Bom jaz dodal eno krajšo analizo, upam da bo vse skupaj berljivo. Ogledal sem si praktično vse tekme od prve minute (z nekaj izjemami), tako da sem dobil korekten vpogled v organizacijo vseh reprezentanc udeleženk. Tekme so na visokem nivoju, ne manjka golov v zadnjih minutah, odkritij prvenstva in atraktivne igre, kljub temu pa nogomet vsaj po mojih ocenah ne dosega ravni svetovnih prvenstev, kjer nekaj čarobnosti dodajo predvsem Južnoameričani, začenši z Brazilijo in Argentino. Prvi del se počasi preveša v zaključno fazo, čakajo nas dvoboji za končne razvrstitve po skupinah od prvega do četrtega mesta.
Letošnje ples najboljših evropskih reprezentanc poteka v Franciji, ki je prvenstvo nazadnje gostila leta 1984, ko so Francozi tudi stopili na vrh Evropi, največ po zaslugi najboljšega strelca, legendarnega Michela Platinija, ki še dandanes ohranja primat najboljšega strelca Evropskih prvenstev z 9 doseženimi zadetki, bila pa je tudi država gostiteljica sploh prvega evropskega prvenstva nasploh, leta 1960, ko so Les Bleus osvojili končno četrto (zadnje) mesto, za reprezentancami Sovjetske zveze, Jugoslavije in Češkoslovaške. Modri so sodelovali na osmih zaključnih evropskih turnirjih, do sedaj pa so dvakrat stopili na prestol najboljšega na stari celini in sicer leta 1984 in kasneje leta 2000 na prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem, ko je reprezentanco na igrišču kot kapetan vodil zdajšnji selektor državne reprezentance Didier Deschamps.
9 prizorišč letošnjega Evropskega prvenstva so sodobni objekti, večinoma prenovljeni, ali pa povsem nove arhitekturne zamisli, ki so končno podobo dobile šele pred kratkim (Saint Dennis, Lyon, Lille, Marseille, Pariz, Bordeaux, Saint Etienne, Nice, Lens in Toulouse). Največji med njimi bo gostil tudi finalni obračun, 10. julija, Stade de France v Saint Dennisu, ki sprejme 81.338 duš. Zanimivost je predvsem stadion v Lensu, ki sprejme 38.223 gledalcev, kar pomeni, da ga ne more zapolniti niti celotna populacija mesta Lens, ki šteje približno 10.000 prebivalcev manj.
Letos na prvenstvu okrogle usnje brca 24 reprezentanc, kar je rekordno število od ustanovitve Evropskega prvenstva dalje. Večje število reprezentanc pomeni, da v izločilne boje napreduje 16 reprezentanc, tudi 4 najboljše tretje uvrščene reprezentance posameznih skupin. Tako bomo letos zaključne boje spremljali od osmine finala dalje. Ekipe so razvrščene v 6 skupin po 4 moštva, v katerih so barve držav nosilk pripadale Nemčiji, Belgiji, Španiji, Angliji, Franciji in Portugalski.
Skupina A je pripadala gostiteljici turnirja Franciji, ki merila moči z izbranimi vrstami Švice, Romunije in Albanije. Pomlajena izbrana vrsta modrih pod taktirko Didiera Deschampsa obeta veliko, morda celo preveč, saj je pritisk javnosti ogromen, Francija pričakuje tretji naslov najboljšega na stari celini. Dvomi so se porajali že pred prvenstvom, ko selektor na seznam potnikov za prvenstvo ni uvrstil zvezdnika madridskega Reala Karima Benzemaja, prav tako pa je na hladnem pustil tudi Valbueno, nepredvidljivega Nasrija in Riberya, katerega pa so očitno ujela leta in ni več sposoben odigrati 90 minut vrhunskega nogometa, kljub temu, da je proti koncu sezone kazal spodbudne predstave v dresu bavarskega velikana. Tik pred prvenstvom je bil Deschamps primoran prečrtati tudi branilca Reala Varana in stebra Barcelonine obrambe Mathieua, kar je natop omogočilo branilcu Seville Ramiju. Na sredini igrišča je nesporni poveljnik Juventusov dragulj Paul Lalibe Pogba, ki pa na prvih tekmah ni pokazal vsega svojega znanja, kar nazorno prikazuje menjava na prvi tekmi in začetek druge tekme turnirja na klopi za rezerviste. Svoje nesporno znanje je pokazal na zadnji tekmi skupinskega dela proti Švici, kjer mu je prvenec na domačem prvenstvu preprečila prečka in izvrstni vratar Sommer. Kljub temu je Pogba mož na katerem bo slonela igra Les Bleusov, od njega se še vedno pričakuje vloga neformalnega vodje, dosegel je najboljša leta (23), zato sem prepričan, da na tem prvenstvu še ni rekel zadnje. Breme vezne linije mu bo pomagal nositi izvrstni vezist, "Magic Hammer", Dimitri Payet, ki se je prelevil v enega izmed junakov letošnjega prvenstva in modrim zagotovil pomembno uvodno zmago proti Romuniji na Stade de Frence z 2:1. Payet je igralec s fantastičnim pregledom nad igro, možnostjo rotacije po celotnem igrišču, natančnim in izjemno močnim strelom ter nepozabnimi krivuljami iz prostih strelov. Francijo je potegnil iz hudih težav ter čez noč postal Francoski nacionalni junak. Kako mu bo uspelo nositi veliko breme in pričakovanja javnosti bo pokazalo nadaljevanje turnirja, kamor se je Francija uvrstila kot prvo uvrščena reprezentanca skupine A, z zmagama nad Romunijo (2:1) in Albanijo (2:0) ter remijem s Švico brez zadetkov. Med vidnejšimi imeni v Francoski izbrani vrsti je potrebno omeniti še Comana, hitrega krilnega igralca Bayerna s komaj 19imi leti enega izmed najbolj perspektivnih igralcev svetovnega formata, Oliviera Girouda, napadalca londonskega Arsenala, ki je stopil v (prevelike) čevlje Benzemaja in na turnirju še išče pravo formo, Antoina Griezmanna, zvezdnika Madridskega Atletica, ki je zasijal v pravem momentu in Francozom priboril zmago proti Albaniji in Blaisa Matuidija, motorja sredine igrišča pri domačem PSG-ju. Prav zagotovo je Francoska reprezentanca pripravljena na najtežje tekme, ki jo še čakajo, preplet izkušenj in mladostne razigranosti pa lahko predstavlja zmagovalno kombinacijo. Osebno pripisujem Franciji lepe možnosti za preboj do finala, v upanju, da so se otresli začetne nervoze in pritiska, ki ga bo javnost vršila na četo Deschampsa vse do njihove zadnje tekme. Igra trenutno še ni navdušila, preveč je napak, raztrgane igre, netočnih predložkov in podaj, a dejstvo, da so Albanci in Romuni želeli zatreti igro Francozov z precej obrambno naravnano postavitvijo ostaja. Veliko zanimiveje bo videti kako se bo Francija odzvala na odprto igro reprezentanc, ki kotirajo v sam vrh prvenstva, začenši z boji osmine finala.
Švica je veljala za drugega favorita skupine A. Bosanski strokovnjak Petkovič je ohranil jedro ekipe, ki se je borila že na svetovnem prvenstvu v Braziliji pred dvema letoma. Vezna linija (Shaqiri-Džemaili-Behrami-Mehmedi-Xhaka) ostaja nespremenjena, a poraja dvome, v kolikšni meri še funkcionira. Leta marsikomu niso prizanesla, pozna se utrujenost, igra pa je preveč medla za vidnejši uspeh. Igro vodi Albanski Švicar Granit Xhaka, ki je tik pred prvenstvom sklenil pogodbo z Londonskim Arsenalom v vrednosti blizu 40 milijonov evrov. Predstavlja motor ekipe in naložbo za prihodnost, okoli katere bo potrebno počasi graditi nov rod igralcev. Pozitiven je preboj Embola, komaj 18 letnega napadalca, ki je do tega trenutka predstavljal dobro izbiro za položaj desetke v konici napada. Uporabnih žog je bilo malo, a mladenič je dokazal, da spada med najbolj talentirane igralce na svetu, zato bo pestro predvsem po prvenstvu, ko se bo moral odločiti o svoji naslednji potezi. Basel je na preizkušnji, snubcev pa vedno več, najbolj zagret ostaja Manchester United. Obrambna vrsta je preveč predvidljiva, Lichsteiner je svoja najboljša leta že pustil za sabo, Schar pa deluje vse preveč nesamozavestno in neodločno. Pozitivni točki Švice sta hitri Rodriguez, ki zlahka povleče po krilu, njegovi predložki pa so praviloma natančni in izjemno nevarni, v vratih pa odlično deluje Sommer, ki je reševal Švico pred napadi dokazovanja željne Albanije. Seferovič preveč neučinkovit in statičen.
Romunija je reprezentanca, ki je veljala za "kanon futr", a se je pokazala v lepši luči, predvsem na račun obrambne postavitve, ki je v obup spravljala že domačine, preglavice povzročala tudi Švici, na koncu pa proti pričakovanjem minimalno izgubila proti Albaniji in se kot prva poslovila od prvenstva. O igri rumenih ni veliko za povedati, gre za reprezentanco brez zvenečih imen, s trdno voljo in usmeritvijo proti točki, remiju. Taka igra je docela negledljiva a v večini primerih učinkovita. So reprezentanca, ki ni zadela neposredno iz igre, pač pa oba zadetka prvenstva dosegla iz najstrožje kazni po zaslugi hladnokrvnega Stancuja, ki je bil do včeraj eden izmed najboljših strelcev prvenstva. Moje osebno mnenje: Kljub pogumni predstavi, zasluženo slovo.
Albanija se je na prvenstvo uvrstila po fantastičnem začetku kvalifikacij, ko so padli celo Portugalci in je Albanija letela na krilih evforičnih navijačev. Nadaljevanje je prineslo slabše predstave in znamenito tekmo v Beogradu proti Srbiji, ko so Albanci srečno rešili kožo in se na račun odvzetih točk Srbom uvrstili v skupinski del prvenstva, kjer pa kakšnega čudeža od njih ni bilo pričakovati, saj so spadali v podoben rang kakovosti kot Romunija. Selektor De Biasi je prekaljen maček, človek, ki je z reprezentanco ustvaril čudež in se tudi na tem prvenstvu predstavil z nepopustljivo postavitvijo, ki je namučila Švico, klonila proti Franciji v zaključku tekme ter za konec premagala Romunijo in ohranila upe na nadaljevanje prvenstva. Igra ni tekoča, čvrsta obramba razčisti sleherno situacijo, zbranost je prisotna 90 minut, nasprotniki so srečno izkoristili nekaj malega napak v obrambi, reprezentanci kot sta Francija in Švica z močnimi posamezniki take napake preprosto ne spregledajo. Zadetek Sherja na tekmi s Švico je bil napaka vratarja Albanije, ki je želel izbijati žogo, a poletel v prezno, kasneje si je napako privoščil še Cana, prejel rdeči karton, ter spravil svojo reprezentanco v še večje težave. Francozi so gol dosegli po kratki zmedi v kazenskem prostoru, ko je nepokrit med dvema slabo postavljenima Albanskima branilcema do strela prišel mladi Griezmann. Kljub pogumni predstavi na tem prvenstvu pa so možnosti za nadaljne boje pičle, saj ima Albanija na računu 3 točke, že včeraj pa so jih prehiteli Slovaki z remijem proti Angliji in bero 4 točk.
Bom še nadaljeval če bo kaj odziva