Slovenski jezik med letom 1000 in 1550

[risar_69]

Vsebina je zelo zanimiva. Po tem bi se splačalo narediti strip. Vzamite si vsaj 20 minut prostega časa.
Tekst in slike so s strani Hervardi



Konec prvega tisočletja se je fevdalizem dokončno ustalil in uveljavil. Mogočne fevdalne rodovine so prevzele posamezne dele velikega Svetega rimskega cesarstva. Pripadniki karantanskih vladarskih hiš in rodbin, so sedali na prestol oglejskega patriarhata in bili so ustoličeni za karantanske vojvode. Izmed njih sta izšla tudi papež in cesar. Tako je bila slovenska Karantanija docela vključena v evropski red, katerega je vseskozi tudi plodno sooblikovala. Slovenska zavest je nedvomno obstajala v prav vseh stanovih. V političnem smislu je bila izražena kot karantanska, čeprav je zanesljivo obstajala tudi kot panonska, karniolska, pa moravska, tudi istrijanska in delno še dalmatinska ter venetska. V vseh teh deželah, nekdaj tudi večinoma rimskih provincah, smo še vedno večinsko živeli Sloven( c)i, lahko imenovani tudi Sloven(d)i ali Wendi/Windi, staroselci, na celotnem naštetem ozemlju.

Zaradi tega, ker smo živeli razbiti na številne pokrajine in province, se je namesto enotne, slovenske politične identifikacije uveljavila deželna oziroma kneževinska. To za takratni čas ni bilo prav nič posebnega in je bilo značilno tudi za danes velike evropske narode, kot so na primer Francozi, Italijani in Nemci. Toda žal se je nam Slovencem zgodilo to, da smo zaradi svoje izjemne geografske lege postali žrtev vseh naših, precej agresivnih, sosedov. Ti so jeli pritiskati na nas, iz vseh smeri, s ciljem da bi čim prej dosegli strateško pomembno ozemlje ob severnem Jadranu. Tako smo se bili prisiljeni zoperstavljati Nemcem s severa, Italijanom z zahoda, Madžarom z vzhoda, Hrvatom in Srbom, novo naseljenim Slovanom, pa z juga. Na račun svojih sosedov smo v zadnjih tisoč letih izgubili ogromno ozemlje, hkrati s tem pa je tudi slovenski narod izgubil nekaj milijonov pripadnikov, ki se imajo danes za Avstrijce, Italijane, Madžare in Hrvate ali Srbe, celo Bošnjake. Del teh »odpadlih« Slovencev je to storil zlasti zaradi ekonomskih, pa tudi drugih koristi. Postavili so se na stran načrtno naseljevanih tujcev ter prevzeli njihov jezik in kulturo. Navadno so to svoje početje opravičevali v imenu višje in močnejše ter večje kulture, ki bi naj nadvladala šibkejšo. Običajno so bili prav ti »odpadli« Slovenci najbolj agresivni do svojih »bivših« sonarodnjakov in so z roko v roki z novo doseljenimi tujci, izvajali načrtno, tudi nasilno potujčevanje s strani prav vseh naštetih sosedov. Jezik je bil tisto »orodje«, ki je v naslednjih stoletjih počasi in postopoma določal politične meje, zaradi katerih je v 19. in 20. stoletju prišlo do številnih vojn.

Slovenci smo torej imeli svojo pismenost tudi v zgodnjem srednjem veku, med prvimi v Evropi, ki je bila takrat vsa v znamenju latinščine. Tudi v kasnejših stoletjih se je slovenska pismenost ohranjala in razvijala. Ohranjeni so številni rokopisi v slovenskem jeziku, zaprisege plemičev, pa tudi dokument, ki določa, da je slovenščina jezik sodišč (Ferdinand I. 1555). Ne smemo pozabiti, da so ves ta čas, vse do 15. stoletja potekala ustoličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Slovenski jezik je predstavljal osnovo celotnega nadvse slovesnega in nenavadnega dogodka, za katerega znani francoski pisec Jean Bodin v svoji sloviti knjigi Lex Six Livres de la Republique, pravi: » Nič se ne more primerjati s tem obredom…« O tem natančno govorijo mnogi dokumenti: Conversio Bagoariorum et Carantanorum (870), Schwabenspiegel, nemška pravna knjiga (ok. 1275), Österreichische Reimchronik (1306-1308), Liber certarum historiarum (1340-1343) in še cela vrsta drugih.

Žal je bilo precej slovenskih rokopisov v obdobju protireformacije uničenih in sežganih, nekaj se jih je pa seveda tudi izgubilo. Velika večina je bila uničena namerno, da se slovenski jezik odstrani in s tem spodreže kulturna ter politična osnova Slovencev.

Sprva se je v skoraj celotni današnji Avstriji govorilo predvsem slovensko. Ulrik Liechtensteinski v svoji pesnitvi »Frauendienst« (1255), omenja, da se je na Koroškem uporabljal slovenski jezik. Sam deželni vojvod Bernard Španhajm, je s spremstvom več kot stotih vitezov, pozdravil njega in njegove ob prihodu iz Italije, v Vratih ob vstopu v Zilsko dolino, v slovenskem jeziku z besedami »buge waz primi gralva Venus«, ali bog vas prejmi kraljeva (kraljica) Venus.

Tudi tirolski pesnik Oswald Wolkenstein (1367-1445), ki je deloval že stopetdeset let pred Primožem Trubarjem, je slovenski jezik uvrstil med najpomembnejše evropske jezike tistega časa. V njegovih dveh večjezičnih pesnitvah, je slovenščina (windisch) našla prostor ob latinščini, nemščini, italijanščini, francoščini, madžarščini in flamščini. Te dve Wolkensteinovi pesnitvi pomenita prve znane zapisane in objavljene slovenske ljubezenske stihe. Ena izmed večjezičnih ljubezenskih tožb se začenja prav s slovenskim pozdravom: Bog te primi. Zraven teh besed so zapisane tudi jaz sem toj (tvoj), najdobriši služba, kaku moreš, jaz sem djal, te prošo, pomagi mene, v zelenem logu in nate strojo.


Iz knjige slovenskega zgodovinarja Vlada Habjana, Mejniki slovenske zgodovine, Ljubljana, 1997, stran 77

V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta npr. mesti Ljubljana in Kranj, celo v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje. Na južnem Bavarskem (t.i. Bavaria Slavica) so na podeželju še do 12. stoletja obstajala naselja s slovenskim pogovornim jezikom.

V Furlaniji na primer, imamo kar nekaj pričevanj, ki govorijo o tem, da je bila slovenščina v tej deželi ljudski jezik, ali jezik večine deželanov, še celo do sredine srednjega veka. To nam potrjuje Marcantonio Nicoletti, po polkicu notar v Čedadu, ki v svojem rokopisu Costumi e leggi pravi, da je bil v furlanskem srednjeveškem parlamentu v rabi poleg furlanskega tudi slovenski jezik. Poleg tega piše tudi, da je bil v furlanskih vaseh bolj v rabi slovenski jezik, kot pa furlanski, ki še ni bil izoblikovan. Podobno navaja tudi Giovanni Francesco de gli Olivi, v svoji knjigi Historia della provincial di Friuli. Pravi, “da se je v prejšnjih časih govorilo slovensko na podeželju, medtem ko je v mestih prevladoval furlanski jezik” (Il linguaggio schiavo nelle ville per l’ordinario si practicava, e l’idioma forogiuliese nelle citta haveva l’uso). Da je v Furlaniji obstajal slovenski jezik že v starodavnih časih, nam zraven zgodovinskih virov, potrjujejo tudi številni toponimi in seveda sam furlanski jezik. V srednjem veku so obstajala še številna krajevna imena Schiavons (Slovenski), ki so kasneje izginila, a nekaj se jih je vendarle ohranilo. Tam kjer so bila pogosta krajevna imena Schiavons, so bila navadno v bližini tudi krajevna imena Romans, kar kaže na to, da so bile nekatere vasi še slovenske, druge pa že romanske. Popolnoma v skladu s postopnim prodiranjem Romanov med Slovence. Furlanski jezik uporablja več kot dvesto besed iz slovenščine, skoraj nič pa germanskih (langobardskih) ter nobene keltske!

Tudi v precejšnjem delu Ogrske (današnje Madžarske) in zlasti v Slovenijeh (danes Slavonija) se je v glavnem govorilo slovensko. Zato imajo Madžari v svojem jeziku še vedno ogromno slovenskih besed ali pa slovenskih korenov. V delu današnje Hrvaške, nekdaj imenovanem Slovenijeh ali Slovenija, pa je obstajalo celo Slovensko kraljestvo ali Regnum Sclavoniae. Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia. Domače prebivalstvo ni za svoj jezik nikoli uporabljalo izraza slavonščina ali kajkavščina, temveč vselej in izključno slovenščina. V tej deželi je bila slovenščina prevladujoč jezik vse do 17. stoletja, ko je pod vplivom hrvaškega in srbskega jezika novih naseljencev, beguncev pred Turki, njena vloga padla na raven narečja, imenovanega »kajkavščina«. Zaenkrat je obstoj slovenskih rokopisov na tem območju pod Ogrskim kraljestvom, še preslabo raziskan in prav mogoče je, da nam bo prihodnost prinesla odkritje tudi novih rokopisov v slovenskem jeziku.

Slovenski jezik pa je imel v 15. in 16. stoletju svoje mesto tudi v šolah, o čemer nam priča slovenski zgodovinar in pisatelj Žiga Herberštajn (Siegmund von Herberstein), rojen v Vipavi 1486. O tem nam Herberštajn sam poroča sledeče: “Da zu Wippach hab ich Teutch und Windisch baid sprachen gelernt. Die Windisch hat mir vill muee in meiner jugendt gemacht”, kar v slovenščini pomeni: “V Vipavi sem se naučil oba jezika, nemškega in slovenskega. Slovenski mi je v mladosti povzročal veliko težav”.

Fragmenti in poročila iz naslednjih petih stoletij, po letu tisoč, opozarjajo na razmeroma široko rabo, vendar pretežno nesistematično gojenje kultivirane slovenščine v cerkvenem in posvetnem življenju. Celovški, Stiški, Beneškoslovenski in Starogorski rokopis, ki so nastali v 14. oziroma 15. stoletju, govorijo o veri in upanju naših ljudi. Teksti, ki opisujejo edinstveni obred ustoličevanja koroških vojvod, posamezni verzi viteških pesnikov Ulrika Lichtensteinskega in Oswalda Wolkensteinskega ter Turjaški rokopis pa opozarjajo na to, da naš jezik vsaj občasno ni bil samo izraz plebejskega, ampak tudi aristokratskega srednjega veka.

Celovški (ali Rateški rokopis) je za Brižinskimi spomeniki drugi najstarejši slovenski srednjeveški spomenik pismenstva. Njegovo dvojno poimenovanje po eni strani izhaja iz kraja, kjer ga hranijo (Koroški deželni arhiv, poprej arhiv Zgodovinskega društva za Koroško), po drugi strani pa po domnevnem, vendar ne potrjenem kraju nastanka (Rateče).

Nastal je med leti 1362 in 1390, gre pa le za en sam list iz pergamenta, velikosti 19,5 x 25,5 cm, ki je lisast in nepravilno obrezan. Na levem robu so sledovi trganja, nekaj manjših lukenj pa je na tekstovno nepomembnih mestih. Vsebuje tri molitvene obrazce - očenaš [7 vrstic], zdravamarijo [3 vrstice] in apostolsko vero [12 vrstic]. Napisan je v gotski knjižni minuskuli iz druge polovice 14. stoletja (verjetno med letoma 1362 in 1390. Zaradi skrbne oblike slovenskega besedila je upravičena domneva, da so bile molitve zapisane, ko je bil list še v knjigi. List je bil del kodeksa, morda tudi misala, ki se je nazadnje verjetno uporabljal v Ratečah. Na to kažejo z letnicama 1467 in 1471 datirani zapisi na zadnji strani pergamentnega lista, ki v stolpcih navajajo podatke o članih Marijine bratovščine v "Ratatscha(ch)" in o Apostolski bratovščini prav tam.

Celovški rokopis je nastal kot prepis starejše predloge, ki je ohranila besedilo teh molitev prav od začetkov krščanstva med Slovenci, kajti jezik je tako starinski, da je nemogoče, da bi bila očenaš in vera prevedena šele v 14. stoletju. Nekateri arhaizmi v rokopisu razločno pričajo o veliki starosti slovenskih molitvenih obrazcev, tako npr. aorist, bodi = zgodi se, ima priti = bo prišel. Jezikovne starine v Celovškem rokopisu in dejstvo, da sta prav očenaš in vera tisti molitvi, ki so ju morali kristjani najprej znati, dokazujejo, da je treba iskati prvi slovenski vir zanje, torej originalno predlogo, že v zelo zgodnji dobi in je zato potrebno original glede starosti postaviti ob bok Brižinskim spomenikom in začetkom pokristjanjevanja med Slovenci.

[risar_69]

Stiški rokopis so slovenska besedila, vpisana v kodeks z latinskimi besedili. Slovenski sestavki so zabeleženi na zadnjih petih straneh, in sicer: dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis), začetek velikonočne pesmi, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina. Nekaj slovenskih interlinearnih glos je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih v knjigi (strani 183 b, 184 a, 194 b, 217 b in 220 b).

Rokopis je nastal okrog leta 1428 v pomembnem cerkvene središču v samostanu Stična na Dolenjskem. Danes ga hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Prvi del besedila je napisal nek češki begunc, cisterijanec, ki je v rokopisno knjigo, kamor si je zapisoval latisnke osnutke za pridige, zapisal za nekaj latinskih besed slovenske izraze in na zadnji strani kratko slovensko molitev pred pridigo ter molitev Češčena bodi kraljica. Pisal je ali po nareku, ali pa po spominu. Pravopis je staročeški, predhusovski. Pozneje je dobil knjigo v roke nek drug menih, ki je vanjo okrog leta 1440 zapisal več slovenskih besedil. Tako je označil v zaznamku nedelj velikonočno nedeljo s prvo kitico slovenske cerkvene ljudske pesmi »Naš gospud je od smrti vstal«, nadalje pa še po neohranjeni predlogi prepisal obrazec za skupno splošno spoved. To je napisal dvakrat. Prvič se je pri prepisovanju tako zmotil, da tega več ni bilo mogoče popraviti. Zato je list obrnil in začel znova prepisovati. Na kritičnem mestu se je tudi tokrat zmotil, vendar je prepis le dokončal. Poleg tega je zapisal tudi nekaj latinsko-slovenskih besdnih glos. Stiška splošna spoved je samostojna priredba po kakšni predlogi iz družine tistih spovednih obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva polovica XII. stoletja). Vendar pa stiška splošna spoved z nečim kaže na to, da se je med Slovenci dalj časa rabila tista oblika splošne spovedi, kakor se je po tradiciji ohranila iz 10. stoletja. Na enem mestu namreč spominja na brižinsko, saj je v obeh zapovedano praznovanje delopusta pred nedeljami in prazniki – »kir svete nedele, svete sobote večeri nejsem nikuli tako praznoval inu čestil. Zapovedi o takšnem praznovanju namreč ni najti v nobenem od znanih nemških obrazcev.

Predloga stiške splošne spovedi je najbrž nastala že v 13. ali morda v 14. stoletju. Besedilo samo se jezikovno loči od tistega besdila, ki ga je napisal češki menih. Sicer se tudi drugi pisec še oblikovno drži češkega pravopisa, tako kot prvi, vendar v jeziku ni več čeških posebnosti. Splošna spoved je napisana v pristni dolenjščini, ki je v glavnih potezah takšna, kakršno poznamo iz slovenskih knjig v naslednjem stoletju.

Salve Regina je globoko občutena srednjeveška cerkvena pesem, ki so jo v liturgiji praviloma molili duhovniki. Njena slovenska priredba priča o začetku marijanskega kulta na Slovenskem.



Čedadski (ali Černjejski, tudi Černjevski ali Beneškoslovenski) rokopis je shranjen v Arheološkem muzeju v Čedadu in se uradno imenuje Anniversario di Legati latino-italiano-slavo della confraternita di S. Maria di Cergneu. Codice n. CXLIV. To je manjša rokopisna knjižica, sestavljena iz 16 listov, na katerih so z obeh strani kratki zapisi (vsega skupaj sta 102) z imeni faranov in obiskovalcev cerkve svete Marije v Černjeji ter njihovih zaobljub in daril. Na začetku so vsi zapisi v latinščini, potem pa v severnoitalijanskem narečju, v katerem se je govorilo okrog Černjeje. Ob koncu prve polovice knjižice opažamo latinski zapis (št. 41), v katerem se sporoča, da začenja leta 1497 notar Janez/Johannes z Vegle z otoka Krka, prevajati latinske zapise v slovenščino, ki je v latinščini imenovana lingua sclabonica. Tudi nasploh je slovenščina v latinskih tekstih imenova lingua sclavonica ali slavonica. V tem primeru gre ponovno za sloviti betatizem oziroma za menjavo črke b in v. Kljub temu imenu nikomur ni padlo na kraj pameti, da bi trdil da je rokopis napisan v slavonskem jeziku, kot npr. prevajajo isto besedo sclavonica na današnjem Hrvaškem, iz česar tudi izhaja ime pokrajine Slavonija, ki se je nekdaj v originalu imenovala Slovenija ali Slovenijeh (glej Slovenijeh v srednjem veku). Sledi 25 zapisov, ki jih je napravil Janez, potem pa so njegovo delo nadaljevali drugi pisci (dvanajst ali trinajst). V rokopisu imamo 52 zapisov v slovenskem jeziku. Vsak ima tri do pet vrstic; vsebina zapisov je precej "standardna": … ta in ta faran iz te in te vasi je zapustil bratovščini Svete Marije iz Černjeje nekaj (pšenico, vino, denar, zemljišče), da bi se za njegovo dušo opravilo določeno število maš … Treba je poudariti, da so ti zapisi kljub svoji standardnosti dragoceno toponomastično in antroponomastično gradivo, in so zelo pomembni tako za preučevanje zgodovine slovenščine kakor tudi za interpretacijo njene vloge v Benečiji v 15. in 16. stoletju.

[risar_69]

Starogorski rokopis je nastal leta 1492. Pisec tega rokopisa je duhovnik Lavrencij, vikar na Stari gori pri Čedadu. Rokopis vsebuje tri slovenska besedila – oče naš, zdravamarija ter apostolska vera in je precej soroden Celovškemu ali Rateškemu rokopisu. V besedilih so sledovi raznih slovenskih narečij. Očitno je tudi ta zapis nastal po starejših, a izgubljenih predlogah. Le te so potovale po različnih slovenskih pokrajinah in od prepisovalcev dobile različne narečne posebnosti, hkrati s tem pa so spudbujale nastanek razmeroma enotnega nadnarečnega jezika.

Videmski rokopis je najstarejši slovenski datirani rokopis oziroma rokopis, v katerem je zapisan celoten datum. Iz videmske civilne bolnišnice je bil v občinsko knjižnico v Vidmu (Udine) prenesen zvezek iz papirja, popisan s furlanskimi zapiski iz let 1438-1471. V zvezku se nahaja stran, ki nosi datum 29. Vinotok 1458 in ime pisca Nicholo Pentor. Na strani so zapisani slovenski števniki od ena do dvainštirideset (od edem do štirideset ino dva). Na naslednji strani so med furlanskim besedilom zapisani še slovenski števniki za stotice (od 100 do 500) in tisočice (edem miljar, edem tavžem, dva tavžem)

Škofjeloški rokopis je posvetne vsebine in vsebuje stara slovenska imena mesecev. Nastal je leta 1466, napisal pa ga je neki Martin iz Loke. V njem so stara slovenska imena zapisana v naslednjem vrstnem redu: Prosynicz, Setstzan, Susecz, Maly Trawen, Weliky Trawen, Bobouczwett, Maly Serpan, Weliky Serpan, Poberuch, Listognoy, Kozowpersthk in Gruden.

Turjaški rokopis je nastal v 14. ali 15. stoletju in se je nahajal v knjižnici knezov Turjaških, v ljubljanskem knežjem dvoru. Šlo je za zapis slovenske pesmi, ki je bila na zelo poškodovanem belem listu prilepljena na notranjo stran sprednje platnice nemške rokopisne knjige Codex chartaceus (stara signatura št.19), v katerem so uporabljene latinske črke 14. stoletja. Knjiga je bila do leta 1895 v knežjem dvoru Turjaških, tistega leta pa so jo preselili v grad Losenstein ob reki Aniži v Spodnji Avstriji. Knjižnica Turjaških je bila nato preseljena v Washington, z njo vred pa najbrž tudi slovenski rokopis. Ohranjena sta nam žal le dva fotografska posnetka, ki sta ju posnela zgodovinar Anton Kaspret, pred prvo svetovno vojno in slavist Alojzij Turk, po prvi svetovni vojni. Kot že rečeni je šlo za slovensko ljubezensko pesem, ki bi naj bila po nekaterih domnevah zložena v Marijino čast.



Prisege mesta Kranj so prav tako iz 15. stoletja. Šlo je za rokopis, v katerem so bile zapisane štiri prisege v slovenskem jeziku. Ta rokopis je iz Kranja leta 1867 v Maribor odnesel profesor Janko Pajk. Danes žal ni znano kaj se je s tem rokopisom zgodilo in kje se nahaja. Prisege mesta Kranj v slovenskem jeziku, so dokaz, da je bila slovenščina v 15. stoletju uradni jezik tudi na sodiščih, saj so tedanji meščani Kranja pred sodiščem pričali in prisegali v slovenskem jeziku.

Da je bil slovenski jezik resnično tudi jezik sodišč in sodnih postopkov, nam zraven Priseg mesta Kranja potrjujejo tudi navedbe iz Stiškega samostana, sicer napisane v latinskem jeziku. Leta 1489 je samostan v Stični, za administracijo in zastopanje v pravdah, najel posebnega svetnega »pravdnika« (odvetnika), čigar uradni jezik je bil slovenski, kar je dokumentirano z naslednjimi besedami: »Qui a servitiis in celeberrimo Monasterio Sitticensi leges secularium prophanas Slavonico (spet Slavonico pomeni slovenski jezik in nikakor slavonskega, op.p.) idiomate explanarunt criminaliumque atque controversias dijudicarunt«.

Na Slovenskem sta ohranjena še dva rokopisa imenovana Rokopis – načrt za pridigo in Rokopis št. 71. Rokopis – načrt za pridigo je nastal proti koncu 15. stoletja. Na koncu latinskega pregamentnega evangelistarja je napisan kratek slovenski načrt za pridigo. Glede na slab jezik, je možno sklepati, da je bil pisec tujec, najverjetneje Italijan. Rokopis je bil prej v župnijskem arhivu v Kranju, danes pa je shranjen v škofijskem arhivu v Ljubljani. Rokopis št. 71 – vsebuje zapisanih nekaj slovenskih besednih glos s konca 14. ali začetka 15. stoletja. Rokopis hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Skoraj zanesljivo so bile v 14. in 15. stoletju zapisane tudi nekatere slovenske cerkvene lhjudske pesmi oziroma slovenske ljudske pesmi s pretežno versko vsebino. Odlomek ene takšnih pesmi je zapisan v Stiškem rokopisu, za druge pa vemo iz kasnejših protestantskih pesmaric in iz Trubarjevih polemik. Gre za pesmi kot so »Ta dan je vsega veselja«, »Ta svetla zvezda je izšla«, »Eno je dete rojeno«, »Kir Marija Boga rodi« in še nekaj drugih.

Za časa cesarja Ferdinanda, leta 1543, je bil v slovenski jezik preveden tudi t.i. Štajerski rudarski red, ki obsega 50 paragrafov, ki pa je še zmeraj v rokopisni izdaji in ni tiskan.

V obdobju cesarja Ferdinanda III., je na dunajskem dvoru deloval tudi znani slovenski humanist Tomaž Prelokar (ponekod v starejših virih znan tudi pod priimkom Berlogar). Prelokar je naučil slovenščine tudi Ferdinandovega sina, naslednjega cesarja Maksimiljana I. V 19. stoletju je bilo uveljavljeno prepričanje, da je prav Prelokar (Berlogar) konec 15. stoletja v rokopisu sestavil prvo slovensko slovnico in majhen slovenski slovar. Glede na predgovor Primoža Trubarja v prvi slovenski knjigi Katekizem, kjer je zapisal:«..temveč brati in pisati ta jezik sam (slovenski, op.p.), kot jaz že dolgo počnem«, so bili nekateri mnenja, da sta prav Primožu Trubarju nekako prišli v roke Prelokarjev slovenski slovar in slovenska slovnica.

Vsekakor pa je bil Tomaž Prelokar iz Celja, le eden iz številne kolonije slovenskih humanistov in znanstvenikov ter predavateljev na dunajskem dvoru v 15. in v prvi polovici 16. stoletja. Mednje zagotovo sodijo tudi Jurij Slatkonja, prvi dunajski škof, ki je ustvaril še danes znameniti zbor Dunajske dečke, štajerski Slovenec Bernard Perger, Andrej iz Ljubljane, Krištof s Kranjskega, Mihael in Gregor iz Kranja, Pavel iz Kamnika, profesor in dekan Matija Hvale in drugi.

[risar_69]

Prispevek iz 19. stoletja, ki govori o Tomažu Prelokarju (Berlogarju) in njegovem slovarju ter slovnici v povezavi s Primožem Trubarjem

Nasploh je moralo biti na Slovenskem veliko več rokopisnih del, kot se jih nam je ohranilo, celo ne glede na to, da je bilo veliko uničenega. Tudi in zlasti namerno! Povsem mogoče je, da je še marsikaj neodkritega v tujih knjižnicah izven današnjih slovenskih meja. Okrog leta 1480 so počasi pričeli rokopisno literaturo izpodrivati prvi tiski, imenovani inkunabule. Tiskarne na Slovenskem nekaj časa še ni bilo, vendar je po današnjem vedenju, ki ne upošteva stanja knjižnic izven slovenskih meja, bilo na našem ozemlju okrog 1000 inkunabul, od tega okrog 849 različnih del. Tiskarji inkunabul so bili tudi Slovenci. Tako je bil iz Slovenj Gradca Matej Cerdonis, ki je v drugi polovici 15. stoletja v Padovi samostojno natisnil blizu 60 različnih knjig, na neki inkunabuli v Benetkah pa je kot tiskar imenovan tudi Slovenec Jernej Pelušič iz Kopra.

Leta 1515 so bili natisnjeni tudi prvi slovenski tiskani stavki. Šlo je za geslo in bojni klic slovenskih upornikov »Stara prauda in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Oboje je natisnjeno v nemški pesmi iz leta 1515 o zmagi nad slovenskimi uporniki. Izvod letaka se danes nahaja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

S prvo tiskano slovensko besedo se počasi zaključuje obdobje rokopisov in hkrati prihaja napoved prvih tiskanih slovenskih knjig, katerih začetnik je Primož Trubar in številni krog slovenskih protestantskih reformistov, pridružiti pa jim moramo, do sedaj zelo slabo obravnavan krog Slovencev na Ogrskem, zlasti v Medmurju in Zagorju v deželi Slovenijeh.


Letak »Ain newes lied von den kraynnerischen bauern« iz leta 1515, natisnjen na Dunaju



...

[jang]

vsaka čast tistemu ki bo prebral zgornja sporočila

[Gusar]

@Risar_69
Odlični prispevki
Sicer pa me to niti ne preseneča, glede na to, kdo je njihov avtor

[risar_69]

vsaka čast tistemu ki bo prebral zgornja sporočila

Ja, pozabil sem napisati, naj si vsak vzame vsaj 20 minut časa za to, vsaj za nas pomembno zgodovinsko obdobje, ki pa je že odšlo mimo nas.
Popravil "tiskarskega škratka"

.

Ker pa imam še čas, bohnedaj da dam gor še slike akterjev in pomene besed kot so Slovenijeh in podobno

[TomDar]

Ma jaz bom to enkrat probral, tako kot vedno vse preberem (pač moderator )

Pa še tema mi je zanimiva, razvoj jezika, pa še malo zgodovine!

[gregorbikupil]

Bravo!!!!!

[risar_69]

Ste uspeli vse prebrati?

[risar_69]

Na kratko, za bolj nevnete bralce.

6.stoletje: predniki današnjih Slovencev so se prvič naselili na tem območju;
7.stoletje: kneževina Karantanija, prva slovenska država;
l.745:Karantanija postane del frankovske države. Slovani prevzamejo krščanstvo in počasi izgubljajo samostojnost;
9.stoletje:Brižinski spomeniki, najstarejši zapis v slovenskem jeziku;
14.stoletje do 1918:slovenske pokrajine postanejo del habsburške, kasneje avstro-ogrske monarhije;
sredina 15. stoletja:krajše obdobje celjske kneževine, kot zadnje politične tvorbe s središčem na slovenskem ozemlju;
1550-1584:obdobje reformacije postavi temelje slovenskega knjižnega jezika in prinese Slovencem prvo slovensko tiskano knjigo leta 1550 in leta 1584 slovenski prevod Biblije;
(France Prešeren , slovenski pesnik in pravnik, 3. december 1800, Vrba na Gorenjskem, † 8. februar 1849, Kranj);
l.1918:konec prve svetovne vojne, po neuspešnem prizadevanju za trializem (razdelitvi habsburške monarhije na avstrijski, madžarski in južnoslovanski del) in razpadu Avstro-Ogrske, razkosanje slovenskega etničnega ozemlja med 4 države; v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevini Jugoslaviji) je slovensko ozemlje razdeljeno najprej na dve administrativni enoti (ljubljansko in mariborsko oblast), nato pa združeno v Dravsko banovino;
29.november 1945:Slovenci dobijo lastno republiko v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije;
april.1990:prve demokratične volitve;
december.1990:plebiscit za suvereno in samostojno državo(88,5% prijavljenih volilcev glasovalo za);
25.junij. 1991:Slovenija razglasi neodvisnost.

Vsem vesele kulturne praznike!

[risar_69]

.


Digitalno listanje po Trubarjevih knjigah:



http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/digi ... gah/331558

eden izmed spodnjih komentarjev. Zadnji odstavek še kako lepo drži:

Kluzo:
Prvi pravni spomenik Slovencev je zapis o ustoličenju karantanskega vojvode. Cerkovna ordninga je bil akt, ki je bil v opreki z osnovnim zakonom, kdo ima vlado, zakaj in kdo vlada. Zato je Trubar padel v nemilost (ker se je vtikal v nadvojvodove pristojnosti in pristojnosti katoliške cerkve). Kranjski deželni stanovi, več ali manj protestantski ali naklonjeni protestantizmu, niso reagirali, pa bi lahko.

Po drugi strani je bilo Trubarjevo delo hvalevredno, a njegova naklonjenost k lutrovstvu (saj Trubarizma ni bilo) bi na daljši rok pomenil precej verjetno ponemčenje naroda. Tako se je v tem času naselilo v slovenskih deželah predvsem laško plemstvo (tudi sicer kasnejši Valvasor je bil Lah, kajne?), ki je bilo katoliškega izvora. Lambergi, Auerspergi (Turjaški) in drugi (menda ne nemški ampak) slovenski plemiči, so se lepo potuhnili in se prebarvali nazaj.

Danes vidimo, da smo Slovenci obstali. Kakšni Slovenci! Natanko taki, kot tiste burne dni. Vsi stojijo ob strani, Rdeča kapica se je izgubila v gozdu, Cefizlji pa furajo banovino, baje novo Švico (a ta še Slovenije ni vredna).

-




.