https://kavarnahayek.wordpress.com/2022 ... ja-tezava/
Levičarji menijo, da so najpametnejši ljudje na svetu. Mogoče to celo drži; težava je le, da porabite precej časa, da jim zadeve razložite. In nato mine še več časa, da vašo razlago doumejo. Ampak škodo medtem v neizmerni želji po izstopanju in uresničevanju svojih »drugačnih« zamisli že naredijo. Oh, ne, ne gre za družboslovno znanje (tega vsrkavajo vase v neizmerljivih količinah), naravoslovje je tisto, ki je prenaporno. Običajno je v nasprotju z njihovim prepričanjem in realnim svetom, v katerem živijo preprosti, bogaboječi in normalni ljudje.
Nedavno sem naletel na najstniški zapis Elise David iz Lübecka. Predvidevam, da v Sloveniji ni bistveno drugače. Elisa opisuje sodobne trende, ki so na njeni srednji šoli naleteli na plodna tla. Ko so pri geografiji gledali film o mesni industriji in videli, da želatina v gumijastih medvedkih ne raste na drevesih, ampak je sladka pregreha narejena iz štirinožnih prašičkov, je polovica deklet postala vegetarijank. Nobena ni več jedla mesa, vse so bile za mrtvega pujska pripravljene dati glavo na tnalo. Nekatere so šle še korak naprej, postale so veganke in predvsem – drugačne. Ko so pri biologiji govorili o debelosti in anoreksiji, je že na naslednji uri športne vzgoje kopica deklet stala pred ogledalom in ugotavljala, da so predebele, ker se jim ne vidijo kosti. Želele so biti drugačne, kar je pripeljalo do tega, da bruhanje pred poukom ni bilo nič kaj posebnega.
Oboje združeno je v Elisini šoli pripeljalo do absurda. Ko so ugotovile, da tako drugačne vzbujajo sočutje, je postala modna zapoved nošnja kratkih rokavov, da se je videl povoj na rokah. Seveda so vsi vprašali, kaj se jim je zgodilo, da imajo povoj. »Porezala sem se,« je bil odgovor. To je bil začetek trenda samopoškodovanja kot posledica umetno depresivnih deklet. »Počutila sem se kot v norišnici,« je zapisala Elisa, danes stara 21 let in povsem normalno dekle, a že sumljiva, ker piše za politično nekorektno spletno stran Die Achse des Guten (Os dobrega).
Izstopanje v drugačnosti ni posledica edinstvenosti. Edinstveni so bili Michelangelo, Mozart, Plečnik v Sloveniji. Ti mladi izstopajo po tem, da skozi sočutje in drugačnost za vsako ceno dobijo pozornost. In ko dobijo pozornost, si domišljajo, da imajo poslanstvo. Potem iščejo somišljenike, se prepustijo črednemu nagonu in se pustijo izrabiti. To, kar lahko gledamo vsak teden, ko skupina neartikuliranih in vreščečih deklet (moške lahko preštejemo na prste ene roke) uprizarja upor proti vladi, je učbeniški primer. Vse po vrsti imajo, če si sposodimo starejši rek, polne riti. Še nikoli ni napredek (mislim na tehniko, znanost, medicino, inženirstvo) delal tako velike korake, še nikoli v zgodovini ni tolikšen delež ljudi užival tolikšne blaginje, hkrati pa še nikoli ni bilo toliko nezadovoljnih ljudi. Vsaj na videz. A ko človek pogleda njihovo agendo, ugotovi, da je delno kopija boomerjev – generacija, ki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ni natančno vedela, zakaj sploh protestira. Skupno vsem je, da so levičarji, ki so neozdravljivo okuženi s kulturnim marksizmom in politično korektnostjo Frankfurtske šole.
Za boomerji in generacijo X so prišli ljudje snežinke (milenijci) in otroci teh ljudi snežink (generacija Z), oboji znani kot Snowflake Generation. Gre za ljudi, ki so zlahka užaljeni, nimajo prav nikakršne odpornosti, predvsem pa iščejo pozornost. Če so kot najstniki nagnjeni v početju, kot ga opisuje Elisa, kasneje postanejo politično korektne mavrične osebe, predvsem pa aktivisti, ki živijo na račun drugih.
Ko zapustijo izobraževalni »mehurček«, ne začnejo živeti v realnem svetu, ampak si ustvarijo vzporedni svet, kjer imajo čustva in pravica do užaljenosti prednost pred kritično mislijo in svobodo govora. Iz tega svojega sveta, kjer je »vse lepo in prav« in kjer »nihče nikomur nič noče«, nato vstopajo v resnični svet, kjer s svojo tanko kožo ponorijo, ko se kdo ne strinja z njimi. Kar seveda ni normalno, kar kaže mračna statistika duševnega zdravja; v zadnjih letih se hitro povečuje število diagnoz depresije. Seveda so za njihovo depresijo krivi drugi, ki imajo do njih kritične poglede. Zato s kričanjem, tožarjenjem in njim prizanesljivim medijskim maistreamom zlahka dosežejo, da odpustijo kakšnega profesorja, novinarja ali javnega uradnika. Obratno nikakor ne; snežinke imajo vedno prav. Ker so tako občutljive in lahko gnetljive so prava ulična vojska za trdo politično in ideološko levico, predvsem pa priročno orodje za globoko državo. To utegne biti za zdravje družbe in države dolgoročno nevarno. Predstavljajte si ministrico za obrambo ali notranje zadeve, ki se zjoče ob vsakem kriminalnem dejanju ter maha z mavrično zastavo ilegalnim migrantom in zastavo miru teroristom. Zadeve bodo hitro postale veliko bolj resne, kot je pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti. Ampak takrat bo že prepozno, solze nikakor ne bodo pomagale.
Nasploh sta stok in jok ena od značilnih zunanjih manifestacij snežink. V Sloveniji sicer točenje solz ni toliko popularno kot drugod po Zahodu. Samo spomnite se posnetkov najstnic in žensk, ko je leta 2016 v predsedniški tekmi zmagal Donald Trump. »Na noč, ko je Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, sem ob 4. uri zjutraj nenadzorovano jokala,« je priznala Amelia Tait za New Statesman.
Histerija jim prav tako pritiče. So kot vulkan, ki že ob najmanjšem tresljaju izbruhne. Primer s Kredarice, ko je Tea Jarc kričala na premierja Janeza Janšo, je tipičen primer. Janša, ki s snežinkami ne samo, da ne deli njihovega pogleda na svet, ampak jim upa celo oporekati, je za sprožilec. Samo vidijo ga in začno histerično kričati. Skoraj upam si trditi, da je tako obnašanje snežink posledica dejstva, da so izobraževalne ustanove postale matriarhalne institucije. Ne gre za klasično razvajene najstnice (običajno bogatih ljudi), ampak za čustveno in moralno zaostale, ki od drugih zahtevajo pozornost, spoštovanje in ravnanje z rokavicami.
In da ne boste mislili, da so moški snežinke dosti boljši. Hudimano občutljivi in čustveni so. Tudi v takih športih, kot je nogomet. Poglejte enega najboljših nogometašev Neymarja: začne jokati, ko zmaga; začne jokati, ko izgubi; začne jokati, ko se spotakne sam ali ga kdo drug; začne jokati, ko nimajo ferrarija v njegovi najljubši barvi; začne jokati, ko mora v trgovini stati v vrsti. Da o moških, ki bi bili radi ženske, se tako oblačijo in imajo štrumpantle, niti ne govorimo. In ko jim kdo reče, ali je pri zdravi pameti, pokličejo druge snežinke in družno napadejo homofoba, transfoba ali kaj že. Ob teh izrazih se niti ne znajdem več dobro. Vem samo to, da imajo zdravi ljudje ob sebi vrečko za bruhanje; ne v namen, kot ga je opisala Elisa.
Snežinke so šle že danes predaleč, ko iščejo razloge ta užaljenost in med katere žrtve bi se uvrstile. Za vsako stvar cvilijo. Dobesedno. In nihče jih ne povpraša po zdravju. So preveč občutljive, da bi dojele, da jim zdravorazumski ljudje želijo samo dobro. Samo nekaj mesecev počitka na Poti Sv. Antona 49 v Idriji potrebujejo. Nočejo slišati, zato nazaj kričijo: »Fašisti, nacisti, rasisti!« Ja, kdor ni z njimi, je fašist. Kdor kaže do njih usmiljenje, je nacist. Enako vsi, ki so desno od prepričanja Luke Mesca.
Če je za boomerje veljalo, da jim pravila igre niso bila razložena, za generacijo snežink velja, da si pravila igre razlagajo po svoje in si dnevno izmišljujejo nova. Ta nova ne veljajo za njih, ampak za druge, po njihovo dolgočasno normalne ljudi, ki morajo njihove ideje in prepričanja brezpogojno sprejeti. Drugače so užaljeni. Sledi znano: vreščanje in neartikulirani glasovi pred parlamentom. In vloga žrtve pripada samo njim. Do nje imajo ekskluzivno pravico.
Vse, kar imajo ti mladi, je po svoje zabaven, a (psihično in fizično) nezdrav svet, ki so jim ga zgradili hegemonistični mediji ter izobraževalni sistem in kjer prevladuje ideja kulturnega marksizma. Ta jim je iz povsem ideoloških razlogov opral možgane (z redkimi izjemami), kar je zločin najhujše vrste. Šole jih (namesto, da bi jim prenašale znanje) vzgajajo, da živijo v nihajočem svetu med skrajnostmi: od neizmernega sovraštva do drugače mislečih (ovajanje posameznikov in napadi na ljudi, ki imajo njim tuje stališče), do neverjetne strpnosti do stvari, ki so resnično nevarne (posilstva ilegalnih migrantov, češ da so posledica različnih kultur in nerazumevanja domačinov). Podobno kot starejši in okorni socialisti, se ne spoznajo na ekonomijo. Običajno mislijo, da se denar obira kot maline.
Snežinke rade spreminjajo zgodovino. Zato ne poznajo univerzalnih in trajnih tradicionalnih vrednot, v njihovem umu umanjka moralna podlaga za življenje. Njihovi junaki so ljudje, ki jih poslušajo in sprejmejo, kar imajo za povedati. Če se kdo upre, bruhnejo sovraštvo. Tudi zato so člani KUL-a bili lepo postrojeni pred večinoma ženskami, ki same sebi pravijo ljudstvo.
Napačno bi bilo, ko bi mislili, da snežinke niso nepomembne in nevarne. Živijo v drugem svetu, ki ni združljiv z našim. Vprašanje je, koliko se da popraviti, saj snežinke postajajo prevladujoče. Kako jih povrniti v realnost, ko mislijo, da jim to, kar počno, pripada. Težava je, da jim kimajo starejši, češ »mladi bodo vzeli, kar jim pripada«. Dragi moji, nič jim ne pripada, dokler česa ne naredijo in za to zaslužijo. Neizmerne količine davkoplačevalskega denarja, ki se zlivajo v nevladne organizacije (samo snežinke, vam povem), so potuha levičarski pripovedi, ki je bila vedno zelo prilagodljiva. Tako zelo, da njihovo budnost (wokeism kot del življenja snežink) lahko v nedogled ohranjaš z novimi in celo nasprotujočimi si iluzijami. Samo na ulico jih moraš spraviti, pa se ti bo še Saul Alinsky zdel miroljuben človek.
Postavlja se vprašanje, kaj lahko na desnici naredimo, da jih postavimo nazaj v resničnost, kajti če bodo ljudje, kot so Nika Kovač, Tea Jarc in Jaša Jenull nekoč izvoljeni voditelji, se Sloveniji obeta katastrofa. To bo »boj« epskih razsežnosti, vsaka dobljena bitka bo lahko spremenila tok zgodovine. Verjemite, ne bo lahko, saj bo ena generacija premalo, da bi se Slovenija utirila nazaj v normalnost. In vedeti morate, da pred vami ne bodo stali otroci, ampak odrasli, ki nikoli zares niso odrasli, ampak so se spremenili kvantne levičarje, ki sovražijo nas, sovražijo sebe, sovražijo vse, kar jim ni po godu. Hkrati jokajo in stokajo, kritizirajo po dolgem in počez, drugim in sebi ovirajo pot naprej in v prihodnost, ljudi sodijo po svojih kripto merilih, nikakor ne po sposobnostih, meritokracija je za njih znamenje hudiča, zato realnost ne izpolnjuje njihovih standardov in pričakovanj.
Če se to ne neha, bo Slovenija postala nevaren prostor za vse. Razmislite.
