Evald Flisar | ilustrator Damijan Stepančič
Vodnikova založba
Začetek prodaje : 6.9.2010
V bistvu gre za knjigo s stripovskimi vložki.
predogled: http://issuu.com/nikab/docs/_arovnikov_ ... _strani/12
Čarovnikov vajenec je najbolj brani slovenski roman po drugi svetovni vojni. Nič čudnega torej, da je naposled dočakal tudi stripovsko verzijo. To je že osma izdaja knjige, za katero pravijo, da “noče umreti”; zdaj jo berejo tisti, ki so ob njenem prvem izidu šele shodili. Mojstrsko napisana pripoved o potovanju po skritih pokrajinah človekove notranjosti (in hkrati napet pustolovski roman) se dogaja v himalajskem pogorju. Govori o nenavadnem prijateljstvu med indijskim modrecem Joganando in mladim Evropejcem, ki bi se rad za vselej uravnovesil in našel dokončne odgovore na vprašanja o namenu in pomenu bivanja; da bi – skratka – postal “čarovnik”, ki si zna “pričarati” razumevanje, srečo in smisel. O modrosti, kakršno razkriva Čarovnikov vajenec, je bilo napisanih že veliko knjig, a nobena ni o njej spregovorila na tako izviren način. Čarovnikov vajenec ostaja četrt stoletja po prvem izidu enako svež, osupljiv in neposnemljiv, kot je bil ob svojem nastanku.
Čarovnikov vajenec se že osmič vrača med bralce. Tokrat v stripovski verziji, z ilustracijami Damijana Stepančiča in pod okriljem akcije Knjige za vsakogar v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.
Čarovnikov vajenec je delo, ki je sprožilo in še sproža marsikatere stranske učinke, tako kot to naredi le roman, ki natančno zadene občutljivo točko našega bivanja ... Microsoft, Google, mobilni telefoni in druge pridobitve postinformacijske družbe ne zmanjšujejo njegove trpežnoti ... (Samo Rugelj, Bukla, april 2008)
To je tisto, kar naredi Flisarjevo uspešnico o prebolevanju razsutih iluzij za neodložljivo, ta inteligentna nevsiljivost, ki pa se ne odreka temeljni prizadetosti, odprtosti in ljubezni. Da je Flisar vedel, kako je treba tako vsebino servirati mnogokrat nepredvidljvim slovenskim bralcem, pa je že onkraj razlage. Oziroma – vsakdo ima lahko svojo. (Igor Bratož, Književni listi, 16. aprila 2008)