vojščaki skozi čas 1 del

Prostor za Vaše recenzije. Dodajte svojo recenzijo ali pustite oceno in komentar že napisanim recenzijam.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

Sprva vojščak in njegov meč tvorita enovito celoto, ki deluje kot brezhiben morilski stroj. V naslednji stopnji vojščak ne nosi meča več v roki, ampak v srcu. In čeprav je navidez brez orožja, lahko ubije nasprotnika tudi z razdalje stotih korakov. Na tretji stopnji pa meč popolnoma izgine. Sle za ubijanjem ni več. Vojščak v celoti sprejme svet, ki ga obdaja. Prevzame ga duševni spokoj in mir postane edini smisel njegovega življenja. (Kralj Qina, 227 pred Kristusom)
***
Da, zgodilo se je pred dva tisoč leti. Ko je takratni kralj združeval kitajsko kraljestvo. Sledil je samo eni viziji: združiti vse pod nebom. In to ne glede na žrtve. In če so takrat branilci obleganih mest rajši sami pobijali svoje otroke, da ne bi prišli v roke zavojevalcem, potem lahko šele zaslutimo, kako kruto obdobje je bilo to. Zavojevalci, ki so z osvajanjem petih kraljestev združevali Kitajsko, so namreč pobili vse moške in otroke, ki so jih zajeli. Na najbolj grozovite načine. Da ne bi obstal nihče, ki bi lahko nekoč, zaradi maščevanja, ogrozil enovitost velikega kitajskega kraljestva.

Kako daleč je takšna miselnost od plemenitih idealov evropskega viteštva! In kako daleč so ta okrutna dejanja od vizionarskega pogleda kralja Qina o vojščaku, ki namesto smrtonosnega orožja v srcu nosi mir. Dejanja, ki jih je film opravičeval do te mere, da so sledili številni napadi kritikov, da gre za poveličevanje avtokracije in kršenje svobode in človeških pravic. In zato ga je režiser Zhang Yimou, ki je vse do konca zanikal kakršnokoli spolitiziranost, umaknil s festivala v Cannesu.

Govorim o filmu Heroj (2002) z izjemno igralsko zasedbo, ki je prejel številne nagrade in generiral tudi strip izpod peresa Ma Wing-shinga. No pravzaprav bi moral reči, da je govora o treh filmih. Filmih tipa Rashomon. Prvi je seveda Rashomon (1950), ki je nastal pod taktirko Akire Kurosawa, drugi je The Outrage (1964), ki ga je režiral Martin Ritt, scenarij pa napisal kar Kurosawa. Tretji film o rashomonskih vizijah pa je Heroj. Prav vsi trije filmi so skupek različnih in popolnoma nasprotujočih se zgodb, ki pa se kljub vsemu prepričljivo združujejo v enovito celoto. Vsak človek ima svoj pogled na svet, na svoje življenje in njegove vizije so v mnogih pogledih popolnoma nasprotne vizijam drugih ljudi. Ali pa tudi ne. Filozofija videnja sveta skozi različne oči. Tudi iz onostranstva. Skozi oči mrtveca, če je treba.

Vse to so slavospevi meču, mečevanju, mečevalcem. Slavospevi, ki preko evropskih tal prenikajo v srednjo in daljno Azijo in tudi v novi svet. In obratno.

Kdo ne pozna filmov Harakiri (1962), Upor (Samurai Rebellion, 1967) enega največjih režiserjev vseh časov, Kobayashi Masakija.

Upor je verjetno najbolj pretanjeno izdelan samurajski film. Popoln je. Funkcionalno zaokrožen, vizualno osupljiv, vsebinsko izjemno preprost, pretresljiv in neverjetno pomenljiv. Gre za upor, tistega najbolj osnovnega v človeku, ko krivic enostavno ni mogoče več prenašati. Pa čeprav ni nikakršnega upanja na uspeh. Da, upor dveh samurajev. Upor proti krivičnemu sistemu. Krivičnemu gospodarju. Ki družini dodeli žensko, ki je noče imeti več na dvoru. Priležnico, ki mu je rodila sina. Ker pa sina že ima in se hoče znebiti ženske, jo dodeli neki družni. In po nekaj letih jo hoče zopet nazaj. Ker je izgubil prvega sina in je sin priležnice postal naslednik. Saj res ne bi bilo v redu, če bi prestolonaslednikova mati bivala pri tujih ljudeh, kajne? Razumljivo je, da se oče in sin upreta, saj sta del sistema, iz katerega ne moreta ubežati. Saj gre za moško čast. A tistega dne, ko hočejo vojščaki odpeljati nesrečno žensko, se zgodi nekaj nepričakovanega. Neverjetnega. Ženska si vpričo vseh prisotnih v telo zasadi nasprotnikovo orožje. Vzame si življenje. Vpričo moža, tasta in vojakov, ki so prišli po njo. Samurajsko dejanje brez primere. Ki pa ga je storila ženska. Kot da je ona in ona sama prikrita junakinja in gibalo filma. In s tem utrla pot številnim ženskam, ki so skušale z mečem izbrisati svojo sramoto. Le nekaj trenutkov zatem umre tudi njen mož, ostane pa le še ostareli samuraj, ki se začne pripravljati na dokončen obračun. Saj hoče oditi v Edo in pristojnim poročati o nesluteni krivici, ki se je zgodila njegovi družini. Kot je bilo že rečeno, to so dejanja, ki ne morejo uspeti. In so morda prav zaradi tega še bolj veličastna. Kot je veličasten film Upor, ta največji od vseh samurajskih filmov.

Harakiri pa je scenaristično enostavno nenadkriljiv. Gre za obdobje, ko so samuraji izgubljali gospodarje, ki si jih niso mogli več privoščiti. In samuraji, ki se zaradi svojega kodeksa niso mogli ukvarjati z drugim poklicem, so tako životarili v bedi. Ronini so jih imenovali. In Harakiri pripoveduje prav tako zgodbo. Ostareli samuraj in njegov sin sta ostala brez službe. Sinova družina si zaradi pomanjkanja denarja ne more privoščiti niti zdravnika. In ko sin gleda, kako mu umirata žena in otrok ve, da mora nekaj storiti. Odide v bližnji grad in prosi oblastnike, če lahko naredi harakiri. Če si lahko ritualno razpara trebuh in tako stori častno smrt. Slišal je namreč, da bivši gospodarji rajši dajo takim samurajem nekaj denarja in jih odslovijo. Vendar pa tokrat ni bilo tako. Tudi oni so živeli v pomanjkanju in so sklenili, da takih prikritih zahtev po denarju ne bodo več prenašali. Tako mora mladenič tudi dejansko narediti harakiri, česar ni načrtoval. In ko oblastniki ugotovijo, da niti meča nima več, tega orožja, od katerega se samuraj ne bi nikoli ločil, je njihova odločitev dokončna. Mladenič je namreč prodal meč za zdravila, za pasom pa je nosil bambusov meč. S katerim je moral narediti harakiri. Grozoviti prizori, ko se meče na bambusovo palico, da bi si predrl trebuh, so le uvod v grozovitosti, ki ga še čakajo. Oblastniki mu nočejo skrajšati muk in ga pustijo, da si dobesedno s svojimi rokami raztrga telo. Čez leto, dve, pa se prav na tem gradu znova oglasi samuraj, ki bi rad naredil harakiri. In oblastniki, ki ga želijo od tega odvrniti, mu pripovedujejo to zgodbo. Ta samuraj je mladeničev oče, ki je počakal, da sta umrla tako snaha in njena hčer, in prišel je poravnat račune. In medtem ko čaka, pripoveduje svojo zgodbo. In obe zgodbi se začneta prepletati, dopolnjevati in takrat izbruhne resnično pravi pekel. V teh nepozabnih filmih igrata Toshiro Mifune in Tatsuya Nakadai.

Neprecenljiva škoda je, da je bilo veliko Kobayashijev filmov izgubljenih. V Evropi ljudje poznajo pač Akira Kurosawo. Znanega po filmih Sedem samurajev (1954), Krvavi prestol (1957), Yojimbo (1961), Kagemusha (1980), Ran (1985). Kako ga ne bi poznali, ko pa je Kurosawa tako v Krvavem prestolu in Ranu segel po predlogi Williama Shakespearja. In kako ga ne bomo poznali, saj je Sergio Leone na Yojimbu zasnoval film Za prgišče dolarjev (1964). Walter Hill pa je na Yojimbu zasnoval film Zadnji preživeli (The Last Man Standing, 1996). Kurosawa je pač najbolj evropsko naravnan avtor. Tako v filmih Ran kot Kagemusha se je v manjši meri poklonil celo Hollywoodu, ustvaril je vizuelna spektakla, ki pa v nekaterih sekvencah izstopata s tako izjemno močnimi prizori, da dobesedno jemljejo dih. Ko si za trenutek zaželiš, da tega sploh ne bi gledal. Kako blizu je Kurosawa zahodnjaški miselnosti pove tudi podatek, da je njegov film Skrita trdnjava (The Hidden Fortress, 1958) navdihnil Georgea Lucasa za snemanje filma Vojna zvezd. In če smo že omenili film Yojimbo, povejmo, da ima še kar tri nadaljevanja. Drugi del je Sanjuro (1962) za katerega je eden od kritikov revije Variety zapisal: "Ne sedite preblizu ekrana, ker boste vsi pošpricani s krvjo. "Zaključna scena filma je malodane neverjetna. Dvoboj samurajev. Malodane kot na divjem zahodu. Vse se zgodi tako hitro, da tudi s počasnim predvajanjem filma komaj slediš poteku dogodkov. Glavni protagonist izvleče meč, ga premesti v drugo roko in z enim samim zamahom nasprotniku preseka srce. Kri in sama kri.

Najnovejša različica filma Yojimbo je japonski film Sukiyaki Western Django (2007), ki je nekakšna, naravnost absurdna mešanica med samurajskim filmom in italijanskim westernom, ki ga je režiral Takeshi Miike in ki je še najbolj poznan po grozljivkah. Film, po katerem je nastal tudi strip, je tako obenem poklon tako režiserjema Akiri Kurosawi in Sergiu Corbucciju, ki je posnel prvotni film o Djangu. Kdo se ne spominja revolveraša, ki je za seboj vlekel krsto, v kateri je bil mitraljez! Film je generiral več kot trideset nadaljevanj, najnovejši pa je Django Unchained (2012), ki je navdihnil Quentina Tarantina, ki je odigral manjšo vlogo tudi v japonski različici Djanga.

Ran, zgodba o kralju, ki je še za čas svojega življenja prepustil svoja kraljestva sinovom. Napaka. Seveda sledi njegov izgon, beg in nepozabna scena, ko se obupan, v spremstvu dvornega norčka, zateče v kolibo nekega mladega slepca. Mladenič, kateremu je kralj pred leti lastnoročno izkopal oči, izgnanemu kralju zaigra na flavto. Melodija je neverjetno pretresljiva, piščal joče, toni se dobesedno trgajo, glasba, če jo lahko sploh še tako imenujem, reže dušo in srce. Kralj zatiska ušesa pred bolečino, ki odzvanja po kolibi, se zaletava v stene in moleduje naj neha igrati. Bol v vsej svoji veličastnosti. Kot da bi se mu žalopojke bolečine, ki odzvanjajo iz flavte, naselile v telesu, v vsakem tkivu posebej, in da bi njihova bolečina plula po njegovi krvi. Ali pa Kagemusha, film o dvojniku, ki nastopi, ko ubijejo kralja. Z dvojnikom skušajo prepričati nasprotnike, da je bil kralj samo ranjen in tako preprečiti državljansko vojno. A kaj, ko se v nekem trenutku zgodi, da tudi najbližji kraljevi sodelavci spoznajo, da pred njimi ne stoji več dvojnik, ampak kralj sam. In takrat ves dvor pade na kolena. Zgodilo se je nemogoče. Kobayashija in Kurosawo torej poznamo, saj sta dosegla številna priznanja tudi v Evropi. Naš tokratni osnovni namen pa je, da spoznamo stripovsko in filmsko produkcijo o mečevalcih, za katere mnogi niso še nikoli slišali.

Seveda ne gre, da ne bi omenili še najslavnejšega japonskega samuraja. Miyamoto Musashi (1584-1645). Biografijo v petih knjigah je napisal Yoshikawa Eiji, izvrsten strip, tako scenaristično kot risarsko, z naslovom Vagabond je narisal Takehiko Inoue. Strip je sprva izšel v 33 zvezkih, v ZDA pa so ga nedavno ponatisnili v 11 integralnih knjižicah po 200 strani. Režiser Hiroshi Inagaki pa je posnel samurajsko trilogijo: Samurai I: Musashi Miyamoto (1954), Samurai II: Duel at Ichijoji Temple (1955) in Samurai III: Duel at Ganryu Island (1956). V vseh treh filmih je vlogo Musashija odigral Toshiro Mifune.


Najpomembnejši samurajski strip je Kozure Okami (1970), ki ga je spisal Kazuo Koike, narisal pa Goseki Kojima. Govorimo o stripu, ki je izhajal deset let in ima preko 8500 strani. Govorimo o stripu, ki je popolnoma osvojil Japonsko, govorimo o šestih filmih, v katerih igra Tomisaburo Wakayama, o štirih gledaliških izvedbah, televizijski nadaljevanki (1973-1976), v kateri je igral Yorozuya Kinnosuke. Omenimo pa, da je bil film Shogun Assasin (1980), skupek prvih dveh filmov, v ZDA prepovedan zaradi pretiranega nasilja. Pa omenimo še konec te epske sage, film Zadnji spopad (The Final Conflict, 1993 znan tudi pod naslovom Prgišče peska (A Handful of Sand), v katerem se življenjska pot Itto Ogamija tudi konča.

No, zanimajo nas predvsem začetki. To je strip. Veličastna stvaritev, ki je zasvojila sprva Japonsko, nato pa poznavalce stripa širom sveta. V ZDA so strip prvič izdali 1987, založba First, vendar so ga prenehali izdajati že po 45 številkah. Manj kot tretjina vsega materijala. Zgodbe so postajale vse daljše in daljše, nekatere so bile dolge tudi po več sto strani in založba tega podviga enostavno ni zmogla več. Dark Horse je leta 2000 začel ponovno izdajati ta stripovski serijal v 28 debelih knjigah in ga tudi uspešno dokončal. V zvezi z ameriškimi izdajami bi omenili predvsem spremne besede Franka Millerja v prvih številkah in pa nekaj izjemnih naslovnic Billa Sienkiewicza.

Govorimo torej o samurajskem pustolovskem stripu. O stripu, ki ga označuje izjemno nasilje. Kjer so raztelesenja, obglavljanja in mučenja nekaj povsem vsakdanjega. Kar pa ni nič čudnega, saj strip označuje življenjsko pot Itto Ogamija, shogunovega eksekutorja, ki je, potem ko so pobili njegovo družino in uničili njegov klan, postal odpadnik in vrsto let za denar moril po Japonski. Ne govorimo samo o legendi, govorimo o resnični zgodbi, ki pa se je zabrisala v zgodovini že po nekaj letih. To je bil čas, ko je vladal klan Tokugawa, sedemnajsto stoletje torej. Kazuo Koike je s svojo domišljijo nadaljeval pot tega nesrečnega samuraja, in jo tudi končal. Pravzaprav ne gre samo za njegovo pot, ampak tudi za pot njegovega otroka, ki je edini preživel masaker. Ko se je tistega dne Itto Ogami vrnil domov in našel samo še mrtvo družino in prijatelje, je opazil, da je meč, ki je vzel življenje njegovi visoko noseči ženi, zgrešil še nerojenega otroka. Ogami je iz trupla izrezal še živega otroka in stopil ven, kjer so ga že čakali uradniki in ga obtožili izdaje. Češ, da je načrtoval shogunovo smrt. Ogami je bil eksekutor, shogunov rabelj in vojščak in je bil v napoto klanu, ki si je želel še edino mesto, ki ga še ni imel. Klan Yagju. In klan Yagju je s spletko dosegel, da so Ogamija obsodili. V slabem letu, ko je čakal na razsodbo, je sin že nekoliko zrasel, in Ogami ga je lahko postavil pred izbiro. Ali bo živel ali umrl. Ali se bo pridružil k svoji mrtvi materi, ali pa potoval z očetom, ki bo postal plačani morilec. Tako je Ogami pred sina na eno stran položil otroško žogo, na drugo pa zapičil meč. Naj izbere, mu je dal vedeti. In ko se je Daigoro, kot je dal otroku ime, plazil proti žogici, je skozi okno posijalo sonce. Daigoro, ki so ga prevzeli bleski sončnih žarkov z morilskega orožja, se je obrnil k meču. In zapečatil svojo usodo. Itto Ogami je postal znan kot Kozure Okami, osamljeni volk z otrokom, ki si je z mečem utrl pot iz ujetništva in z sinom, ki ga je prevažal v posebnem, lesenem vozičku, začel sejati strah in trepet po državi. Postal je najemnik, ki je za denar ubil vsakogar, z zbranim bogastvom pa je načrtoval padec klana, ki mu je uničil življenje. Klana Yagju.

Kot smo rekli je to strip o ekstremnem nasilju, ki pa ga avtorja uravnotežujeta z občasnimi, neverjetno čutnimi lirični scenami, zaradi katerih je strip osvojil tudi mnoga ženska srca, kar pri samurajskih stripih ni ravno v navadi. Ogromno pa je v sprejemu stripa pomenila tudi vloga Daigora, otroka ki dobesedno živi s smrtjo. Ko se nekoč oče in sin ločita, in Daigoro sam tava po podeželju, ga opazi izkušen samuraj. Pravzaprav opazi njegove oči, ki so videle toliko gorja, da se je otrok nekako umaknil iz tega sveta. Živi nekje na meji med življenjem in smrtjo, na samem vhodu v pekel in s svojimi široko razprtimi, a praznimi očmi, neprizadeto opazuje svet okoli sebe. Očmi, ki jim pravijo shishogan. Ki odražajo pogled samuraja, ki živi s smrtjo in nenehno ubija ljudi. Ki hodi v krvi. Pa se ta samuraj vpraša, kako je to mogoče. Kako je mogoče, da ima tako mlad otrok pogled, katerega skuša on sam doseči že vse življenje. In sklene, da ga bo zasledoval. Vidi, da je otrok izgubljen, lačen in ga opazuje, ko na pokopališču na nekem grobu naleti na nekaj hrane. Otrok sleče svoj površnik, ga položi na grob in vzame hrano. V tej enostavni gesti je bilo toliko plemenitosti, kot je marsikdo ne premore vse življenje. Samuraj ne ve več, kaj se dogaja, zato sklene, da bo naredil še en preizkus. Postavi se pred otroka, izvleče meč in sklene, da ga bo ubil. In ko izvleče meč, se zgodi nekaj nenavadnega. Daigoro se skloni, vzame odpadlo vejo in se postavi v bran. Stil suio. Stil njegovega očeta. Obrambni stil, ki se odlično uporablja v vodi, v travi. Ko mečevalec potopi meč v vodo ali položi v travo in nasprotnik ne more vedeti, od kje točno bo priletel zamah. Zato se mnogo prizorov odvija prav v vodi. V rekah, morju. Povedali smo že, da je bil Ogami shogunov rabelj. In zato je imel tudi poseben meč. Meč donatuki. Meč, ki je bil namenjen obglavljanju in razteleševanju obsojencev. In da je moral mnogokrat pogubiti vse člane družine, ženske in otroke, če je njihov oče, kot gospodar klana, na kakršenkoli način užalil shoguna.

In Ogami se tudi v svojem drugem življenju se srečuje z ženskami. Samurajkami, morilkami. Grupami ninj, ki jih sestavljajo samo ženske. Pretresljive zgodbe so to. Retsudo Yagju je hčer Sakayo naučil posebno tehniko mečevanja, ki jo je oblikoval prav zato, ker bi bilo mogoče z njo ubiti Itto Ogamija. In tako se pred mlado dekle, ki ima v rokah dve krajši katani, postavi vrsta mečevalcev. Poslednji preizkus. In ona ubija enega za drugim. Visoko v zrak odvrže eno katano, ki se vrti in vrti, z drugo pa napade nasprotnika. V bistvu gre samo za to, da nasprotnika zvabi na mesto, kjer je malo prej stala ona in kamor bo padla katana, ki jo je prej vrgla v zrak. In na ta način ubija nasprotnike z orožjem, ki prileti od navzgor se jim nenadoma zasadi v glavo. Še ena od Ogamijevih nasprotnic O-Yuki, je bila ženska, ki je na dvoru poučevala mečevanje, pa jo je eden od samurajev zlorabil in ponižal. Ženska si je na telo vtetovirala posebne tetovaže. Na hrbtu je nosila lik grozljive gorske čarovnice, na sprednjem delu telesa pa je imela pošast, ki je žrla njeno dojko. Da človeku zastane dih. In prav zato je šlo. V odločilnem trenutku spopada je s sebe zvlekla gornji del obleke, razkrila svoje telo in pošastne tetovaže in za en sam droben hip šokirala nasprotnika. Ki mu je zastal dih. Pridobila je trenutek prednosti in ga ubila. Nihče še pomisli ne, kaj pomeni biti tetoviran po vsem telesu. Koža ne diha, pozimi ti je vroče, poleti te zebe. Seveda je bila O-Yuki le še ena od Ogamijev nasprotnic. Naslednica samurajskega duha, ki ga je v Kobayashijevem Uporu pokazala ženska, ki se je rajši ubila, kot da bi jo odvedli stran od družine.

Ne bomo rekli, da smo ženske postavili pred samuraje. Ne zato, ker so jim bile popolnoma enakovredne. Ampak Ogami se je srečeval s takimi vojščaki, ki jih resnično lahko premore samo še domišljija. Bratje Benterai, tri ninje, katerih se je bala vsa Japonska. Shogunovi vojščaki, ki so skrbeli za varnost ujetnikov, ko so jih vodili k shogunu. Večinoma je šlo za izdajalce, ki so prodajali klanovske skrivnosti. In prav za uboj enega od teh, so najeli Ogamija. Ne bi vas utrujali s samo bitko, v kateri je izginila večina klana, povejmo samo, da se poslednji prizor dogaja v puščavi. In ko še zadnji od treh bratov leži na tleh in umira, posluša pršenje drobnih kapljic krvi, ki jih z rane na vratu odnaša veter, zašepeta. "Vse življenje sem si prizadeval, da bi zasekal tako rano, ki bi pela v vetru. Kako ironično, da jo poslušam prav zdaj. Ko umiram, ker mi odteka lastna kri." Veliko je bilo takih dvobojev. Ko se spopade z morilcem svoje žene, recimo. Dva samuraja ima proti sebi. Prvemu z mečem razseka v glavo, vendar ta meč zadrži z rokami. Ogami ne more več izvleči svojega orožja. Takrat na ramena prvega samuraja skoči drugi samuraj in se požene na neoboroženega Ogamija. Umetnost mečevanja, žrtvovanje za klan, zmagati za vsako ceno.

Ogami je vse podrejal vse svojemu cilju. Izpolniti naročilo. Ker bo storil vse, kar mu je naročeno, če bo le točno vedel, kaj stoji za tem. Njegova zahteva. Povedati mu je treba vse, kar se tiče naročenega umora. To so pač njegovi pogoji. 500 ryov za naročilo uboja. Enega ali stotih ljudi. Njemu je to pač vseeno. Pa četudi gre za samo reinakarnacijo Bude.

Po mojem mnenju je najbolj grozljiva zgodba, ko mora pobiti nasprotnike vladajočega režima. Ve za sestanek, ki se bo zgodil v neki vasi, in kjer naj bi jih pričakala odpadniška tolpa razbojnikov. In zato ker mora čakati, se mora tudi v celoti podrediti razbojnikom. Oni ga zasmehujejo, prisilijo ga, da posili neko dekle, vzamejo mu orožje, on pa samo čaka. Medtem, ko razbojniki okoli njega pobijajo in posiljujejo, Ogami čaka na izdajalce. Ki tudi pridejo. Vodja razbojnikov se je sicer ves čas spraševal, od kod neki mu je znan Ogamijev obraz, vendar se tega ne more spomniti. Ko pa ob koncu Ogami stopi iz ozadja in začne sejati smrt, se mu končno posveti. Kogi Kaishakunin, zašepeta. Osebni shogunov rabelj. Na obrazu se mu zariše taka nepopisna groza, da se njegove obrazne poteze spačijo skoraj do nerazpoznavnosti. Groza in strah. Vizualizacija strahu. Takšna, kot jo poznata le Ogami in Daigoro. Samo, kaj se zgodi, ko samuraju odvzameš ostale čute. Ko začnejo izginevati eden za drugim in ostane samo še strah. Kar se tudi zgodi. Saj je neizbežno.

Kaj torej pomeni biti samuraj? To vprašanje zastavi Ogamiju odličen mečevalec. Ko okoli njiju leži na stotine trupel. A takšne stvari zvemo lahko samo tik pred smrtjo. In ko mečevalec umira, mu Ogami pove. Samo par besed. Kaj je smisel samurajskega življenja. "To Live to Die". Živiš samo zato, da boš umrl. Na časten način pač. Vse življenje samuraj išče kraj in čas smrti. In tu omenimo še en nepozaben film. Ki se veže na polja prepolnih trupel. Ki ostajajo po bitkah. In kar je značilno tudi za viteške spopade na evropskih tleh. Govorim o plenilcih. O tistih, ki krožijo po teh poljih smrti in pobirajo orožje in oklepe. In če je kak vojščak še živ ... No, gre za film Onibaba (1964) režiserja Kaneto Shinda. Štirinajsto stoletje. Poznamo ga tudi pri nas. Dve ženski, kmetici, se preživljata s tem, da pobirata orožjem mrtvim samurajem in jih preprodajata. Tiste, ki so še živi, pa zvabljata, da padejo v globoko luknjo, tam pa jim pobereta orožje in oklep. Zgodba je seveda veliko globlja, a to zadovoljstvo bomo pač prepustili gledalcem.

Pustimo zdaj Itto Ogamija za sabo. Generiral je ogromno posnemovalcev. Idejnih, kameo prikazov ... Pojavlja se v stripih Stan Sakaia, v stripu Samuraj Jack se pojavi, ko se Jack spominja preteklosti. Lone Wolf and Cub 2100, futurističen strip Mika Kennedyja in Francisca Ruiz Velasca. Odličen strip, a še vedno daleč, daleč od izvirnika. Omenimo še film The Road to Perdition (2002) Samuela Mendesa, ki je nastal po istoimenskem stripu Max Allan Collinsa, ta pa seveda po stripu Itto Ogamija, kar je Max Collins prostodušno priznal v intervjuju za BBC.

Kazuo Koike je prav gotovo najpomembnejši japonski scenarist. Naj omenimo strip Crying Freeman, katerega je narisal Ryochi Ikegami in ga je leta 1995 v filmski različici posnel Christopher Gans. V glavni vlogi je igral Marc Dacascos in prav za ta film pravijo, da je prvi, v katerem ni bilo nikakršnih filmskih trikov. Kar pa verjetno ni niti čudno, saj je bil Dacascos svetovni prvak v borilnih veščinah. Azijci so pred tem posneli še vsaj dve verziji tega stripa, ki je resnici na ljubo izjemno privlačen, prav zaradi Ikegamije risbe in njegovih predstavitvah okolja, urbanih naselij ipd. Kar pa se same vsebine tiče, povejmo, da gre tu za novodobnega samuraja. Gre za klan zmajev, ki obstajajo več kot štiristo let in imajo ves čas samo enega morilca. Samuraja, ki joče. Samuraja, ki ima isto osebnost že vseh 400 let. Pa je popolnoma vseeno, če je to belec, črnec ali azijec. Vedno je isti človek, saj so mu s subliminalnimi tehnikami vtisnili novo osebnost . Osebnost morilca, ki ubija na ukaz. In ker je to vedno pošten človek, lahko takrat, ko ubija, samo joče. Njegove solze so upor proti grozodejstvom, ki jih povzroča. Seveda pa se zadeva zatakne. Ko mora ubiti mlado žensko, ki je bila priča pri enem od njegovih umorov. Emu Hino. Ki ga pričaka pripravljena na smrt, vendar ga prosi, naj prej naredi iz nje žensko. Ker pač še ni imela moškega. Vpleteni so prav vsi: mafija, policija, klan zmajev in seveda on, ki joče. On, ki je proti vsem. Nepozabno. Šest debelih stripovskih knjižic: Portret morilca, Sence smrti, Ring smrti, Okus po maščevanju, Ugrabitev v Chinatownu in Pot v svobodo. In trije filmi.


Kaj pa Lady Snowblood? Strip, ki ga je po Koikejevem scenariju žal precej slabo narisal Kazuo Kamamura. Po njem so posneli dva filma (Lady Snowblood, 1973 in Love Song of Vengeance (1974), leta 2001 pa še futurističen film The Princess Blade, ki je prav tako dobil še eno nadaljevanje. Tudi tukaj gre za maščevanje. Nad mladim, nedolžnim parom, se znesejo vaščani in ubijejo moža. Ženska pristane v zaporu, saj kasneje ubije enega od morilcev. In v zaporu rodi hčerko. Hčerko, ki jo je že s samim rojstvom zaznamovalo maščevanje. In čeprav mati umre, se hčerka ni pripravljena odreči maščevanju. Saj je bila rojena za ubijanje.

Zadnja leta je izjemno uspešen strip Meč nesmrtnika (The Blade of the Immortal). Izhaja malodane istočasno na Japonskem in ZDA. V Ameriki je izšlo 24 zvezkov, od predvidenih 29. Hiroaki Samura. Meč nesmrtnika je bil zadnji strip, ki je začel izhajati v takem vrstnem redu strani, kot jih beremo v Evropi. Na Japonskem pač berejo od zadaj. In tako je Samura pristal, da je za ameriško verzijo ponovno izrisal sličice, ki bi bile lahko moteče. Pri zrcalni preslikavi likovnega materiala bi lahko prišlo do nelogičnosti. Na eni sliki vojščak drži bodalo z levo roko, na drugi pa z desno, recimo. Da, nesmrtni samuraj. Ki ne more umreti, dokler ne bo pobil tisoč samurajev. Zlobnih, krivih, kakorkoli hočete. Samo nedolžnega človeka ne sme pokončati. In nikoli se ne sme zmotiti. Njegova nesmrtnost pa je v tem, da se mu vse rane neverjetno hitro celijo. Tudi odsekana roka priraste nazaj. Zato, ker ima njegova krvi neverjetne regeneracijske sposobnosti. Pri tem stripu velja pripomniti samo še nekaj: avtor je v mnogočem prestopil meje domišljije. Orožja so mnogokrat preprosto izmišljena, zgodovina ni poznala takšnih orožij. Na to je pač treba biti pozoren. Torej je ta strip nekakšna kvazi zgodovinsko futurološka mešanica, kar pa ga v umetniškem izrazu v ničemer ne omejuje.

Pa še en strip bomo omenili: Kamui. In tudi po tem stripu so posneli film. Kamui Gaiden (2009). Sanpei Shirato je avtor tega stripa o ninjah. Pravzaprav o odpadniku. Ki se imenuje Kamui. In tudi v tem stripu, ki je v ZDA (založba Eclipse) izšel v 37 zvezkih, ki so bili kasneje zbrani v štirih knjigah in kjer se nenehno mešajo stili različnih borilnih veščin. Samurajev in ninj. Kamui je ninja, ki je izdal svoj klan, pobegnil in ga ninje lovijo po vsej Japonski, da bi ga ubili. Je izjemen mečevalec, a še vedno ne dovolj dober, da bi se neposredno soočil z njimi. Zanimiv je primer, ko se težko ranjen vrže v prepad, njegov zasledovalec pa tega ne stori. In se nato sprašuje, če ga je postalo strah. Osramočen je. In kot da bi vedel, kaj se bo zgodilo, se obrne in se spopade s tropom volkov, ki so se prikradli do njega. Nasploh so v stripu Kamui zelo čutni prizori z živalmi. Ko sokol napade zajca, ki se mu srečno izmuzne. Samo za hip potem, pa ga šavsne lisica. Usodi pač ni mogoče ubežati. Tudi tukaj srečamo legendarni klan Yagju, priča smo številnim usmrtitvam, razkosavanju trupel, ker samuraji na ta način preverjajo kvaliteto mečev. Poglavitna je seveda zgodba. O preživetju. O Japonski, kjer je bil pojem svobodne volje mnogokrat samo iluzija. In kjer so odpadniki postajali naravnost paranoični, saj so bili prepričani, da jim prav vsakdo streže po življenju.

Ogromno je tega. Kje so zgodbe o slepih samurajih? Zgodbe o enorokih samurajih? Najbolj znana enoroka samuraja sta bila Jimmy Wang in pa fenomenalni David Chiang, ki je s Ti Lungom napravil pravo revolucijo v filmih o borilnih veščinah. Večino teh filmov je režiral legendarni Chang Cheh. In zopet smo na Japonskem. Tokrat zadnjič. Zatoichi. Slepi samuraj. Skoraj 30 celovečercev, več let dolga televizijska serija. Filmi, ki se jim je poklonil sam Takeshi Kitano, ki je leta 2003 posnel istoimenski film. Igralec v vseh predhodnih filmih pa je bil Shintaru Katsu. Brat Tomisaburo Wakayame, ki je igral Itta ogamija. Najnovejša inačica je Samurai Avenger (2009), režiserja Kurando Mitsutakeja, lahko bi pa govorili tudi o slepih samurajkah, slepih lokostrelcih. In še marsičem.

Recimo morda o spektaklih, kot je tajlandski Bang rajan (2000), kitajski Crouching Tiger, Hidden Dragon (2000), korejski Musa (2001), korejski Saulabi (2002), kitajski Hiša letečih bodal (2004) in še in še. Kako je že rekel Li Mu Bai? "Rajši bi bil duh, ki bi kot obsojena duša bedel ob tebi, kot da bi brez te vstopil v nebesa. Saj zaradi tvoje ljubezni, ne bom nikoli osamljen." Ali pa scena, v Bang rajanu, ko se smrtno ranjena, ljubimca plazita eden proti drugemu na bojnem polju. Kot da bi preslikali sceno iz slovitega filma The Killer (1989) režiserja John Wooja. Ali pa Musa, eden najbolj pretresljivih ljubezenskih filmov vseh časov, pa se osebi še poljubili nista nikoli. Ja, v teh filmih je v veliko ljubezenskih zgodb. Pa tudi neverjetne krutosti. Naj naveden samo še nekaj. O častni smrti smo že govorili. Japonci to še kako razumejo. Kaj pa mongoli, kitajci, tajci? Bang Rajan. Ni ga učenca na Tajskem, ki ne pozna te legende. Davnega 1765 leta je Burma napadla Tajsko, del njene vojske, preko 100.000 vojakov, pa je za nekaj mesecev obstal pred neko vasjo. Kjer so se vsi, moški, ženske in otroci uprli mogočni vojski. Nepozaben juriš vaškega vojščaka, ki na bivolu juriša proti vojakom, ki ga čakajo na bojni slonih. Mar smo hoteli govoriti o častni smrti? Ne tukaj. Tega bojevnika zvlečejo z bivola in ga z ogromnimi lesenimi kladivi potolčejo do smrti. Kako drugače je bilo to v Musi. Ko mongolski vodja ukaže vojščakom, da ranjenca dvignejo na noge in mu dajo v roke v meč. Šele nato ga ubije. Tako, kot se zgodi tudi v filmu Saulabi. Častna smrt pač. Spoštovanje nasprotnika. Kar so pozabili evropski vitezi, ko so zaradi pomanjkanja hrane pobili na stotine ujetih vojščakov, ki so se jim predali.

Zanimivo je tudi, da se je s samurajskim stripom ukvarjal tudi francoz Robert Gigi, ki je avtor stripa Samuraj Ugaki. Gre za povsem korektno stripovsko stvaritev, ki je bila objavljena tudi pri nas.

Poslovimo se z azijskega kontinenta, čeprav se Atile in Kublaj kana še dotaknili nismo. Saj je še toliko izjemnih scenaristov in risarjev stripa, katere moramo omeniti. Recimo scenarista Carlosa Trilla, ki je umrl leta 2011, in risarja Enriquea Breccia. Alvar Mayor. Neverjeten strip o odpadniku španskih osvajalcev, ki se je v južni Ameriki postavil na stran domačinov. Šestnajsto stoletje, 57 zgodb. Od osem do štirinajst strani. Poetika stripa, ki jo bralec le redko doživi. Od osvajanja El dorada do spiritualnih potovanj. Dobesedno nekaj neprecenljivega. Alvar Mayor. Pred leti so posneli tudi film o tem španskem pustolovcu. O Álvar Nunez Cabezu de Vaca. Cabeza De Vaca je bil raziskovalec, in je opisal številna plemena, na katera je naletel med potovanjem z otoka Galveston leta 1528 do Culiacana v Mehiki leta 1536. Bil je amaterski antropolog je leta 1542 objavil svoja odkritja. Imenoval jih je preprosto La relacion (Poročilo), dokument pa je dandanes bolje poznan pod imenom Naufragios (Ladijske razbitine). Najverjetneje je Trillo ustvaril lik Alvar Majorja po resnični osebnosti, vendar tega verjetno ne bomo nikoli zanesljivo izvedeli. Pa dodajmo še njegovega očeta, risarja brez primere Alberto Breccia in njegov stripa Mort Cinder. Človeka, ki je živel v vseh časih. Zopet enkraten scenarist, tokrat Héctor Germán Oesterheld. Ena najbolj tragičnih oseb v svetu stripa. Ko je napisal strip o Che guevari, je vojaška junta takoj zaplenila vse primerke, nato pa so se neke noči, 21. aprila 1977, oglasili pri Oesterheldu. In ga odpeljali neznano kam. Njega in dve njegovi hčerki, od katerih je bila ena visoko noseča. Nikoli več jih ni nihče videl. Ljudje po vsem svetu so bili zaprepadeni. Vsi so ga iskali. Da bi izvedeli resnico, kaj se je zgodilo. Čeprav so vsi slutili, da je mrtev. Italijanski novinar Alberto Ungaro je vztrajal. Prebil se je do čilskega generala, ki je prostodušno priznal. Da, ubili smo ga, in njegove hčere tudi. Nismo mogli drugače. Pisal je prečudovite zgodbe. In zgodba o Che-ju je najlepša od vseh. Povejte mi, ali je res treba ubiti človeka, ki piše lepe stvari. Mar je svet res tako naravnan? No, zgodbo o Che guevari so kljub vsemu našli. Pred leti. In objavljena je bila tudi pri nas. Tako kot so bile objavljene zgodbe o Alvar Mayorju in Mort Cinderju. Mort Cinder, nesmrtnik, ki se spoprijatelji s starim arhivarjem in mu pripoveduje zgodbe iz svojih življenj. Impozantne zgodbe. Kako je gradil Babilonski stolp. Kako je prevažal sužnje v Ameriko. O državljanski vojni v ZDA. O bitki za Termopile. Ker Cinder to ve. Ker je bil tam. To so pretresljive zgodbe, polne razumevanja za človeka in njegova čustva, to so zgodbe o pogumu in strahopetnosti. In če ne moremo prehvaliti Oesterhelda, tudi Albertu Brecci ne moremo peti drugega kot slavospeve. Strip je prava mojstrovina chiaroscuro tehnike, vizualizacije sveta teme in senc, prepoln pričakovanja in temačne atmosfere. Njegova risba je čarobna. Virtuoznost brez primere. Vsega skupa 206 nepozabnih strani. Če bi bil Oesterheld še živ, bi bila zagotovo še kaka zgodba več.

Ah, Termopile! Mort Cinder je bil eden od 300 Špartancev, ki so se zoperstavili Perzijcem. In ko je bilo vsega konec, Perzijci odkrijejo, da je Mort še živ. Pripravlja se eksekucija. Zadnjega špartanca. Perzijski kralj mu pravi. Najprej ti bomo odsekali roko, ki je držala meč. Ob sončnem vzhodu bo to. Nato ti bomo izkopali oči, da ne boš nikoli več videl dneva. Nato ... A Mort Cinder se je samo nasmehnil. Saj je vedel, kaj mu je storiti. Ko mu bodo iztikali oči, bo sunil z glavo naprej, nož se bo zaril v možgane in vsega bo konec. Perzijski kralj ga zaprepadeno gleda. Kako se Mort smehlja. In ko sonce vzhaja, kralj omahuje. No, veliki kralj, kaj čakaš, ga vpraša Cinder. Sonce je že vzšlo. Perzijski kralj pa samo zašepeta. Špartanec, ti si večji kralj od mene. Da, kdor tega še ni bral, je marsikaj zamudil. Ob vsem tem lahko navedemo le še epitaf, ki ga je 480 let pred n.št. napisal eden največjih grških lirikov Simonides in ki še danes kljubuje času, vklesan na spomeniku v Termopilah.
Pojdi popotnik ki te je semkaj zanesla pot,
In povej Špartancem, da nihče od nas ni preživel
Saj zakone naše zvesto spoštovali smo
Da, epitaf, ki je posvečen herojem in ki spominja na pokončnost mož, ki so pred 2500 leti zvesto spoštovali zakone svoje države. Pa še nekaj je napisal veliki grški pesnik:
Tistih, ki so padli v Termopilah,
Veličastna je usoda, častna smrt,
Oltar je njihov grob, namesto solza večni spomin
In njih usoda slavospev
Te mrliške oprave zasenčila ne bosta ne rja,
Ne čas, ki vsemu vlada; ta pripada hrabrim možem,
Ta sveti kraj si vzela za svoj dom je slava Helade,
Priča temu je Leonidas Špartanski,
Ki velik ornament kreposti zapustil je in večno slavo.
Seveda Alberto Breccia ni bil edini, ki je narisal strip o Termopilah. Frank Miller, eden najpomembnejših ameriških scenaristov in risarjev, je prav tako napisal in narisal strip 300. Millerja je navdahnil film 300 Špartancev (1962), strip je izšel 1998 leta, in ponovno prirejen kot film leta 2007. Strip pripoveduje zgodbo o 300 špartancih, tako kot je bitko dojemal njihov vodja Leonidas. Strip se je prodajal izjemno uspešno. Izdali so ga v trdi vezavi, velikem formatu, prodali pa so skoraj v 100.000 izvodih.

Nasploh je bil Miller zelo uspešen pri filmskih adaptacijah svojih stripov. Strip in film. Recimo Sin City (Mesto greha, 2005) je verjetno najbolj stripovski film, ki so ga kdajkoli posneli. Otvoritvena scena filma pa je enostavno neprekosljiva. Pa strip o temnem vitezu, Batmanu. Temni vitez se vrača. (The Dark Knight, 1986). Samo, da je zdaj Batman že star, pa še alkoholik povrhu. Njegov zvesti spremljevalec Robin je že zdavnaj mrtev in vse kaže, da mu vrnitev ne bo uspela. Še posebno zato, ker mora premagati Supermana. Ja, Frank Miller je spremenil superherojski strip. Izjemen strip: Elektra the Assassin (1986). Scenarist Miller, ilustrator genijalni Bill Sienkiewicz. Strip o ninji, ki se bori z dvema kratkima mečema, ki se imenujeta sai. To je zagotovo eden najboljših, likovno najbolj dovršenih stripovskih albumov. Na žalost je bil film, posnet po stripu, prava polomija. No, za konec pa smo prihranili njegov strip Ronin (1983), ki je seveda zasnovan na stripu o Itto Ogamiju, shogunovem eksekutorju. Ronin je samuraj brez gospodarja. In ko ta samuraj v bitki izgubi gospodarja, uspe pa rešiti dragoceni meč, ki ga želijo demoni, se sprašuje, kaj mu je storiti. Odloči se, da ne bo storil harakirija in da bo ubil demona. Toda ta meč je nekaj posebnega. To je meč, ki pije kri. Da pa bi ubil demona, mora meč natopiti s krvjo nedolžnega človeka. Ali pa otroka, kot kaže pretresljiva dvostranska miniatura. No, ronin se odloči drugače in se spopade z demonom, ne da bi nahranil meč. Seveda izgublja bitko in tik pred koncem se domisli, in zasadi meč v svoje telo in z njim prebode tudi demona, ki se prepozno zave, kaj se dogaja. Samuraj je namreč ves čas živel po najbolj strogih načelih in je tako meč kljub vsemu namočil v krvi nedolžnega človeka. V zadnjih sekundah življenja pa demon izusti urok, ki njuno bitko prenese v drug svet. V prihodnost. To je torej zgodovinsko futurološki strip, ki pa je vsekakor eden večjih mejnikov v zgodovini stripa.

Omenimo še dva stripa, nastala v ZDA. Američan Val Mayerik in Larry Hama sta ustvarila strip Young Master (1987), samo devet zvezkov in dva zvezka Master (1989). Film z istoimenskim naslovom ni v nikakršni zvezi s stripom.

Vendar smo zopet v starodavni Japonski. In spopadu s klanom Yagju. Črnobeli strip, ki je deloma izhajal tudi v reviji Eerie, vendar je kljub temu ostal malodane neznan. Tako kot nihče ne pozna enega najboljših kratkih samurajskih stripov izpod peresa Kenta Williamsa. Akvarelistični strip, naslov Obesek (The Sign, 1985). Izšel je v reviji Epic. V neko mesto pride samuraj, ki nosi okoli vratu nenavaden znak. Ljudje se ga izogibajo, vendar to njega ne moti. Pride na skrivni sestanek, kjer se zbirajo samuraji z enakim obeskom in ki pripravljajo napade in popolna uničenja celih vasi. Pa pravi temu mladeniču eden od prisotnih:
"Si tukaj prvič? Ali pa si že kje bil?" Mladenič navede neko vas, sogovornik pa se začudi. "Saj, tam sem bil tudi jaz, pa se te ne spomnim. Pobili smo vse, kajne?" Odgovor je bil preprost. "Mene niste. Jaz sem preživel."
Pekel akvarela in krvi. In ko je konec, samuraj s trupel pobere obeske, jih spravi v žep in se odpravi na naslednji sestanek.

Zdaj pa bomo govorili o stripu, ki je mečevanje predstavil vsemu svetu. Najbolj popularen strip na svetu, o mečevalcu, ki se imenuje Conan. Kdo ga ne pozna! Skoraj 1000 stripovskih enot, vsaj trije filmi. TV serija.
Simerija. Skrajni sever Evrope. Dežela, neprijazna, kjer soteske občasno zaječijo samo v zvokih vetra. Kjer je dežela simerijanska v svoja nedra sprejela vse sence in temoto tega sveta in preprečila soncu, da bi jo kdajkoli obsijalo. Dežela večne teme je to, kjer so vojščaki, ki tam živijo le še sence ljudi, kjer ječijo ogolela drevesa in kjer tavajo duše barbarov, ki so že zdavnaj pozabile svoja imena in se le občasno izvijejo primežu smrti in samote
.

Ja, tako je v tridesetih letih pisal Robert E. Howard, avtor knjig o Conanu, ki je postal izjemno popularen tudi preko stripov in filmov. Vendar knjig ni pisal samo Howard. Po njegovi smrti so jih pisali še številni drugi pisatelji, njihove naslovnice pa je risal izjemni likovnik Frank Frazetta. Resda ni nikoli narisal enega samega stripa o Conanu, njegove naslovnice pa so legendarne. Ko so razmišljali o adaptaciji knjig v strip, so najprej želeli angažirati ilustratorja Johna Buscema. A bil je predrag in prezaposlen. Zato so najeli mladega, a obetajočega Barry Windsor Smitha. Scenarije je na podlagi Howardovih del pisal Roy Thomas, stripe pa izdajala založniška hiša Marvel. Smith je bil izjemno nadarjen avtor in čeprav je bil skorajda začetnik, je bilo v njegovih ilustracijah čutiti eleganco, ki je dala slutiti na stvaritve renesančnih umetnikov. Strip je pri bralcih doživel velik uspeh. Barbar Conan je začel izhajati v zgodnjih sedemdesetih letih in izhaja še dandanes. Sčasoma so se tej stripski izdaji pridružile še druge, ki so opisovale življenjsko pot tega simerijanskega vojščaka. Conan saga, The Savage Sword of Conan, King Conan in druge. Ker je Conan vse to tudi bil.
Zadnjič spremenil sigismundus, dne 17.03.2012 19:58:21, skupaj popravljeno 43 krat.
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
horex2
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 2347
Pridružen: 28.02.2006 15:23:46
Kraj: trbovlje

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a horex2 »

:baw: :baw:
horex je zakon, pa reno tud...
Uporabniški avatar
Corto
Moderator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6191
Pridružen: 25.01.2005 20:30:25
Kraj: Škofja Loka
Kontakt:

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a Corto »

Odlično!
Uporabniški avatar
Rose Ann
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 23
Pridružen: 11.09.2006 13:17:54

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a Rose Ann »

to je tako dobro, da bom morala prebrati še enkrat, dvakrat, trikrat............ res je dobro.
Te audire no possum. Musa sapientum fixa est in aure.
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6355
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a tilitili »

Rose Ann napisal/-a:to je tako dobro, da bom morala prebrati še enkrat, dvakrat, trikrat............ res je dobro.
sem že trikrat, pa je premalo. Posledica: sem zdownloadal že

kobayaši:
Harakiri\
Kwaidan\
Samurai Rebellion\

Bang rajan 1 in 2, blade of immoratl.

Ostalo sem več ali manj že "pokonzumiral", ampak prispevek je pa večen. Prav narejen za to, da se vračaš nanj in obnavljaš.

Vrhunsko.
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
Corto
Moderator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6191
Pridružen: 25.01.2005 20:30:25
Kraj: Škofja Loka
Kontakt:

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a Corto »

Jaz bi poleg omenjenih samurajskih mang omenil še dve vrhunski:
Vagabond (izšlo 33 tankobonov, še izhaja)
Shigurui (izšlo 15 tankobonov, zaključena serija)
Uporabniški avatar
TomDar
Administrator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 5924
Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
Kraj: Logatec
Kontakt:

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a TomDar »

Hud tekst...
Svaka čast Sigi!
Odstrani se pošast!
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

ekola pekola
končano :)
Zadnjič spremenil sigismundus, dne 11.01.2012 14:26:34, skupaj popravljeno 11 krat.
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
Rose Ann
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 23
Pridružen: 11.09.2006 13:17:54

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a Rose Ann »

oh...............
Te audire no possum. Musa sapientum fixa est in aure.
Uporabniški avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 9844
Pridružen: 14.04.2007 16:39:52
Kraj: Ljubljana

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a risar_69 »

:yes: to bo šlo v fanzin? super!
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

Corto napisal/-a:Jaz bi poleg omenjenih samurajskih mang omenil še dve vrhunski:
Vagabond (izšlo 33 tankobonov, še izhaja)
Shigurui (izšlo 15 tankobonov, zaključena serija)

ja, corto
za vagabonda maš absolut prov, pa še na mijamoto musashija se nanaša. modernega saamuraja. kjer tud toshiro mifune igral.
shigurui moram pa še pogledat
:)
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 9844
Pridružen: 14.04.2007 16:39:52
Kraj: Ljubljana

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a risar_69 »

Jbga Sigis, še danes pogrešam tvoje recenzije, ki so bile odlične, čeprav so ti jih pol pokradli in razširili drugam. Ma zabogamilega, daj še kakšno napiši, saj ni greh. THX :) LP. :yes:
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

:D :D
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6355
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: vojščaki skozi čas 1 del

Odgovor Napisal/-a tilitili »

Kok sm pa js vesel, da se je oglasil Sigismundus! Long time no see...pa bral tudi nisem že celo večnost tvoje prispevke. Sew nam obeta kmalu kaj iz skladišča fantastike, zgodovine???? :D 8)
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Odgovori