Evforija se počasi umirja in počasi lahko s trezno glavo zapišem nekaj misli o pravkar končanem evropskem prvenstvu
Med samim prvenstvom zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem nič pisal v tej temi, zato bom zdaj malo daljši.
Letošnje EP je v začetni fazi potekalo v štirih različnih državah, medtem ko so se odločilni boji odvijali v turškem Carigradu.
Moram reči, da mi dejstvo, da se prvenstvo odvija v kar štirih različnih državah ni preveč všeč, nekako sem še tista stara "old school", ki je navajena da se celoten cirkus odvija v eni sami državi, se pa zavedam da so danes pač drugačni časi kot 20-30 ali pa še več let nazaj in, da ena sama država dandanes preprosto ne zmore vsega tega organizirati sama. Prav tako mi ni najbolj všeč, da na EP sodeluje kar 24 ekip, kar pomeni praktično polovico vseh evropskih držav, je pa tudi logično da želi FIBA še bolj razširiti popularnost košarke, ampak nekako se razvodeni kakovost košarke se mi zdi.
Ampak kakorkoli že, sam bi raje videl prvenstvo v eni, maksimalno dveh državah in recimo 16 ekip.
Po začetni fazi v skupinah ni bilo nekih velikih presenečenj, razen mogoče Izraela, ki je tudi sam gostil eno skupino in se že po začetni fazi z samo eno zmago na petih tekmah poslovil od tega EP. Osebno sem bil kar presenečen, če se samo spomnimo kaj je nekoč v evropski košarki pomenil Maccabi Tel Aviv, ki pa res že zadnjih nekaj let ni več to kar je bil. Malo preseneča tudi dejstvo, da se v izločilne boje niso uvrstili nekoč zelo solidni Čehi, Poljaki in Gruzijci, medtem ko o eksotih kot so Britanci, Romuni, Belgijci in Islandci ni kaj dosti povedati...simpatične ekipe, ki so se sicer borile in to je to.
Malo preseneča, da so se v osmino finala uvrstili Madžari(kar v konkurenci še z nikoli slabšimi Čehi in slabimi Romuni sicer ni bil nek velik podvig) in tudi Ukrajinci, ki pa so v zadnjih letih sicer res kar napredovali. Po skupinah sta bili sicer samo dve ekipi, ki sta dobili vseh 5 tekem in sicer Slovenci
in Španci.
V osmini finala je bilo presenetljivo predvsem dejstvo, da so se razen tekme Nemčija-Francija 84:81 vse ostale končale s kar veliko razliko; Latvijci so nabili Črnogorce za 32 točk, Slovenci Ukrajince za 24 točk, Rusi so premagali Hrvate za 23 točk, Španci Turke za 17 točk, Grki Litovce za 13 in tudi Italijani Fince za 13 točk, še najbolj znosen poraz so pretrpeli naši vzhodni sosedje Madžari proti Srbom za 8 točk.
Osebno sem bil precej presenečen nad izpadom Francozov in Litovcev, ki pa vseeno niso več take sile(še posebej Litva) kot so bile še 5-10 let nazaj. Francozom se je očitno le poznala odsotnost Parkerja in še enih par NBA-ovcev, čeprav generalno gledano sploh niso slabo igrali, ampak v izločilnih bojih je lahko že 5 minut slabe igre usodnih.
Četrtfinale je ponudilo lepotico prvenstva med Slovenijo in Latvijo, ki se je končala s 103:97, kar je primerljivo s kakim NBA finalom
, Španci so sicer gladko ugnali Nemce, ki pa brez legendarnega Dirka vseeno spadajo med lepša presenečenja prvenstva, prav tako so Srbi brez težav ugnali solidne Italijane, ki so tudi sami igrali brez enih 3-4 svojih najboljših mož, medtem ko so Rusi morali pokazati nekaj več, da so ugnali žilave Grke.
Polfinale je potem ponudil tekmo med Slovenci in Španci o kateri je bilo verjetno že vse povedano
, Srbi so v drugem polfinalu tudi dokaj gladko ugnali trde Ruse.
V malem finalu so Španci nato dokaj gladko ugnali sicer precej dobre Ruse, finale je pa potem spet zgodba zase
To prvenstvo je ponudilo neverjetno zgodbo o Sloveniji, nekaj lepih presenečenjih kot so Rusija, ki je samo z enim izvenserijskim igralcem prišla do predzadnje stopničke in do 4.mesta, Nemčija in Italija, ki sta se brez kopice najboljših igralcev uvrstili v četrtfinale, Finska in Latvija, ki bi lahko z odličnim Markanenom in Porzingisem v prihodnjih letih morda spisali podobno zgodbo kot letos Slovenija, navsezadnje so presenečnje tudi Srbi, ki so brez 7-8 igralcev(Teodosić, Jokić, Kalinić, Raduljica...) osvojili srebro; negativna presenečenja pa so vsekakor Litva, Hrvaška, ki tudi z dvema vrhunskima igralcema kot sta Šarić in Bogdanović nekako ne more storiti koraka naprej, Turčija, Francija in tudi Izrael.
Kaj reči o novih evropskih prvakih?
9 tekem in 9 zmag in +120 koš razlika.
Slovenci so po prikazanem zasluženo osvojili zlato kolajno, saj so igrali daleč najlepšo košarko in so imali v ekipi trenutno najboljšega igralca Evrope in najboljšega mladega igralca na svetu in tudi enega najboljših evropskih trenerjev, obenem pa so imeli v ekipi še 10 soigralcev, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež
Naši junaki so na 9 tekmah ugnali 4 velesile(Grke, Francoze, Špance in Srbe), 3 dobre, solidne ekipe(Fince, Ukrajince in Latvijce) in 2 slabi ekipi(Poljake in Islandce).
Zame osebno je to mogoče celo največji uspeh slovenskega športa v zgodovini, primerljivi sta mu edino osvojitev velikih kristalih globusov Tine Maze in Petra Prevca in ta tako težko pričakovana medalja je tudi poklon našim legendarnim borcem, ki so kakih 20 let naskakovali to medaljo...Zdovc, Alibegovič, Milič, Tušek, Gorenc, Jurkovič, Nesterovič, Brezec, Nachbar, Bečirovič, Smodiš, Lakovič, Lorbek...
Dobra stran zlate medalje je tudi v tem, da v prihodnosti ne bomo več ugibali, če in kdaj se bosta priprav udeležila Beno Udrih in Saša Vujačič
, me pa kar žalosti da sta Gogi Dragič in Luka Dončič skupaj v slovenskm dresu odigrala le to prvenstvo, vsekakor pa si bomo to nedeljo 17.9.2017 zagotovo zapomnili za veke vekov in bo ta športni uspeh prišel ne samo v športni spomin, ampak tudi v kolektivni spomin celotnega slovenskega naroda za vse veke vekov