In memoriam Fidelu Castru: Umro je Pretposljednji Komunist
Damir Pilić, Slobodna Dalmacija, 28. 11. 2016
http://www.slobodnadalmacija.hr/novosti ... i-komunist
Ako su katoličke legende točne, Fidel Castro sada srdačno razgovara s Ernestom Che Guevarom, nakon što se nisu vidjeli punih 49
godina: dva bradata komunistička apostola sada puše cigare, piju rum i pričaju o žetvi šećerne trske. I nije isključeno da je jedan
od njih dvojice, nije bitno koji, nakon treće čašice kazao svom drugu: "Jesi li svjestan da mi nismo morali biti komunisti? Obojica
smo rođeni u bogatim obiteljima: mogli smo biti tajkuni, kapitalisti, vlasnici sredstava za proizvodnju. Jesmo li, možda, promašili
život?" Naravno da je ovaj drugi upitno pogledao svoga druga, prije nego što je shvatio da se govornik šali. Kucnuli su se tada
četvrtom čašicom, i govornik je nazdravio: "Hasta la Victoria Siempre!"
Še pomnite tovariši
Moderatorji: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Re: Še pomnite tovariši
MOČ ENEGA
Antifašizem Toneta Kralja
Večer, V soboto, 26. 11. 2016
SVETLANA SLAPŠAK
Pred nekaj dnevi je izšla knjiga, na katero sem čakala kakšnih trideset let in ki ne bi smela biti edina na temo, o kateri govori. Gre za slikarstvo –
freske Toneta Kralja v primorskih cerkvah, ki jasno izražajo odpor proti fašizmu in po mnenju avtorja, zgodovinarja dr. Egona Pelikana, skupaj
s samimi cerkvami, v katerih je slikal, označujejo meje slovenskega prostora pod italijansko oblastjo. Slikar se je označujoč prostor slovenstva
odkrito zoperstavil eni izmed najbolj nevarnih in za človeštvo najbolj smrtonosnih ideologij. Toda umetnikovo delo močno presega ta okvir. Danes,
toliko let pozneje, postavlja pod vprašaj nekatere izmed najbolj nesmiselnih in najbolj škodljivih idej, ki združujejo katoliško cerkev in desne kroge
v državi, denimo idejo, da je bil odpor proti fašizmu in nacizmu nezakonit, nacionalno neodgovoren in v osnovi zločinski. Tone Kralj je bil vernik in
je slikal v cerkvah, ki so jih vodili slovenski duhovniki, seveda z njihovim soglasjem in pomočjo. Pika.
Zame, ki nisem rojena v Sloveniji, marveč sem prišla sem po lastni izbiri, obenem pa je bila v mladosti Slovenija del moje domovine, je bila izbira
„ljubezni“ v novem kulturnem prostoru zelo pomembna: to je iskanje opornih točk, osebnih zemljevidov, pojmov in slik, okoli katerih se potem gradi
lastna zgodba o iskanju smisla. Kar je bilo domačinom dano, sem morala jaz šele poiskati, pri tem pa sem imela tudi možnost izbire. In zelo zgodaj
so med mojo izbiro dobile pomembno mesto freske Toneta Kralja v župnijski cerkvi svetega Mihaela v Lokvi na Krasu. Prvič sem jih videla leta 1975,
ko sem s tistim, zaradi katerega sem se dokončno ustavila v Sloveniji, delala arheološko topografijo na Krasu. Natančneje, on je delal, jaz sem hodila
naokrog in opazovala. Septembra tistega leta, ko sem prvič videla njegove freske, je Tone Kralj umrl.
Cerkev je bila, kot je običajno še danes, zaklenjena, treba je bilo prositi za ključ, da bi jo lahko videli od znotraj. Skromna vaška cerkev iz 17.
stoletja je zgrajena na temeljih starejše, za njo stoji tudi poznogotska kapelica. V njej pa edinstven primer angažiranega slikarstva, kulturno-
zgodovinsko prepoznavnega monumentalnega realizma, ki je nastal iz poetike ekspresionizma ter med dvema svetovnima vojnama zaznamoval
pomemben tok v umetniškem življenju Jugoslavije, denimo z umetniško skupino Zemlja. Tone Kralj je cerkev poslikal s prizori krščanskih parabol
v najhujšem času druge svetovne vojne, pred kapitulacijo Italije - tam, kjer so se dogajali fašizem, vojna in zločini, kljub nevarnosti, da nekdo
„prebere“ povsem jasne prizore. Tu je Juda s podobo Mussolinija; Japonec, arijski Nemec v kratkih usnjenih hlačah in spet prepoznavni italijanski
fašist, vsi na ostankih antičnega templja: ideologija, ki ruši vsako kulturo...
Tudi v zame najbolj prepričljivem prizoru Kristusa, ki rešuje ovco iz bodeče žice, medtem ko v ozadju gorijo prepoznavne slovenske vasi v prepoznavni
kraško-brkinski pokrajini. Za razliko od hudobca, ki je vselej v barvah italijanske zastave, je Kristus v barvah slovenske zastave. Iz rova se režijo lupi,
volkovi, fašistični jurišniki – naziv je bil znan vsem, prizor z volkovi še jasnejši. Na prizoru s Kristusom, ki seje dobro seme, je nebo z barvami razdeljeno
na slovensko in fašistično, na s soncem obsijano domačo pokrajino in na grozečo nevihto. Samo opna cerkvene okolice je lahko zaščitila slikarja in
njegove naročnike. Želja po svobodi, prezir do zatiralca, poziv k odporu in nesprejemanje jarma na freskah preprosto eksplodirajo. Takih del je veliko
in veliko jih je nastalo v času, ko se se strahote dogajale in ko je bil odpor edina rešitev. Natanko četrt stoletja pozneje mi je na enak način vzelo sapo
pred Picassovo Guernico v Madridu. Razlika je v tem, da je Tone Kralj slikal tam, kjer so se strahote dogajale...
Kar se tiče konteksta – v tistem obdobju očitno nisem čutila posebne strasti do državnega prikazovanja druge svetove vojne, partizanskih vesternov nisem
gledala, bližji mi je bil črni val v filmih. Niti Kralj ni bil zvezda take kulture, njegove freske po cerkvah niso bile slavljene niti preveč znane. Nekega
posebnega interesa za vero nisem imela, od nekdaj sem bila ateistka, ki ima rada besedila, slike in spomenike, kateregakoli porekla že so. Tisto, kar je
name delovalo tako globoko, je bil prav spoj vrhunske umetnosti in vrhunske človeške opredeljenosti, stališča, ki te lahko stane življenja, vendar se mu
nekdo – junak, mislec, umetnik – ne more odreči.
Vedno ko je bilo mogoče, smo s kolegi, gosti, študenti, prijatelji odhajali v Lokev, da sem jim pokazala, da so videli freske Toneta Kralja. Publikacij o tem
ni bilo. Ne morem točno sešteti, koliko ljudi iz Evrope in preostalega sveta je po zaslugi naju z možem videlo umetnost Toneta Kralja, toda nedvomno jih
je bilo več kot sto. Konec devetdesetih sva v Lokev pripeljala Jean-Pierra Vernanta, največjega francoskega antropologa antičnih svetov, ki je gostoval na
mojem programu na tedanjem ISH v Ljubljani. Jean-Pierre Vernant je eden od nekaj več kot tisoč compagnons de la Liberation, „tovarišev osvoboditve“,
prejemnikov odlikovanja, ki ga je Charles de Gaulle začel podeljevati leta 1940 za največje dosežke v boju za svobodno Francijo. Med nosilci tega naslova
sta tudi Dwight Eisenhower in Winston Churchill. Jean-Pierre Vernant, v odporniškem gibanjuv Franciji znan kot polkovnik Berthier, je bil vojak-alpinec in
seznam njegovih junaških del med vojno proti nacizmu je dolg. Po vojni se je vrnil k znanosti in raziskavam, A bil je tudi eden izmed glavnih nasprotnikov
francoske politike v Alžiriji...
Jean-Pierre Vernant je bil pred freskami Toneta Kralja globoko pretresen. Dejal je, da česa podobnega ni bilo nikjer v okupirani Evropi in da tak izjemni
umetniški izraz odpora na mestu in v trenutku represije mora biti svetovno prepoznan kot velik spomenik antifašizma. To je omenil tudi med svojimi
intervjuji v Sloveniji.
V kulturi in politiki, ki ni znala izpostaviti pomena antifašistične umetnosti Toneta Kralja, je razumljivo, da lahko prinese rezultate že samo moč enega,
če ga le nihče preveč ne ovira. Komaj čakam, da se poglobim v branje knjige Egona Pelikana, končnega priznanja ogromne vloge Toneta Kralja v kulturni
zgodovini in zgodovini Primorske. Tone Kralj in slike, ki jih je ustvaril, niso zgodovinsko omejene, njihovi pomeni se prelivajo čez nesmiselne in pritlehne
debate, zamolčevanja, prikrivanja in cenzuriranja, vse do zastrašujoče slike jagnjeta, zapletenega v bodečo žico, z vsemi pomenskimi plastmi te slike danes.
Moč enega ne pozna časovnih in kontekstualnih omejitev, preliva se skozi hinavščino vsakdana in molk večine, ki se ne odziva na sporočila iz preteklosti, ter
išče svojo publiko, svoje odzive, svoje posameznike, da jim vlije moči. Vedno, ko jih pogledate, v katerem koli času in pri katerikoli starosti, imajo slike
Toneta Kralja smisel in se nanašajo na vas, na vaš čas in vaše življenje. Vprašajte se, zakaj: nikoli ni prepozno, da preprečite ponovitev tistega, kar se je
dogajalo v njegovem času, nikoli noben represivni aparat, nobena grožnja, nobeno laganje o tem, v čem živimo, ni moglo ustaviti moči enega.
Jagnje v žici je tukaj, korak od nas, presekajmo žico!
Mussolini nadzoruje bičanje.
Hitler križa Kristusa.
Fašistični politik in pesnik D Annunzio, ki je okupiral Reko, v barvah italijanske trikolore.
Snemanje Kristusa s križa v barvah slovenske in jugoslovanske zastave.
Antifašizem Toneta Kralja
Večer, V soboto, 26. 11. 2016
SVETLANA SLAPŠAK
Pred nekaj dnevi je izšla knjiga, na katero sem čakala kakšnih trideset let in ki ne bi smela biti edina na temo, o kateri govori. Gre za slikarstvo –
freske Toneta Kralja v primorskih cerkvah, ki jasno izražajo odpor proti fašizmu in po mnenju avtorja, zgodovinarja dr. Egona Pelikana, skupaj
s samimi cerkvami, v katerih je slikal, označujejo meje slovenskega prostora pod italijansko oblastjo. Slikar se je označujoč prostor slovenstva
odkrito zoperstavil eni izmed najbolj nevarnih in za človeštvo najbolj smrtonosnih ideologij. Toda umetnikovo delo močno presega ta okvir. Danes,
toliko let pozneje, postavlja pod vprašaj nekatere izmed najbolj nesmiselnih in najbolj škodljivih idej, ki združujejo katoliško cerkev in desne kroge
v državi, denimo idejo, da je bil odpor proti fašizmu in nacizmu nezakonit, nacionalno neodgovoren in v osnovi zločinski. Tone Kralj je bil vernik in
je slikal v cerkvah, ki so jih vodili slovenski duhovniki, seveda z njihovim soglasjem in pomočjo. Pika.
Zame, ki nisem rojena v Sloveniji, marveč sem prišla sem po lastni izbiri, obenem pa je bila v mladosti Slovenija del moje domovine, je bila izbira
„ljubezni“ v novem kulturnem prostoru zelo pomembna: to je iskanje opornih točk, osebnih zemljevidov, pojmov in slik, okoli katerih se potem gradi
lastna zgodba o iskanju smisla. Kar je bilo domačinom dano, sem morala jaz šele poiskati, pri tem pa sem imela tudi možnost izbire. In zelo zgodaj
so med mojo izbiro dobile pomembno mesto freske Toneta Kralja v župnijski cerkvi svetega Mihaela v Lokvi na Krasu. Prvič sem jih videla leta 1975,
ko sem s tistim, zaradi katerega sem se dokončno ustavila v Sloveniji, delala arheološko topografijo na Krasu. Natančneje, on je delal, jaz sem hodila
naokrog in opazovala. Septembra tistega leta, ko sem prvič videla njegove freske, je Tone Kralj umrl.
Cerkev je bila, kot je običajno še danes, zaklenjena, treba je bilo prositi za ključ, da bi jo lahko videli od znotraj. Skromna vaška cerkev iz 17.
stoletja je zgrajena na temeljih starejše, za njo stoji tudi poznogotska kapelica. V njej pa edinstven primer angažiranega slikarstva, kulturno-
zgodovinsko prepoznavnega monumentalnega realizma, ki je nastal iz poetike ekspresionizma ter med dvema svetovnima vojnama zaznamoval
pomemben tok v umetniškem življenju Jugoslavije, denimo z umetniško skupino Zemlja. Tone Kralj je cerkev poslikal s prizori krščanskih parabol
v najhujšem času druge svetovne vojne, pred kapitulacijo Italije - tam, kjer so se dogajali fašizem, vojna in zločini, kljub nevarnosti, da nekdo
„prebere“ povsem jasne prizore. Tu je Juda s podobo Mussolinija; Japonec, arijski Nemec v kratkih usnjenih hlačah in spet prepoznavni italijanski
fašist, vsi na ostankih antičnega templja: ideologija, ki ruši vsako kulturo...
Tudi v zame najbolj prepričljivem prizoru Kristusa, ki rešuje ovco iz bodeče žice, medtem ko v ozadju gorijo prepoznavne slovenske vasi v prepoznavni
kraško-brkinski pokrajini. Za razliko od hudobca, ki je vselej v barvah italijanske zastave, je Kristus v barvah slovenske zastave. Iz rova se režijo lupi,
volkovi, fašistični jurišniki – naziv je bil znan vsem, prizor z volkovi še jasnejši. Na prizoru s Kristusom, ki seje dobro seme, je nebo z barvami razdeljeno
na slovensko in fašistično, na s soncem obsijano domačo pokrajino in na grozečo nevihto. Samo opna cerkvene okolice je lahko zaščitila slikarja in
njegove naročnike. Želja po svobodi, prezir do zatiralca, poziv k odporu in nesprejemanje jarma na freskah preprosto eksplodirajo. Takih del je veliko
in veliko jih je nastalo v času, ko se se strahote dogajale in ko je bil odpor edina rešitev. Natanko četrt stoletja pozneje mi je na enak način vzelo sapo
pred Picassovo Guernico v Madridu. Razlika je v tem, da je Tone Kralj slikal tam, kjer so se strahote dogajale...
Kar se tiče konteksta – v tistem obdobju očitno nisem čutila posebne strasti do državnega prikazovanja druge svetove vojne, partizanskih vesternov nisem
gledala, bližji mi je bil črni val v filmih. Niti Kralj ni bil zvezda take kulture, njegove freske po cerkvah niso bile slavljene niti preveč znane. Nekega
posebnega interesa za vero nisem imela, od nekdaj sem bila ateistka, ki ima rada besedila, slike in spomenike, kateregakoli porekla že so. Tisto, kar je
name delovalo tako globoko, je bil prav spoj vrhunske umetnosti in vrhunske človeške opredeljenosti, stališča, ki te lahko stane življenja, vendar se mu
nekdo – junak, mislec, umetnik – ne more odreči.
Vedno ko je bilo mogoče, smo s kolegi, gosti, študenti, prijatelji odhajali v Lokev, da sem jim pokazala, da so videli freske Toneta Kralja. Publikacij o tem
ni bilo. Ne morem točno sešteti, koliko ljudi iz Evrope in preostalega sveta je po zaslugi naju z možem videlo umetnost Toneta Kralja, toda nedvomno jih
je bilo več kot sto. Konec devetdesetih sva v Lokev pripeljala Jean-Pierra Vernanta, največjega francoskega antropologa antičnih svetov, ki je gostoval na
mojem programu na tedanjem ISH v Ljubljani. Jean-Pierre Vernant je eden od nekaj več kot tisoč compagnons de la Liberation, „tovarišev osvoboditve“,
prejemnikov odlikovanja, ki ga je Charles de Gaulle začel podeljevati leta 1940 za največje dosežke v boju za svobodno Francijo. Med nosilci tega naslova
sta tudi Dwight Eisenhower in Winston Churchill. Jean-Pierre Vernant, v odporniškem gibanjuv Franciji znan kot polkovnik Berthier, je bil vojak-alpinec in
seznam njegovih junaških del med vojno proti nacizmu je dolg. Po vojni se je vrnil k znanosti in raziskavam, A bil je tudi eden izmed glavnih nasprotnikov
francoske politike v Alžiriji...
Jean-Pierre Vernant je bil pred freskami Toneta Kralja globoko pretresen. Dejal je, da česa podobnega ni bilo nikjer v okupirani Evropi in da tak izjemni
umetniški izraz odpora na mestu in v trenutku represije mora biti svetovno prepoznan kot velik spomenik antifašizma. To je omenil tudi med svojimi
intervjuji v Sloveniji.
V kulturi in politiki, ki ni znala izpostaviti pomena antifašistične umetnosti Toneta Kralja, je razumljivo, da lahko prinese rezultate že samo moč enega,
če ga le nihče preveč ne ovira. Komaj čakam, da se poglobim v branje knjige Egona Pelikana, končnega priznanja ogromne vloge Toneta Kralja v kulturni
zgodovini in zgodovini Primorske. Tone Kralj in slike, ki jih je ustvaril, niso zgodovinsko omejene, njihovi pomeni se prelivajo čez nesmiselne in pritlehne
debate, zamolčevanja, prikrivanja in cenzuriranja, vse do zastrašujoče slike jagnjeta, zapletenega v bodečo žico, z vsemi pomenskimi plastmi te slike danes.
Moč enega ne pozna časovnih in kontekstualnih omejitev, preliva se skozi hinavščino vsakdana in molk večine, ki se ne odziva na sporočila iz preteklosti, ter
išče svojo publiko, svoje odzive, svoje posameznike, da jim vlije moči. Vedno, ko jih pogledate, v katerem koli času in pri katerikoli starosti, imajo slike
Toneta Kralja smisel in se nanašajo na vas, na vaš čas in vaše življenje. Vprašajte se, zakaj: nikoli ni prepozno, da preprečite ponovitev tistega, kar se je
dogajalo v njegovem času, nikoli noben represivni aparat, nobena grožnja, nobeno laganje o tem, v čem živimo, ni moglo ustaviti moči enega.
Jagnje v žici je tukaj, korak od nas, presekajmo žico!
Mussolini nadzoruje bičanje. Hitler križa Kristusa. Fašistični politik in pesnik D Annunzio, ki je okupiral Reko, v barvah italijanske trikolore. Snemanje Kristusa s križa v barvah slovenske in jugoslovanske zastave.Re: Še pomnite tovariši
Tone Kralj: Rapallo
"Slika Toneta Kralja »Rapallo« simbolizira najtežje obdobje primorskih in istrskih Slovencev, ko je fašistična Italija s svojo raznarodovalno
zakonodajo hotela izbrisati večnacionalni značaj Julijske krajine. Po slovenskem narodnem telesu, ki ga simbolizira ženska, odeta
v slovenske narodne barve, sega Italija, ki jo simbolizira rimska volkulja, v levem kotu tudi lik Mussolinija. Ozemlje na vzhodni strani
Jadrana jim je bilo obljubljeno z londonskim sporazumom leta 1915 (krvavi novci na dnu slike) kot plačilo za vstop nevtralne Italije
v vojno na strani antantnih sil. Usoda tega ozemlja pa je bila zapečatena s podpisom pogodbe med Italijo in Jugoslavijo v mestu Rapallo,
kot je izpisano na maskah z oznakami držav, ki so na mirovni konferenci odločile usodo Primorcev in Istranov."
"Slika Toneta Kralja »Rapallo« simbolizira najtežje obdobje primorskih in istrskih Slovencev, ko je fašistična Italija s svojo raznarodovalno
zakonodajo hotela izbrisati večnacionalni značaj Julijske krajine. Po slovenskem narodnem telesu, ki ga simbolizira ženska, odeta
v slovenske narodne barve, sega Italija, ki jo simbolizira rimska volkulja, v levem kotu tudi lik Mussolinija. Ozemlje na vzhodni strani
Jadrana jim je bilo obljubljeno z londonskim sporazumom leta 1915 (krvavi novci na dnu slike) kot plačilo za vstop nevtralne Italije
v vojno na strani antantnih sil. Usoda tega ozemlja pa je bila zapečatena s podpisom pogodbe med Italijo in Jugoslavijo v mestu Rapallo,
kot je izpisano na maskah z oznakami držav, ki so na mirovni konferenci odločile usodo Primorcev in Istranov."
Re: Še pomnite tovariši
Prije 74 godine osnovan je AFŽ
Antifašistički front žena osnovan je 6.12.1942. godine u Bosanskom Petrovcu, a (samo)ukinut septembra 1953. godine u Beogradu.
Bio je to najmasovniji pokret žena na našim prostorima i šire, koji je na izvanredan način doprinio borbi protiv fašizma, općoj
ravnopravnosti žena, ali i slobodi i emanipaciji jugoslovenskog društva u cjelosti. Svojim učešćem u Narodnooslobodilačkoj borbi
žene su izborile legitimitet najveće revolucijske tekovine, a to je ravnopravnost. Godine 1945. u Ustavu nove Jugoslavije stajalo je:
“Žene su ravnopravne sa muškarcima u svim područjima državnog, privrednog i društveno-političkog života (…) Za jednak rad žene
imaju pravo na jednaku platu kao i muškarci i uživaju posebnu zaštitu u radnom odnosu. Država naročito štiti interese majke i djeteta
osnivanjem porodilišta, dječijih domova i obdaništa i pravo majke na plaćeni dopust prije i poslije porođaja.” Nakon rata AFŽ se
angažovao na obnovi ratom razrušene zemlje, posebno na rješavanju zdravstvenih, socijalnih i kulturnih pitanja. Naročito je bio
značajan njihov kulturno - prosvjetni rad, unutar kojeg su se organizirale masovne akcije opismenjavanja, kao i angažman na
osvještavanju i uključivanju žena u obrazovni, politički i ekonomski sistem. Antifašistički front žena vremenom je izrastao u snažan
društveno-politički faktor socijalističke Jugoslavije. Ipak, 1953. godine, odlukom Narodnog fronta, došlo je do njegovog ukidanja.
Sa AFŽ-om prestaje i emancipatorsko i ujedinjeno djelovanje žena na prostoru bivše Jugoslavije.
Antifašistički front žena osnovan je 6.12.1942. godine u Bosanskom Petrovcu, a (samo)ukinut septembra 1953. godine u Beogradu.
Bio je to najmasovniji pokret žena na našim prostorima i šire, koji je na izvanredan način doprinio borbi protiv fašizma, općoj
ravnopravnosti žena, ali i slobodi i emanipaciji jugoslovenskog društva u cjelosti. Svojim učešćem u Narodnooslobodilačkoj borbi
žene su izborile legitimitet najveće revolucijske tekovine, a to je ravnopravnost. Godine 1945. u Ustavu nove Jugoslavije stajalo je:
“Žene su ravnopravne sa muškarcima u svim područjima državnog, privrednog i društveno-političkog života (…) Za jednak rad žene
imaju pravo na jednaku platu kao i muškarci i uživaju posebnu zaštitu u radnom odnosu. Država naročito štiti interese majke i djeteta
osnivanjem porodilišta, dječijih domova i obdaništa i pravo majke na plaćeni dopust prije i poslije porođaja.” Nakon rata AFŽ se
angažovao na obnovi ratom razrušene zemlje, posebno na rješavanju zdravstvenih, socijalnih i kulturnih pitanja. Naročito je bio
značajan njihov kulturno - prosvjetni rad, unutar kojeg su se organizirale masovne akcije opismenjavanja, kao i angažman na
osvještavanju i uključivanju žena u obrazovni, politički i ekonomski sistem. Antifašistički front žena vremenom je izrastao u snažan
društveno-politički faktor socijalističke Jugoslavije. Ipak, 1953. godine, odlukom Narodnog fronta, došlo je do njegovog ukidanja.
Sa AFŽ-om prestaje i emancipatorsko i ujedinjeno djelovanje žena na prostoru bivše Jugoslavije.
Re: Še pomnite tovariši
75. obletnica dražgoške bitke
60. zaporedna osrednja prireditev ob 75. obletnici dražgoške bitke bo v nedeljo,
8. januarja 2017, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah.
Dražgoška bitka je bila ena največjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942
v vasi Dražgoše in je omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske.
Pohodi v Dražgoše:
- 37. spominski pohod “Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše”. V soboto, 7.1.2017, med 22. in 24. uro.
Organzator: Planinsko društvo Škofja Loka in Železniki, Športno društvo Dražgoše in drugi.
- Spominski pohod na relaciji Železniki-Ratitovec-Jelovica-Dražgoše. V soboto, 7. januarja 2017, ob 24. uri.
Organizator: Planinsko društvo Škofja Loka in Železniki, Športno društvo Dražgoše in drugi
Organizacija:
Organizacijski komite za prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«, ZB NOB Škofja Loka in ZB NOB Tržič.
60. zaporedna osrednja prireditev ob 75. obletnici dražgoške bitke bo v nedeljo,
8. januarja 2017, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah.
Dražgoška bitka je bila ena največjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942
v vasi Dražgoše in je omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske.
Pohodi v Dražgoše:
- 37. spominski pohod “Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše”. V soboto, 7.1.2017, med 22. in 24. uro.
Organzator: Planinsko društvo Škofja Loka in Železniki, Športno društvo Dražgoše in drugi.
- Spominski pohod na relaciji Železniki-Ratitovec-Jelovica-Dražgoše. V soboto, 7. januarja 2017, ob 24. uri.
Organizator: Planinsko društvo Škofja Loka in Železniki, Športno društvo Dražgoše in drugi
Organizacija:
Organizacijski komite za prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«, ZB NOB Škofja Loka in ZB NOB Tržič.
Re: Še pomnite tovariši
Partizanska bolnišnica Pavla
Med najpomembnejšimi partizanskimi bolnišnicami – med drugo svetovno vojno jih je na okupiranem slovenskem ozemlju
delovalo več kot 120 – je bila tudi bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu. Poleg osrednje barake s spremljajočimi objekti je
imela več manjših postojank in dve okrevališči, delovala pa je na več lokacijah v Trnovskem gozdu.
Prve ranjence in bolnike je sprejela na današnji dan 29. decembra leta 1943.
Intervju z zdravnico Pavlo Jerina Lah (1916 - 2007), po kateri se je imenovala bolnišnica:
http://mojcasirok.com/prispevki/clanki/ ... nci-gozda/
"Ta konspiracija bolnišnic je bila tipično slovenska. V drugih republikah je bilo organizirano tako, da so ranjence vozili s seboj,
ko so se brigade umikale ali v ofenzivi. Saj poznate bitko za ranjence na Sutjeski. Takrat so s seboj peljali tri tisoč ranjencev!
Veste, kaj to pomeni? Za enega ranjenca potrebujete šestnajst ljudi, da ga prenesejo nekaj kilometrov! Skrite bolnišnice so
bile slovenska iznajdba, med prvimi partizanskimi zdravniki so bili namreč takšni, ki so tudi pozimi športe uganjali - ti so
sklenili, da bodo bolnišnice v gozdovih. Potrebno se je bilo tako organizirati, da zanje ni nihče vedel. Nihče ne sme videti,
kam odnesejo ranjenca, to mora potekati ponoči, osebje mora biti preverjeno, prav tako ljudje v okolici."
Med najpomembnejšimi partizanskimi bolnišnicami – med drugo svetovno vojno jih je na okupiranem slovenskem ozemlju
delovalo več kot 120 – je bila tudi bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu. Poleg osrednje barake s spremljajočimi objekti je
imela več manjših postojank in dve okrevališči, delovala pa je na več lokacijah v Trnovskem gozdu.
Prve ranjence in bolnike je sprejela na današnji dan 29. decembra leta 1943.
Intervju z zdravnico Pavlo Jerina Lah (1916 - 2007), po kateri se je imenovala bolnišnica:
http://mojcasirok.com/prispevki/clanki/ ... nci-gozda/
"Ta konspiracija bolnišnic je bila tipično slovenska. V drugih republikah je bilo organizirano tako, da so ranjence vozili s seboj,
ko so se brigade umikale ali v ofenzivi. Saj poznate bitko za ranjence na Sutjeski. Takrat so s seboj peljali tri tisoč ranjencev!
Veste, kaj to pomeni? Za enega ranjenca potrebujete šestnajst ljudi, da ga prenesejo nekaj kilometrov! Skrite bolnišnice so
bile slovenska iznajdba, med prvimi partizanskimi zdravniki so bili namreč takšni, ki so tudi pozimi športe uganjali - ti so
sklenili, da bodo bolnišnice v gozdovih. Potrebno se je bilo tako organizirati, da zanje ni nihče vedel. Nihče ne sme videti,
kam odnesejo ranjenca, to mora potekati ponoči, osebje mora biti preverjeno, prav tako ljudje v okolici."
Re: Še pomnite tovariši
dokler se ne najde kak domobranski pacient, ki po uspešnem zdravljenju izda lokacijo...
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: Še pomnite tovariši
Zanimivo je, da je imela jugoslovanska himna v slovenski verziji dve kitici:
Hej Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše verno srce
za naš narod bije.
Živi, živi, duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
V srbohrvaški štiri:
Hej, Sloveni, još ste živi
duh naših dedova,
dok za narod srce bije
njihovih sinova.
Živi, živi duh slovenski,
živeće vekov'ma!
zalud preti ponor pakla,
zalud vatra groma!
Nek se sada i nad nama
burom sve raznese,
stena puca, dub se lama,
zemlja nek se trese!
Mi stojimo postojano
kano klisurine,
proklet bio izdajica
svoje domovine!
V češki pa, bogvezakaj, kar šest. Čeprav Čehi pač niso imeli prav nič z Jugoslavijo:
Hej Slované, ještě naše
slovanská řeč žije,
pokud naše věrné srdce
pro náš národ bije.
Žije, žije duch slovanský,
bude žít na věky.
Hrom a peklo, marné vaše,
proti nám jsou vzteky.
Jazyka dar svěřil nám Bůh,
Bůh náš hromovládný.
Nesmí nám ho tedy vyrvat
na tom světě žádný.
I nechať je tolik lidí,
kolik čertů v světě.
Bůh je s námi, kdo proti nám,
toho Perun smete.
I nechať se též nad námi,
hrozná bouře vznese.
Skála puká, dub se láme.
Země ať se třese !
My stojíme stále pevně,
jako stěny hradné.
Černá zem pohltí toho,
kdo odstoupí zrádně ...
Hej Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše verno srce
za naš narod bije.
Živi, živi, duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
V srbohrvaški štiri:
Hej, Sloveni, još ste živi
duh naših dedova,
dok za narod srce bije
njihovih sinova.
Živi, živi duh slovenski,
živeće vekov'ma!
zalud preti ponor pakla,
zalud vatra groma!
Nek se sada i nad nama
burom sve raznese,
stena puca, dub se lama,
zemlja nek se trese!
Mi stojimo postojano
kano klisurine,
proklet bio izdajica
svoje domovine!
V češki pa, bogvezakaj, kar šest. Čeprav Čehi pač niso imeli prav nič z Jugoslavijo:
Hej Slované, ještě naše
slovanská řeč žije,
pokud naše věrné srdce
pro náš národ bije.
Žije, žije duch slovanský,
bude žít na věky.
Hrom a peklo, marné vaše,
proti nám jsou vzteky.
Jazyka dar svěřil nám Bůh,
Bůh náš hromovládný.
Nesmí nám ho tedy vyrvat
na tom světě žádný.
I nechať je tolik lidí,
kolik čertů v světě.
Bůh je s námi, kdo proti nám,
toho Perun smete.
I nechať se též nad námi,
hrozná bouře vznese.
Skála puká, dub se láme.
Země ať se třese !
My stojíme stále pevně,
jako stěny hradné.
Černá zem pohltí toho,
kdo odstoupí zrádně ...
Re: Še pomnite tovariši
To s himno sicer ni res, ker so bile 4 kitice objavljene v vseh jezikih ob njenem sprejetju za himno.
je pa zanimivo da ima slovenski prevod zadnjih kitic več ssupnega s "partizansko" neuradno verzijo kot uradno:
partizanska verzija:
Oj Slaveni, zemlja tutnji
s Volge do Triglava;
istim glasom huče Visla,
Jadran, Timok, Sava.
Živi, živi duh slavenski,
živjet ćeš vjekovma;
zalud ponor prijeti pakla,
zalud vatra groma!
Gromko kliče drug nam Staljin
iz ruskih nizina,
odzivlje se drug mu Tito
s bosanskih planina:
Mi stojimo postojano
kano klisurine,
proklet bio izdajica
svoje domovine!
Za slobodu na braniku
uvijek ćemo biti,
naše zemlje neće nikad
dušman pokoriti.
Makar na nas navalile
cijelog svijeta čete,
mi smo složni, tko prot nama,
s njime hajd pod pete!
slovenska uradna verzija:
Hej Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše srce
za naš narod bije.
Živi, živi, duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
Naj tedaj nad nami
strašna burja najse znese,
skala poka, dob se lomi,
zemlja naj se strese.
Bratje, mi stojimo trdno
kakor zidi grada,
črna zemlja naj pogrezne
tega, ki odpada.
je pa zanimivo da ima slovenski prevod zadnjih kitic več ssupnega s "partizansko" neuradno verzijo kot uradno:
partizanska verzija:
Oj Slaveni, zemlja tutnji
s Volge do Triglava;
istim glasom huče Visla,
Jadran, Timok, Sava.
Živi, živi duh slavenski,
živjet ćeš vjekovma;
zalud ponor prijeti pakla,
zalud vatra groma!
Gromko kliče drug nam Staljin
iz ruskih nizina,
odzivlje se drug mu Tito
s bosanskih planina:
Mi stojimo postojano
kano klisurine,
proklet bio izdajica
svoje domovine!
Za slobodu na braniku
uvijek ćemo biti,
naše zemlje neće nikad
dušman pokoriti.
Makar na nas navalile
cijelog svijeta čete,
mi smo složni, tko prot nama,
s njime hajd pod pete!
slovenska uradna verzija:
Hej Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše srce
za naš narod bije.
Živi, živi, duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
Naj tedaj nad nami
strašna burja najse znese,
skala poka, dob se lomi,
zemlja naj se strese.
Bratje, mi stojimo trdno
kakor zidi grada,
črna zemlja naj pogrezne
tega, ki odpada.
Re: Še pomnite tovariši
Slovaki, ne Čehi.ninel napisal/-a:V češki pa, bogvezakaj, kar šest. Čeprav Čehi pač niso imeli prav nič z Jugoslavijo:
Izvorni tekst pjesme komponirao je slovački svećenik Samuel Tomášik za vrijeme svoje posjete Pragu 1834. Primijetio je da se njemački jezik tamo može češće čuti nego maternji. Tako je nakon ovog unutrašnjeg nemira Tomášik prvi put zapisao sljedeći tekst na slovačkom jeziku.
“in potem zgoraj navedenih 6 kitic*
Re: Še pomnite tovariši
Kolikor se spomnim z različnih proslav, šolskih, krajevnih ali državnih, se tretja in četrta kitica pri nas nista nikoli peli ali recitirali.BuDi napisal/-a:To s himno sicer ni res, ker so bile 4 kitice objavljene v vseh jezikih ob njenem sprejetju za himno.
Re: Še pomnite tovariši
Jubilejne dražgoške prireditve
Besedilo: Jože Košnjek, Gorenjski glas
V soboto ponoči se bodo začele 60. jubilejne prireditve v spomin na 75. obletnico boja Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah,
poboj domačinov in požig vasi. Osrednja proslava bo v nedeljo opoldne.
Osrednja svečanost v čast 75. obletnice bitke bo v nedeljo, 8. januarja, opoldne pri osrednjem spomeniku, ko utihne opoldanski zvon
v bližnji cerkvi. V njej je vsako leto zjutraj tradicionalna maša za padle in pobite Dražgošane. Pri spomeniku bo zbrane nagovoril
predsednik organizacijskega komiteja prireditve mag. Drago Štefe, slavnostni govornik pa bo zgodovinar dr. Martin Premk. V kulturnem
programu bodo sodelovali orkester Slovenske vojske, ženski pevski zbor Kombinat, domačina baritonist Tone Habjan in harmonikar
Nejc Jemc, učenci podružnične osnovne šole Dražgoše in recitator Miloš Šmid. Program bo povezoval Andrej Kokot.
Letos mineva 75 let od boja Cankarjevega bataljona, tedaj najmočnejše in najbolje opremljene partizanske enote na Gorenjskem,
s številčno premočnimi Nemci v Dražgošah pod Jelovico. Padlo je devet partizanov, napadalci pa so po umiku partizanov 11. januarja
začeli pobijati domačine. V naslednjih dneh so jih pobili ali požgali skupaj 42, vas, vključno z zgodovinsko pomembno romarsko
cerkvijo svete Lucije, pa so zravnali z zemljo. V spomin na ta dogodek in v čast padlim partizanom in ubitim domačinom so pred 60 leti
organizirali prvo prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Prireditve so bile sprva izrazito športne in tekmovalne narave, kasneje pa
so postale najmnožičnejša neprekinjena rekreacijska pohodniška prireditev v Sloveniji, ki se je udeleži tudi več kot pet tisoč ljudi.
Letošnja prireditev bo že šestdeseta.
Tudi v soboto in v nedeljo bodo pohodniške poti vodile v Dražgoše. Dva najzahtevnejša pohoda se bosta začela že v soboto okrog polnoči.
Pohod Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše, že 38. po vrsti, se bo začel pred domom krajanov na Črnem Vrhu,
18. Pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše pa točno opolnoči pred bazenom na Češnjici. V nedeljo med sedmo in pol
osmo uro se bo začel v Soteski v Bohinju pohod Soteska–Rovtarica–Dražgoše, ob 5. uri 6. pohod Tuškov grič–Jemec–Zali Log–Železniki–
Dražgoše, ob šestih pri gasilskem domu v Bistrici pri Tržiču 10. Tržiški pohod Tržič–Podnart–Češnjica–Jamnik–Dražgoše in ob pol šestih na
avtobusni postaji v Škofji Loki pohod Škofja Loka–Križna Gora–Čepulje–Mohor–Dražgoše. Dva pohoda bosta krenila s kranjske strani.
Ob 9. uri bo izpred hotela Creina v Kranju odpeljal avtobus do Podblice, od koder bodo pohodniki peš krenili do Dražgoš, ob 7.30 pa se
bo začel pohod Čepulje–Mohor–Dražgoše. Ob pol devetih se bo pohod v Dražgoše začel tudi pri tovarni Plamen v Kropi. V nedeljo bodo
proti Dražgošam krenili tudi kolesarji rekreativci, in sicer iz Kranja, Selc, Škofje Loke in Krope.
Besedilo: Jože Košnjek, Gorenjski glas
V soboto ponoči se bodo začele 60. jubilejne prireditve v spomin na 75. obletnico boja Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah,
poboj domačinov in požig vasi. Osrednja proslava bo v nedeljo opoldne.
Osrednja svečanost v čast 75. obletnice bitke bo v nedeljo, 8. januarja, opoldne pri osrednjem spomeniku, ko utihne opoldanski zvon
v bližnji cerkvi. V njej je vsako leto zjutraj tradicionalna maša za padle in pobite Dražgošane. Pri spomeniku bo zbrane nagovoril
predsednik organizacijskega komiteja prireditve mag. Drago Štefe, slavnostni govornik pa bo zgodovinar dr. Martin Premk. V kulturnem
programu bodo sodelovali orkester Slovenske vojske, ženski pevski zbor Kombinat, domačina baritonist Tone Habjan in harmonikar
Nejc Jemc, učenci podružnične osnovne šole Dražgoše in recitator Miloš Šmid. Program bo povezoval Andrej Kokot.
Letos mineva 75 let od boja Cankarjevega bataljona, tedaj najmočnejše in najbolje opremljene partizanske enote na Gorenjskem,
s številčno premočnimi Nemci v Dražgošah pod Jelovico. Padlo je devet partizanov, napadalci pa so po umiku partizanov 11. januarja
začeli pobijati domačine. V naslednjih dneh so jih pobili ali požgali skupaj 42, vas, vključno z zgodovinsko pomembno romarsko
cerkvijo svete Lucije, pa so zravnali z zemljo. V spomin na ta dogodek in v čast padlim partizanom in ubitim domačinom so pred 60 leti
organizirali prvo prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Prireditve so bile sprva izrazito športne in tekmovalne narave, kasneje pa
so postale najmnožičnejša neprekinjena rekreacijska pohodniška prireditev v Sloveniji, ki se je udeleži tudi več kot pet tisoč ljudi.
Letošnja prireditev bo že šestdeseta.
Tudi v soboto in v nedeljo bodo pohodniške poti vodile v Dražgoše. Dva najzahtevnejša pohoda se bosta začela že v soboto okrog polnoči.
Pohod Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše, že 38. po vrsti, se bo začel pred domom krajanov na Črnem Vrhu,
18. Pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše pa točno opolnoči pred bazenom na Češnjici. V nedeljo med sedmo in pol
osmo uro se bo začel v Soteski v Bohinju pohod Soteska–Rovtarica–Dražgoše, ob 5. uri 6. pohod Tuškov grič–Jemec–Zali Log–Železniki–
Dražgoše, ob šestih pri gasilskem domu v Bistrici pri Tržiču 10. Tržiški pohod Tržič–Podnart–Češnjica–Jamnik–Dražgoše in ob pol šestih na
avtobusni postaji v Škofji Loki pohod Škofja Loka–Križna Gora–Čepulje–Mohor–Dražgoše. Dva pohoda bosta krenila s kranjske strani.
Ob 9. uri bo izpred hotela Creina v Kranju odpeljal avtobus do Podblice, od koder bodo pohodniki peš krenili do Dražgoš, ob 7.30 pa se
bo začel pohod Čepulje–Mohor–Dražgoše. Ob pol devetih se bo pohod v Dražgoše začel tudi pri tovarni Plamen v Kropi. V nedeljo bodo
proti Dražgošam krenili tudi kolesarji rekreativci, in sicer iz Kranja, Selc, Škofje Loke in Krope.