O stripih v naših medijih....

[BuDi]

Lahko kdo objavi članek?

Tole je iz svet24:

Zabavnik se po 30 letih vrača!

Tisti, ki so odraščali v nekdanji Jugoslaviji, imajo kar nekaj lepih spominov na svoje otroštvo. Takrat seveda ni bilo osebnih računalnikov, spleta in družbenih omrežij, so pa bili drugi načini obveščanja tedanje generacije in seveda komuniciranja med njimi.

Res je, da niso imeli spleta, pa tudi televizijskih programov je bilo bolj malo, a so imeli druga okna v svet, skozi katera so gledali z veliko radovednosti.

Eno od teh oken v svet je bil legendarni Politikin Zabavnik. Prav zares mu lahko rečemo legenda, saj ga nikoli nismo pozabili. Zdaj je prišel čas, da ga predstavimo novim generacijam in na neki način skušamo odpreti alternativno okno v svet – ne samo na spletu, temveč tudi na papirju nekoč izjemno uspešnega Zabavnika.

Rodil se je pred 2. svetovno vojno

Politikin Zabavnik je imel v državah nekdanje Jugoslavije kultni status. Prva številka Zabavnika je izšla še pred drugo svetovno vojno, 28. februarja leta 1939.

Med pretresljivimi leti grozovite druge svetovne vojne Zabavnik (razumljivo) ni izhajal, takoj po vojni pa so spet zagnali tiskarske stroje in priljubljena revija je naprej razveseljevala ljudi, ki so bili po krutih vojnih letih željni zanimivih in aktualnih novic, zabave, sprostitve ter smeha. Prva slovenska različica uspešne revije je na slovenske trgovske police prišla leta 1973. V Sloveniji je Zabavnik izhajal vse do leta 1989 ...

Vsebine, ki so bile v Politikinem Zabavniku, so bile poučne, zabavne, informativne, skratka primerne za vso družino. Rdeča nit Zabavnika je bila poleg teh pozitivno naravnanih vsebin strip. Tako lahko najdemo veliko zanimivih stripov, ki so primerni za mlajše in starejše bralce. »Nova« slovenska različica sledi tradiciji; nov Politikin Zabavnih vsebuje vse zgoraj našteto, vendar je obogaten z dodatnimi vsebinami. Skratka, v novem Zabavniku vas čakajo vsebine, s katerimi se bo lahko zabavala vsa družina!
Pobrskali smo tudi po zgodovini Zabavnika, pri tem nam je pomagal tudi izjemni slovenski stripar, gospod Iztok Sitar, ki ima v svoji osebni zbirki tudi kup Zabavnikov. O Zabavniku je namreč napisal kar nekaj člankov za različne časopise, njegovo zgodovino pa je detajlno opisal v Zgodovini slovenskega stripa 1927‒2017.   

Politikin Zabavnik se na prodajna mesta vrača 31. januarja!

[tilitili]

Prejle sem se pozanimal v našem edinem kiosku in je punca rekla, da že dva tedna sprašujejo po Zabavniku. Na vprašanje koliko nas je, je rekla najmanj štirje. In na vprašanje koliko Stripotek proda je rekla ravno tao da vsaj 3 na mesec. Me je kr mal presenetla.

[BuDi]

Prejle sem se pozanimal v našem edinem kiosku in je punca rekla, da že dva tedna sprašujejo po Zabavniku. Na vprašanje koliko nas je, je rekla najmanj štirje. In na vprašanje koliko Stripotek proda je rekla ravno tao da vsaj 3 na mesec. Me je kr mal presenetla.

Nisi vedel da se pri vas proda 2% prodanih Stripotek v Sloveniji

[ninel]

Prejle sem se pozanimal v našem edinem kiosku in je punca rekla, da že dva tedna sprašujejo po Zabavniku. Na vprašanje koliko nas je, je rekla najmanj štirje. In na vprašanje koliko Stripotek proda je rekla ravno tao da vsaj 3 na mesec. Me je kr mal presenetla.

Samo štirje? To je pa zelo malo. Moralo bi jih biti vsaj štirideset...

[tilitili]

Prejle sem se pozanimal v našem edinem kiosku in je punca rekla, da že dva tedna sprašujejo po Zabavniku. Na vprašanje koliko nas je, je rekla najmanj štirje. In na vprašanje koliko Stripotek proda je rekla ravno tako da vsaj 3 na mesec. Me je kr mal presenetla.

Nisi vedel da se pri vas proda 2% prodanih Stripotek v Sloveniji

Sem mislil, da sva samo dva, ker več izvodov nikoli nisem videl na kiosku. Dopuščam pa možnost, da vsaj en kupi Stripoteko takoj prvi dan ko pride.

[tilitili]

Prejle sem se pozanimal v našem edinem kiosku in je punca rekla, da že dva tedna sprašujejo po Zabavniku. Na vprašanje koliko nas je, je rekla najmanj štirje. In na vprašanje koliko Stripotek proda je rekla ravno tao da vsaj 3 na mesec. Me je kr mal presenetla.

Samo štirje? To je pa zelo malo. Moralo bi jih biti vsaj štirideset...

Milim, da jih več nebo prišlo v Zagorje, ker bojo v Poljanski dolini razgrabili vsaj 450 komadov.

[ninel]

Milim, da jih več nebo prišlo v Zagorje, ker bojo v Poljanski dolini razgrabili vsaj 450 komadov.

Ha, ha, jaz bom verjetno edini v Poljanah, ki ga bom kupil.

[lenivec]

A kdo ve, če se bo ta izdaja vsebinsko prekrivala s srbsko? In nekje sem zasledil, da naj bi izhajala v mesečnem ritmu. Ker potem tole ni ravno nek presežek, če moraš za kompletiranje stripa čakati 4-5 mesecev. Živi bili in videli. (Če sem pa malo pikolovski, me pa moti tudi numeracija.)

[risar_69]

.

Nedelo, Potepanja str.24 in 25, Petdesetletnica kultnega stripa - Ustvarilo se je ozvezdje Alan Ford

-

[BuDi]

https://www.delo.si/nedelo/ustvarilo-se ... 45673.html

Strip, ki je vzniknil in še vedno nastaja v Italiji, a je bil neverjetno uspešen na območju nekdanje Jugoslavije, letos praz­nuje abrahama.
03. februar 2019 12.00

Rok Glavan s svojimi ljubimi stripovskimi junaki – V cvetličarni (na 5. aveniji v New Yorku) se je vse skupaj začelo; tam se je Alan Ford pridružil tajnim agentom skupine TNT in potem s svojimi zgodbami osvojil številne bralce, še vedno pa dobiva privržence tudi med mladimi.

Strip, ki je vzniknil in še vedno nastaja v Italiji, a je bil neverjetno uspešen na območju nekdanje Jugoslavije, letos praz­nuje abrahama. Nekaj privržencev Alana Forda z več koncev nekdanje skupne države zato pod vodstvom antikvarja Roka Glavana pospešeno pripravlja kronski dogodek ob tem jubileju: v Narodni galeriji bodo maja odprli verjetno naj­­­ve­č­­­jo svetovno razstavo izvirnih stripovskih tabel iz obdobja Magnus-Bunker, ob tem pa nastaja tudi spremni katalog v sliki in besedi priznanih poznavalcev stripa, ki bo pravzaprav mala biblija za alanfordovce.

»Z Alanom Fordom je pač tako: izrečeš stavek iz stripa in se človeku zaiskrijo oči ali pa ne. Če ne, ubereš nevtralno komunikacijo, v nasprot­nem lahko sledi obmetavanje s stavki ali citati iz stripov, kar pa potem brez težav preide v povsem resen pogovor. Tukaj gre za nostalgijo neke generacije od konca 60. let prejšnjega stoletja pa vse tja do razpada Jugoslavije, čeprav so ga pozneje posvojili tudi mlajši bralci,« je stranske učinke velike privrženosti stripu razkril Rok Glavan.

O tem, kako bi počastili 50-letnico prvega izvoda Alana Forda – ustvarila sta ga risar Magnus (Roberto Raviola) in pisec Max Bunker (Luciano Secchi), prvič je izšel maja 1969 v Italiji –, razmišlja že zadnjih osem let: o razstavi, o ljudeh, ki bi jih povabil k sodelovanju, predvsem k pisanju spremne knjige ob razstavi ... In kolesje se je zavrtelo, zdaj že drvi.

Nedolgočasno praznovanje
Razstavo ob 50-letnici stripa Alan Ford pripravljajo Narodna galerija, Antikvariat Glavan in Zavod Kultura in prosveta, spremljali pa jo bodo, v sodelovanju s festivalom stripa Tinta, tudi različni dogodki: okrogle mize, predavanja, kvizi, dražba ... Zato so, pa tudi z namenom ozaveščanja, vzpostavili spletno stran alanford.si, na kateri lahko prizadevanja organizatorjev gmotno podprete. Za to boste, obljubljajo, dobili prijazen nasmeh in trepljaj po rami.

Zamisel je namreč pritegnila kar nekaj ljudi iz še vedno ogromne množice privržencev zgodb o nekdaj brezposelnem risarju reklam, po naključju pridruženem obubožani in kaotični skupini tajnih agentov TNT, v kateri je eden bolj poseben od drugega. A čeprav še malo niso junaški, se Številka 1, starec na vozičku, revni angleški plemič Sir Oliver, izumitelj Grunf, Debeli Šef, bolehni Jeremija in zakompleksani Bob Rock skupaj z Alanom Fordom (AF) v bizarnih in komičnih situacijah borijo za boljši svet.

Posebna vrsta humorja
Kar je pri AF še toliko bolj posebno, je dejstvo, da je prepoznan in cenjen zgolj na Balkanu, »kar je sila nenavad­na stvar: z Mitjem Velikonjo, profesorjem s fakultete za družbene vede, ki prav tako sodeluje pri projektu 50-let­nice, sva se strinjala, da ne poznava tujega kulturnega artefakta, ki bi bolje uspel v tuji kot matični deželi«. V Italiji, kakor je povedal, je bil ta strip sicer dobro sprejet in še vedno izhaja (izšlo je že prek 600 epizod), na območ­ju nekdanje Jugoslavije pa ga, kakor je povedal vodja striparnice Buch, Aleksander Buh, dobesedno živimo.


Z Alanom Fordom smo se takrat smejali sami sebi v svoji nesreči, danes pa ga dejansko živimo.
Aleksander Buh

»Strip je namreč v marsičem preroški. Že davno je kritiziral zdravstveni sistem, ki je zelo podoben današnjemu: od bolnišnic za siromake, kamor jih vozijo dobesedno s samokolnicami, do reševalnih vozil, skupaj zbitih iz desk, pa neskončnih vrst v čakalnici, kjer ima Jeremija številko 75.000, preden pride na vrsto ... Ali pa če se spomnimo na zlikovca v stripu Mr. Trumb, čigar cilj je zavladati svetu in ga potem razstreliti ... Zveni znano, ne?« navrže Glavan.

Priljubljenost na naših tleh Glavan pripisuje predvsem nadrealizmu, ki je prisoten v stripu. »Je na istem nivoju kot na primer Leteči cirkus Montyja Pytona, in kot kaže umetnostna zgodovina, ga imajo v svoj DNK vkomponiranega zlasti Srbi in Hrvati, med Slovenci pa smo ga brali in ga še prebiramo predvsem tisti, ki smo malo prifliknjeni. So pa na drugi strani tisti, ki ga absolutno niso brali; ne zato, ker ga ne bi razumeli, ampak ker jih način humorja oziroma podajanja zgodbe ni pritegnil. Nekateri se tako ob branju valjajo od smeha, drugi pa se le mrščijo in se sprašujejo, kaj so jim hoteli s tem povedati ... Zgodbe v Alanu Fordu so na neki način plitke, ne zahtevajo globljega razmišljanja, pač pa bralca scenarist vleče predvsem z gagi (bizarnimi šalami ali izjavami), ki jih je že pokojni risar Magnus res dobro obdelal.«

Brez Superhika v pozabo?
»Alan Ford ima brez dvoma svojo vrednost, brali so ga celo ljudje, ki niso nikoli brali stripov, saj je nagovarjal široke množice, vseeno pa je nemogoče razkriti recept, zakaj je bil tako neverjetno uspešen,« je dejal Aleksander Buh. »Očitno nam je bil ta način humorja pisan na kožo: takrat je ogromno ljudi živelo v revščini, a ne tudi brez veselja do življenja in zabave. In čeprav se je AF pravzaprav delal norca iz malih ljudi – predstavljeni so bili namreč kot antijunaki –, so na koncu izpadli kot carji. Recimo, da smo se lahko z njim smejali sami sebi v svoji nesreči, danes pa ga dejansko živimo. Vsi nas zafrkavajo: šefi, politika, mi pa kimamo in smo navidezno srečni.« Veliki poznavalec stripa je povedal, da so AF, ki je bil tretji skupni projekt naveze Bunker-Magnus, skorajda pokopali že po 25. izdaji, dokler »ni prišla tista legendarna 26. številka, Superhik, ko je prodaja poskočila z nekaj tisoč na približno sto tisoč in se je začelo obdobje uspeha.«

Buh je seveda prav tako med številnimi pisci »biblije« o Alanu Fordu, ki je že v sklepni fazi in se vse bolj debeli s prispevki tudi drugih »znalcev«, že omenjenega Mitje Velikonje, Zorana Smiljanića (z odličnim tekstom Trinajst razlogov, zakaj sovražim Alana Forda), Maxa Modica, Izarja Lunačka, Aleša Debeljaka in Ive Boras z Radia Študent (RŠ) – tudi RŠ letos praznuje 50-letnico –, pa Mladena Novkovića iz Zagreba, ki med drugim ustanavlja Hišo stripa, v veliko pomoč pa jim je bil prav tako italijanski kulturni center z atašejem Stefanom Cerratom, zlasti pri urejanju avtorskih pravic za slike Luciana Secchija alias Maxa Bunkerja, da jih bodo lahko objavili v katalogu.

»Če strnem, ustvarilo se je pravcato ozvezd­je Alan Ford: v njem so se začeli združevati vsi planeti in vsi silili v isto smer: eden pozna tega, drugi drugega, ljudje so se celo klicali med sabo in nekateri so se ponudili za sodelovanje, še preden sem jih zaprosil sam.«

Največja razstava doslej
Med zelo aktivnimi (tudi pišočimi) je Lazar Džamić, avtor knjige Cvetličarna v Hiši cvetja – v njej dodobra obdela tudi Alana Forda, njegov razcvet in uspeh v nekdanji Jugoslaviji –, ki je izjemno pomagal s stiki po Balkanu in Evropi, z različnimi portali v Srbiji, glas, kaj pripravlja Glavan z ekipo, so po svojih kanalih širili tudi lastniki originalnih stripovskih tabel. Rezultat? Za razstavo v Narodni galeriji med 22. majem in 13. oktobrom se obeta najmanj 150 originalnih tabel iz stripa, kar je res navdušujoč podatek. Za primerjavo: doslej je bila največja razstava v Rimu leta 2017 s skupno zgolj tridesetimi originali.

»Veliko ljudi me sprašuje, zakaj razstava v Narodni galeriji, in jim odgovarjam, zakaj pa ne,« je še vedno navdušen ljubljanski antikvar. »Za to, da se strip razstavlja v tako priznani ustanovi, se lahko samo zahvalimo in sklenemo, da zdaj nam je pa, striparjem, končno uspelo. To je dejansko čast za strip,« se strinja tudi Aleksander Buh.

Faktoteka
* Alan Ford prvič izide maja 1969 (v italijanščini), 1970 prvič v hrvaškem prevodu, 1993 v slovenščini.
* Izhajal je tudi na Kosovem, Danskem, v Braziliji in Franciji.
* Rekord je dosegla 26. epizoda – Superhik. Prodanih je bilo 100.000 izvodov.
* Magnus in Bunker sta skupaj ustvarila 75 prvih epizod, Magnus se je vrnil le še k jubilejni, 200. epizodi Hik, hik, hura.

Glavan stiska pesti, da bi na odprtje prišel risar Max Bunker, ki ima zdaj 80 let, »je pa 90-odstot­­no potrjeno, da bo prišel Davor Brixy, sin Nenada Brixyja, ki je v Alanu Fordu leta 1970 prepoznal potencial za prevajanje in ga potem za Plavi vestnik prevajal vse do leta 1984, na koncu zaradi hude bolezni prav s pomoč­jo sina Davorja. Ta je namreč po njegovem nareku tipkal prevode, pozneje pa prevajal tudi sam. Pravzaprav ne gre za čisto hrvaščino, ampak zagrebško purgerščino, narečje, v katerem je AF res zaživel.«

Omenjeni katalog, ki bo v pomoč in užitek zbiralcem ne samo s tek­sti, ampak tudi informacijami in bibliografskim pregledom prvih 75 epizod – gre za obdobje, ko je strip ustvarjala naveza Magnus-Bunker, potem sta se razšla in so ga risali drugi –, bo ob slovenščini in italijanščini izšel tudi v tako imenovani alanfordščini.

Željni sodelovanja
Alan Ford je bil sicer med letoma 1993 in 1998 na voljo tudi v prevodu Branka Gradišnika. »A dokler ga ni začel brati moj sin, ki ga je ob branju lomilo od smeha, ga nisem vzel v roke in nisem vedel, da je tako dober.« Je pa izšlo vsega 51 številk. »Po mojem je začel prezgodaj izhajati. Generacije, ki smo ga brale, to smo danes posamezniki, stari med 40 in 60 let, smo bili vajeni srbohrvaščine, mlajše pa tega jezika ne razumejo več, kaj šele, da bi ga brale,« razmišlja Glavan. A po Buhovih podatkih je kot junak Alan Ford še vedno med daleč najbolj prodajanimi, sledi mu Zagor, vse se še vedno izdaja v številnih različicah (klasik, ekstra, super ekstra itd.) in kupuje v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem.

Tja – poleg Beograda in Zagreba še v Sarajevo – bo prav tako potovala ljubljanska razstava. »Imamo kar dve leti za slavljenje tega jubileja, saj je drugo leto že petdesetletnica prvega prevoda za balkanski prostor. Mi v Ljubljani bomo začeli, že nekaj dni po odprtju naše razstave pa bo v beograjskem kulturnem centru Studentski grad razstava originalnih naslovnic AF, kamor smo vabljeni, da predstavimo svojo, ljubljansko. Nekako se na tleh nekdanje Jugoslavije znova vzpostavlja kulturni miselni prostor, vedno bolj jasno je, da smo željni sodelovanja in plemenitenja naših idej.«

[jang]

lepa reklamca...ena napakca z risarjem Bunkerjem, nič hudega

[Corto]

In še ena napaka, Alan Ford ni bil tretji ampak šesti skupni projekt Magnusa in Bunkerja.
Prej so bili Kriminal, Satanik, Dennis Cobb, Gesebel in Maxmagnus.

[BuDi]

+ koliko časa je Brixy dejansko prevajal za "plavi" vjesnik. Mislim da prvih par številk, že 1972 sigurno ni več plavi.

Škoda ko sicer precej kompetentni ljudje razsipajo s podatki pa ne preverijo dejstev.

[BuDi]

V novi tv serji Lajf je tekma ima junak strip(e) Mikija Mustra - tako kot je treba - v polivinilu.

[BuDi]

15.2.2019 , https://www.dnevnik.si/1042872903

Strip Alan Ford in Asterix: O sproščenosti in nelagodju

Risba kot osnovni element stripa pogosto ponuja močnejše pomenske poudarke kot zgodba ali dialogi. O vizualnem jeziku dveh klasičnih komičnih stripov, Alana Forda in Asterixa, je v okviru Stripolisa pred dnevi razmišljal pisatelj in ilustrator Janez Grm.

31.1.2019 , https://www.dnevnik.si/1042860387/kultu ... h-v-druzbi ,

Retrospektivna razstava angažiranega stripa Iztoka Sitarja: O krivicah v družbi

V Mestni galeriji Ljubljana so sinoči odprli retrospektivno razstavo angažiranega stripa Iztoka Sitarja z naslovom Pod rdečo zvezdo. Gre za doslej najbolj temeljit pregled avtorjevega 35-letnega ustvarjanja na področju stripovske umetnosti.

V Mestni galeriji Ljubljana so pripravili retrospektivno razstavo angažiranega stripa Iztoka Sitarja, ilustratorja, karikaturista in striparja, ki je svoj prvi strip objavil v orwellovskem letu 1984, kot poudari sam. Doslej je izdal že več kot 15 stripovskih albumov, čeravno jih bo tokrat na ogled postavil le osem (v galeriji z osmimi razstavnimi prostori) – namreč tistih, »v katerih je ustvarjalec že dosegel osebno likovno in besedno izpovedno zrelost, dodelanost«, kot ocenjuje kustos razstave Sarival Sosič, oziroma tistih, ki so avtorju najljubši.

Ustvaril je še vrsto humorističnih, otroških in mladinskih stripov, ki so jih objavljali različni časopisi in revije, večine sploh ni v albumih. Je pa v obsežnem katalogu k razstavi dodanih nekaj zgodnejših krajših stripov, ki niso izšli v knjižnih izdajah, so pa pomembni za prikaz avtorjevega dela.

Sitar je z Mestno galerijo sodeloval že leta 2011, in sicer kot avtor in strokovni sodelavec pri doslej največji pregledni razstavi zgodovine slovenskega stripa Risba v stripu na Slovenskem, ki jo je ravno tako kuriral Sosič. »Strip je že dolgo prisoten v galerijah kot enakovredna zvrst likovne umetnosti, in danes, ko časopisi in revije skorajda ne objavljajo več stripov, je razstava še toliko pomembnejša za predstavitev umetnika in njegovega dela,« meni Sitar.

»Strip je idealen medij za družbeno kritiko, saj se lahko zelo hitro odzove na aktualne probleme. Tako smo v času begunske krize dobili kar nekaj izvrstnih del s to tematiko, tako domačih kot prevedenih naslovov,« ugotavlja. Kritičen, provokativen in nostalgičen pa je tudi naslov njegove retrospektivne razstave. Za naslov Pod rdečo zvezdo se je odločil, ker ponazarja njegov osebni pogled na družbeno klimo samostojne Slovenije. V stripih ga sicer zanimajo nacionalizem, rasizem, šovinizem, klerikalizem, fašizem, ksenofobija, homofobija in druge družbene anomalije, do katerih bi po njegovem mnenju morali imeti ničelno toleranco.

Sitar je že leta 2016 v Vodnikovi domačiji sodeloval na razstavi o angažiranem stripu na Slovenskem, takrat je napisal analizo zgodovinskega razvoja stripa, že prej pa se je podpisal pod stripovsko monografijo Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007. »Slovenski strip je specifičen po družbenokritični tematiki, ki je prisotna že od vsega začetka, od Smrekarjevih protostripov v začetku 20. stoletja; to v stripovski zgodovini drugih narodov ni bilo prisotno, saj je strip veljal predvsem za razvedrilno branje in se je ta žanr razvil šele pozneje, predvsem v šestdesetih letih z undergroundom. Tudi pri tem smo bili Slovenci z Gatnikovimi stripi prvi v Evropi,« izpostavlja. Med najbolj angažiranimi stripi zadnjih let pa izpostavi Lavričevo Tolpo mladega Ješue, »kjer avtor razbije Jezusov mit božjega sina in ga predstavi kot povsem navadnega človeka«.
Barve v stripu

Za Sitarjevo risbo je značilna izjemna natančnost, ne brani se barv, to pa le še nadgradi njegov ekspresivni izraz. »Stripe sem začel kolorirati v začetku tisočletja, ker je tako pač zahteval trg, in zdaj prav uživam, ko barvam z akvareli. Sicer pa sem poleg risanja vedno rad in veliko bral, ne samo stripov, in pisal – tudi zdaj pišem predvsem stripovske kritike –, tako da mi je bil strip, ki je zmes likovnega in literarnega ustvarjanja, prav pisan na kožo.«

Njegov ustvarjalni pristop pa je povsem drugačen, ko dela karikature. »Karikatura ali humoristični pasični strip, pri katerem je pomembna predvsem poanta in satirična ost, zahtevata drugačen pristop kot daljši strip albumskega obsega, pri katerem so tako dogajanje kot karakterji protagonistov precej bolj kompleksni. Pri daljšem stripu moraš imeti dodelan natančen scenarij, po katerem rišeš, medtem ko je pri karikaturi pomembna domislica, hipen preblisk.« Časopisi in revije danes še objavljajo karikature, medtem ko je stripov le še malo. Sitar to pogreša in spomni, da se je strip daljnega leta 1895 pojavil ravno zaradi boljše prodaje časopisov. Sitar je v našem časopisu kar deset let objavljal stripovsko serijo Bučmanovi.
Družbeno angažirani Alan Ford

Italijanski strip je v Jugoslaviji navzoč od leta 1968 s serijo Lunov magnus strip in Zlatnimi serijami z Zagorjem, Texom in drugimi Bonellijevimi vesterni, ki smo jih lahko Slovenci brali že deset let prej v Primorskem dnevniku, ter s kultnim Alanom Fordom, ki je bil menda tu celo bolj popularen kot v matični Italiji. Alan Ford je po mnenju Iztoka Sitarja odličen primer satiričnega družbenokritičnega stripa. Letos je sicer minilo natanko pol stoletja od izida prve številke.

26.1.2019 , https://www.dnevnik.si/1042859540/kultu ... pa-stripar ,

Strip pri Hinku Smrekarju: Smrekar je kosmat, ni pa stripar

Hinka Smrekarja poznamo kot izjemnega ilustratorja in karikaturista. Satirično zašiljeno pero ga je popeljalo med največje kroniste njegovega časa, začel pa je tudi utirati pot slovenskemu stripu.

Risarja, slikarja, grafika in ilustratorja Hinka Smrekarja (1883–1942) se zagotovo spomnijo vsaj vsi, ki so imeli v rokah Levstikovega Martina Krpana, prijatelja Ivana Cankarja je z dolgimi brki leta 1913 upodobil tudi v znani karikaturi, ilustriral je tudi več njegovih del. Ilustrator je izjemno veliko prispeval k slovenski satiri, v kateri z izvrstno risbo biča družbeni in politični vsakdanjik, in velja za enega največjih kronistov tedanjega časa. Toda ali je Smrekar tudi pionir slovenskega stripa?

V Ljubljani rojeni Smrekar se je moral zaradi pomanjkanja sredstev odpovedati študiju medicine in se je leta 1901 vpisal na pravo v Innsbrucku, študij pa je nadaljeval na Dunaju, kjer naj bi en dan pred prvim državnim izpitom iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil; ter se, že v zgodnjem šolanju je kazal nadarjenost za risanje, odločil, da življenje posveti umetnosti. Obiskal je več risarskih tečajev v tujini in se izobraževal – skupaj z Maksimom Gasparijem – v zasebnih slikarskih šolah, samostojno je pridobil ogromno znanja s področja humanistike; veljal je za poliglota.

Leta 1911 se je vrnil v Ljubljano in živel tu z materjo, že dobrih pet let prej pa je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osa objavljati satirične risbe. S karikaturami je sodeloval tudi v satirično-humorističnih časopisih Jež in Kurent, risal častne diplome, razglednice, reklame in plakate, ilustriral med drugim Ptičke brez gnezda Frana Milčinskega in Satire Gustava Strniše, pa več Andersenovih pravljic in knjig za otroke. Rad je upodabljal teme iz narodnih pripovedk, iskal je žanrske motive iz življenja preprostih ljudi, zlasti kmetov. Celo prve na Slovenskem izdane karte za tarok je opremil, a jih je policija leta 1916 zaradi panslavističnih tendenc prepovedala.

Da je bil virtuozen risar, z odličnim smislom za anatomijo in kompozicijo, a zaradi svojega temperamenta in umetnostnih pojmovanj tedanje dobe večkrat nepravilno vrednoten, je že pred desetletji opozoril likovni kritik Karel Dobida. Kot je zapisal, je Smrekar kot rojen humorist pretežni del svojega ustvarjanja posvetil karikaturi, satiri, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. »Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. Smeje se govoriti resnico, je bilo njegovo vodilo.« Stalo ga je več sporov z oblastmi; leta 1915 se je zaradi duševne bolezni uspešno izognil vojaški službi, a je leta preživel v psihiatrični bolnišnici, kot somišljenika OF ga je leta 1942 italijanska vojska brez sodnega postopka ustrelila v Gramozni jami.

Še pred tem je z ilustrirano brošuro Črnovojnik (1919), kjer hudomušno popisuje vojaške nezgode, utrl pot slovenskemu stripu. Da to sicer ni bil pravi slovenski strip, se je pa v njem prvič pojavil za strip tako značilen govorni oblaček, ki ga je nato spet uporabil šele Milko Bambič leta 1927 v Zamorčku Bu-ci-buju, sta si edina ilustratorja in raziskovalca stripa Iztok Sitar in Ciril Horjak.

Slednji je na nedavnem Stripolisovem predavanju opozoril na to, da utegne biti lov za prvim slovenskim stripom zapleten, po njegovem polnokrvno zaživi strip šele v Mustrovem Prelisičenem zvitorepcu (1952). A pomembne referenčne točke najdeva tudi že pri Smrekarju. »Navsezadnje je bolečino junaka, ki se zaletava v vrata, že v listu Osa po striparski logiki ponazoril s svečami in petrolejkami, danes pa bi tovrstno bliskanje označili z iskrami ali zvezdicami.« Več Smrekarjevih sekvenc prizorov in jukstapozicij, sopostavljenih ilustraciji govori v protostripovskem jeziku.

V seriji risb Zrcalo sveta si je tik pred drugo svetovno vojno denimo privoščil »kosmato objavo« gospodov, ki so imeli zaradi bolezenske okužbe otečene noge, ogromne penise in moda, v že omenjenem listu Kurent pa risbe splavljenih zarodkov, saj je bil splav pri prostitutkah med prvo vojno pogost. »Zanimala ga je erotika, čudno, okultno, diabolično. Rad je risal interierje javnih hiš, njegova Janko in Metka sta se med božanjem dobesedno izgubila drug v drugem,« je povedal Horjak. V Domžalskih klobasah, kjer se na kmeta onečedita debel far in Nemec, ki je želel kupiti kmetove klobase, »Smrekar celo prestopi mejo dobrega okusa, preveč se je potrudil, da bi bila to le mimobežna gostilniška domislica«.
Nove religiozne podobe

»Bil je izjemno inovativen ali pa je odlično opazoval in si izposojal od drugih, a vedno mu je enostavno uspelo,« pravi Horjak in opozarja na sekvenco Ljubljanski telefon v Ilustriranem Slovencu, ki nosi letnico 1926, torej pred Bambičevim Bu-ci-bujem. Telefonski naročnik se v njem zaman trudi, da bi priklical centralo in dobil zvezo, potem pa je prikazan kot nekdanji telefonski naročnik na oddelku za živčne bolezni ljubljanske bolnišnice, opisuje Horjak. »Tudi to sicer še ni strip, a nov je v njem gib vrtenja pri telefonu.«

Leta 2020 naj bi v Narodni galeriji postavili veliko razstavo Hinka Smrekarja in takrat se bodo zagotovo pojavila še nova dela zbiralcev, njegov opus naj bi namreč obsegal okoli 5000 del. »Precej prepričan sem, da bodo na ogled še neznane Smrekarjeve religiozne podobe, stripa pa ne bo.«