Nezadovoljni v raju?

[risar_69]

aja, da ne pozabim....
http://www.youtube.com/watch?v=S9Q8x403a-Q

[tilitili]

http://www.youtube.com/watch?v=WiLzdy_v ... ce=message

[BuDi]

http://youtu.be/H70GKxeuDV8?t=1m33s

[risar_69]

http://www.youtube.com/watch?v=WiLzdy_v ... ce=message

[Poli 78]

[gregorbikupil]

Ideologija, ko zmanjka kulture

Kolumne - Dnevnik, torek, 11.09.2012 Tekst: Tanja Lesničar - Pučko

Prvi dan šole so na Hrvaškem prvo uro pouka vse osnovnošolce odpeljali v cerkev, na blagoslov. Si predstavljate ta čisti verski fundamentalizem? Podatek me je toliko bolj presenetil, ker se iz Tuđmanovih časov resda spominjam neverjetnih zgodb, da so morali otroci v ponedeljek prinesti potrdilo, da so bili v nedeljo pri maši, in so se dogajale prave drame, ker neverni starši niso namesto na nedeljski družinski piknik zavili v vaško cerkev, otrok pa je bil potem v šoli stigmatiziran.

A sem mislila, da se je v zadnjih letih ta norost počasi odpravila, da se je država normalizirala. A ne, eksces je očitno prešel v navado, eksces, ki je groba kršitev ločenosti cerkve in države in groba kršitev pravice do izbire vere, so ljudje očitno postopoma posvojili, ponotranjili kot nekaj normalnega. Versko enoumje, ki je zamenjalo prejšnjega ideološkega, je tako kot predhodno dobilo prijazni obrazek normalnega: tisti vdani, čredni "tako pač je", prej so otroke vozili v Kumrovec, zdaj pa pač k maši, saj je vseeno, v nič od tega nismo zares verjeli. Redki starši, ki so se v vseh teh letih upirali temu vsiljenemu pokristjanjevanju, in to - o, groza - tako, da so izpostavili svoje otroke "drugačnosti", pa so izpadli kot radikalci in fanatiki. Odpadniki od harmonične večine. Kot v kakšni fundamentalistični Savdski Arabiji.

Zgodba je nadvse poučna: govori o tem, kako se družbeni in individualni vzorci primejo, tudi če so škodljivi in če se jim na začetku še upira večja množica ljudi, če le sistem vztraja, če najde pot tam, kjer je človek ranljiv (otroci, ki jih nočemo izpostaviti poniževanjem v šoli) ali če jih predstavlja kot nedolžne. Tako nedolžne kot Sneguljčica, bi rekel naš minister za kulturo, ki se mu zdi, da je treba spremeniti himno, ki je skoraj dvajset let predstavljala vsesplošno veselje, konsenz in identifikacijo, dokler niso politični jastrebi popolnoma umetno zakuhali spora. In kako lepo bi šele bilo, če bi to novo himno vsako jutro peli tudi v šoli in bi verni otroci, kot pravi Turk, v njej razpoznavali Boga, muslimani Mohameda, neverni pa Sneguljčico. Vsi pa, mali patrioti, državo, ki jih ima rada, tako zelo rada, zastonj jim da Boga, a jim zaračuna malico.

No, ministra lastni zdrsi ne skrbijo, še najmanj pa mu je mar posledic svojih izjav. Tako je minuli teden na literarnem srečanju Vilenica spet našel priložnost, da blekne, očitno le zato, da bi se o njem govorilo. Človek - minister za kulturo, ki vse poletje ni prebral ene leposlovne knjige, obiskal ene razstave in si ogledal ene predstave, ki o umetnosti ne ve nič, pa si je vseeno drznil prevzeti ministrovanje kulture, ti na literarnem srečanju, kjer bi lahko lepo pozdravil pisatelje in jim prisluhnil, ker vedo neskončno več kot on, butne, da bi prvi vileniški nagrajenec Fulvio Tomizza danes nagrade morda ne dobil. Zakaj ne? Pa kaj, vraga, ve on o zapleteni zgodovini Vilenice in o nagrajencih, če mu še sam dvorni avtor Jančar na nočni omarici le "počiva"? Čemu je bila namenjena ta neinteligentna provokacija, ta gojzarski obračunčič vpričo tujih gostov, ki so le debelo gledali? Temu, da bi bolje shajali skupaj, kot je zapisal? Ali Venu Tauferju, predsedniku Društva slovenskih pisateljev, ki so ga pred meseci SDS-ovci začeli valjati po blatu? In je vojak Turk le izpolnil svoj del te diskvalifikacijske gonje, tudi za ceno mednarodne sramote?

No, ta dan je bil v polni formi. Iz Vilenice je jadrno odpotoval še v Vitanje. In ponovil enako neumnost. Tam je na otvoritvi KSEVT govoril o padcu berlinskega zidu. Halo? Kaj je hotel povedati? In zakaj ni omenil še poboja Indijancev? Ali pa je hotel biti morda strog do častnega ruskega gosta, akademika in kozmonavta Jurija Baturina, ki je pokazal razglednico s Kosovelovo sliko in žigom mednarodne vesoljske postaje, ker on pač ve, da je Kosovel umetniški pendant Noordungu? Je torej Turk znova hotel le malo poideologizirati (kot dobri človek, kot temu pravi sam), opozoriti na strahote komunizma? Ker če je tako, potem mora biti vlada dosledna in nemudoma pretrgati vsako sodelovanje pri gradnji Gazpromovega južnega toka plinovoda. Minister Turk pa naj napiše izčrpno sporočilo za javnost, zakaj mi z Rusi, ki so komunizem izumili, izvozili in ga še naprej v lepi meri gojijo, nočemo imeti nobenega opravka.

Minuli teden se je ekonomist Jože P. Damjan ob Janševih izjavah o bankrotu Slovenije spraševal, ali je neprišteven. Vprašanje je napačno. Kot rečeno, Turk je v enem dnevu na dogodkih z mednarodno udeležbo dvakrat prekršil tako elementarno vljudnost kot osnove razumne politične govorice. Da ne omenjam Gorenaka in Predaliča v zvezi z izbrisanimi in dolge vrste drugih "junakov", ki žalijo vse vprek. Vse to ni vprašanje klinične slike posameznikov, naj bo ta še tako skrb zbujajoča, to je vprašanje kolektivnega duha znotraj moške družbice, stranke, ki se v svojem mizoginem burševstvu sprošča do te mere, da drug drugega spodbujajo v necenzuriranih izpadih, namesto da bi odraslo drug drugemu predstavljali korektiv. To je poniglavost negotovega posameznika, ki mu skupina, če se ji podredi, če misli enako in pozabi razliko, podeli moč, alibi in odvezo odgovornosti za vse, kar naredi. To je razuzdanost tistega, ki si sam ne bi upal, a takole, z zaslombo, ko mu nihče nič ne more, je lahko vse: lahko tvitnem zadnjo slaboumnost in vulgarnost, lahko sem (anonimni) pisun v "naših" medijih, lahko blebetam o ekonomskem stanju države, o Tomizzi ali o ženskih mednožjih - o, fantje, kako fajn se imamo, a ne, kako dobro dene, ko lahko koga nekaznovano pljuneš, pa še položajčke smo si razdelili!

In ta duh, to klavrno zavezništvo v pritlehnem - a tako varnem, tako toplem, med svojimi - ki se polasti moči, a se panično boji drugega mnenja, ki ga, tudi v svojih vrstah, takoj brutalno kaznuje, in ki kot papiga ponavlja floskule svojih ideologov v senci, to je duh, ki ga je Janša tri leta hranil v steklenici, zdaj pa dokončno izpustil na prosto. V tako zastrupljenem zraku vsi komaj še dihamo in za to bolezen je le eno zdravilo: treba je predreti balon, na katerem jahajo, polni sebe. Ko bodo na tleh, bodo spet le mali frustrirani ihtavci, s katerimi se prav nihče v peskovniku ne bo hotel igrati.

[Poli 78]

[Poli 78]

Ena in edina, Mladina.



"Napadli so kulturo. Napadli so šolstvo. Sedaj so na vrsti mediji."


O zadnji superministrovi izjavi pa le...
Ma resno, kdo je te aberveznike poslal na tron? To kar oni zganjajo je hujše od vsakega komunizma s katerim tako radi strašijo.

[gregorbikupil]

Grobarji

Kolumne - Dnevnik, torek, 09.10.2012 Tekst: Tanja Lesničar - Pučko

Pred desetimi dnevi je minister za šolstvo, znanost, kulturo in šport Žiga Turk na seji vlade menda dejal, da noče biti grobar slovenskega šolstva. Potem je minil teden in minister je javno povedal, da je osebno prizadet, ker so največ denarja odvzeli prav njegovemu resorju, in sicer deset odstotkov šolstvu, sedemnajst kulturi in neverjetnih devetnajst odstotkov znanosti. Na logično novinarsko vprašanje, ali bo odstopil, kar bi bila edina poštena gesta, je odgovoril: "Dokler mislim, da sem koristen, bom vztrajal."

Poglejmo si torej to osebno prizadetost. Turk je povedal, da je svoj resor branil, vendar ga je Šušteršič gladko preslišal, ignoriral. In potem je bil on osebno prizadet. In kaj naj bi s to informacijo počeli mi? Naj bi se nam minister, ki osebno trpi, zasmilil? Naj bi ga zdaj "razumeli", morda celo vzeli v bran vsi tisti, ki jim je od prvega dne ministrovanja, namesto da bi jim bil partner, zastopnik in glasni advokat v vladi - kajti zato ga zelo dobro plačujemo - napovedal vojno in namenjal le cinizme, od tega, da naj gredo na trg, do tega, da naj nehajo lenariti in ne pišejo šunda? Človek gre v politiko, ker ga mami moč, udriha s to močjo, kjer more, nato pa se fantki med sabo malo skregajo, in nenadoma bi bil rad le osebno prizadeti slehernik?

Naslednji korak: oglejmo si, kako in predvsem komu je Turk torej še koristen? Lastnim koristim? Ali resorju, ki se ga od vsega začetka enako boji kot ga sovraži, resorju, ki ga, podrejen in pohleven, ni znal ubraniti pred Šušteršičem, ki nima blage veze prav o ničemer? Šušteršič je namreč redkost celo v naših razmerah: resnično nima pojma o ničemer. Zato je idealen eksekutor.

Pojma nima o ekonomiji, ki jo bo z varčevanjem spravil na kolena, čeprav vsi vemo, da bo to sprožilo le še več nezaposlenosti, povečan pritisk na socialne transferje in pokojninsko blagajno, nadaljnje upadanje potrošnje in zmanjševanje davčnih prilivov. Tega se sploh ne trudi skrivati, na vprašanje, kako je določil reze, pravi, da so pač šli po postavkah in pogledali, kje bi kaj vzeli. Halo? Ali je gospod minister šestletnik, ki ugiba, kje bi sunil liziko? Ali mu doslej še ni prišlo na uho, da finančna politika ni kraja iz nezavarovanih žepov, ampak najskrbnejša analiza stanja resorjev, njihovih razvojnih potencialov in ogroženosti, je določanje prioritet in, ob varčevanju, do zadnje podrobnosti izdelana analiza posledic, podprta z izhodno strategijo in časovnico do takrat, ko jih bo mogoče ponovno zagnati v polni meri? Namesto tega nam ta neznosni omlednik ponuja infantilne razlage tipa "tako bomo dokazali, da smo kredibilni" (ata Bruselj, prosim, imej me rad, pa ti bom tudi Slovenijo spremenil v Grčijo in ti jo prodal za tri groše!), ali pa ti otresa slaboumne cinizme o tem, da bo mož ženi pač kupil malo dražji časopis ali šopek. Nas ima za idiote ali pa res ne razume, da ne gre za ženin šopek, zavit v cajteng, ampak za uničevanje zasebnega sektorja, tistega, ki ga sicer vsi v tej vladi tako radi dajejo za vzor, kadar skušajo disciplinirati javni sektor?

Zelo možno je, da v resnici ne razume, kajti Šušteršič ne premore niti osnov sociološkega znanja, ne razume temeljnega delovanja družbe in je socialni avtist, ki ne zmore minimalne identifikacije z revnimi. Še pomena šol ne razume, tega več kot 3500 let starega nepreseženega institucionalnega okvira prenašanja znanja, ki družbi omogoča obstanek in razvoj. Šola je malega Janezka naredila za velikega Janeza, univerzitetnega učitelja in ministra, zdaj ta Janez uničuje sistem, ki ga je lepo hranil in ga katapultiral na položaj moči, ki mu je zavrtel glavo do mere, da je podoben Maryl Streep v filmu Smrt ji lepo pristoji (preveč zahtevna kulturna referenca za naše ministre?). Ko bo potopil državo, bo odšel nazaj na univerzo, kjer ga služba čaka - tako so si pač uredili gospodje profesorji politiki.

Janez Šušteršič ne razume pojma demokracije. Po njegovem to pomeni, da politiki lažejo sindikatom, na skrivaj delajo, kar hočejo, holdinge, slabe banke itn., časopisi pa pišejo o ponudbi rož. To kazahstansko predstavo o demokraciji si seveda deli z Janšo: ta je študente v soboto pozval, naj namesto na dopust odidejo demonstrirat - v podporo vladni politiki. Tako naj bi si zagotovili prihodnost. Kar drži, vsi Janševi podporniki so prej ali slej nagrajeni.

Šušteršič ne razume niti abecede prava: ves čas producira zakone, ki so pravni zmazki, in s tem spodjeda same temelje države kot varuhinje zakonitosti.

Šušteršič je kulturno nepismen. Gotovo se mu zdi izvrstno, da je Janša mlade pozval, naj se odrečejo obisku gledališča. (Sama na ta način ne bosta veliko prihranila. Tam ju še nikoli ni bilo.) S "še koristnim" Turkom kanijo torej uničiti celo javne glasbene šole. Slovenija postaja država, kjer si politikanti drznejo metati vstran nadarjenost, ki pač ni privilegij sinčkov bogatih ministrov. Švedski predsednik vlade Carlsson je pred leti dejal, da si Švedska ne more privoščiti diskriminacije, ker ni dovolj bogata, da bi smela zavreči nadarjenost depriviligirane populacije. Slovenija je očitno bogatejša od Švedske, ima se za Savdske emirate in si to lahko privošči.

In končno: Šušteršič ne razume niti nečesa tako preprostega, kot je pomen športa za otroški razvoj. Podražil bo dostop do igrišč in otrokom odvzel veselje, zdravje, polet.

Izobraženi mladi Slovenci se množično izseljujejo. Turku se to ne zdi problem, to je svoboden pretok ljudi, naši odidejo, tujci pridejo. (Kako lepo je, ko član SDS odvrže ksenofobnost! In kako strašno, ko minister za znanost ne razume pomena bega možganov.)

Šušteršič torej verjame, da bo Slovenija izšla iz krize tako, da znižamo znanje, poslabšamo zdravje otrok, umetnost pustimo izumreti, znanstveniki pa naj kopljejo jarke ali odidejo iz države. Ni vzel zdravstvu (k sreči imamo premierjevo ženo!), ni vzel vojski, ne policiji, Sova že spet nevarno dviguje glavo, oboje bo morda še potreboval, kajne, če ljudstvo ne bo pridno?

Kot vedno: veliki Vodja je izpraznjeno mesto, ki ga zasedejo čudaki, vedno, skozi vso zgodovino. Realne jih naredijo šele tisti, ki svoje pogrizene nohte zdravijo v njihovi senci. Tako se sesuvajo države. Ker so vedno na voljo ubogljivi izvajalci, grobarji.

[jang]

ma meni so k*** spet znižal terensko kilometrino za polovico ( no ne samo meni pač pa vsem terencem na ZGS )... ostalo mi jo je še za 4 dni na mesec. počasi bomo res Človek ne jezi se in Monopoly nesli na šiht, ker sami plačevali zato da se bomo peljali na v gmajno pa ne bomo

[horex2]

ma meni so k*** spet znižal terensko kilometrino za polovico ( no ne samo meni pač pa vsem terencem na ZGS )... ostalo mi jo je še za 4 dni na mesec. počasi bomo res Človek ne jezi se in Monopoly nesli na šiht, ker sami plačevali zato da se bomo peljali na v gmajno pa ne bomo

idioti,res

bo pa država prosila amerikance, da bodo s sateliti poštempljali drevesa, vi pa bote mel use na računalniku
pa še zahvalni mejl jim boste lahk puslal

[gregorbikupil]

Za kazen brez kosila

Vir / Avtor: Tanja Lesničar Pučko
In potem sem lačen, ampak če me sošolci vprašajo, zakaj ne jem kosila, rečem, da mi ni… Tako nekako je ta dan na televiziji pripovedoval eden izmed otrok, ki so govorili o lakoti, o sramu zaradi pomanjkanja, o tem, kako doma iščejo drobiž, da bi kupili hrano… Bil je pretresljiv prispevek, ne prvi tovrstni, a vendar mi je upokojenka, ki komaj shaja s svojo pokojnino, rekla, da jo je, ko ga je gledala, zapekla vest, ker si je sama ta dan kupila dovolj, da bo sita. In potem se je spomnila časov po vojni, ko sta s sestro lačni gledali, kako je soseda spekla jajček le za svoja sinova.

Ob vsem tem me je obšla mešanica nejevere in besa.
Nejevere, da so se te vesti postopoma, kot normalne, prikradle v cvetober dnevnih novic in dale statistikam, ki nas že nekaj časa opozarjajo, da je petina državljanov revnih in smo torej v stanju izpred kakšnih petdeset let, resničen obraz – zakrit obraz otroka, ki ga je sram, kot bi bil on kriv svoje lakote, kot bi bil on tisti, zaradi katerega se je država morala znova zadolžiti po katastrofalnih pogojih. In da, ohromljeni smo, na to drsenje navzdol ne znamo več odreagirati, bolščimo v ekran in ne razumemo, zakaj socialna služba takoj ne odreagira, ker ne moremo verjeti, da socialna služba ni več socialna, ker taka ni več niti država. Ker se je ta država spremenila v mrhovino, kjer otroci gladujejo, jastrebi pa veselo plenijo.

Nejevere, da je ta država tako zavozila, da starejši ljudje še enkrat podoživljajo mučne situacije iz otroških let, ki so jih postopoma in mukoma pozabljali, v dobri veri, da so vsaj v teh krajih za zmeraj preteklost. Da se jim, sedemdeset let kasneje, samodejno oglasi občutek krivde, ker so siti. Ker so, kot jim nenehno dopoveduje politika, nenadoma na strani tistih strašnih privilegirancev z jajčkom na krožniku, z jajčkom, ki si ga niso zaslužili, s pokojnino, ki je niso sami ustvarili, ampak jim je bilo vse to podarjeno od dobre matere Države. Ki pa jih ima zdaj dovolj, požrešnih starcev. In jim bo to vzela. Tako kot njihovim vnukom. Da, ker so oboji živeli prek svojih zmožnosti.

In potem je bil bes. Bes nad ministrom za delo, družino in socialne zadeve, Andrejem Vizjakom, tako lepo rejenim, očitno tako prekleto sitim, da zaspi pred izračuni, statistikami, poročili in televizorjem in ne vidi lačnih otrok. Pa kdo so ti ljudje, ki nam vladajo? Kdo je ta minister in kako se od sramote ne vdre v zemljo, ker je soavtor politike, ki je povzročila, da mu prebivalstvo nekoč razvite dežele strada? Minister, ki sesuva pravice dela, ki družine tišči v lakoto z ukinjanjem socialnih podpor, ki je bil v prvi Janševi vladi 2004–2008 minister za gospodarstvo in je torej soodgovoren za njegovo stanje, minister v vladi, ki je ob koncu prvega mandata s stupidno predvolilno nastopaško gesto podelila brezplačne obroke vsem otrokom, ne glede na njihov socialni položaj, torej nagradila bogate, v drugi zasedbi oblasti pa jih je vsem odvzela – in s tem seveda kaznovala revne?

Kako zaustaviti to perverzno ravnanje? Kdo je zastopnik, kdo zagovornik lačnega otroka?

Lačni otrok nima svojega sindikata, ker ne more plačati članarine in so njegovi interesi slabo artikulirani – večinoma le joče ali pa je pogreznjen v ubit molk.

Lačni otrok nima svoje stranke, prav vse so se mu odrekle, četudi v njegovem imenu rade govorijo, kadar so volitve; tudi predsednik vlade je govoril o svojem Črtomirčku in njegovi prihodnosti, potem pa za ne-njegove Bogomile ukazal ukinitev socialnih podpor.

Lačni otrok je nadležen tudi kapitalu, ne da miru in ne prinaša profita, ker ne kupuje, je le strošek, in to na dolgi rok, nikoli ne bo povrnil vlaganj vanj, ker bo zaradi praznega trebuha verjetno že pri petnajstih rinil v službo, ki je ni. In če jo dobi, mu bo ob izgubi verjetno padlo na pamet, da bi imel še podporo – lačni otrok je nadležen tudi državi.

Lačni otrok nemarno raste v lačnega odraslega, ne razume, kje mu je mesto, in ne razume, da je njegova usoda že izpisana – kapital je že zdavnaj izračunal, kako koristen mu je velik odstotek brezposelnih, bazen vedno razpoložljive delovne sile, s katero tu in tam zagroziš onim, ki še imajo delo in ki je nekakšno svarilo nepokornim. Si predstavljate državo, v kateri bi bilo dovolj dela za vse? In bi se lahko delavec mirno odrekel izkoriščevalskim razmeram enega delodajalca in ga zamenjal za drugega? Profiti bi zdrknili na raven, ob kateri se danes lastniku ne ljubi niti glave obrniti. Polna zaposlenost je del najbolj morastih sanj kapitalista, je zlomljena palica, s katero se živino žene za stroje. Kapital je tako že zdavnaj poskrbel, da se je brezposelnost ohranjala, dobiček maksimiziral, delo pa postalo redka dobrina, za katero so – ha, to je eden njegovih najlepših dosežkov, na katerega je res ponosen! – ljudje pripravljeni celo plačati. Plačati v obliki manjše plače in prevzemanja stroškov dela – saj veste, to je tisti, delodajalcu tako ljub samostojni podjetnik, ki so mu obesili vse stroške delodajalca in odrekli vse pravice. Kajti ne le da dobrina, imenovana delo, postaja vse redkejša, tudi nekdanji tihi dogovor med politiko in kapitalom, da bo država hranila lačne v času, ko so kapitalu in njej nepotrebni, je bil prekinjen. Kapital se je zakockal in se je bil prisiljen (da bi akumulirani kapital zadržal in njegovi otroci ne bi bili lačni), otresti dodatnih velikih množic delavcev, država se je šla enake gospodarske in finančne gamblinge in se zato zdaj skuša ravno tako otresti svojih zaposlenih, da bi prikrila/pokrila svoje luknje. In njeni otroci ne bi bili lačni. Smo v zgodovinskem trenutku, ko se politika in kapital večinsko strinjata: države imajo približno petino prebivalcev preveč. Če bi se Slovenija denimo otresla kakšnih 400.000 ljudi, bi bila idealna država, država brez revežev. Država brez lačnih otrok. Država s pozitivnimi novicami v medijih. Tako razmišljajo politiki, ko sedijo za mizo in se jim nekoliko spahuje po poceni in preobilnem kosilu v parlamentarni menzi. Kako to narediti, je še edino, kar jih bega.

Lačni otroci nimajo nikogar več razen na kolena potisnjenih, obupanih, ponižanih in razžaljenih staršev. Vse lačne družine so same samcate na ogromnem planetu blagostanja

Lačni otroci nimajo nikogar več razen na kolena potisnjenih, obupanih, ponižanih in razžaljenih staršev.



Varnost zagotavlja Check Point



Varnost zagotavlja Check Point

=

[gregorbikupil]

Kajzerce: Jože Franco y Bahamonde


http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/kajzer ... monde.html


»Za španske borce naj poskrbi Španija, ni treba, da jih mi plačujemo še sedemdeset let po španski vojni,« je dejal Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS. Seveda ima prav. Ne morejo nam biti ti slovensko-španski komunajzarji v času, ko varčujemo, tolikšno breme. In ker verjamemo, da državno plačevanje njihovih zaslug ovira izhod iz krize in onemogoča milijonske prihranke, smo se odločili Tanku pomagati in poiskati te parazite. Zbezali jih bomo iz njihovih republikanskih lukenj in jih kaznovali, ker ogrožajo slovensko suverenost. Tako smo španskemu premieru, konservativcu Marianu Rajoyu, sporočili, da lahko kmalu pričakuje ekstradicijo rdečih slovenskih španskih borcev.

Ne samo da nam odžirajo kruh naš vsakdanji, vedeti moramo, da so ti ljudje leta 1936 odšli v Španijo, kjer so se, skupaj z drugimi svetovnimi prostovoljci, uprli eni najbolj demokratičnih oblasti tistega časa, oblasti enega največjih humanistov tistega časa, generala Francisca Franca y Bahamondeja. Poleg tega, da je po koncu španske državljanske vojne človekoljubno na različne načine poskrbel za desettisoče republikancev, bodisi tako, da jim je podaril strelivo ali pa košček zemlje, je Franco sodeloval z dvema najbolj demokratičnima državama tistega obdobja, fašistično Italijo in nacistično Nemčijo.

Slovenci, ki so se uprli domnevni Francovi diktaturi, si torej ne zaslužijo niti prebitega centa iz državne blagajne. Iz teh razlogov smo na Trgu republike v Ljubljani pripravili začasno koncentracijsko taborišče, v katerem bodo preživeli prostovoljci, to breme našega proračuna, čakali na izročitev Španiji. Naše posebne enote iskalcev na glave so pridobile vse potrebno arhivsko gradivo in sezname in se podale na lov po Sloveniji. Podatki so bili jasni: v Španijo je odšlo 536 prostovoljcev.

Kmalu smo naleteli na prve težave. Več kakor 230 jih je umrlo v času španske državljanske vojne, petdeset med drugo svetovno vojno, ko so se borili na strani sovražnih partizanskih sil, štirje pa so padli celo v osovraženih zavezniških silah. Toda sledilo je olajšanje: poiskati jih moramo samo še nekaj deset. Po naših podatkih je bilo namreč 30. septembra 1982 živih le še 32 slovenskih španskih borcev. Naši analitiki so izračunali, da so, ob domnevi, da so šli v Španijo že pri šestnajstih, danes stari najmanj 92 let. Te falote bomo torej zlahka obvladali in jih stlačili v letalo za Madrid. Tedaj pa je v taborišče pritekel naš agent, ki je iz poslopja ZZB NOV prinesel šokantno informacijo: leta 2010 je umrl poslednji slovenski španski borec.

Razočaranje je bilo gromozansko. Koga bomo deportirali v Španijo? Koga bomo zdaj javno sramotili in ga predstavljali kot največjo grožnjo državni finančni suverenosti? Kako povedati Jožetu Tanku, da ne bo prihranil niti enega centa? Da se je v parlamentu in pred javnostjo osmešil? Taborišče smo tiho pospravili in ni ga bilo junaka, ki bi Jožetu Francu y Bahamondeju upal povedati resnico. Še posebej tisto, da nismo ujeli enega najbolj znanih teroristov španske državljanske vojne, Franca Rozmana – Staneta.

Žalost in razočaranje je kmalu pregnala nova naloga. Ker so se zaradi Tankove izjave pojavile subverzivne in gverilske ideje, da mu bodo podarili repliko Guernice španskega komunističnega slikarja Pabla Picassa, smo vse moči usmerili v preprečitev tega dejanja. Naj spomnimo, 26. aprila 1937 so nemška in italijanska letala nad špansko mestece Guernica odvrgla vrtnice, konfete in številna darila. Še več, komunističnim zarotnikom je uspelo kopijo te slike umestiti tudi v OZN, tik pred vhod v dvorano varnostnega sveta.

Misija »Špance med izgnance« je spodletela, za kar se vodji poslanske skupine iskreno opravičujemo. Zadnjega borca bi lahko nagnali v času prve vlade. Z obžalovanjem ugotavljamo, da so zamudili. Tako človeško kot finančno.

[tilitili]

in tet kreteni nam vladajo WTF? ja kuk vlk kreteni smo šele mi

tale tanko je 3. na listi, ki ga bom spekel - pardon - ob koga sem bom "spotaknil", če ga srečam v živo.

[jang]

joj, idot tale Tanko.... v kakšni urejeni državi bi se posul s pepelom, vrnil poslansko knjižico in se skril v luknjo. Že od oka ti mora bit jasno da so ti eventuelni borci skoraj stoletniki in da jih prav dosti ne more več bit. Dobr da se ni spotaknil ob slovenske rojake vojake avstroogrske oziroma italijanske vojske na sorški fronti..... al pa Meksikajnarje