prijateljevo obleko.
"Nič posebnega."
"No, daj, še malo prigrizni!"
Gregor je pojedel še nekaj listov in nato kar izginil. Z obleko vred."
"Gregor!" je zaskrbljeno poklical Arnold. "Gregor, ali si kje v bližini?" je spraševal.
Seveda ni nihče odgovoril.
"Kar izginil je. Pa niti sreče mu nisem zaželel," je še polglasno zamomljal.
Arnoldu ni preostalo nič drugega, kot da se je posvetil svojim bučkam in menzuricam. Naravnal je plamen in začel segrevati raztopine, ki jih je imel na peči. Kakšne četrt ure je delal najrazličnejše poskuse, nato pa je kar obstal in se začel ozirati po sobi.
"Saj ne, da bi Gregor srečo tudi potreboval. Saj vendar ne more biti v nevarnosti," je Arnold še kar naprej pleteničil sam pri sebi.
Nato je skuhal večerjo. Pospravil je polovico krožnika, ko je zastal s polno žlico v rokah. "Res bi mu moral zaželeti srečo," je prav tiho dejal.
Arnold je trdno sklenil, da se bo otresel črnih misli in vrgel se je na poskuse. Garal je celo noč in zjutraj popolnoma izčrpan dobesedno padel v posteljo. Popoldne, ko je na hitro nekaj malega pozajtrkoval, je nadaljeval z delom.
Minilo je že štiriindvajset ur, Gregorja pa ni bilo od nikoder.
Tisti večer je telefoniral serijan in Arnold ga je komaj prepričal, da je vse pod nadzorom. Da je samo še vprašanje časa, kdaj se bosta rešila krluharske nadloge.
Nato se je Arnold še enkrat poglobil v priročnik za iztrebljanje glodalcev, pregledal vso opremo, nastavil morganizator, se nekaj časa igral z zamislijo o novi pasti za krluharje, požgal nevidno rastlinje in ponovno zaspal.
Ko se je Arnold zbudil, se je zavedel, da je od Gregorjevega izginotja minilo že dvainsedemdeset ur. In da se njegov partner morda ne bo nikoli več vrnil.
"Gregor se je žrtvoval za znanost. Postavil mu bom spomenik," je slavnostno izjavil Arnold, vendar se mu tudi to nekako ni zdelo dovolj. Saj ne, da Gregor ni bil hraber, tega ni mogel nihče zanikati. Res pa je bilo tudi, da se v nenavadnih okoliščinah ni najboljše znašel. Preprosto povedano, ni bil najbolj prilagodljiv. Sicer pa mu še tako dobra prilagodljivost ne bi pomagala, če se je znašel v brezračnem prostoru. Ali pa na drugi strani lune. Zemeljske, seveda. "Sam bi moral pojesti tisto nevidno rastlinje," je prešinilo Arnolda.
Nenadoma je za seboj zaslišal hrup, vzkliknil je Gregorjevo ime in se bliskovito obrnil.
Vendar pred njim ni stal Gregor.
***
Tujec, ki se je pojavil pred Arnoldom je bil visok komaj kak meter, bil je tako prekrit z umazanijo, da je bilo mogoče le sem ter tja videti njegovo sivkasto oranžno kožo, bilo pa je tudi več kot očitno, da je imel več kot preveč okončin. Čez ramo je imel obešeno težko vrečo, na glavi koničast klobuk, kar pa je bilo malodane vse, kar je imel na sebi.
"Toda, saj ti vendar nisi Gregor," je Arnold, ki je bil tako zaprepaden, da sploh ni vedel, kaj naj stori, komaj spravil iz sebe.
"Jasno, da ne. Jaz sem Hem," je odvrnil tujec.
"Oh... Ali ste morda kaj videli mojega kolega? Ime mu je Richard Gregor. Malo je večji od mene. Pa tudi malo bolj suh...."
"Seveda sem ga videl. Mar se še ni vrnil?" je zanimalo Hema.
"Ne."
"Čudno. Upam, da ni šlo kaj narobe." Tujec je sedel in se začel brezbrižno praskati pod tremi pazduhami.
"Od kod si pa ti?" je le nekako spravil iz sebe Arnold, ki se mu je kar vrtelo v glavi.
"S planeta Oole, od kje pa drugje? Tam sadimo krompeso. Tukaj pa zraste," je pojasnjeval Hem.
"Počasi, počasi. Pojasni mi vendar, za kaj sploh gre," je Arnold prekinil tujca in se zavalil v naslanjač.
"Saj je čisto enostavno. Na Ooleju sadimo krompeso že odkar pomnimo. Dokler so sadike še majhne, izginejo in se čez nekaj tednov, ko dozorijo, ponovno pojavijo. Takrat poberemo pridelek."
"Ne tako hitro. Kje praviš, da je ta tvoj planet?"
"Gregor pravi, da je Ooole v paralelnem univerzumu, vendar se jaz ne spoznam na te stvari. Tvoj kolega se je pred kakima dvema mesecema pojavil na moji njivi in me naučil angleščino. Nato..."
"Pred dvema mesecema!" je kar poskočil Arnold. "To pomeni, da je na vašem planetu teče čas drugače kot tukaj. No, sicer pa nič ne de. Kar nadaljuj."
"Ali imaš kaj za prigriznit. Že tri dni nisem dal nič v usta. Nisem imel kaj," je potarnal Hem. Arnold mu je prinesel štruco kruha in kozarec marmelade in Hem je nadaljeval: "No, tiste dni so na severu celine začeli podeljevati nove zemeljske koncesije. Tudi sam sem vložil zahtevo za naselitev, zato sem prodal živino, kupil tri življenjske družice B-kategorije in se odpravil proti severu. Ko sem prišel tja, sem..."
"Počasi! Počasi, za božjo voljo! Saj to nima vendar nobene zveze z mano," je moledoval Arnold
"Daj vendar mir! Pripovedujem pač, kako je sploh prišlo do vsega tega," ga je zavrnil Hem, se z eno roko popraskal po desni rami, z drugima dvema rokama pa stlačil v usta velik kos kruha z marmelado. "No, ko sem prišel na svojo parcelo, sem takoj posadil krompeso. Vzcvetela je, izginila, ko pa se je ponovno pojavila, so jo neki škodljivci že popolnoma obgrizli. No, kmetijstvo je tvegan posel in težav je vedno več kot dovolj. Zato sem še enkrat posadil krompeso, vendar je bil naslednji pridelek še slabši od prvega. Bil sem besen kot le kaj. Kmetje smo res zarukani, vendar smo trmoglave sorte. Še naprej sem sadil krompeso, pridelka pa ni bilo niti za ped. Bil sem že na tem, da vržem puško v gražolo in se vrnem v civilizacijo, ko se je prikazal vaš kolega..."
"Ali lahko ponovim? Tako, da bom videl, če sploh razumem, za kaj gre. Tvoj planet Oole je v paralelnem univerzumu. Tam sadite kompreso, ki raste v dveh univerzumih, saj lahko le tako popolnoma dozori," je skušal Arnold povzeti vse skupaj.
"Tako nekako. No, vsaj Gregor je rekel, da je tako."
"Ali ni tak način pridelovanja poljščin precej nenavaden?"
"To je naša stvar," je vzvišeno odvrnil Hem in se počohal po vseh štirih kolenih. "Sicer pa je Gregor povedal, da krompesa običajno zraste na neobljudenih kotičkih svetov v vašem univerzumu. Tokrat, ko sem jo posadil na svoji novi parceli, pa je pognala na vajini kmetiji."
"Aha!" je vzkliknil Arnold.
"Aha? Te besede me pa Gregor ni naučil. Sicer pa mi je veliko pomagal. Pojasnil mi je tudi, da mi ni treba opustiti kmetovanja, samo krompeso bi moral saditi na kakšni drugi njivi. Prav tako mi je zagotovil, da med obema svetovoma ni neposredne prostorske korelacijske povezave, pa karkoli je že hotel povedati s tem. Sicer pa sem prinesel plačilo za posel, ki sva ga sklenila," je še dodal Hem in spustil težko vrečo na tla. Glasno je zažvenketalo in Arnold je odvezal vrečo in poškilil vanjo.
V vreči je bilo vse polno rumenkastih kovinskih palic, ki so še kako spominjale na zlate bančne ingote. V tistem trenutku je pozvonil telefon in Arnold je dvignil slušalko.
"Živjo, Gregor tukaj. Ali je Hem že prišel?"
"Ja..."
"Saj ti je vse razložil, kajne? Tisto o paralelnih univerzumih in o tem, kako pri njem gojijo krompeso," je zanimalo Gregorja.
"Mislim, da razumem, za kaj gre. Samo..."
"Dobro me poslušaj," je nadaljeval Gregor. "Saj se spomniš, kako je hitro je znova zrastla krompesa, pa čeprav sva jo požgala. Zato pač, ker na njegovem svetu teče čas veliko počasneje. Zdaj je tega konec. Hem bo sadil krompeso na drugi njivi. Ko bova naslednjič uničila to nevidno zelenjavo, se ne bo več pojavila. Počakati morava samo še kak teden, nato pa bova spustila mačke in vključila morganizator."
Arnold je zatisnil oči. Gregor je imel dva meseca, da je poštudiral, za kaj gre. Njemu pa se je vse dogajalo nekam prehitro.
"Kaj bo pa s Hemom?" je končno le vprašal Arnold.
"Hem bo pojedel malo krompese in odšel domov, kaj pa drugega? Morala sva stradati, da sva jo spravila iz organizma. Drugače se ne bi mogla vrniti."
"Dobro, dobro. Samo trenutek, premišljujem...Ej, kje pa sploh si?" se je nenadoma domislil Arnold.
"Saj veš, da med paralelnimi svetovi ni neposredne prostorske povezave," se je zahehetal Gregor. "Takrat, ko se mi je dokončno prečistilo telo, sem stal na samem robu njive. Znašel sem se na planetu Thule."
"Toda, saj si vendar čisto na drugem koncu galaksije," je osupnil Arnold.
"Vem, vem. Kaj čem? Dobiva se na Zemlji. V službi. Rajši glej, da ne boš pozabil zlatih palic," je še rekel Gregor in odložil slušalko. Medtem pa je izginil tudi Hem.
Šele takrat se je Arnoldu posvetilo, da Gregorja ni vprašal niti tega, kakšen posel je sklenil s Hemom. Za katerega mu je oolejanec plačal kar z zlatom.
***
Tako je Arnold šele kasneje, ko sta z Gregorjem sedela v pisarni svoje agencije za medplanetarno dekontaminacijo AAA As, izvedel za kakšen posel je sploh šlo. Delo na planetu Serij, na kmetiji Pri Kolomoštrovem žegnu, je bilo opravljeno. Krluharji so zaradi pomanjkanja krompese izgubili nevidnost, tako da so bili lahek plen tako za mačke kot za morganizator. Tako sta izpolnila obveznosti iz pogodbe, vendar sta se morala odpovedati delu dobička, ker sta za štirinajst dni prekoračila pogodbeni rok. Za vse to se nista kaj dosti sekirala, saj sta s prodajo zlata več kot nadoknadila izgubo.
"Veš, na Hemovih njivah je bilo vse polno najinih mačk, ki so mu plašile živino. Polovila sva jih, jih prodala mestnemu živalskemu vrtu in si razdelila dobiček. Tamkajšnji prebivalci še nikoli niso videli kaj podobnega," je Gregor pojasnil Arnoldu.
"No, kot kaže, je šlo vse kot po maslu," je zamišljeno pripomnil Arnold in se odsotno počohal po vratu.
"Prav gotovo," je odvrnil Gregor, ki se je medtem divje praskal po ramenu. Arnold ga je nekaj časa opazoval, ko je nenadoma začutil, da ga je nekaj pičilo na stegno. Pa pod pazduho. In na prsa. Vsepovsod ga je srbelo kot za stavo. "Ma, hudirja! Kaj pa je zdaj to?" je končno le izdavil.
"Veš, Hem ni kaj preveč pazil na osebno higieno. Pa tudi Oole je precej zanemarjen planet," je skušal pojasniti Gregor.
"Povej že vendar, za kaj gre," je še enkrat vprašal Arnold, ki se je medtem začel divje praskati po stegnu.
"No, bojim se, da sva staknila uši," je odvrnil Gregor, ki se je z desnico praskal po trebuhu. “Nevidne uši, jasno. Kaj pa drugega?" je še dodal.
prevedel Žiga Leskovšek
"Moja kmetija! Moja prečudovita kmetija! Najlepši kotiček na svetu. Kaj na svetu! V vsej galaksiji... Zdaj pa je vse skupaj samo še zguba in polomija," je ves iz sebe jadikoval serijan. Imel je skoraj dva metra in pol, bil je temno modre polti, iz solznic na njegovem vratu pa so polzele krokodilje solze in močile drago srajco. Tujec je že vsaj kake četrt ure nerazumljivo momljal o svoji uničeni kmetiji.
"Pomirite se, gospod! Agencija za medplanetarno dekontaminacijo AAA As bo razrešila vse vaše probleme." se je oglasil Richard Gregor, ki je ves živčen, zravnano sedel za starinsko, orehovo mizo.
"Ali bi nam končno povedali, kaj vas sploh tare?" se je oglasil še Arnold.
"Moja kmetija, vendar. Mojo prečudovito kmetijo na Seriju čaka popolno uničenje. To me tare, kaj pa drugega," je še kar naprej jadikoval serijan, ki so ga pretresala silna čustva. Z velikanskim robcem si je brisal solznice in proseče zrl v uslužbenca medplanetarne agencije .
"To, da je nekaj narobe z vašo kmetijo nama je jasno kot beli dan. Toda za kaj vendar gre?" je vprašal Gregor.
"Moja kmetija leži v Grenkem dolu. Na planetu Serij. Posejal sem osemsto prežnjev plodne zemlje. S semeni gražole, guč, koržev in slamote. V kakem mesecu, ko bo vzklilo, pa bodo krluharji vse požrli. Vse bo šlo k vragu. Z mano je konec," je momljal serijan, ki se je s skrajnim naporom le nekoliko pomiril.
"Krluharji?" je vprašujoče ponovil Arnold.
"Vi bi jim verjetno rekli podgane. Vrsta Alphyx Drex. . Letos te golazni kar mrgoli. Na moji kmetiji jih je vse polno. Storil sem že vse, kar je bilo v moji moči, vendar se razmnožujejo hitreje, kot jih lahko pobijam. Gospoda, če mi bo uspelo spraviti pridelek pod streho, bom imel precej pod palcem. Če mi bosta pomagala, vama bom dobro plačal," je obljubljal serijan in si z robcem hitro obrisal solznice, ki so se navlažile že ob sami misli na male pošasti.
"Prepričan sem, da vam lahko pomagamo. Seveda pa moramo najprej raziskati, za kaj gre. Vedeti moramo v kaj se spuščamo," je pojasnil Gregor.
"To so mi rekli tudi pri drugih agencijah, vendar za to ni več časa," je zagrenjeno pripomnil serijan. Vse svoje prihranke sem vložil v semena. V nekaj tednih bodo vzkalila in takrat bodo krluharji vse požrli. Najti moramo način, da jih ugonobimo, še predno bodo semena vzkalila."
***
Na Gregorjevem podolgovatem, koščenem obrazu se je zarisala nejevolja. Bil je operativec, tiste stare sorte, in takšen brezglavi posel mu ni bil prav nič po volji. Prav zaradi Arnoldove zaletavosti je agencija AAA As neštetokrat podpisala pogodbe pod malodane nemogočimi pogoji. Gregorju je šlo to že hudo na jetra, vendar pa se je tudi zavedal, da ne moreta biti pretirano izbirčna, saj je bila njuna agencija ves čas tako na psu, da sta imela komaj za kruh. Naj bo tako ali drugače, vsem težavam navkljub sta se še vedno izvlekla. Zadnje čase sta bila celo malce v plusu, tako da res ni hotel vsega zamočiti z najnovejšim poslom. Še posebno pa je bil zaskrbljen, ker so se njegovemu partnerju oči tako nenavadno svetlikale. Sicer pa je bil tujec videti dokaj pošten. A kaj, ko človek ni nikoli dovolj pameten. Kolikor se je Gregorju sanjalo, bi imeli krluharji lahko tudi po sto kil, več kot dva metra, oboroženi pa bi bili lahko cello z laserskim orožjem. Na agenciji za meplanetarno dekontaminacijo so se včasih dogajale tudi še bolj nenavadne stvari.
"Ali ste imeli s krluharji že kdaj težave?" je zanimalo Gregorja.
"Seveda. Vendar z njimi nikoli nisem imel več dela kot z letečimi kročeradi, podguši ali z glinofilno bramosporo. Do sedaj sem krluharje še vedno ugnal kot za šalo."
"Zakaj pa so se zdaj tako razmnožili?"
"Kdo bi vedel? No, ali hočete posel, ali ne?" je neučakano odbrusil tujec.
"Prav gotovo. Začeli bomo kar s..." se je oglasil Arnold.
"S partnerjem se morava najprej posvetovati," se je vmešal Gregor, zgrabil Arnolda za komolec in ga zvlekel v hodnik.
Arnold je bil majhen, debelušen možakar, ki se je nenehno za nekaj navduševal. Čeprav je bil kemik, pa ga je zanimalo še vse kaj drugega. Z vseh vetrov si je nagrmadil na kupe najrazličnejših informacij, ki jih je nastrgal iz tehničnih revij, ki so prihajale na agencijo. To znanje je bilo večji del neuporabno, saj ni imelo malodane nobene praktične vrednosti. Kaj pa je koga zanimalo, če so domorodci na Denebu X iskali učinkovit način rasnega samomora ali zakaj so se na svetovih Drei razvile samo krilate življenjske oblike?
No, ampak, če je kogarkoli zanimalo kaj tako prismuknjenega, je bil pač Arnold tisti, ki je lahko postregel s takšnimi podatki.
"Rad bi vedel, kaj naju čaka. Kašna živalska vrsta pa sploh je Alphyx Drex?" je zanimalo Gregorja.
“So nekoliko manjši od zemeljskih podgan in bolj plašni. Prehranjujejo se z semeni, travo in mehkim lesom. Skratka, nič posebnega," se je kot iz topa oglasil Arnold.
"Hmmm. In kaj bo, če bova naletela na deset milijonov takšnih stvorov?"
"Tudi prav."
"Nehaj se zezat."
"Saj sem čisto resen. Če bi serijan hotel, da uničiva vse krluharje, vse do zadnjega, me posel ne bi zanimal. Prav lahko bi se zgodilo, da bi preživela preostanek življenja v lovu na zadnjih pet ali šest primerkov. Očitno pa gre samo za ponovno vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izbruhom epidemije. V tem ne vidim nobenega problema in tako bova tudi zapisala v pogodbi."
Gregor je prikimal. Kljub vsemu je njegov partner občasno pokazal, da ima smisel za posel. In kanček zdrave pameti. No, sicer res bolj občasno...
"Pa nama bo uspelo, da opraviva delo v dogovorjenem roku?"
"Prav gotovo. Na voljo imava več kot dovolj sodobnih metod za iztrebljanje glodalcev. Zelo pripravno je morganiziranje, eden boljših pa je tudi Tournierjev sistem. Te krluharske stvore bova iztrebila v parih dneh."
"V redu. V pogodbi bova tudi navedla, da imava opravka samo z vrsto Alphyx Drex. Tako bova vsaj vedela, na čem sva," je še pripomnil Gregor.
"Natanko tako," se je strinjal Arnold.
Možakarja sta se vrnila v pisarno in kar takoj sestavila pogodbo, ki je določala, da mora agencija AAA As v enem mesecu poskrbeti za iztrebitev krluharjev na tujčevi kmetiji. V primeru, če bi z delom zaključila pred rokom, bi za vsak dan dobila posebno premijo, v primeru zamude pa bi morala plačati penale.
"Dokler ne bosta opravila, bom šel kar na dopust. Mislita, da vama bo uspelo rešiti mojo letino?" je še vprašal tujec.
"Naj vas to sploh ne skrbi. Imava morganizator, v skrajnem primeru pa še vedno lahko uporabiva Tournierjev sistem. Oba načina iztrebljevanja sta izjemno učinkovita."
"Vem, vem. Preizkusil sem že obe metodi, vendar ni bilo nobenega učinka. Hja, verjetno sem ga kje polomil. No, gospoda, želim vama lep dan in predvsem veliko sreče," je še dejal serijan in odkorakal skozi vrata, medtem ko sta Gregor in Arnold samo še debelo gledala za njim.
***
Naslednji dan sta Gregor in Arnold natovorila na ladjo celo grmado priročnikov za iztrebljevanje, na kupe strupov, pasti in najrazličnejših tehničnih napravic, s katerimi sta nameravala zagreniti življenje glodalskemu rodu in nato poletela proti planetu Serij.
Po štirih nezanimivih dnevih, ki so se vlekli kot ponedeljek, sta pred seboj končno uzrla svetlo zelen planet. Začela sta se spuščati proti površju in sledila obalnemu pasu, dokler nista dosegla Grenkega dola, še zadnjič preverila koordinat in pristala.
Pri Kolomoštrovem žegnu , kot se je imenovala tujčeva kmetija, je bil prav luštno. Polja so bila sveže preorana in travniki pokošeni. Starodavna, črnikava drevesa so se mogočno dvigovala proti večernemu nebu in mesečina je medlo obsevala vodni rezervoar, da se je svetlikal v temni, prosojni modrini.
Vsepovsod pa so bile vidne sledi zanemarjenosti in opustošenja, ki ga je povzročila krluharska golazen. Škodljivci so do korenin ogulili cele travne zaplate in tako obgrizli nekatera drevesa, da so se že začenjala sušiti. Sledovi zob so bili vidni tudi v notranjosti lesenega poslopja. Na stenah, pohištvu in celo na podpornih tramovih.
"Ni kaj, težav mu res ne manjka," se je oglasil Arnold.
"Midva sta tista, ki jima ne manjka težav," ga je popravil Gregor.
Medtem, ko sta pazljivo pregledovala stanovanjsko stavbo, ju je ves čas spremljalo cviljenje krluharjev. Stopila sta v dnevno sobo in slišala, kako je nadležna glazen švigala sem ter tja, vendar jima ni uspelo, da bi škodljivce tudi videla, saj so se prej porazgubili po svojih luknjah.
Bilo je že prepozno, da bi se spravila k delu, zato sta nastavila le nekaj pasti, da bi odkrila, katera je najbolj učinkovita. Nato sta namestila spalni vreči in se spravila spat.
Arnolda ni moglo zbuditi prav nič, Gregor pa malodane ni zatisnil očesa. Poslušal je, kako so bataljoni in regimenti krluharjev švigali po tleh, se zaletavali v mize, grizljali vrata in praskali po stenah. Ravno ko je bil na tem, da končno zaspi, je trojica pustolovsko navdahnjenih škodljivcev splezala na njegov trebuh. Gregor jih je sunil stran, se zavlekel še globje v vrečo in se za nekaj ur pogreznil v še kako potreben spanec.
Zjutraj sta možakarja pregledala pasti, vendar so bile vse prazne. Naslednjih nekaj ur sta porabila za pretovarjanje velikanskih delov morganizatorja z raketnega plovila, jih sestavljala in nastavljala prenosne sprožilce in vabe. Medtem, ko je Arnold dokončno uravnaval morganizator, je Gregor iztovoril še aparature za Tournierjev sistem in okoli kmetije napeljal varovalno žično ograjo. Nato sta možakarja vse skupaj vključila, se zavalila v naslanjače in čakala, da se bo začel pokol.
Napočilo je poldne in majhno, vroče sonce je neusmiljeno pripekalo. Medtem je morganizator vztrajno brnel in šklepetal, iz žične ograde Tournierjevega sistema pa se je včasih modrikasto zableščalo.
Zgodilo pa se ni čisto nič drugega.
Medtem, ko so se ure vlekle in vlekle je Arnold prebral vse priročnike o iztrebljevanju glodalcev. Gregor je od nekod izvlekel šop oguljenih kart in zlovoljno igral pasjanso. Ves ta čas pa so aparature neutrudno ropotale in šklopotale prav tako, kot je zagotavljal njihov proizvajalec. In med drugim porabile toliko elektrike, da bi bilo mogoče z njo razsvetljevati manjše mesto.
Ne da bi pri tem ujele enega samega škodljivca.
Zvečer je bilo že povsem jasno, da iz vsega tega ne bo nič. Krluharji se niso zmenili niti za morganizator niti za varovalno ograjo. Sicer pa je bil že skrajni čas za večerjo in resen posvet.
***
"Le kako je mogoče, da jim nič ne more do živega?" se je spraševal Gregor, ki se je s samoogrevalno pločevinko sesekljane močetine, ves zmeden, zaskrbljeno presedal na kuhinjskem stolu.
"Za mutacijo gre, kaj pa drugega?" se je oglasil Arnold.
"Ja, čisto mogoče. Povišan inteligenčni kvocient, večja prilagodljivost..." Gregor je brezvoljno zmetal vase preostanke močetine, medtem pa se je po kuhinji še kar naprej slišal topot drobnih nožic. Vendar pa možakarja nista opazila niti enega same zverinice, saj so se krluharji spretno poskrili v luknje.
"Prav gotovo imava opravka z mutanti. Pa še bistri so kot hudič. V najino dobro bi bilo, če čim hitreje ujameva vsaj en primerek. Da bova končno videla, na čem sva," se je strinjal Arnold in odvil zavitek z jabolčno pito.
Vendar pa je bilo to lažje rečeno kot storjeno. Krluharji se še zmenili niso za pasti, vabe, zanke in zastrupljene priboljške.
"Saj to je vendar popolnoma nemogoče," je ob polnoči izdavil Arnold, ki je imel že vsega dovolj. Gregor je na to samo odsotno prikimal in še nekaj malega popravil na novi kovinski pasti, ki jo je že skorajda dokončal. Velikanska past je imela spredaj in zadaj dve vabeči odprtini in če bi bil kak krluhar dovolj trapast in stopil noter, bi se loputi, s pomočjo fotocelice, bliskovito zaprli na obeh straneh.
"No, zdaj bova pa videla, kaj bo," je menil Gregor, pustil past v kuhinji in skupaj z Arnoldom odšel v dnevno sobo.
Bilo je pol treh zjutraj, ko sta zaslišala, da sta se loputi s treskom zaprli. Možakarja sta na vrat na nos sta pohitela v kuhinjo in v škatli zaslišala brezglavo tekanje in cviljenje. Gregor je prižgal luč in postavil past pokonci. Čeprav je vedel, da nobena podgana ne more splezati po tako gladkih stenah, je s skrajno previdnostjo odprl loputo. Milimiter po milimeter. Medtem se je iz pasti slišalo vse bolj in bolj predirljivo cviljenje. Možakarja, ki sta malodane pričakovala, da bosta zagledala krluharja v polni bojni opravi, kako maha z belo zastavo, sta se radovedno zazrla v notranjost. Vendar pa nista videla ničesar.
Past je bila prazna.
"Saj pošast vendar ni mogla uiti," je ves iz sebe vzkliknil Arnold.
"Pa tudi sten ni mogla preglodati. Slišiš?"
Znotraj pasti je še vedno nekaj cvililo. Slišati pa je bilo tudi divje praskanje, kot če bi se kakšna podgana skušala povzpeti po kovinskih stenah.
Gregor je stegnil roko v notranjost in začel previdno tipavati naokrog. "Auu," je nenadoma zajavkal in hitro izvlekel roko. Na njej sta bili dve majhni ranici od drobcenih zobk.
Iz prazne pasti pa se je zaslišalo še bolj predirljivo cviljenje.
"Kaže, da sva ujela nevidno podgano," je končno ves iz sebe izdavil Gregor.
***
Serijan je preživljal počitnice v motelu LuXor v meglici Catakinny. Minila sta skoraj dve uri, predno se je končno oglasil na telefon.
"Niti črhnili niste o tem, da so krluharji nevidni!" je ves iz sebe zavpil Gregor.
"Kaj res? Uh, kako sem pozabljiv. No, in kaj potem?" je vprašal tujec.
"Kako... kaj potem? To je pomeni razdrtje pogodbe, kaj pa drugega," je na ves glas kričal Gregor.
"Moj odvetnik, ki zgolj po čistem naključju preživlja počitnice z menoj, pravi da se s pravnega vidika, nevidnost pri živalskih vrstah uvršča pod naravno zaščitno mimikrijo in da je zaradi tega ni treba posebej izpostavljati kot posebno tvegano okoliščino. Sicer pa, pravno gledano, sodišča sploh ne upoštevajo stanja nevidnosti, saj je nevidne osebke vedno mogoče zaznati tudi na številne druge načine. Pravo označuje stanje nevidnosti kot relativno motnost, kar pa ne predstavlja dopustne motenjske klavzule pri iztrebljevalskih pogodbah."
Gregor je za trenutek kar onemel, serijan pa je mirno nadaljeval: "Razumeti morate, da smo kmetje navadne uboge pare in da se moramo nekako zaščititi. Sicer pa vam popolnoma zaupam in sem trdno prepričan, da bosta uspešno razrešila vse težave. Lep pozdrav!"
"Malora, saj je zaščiten kot kočevski medved. Če nama uspe iztrebiti to nevidno krluharsko golazen, bo profitiral kot le kaj. Če pa nama spodleti, bo obogatel na penalih," je zlovoljno priznal Arnold, ko je odložil slušalko.
"Nevidnost gor ali dol, morganiziranje bi moralo delovati," je ugovarjal Gregor.
"Hja, moralo bi že. Vendar ne deluje," je Arnold opozoril na neizpodbitno dejstvo.
"Saj vem. Samo zakaj? In zakaj ne delujejo pasti? Pa Tournierjev sistem?"
"Zato ker so ti krluharski stvori nevidni."
"Daj no! Saj to vendar nima nobenega smisla. To so še vedno navadne podgane. Vohajo kot podgane. Slišijo kot podgane. Mislijo kot... Pravzaprav... Ali še vedno mislijo kot navadne podgane?"
"No, če jemljemo nevidnost kot mutacijo, potem ni izključeno, da so se jim donekle spremenila tudi čutila, s katerimi zaznavajo okolje," je menil Arnold.
"Vse lepše in lepše. Če so se ob takšni mutaciji spremenile njihove čutne zaznave, potem bi morala temu prilagoditi tudi sistem spodbud, na katerih delujejo najine aparature, mar ne? Pravzaprav morava zdaj samo še ugotoviti v čem se tile mutanti sploh razlikujejo od navadnih krluharjev?" je razmišljal Gregor in pri tem kot za stavo gubal čelo.
"Poleg tega, da so seveda nevidni, kajne?" je pikro pripomnil Arnold.
***
Seveda pa naša vrla iztrebljevalca nista mogla mimo vprašanja, na kakšen način testirati čutne organe nevidnih škodljivcev. Zato je Gregor začel sestavljati blodnjak iz tujčevega stilskega pohištva. Tisti hip, ko bi se nevidni krluhar dotaknil kakšnega pohištvenega dela, bi se stena blodnjaka razsvetlila in tako kazala pot, po kateri se je škodljivec premikal.
Arnold se je spravil nad barvila in pigmente in skratka iskal nekaj, s čimer bi krluharjem lahko odvzel nevidnost. Odkril je neko izredno močno barvilo, ki pa je delovalo le kratek čas. Tako se je nenadoma, kot po čarovniji, pred njim pojavil krluhar, lenobno pomežiknil, zavihal smrček in se nato zazrl vanj s takšno ledeno brezbrižnostjo, da je možakarju skorajda zastal dih. Škodljivec se je nato brez trohice strahu malomarno obrnil, pokazal zadnjo plat in medtem, ko je njegov neverjetno hitri metabolizem malodane v trenutnu izničil učinke barvila, preprosto izginil.
Medtem je Gregor ujel deset krluharjev in jih postavil v blodnjak. Škodljivci pa niso pokazali nikakršne volje do sodelovanja, saj se večina ni hotela niti ganiti z mesta. Omalovažujoče so povonjali hrano, ki je bila v blodnjaku, jo malo prebrkljali, vendar se nato zanjo niso več niti zmenili. Gregor jih je skušal spodbuditi z majhnimi električnimi šoki, vendar je dosegel le to, da so se prestopili za kak centimeter ali dva.
Kljub vsemu pa sta možakarja le ugotovila, zakaj tako morganiziranje kot tournierjev sistem ne delujeta na nevidno golazen. Tako kot vse aparature, ki so bile programirane za iztrebljanje večjega števila škodljivcev, sta bila tudi ta dva sistema zasnovana na povprečnih vedenjskih vzorcih krluharjev, ki niso imeli kakšnih posebnih lastnosti. Takšnih običajnih škodljivcev ni bilo težko bodisi ukaniti ali prestrašiti z raznimi stimulativni postopki, ki so temeljili na njihovi prehrani ali ustrahovanju. Iztrebljevalni sistemi so bili pač naravnani na neko splošno lastnost celotnega rodu škodljivcev. Težave so nastopile šele takrat, kadar ta splošna lastnost ni več zajemala dovolj visokega odstotka vseh škodljivcev. S tem, ko je pri krluharjih prišlo do mutacije, pa so se spremenile tudi nekatere splošne lastnosti tega rodu. Krluharji so se namreč prilagodili nevidnosti.
In tako nevidnega krluharskega rodu pravzaprav nič ni več moglo prestrašiti, saj so se zavedli, da jih nihče ne preganja. Lahko so se hranili vsepovsod in kadarkoli, saj se jim sploh ni bilo treba skrivati. Tako so bili vsi, brez sleherne izjeme, dobro hranjeni in se jim ni niti najmanj dalo raziskovati čarobnih svetov vonja, oblik in zvoka.
Seveda bi bilo mogoče nekoliko prirediti tako morganizator kot tournierjev sistem iztrebljevanja. Tako, da bi tudi uničeval krluharje. Vendar samo tiste, ki se niso prilagodili nevidnosti. Nekaj nepovprečnih primerkov. To pa bi samo pripomoglo temu, da bi se velika večina škodljivcev še bolj prilagodila tej mutaciji.
Pojavilo pa se je še vprašanje, kaj se je zgodilo z naravnimi sovražniki krluharjev. Skratka z naravo, ki je vseskozi vzdrževala ekološko ravnotežje v Grenkem dolu. V želji, da bi odkrila, kaj se je sploh zgodilo, sta Gregor in Arnold, ki sta bila že čisto iz sebe, na hitro proučila okoliški živalski svet. In tako počasi, košček za koščkom ugotovila, kaj se je sploh zgodilo.
Krluharji so imeli kar nekaj naravnih sovražnikov: leteče krpeljne, drevesne spunke, krivogledne šobe in resaste podlisičnjake. Vendar pa ti stvori niso premogli niti trohice domišljije in se niso znašli v spremenjenih okoliščinah. Predvsem so se preveč zanašali na vid, čeprav so imeli dobro razvit tudi voh. Krluharji so sicer oddajali močan vonj, vendar pa je njihove sovražnike povsem zmedlo, ker jih niso mogli videti. Tako se plenilci za krluharje niso več niti zmenili in so se začeli žreti kar med seboj.
Ves ta čas pa je število krluharjev naraščalo in naraščalo...
Medtem pa agencija AAA AS ni odkrila prav ničesar, da bi iztrebila to škodljivo golazen.
***
"Vsega skupaj sva se lotila na napačnem koncu," spregovoril Gregor, ko je minil še en jalov teden. "Najprej morava odkriti, zakaj so krluharji postali nevidni. Potem bova tudi vedela, kako se jih lotiti."
"Za mutacijo gre," je dogmatsko vztrajal Arnold.
"Ne verjamem pa pika. Do sedaj še nobena živalska vrsta ni postala nevidna zaradi mutacije. Zakaj naj bi bili krluharji izjema?"
Arnold je skomignil z rameni. "Pomisli na kameleone. Pa insekte, ki so takšni kot drevesne vejice. Nekateri so celo podobni listom. So ribe, ki tako spominjajo na morsko dno, da bi človek pomislil..."
"Ja, ja. Samo, da je to mimikrija. Nevidnost pa..." ga je nepotrpežljivo zavrnil Gregor.
"Nekatere vrste meduz so tako prozorne, da so malodane nevidne. Kolibri frfota tako hitro, da ga skorajda ni moč opaziti s prostim očesom. Rovka se tako dobro skriva, da jo le redkokdo opazi. Vse to vodi k nevidnosti," je še kar naprej trdovratno pleteničil Arnold.
"Smešno, da bolj ne more biti. Narava je sicer obdarila živali po svojih najboljših močeh, nikoli pa ni šla tako daleč, da bi imela kakšna vrsta popolno prevlado."
"Zdaj pa postajaš že pravi teleolog. Smotrnež na kvadrat. Pa menda ne misliš, da je imela narava v načrtih nekakšen vsesplošen cilj? Kot vrtnar v svojem vrtičku? Zagotavljam ti, da je vse skupaj zgolj naključen, povprečen proces. Kar se nevidnosti tiče, pa slepa sreča. Jasno, da prevladuje povprečnost, sem ter tja pa pač prihaja do skrajnosti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do mutacije z nevidnostjo."
"Zdaj pa ti težiš s teleologijo. Saj mi hočeš dopovedati, da je končni cilj mimikrije nevidnost."
"Saj tudi je. Pomisli vendar..."
"Dovolj imam tega. Saj niti tega ne vem natančno, kaj sploh je teleologija. Vem pa, da sva tukaj deset dni, da sva ujela kakih petdeset podgan, okoli naju pa se gnetejo celi bataljoni. Nič ne deluje. Kaj bova sploh storila?" je brezvoljno pripomnil Gregor.
Možakarja sta obsedela v tišini in poslušala vreščanje letečega krpeljna, ki je nizko preletaval bližnja polja. "Če bi imeli ti stvori vsaj malo domišljije," je žalostno zamrmral Arnold.
"Se pač zanašajo samo na oči. Če bi..." je odvrnil Gregor, v hipu premolknil in se brez besed zastrmel v partnerja. Arnold je nekaj trenutkov zmedeno gledal, nato pa se je posvetilo tudi njemu.
"Seveda! Kaj pa drugega!" je vzkliknil, medtem ko je Gregor dobesedno planil k telefonu in poklical medgalaktično ekspresno dostavno službo. "Halo, halo. Dobro poslušajte. Tole je ekspresno naročilo," je začel.
***
Medgalaktična ekspresna dostavna služba je prekosila samo sebe. V pičlih dveh dnevih se je na oguljeni livadici tik pred Kolomoštrovim žegnom pojavilo deset majhnih škatel. Gregor in Arnold sta prenesla škatle na kmetijo in ko sta odprla eno od njih, je iz nje ponosno stopila velikanska, vitka mačka z rumenkastimi očmi. Bila je z Zemlje, vendar pa so s križanjem z neko pasmo z ozvezdja Lire še izboljšali njen lovski nagon. Mačka je nekaj trenutkov otožno strmela v možakarja in ovohavala zrak.
"Ne upajva preveč. Vprašanje je, če se lahko navadna mačka sploh znajde v tako nenavadnem položaju,"je Gregor šepnil Arnoldu, ko je mačka stopila na tla.
"Pssst. Tiho bodi! Ne moti je," je odvrnil Arnold.
Mačka je obstala, nagibala glavo sem ter tja in poslušala, kako je na stotine nevidnih krluharjev omalovažujoče pohajkovalo poleg nje. Kar naprej je mežikala in vihala smrček.
"Mačkonu vse skupaj ni prav nič všeč," je zašepetal Gregor.
"Komu pa je?" je čisto potiho odvrnil Gregor.
Mačka je previdno stopila naprej, dvignila tačko in jo ponovno spustila.
"Kaže, da se najinemu mačkonu še sanja ne, za kaj gre. Morda bi morala kupiti terierje..." je slabe volje začel Gregor, nato pa se je mačka silovito pognala naprej. Zaslišalo se je divje cviljenje, saj je s svojimi tačkami začopatila nevidnega krluharja. Zarenčala je, močno ugriznila in za trenutek je zavladala tišina. Takoj nato pa je izbruhnil vsesplošni direndaj. Nevidni krluharji so v grozi vreščali in cvilili in brezglavo tekali naokrog. Gregor je spustil še štiri mačke, preostalih pet pa je zadržal za naslednji napad. V pičlih nekaj minutah je v sobi zavladal tak pogrom, da sta se morala Gregor in Arnold hitro umakniti, saj je bilo tako, kot če bi stala sredi klavnice. Hrup jima je dobesedno paral živce.
"Mislim, da je čas za majčkeno proslavo," je spregovoril Arnold in odprl steklenico konjaka.
"No, ali ni še malce prezgodaj..." je skušal ugovarjati Gregor.
"Kje pa! Lahko sva čisto brez skrbi, saj mačkoni vedo, kaj morajo storiti. Sicer pa me spomni, da bom naročil še nekaj sto mačk."
"Prav, prav. Samo, kaj bo, če bodo krluharji zopet postali previdnejši?"
"V tem je tudi ves štos," se je zahehetal Arnold in natočil dva kozarčka konjaka. "Če bodo krluharji še naprej tako brezbrižni, jih bodo mačke pokončale kot za šalo. Če pa bodo postali previdnejši in se obnašali kot ves podganji rod, tako kot pred mutacijo, jih bova ugonobila z morganizatorjem."
Na to Gregor res ni imel kaj pripomniti. Krluharji so imeli na izbiro mačke ali pa morganizator. Naj bo tako ali drugače, agencija AAA AS naj bi tako iztrebila škodljivce v dobrem tednu, kar naj bi možakarjema prineslo tudi zajeten bonus.
"Dajva, nazdraviva mačkam," je predlagal Arnold.
"Na to se pije. Na mačke. Na zemeljski mačji rod," se je strinjal Gregor.
"Kateremu se tudi nevidna krluharska golazen ne more postaviti po robu."
"Naj bodo krluharji nevidni ali ne, mačke jih bodo požrle, pa pika," se je strinjal Gregor, medtem ko je poslušal čarobne zvoke klanja, ko so mačke ugonabljale škodljivce po vsej kmetiji.
***
Možakarja sta še kar nekajkrat nazdravila mačjemu rodu in odlikam tega zemeljskega plenilca. Nato sta izpila še slavnostno zdravico za planet Zemlja. Seveda se je nato spodobilo še to, da sta nazdravila vsem soncem zemeljskega tipa, s tem da sta šla kar po abecedi in začela z Abacom.
Zadnjo kapljo konjaka sta polokala že ko sta nazdravljala na Glostrejo, vendar sta imela srečo, da je imel serijan nabito polno vinsko klet. Tako sta se spravila nad tamkajšnja vina. Arnolda je zmanjkalo, ko je nazdravljal na Wanlix, Gregorju pa je uspelo, da se je obdržal pri zavesti vse do Xechie. Nato je tudi on položil roke pod glavo in trdno zaspal.
Ko sta naslednje jutro prišla k sebi sta imela takega mačka da ni bilo za povedat, neznosne bolečine v sklepih, pa še na bruhanje jima je šlo. Da bi bila zadeva še hujša pa je bil to edini maček, ki sta ga imela. Njunih mačk, sijajnih predstavnikov zemeljskega mačjega rodu, ni bilo nikjer.
Preiskala sta vso kmetijo, pregledala štale, prečesala travnike in polja in pogledala celo v zapuščen vodnjak. Bilo je, kot da so vse mačke izpuhtele v zrak. Pravzaprav nista našla niti ene same mačje dlake.
Vsepovsod naokrog pa se je kar trlo krluharjev, ki so varni v svojem plašču nevidnosti, veselo tekali sem ter tja.
"Pa tako dobro nama je šlo! Kaj misliš, pa menda ne, da so se krluharji spravili na mačke?" je ves iz sebe jadikoval Arnold.
"Kje pa! To bi bilo povsem v nasprotju z njihovo naravo. Celo to, da so jo mačke nekam pobrisale, bi bilo bolj verjetno," je menil Gregor.
"Pa še kaj! Ob vsej tej hrani, ki jo imajo tukaj. To bi bilo pa v popolnem nasprotju z njihovo naravo," je ugovarjal Arnold.
"Muc, muc, muc..." je Gregor še zadnjič poklical, vendar ni bilo nobenega odgovora. Nikakršnega mijavkanja ni bilo slišati. Vsepovsod okoli njiju pa so še naprej samovšečno cvilili krluharji, ki se niso bali prav ničesar.
"Odkriti morava, kaj se je pravzaprav zgodilo," je začel Arnold in stopil do kletk, kjer sta imela še preostalih pet mačk. "Še enkrat bova poskusila. Samo, da bova tokrat vpeljala kontrolni element."
Arnold je vzel eno od mačk iz kletke, ji nadel ovratnico z majhnimi zvončki, medtem ko je Gregor skrbno zaprl vsa vrata v stavbi.
***
Mačka se je spravila nad krluharje tako zagnano, da je v sobi kmalu zavladal pravi pekel.
"No, saj nama niti ne gre tako slabo" je glasno dejal Arnold, vendar ga je Gregor takoj utišal. "Bodi tiho in glej!"
Mačkon se je še nekaj časa preganjal za škodljivci, nato malo odremuckal, se napil vode in nadaljeval s pogromom. Tudi Arnolda je že skoraj zmanjkalo, Gregorja, ki je budno opazoval, kaj se dogaja, pa so vse bolj obhajale črne misli. Zavedal se je, da je mimo že več kot pol meseca in da se število krluharske zalege ni prav nič zmanjšalo. Kazalo je, da mačke sicer lahko ugonobijo škodljivce, vendar bi bilo vse skupaj predrago, če bi jih lovljenje krluharjev minilo že po nekaj urah. Začenjal se je spraševati, če se terierji nemara ne bi bolje obnesli... Ali pa bi to doletelo vsako plenilsko pasmo, ki...
Gregor je nenadoma zazijal od presenečenja. Še hip poprej je opazoval mačko, ki je imela še kako veliko opraviti s škodljivci, le malo zatem pa je videl samo še njeno ovratnico, ki je poplesovala po zraku kak meter nad tlemi, medtem ko so zvončki veselo cingljali. S komolcem je sunil Arnolda, ki je zastokal in se s težavo prebudil.
"Mačka je postala nevidna. Toda kako? Zakaj?" je ves iz sebe vzkliknil Arnold.
"Morda pa je kaj takega požrla," je razburjeno bleknil Gregor, ki je zmedeno opazoval ovratnico, ki je švigala sem ter tja po tleh.
"Saj je žrla samo krluharje."
Možakarja sta se spogledala, saj sta končno doumela za kaj gre.
"Krluharska nevidnost sploh ni mutacija. Saj sem ti to ves čas govoril. Če se lahko prenaša na tak način, potem to ne more biti mutacija in pika. Očitno je, da so tudi krluharji požrli nekaj, kar povzroča nevidnost," je pojasnjeval Gregor.
"Saj sem tudi sam predvideval nekaj takega," je prikimal Arnold. "V trenutku, ko mačka požre določeno število krluharjev, njeno telo doseže kritično maso snovi, ki povzroča nevidnost in zato preprosto izgine."
V sobi pa je še vedno vladal takšen direndaj, da je bilo več kot očitno, da mačka ni niti za hip prenehala pobijati krluharjev.
"Vse kaže, da so tudi ostale mačke še vedno tukaj. Toda, saj sem jih vendar klical. Zakaj se ne oglasijo?" je sam pri sebi premleval Gregor.
"Mačke so bile vedno muhaste," je strokovno pripomnil Arnold.
Medtem, ko je mačja ovratnica kot po čudežu švigala sem ter tja med krluharji, so zvončki veselo cingljali. Gregor se je zavedel, da je pravzaprav čisto vseeno, če so tudi mačke nevidne, saj je bilo očitno, da kljub vsemu opravljajo svoje delo. Toda medtem, ko je napeto opazoval ovratnico, so zvončki nenadoma nehali cingljati. Ovratnica je za hip obstala v zraku in nato preprosto izginila. Gregor je čisto iz sebe buljil na mesto, kjer je bil še malo prej nevidni maček. "To ni res. To ne more biti res," si je tiho ponavljal, čeprav se je še kako dobro zavedal, da se je zgodilo prav to. Nevidna mačka je izginila.
***
Čeprav se je čas vse bolj iztekal, sta možakarja vedela, da bosta morala zopet začeti vse od začetka in ugotoviti, kaj sploh povzroča nevidnost. Arnold se je zabubil v svoj provizorični laboratorij in začel testirati snovi, ki so se nahajale okrog kmetije. Ure in ure je buljil v mikroskop, tako da je imel oči že čisto rdeče, gledal je zmedeno in poskočil je že na najmanjši šum.
Medtem pa je Gregor nadaljeval mačje poskuse. Na sedmega mačka je pritrdil majhen radarski odbojnik in v ovratnico vgradil še radijski javljalnik. Zgodilo pa se je isto kot prej. Mačka je po nekaj urah uspešnega lova postala nevidna, še krajši čas plenila naprej in nato izginila. Pri tem celo radar ni bil za nobeno rabo, radijskega signala pa tudi ni bilo več mogoče zaznati.
Gregor je sklenil izpeljati še bolj nadzorovan poskus. V ločeni kletki je zaprl še osmo in deveto mačko in vsako posebej hranil z enakim številom krluharjev. Mački sta seveda postali nevidni. Takrat je nehal dajati hrano eni od mačk, medtem ko je drugo hranil še naprej. Slednja je izginila, medtem ko je bila prva sicer nevidna, vendar še vedno v kletki.
Le malo zatem se je Gregor hudo sporekel s serijanom, ki je zahteval, da njuna agencija odstopi od pogodbe in plača malenkostne penale, saj je hotel, da se njegovega problema loti kaka večja tvrdka.
Gregor je to sicer zavrnil, vendar se je nedolgo po tem razgovoru začel spraševati, če je naredil prav. Skrivnosti, ki jih je bilo pri Kolomoštrovem žegnu vse polno, so bile vse prej kot preproste in prav lahko bi prišlo do tega, da se njuna agencija ne bi nikoli dokopal do rešitve. Najprej nevidnost, potem pa še izginotja. Udarec za udarcem. Saj ni bilo skorajda ničesar, na čemer bi lahko zasnoval raziskave.
Gregor je vse to premleval po dolgem in po čez, ko je v sobo planil Arnold. Z bebavim nasmeškom in divjim pogledom v očeh.
"Glej! Glej!" je vzklikal in kazal svojemu partnerju prazno dlan.
"In kaj naj bi to bilo?" je Gregor končno spravil iz sebe.
"Skrivnost nevidnosti, vendar," se je zmagoslavno zahehetal Arnold.
"Toda, saj ničesar ne vidim," je previdno začel Gregor, ki se je začenjal spraševati, kako naj obvlada ponorelega partnerja.
"Saj tudi ni kaj videti. Skrivnost je nevidna," se je še naprej hehetal Arnold.
Gregor se je previdno umaknil nekaj korakov nazaj, tako da ga je od Arnolda ločevala miza. "Dobro si opravil, stara sablja. To, kar imaš v roki, bo prišlo še v zgodovino. Daj, povej no, kaj sploh imaš?" je pomirjujoče spregovoril.
"Teslo! Kaj se sliniš? " je bevsknil Arnold. "Na, potipaj! Res je sicer nevidno, vendar..."
Gregor je oprezno stegnil roko. Nevidna stvar na Arnoldovi dlani je po otipu še najbolj spominjala na skupek raskavih listov.
"Nevidna rastlina," je Gregor komaj spravil iz sebe.
"Tako je. In to je tudi vzrok vseh najinih problemov."
Arnold je ves ta čas pazljivo, vendar brez slehernega uspeha, analiziral najrazličnejše snovi, ki so se nahajale okoli kmetije. Dokler ni nekega dne, ko je brezvoljno stal pred hišo, ponovno zataval s pogledom na prazne travniške površine. Takrat se mu je posvetilo, da je na moč nenavadno, da so neporaščene zaplate razmaknjene v skorajda enakomernih presledkih. Zato je stopil tja, se sklonil in si pazljivo ogledal zemljišče. Ni bilo videti, da bi tam kaj rastlo, saj je na tistih mestih videl le povsem navadno zemljo in nič drugega. Nato je še z roko pretipal eno od neporaščenih mest in našel nevidno rastlino.
"Kolikor mi je uspelo odkriti, prav na vsakem, navidezno golem mestu, uspeva nepoznana, nevidna rastlina," je še naprej pojasnjeval Arnold.
"Toda od kje neki se je vzela?"
"Prav gotovo je prišla s sveta, o kateremu se človeštvu še sanja ne," je prepričano odvrnil Arnold. "Predpostavljam, da je prvotna, mikroskopska klica plula po vesolju, dokler je ni pritegnilo v atmosfersko orbito Serija. Tukaj, pri Kolomoštrovem žegnu, je padla na travnik, vzklila, vzcvetela in raztrosila semena. Zdaj pa imamo, kar imamo. Prav tako veva, da so krluharji nori na zelenjavo in da imajo sorazmerno dobro razvit vonj. Predvidevam, da je tale nova rastlina za njih prava poslastica."
"Toda saj je vendar nevidna."
"Takšna malenkost pa krluharjev res ne bi smela motiti. Nevidnost je za krluharsko golazen preveč filozofski pojem."
"Ali hočeš reči, da so se vsi krluharji nažrli tega nevidnega rastlinja?"
"Ne. Seveda ne. Vendar so imeli tisti, ki so se prehranjevali s to novo rastlinsko vrsto, veliko boljše možnosti za preživetje. Naravni sovražniki, kot so leteči krpeljni in krivogledne šobe, jih še opazili niso. Na novo, okusno hrano pa so se navadili tudi njihovi mladiči."
"Dobro. Nato so tukaj še mačke, ki so se spravile nad krluharje. Ko se je v njihovem organizmu nabralo dovolj snovi, ki povzroča nevidnost, so tudi mačke postale nevidne. Vse lepo in prav. Toda, zakaj so mačke izginile? Krluharji so vendar še vedno tukaj."
"Mislim, da je to očitno. Krluharji poleg nevidnega rastlinja uživajo še drugo hrano, mačke pa so žrle samo krluharje. V njihovih organizmih se je nakopičila prevelika količina snovi, ki povzroča nevidnost. Zato so izginile," je pojasnil Arnold.
"Za božjo voljo! Zakaj pa naj bi prevelika količina te snovi povzročala izginevanje? In kam naj bi mačke sploh izginile?"
"Kdo ve! Mogoče bova nekega dne našla odgovor tudi na to vprašanje. Zdaj pa naju čaka delo. Uničiti morava nevidno rastlinje in počakati, da se krluharjem s presnovo prečisti organizem. Potem bodo postali vidni in mačke se bodo lahko brez slehernih zadržkov ponovno spravile na delo."
"Lahko samo upava, da nama bo tokrat zares uspelo," je na vse to, še vedno nekoliko v dvomih, odvrnil Gregor.
***
Gregor in Arnold sta pograbila prenosne metalnike plamenov in se spravila na delo. Izkazalo se je, da je imela nevidnost tokrat izjemno nizko preživetneno vrednost, saj so bila neporaščena mesta še kako dobro vidna med bujno zaraščenim zelenjem na travnikih Kolomoštrovega žegna. Do večera sta vse nevidno rastlinje spremenila v prah in pepel.
Ko sta naslednje jutro pretipale gole travniške zaplate, sta vsa zmedena odkrila, da nevidno rastlinje raste še bolj bujno kot prej.
"Nobene vzroka za paniko ni. Očitno je, da so nova semena vzklila le malo pred tem, ko sva uničila rastje na površini. Tokrat ne bo zrastlo nič več," je zagotovil Arnold.
Partnerja sta nato ves dan uničevala nevidno rastje, za nameček pa sta požgala kar ves travnik. Tako za dobro mero. Zvečer je z vesoljsko ekspresno pošto prispela nova pošiljka zemeljskih mačk. Zaprla sta jih v kletke in čakala, da bodo krluharji izgubili nevidnost.
Zjutraj naslednjega dne sta ugotovila, da je na požganem travniku vse polno nevidnih rastlin, ki so še naprej rastle kot za stavo. Možakarja sta pripravila krizni sestanek.
"Tako nore ideje pa še ne!" se je razburjal Gregor.
"Nobene druge izbire nimava več," je vztrajal Arnold, vendar je Gregor samo trmasto zmajeval z glavo.
"Pa ti predlagaj, kaj naj storiva. No, ali imaš kakšno idejo?" je zanimalo Arnolda.
"Ne!"
"Do pogodbenega roka je samo še teden dni. Tako ali drugače bova ob del zaslužka. Če pa tegale posla ne bova zaključila, lahko kar zapreva štacuno," je vztrajal Arnold in položil na mizo posodo z nevidno zelenjavo. "Odkriti morava, kam so izginile mačke, ko so se prenajedle krluharjev," je še dodal.
"Kar se mene tiče so se lahko znašle na drugi strani lune," je bleknil Gregor, ki je živčno stopal sem ter tja.
"Saj tukaj sploh ni... je začel Arnold in mrko nadaljeval: "No, saj je čisto vseeno, kam so izginile. Tvegati morava pa pika."
"No, pa dajva. Kar začni," je zazehal Gregor.
"Kaj?"
"Začni vendar jesti!"
"Zakaj pa jaz?"
"Kdo pa drug? Jaz že ne bom jedel te svinjarije. Sicer pa je bila to tvoja ideja."
"Toda, to ne morem biti jaz. Saj sem raziskovalec. Biti moram tukaj in uh...preverjati podatke. Poleg tega pa sem alergičen na zelenjavo."
"Bom pa jaz tokrat preverjal podatke," se je ponudil Gregor.
"Toda saj se ti še sanja ne, kako to gre. Povrh tega moram obdelat še nekaj iztočnic, pa tudi zapiske imam vse zbrkljane. V glavi imam tudi nekaj možnih rešitev najinega problemčka, poleg tega pa izvajam še opraševalni test nevidnega rastlinja, tako da..."
"Saj se bom še zjokal. No, naj ti bo. Bom jaz. Samo vedi, da je tokrat čisto zares zadnjič," je utrujeno pristal Gregor.
"Tako bo, kot praviš. Na, prigrizni malo. Kar vzemi! Še malo. Kakšen je kaj okus?" je spraševal Gregor in Arnoldu molil pod nos skledo z nevidnim listjem.
"Zelenjava, kaj pa drugega?" je zamomljal Gregor in žvečil nevidno listje.
"Lahko ti zatrdim, da bodo učinki tegale listja zelo kratkotrajni, predvsem zaradi tvojega metabolizma in telesne teže. Menim, da se bo tvoje telo prečistilo že v nekaj urah in da se boš, potem ko boš izginil, ponovno pojavil tukaj že po nekaj trenutkih."
***
Gregor je nenadoma postal neviden. "No, kako se kaj počutiš?" je vprašal Arnold, ki je videl samo še prijateljevo obleko.
"Nič posebnega."
"No, daj, še malo prigrizni!"
Gregor je pojedel še nekaj listov in nato kar izginil. Z obleko vred."
"Gregor!" je zaskrbljeno poklical Arnold. "Gregor, ali si kje v bližini?" je spraševal.
Seveda ni nihče odgovoril.
"Kar izginil je. Pa niti sreče mu nisem zaželel," je še polglasno zamomljal.
Arnoldu ni preostalo nič drugega, kot da se je posvetil svojim bučkam in menzuricam. Naravnal je plamen in začel segrevati raztopine, ki jih je imel na peči. Kakšne četrt ure je delal najrazličnejše poskuse, nato pa je kar obstal in se začel ozirati po sobi.
"Saj ne, da bi Gregor srečo tudi potreboval. Saj vendar ne more biti v nevarnosti," je Arnold še kar naprej pleteničil sam pri sebi.
Nato je skuhal večerjo. Pospravil je polovico krožnika, ko je zastal s polno žlico v rokah. "Res bi mu moral zaželeti srečo," je prav tiho dejal.
Arnold je trdno sklenil, da se bo otresel črnih misli in vrgel se je na poskuse. Garal je celo noč in zjutraj popolnoma izčrpan dobesedno padel v posteljo. Popoldne, ko je na hitro nekaj malega pozajtrkoval, je nadaljeval z delom.
Minilo je že štiriindvajset ur, Gregorja pa ni bilo od nikoder.
Tisti večer je telefoniral serijan in Arnold ga je komaj prepričal, da je vse pod nadzorom. Da je samo še vprašanje časa, kdaj se bosta rešila krluharske nadloge.
Nato se je Arnold še enkrat poglobil v priročnik za iztrebljanje glodalcev, pregledal vso opremo, nastavil morganizator, se nekaj časa igral z zamislijo o novi pasti za krluharje, požgal nevidno rastlinje in ponovno zaspal.
Ko se je Arnold zbudil, se je zavedel, da je od Gregorjevega izginotja minilo že dvainsedemdeset ur. In da se njegov partner morda ne bo nikoli več vrnil.
"Gregor se je žrtvoval za znanost. Postavil mu bom spomenik," je slavnostno izjavil Arnold, vendar se mu tudi to nekako ni zdelo dovolj. Saj ne, da Gregor ni bil hraber, tega ni mogel nihče zanikati. Res pa je bilo tudi, da se v nenavadnih okoliščinah ni najboljše znašel. Preprosto povedano, ni bil najbolj prilagodljiv. Sicer pa mu še tako dobra prilagodljivost ne bi pomagala, če se je znašel v brezračnem prostoru. Ali pa na drugi strani lune. Zemeljske, seveda. "Sam bi moral pojesti tisto nevidno rastlinje," je prešinilo Arnolda.
Nenadoma je za seboj zaslišal hrup, vzkliknil je Gregorjevo ime in se bliskovito obrnil.
Vendar pred njim ni stal Gregor.
***
Tujec, ki se je pojavil pred Arnoldom je bil visok komaj kak meter, bil je tako prekrit z umazanijo, da je bilo mogoče le sem ter tja videti njegovo sivkasto oranžno kožo, bilo pa je tudi več kot očitno, da je imel več kot preveč okončin. Čez ramo je imel obešeno težko vrečo, na glavi koničast klobuk, kar pa je bilo malodane vse, kar je imel na sebi.
"Toda, saj ti vendar nisi Gregor," je Arnold, ki je bil tako zaprepaden, da sploh ni vedel, kaj naj stori, komaj spravil iz sebe.
"Jasno, da ne. Jaz sem Hem," je odvrnil tujec.
"Oh... Ali ste morda kaj videli mojega kolega? Ime mu je Richard Gregor. Malo je večji od mene. Pa tudi malo bolj suh...."
"Seveda sem ga videl. Mar se še ni vrnil?" je zanimalo Hema.
"Ne."
"Čudno. Upam, da ni šlo kaj narobe." Tujec je sedel in se začel brezbrižno praskati pod tremi pazduhami.
"Od kod si pa ti?" je le nekako spravil iz sebe Arnold, ki se mu je kar vrtelo v glavi.
"S planeta Oole, od kje pa drugje? Tam sadimo krompeso. Tukaj pa zraste," je pojasnjeval Hem.
"Počasi, počasi. Pojasni mi vendar, za kaj sploh gre," je Arnold prekinil tujca in se zavalil v naslanjač.
"Saj je čisto enostavno. Na Ooleju sadimo krompeso že odkar pomnimo. Dokler so sadike še majhne, izginejo in se čez nekaj tednov, ko dozorijo, ponovno pojavijo. Takrat poberemo pridelek."
"Ne tako hitro. Kje praviš, da je ta tvoj planet?"
"Gregor pravi, da je Ooole v paralelnem univerzumu, vendar se jaz ne spoznam na te stvari. Tvoj kolega se je pred kakima dvema mesecema pojavil na moji njivi in me naučil angleščino. Nato..."
"Pred dvema mesecema!" je kar poskočil Arnold. "To pomeni, da je na vašem planetu teče čas drugače kot tukaj. No, sicer pa nič ne de. Kar nadaljuj."
"Ali imaš kaj za prigriznit. Že tri dni nisem dal nič v usta. Nisem imel kaj," je potarnal Hem. Arnold mu je prinesel štruco kruha in kozarec marmelade in Hem je nadaljeval: "No, tiste dni so na severu celine začeli podeljevati nove zemeljske koncesije. Tudi sam sem vložil zahtevo za naselitev, zato sem prodal živino, kupil tri življenjske družice B-kategorije in se odpravil proti severu. Ko sem prišel tja, sem..."
"Počasi! Počasi, za božjo voljo! Saj to nima vendar nobene zveze z mano," je moledoval Arnold
"Daj vendar mir! Pripovedujem pač, kako je sploh prišlo do vsega tega," ga je zavrnil Hem, se z eno roko popraskal po desni rami, z drugima dvema rokama pa stlačil v usta velik kos kruha z marmelado. "No, ko sem prišel na svojo parcelo, sem takoj posadil krompeso. Vzcvetela je, izginila, ko pa se je ponovno pojavila, so jo neki škodljivci že popolnoma obgrizli. No, kmetijstvo je tvegan posel in težav je vedno več kot dovolj. Zato sem še enkrat posadil krompeso, vendar je bil naslednji pridelek še slabši od prvega. Bil sem besen kot le kaj. Kmetje smo res zarukani, vendar smo trmoglave sorte. Še naprej sem sadil krompeso, pridelka pa ni bilo niti za ped. Bil sem že na tem, da vržem puško v gražolo in se vrnem v civilizacijo, ko se je prikazal vaš kolega..."
"Ali lahko ponovim? Tako, da bom videl, če sploh razumem, za kaj gre. Tvoj planet Oole je v paralelnem univerzumu. Tam sadite kompreso, ki raste v dveh univerzumih, saj lahko le tako popolnoma dozori," je skušal Arnold povzeti vse skupaj.
"Tako nekako. No, vsaj Gregor je rekel, da je tako."
"Ali ni tak način pridelovanja poljščin precej nenavaden?"
"To je naša stvar," je vzvišeno odvrnil Hem in se počohal po vseh štirih kolenih. "Sicer pa je Gregor povedal, da krompesa običajno zraste na neobljudenih kotičkih svetov v vašem univerzumu. Tokrat, ko sem jo posadil na svoji novi parceli, pa je pognala na vajini kmetiji."
"Aha!" je vzkliknil Arnold.
"Aha? Te besede me pa Gregor ni naučil. Sicer pa mi je veliko pomagal. Pojasnil mi je tudi, da mi ni treba opustiti kmetovanja, samo krompeso bi moral saditi na kakšni drugi njivi. Prav tako mi je zagotovil, da med obema svetovoma ni neposredne prostorske korelacijske povezave, pa karkoli je že hotel povedati s tem. Sicer pa sem prinesel plačilo za posel, ki sva ga sklenila," je še dodal Hem in spustil težko vrečo na tla. Glasno je zažvenketalo in Arnold je odvezal vrečo in poškilil vanjo.
V vreči je bilo vse polno rumenkastih kovinskih palic, ki so še kako spominjale na zlate bančne ingote. V tistem trenutku je pozvonil telefon in Arnold je dvignil slušalko.
"Živjo, Gregor tukaj. Ali je Hem že prišel?"
"Ja..."
"Saj ti je vse razložil, kajne? Tisto o paralelnih univerzumih in o tem, kako pri njem gojijo krompeso," je zanimalo Gregorja.
"Mislim, da razumem, za kaj gre. Samo..."
"Dobro me poslušaj," je nadaljeval Gregor. "Saj se spomniš, kako je hitro je znova zrastla krompesa, pa čeprav sva jo požgala. Zato pač, ker na njegovem svetu teče čas veliko počasneje. Zdaj je tega konec. Hem bo sadil krompeso na drugi njivi. Ko bova naslednjič uničila to nevidno zelenjavo, se ne bo več pojavila. Počakati morava samo še kak teden, nato pa bova spustila mačke in vključila morganizator."
Arnold je zatisnil oči. Gregor je imel dva meseca, da je poštudiral, za kaj gre. Njemu pa se je vse dogajalo nekam prehitro.
"Kaj bo pa s Hemom?" je končno le vprašal Arnold.
"Hem bo pojedel malo krompese in odšel domov, kaj pa drugega? Morala sva stradati, da sva jo spravila iz organizma. Drugače se ne bi mogla vrniti."
"Dobro, dobro. Samo trenutek, premišljujem...Ej, kje pa sploh si?" se je nenadoma domislil Arnold.
"Saj veš, da med paralelnimi svetovi ni neposredne prostorske povezave," se je zahehetal Gregor. "Takrat, ko se mi je dokončno prečistilo telo, sem stal na samem robu njive. Znašel sem se na planetu Thule."
"Toda, saj si vendar čisto na drugem koncu galaksije," je osupnil Arnold.
"Vem, vem. Kaj čem? Dobiva se na Zemlji. V službi. Rajši glej, da ne boš pozabil zlatih palic," je še rekel Gregor in odložil slušalko. Medtem pa je izginil tudi Hem.
Šele takrat se je Arnoldu posvetilo, da Gregorja ni vprašal niti tega, kakšen posel je sklenil s Hemom. Za katerega mu je oolejanec plačal kar z zlatom.
***
Tako je Arnold šele kasneje, ko sta z Gregorjem sedela v pisarni svoje agencije za medplanetarno dekontaminacijo AAA As, izvedel za kakšen posel je sploh šlo. Delo na planetu Serij, na kmetiji Pri Kolomoštrovem žegnu, je bilo opravljeno. Krluharji so zaradi pomanjkanja krompese izgubili nevidnost, tako da so bili lahek plen tako za mačke kot za morganizator. Tako sta izpolnila obveznosti iz pogodbe, vendar sta se morala odpovedati delu dobička, ker sta za štirinajst dni prekoračila pogodbeni rok. Za vse to se nista kaj dosti sekirala, saj sta s prodajo zlata več kot nadoknadila izgubo.
"Veš, na Hemovih njivah je bilo vse polno najinih mačk, ki so mu plašile živino. Polovila sva jih, jih prodala mestnemu živalskemu vrtu in si razdelila dobiček. Tamkajšnji prebivalci še nikoli niso videli kaj podobnega," je Gregor pojasnil Arnoldu.
"No, kot kaže, je šlo vse kot po maslu," je zamišljeno pripomnil Arnold in se odsotno počohal po vratu.
"Prav gotovo," je odvrnil Gregor, ki se je medtem divje praskal po ramenu. Arnold ga je nekaj časa opazoval, ko je nenadoma začutil, da ga je nekaj pičilo na stegno. Pa pod pazduho. In na prsa. Vsepovsod ga je srbelo kot za stavo. "Ma, hudirja! Kaj pa je zdaj to?" je končno le izdavil.
"Veš, Hem ni kaj preveč pazil na osebno higieno. Pa tudi Oole je precej zanemarjen planet," je skušal pojasniti Gregor.
"Povej že vendar, za kaj gre," je še enkrat vprašal Arnold, ki se je medtem začel divje praskati po stegnu.
"No, bojim se, da sva staknila uši," je odvrnil Gregor, ki se je z desnico praskal po trebuhu. “Nevidne uši, jasno. Kaj pa drugega?" je še dodal.
prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje