Za one, ki še ne veste, vsak ponedeljek so menjave teh sličic v lokalu Lepa žoga na Celovški cesti pri Tivoliju od 17-20 ure
Še članek iz Dela 16.4.
Nogometna vnema zbirateljev
Ko prilepiš zadnjo, pade runda
Ob ponedeljkih popoldne se v lokalu Lepa žoga srečujejo navdušeni zbiralci nogometnih sličic – Če odvečnih nimate zloženih po vrsti, raje ne hodite na menjavo – Zbirajo stari in mladi, v trenirkah ali kravatah
Prišel, videl, polepil, zmagal. A zmaga je bila nevsakdanja, trajala je premalo časa. Po njej te ščemi in srbi. Kaj pa zdaj? Nalepil sem še zadnjo sličico, adrenalin po dobljenem Nigerijcu Vincentu Enyeamaju je hitro upadel. In v rokah držim še petcentimetrski paketek duplikatov ali »triplikatov«. Naj se lotim drugega albuma ali zgolj pomagam kolegom? Ja, tudi zbiranje nogometnih sličic v znamenite albume Panini se z desetletji spreminja. Pa ne zgolj zaradi menjave generacij.
Med dobro stotnijo zbiralcev na dobri stotniji kvadratnih metrov so bili tudi priznani pevec, cenjeni frizer, oglaševalska oblikovalka, uveljavljeni novinar, televizijski producent, šofer mestnega avtobusa, cvetličar. Nekateri z otroki, ki zbirajo, drugi brez. Nekateri z otroštvom, polnim zbirateljstva, drugi brez.
»Dajte mi deset paketkov za nečaka, sem rekel prodajalki. 'Okej, deset za nečaka, koliko jih dam pa za vas?' me je vprašala. Pa saj mi ni bilo nerodno … Tudi tu danes mi ni,« se je nasmehnil Matjaž, star 42 let, ki mu je ob ponedeljkovem prihodu v Lepo žogo pri dvorani Tivoli manjkalo še osem portretov igralcev. Uro pozneje je že ponosno stal ob šanku, ki trenutno velja za središče zbirateljev nogometnih sličic albuma SP 2010, in devetletnemu Tilnu plačal ledeni čaj. Seveda, Tilen je imel Slovaka Stanislava Šestaka v duplikatu, z njim je Matjaž napolnil album. »Pogosto pridejo do šanka in naročijo rundo,« o tistih, ki vsak ponedeljek popoldne ali zvečer nalepijo še zadnjo izmed 640 sličic, pravi lastnik športnega lokala Žiga Födransperg – Fedr. Klobuk dol za tržno nišico Fedra, četudi se ob ponedeljkovih popoldnevih tam spije več sokov kot piva ali kave. Ob vseh starih »čmrljih«, za katere je sicer krivična misel, da so šele tu našli izgubljeno otroštvo, je povprečna starost še vedno okoli 12 let.
Pomoč zaporniku
Naj se starši, ki ob ponedeljkih otrokom dovolijo obisk Lepe žoge, ne ustrašijo: Njihovi nadobudneži so se pred dnevi med zbiranjem sličic seznanili tudi s Crnim. Črnogorcem, ki album polni na razdaljo: »Sem Crni iz Velenja, na mojo žalost se nahajam v priporu že 9 meseci, ne nisem nobeden kriminalac ali mafijaš, sem pač Črnogorc, ki je malo zašel na kriva pota, zdaj tu plačujem svojo napako. V časopisu sem prebral, da tam zbirate slikice nogometašev. Na mojo žalost sem tudi sam začel zbirati, ali so v kantini prenehali prodajati slikice. Po prebranem sem se odločil da vas in vaše prijatelje zaprosim da mi pomagate da tud ja svoj album izpunim. Upam da mi boste pošiljali slikice ki so vam odvečne, upam da bom kmalu končal ovu svoju katarzu in ko pridem ven, vam bom v vašem lokalu organiziral žurko. Slikice lahko pošljete samo po pošti na moj naslov v zapor v Celje.« Tudi Crni, čigar pismo je priromalo do Lepe žoge, bo vesel: ob šanku se je zbral kar lep kupček zanj.
Stari po številkah, mladi po obrazih
Zbiranje nogometnih sličic, ki s pomočjo italijanskega giganta Paninija traja že dobra štiri desetletja, se je z leti spremenilo. Še danes se najde veliko nostalgikov, ki so sličice menjali bodisi s »frcanjem«, »fucanjem« ali »tapkanjem«, nekatere najbolj redke pa so dosegale zavidljive vrednosti. »Spominjam se albuma Argentina '78. Ko sta mi manjkali le dve sličici, sem ju našel pri sorodnikih na Dolenjskem, zanju pa sem moral odšteti petdeset drugih,« je dejal Andraž, ki je letos prvič navdušil svojega šestletnega sina Gala. Zdaj zbirata skupaj. V ponedeljek sta izmed 55 manjkajočih našla in izmenjala kar 48 sličic.
Z Lepo žogo (tudi drugod po Sloveniji je kar nekaj športnih lokalov, kjer se zbirajo ljubitelji sličic) se je zbirateljstvo poenostavilo. Na forumu je Had zapisal: »Včerajšnja menjava slikic nogometašev v Lepi žogi je bila zadetek v polno. Tja sem prišel s 47 manjkajočimi, domov pa odšel s polnim albumom! Priporočljivo je imeti po številkah zložene slikice!« Res je, če vam jih manjka nekaj deset, boste večer končali v popolnosti. Za izkušene zbiratelje je to že kar malce preveč. Zbirati je treba počasi, z občutkom, brez ihte, veselje pa naj traja vse do začetka svetovnega prvenstva. Toda roka te zasrbi, ko vidiš na sosednjem kupčku manjkajočo … In teh je med dobro stotnijo prisotnih, ki imajo seveda isti cilj, ogromno.«
Deset centov za vsako dodatno
Ne glede na kupe sličic so zadrege zaradi manjkajočih kar pogoste. Kaj narediti, ko ima mladenič zate 15 sličic, ti pa zanj le dve? Veliko je dobrodelnežev v slogu »ti kar vzemi«, se pa najdejo tudi preračunljivci. »Za vsakega dodatnega mi daj deset centov,« se je oglasil devetletni Matija. Nekateri popustijo in dajo drobiž, drugi pač ne. In še nekje se vidi razlika med generacijami: mladi in najmlajši zbiratelji so precej bolj vešči izmenjave kot stari »butlji«, med katerimi se najde tudi tak, ki potrebuje debela očala za pregled številk. Vsaka sličica ima na hrbtni strani številko in starejši zbiratelji imajo ob sebi seznam manjkajočih. Če jih nimate zloženih po vrsti, raje sploh ne hodite v Lepo žogo. S pomočjo seznama nato omenjeni frizerji in cvetličarji v poznih tridesetih letih iščejo sličice.
Pri otrocih je drugače. Ker imajo neverjeten spomin. Mnogi pokovci sličice iščejo kar po obrazih igralcev. In glej ga zlomka, tudi najdejo jih! Neverjetno je bilo spremljati enajstletnega Martina – manjkalo mu je sedem igralcev –, ki je kupe sličic pregledoval brez številk, ampak je prepoznal manjkajoče portrete. Ker je pač ločil med Johnom Pantsilom in Haminujem Dramanijem. Četudi sta oba iz Gane in oba zelo temnopolta.
Samozavest serijsko
Prišla sta brat in sestra, Klemen in Mateja, oba v tridesetih letih. Zbirata skupaj. En album. Prišel je Andrej, oče dvanajstletnika. Prišel je neposredno iz službe, urejen, v obleki in kravati. Sin je zbolel, moral mu je pomagati pri zbirateljski obsesiji. Prišel je tudi Marjan, prav tako namesto sina. Imel je obveznosti v šoli. Marjan je bil vztrajen, sin mu bo zaradi spodobnega kupčka novih sličic hvaležen. Prišel je tudi Enzo, ki je 30 let mlajše zbiratelje učil: »Ej, fant moj! Lepše moraš ravnati z albumom. To je kot Biblija. Ne smejo se ti vihati robovi, kot da bi bral star časopis! In za vsakega nalepljenega si vzemi dovolj časa. Da ne bodo nalepljeni postrani! Poglej moj album izpred osmih let. S podpisi vseh igralcev Slovenije iz Južne Koreje je še danes kot nov.« In bolj ko se je temnilo, več očetov je bilo na pivu in več otrok sredi lepljenja. Po dobri uri druženja ni bilo več sramežljivih. Ja, tudi za samozavest najmlajših je zbirateljstvo dobrodošlo. Le kje drugje lahko srečate kopico otrok, ki mirne vesti pomagajo črnogorskemu arestantu? Četudi jih ne bo na žuru, ko pride iz zapora. Ker bodo albumi takrat gotovo že polni, lastniki pa polni pričakovanj pred svetovnim prvenstvom.
Rok Šinkovc