Howardova Cimerija

[sigismundus]

prevod Sergeja Karova, rommela

Pamtim

Šume tamne, šta obronke sumornih brda kriju;
Oblake, sive, teške koji beskrajno se nad njima viju;
Kako bešumno teku setom prožete reke,
Kanjone puste šta podari im vetar samac tek zvuk jeke.

Vidik za vidikom sledi, brdo za brdom,
za obronkom, obronak se diže, svaki stabla neprijazna rese,
to avetinjska naša zemlja jeste. Kad se čovek i uspne

Na vrh kakav što sama nebesa para i zaklonjen svoj pogled vinu,
Krajobraz beskrajni pred njime se otvara - brdo za brdom,
za obronkom, obronak se vraća, svaki odjenut identično - kao da su braća.

Tmurnom ova zemlja beše, šta u njedra svoja primi
Sve vetre, oblake i sne da suncu samom put zapreče,
Tu, pod namernikom vetrom, grane gole ječe,
Šume tamne prekrivaju sve,
Do njih jedva koji sunca trak dopre
Od Ljudi učinivši tek sjene neznane,
Simerijom je nazvaše, zemljom večne Noći i Tame.

Tako to davno i daleko beše,
Da zaboravih i vlastito ime kojim ljudi me zvaše.
Sekira i kremenom zašiljeno koplje sad se čine tek sankom pustim,
Lov i ratovi ostadoše tek sjene. Pamtim
Samo tajac iz te zemlje mračne;
Oblacima prekrivene bregove;
Večne šuma, utočište tmine same,
U Simeriji, zemlji Noći i Tame.

Oj, dušo moja, ti šta si iz brda senovitih nikla,
Pa sve do oblaka, vetrova i utvara što puta suncu preče,
Koliko još mreti treba da prekine se najzad
Ostavina šta odoru aveti odjenu na me, zagledam se u srce svoje i nađem
Simeriju, zemlju Noći i Tame.

[risar_69]

Lep pozdrav Rommelu tudi z moje strani


-

[jang]

kako to da je Rommel od prevajanja Riđobradega presedlal na Conana od Darkwooda?

[sigismundus]

jah, malo nerodno mi je pisat o tem, ampak naj samo nakažem, da ni bil najbolj zadovoljen s tretmanom svojih spremnih besed in prevodi pri ridjobradem. posebej poudarjam, da ni nikoli postavljal vprašanja honorarja

slobodan iz darkwooda je tako njegov kot moj prijatelj
in kolikor vem, so ga za prevajanje prosili
in on je to prav rad prevzel
čeprav so v najnovejšem conanu spremenili nekoliko prav ta tekst, ki sem ga tukajle prepastiral
sergej mi je ta tekst poslal na FB in me vprašal za mnenje
jaz osebno sem navdušen
ostalim pa obstaja možnost primerjave

iz teksta izvira neka silna bolečina, ki je naravnost prelepa
meni je vsaka beseda, ki jo je napisal padla prav v srce
vidi se, da se je sergej silno vživel v ta tekst, ga podoživel popolnoma
tako da resnično boli prav vse, kar je napisal


no, del howardovega teksta sem tudi jaz uporabil v vojščakih
o tem sva se s sergejem že pogovarjala

jaz nisem prevajal, v tekst sem vključil besedilo, malo prirejeno
tako po moje
pač za svoje potrebe

Simerija. Skrajni sever Evrope. Dežela, neprijazna, kjer soteske občasno zaječijo samo v zvokih vetra. Kjer je dežela simerijanska v svoja nedra sprejela vse sence in temoto tega sveta in preprečila soncu, da bi jo kdajkoli obsijalo. Dežela večne teme je to, kjer so vojščaki, ki tam živijo le še sence ljudi, kjer ječijo ogolela drevesa in kjer tavajo duše barbarov, ki so že zdavnaj pozabile svoja imena in se le občasno izvijejo primežu smrti in samote