Tole rubriko zdaj izkoriščam predvsem za smešne zgodbice o naših otrocih.
Pa naj bo še enkrat tako.
Naš Jaka je star 3 leta in 5 mesecev. Je doma, pri tetiki, ni ravno veliko z otroki, ni deležen institucionalno organizirane socializacije - je bolj "basic", po slovensko - neotesan....
In niti ene same sekundice ni tiho. No, včasih že, ampak v avtu pa prav nikoli.
Zadnjič je v avtu ugotovil, da je - pesnik...
Sestavil je pesmico (tole je približek, ne citat)
Tovolnjak je veliiik
tovolnjak dela ouuuuouuuuu
motol dirkaaaaa
motol dela blummm blummmmm
Motol plehiti kombijaaaaaa
Honda dilkaaaa
po cestiiiiii
Vmes je parkrat vprašal, "a je lepa pesmica?", če pa sva ga prekinila s kako pripombo, naju je opozoril - da še ni gotov, da pesmice še ni konec.
Kakih 10 minut je izvajal svojo kantato.
Zelo naglas.
Po približno desetih minutah sem ga prekinil - povedal, da bi lahko pesmico sestavil o čem drugem, ne o avtih. Na primer - o pomladi, o rožicah, o mamici - in mu oddeklamiral:
Mamica je kakor sonček,
vedno se smehlja,
tudi ko je slabe volje
rada me ima.
Se je pob zamislil. 15 sekund je bil tiho in razmišljal.
Porem pa (na polno):
"bellingote delajooo loboootiiii (op. prev. - Berlingote delajo roboti)
Bellingoti plehitijo kamioneee
in kombijeeeeee"
