2. maja smo šli na vožnjo po Goriških Brdih in sicer Od Vipave preko Ajdovščine do Nove Gorice, kjer smo zavili čez Solkanski most
proti Podsabotinu
in na Gonjače do spomenika padlim žrtvam 2. sv vojne. Sledil je vzpon na razgledni stolp, od koder se vam razprostre pogled po Brdih, Julijskih Alpah, Tržaški zaliv, Furlanijo, Dolomite, Kras in prelepo Vipavsko dolino. Razgled je bil krasen ob sončnem vremenu in kristalno jasnem nebu:
Sledil je spust do Nebla, vzpon na Golo Brdo, pa spust v Italijo in po dolini Soče do prehoda Miren in vzpon preko Kostanjevice na Krasu
do Lipe, spust do Komna, čez Preserje nazaj v Vipavsko dolino na izhodišče.
Za 147 km čudovitih kilometrov smo porabili malo manj kot 6 ur. Vreme čudovito, ne prevroče, na trenutke frišno, brez okvar ali padcev, le rite pa nogice so nas malce bolele. Oz nas še kar.
Super dober izlet.
Evo mojega poročila z letošnje Franje. Zadal sem si ZELO optimističen cilj 3,03,00 - sem skup sestavil najboljše segmente dirke iz preteklih 17 let. In si misli, da so to sicer wildest dreams, pa da bom zadovoljen celo, če peljem 3,09,00 kot lani, kar bi pomenilo, da sem boljši. Navsezadnje imam že dobrih 56 let.
Pod klancem Vrzdenec sem bil 1 minuto zadaj (sem si mislil, OK vse gre po planu), na vrhu klanca 2 minute zadaj (še vedno OK), v Gorenji vasi 3 minute zadaj (še vedno OK), no potem sem pa začel pridobivat glede na prejšnja leta. Čez poljane sem pogrešal Ninela z 3 dcl mrzlega. Spet ga ni bilo. V Škofji Loki sem bil že v plusu za 1 minuto, v Vodicah 3 minute, pol pa čisto lepo z rezervo zadnjih 20 km. So se začeli narahlo krči zadnjih 15 km a sem jih "zlaufal" - sem pozabil pit magnezij s soljo in sem hitro začel pit tisto mešanco pa so minili.
Zadnjih 10 km se se tolk dobr počutu pa imel še tolk energije, da sem povlekel našo manjšo skupino (cca 40) do večje grupe pred nami (najmanj 150 jih je blo ziher) - po nemški sem navil iz 42 km/h na 48 km/h pa sem jih v 300 m ujel.
Pol pa še samo v skupini po Ljubljani - Celovški mimo Žal na Šmartinsko pa v cilj.
Z rezervo sem odpeljal tistih 96 kilometru. Taktika je bla - po ravnini prvih 28 km do hriba v zavetrju brez pretiravanja in bezljanja. V 8km hrib Vrzdenec počasi konstantno skos 12/uro v drugi prestavi brez pospeševanja in lovljenja kogarkoli - svoj zastavljen tempo pa basta. Na vrhu brez počitka takoj na polno v dolino ampak spet brez dodatnega pedaliranja - kukr je šlo samo = j šlo. Pa seveda brez nepotrebnega bremzajna. Pa v zavetrju skus.
Do Gorenje vasi (cca 10 km spusta in po ravnem) je letel čez 44 povprečn...pa vse do Škofje Loke skos v zavetrju brez prepucavanja ali skakanja v ospredje.
V Škofji Loki me ponavad psiha zvije, ker pridem že ornk sfuqan do tja, pol pa vem da me čaka še 40 km do cilja po ravnem na xebeni vročini, ki je sploh ne prenašam. Se začnejo krči, ostaneš sam oz se ti odpelje skupina in si prepuščen sam sebi pa še kak veter te sfu.. v gobec pa gre vse u franže - psiha nardi tasvoje pa še zadnje atome pohacaš.
Za letos fizično nisem bil tolk prpraulen kukr prejšnja leta, a me je taktika pa vožnja po pamet prpelala do najboljšega rezultata ever. Pa ko sem videl da so nekateri, ki so boljši in mlajši od mene (po 10 do 20 let) začeli zaostajat za mano, mi je sploh dalo dodatno vzpodbudo.
Neto cajt sem meu na konc 2,56,30.
ZELO zadovoljen.
Naslednje leto grem na Franjo samo uživat brez tekmovanja. Če bo kdo hotel, ga bom spremljal, vlekel in vzpodbujal vse do zadnjih 15 km, morda celo do cilja.
Dosegel sem svoj cilj pri skor 57-ih boli me kita više.
- 41. Maraton Okoli Pohorja
-------------
Letos komaj 1.836 km, skoraj 20.000 višinskih metrov. Lani pa v istem času 2.318 km in 22.245 v.m.
super reportaža
ko sem brau, sem podoživljal spomine na tavelko franjo, katere sem prevozil ...
ta najboljš je blo mim škofje loke do cilja...na polno..
2.694 km
30.420 v.m.
v 40 rundah. Po Mali Franji sem se udeležil nekaj izletov, med drugim smo šli na morje, pa čez Rimske Toplice, Kozje, Brestanico nazaj domov. Sploh vedel nisem, da smo se približali Olimju in s tem hrvaški meji na vsega par kilometrov. Za to traso smo se odločili kao za trening za Alpe. Maraton Alpe velja za najtežjo preizkušnjo za rekreativce v Sloveniji. Na cca 130 km se vzpneš na tri vrhe (Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec). Vmes spičiš cca 2100 višinskih metrov. To so bile moje prve Alpe. Če so bile zadnje ne vem, morda me še kdaj kdo prepriča, da se podam na to kalvarijo. Jeba je v tem, da hočeš sledit vodillni skupini, nato drugi skupini, nato tretji skupini zasledovalcev. No to sem tudi sam probal. Po prvih 20 km s povprečno skor 35 km/h sem uvidel, da me bo pobralo, preden bom prišel z Jezerskega do Avstrije. Pol sledi pa še Pavlič z avstrijske strani! Nema. Sem zabremzal in šel svoj tempo. Kmalu sem ostal sam z dvema sotrpinoma in počasi smo pricijazili do Spodnjega Jezerskega. Folk je navijal ko zmešan, nudili so mi čevape, mrzlo pivo (OK, Union), otroc so vriskali, punce pele, mamce mahale...skratka žurka ob cesti. Prvih 45 km za mano. Dokaj uspešno. Začeli so me prehitevati vsi po vrsti, pojma nisem imel, da jih je tolk za mano. Enivej, lepo z 10 km/h sem se odpravil do mejnega prehoda Jezersko in phuk v dolino. Letelo je ko šus, a ne preveč, max 67 km/h ker so ovinki kar zaviti. No in prletim že skor v dolino, ko me preseneti znak desno šusa v hrib proti Pavličevem sedlu. Iz 45 km/h in 125 bpm in tavelke šajbe, sem v 3 sekundah prešaltal na najnižjo prestavo, na 7 km/h in 165 utripa. Xebote kukr deb se u zid zaletu. Za tistih 5 km sem ponucal skor 45 minut. Mamamija kak vzpon. Še boh da mi ležijo vzponi, počasi sem začel prehitevat ostale sotrpine, nekateri so razjahali (jih čisto razumem), drugi počivali ob robu ceste, vmes me je prehitela metla (za nepoučene - avto organizatorja, ki naznanja konec zapore prometa, in se vozi 1 uro za vodilnim), rešilec in kombi (naložijo onemogle, poškodovane, obupane in ostale, ki ne morejo nadaljevat) ter ena punca s krasnim spodnjim delom dresa. Ampak premalo stimulacije, da bi pospešil in ji celo sledil. Xebiga, drugič. Ko končno pridem na vrh, še ni čisto vrh, ampak kmalu. No sledil je spust v dolino čez Solčavo, Luče, Ljubno, vse do Radmirja, ko zavijem desno proti G Gradu.Skos gre navzdol, a je tako pihalo v gobec, da sem ponucal skor eno uro za tistih ubogih 35 km. Ponavadi smo tam pičili povprečno >40, tokrat le 36 km/h. Štirje smo se menjavali v vlečenju, dva sta počivala zadi, ampak jih ne moreš obsojat. Že tako sta komaj držala tempo, da bi jih pa še silil v ospredje, bi bilolahko zanju pogubno, za vse nas pa bi šlo počasneje. No od Radmirja mimo G Grada je še šlo. Kmalu pa se začne vzpon na zadnji, najbolj položen vrh od vseh treh - Črnivec. Ampak je težko fantje. Težko zato, ker imaš za sabo že 110 km, skoraj 5 ur kolesarjenja in vsaj 5 litrov izločenega znoja. Počasi se začnejo pojavljati krči, navijačev je čedalje manj, sotrpinov tudi, zmanjkuje ti energije in volje. Samega vzpona je 7 km, prevozil sem jih s povprečno 10 km/h ves vesel. Nato je sledil le še spust v dolino mimo Stranj, pulfrarije do centra Kamnika. Zadnja dva kilometra me je s kolegom ujela nevihta. tako je pihalo v faflo, metalo veje, listje, ogromne redke kaplje v naju, da sem bil kot gozdni Joža, ko sem priletel v cilj. Cilja seveda ni bilo, ker je balon odpihnilo, sva pa vseeno prilezla čez ciljno črto, da nama je zabeležilo čas.
Zmaga. 5:48 za 130 km. Fantastičen sem za taprvič.
Zadnjič spremenil tilitili, dne 14.09.2019 12:45:06, skupaj popravljeno 2 krat.
Kranjska Gora - Vršič - Log pod Mangartom, Mangartsko sedlo - Predel - Trbiž - Kranjska Gora
Sicer tole ni bila runda, ki jo hočem že nekaj let spečt (Boh Bistrica-Soriška-Most na Soči-Kobarid-Trenta-Vršič-KG-Mojstrana-Radovna-Bled-Boh Bistrica), ampak za trening je bilo dovolj. Štartal smo v Jasni, pa preko Vršiča lepo zmerno v Trento, pri trdnjavi Kluže smo zavili desno v Log pod Mangartom, pa do novega viadukta, v hrib proti Mangartskem sedlu. Čez Strmco so nas nekaj strašili, da je hud vzpon, ampak prve 3 km od viadukta do hišice, kjer pobirajo cestnino, je najhuje. Ne samo utrujenost prejšnjih 60 km, vročina in preko 10% vzpon te krepko zdelajo. Hvala qrcu v višavah, da sledi zmernejši vzpon skozi hosto, skozi 5 tunelov brez razsvetljave, vse do vrha sedla na 2055 m. Niti ni bilo tako hudo, kajti vse je lažje, če vidiš da kolega bolj matra kot tebe, da frajerji stojijo ob strani in počivajo in da je ogromno takih butlov, kot si sam, ki rinejo tja gor. Odpre se fantastičen pogled na Belopeška jezera, nazaj v Trento, na veličasten vrh Mangart. Gor bom še šel, to je bil moj drugi vzpon. Prekrasno.
Sledil je spust, ki tako dolgo traja in je tako strm, da so me bolele roke od bremzanja. Kolegu se je scmarla zavorna površina na karbonksih obročih, je smrdelo, kot bi skuril kuplungo. Preko Predila in Trbiža smo se podali v Slovenijo, skozi Rateče nazaj do Kranjske. Super izlet, lepo vreme, prekrasni razgledi, simpatični ljudje....
