forum.striparna.com

http://www.premiera.si/kolumna/610

Max Modic v novi Premieri o Texu:
NAJVEČJI ŠPAGETI VESTERN VSEH ČASOV – PRVI DEL: 60 LET TEXA

aaah, max modic

nej slabo

že več let je mim, ko sem imel dolgo debato o Willerju, tex vilerju
od kje izvira
kje je sploh nastal

dragi moji, nastal je iz ameriških stripov
italijani so prevzeli ta lik iz ameriških stripov

in potem iz lastnega stripa naredili italijanske westerne
stripe in filme

ki sploh niso slabi

bonellijevega willerja pa imam itak zelo rad---

še nekaj:

slovenski izdajatelj stripov je skušal dobiti pravice za izdajanje tex vilerja pri nas
pa mu je rustemagić to preprečil
ni dal pravic
hotel je izdajati strip skupaj z italijanskim westernom(DVD)
če bom našel njegov seznam ga objavim
dober spisek...-

Upam da izidejo vsaj DVDji... čeprav imam večino po splošnem mnenju bolj zanimivih špagetivesternov že.

mogoče bi moral bit naslov tegale "o stripih v naših medijih" ... pred nekaj dnevi je strip omenjal Birko v svojem jutranjem javljanju na Radiu Anteni (jutranji skeč).

http://www.radioantena.si/inc/download.php?id=4175

časnik Delo - Petek, 01.02.2008,

Asterix na olimpijskih igrah
Prišel, videl, zmagal

Pet 01.02.2008
»Ti Rimljani so nori,« je imel navado reči Obelix, ko sta z rumenobrkim padla v kake težave. Kakopak tudi Rimljani o kolegih Galcih niso imeli dosti lepšega mnenja. Bitka na temo, »kdo je tu nor«, pa traja še dandanes in je poleg nekdanjega rimskega cesarstva zajela ves svet.
Nepokorni in ...

InDirekt, ponedeljek, 4.februar.08, Zadnja stran

NACISTIČNI STRIPI

V Centru Anne Frank v Nemčiji so se odločili, da bodo nemški mladini nekoliko drugače predstavili najtemnejše poglavje zgodovine 20. stoletja, holokavst. Šolarjem v Berlinu in severni Vestfaliji so namreč predstavili zgodovino holokavsta v obliki stripa. Za zdaj bodo tovrstne stripe uporabljali učenci, stari od 13-15 let, v dvajsetih razredih, če pa bo pristop uspešen, jih bodo razdelili tudi po drugih šolah po državi.
Predstavniki centra so povedali, da so se za ta korak odločili, ker so ugotovili, da je v znanju nemške mladine o grozotah holokavsta velika luknja. Večina naj bi jih približno vedela povedati nekaj o tretjem rajhu, vendar njihovo znanje temelji predvsem na mitih.
Strip z naslovom Iskanje predstavi zgodbo judinje Ester, katere družino so izgnali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Avtorji stripa so se v sodelovanju z zgodovinarji potrudili, da so v zgodbi vsa dejstva resnična, veliko slik pa temelji na originalnih fotografijah iz obdobja nacizma.

Avtor ni podpisan.?

še celotno gradivo k prispeveku z dne: 05.02.2008 - 21:00:04

Delo, sreda, 13.februar.2008
Stran 24, rubrika Kaj, kam, kdaj.

Ljubljanski strip bazar

V soboto, 16. februarja, si lahko med 10. in 15. uro v podhodu Ajdovščina v Ljubljani ogledate 14. strip bazar. Našli boste slovenske sripovske legende, kot so Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, Asterix ter Alane Forde.
Na voljo bodo tudi slovenski Politikini Zabavniki, Kapetan Miki, Blek in Mark ter Zvitorepčev roman v stripu in brezplačni izvodi društvenega fanzina Stripoholik.


Obenem pa je tudi reklama za ljubitelje Ninja želv, strip ki bo izhajal poleg Slovenskih novic plus dva paketka sličic.

NAJVEČJI ŠPAGETI VESTERN VSEH ČASOV – DRUGI DEL: OD KILLERJA DO WILLERJA

Septembra 1948 sta scenarist Gianluigi Bonelli in risar Aurelio Galleppini objavila prvo pasico prve epizode prvega evropskega ljudskega vestern stripa. Lik Texa sta zmodelirala po čokati postavi Johna Wayna, ki pa ji je Galleppini leta 1952, takoj po ogledu filma Točno opoldne, nadel obraz Garyja Cooperja. In dodal, da je Tex visok meter petinosemdeset in težak 85 kilogramov. Bržčas zato, ker je njegov junak vedno izgledal robustneje. Texov prvi podvig je bilo maščevanje. Maščeval se je morilcem, ki so zahrbtno pokončali njegovega očeta in brata, ter pri tem prekoračil meje zakona, zato sta si avtorja Texa zamislila kot Texa Killerja. A le za kratek čas. Leta, v katerih si je Tex utiral pot med bralce, antiherojem niso bila naklonjena. Diabolik, prvi masovni stripovski antiheroj, se je resda prav tako rodil v italijanski domišljiji, toda šele dvajset let kasneje, v permisivnih šestdesetih. Bonelli je Texa Killerja preimenoval v Texa Willerja, ki se je navkljub izrazitemu vplivu ameriških vesternov razvijal v nekonvencionalen stripovski lik, v katerem so pronicljivejši analitiki zaznali mnoge levičarske nazore. Texove avanture so Indijance vedno prikazovale kot enakovredne, častne nasprotnike, še več, Tex postane posrednik med Indijanci in vlado v Washingtonu, teksaški graničar, ki se poroči z Lilyth, Indijanko iz plemena Navajo, hčerko poglavarja Rdeče puščice, in ima z njo sina Kita, ki očeta spremlja v večini risanih pustolovščin. Po smrti Rdeče puščice Tex postane celo poglavar Navajov z bojnim imenom Nočni orel, Kita Willerja pa krstijo za Malega sokola. V večni bitki proti belim imperialistom in za indijanski lepši jutri se Texu in Kitu kmalu pridružita še Tiger Jack, bojevnik iz plemena Navajo in ostareli nergač Kit Carson, parodična verzija Buffalo Billa, arhetip bonellijevskega sidekicka, ki med akcijo poskrbi za comic relief.

Štirje mušketirji italijanskega stripa so se že od samega začetka distancirali od brezspolnih junakov ameriških vesternov. Bližje so bili anonimnim antiherojem Sergia Leoneja in grdim, umazanim, zlim zvezdam špageti vesterna. Pili so, kadili in preklinjali, v saloonih so se družili z lahkimi ženskami, njihove pesti pa so bile – tako kot revolverji – pogosto hitrejše od besed in argumentov. Nič čudnega, Tex je bil namreč eden od temeljev, na katerih je rasel in odrasel mit špageti vesterna. In če ne bi bilo špageti vesterna, bi morali na kritiško čislani vestern frankobelgijske šole, na Blueberryja, Comanche in Jerryja Springa ter na liričnega Kena Parkerja bržčas še dolgo čakati. Divja horda (1969) je konec koncev prijezdila iz Italije, pa naj Američani in Hollywood še tako vihajo nos.

Da bralci res ljubeče in goreče spremljajo Texove podvige, priča tudi fenovska statistika, ki je nastala pred desetimi leti, ob Texovem častitljivem 50. rojstnem dnevu. V prvih petdesetih letih naj bi v Texovih pustolovščinah padlo 3.384 negativcev. 2.060 jih je pobil Tex sam, 1.204 so jih postrelili njegovi prijatelji, 120 pa so jih razstrelili z dinamitom. Na Texa so streljali 344-krat, 61-krat so ga zadeli, dobri fantje so ga 72-krat v zadnjem trenutku rešili iz brezizhodne situacije. Tex se je 466-krat stepel, 1.519 nasprotnikov je sunil na gobec in zmagal v 117-ih dvobojih. Izgubil je samo enkrat, v 99. epizodi z naslovom La sconfitta (Poraz). Texa je prvih 50 let risalo 25 risarjev, največ strani, kar 15.766, skupaj z vsemi naslovnicami do številke 400, je ustvaril Aurelio Galleppini - Galep, ki je umrl leta 1994, star 77 let. Gianluigi Bonelli je do takrat oscenaril 31.307 strani Texovih dogodivščin, njegov sin Sergio Bonelli pa 4.295 pod psevdonimom Guido Nolitta. Sergio je vmes kreiral še Zagorja in Mistra Noja, ki se dogaja v amazonski džungli, ter zgradil mogočni založniški stripovski imperij, ki mesečno natisne več kot milijon zvežčičev in predstavlja enega največjih na svetu. Tudi zato, ker vztrajno kljubuje vsesplošni recesiji, ki je zajela svet stripa. Poleg Italije je teksaški rendžer v rumeni srajci priljubljen še v Španiji, Franciji, Grčiji, Turčiji in Braziliji, veliko oboževalcev pa se najde tudi na Finskem, Norveškem, Hrvaškem in seveda v Sloveniji, kjer boste Texa najprej srečali, če zavijete v murgeljsko StripArtNico Buch. Mimogrede, skupna naklada vseh Texovih zvežčičev, ki so v zadnjih šestdesetih letih izšli po svetu, prekaša število 500 milijonov izvodov. Pol milijarde, torej. Tex je pred leti v posebni epizodi, ki jo je zrisal legendarni Joe Kubert, prijahal tudi v ZDA, kjer pa evropskega uspeha ni ponovil.

Sergio Bonelli, ki živi in diha s svojimi junaki ter velja za kralja poceni, a nikakor cenenih stripovskih izdaj, je Texovo 50. obletnico obeležil na edinstven način. Sergio je 224-stransko Texovo epizodo z naslovom La valle del terrore (Dolina groze), ki jo je pokojni Magnus (pri nas najbolj znan kot prvi risar Alana Forda) ustvarjal deset let in jo izdal kot svoj stripovski testament, natisnil v originalni velikosti, v štirikilogramski luksuzni izdaji formata A2. Album je izšel v 1.200 primerkih in je bil razgrabljen v dveh dneh. Zbirateljska presenečenja ob Texovi šestdesetletnici pa šele prihajajo.

Max Modic , Premiera, Št. 158, 13.02.2008 - 26.02.2008

V današnji Mladini je pod naslovom Veliki razcvet stripa obsežen intervju z lastnikom legendarne slovenske striparnice Sandijem Buhom.

fajn članek tale o Texu...izredno zanimivi podatki

Seks, droge in nasilje v stripu

Dnevnik, torek, 12.02.2008
Tekst: Špela Standeker

ROBERT CRUMB - Robert Crumb je bil eden izmed pionirjev "underground" stripa, ki je s svojim delom ključno prispeval k preobrazbi stripa iz literature, namenjene otroški publiki, v literaturo za odrasle bralce. Pred štiridesetimi leti je v San Franciscu začel izdajati revijo Zap Comix, ki je tlakovala pot drugim ustvarjalcem in konec 60. let iz Crumba ustvarila kultno figuro na takratni sceni.



Že od začetka se je posvečal predvsem človeški naravi, njenim najmračnejšim nagnjenjem, iz družbene podzavesti pa je bezal teme, kot so seks, droge in nasilje, ter na neposreden, včasih celo na grob način kritiziral mit ameriškega sna o uspehu. Svoje bralce in kritike je v enaki meri navduševal ter razburjal, tako da si še po štiridesetih letih niso enotni, ali gre za premišljenega satirika, ki razgalja hipokrizijo ameriške politike in vsakdanjega življenja, ali za nekdanjega "junkieja", seksista, sovražnika žensk ter celo rasista.



Brezkompromisni uživač

Crumb se je rodil leta 1943 v Filadelfiji, kjer je skupaj s starejšim bratom Charlesom začel ustvarjati stripe. Svojo prvo resno službo je dobil pri 19. letih, delal je kot ilustrator voščilnic, v istem času pa je v raznih fanzinih in neodvisnih časopisih začel objavljati tudi prve stripe. Sam kot prelomno točko svoje kariere označuje leto 1965 oziroma svoj prvi "acid trip", ki ga je v poznejšem stripu opisal kot mistično izkušnjo, po kateri se je spremenilo ne le njegovo dojemanje sveta, ampak tudi ustvarjanje stripov. Tako so z izjemo stripovskega lika Fritz the Cat, vsi njegovi junaki nastali v post LSD-fazi, med njimi tudi Mr. Natural, brezkompromisen uživač, ki je najbrž edini pozitiven in vseskozi simpatičen Crumbov junak. Bogatejši za nekaj objav in "mistično" izkušnjo se je odločil, da odide v San Francisco, središče takratnega "underground" gibanja, kjer je že leto pozneje v samozaložbi izdal prvo številko Zap Comix. Najprej je revijo prodajal kar na ulici, saj po njegovih besedah niti hipijevski lastniki prodajaln v okolici Haight-Ashbury scene niso vedeli, kaj početi s tako nezaslišanim stripom. Navkljub bornim začetkom je revija kmalu pridobila zvest krog bralcev, k čemur je precej pripomogel strip Keep on Truckin', ki ga je poleg "acid tripa" navdihnil tudi jezik bluesovske glasbe 20. in 30. let. Poleg tega stripa in junaka Fritz the Cat je k Crumbovemu kultnemu statusu veliko prispeval tudi ovitek, ki ga je narisal za album Janis Joplin, Cheap Thrills.



Proti instrumentalizaciji

Četudi je Crumb sam vedno govoril, da si je želel postati priznan in poznan stripovski ustvarjalec, ga je dejanski uspeh presenetil predvsem v negativnem smislu. Prezirati je začel tako hipijevsko kulturo, ki vsaj po njegovih izkušnjah ni bila prav verodostojna, nenadno zanimanje, ki so mu ga ljudje začeli izkazovati čez noč, in tudi dejstvo, da so njegovo delo pogosto izkoriščali v komercialne namene brez njegove privolitve. Leta pozneje je dejal, da ga je v tistem obdobju vse spravljalo v slabo voljo, vključno z njegovim delom, za katerega je menil, da nikoli ni bilo dovolj dobro. Kljub temu je ostal zvest stripovskemu mediju in je nadaljeval s svojimi risarskimi eskapadami, s katerimi je navduševal ali razburjal občinstvo. V svojem delu je dajal duška nezadovoljstvu s svetom, v katerem je živel, obenem pa je bil vedno in najbolj kritičen do sebe ter se je skozi svoje junake razgaljal do obisti. Izrisal je svoje strahove, nervoze in paranoje, na podroben ter neposreden način se je loteval svoje disfunkcionalne in čudaške družine, svojih strahov, povezanih z ženskim spolom, ter na papirju razkril še tako mračnjaške in bolestne fantazije.



Skozi leta je Crumbovo delo izvabljalo zelo različne odzive, tako da si še danes - kljub njegovemu nespornemu prispevku k razvoju stripovskega medija - kritiki niso enotni, kakšen je ta prispevek dejansko bil. Po eni strani ga slavijo kot enega izmed najvplivnejših stripovskih ustvarjalcev 20. stoletja in ga primerjajo s satiriki, kot so François Rabelais, Jonathan Swift in Mark Twain, v njegovi risbi pa vidijo vzporednice z DĂĽrerjem, Brueghelom in Goyo. Po drugi strani njegovo delo označujejo tudi kot seksistično in rasistično blebetanje oziroma, kot je njegovo delo označila stripovska zgodovinarka Trina Robbins, "ponižujočo in čustveno nezrelo mizoginistično pornografijo". Crumb je bil vedno dvoumen v odgovorih na tovrstne kritike, saj je priznal, da se boji močnih žensk, in se je nekajkrat celo opravičil za bolj skrajne elemente v svojem delu ter se posipal s pepelom, rekoč "sem le profesionalni perverznež". Obenem je Robbinsovo označil za zadrto in v intervjuju za Comics Journal izjavil, da imamo vsi v sebi nekaj Trine, se pravi represiven glas v glavi, ki ga je po njegovem mnenju treba utišati.



Obdobje po komuni

Potem ko se je v 70. letih odpovedal drogam in življenju v komuni, se je vnovič poročil, v 80. letih je začel izdajati revijo Weirdo in do sredine 90. let ugotovil, da se njegov prezir do vsega ameriškega z leti le še stopnjuje. Kot je dejal sam, mu je pri odločitvi o selitvi v Evropo pomagalo tudi dejstvo, da je bilo njegovo delo takrat že dovolj poznano in cenjeno, da je lahko nekaj svojih skicirk zamenjal za hišo na jugu Francije, kjer živi in dela še danes.



Kljub dejstvu, da zadnja leta živi dokaj odmaknjeno in da je bil skozi svojo dolgo kariero neomajni nasprotnik esteblišmenta in tako imenovane visoke kulture, pa že dolgo tudi sam sodi v krog, ki je bil vsa leta predmet njegovih kritik. Njegova dela se prodajajo v galerijah po vsem svetu, pregledne razstave njegovih del so med drugim gostovale v Kölnu in Londonu, leta 1994 pa je Terry Zwigoff posnel tudi dokumentarec o njegovem življenju ter delu. Ob letošnji okrogli obletnici njegovega ustvarjanja so v Seattlu, kjer ima sedež tudi stripovska založba Fantagraphics, pri kateri je Crumb v zadnjih letih objavil največ stripov, pripravili retrospektivno razstavo R. Crumb’s Underground, ki pokriva vseh 40 let njegovega ustvarjanja, od začetkov v San Franciscu do zadnjih skicirk, ki jih je naredil v Franciji.

Indirekt, zadnja stran, sreda, 13.2.08

Superjunak Toše



V BIH se je našel nekdo, ki se je spomnil, kako lahko povsem preprosto zasluži veliko denarja. Natisnil je namreč album, v katerega bodo otroci lepili podobe preminulega makedonskega pevca Tošeja Proeskega. Album v katerem višek neokusnosti predstavljajo sličice pevčeve prometne nesreče, se je tako pridružil vrsti izdelkov z njegovo podobo. Tako lahko gledamo Tošeja na skodelicah, jaknah in zvezkih, še za časa življenja pa so ga upodobili tudi kot lik iz stripa, ki se bojuje proti piratom.
Naslov stripa je Super Toše, glasbenik pa se v njem bojuje proti zlikovcu številka 1, gospodu Piratu, glavnemu piratskemu šefu na svetu, ki tihotapi vse od orožja do otrok. Strip je nastal v sklopu dobrodelne kampanije, ki je potekala pod geslom "Super heroj in dobrodelnost".
Toše nepridiprava na koncu seveda premaga, vprašanje pa je, kdo bo ustavil izkoriščanja njegove podobe v resničnem življenju.

Indirekt, četrtek, 14.2.08.

Bertoncljevi stripi in baloni

V klubski sobi Kuda France Prešeren v Ljubljani je do četrega marca na ogled razstava izbora stripov zakoncev Matjaža in Jelene Bertoncelj, objavljenih v otroških revijah Ciciban in Trobentica. Sicer pa je Matjaž vsestranski avtor, ki je svoj prvi strip narisal že pri šestih letih. Sam se loteva tako besedila kot risbe. In ne glede na to, da živimo v času razcveta računalniške tehnologije, nas avtor preseneča, saj se zgodbe, risbe in stripovske tipografije loteva z roko, brez pomoči računalnika.