Postby sigismundus » 01.12.2014 17:59:38
Mike Resnick: Zbiralci
Guvernerji imajo vedno določene ugodnosti, pa čeprav sedijo na sodu smodnika, kot je planet Mirzam X, je prešinilo Selimunda. Sicer pa so bili te dni vsi tuji svetovi sodi smodnika in ker je bil ta planet nekoliko večji od ostalih, je imel položaj guvernerja tudi več privilegijev. Pa še domačini so ljudi tako odkrito in zavzeto sovražili, da so bili stiki z njimi silno redki.
Treba pa je spregovoriti tudi o Selimundovi zbirki.
Ljudje so vedno zavzeto zbirali razne predmete in se obdajali z najrazličnejšimi zbirkami. Lahko, da je bila to posodobitev osnovnega razumevanja prvobitnih teritorialnih nagonov. Ali pa tudi ne. Selimunda je zbirateljstvo še najbolj spominjalo na hrčkarstvo, čeprav tudi ta, že davno izumrla vrsta, ni nikoli šla tako daleč, kot je to storil človek. Nekaj je bilo v človeški naravi, kar se je napajalo ne samo v zbirateljskem ponosu, ampak tudi v neizčrpnih listah predmetov, ki naj bi jih še morali poiskati, ali pa predmetov, ki so že priromali v zbirke. Da seveda ne govorimo o označevanju, tako abecednem, številčnem ali pa kakršnemkoli drugim načinu katalogiziranja. Prav tako ni šlo za pohlep, saj je večina zbiralcev porabila ogromno časa in denarja, ko je pridobivala predmete ali pa največkrat kar cele zbirke, katere so mnogi ocenjevali kot brezpredmetne in ničvredne.
Zbiranje je skozi stoletja postalo visoko specializirana dejavnost. Tako kot vse druge. Nekoč je bil čas, ko je lahko en sam človek v času svojega življenja poznal vse dosežke znanosti. Do takrat, ko je človeštvo zapustilo rodni planet in začelo prodirati v galaktične širjave, ni nihče več v celoti poznal niti področja, s katerim se je sam ukvarjal. Renesančnikov ni bilo več. Še vedno je bilo mogoče zbrati celotni opus posameznega avtorja ali slikarja, ali tematske znamke iz vsakega zgodovinskega obdobja posameznega planeta. Da bi zbral vsa dela določenega literarnega žanra ali vse znamke z določenega vidika galaktične zgodovine pa je bilo seveda popolnoma nemogoče.
Ljudje pa se tega niso zbali niti za trenutek, ampak so se še naprej vdajali zbiranju vsega živega. Karkoli jim je pač vzburilo domišljijo in pohlep, tako da so zbirali prav vse, v kar so se zapičili. Od znamk do denarja, od slikarskih mojstrovin pa do ne vem česa še. Ljudje so pač zbirali najbolj čudne, najbolj nenavadne predmete, pa čeprav so bili popolnoma brez vsake vrednosti.
Le malo zbiralcev pa je bilo takih, kot Mirzam X. Selimund, ki so zbirali tako uspešno, strokovno in s takšno vnemo. Selimund ni imel z vojaškim življenjem skoraj nobene zveze, razen mogoče oborožene varnostnike, ki so varovali njegovo velikansko graščino. Pa kljub temu je Selimunda že v mladosti tako navdušil študij in zbiranje tujega orožja, da se mu je popolnoma posvetil. Proizvodnja in posedovanje takšnega orožja je bila strogo prepovedana vse od ustanovitve združenega kraljestva, kar pa je zbiralce le še bolj spodbujalo k zbiranju.
Selimund se je začel ukvarjati z zbiranjem ročnega orožja iz časa demokracije na Canphorjevih dvojčkih in kasneje na Lodinu XI in ko se je finančno nekoliko opomogel, se je od tega zgodovinskega obdobja začel usmerjati v času tako naprej kot nazaj. Sčasoma je dosegel, da so ga začeli priznavati za največjega sodobnega poznavalca orožja pozne demokraticije in večkrat so ga pozvali, da preveri pristnost posameznih primerkov iz tega obdobja. Njegova zbirka je bila stalno razstavljena na Delurosu VIII in Selimund je v oporoki določil, da po njegovi smrti postane last združenega kraljestva. Zbirko so ocenjevali vsaj na 22 milijonov kreditov, vendar pa se je njena vrednost, tako kot vrednost podobnih zbirk, vrednotila bolj s sentimentalno navezanostjo, saj so vsi vedeli, da ne bo nikoli prodal enega samega predmeta.
Kljub temu pa je bil Selimund pripravljen, da bi kakšen primerek le zamenjal. In prav zato je tisto popoldne že zgodaj pospravil mizo, saj je pričakoval prihod Barosa Durmina, trgovca s starodavnim orožjem, ki naj bi naletel na neverjetno skladišče starinskega strelnega orožja. Durmin je le stežka izpopolnjeval svojo zbirko, zato je tudi predlagal menjavo in ne prodajo zbirateljskih primerkov. Selimund ni točno vedel, kaj Durmin sploh ponuja, vendar je imel možakar običajno na voljo zelo kakovostne primerke, tako da je bil guverner pripravljen pogledati njegovo robo.
Durmin je bil gora od človeka z lopatastmi rokamiin globokim, odmevajočim glasom,in ko je vstopil v Selimundovo pisarno, sta mu sledila dva pomočnika, ki sta nosila velik zaboj, ki je bil še najbolj podoben umetelno okrašeni skrinji.
"Pozdravljen, Baros. No, kaj je s to neverjetno najdbo, nad katero si tako navdušen," ga je pozdravil Selimund.
"Ne boste verjeli svojim očem, guverner," je odvrnil Durmin in pomignil spremljevalcema: "No, fanta,
odprita to škatlo."
Možakarja sta odklenila zaboj in ga odprla. Selimund je poškilil vanj in se trudil, da ne bi izgledal preveč vznemirjen. Medtem je Durmin izvlekel majhen predmet, ki je bil ovit v toranijsko pajčjo volno. Brez besed ga je odvil in ga izročil Selimundu, ki si ga je začel vneto ogledovati.
"Laserska pištola, " je zamrmral Selimund in dvignil predmet proti svetlobi. "Zgodnja demokracija... Ne, ne, pozno republikansko obdobje. Ročna izdelava. Delovala je vsaj štiri minute, ne da bi jo bilo treba polniti. Sprožilec bi lahko pritisnila tudi človeška roka, čeprav je nekoliko majhen. Rekel bi, da je z Emre IV, morda z Lemma." Zastal je in se globoko zamisli. "Ne, ne more biti z Lemma. Tam niso razvili laserskega orožja. Pištola je očitno emranska. Dobro je izdelana. In skoraj nova." Selimund je dvignil pogled in vprašal Durmina: "No, kaj še imate?"
Durmin mu je podal drugo orožje.
"Čudovito! Naravnost čudovito!" je vkliknil Selimund. V roki je držal revolver, kot da bi bil iz najbolj žlahtnega kristala in ki se lahko zdrobil vsak trenutek. "Pištola z eksplozivnim nabojem! Samo eno tako imam v svoji zbirki. Iz mode so šle že v zgodnji demokraciji, čeprav se mi še sanja ne, zakaj. To je bilo resnično smrtonosno orožje. Kje pa si to dobil vse te stvari, Baros," je zanimalo Selimunda.
"Poslovna skrivnost. Žal," se je zarežal Durmin.
Selimund je samo prikimal, saj pravzaprav niti ni pričakoval odgovora. Naslednjih nekaj ur je še naprej zavzeto pregledoval preostalih sedemnajst kosov orožja in ocenjeval tako izdelavo kot njihovo vrednost. Vse strelno orožje je bilo izjemno ohranjeno, kot če bi ga nekdo še prejšni dan prevzel v tovarni. Vsi deli so bili dobro naoljeni in ročaji so bili gladki kot steklo. Vse orožje so uporabljali emranci. Bitja, ki so bila ljudem zelo podobna. Vsa orožja so bila izdelana za istip tip roke, tri ali štiri prste in krajši palec, čeprav so se prilegala dlani, ki je bila nekoliko manjša od človeške.
"Koliko bi pa hotel za vse tole? " je končno vprašal Selimund.
"Eh, guverner. Tudi če bi skušal na hitro oceniti zbirko, bi se cena najverjetneja gibala tam okoli pol miljiona kreditov. Sicer pa sem že rekel, da tega orožja ne prodajam. Pač pa bi me zanimal atomski top z Doradusa IV, ki ga razstavljate na Delurosu in pa dve pištoli s Torquala in Procyona III."
"Topa ne dam. Ponuditi bi moral vsaj dvakrat toliko, kot imaš tukaj," je odločno odvrnil Selimund.
"To lahko zlahka uredim. Saj tole tukaj še zdaleč ni vse, kar imam," je odvrnil Durmin.
"No, če do jutri zjutraj prineseš še ostalo, se bova že kaj dogovorila," je predlagal Selimund.
"Velja. Še štirinajst kosov imam," je odvrnil Durmin.
"Prepričan sem, da se bova dogovorila. Če ti je prav, lahko tole zbirko pustiš kar pri meni. Dobro jo bom zavaroval, pa tudi osebno ti jamčim, da bo vse v redu," je predlagal Selimund.
Durmin je za hip premišljeval, nato prikimal in odšel s svojima pomočnikoma.
Selimund si je privoščil pozno večerjo in se skušal sprostiti ob branju videočasnika. Vendar brez uspeha. Misli so mu uhajale na orožje v pisarni, tako da se je končno vdal in ga šel ponovno pogledat. Odslovil je čuvaja, zaprl vrata za seboj in pazljivo zložil pištole na mizo.
Ugotovil je, da so vsaj trije primerki zagotovo emranski, lahko pa da jih je bilo celo sedem. Ostali kosi orožja so očitno pripadali sorodnim vrstam, čeprav se mu niti sanjalo, kako je bilo mogoče, da so vse izkopali na enem najdišču. Sicer pa je bila najdba Durminova, njega je zanimalo samo to, kako bo zbirko dobil.
To da jo bo dobil, pa se je trdno odločil. Durminova ocena zbirke je bila celo nekoliko nizka. V mislih je kose pred seboj ocenil na tričetrt milijona kreditov, to kar naj bi Durmin prinesel naslednji dan, pa bi vrednost lahko podvojilo.
Zleknil se je na stol, z ljubeznijo opazoval orožje na mizi in si predstavljal, kako naj bi zbirka izgledala v vitrinah njegovega muzeja na Delurosu VIII. Kakšna najdba! Še v sanjah ni pričakoval, da mu bo v času življenja uspelo zbrati toliko strelnega orožja iz zgodnjega demokratskega in poznega republikanskega obdobja. Tisti atomski top mu sploh ni veliko pomenil, pa še zlahka bi ga nadomestil. Selimundova posebnost so bila ročna orožja in ta najdba je bila za njegovo dušo kot mana z neba.
Pazljivo in z ljubeznijo je Selimund izbral še eno starinsko, eksplozivno pištolo in jo začel ponovno proučevati. Bila je popolnoma uravnotežena in skoraj verjeti ni mogel, kako dobro jo je Durmin obnovil. Na nobenem premičnem delu ni bilo niti sledu korozije in nikakršnega znaka, da bi jo kdorkoli sploh kdaj uporabljal, ni bilo.
Selimund je začel razstavljati pištolo in se kar ni mogel načuditi, kako umetelno je bila izdelana. To ni bil nikakršen razstavni primerek, to je bilo orožje, ki je bilo narejeno z enim samim namenom. Da ubija. To je bila prav gotovo ena najboljših napravic za ubijanje, ki so jo kdajkoli izdelali.
Opazil je, da je med proučevanjem pištole, na njej pustil nekaj odtisov, zato je odprl predal in vzel mehko krpico, da jo očisti.
Šele takrat, ko je ko je čistil cev in nameraval ponovno sestaviti pištolo, je zagledal smodnik.
Nekaj je bilo hudo narobe. Orožje je bilo staro več tisoč let in nekdo ga je v zadnjih nekaj tednih očistil vsaj enkrat. Nikjer ne bi smelo biti niti kančka smodnika.
Previdno je odložil pištolo in se zazrl vanjo. Bil je dovolj izkušen, da je vedel, da pri restavraciji in čiščenju starodavnih orožij, ne bi smelo priti do tega, da bi kjerkoli ostal kak ščepec smodnika.
Kako je bilo to sploh mogoče? Prav gotovo je bilo, da pištole niso uporabljali na strelskih vajah. En sam strel bi sesul tako veliko stavbo, kot je bila Selimundova graščina.
Poklical je varnostnike in jim naročil, da poizvejo, če je bil zadnje čase, odkar so se Sethi spopadli z združenim kraljestvom, kak oborožen odpor zaradi slabo zasnovanega projekta ministrstva za tujske zadeve. Selimund je dobil odgovor že v nekaj minutah. Občasni oboroženi spopadi so se dogajali na Camphorovih dvojčkih in še kakih ducat drugih svetovih, vendar so te upore zelo hitro zatrli.
Selimund je naslednji dve uri preučeval, kje se je zadnji dve leti gibal Durmin. Možakar je sicer mnogo potoval, vendar ni nikoli stopil na planet, kjer so divjali oboroženi spopadi.
In to je pomenilo, da je za tem tičalo več, kot je bilo videti na prvi pogled. Veliko več.
Za začetek je to pomenilo, da bo nekje, v kratkem, prišlo do še enega oboroženega upora. Kot drugo pa je bilo več kot očitno, da je Durmin dobil orožje od nekoga, ki ga je imel na pretek. Saj se drugače ne bi bil pripravljen odreči tolikšni količini orožja, pa če bi mu bil Durmin pripravljen plačati v zlatu. To pa je tudi pomenilo, da so imeli tujci dostop do orožja, ki se je nakopičilo v kakih sedmih tisočletij in da je bila večina tega povsem brezhibno ohranjena.
Vse to mu je dalo še kako misliti. Recimo, zakaj je Durmin hotel duraduški top? Saj ni bil vreden niti približno toliko, kot ročno strelno orožje. No, vsaj za zbiralca ne. Toda prekupčevalec orožja, kot je bil Durmin, pa bi lahko nekomu, ki je potreboval težko artilerijo, ponudil tak top za ceno več stotih pištol. In ti dve pištoli, v kateri se je zapičil Selimund, bi bili za Durmina samo provizija za posel. Niti ne tako slaba provizija, je prešinilo Selimunda. Dobrih 35.000 kreditov. Res dobra provizija.
Selimund je začel razstavljati še druge pištole. Eno za drugo. Na kar sedmih od enajstih je našel sledi smodnika. Kar je pomenilo, da jih je še nedolgo tega nekdo uporabljal. Tega sicer ni mogel reči za republikansko lasersko pištolo, za katero se je odločil, da jo bo neprostodušno zaprl v prozorno vitrino in jo imel kar svoji pisarni. Verjetno bo dodal še bronasto ploščico in na njej opisal tako izdelavo kot uporabo.
Morda pa je bila vse to kar odpadna roba. Orožje, ki je bilo za upornike enostavno premalo učinkovito, ga je prešinilo. Odpadna roba gor ali dol, to so bili prečudoviti primerki. Prave mojstrovine starodavnega orožarstva. Kakšno razstavo bo lahko naredil v muzeju!
Odločno je zmajal z glavo. Dovolj je bilo sanjarjenja. Najprej je moral odkriti, kje se te uporniške skupine nahajajo, koliko jih je in kako so opremljene. In seveda, kdaj se mislijo upreti. To je nameraval sporočiti vladi in če bo vse v redu, mu bodo zagotovo kar bistveno povišali plačo.
Samo kaj, ko sploh ni potreboval denarja. Imel ga je več kot dovolj. Potreboval pa je različne zbirateljske primerke, da bi ga lahko zapravil. Takšne, kot je bilo orožje iz obdobij republike in demokracije.
Ponovno je setavil vse primerke, poklical varnostnike in odšel spat. Bil je zelo zaskrbljen. In ko se je zbudil, se ni počutil nič boljše.
Preskočil je zajtrk, ponovno odšel v pisarno in si začel znova ogledovati orožje. Vsakega od njih se je dotikal z ljubeznijo in obžalovanjem. Vsi primerki so bili tako čudovti, da se mu je kar vrtelo v glavi.
Bil je že na tem, da bi Durmina kar aretiral in zaplenil orožje kot dokaz. Vendar pa bi to pomenilo, da bi moral izročiti orožje sodišču in da ga ne bi nikoli več videl. Poigraval se je celo z mislijo, da bi pobil razpečevalca in njegove pomočnike, vendar se mu to nekako ni izšlo. Izključno iz praktičnih razlogov.
Ne! Zadevo bo moral izpeljati do konca. Tako, kot je treba. Zbirka gor ali dol. Ostati mora lojalen združenemu kraljestvu.
No, sicer pa vlada združenega kraljevstva v bistvu sploh ni potrebovala njegove pomoči. Le kaj bi prebivalci enega samega planeta storili, pa naj so bili še tako dobro oboroženi. Le kaj bi lahko storili proti združeni moči skorajda dvesto milijonov planetov. Zadušitev upora bi še najbolj spominjala na navadno policijsko racijo. Je pa tudi res, da bi njegov top lahko povzročil veliko škode. Pa tudi to bi lahko preprečil. Predno bi ga predal Durminu bi lahko uničil dokaj zapleten sprožilni mehanizem. Seveda je bilo povsem verjetno, da bi rasa, ki je popravila tako starodavna orožja, lahko ponovno usposobila tudi njegov top. Še vedno pa je obstajala malenkostna možnost, da tega niso bili sposobni storiti. Vsaj tako si je rad domišljal.
Po drugi strani pa so se v galaksiji nenehno netili novi nemiri. Oboroženi upori so se pojavljali vse pogosteje in prav gotovo Durminove stranke niso bili edini tujci, ki so že več stoletij skrivoma kopičili velikanske količine orožja in se pripravljali, da se bodo končno uprli zatiralski vladi združenega kraljestva. Če bi obvesti vlado o uporu, ne bi s tem rešil prav ničesar. Po vsej verjetnosti to ne bi upočasnilo niti uporov na drugih svetovih.
V galaksiji je bilo na tisoče ras, ki se bodo prej ali slej uprle nadvladi človeka. Naletel pa je na eno samo zbirko orožja in po vsej verjetnosti tudi edino možnost, da bi jo lahko dodal svoji zbirki.Poleg tega, pa v teh časih trenutne medzvezdne komunikacije, prav gotovo ni bilo nikakršne možnosti, da bil bil njihov arzenal orožja še tam, ko naj bi na njihovem planetu pristala vesoljska eskadrilja. Če bi prijavil Durmina bi bila to verjetno sama jalova poteza, dejanje zgrešene plemenitosti.
Ponovno je vzel eksplozivno pištolo, jo božal z ljubeznijo in pestoval v rokah. In ko se je Durmin vrnil z še eno skrinjo polno orožja, jo je še vedno držal v rokah.
"No, tukaj je še preostanek," je dejal Durmin in zložil orožje na Selimundovo mizo. Selimund je pazljivo pregledal pištole, ko je nenadoma obstal kot pribit.
"Saj ne morem verjeti, da je to, kar mislim, da je," je tiho zašepetal.
"Ja, guverner, se mi je kar zdelo, da vam bo všeč," se je nasmehnil Durmin.
"Pištola iz sedemindvajsetega stoletja. Z Zemlje," je zašepetal Selimund, iztegnil trepetajočo roko in se s spoštljivostjo, ki je že mejila na strahospoštovanje, dotaknil starodavne pištole.
"Že dolgo je tega, ko sem videl skico te pištole, ampak..."
"Prava lepotica je, kajne?" je pripomnil Durmin in Selimund je samo prikimal.
"Dobro vem, koliko vam pomeni staro orožje. In če se zgodi, da ti pride v roke takle primerek... No, tale pištola je verjetno vredna več, kot vse ostale skupaj. In zato mislim, da imam pravico zahtevati top," je spregovoril Dumin.
Selimund mu je namenil, dolg trd pogled in se nato ponovno zatopil v pištolo.
"Sklenila sva posel," je dejal.
In le nekaj trenutkov kasneje se je popolnoma zatopil v svojo najnovejšo pridobitev. Natančno si je ogledoval pištolo, jo drgnil in loščil, kot da je popolnoma pozabil na svet okoli sebe. In galaksijo, v kateri so se zopet začele kopičiti velikanske količine orožja. Galaksijo, v kateri so bili na vidiku nove vojne.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
