Replika s fejsbuka:
Moja replika na zgoraj napisan sestavek enega izmed naših politikov; Sem Evropejka in sem Slovenka. Sem ateistka. Ko vidim slike utopljenih begunskih otrok me peče vest,
čeprav jih nisem jaz stlačila v čolne, ne v Evropo. Vest me peče, ker mi je tako samoumevno počutiti se varno, medtem, ko se oni sleherno minuto bojijo za svoja življenja
in življenja svojih otrok. Svobodno in brez slabe vesti se lahko oglašate tudi vsi, ki ste na podoben način iz Yuge in Bosne prišli, kot sedaj želijo priti z vzhoda. Tako kot jaz,
imate enako pravico do javnega izražanja. Če se vam begunci smilijo, jih sprejmite v svoje domove, naši politiki imajo namreč pomembnejše delo kot se ukvarjati s tem, kaj
z njimi narediti. Verjamem, in ne bom dopustila, da bi mi kdorkoli vsilil tujo kulturo in tuje navade. Kaj šele vere.
Tega ne bom pustila ne katolikom, ne muslimanom in ne hinduistom. Dopuščam pa, da imajo ljudje, t.i. begunci, ki so na poti k nam, pravico verovati v svojega boga ali pa
v svetega piščanca, če tako želijo. Drugačni, a enakopravni. Verjamem, da so na poti sem zato, ker želijo le preživeti. In končno najti mir. Tisti mir, ki je nam tako zelo
samoumeven, da se večina sploh ne zmore poistovetiti z njimi. Res je, EU, Slovenija in jaz BAJE nismo krivi za njihov beg, nismo krivi njihove smrti. A vseeno me boli, ko to
vidim. Zakaj to čutim, če pa so tudi mene 'terorizirali' in vem da me bodo zdaj še bolj. Zakaj me boli, čeprav nisem nič kriva? Najbrž zato, ker sem Človek. Čeprav za njihove
težave nisem kriva ali odgovorna jaz, to ne pomeni, da ne vidim njihovih brutalnih stisk in peklenskega trpljenja. Vendar pa moja reakcija na to ni, da kot noj tiščim glavo
v pesek, krivim druge in se delam da to ni moj problem. Moja reakcija na njihovo bolečino je 'nagonska' , in v meni je sprožila solidarnost in moralno odgovornost do soljudi
v stiski. Čeprav so tako zelo drugačni od mene. Sem Evropejka, sem Slovenka in sem ateistka. Begunci, dobrodošli med nami! Dođite!
