Knjige

Vse ostale teme, ki vam padejo na pamet.
No saj sam naslov pove vse.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori

kateri žanr najraje berete

fantastika
24
32%
zgodovina
28
37%
triler
7
9%
horror
10
13%
drama
6
8%
 
Skupaj glasov: 75

Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6355
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a tilitili »

VIGEVAGEKNJIGE

http://vigevageknjige.org/o-nas/

s ponosom vas obveščam, da je pred kratkim začela obstajati založba VigeVageKnjige (klein aber fein!), vseh skupaj jih je +/- 6.

vložile so lastna sredstva in same delajo vse, kar znajo. česar ne znajo, se pa naučijo!
 
po letu trrrdega dela je prejšnji mesec izšla prva knjiga. odločile so se, da za začetek izdajajo zgolj stripe oziroma tako imenovane “graphic novels”, kar prevajamo z novo in žmohtno skovanko “risoromani”.

http://vigevageknjige.org/knjige/pesceni-grad/
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8094
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Anything is possible
Be the Change You Want to See
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Jim zaenkrat delamo reklamo na facebooku in stripovi.com.
Čeprav ob takih cenah kot jih imajo... so proti njim izdaje murgeljske založbe skoraj zastonj.

Glede na cene in ponudbo znajo postati slovenski "Omnibus strip".
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

BuDi napisal/-a:
Glede na cene in ponudbo znajo postati slovenski "Omnibus strip".
Duhovito in ne čisto iz trte zvito... :wink:
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

Zdaj je pa že jasno, kdo bo naslednje leto dobil Veliko Prešernovo nagrado! :cry_lol: :cry_lol: :cry_lol:
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8094
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Ja, saj časa ima dovolj. :mrgreen:

Kdo je pa risar naslovnice? :angel:
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6355
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a tilitili »

za Macona je malo prelepuškasto, jle?
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

...prelepuškasto :cry_lol: Čisti KIČ!
Tale Janša nima čisto nič okusa...
Da dizajna knjige sploh ne omenjam.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

http://www.reporter.si/slovenija/jan%C5 ... nter/48534
Sodeč po fotografijah bo precej vnučkov za
božično darilo dobilo tole ljubko knjigo...
Uporabniški avatar
gombi
Prispevkov: 1182
Pridružen: 30.05.2010 11:22:53
Kraj: Trbovlje - LJ

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a gombi »

Roberto Saviano - Ničničnič,
Saviano je zaslovel z uspešnico Gomora, v tej knjigi opisuje kokainske zgodbe, v njej natančno opisuje vse narkodilerje, kako delujejo, kako so uspeli, kako so nekatere fentali, opisuje kolumbijske, brazilske, mehiške, gvatemalske, italijanske, ameriške, afriške kokainske zgodbe, knjiga je odlična :yes:
Saviano pravi "Poglej kokain, videl boš prah. Poglej skozi kokain, in videl boš svet."
Uporabniški avatar
gombi
Prispevkov: 1182
Pridružen: 30.05.2010 11:22:53
Kraj: Trbovlje - LJ

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a gombi »

George R.R. Martin - Vitez iz sedmerih kraljestev, v knjigi so tri povesti o klativitezu Dunku in njegovem oprodu Eggu, zgodbe se dogajajo slabo stoletje pred dogajanjem v Igri prestolov, ta knjiga je namenjena kot posladek, ki te naj bi zasitila med pisanjem nove knjige Igre prestolov, kaj naj rečem, ni me nekaj pretresla, bi blo boljše da bi Martin končno že napisal naslednji del Igre prestolov, je pa vseeno za prebrat, posebej ker sem prebrat že vse knjige, zanimivo je poznati tudi dogajanje iz stoletja prej ;)
7/10
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

Richard Paul Russo: Izgubljeni

Vsi so vedeli, kakšne barve je nebo. Ni se jim bilo treba ozirati skozi okno. Vedeli so. Črno je bilo. Bolj črno od najbolj črne noči. Črnina in sama črnina. Nobenih zvezd. Ničesar ni bilo.

Pluli so skozi ničelni sektor ničelnega univerzuma. Vsaj tako je maloprej rekel Jackal. Ničelni sektor ničelnega univerzuma. Bil je amaterski astrofizik in torej naj bi vedel, za kaj gre. Sara si je predstavljala, da pluje v čolnu, ki ga sem ter tja pozibavajo morski valovi. Seveda pa je bilo to še kako daleč od resnice.

Niso bili v čolnu. Čeprav bi se tudi temu dalo oporekati. Tehnično so bili v vesoljskem reševalnem plovilu. Zaprtem plovilu, kjer pa je bilo možno odstreti razgledne line in opazovati vesoljsko črnino. Vendar to ni zanimalo nikogar več.

***

Trije možje in dve ženski. No, eden od moških, Hallic, je imel komaj kakih osemnajst, devetnajst let. Fante pač. Sedel je naslonjen na steno, ni govoril, imel je široko razprte oči, s katerimi je le redko trenil. Bil je v katatanoničnem stanju. Jackal je bil tih moški, gibal se je počasi in njegovi preudarni, premišljeni gibi so delovali malodane nadrealistično. Prav nič ga ni povezovalo z njegoovim imenom. Cass, visoka, močna ženska, ki je nemirno stopala sem ter tja po prepolni sobici. Bertran je bil visok moški, ki je bil oblečen, kot da se je odpravil na turo v hribe in ne na potovanje v vesolje. In končno še Sara. Kiparka zvokov in družbena kritičarka, brez slehernih upov in iluzij. Vsaj tako se je rada opisovala. Vendar tokrat ni nikomur nič rekla o sebi. V trenutnih okoliščinah vse skupaj ni bilo kaj prida pomembno.

Vesoljsko plovilo je negibno lebdelo, zastalo v gibanju, zasidrano izven realnosti.

Dva predelka. V enem je bilo šest ležišč in majhna kopalnica in tam so spali, v drugem so jedli, brali, se pogovarjali in počeli vse ostalo. Po podatkih v reševalnem priročniku, ki ga je Cass našla v stenskem prekatu, je bilo dovolj zraka, hrane in vode za več mesecev, če ne celo let. Seveda, če bi reciklirni sistem še naprej nemoteno deloval. Prve dni so vsi prebirali priročnik, vendar je samo Jackal razumel večino napisanega. Pravzaprav je vedel še veliko stvari, katerih sploh ni bilo v priročniku. Pojasnil je, da je bilo rešilno plovilo programirano tako, da naj bi se premaknilo nazaj v realni univerzum. Enkrat, povsem naključno, naj bi začel samodejno delovati žarek, ki naj bi plovilo potegnil v realo. Nikakršnega nadzora nad tem, kje naj bi se pojavili, ni bilo, čeprav je bilo 97 odstotkov možnosti, da naj bi se znašli v Rimski cesti.

Vse to Sare ni prav nič pomirilo.

Nihče ni imel pojma, kaj se je zgodilo z vesoljsko ladjo. Pred skokom v podprostor, ali ničelni univerzum, kot je vztrajal Jackal, so se vsi potniki vkrcali v rešilna plovila. Če bi šlo vse po načrtih, bi tam ostali kako uro ali dve, nato pa bi se vrnili v svoje kabine.

Očitno pa ni šlo vse po načrtih.

Sara je začutila nenavadno, votlo vibriranje, srhljivo izgubo težnosti, ki ji sledil sunkovit pospešek. Od takrat ni začutila ničesar več. V reševalnem plovilu je bilo vse tiho in mirno.

Vibriranje, padec plovila in pospešek, vse to je pomenilo, da je bilo plovilo izvrženo iz ladje in da je nadaljevalo svojo pot, je kasneje pojasnil Jackal. To je bil nekakšen podprostorsko-podprostorski skok in vsako od reševalnih plovil je prejelo drugačen vektorski niz. Teoretično naj bi se vsa plovila ponovno pojavila v znanem vesolju, v različnih delih galaksije, tako da bi jih lahko rešili vsaj nekaj, je razlagal Jackal.

Jackal je enostavno vedel preveč in Sara je bila vse bolj negotova. Zaželela si je, da ne bi vedel prav ničesar.

Pokleknila je k fantiču in ga s prsti pogladila po licu, vendar se ni niti premaknil.

***

Bertrand je delal sklece, vzgibe in poskakoval. Cass je trdovratno hodila sem ter tja, od enega kota do drugega. Jackal se je naslonil na steno in tako vrtel z glavo, da so mu vratne kosti kar pokale in škrtale. Hallic ni počel ničesar. Sara je vse to opazovala, ne da počela kaj več kot negibni fantič.

Spoznanje, da je šlo s skokom v podprostor nekaj narobe in da so bili v resnih težavah, jih je v prvih dneh združilo v skupnih prizadevanjih, da bi kaj ukrenili. Sara je to videla le kot jalov poskus borbe proti neizbežni usodi. Prizadevanje za nekakšen občutek pripadnosti. Skupnosti. Da bi skupaj našli pot iz zagate. Da bi preživeli.

Pravzaprav ne vsi. Hallic, mali pobič, sprva ni spregovoril skoraj ničesar. Razen, če ga je kdo kaj vprašal. Vendar se je že po prvem dnevu popolnoma zaprl vase. Niiti premikal se ni več, niti ene same besede ni spregovoril. Kot da ga ne bi bilo več.

No, kar pa se ostalih tiče, so vsaj poskusili, je razmišljala Sara. Pogovarjali so se o svojih službah, od kod so in kam so namenjeni. O družinah, prijateljih in celo sovražnikih. Kar naprej so prebirali reševalni priročnik in iskali možnosti za rešitev. Ki pa je ni bilo. A kaj, ko vsi ti pogovori niso imeli nobenega smisla. Vse kar so povedali, je bilo brez pomena. Nič, kar so rekli, jih ni združevalo. In prav nič jim ni moglo pomagati.

Tako, da so kmalu obupali. Ničesar, prav ničesar ni bilo, kar bi lahko storili. In tega so se končno zavedli.

***

Sara je sedla na svojo klop, saj so vsi, tako kot ona, brez besed poiskali svoj življenjski kotiček. Poskušala je oceniti minevanje časa, saj ni bilo ne sonca, ne lune, pa tudi ure ni imela. In še na pamet ji ni prišlo, da bi vprašala Jackala, koliko je ura. Privoščila si je malo zadovoljstvo in uživala v tem, ko se ji je dozdevalo, da čas enkrat teče počasneje, drugič hitreje. Kar jo je vedno znova presenečalo.

"Spet mu moramo dati nekaj za pojest," je spregovorila Cass. Čeprav Sara ni niti pogledala proti pobiču, je vedela, na koga je mislila. Fante je bil nag od pasu navzdol. Slekli so ga zato, da so ga lažje spravili na stranišče. Sicer pa, ko je tako sedel, je telo nekako poskrbelo zase.

"Le kdaj se bomo vrnili v naš univerzum," je vprašal Bertrand. To je vprašal vsaj že desetkrat in Jackalu ni bilo več do tega, da bi mu še odgovarjal.

Sara je pritisnila tipko na avtomatu in dobila hranilno kocko. Stopila je k pobiču, odprla paketek in stisnila kocko v njegova usta. Gosta želatinasta snov je spolzela v njegova usta in fante je hrano sprva žvečil in jo nato tudi pogoltnil. Sara mu je v usta stisnila še preostanek hrane, medtem pa je Cass prinesla nov zavitek in še dve ampuli sadnega soka. Ko je fante vse to pospravil, mu je Sara umila obraz.

"Saj ima boljši tek od mene," je pripomnila Cass. Zazrla se je v Saro, se skušala nasmehniti, vendar je na koncu samo skomignila z rameni.

"Kako dolgo?" je še kar naprej spraševal Bertrand.

***

Na razpolago je bilo dovolj pisal, ni pa bilo papirja. Na koncu priročnika je bilo sedem praznih strani, ki jih je Sara iztrgala. Hotela je pisati, vendar se ni mogla odločiti ali bi napisala zgodbo ali naj bi začela pisati dnevnik.

Če bi napisala zgodbo, bi jo naslovila Izgubljeni. Že dolgo nazaj je prebrala podobno zgodbo. O ljudeh, ki so bili izgubljeni v rešilnem čolnu. Zaprla je oči in se skušala spomniti, kako se je zgodba sploh začela. Bilo je nekaj na tem, da nihče ni vedel, kakšne barve je nebo. Odprla je oči in se zazrla v zastrta okna.Tukaj so vsi poznali barvo neba. In si želeli, da tega ne bi vedeli.

Odrinila je svinčnik in papir. Morda bo pisala kasneje.

Sara se je spraševala, če so bila tudi druga reševalna plovila v bližini. Ko je to vprašala Jackala, ji je ta odvrnil, da je to v ničelnem prostoru popolnoma brezpredmetno. Stopila je k eni od lin.

"Če bi odgrnili vse zavese, bi morda videli svetlobo z ostalih reševalnih plovil," je pripomnila.

"Ti pa res nimaš pojma, kaj je to ničelni univerzum, se je prezirljivo namrdnil Jackal.

"Ja, res je. Nimam pojma. Pa ti veš, za kaj gre?" mu je zabrusila Sara.

***

Spali so izmenoma. Tako, da so si v spanju lahko privoščili malo zasebnosti. In še malo potem, ko so bili budni. Cass in Sara sta spali v istem terminu. Bertrand in Jackal v drugem. V tretjem terminu ni spal nihče. Fante pa je spal, kadarkoli je naneslo. Nobenega reda ni imel. Jackal je nastavil svojo uro, da je zapiskala, ko je bilo treba spat.

Bertrand je delal sklece, vzgibe in poskakoval. Cass je trdovratno hodila sem ter tja, od enega kota do drugega. Jackal je nenehno vrtel z glavo. Fante ni počel ničesar. Sara je skušala pisati.

"Dan...", je začela pisati. Pogledala je Jackala. "Koliko dni pa smo že tukaj?" je vprašala.

"V ničelnem univerzumu dnevi ne pomenijo prav nič," je odvrnil Jackal.

"Koliko dni?" je ponovno vprašala Sara.

Jackal se je zazrl vanjo, pogledal na uro in odvrnil: "Šest in pol," je odvrnil.

"Sedmi dan. Jackala bi najrajši zadavila," je zapisala Sara.

***

"Zadela nas je božja kazen," je izjavila Cass in se glasno zasmejala.

"Ostati moramo v formi. Fizično in psihično. Tukaj, v podprostoru. Tako, da bomo prisebni, ko se bomo vrnili v naš univerzum. Ko nas bodo rešili. Saj nočemo, da bi se nam zmešalo, kajne?"

Cass je nehala hoditi sem ter tja in ga pogledala. "Doktor, ali bom lahko po operaciji še igrala violino," je vprašala.

Jackal se je zakrohotal. Bertrand je zmeden pogledal Cass. Sara se je nasmehnila.

"Ne razumem," je Bertrand končno priznal.

"To je star vic, " je pojasnila Cass.

"Zelo star vic," je potrdil Jackal.

Sara jih je opazovala z nasmehom. Bertrand je globoko vdihnil in začel ponovno delati sklece.

"Za božjo voljo," je tiho zamrmral Jackal.

***

"Zakaj sploh imamo gravitacijo. Zakaj nismo v breztežnosti?" je zanimalo Cass.

"Ne vem. To je nepojasnen, spremljajoči pojav skoka v ničelni univerzum." je pojasnil Jackal.

*Pa menda ne, da tudi ti nečesa ne veš," se je zarežala Cass.

"Nihče ne ve tega," je odvrnil Jackal in se srepo zazrl vanjo.

***

"Deseti dan. Rešilno plovilo je premajhno za vse nas. Mogoče bi nam bilo lažje če bi se spoznali že pred potovanjem. Če bi bili prijatelji. Ali pa tudi ne. Jaz se najboljše počutim, ko spim. Čeprav me tlačijo čudne more. Ponoči sem sanjala, čeprav bi Jackal rekel, da noč v ničelnem univerzumu nima nobenega pomena, da sem nastopala v velikanski podzemni jami in da je bilo na predstavi več tisoč gledalcev. Bila sem del ansabla, v katerem so bili še štirje kiparji zvokov. Toda, ko sem začela s predstavo, sem nenadoma pozabila, kaj moram storiti. Stala sem na odru, nekaj mahal z rokami, ne da bisploh ustvarila kak zvok in upala, da ne bo nihče opazil. Nato sem se zbudila."

"Kdaj se bomo vrnili v naš univerzum," se je znova oglasil Bertrand.

Sara se je obrnila k Jackalu, ki ji je za trenutek vrnil pogled in nato pogledal stran. Ničesar ni rekel.

Sprva je bilo Bertrandovo nenehno spraševanje moteče, nato zabavno, na koncu pa je postajalo že tako mučno, da se je napetost v sobi kar stopnjevala.

"Utihni že vendar. Tristo hudičev, samo utihni,"je siknila Cass.

Sara je vedela, da je vse skupaj trajalo že predolgo. Vsi so to vedeli. Razen morda Bertranda. Prebrala je reševalni priročnik in čeprav ni bilo izrecno napisano, je bilo kristalno jasno, da bi moral žarek, ki je deloval povsem naključno, potegniti reševalno plovilo v realni univerzum že po nekaj dnevih. Nekaj je bilo hudo narobe. Kolikor je razumela, ni bilo nikakršne možnosti, da bi postopek vrnitve sprožili z ročnim upravljanjem.

"Mar je to res tako nemogoče vprašanje," se je začel pridušati Bertrand. To je bilo prvič, da je rekel še kaj več, kot postavil osnovno vprašanje.

Jackal je še enkrat zmajal z glavo, tako da mu je škrtnilo v vratu, nato vstal in stopil k Bertrandu. "Ne vem, če ima to sploh kak smisel, vedi pa, da ti bom razbil glavo, če boš samo še enkrat vprašal kaj takega," je spregovoril z mehkim, umirjenim glasom.

***

"Mislim, da se je tale fante še najboljše odločil," je rekla Cass in pomignila proti fantiču , ki je slonel na steni.

***

Sara se je nenadoma predramila in se sunkovito zravnala. Njeno telo je prevel nenavaden občutek praznine, skrajno neprijetno vznemirjenje, ki se je mešalo z vrtoglavico. Prežemalo jo je od glave do nog, kakor da bi jo počasi oblival morski val. Popolnoma je izgubila občutek za čas in še sanjalo se ji ni, kako dolgo je trajalo. Nekaj trenutkov? Nekaj sekund? Celo uro?

Nato je občutek izginil.

Ozrla se je po sobi in se spraševala, če so tudi ostali kaj občutili. Prav vsi so pogledovali eden drugega.

"Kaj za hudiča je bilo pa to?" se je končno oglasila Cass.

"Ničelni univerzum je začel prenikati skozi stene. In v nas. Stene izginjajo," je pojasnil Jackal.

"Ali nas bo to spremenilo?" je vprašala Sara.

"No, kaj misliš?" Jackal jo je ošinil s pogledom in se namrdnil.

***

Bertrand je delal sklece in vzgibe. Jackal je vrtel z glavo, da so mu pokale vratne kosti. Sara je razmišljala, da bi šla spat, ker se ji je zdelo, da je že utrujena. Dozdevalo se ji je, da bi bila lahko že njena izmena. Sicer pa prav nihče ni bil več prepričan v nič. Od takrat, ko so se ure ustavile. Očitno je tudi Cass že odšla spat. Že kar nekaj časa je ni bilo v prednjem predelku.

Sara je stopila proti sobi, pritisnila odpiralo in vrata so zdrsnila stran. V sobi je bila tema, zato se je z dlanjo dotaknila stikala in zasvetila je luč.

Cass je sedela na spodnjem delu pograda, poleg katatoničnega fantiča. Obraz je zakopala v dlani. Fante je bil gol od pasu navzdol, kot po navadi, vendar je bilo več kot nenavadno, da je bil spolno vzburjen. Cass je dvignila pogled in se zazrla v Saro. Po njenem, pordelem licu so polzele solze. "Pustite me pri miru. Hudiča, samo pri miru me pustite! " je zakričala.

Sara je odšla iz sobe in zaprla vrata. Obrnila se je in pogledala, kaj delata Jackal in Bertrand. Jackal je samo skomignil z rameni, Bertrand pa je deloval zmedeno. Tako kot po navadi.

Sedla je za mizo, vzela kemičnik in papir in dolgo časa strmela vanj.

***

Trinajsti dan. Trinajsti? Saj je bilo čisto vseeno, kateri dan je bil. Tega ni vedel nihče več. Še največ, kar je Sara lahko naredila, je bilo, da piše zapiske enega za drugim.

Razmišljala je o zgodbi. O izgubljenih. O štrih ljudeh v rešilnem čolnu, ki so se rešili s potapljajoče ladje .Ki vztrajajo skupaj, si pomagajo, sodelujejo, se prebijajo skozi neurje, borijo z velikanskimi valovi, močnimi tokovi in plimo in oseko. In končno dosežejo obalo. In se rešijo. Mislim, da eden umre, ostali pa preživijo. Razmišljam o štoriji, vendar mi ne da prav nobene utehe. V njej ni prav ničesar, kar bi se nanašalo nato, kar preživljamo tukaj.

***

Sara je stopila k eni od opazovalnih lin in odgrnila zaveso. Zagledala se je v temo brez konca in seveda ni videla ničesar. Spraševala je, če skozi odprtine svetloba prodira v temno ozunje. V ničelni univerzum. In če se to res dogaja, kaj se dogaja s svetlobo tam zunaj? Kaj bi jo sploh lahko zaustavilo? Odločila se je, da ne vprašala Jackala.

***

"Nihče nas ne bo rešil," je spregovoril Bertrand. Tudi sam je bil videti presenečen, da se mu je to končno posvetilo.

"Brilijantno opažanje," je pripomnila Cass

Sara je opazova Bertranda in še sama ni mogla razumeti, zakaj se ji je ta moški tako smilil.

***

Sedemnajsti dan. Gravitacijski valovi so vse pogostejši. Ničelni univerzum prenika v ladjo. Ne ves čas, ampak vsakih nekaj ur. Morda. Tako težko je povedati, kako teče čas, tako da nisem gotova. Vse težje postaja storiti karkoli. Tudi misliti je težko. Valovi pa nenehno vdirajo v notranjost. Ali to sploh kaj pomeni? Tega ne ve nihče.

***

"Zapri že tisto stvar," je odločno spregovorila Cass s suhim, hrapavim glasom. Sara, ki je ponovno stala pred odstrto opazovalno lino, se je obrnila h Cass, ki je stala med vrati, med obema predelkoma. Pod očmi je imela črne podočnjake.

"Rekla sem, da zapri to s*****."

Sara se je obrnila, se še enkrat zazrla v črnino in zastrla opazovalno odprtino.

***

Bertrand je naredil nekaj vzgibov in nato obstal. Sara se ni mogla spomniti, kdaj ga je zadnjič videla, da bi poskakoval ali delal sklece. Cass ni več hodila sem ter tja po sobi ampak je sedela čisto pri miru in strmela v prazno. Jackal je še vedno vrtel z glavo, da so pokale vratne kosti, vendar je bilo pokanje vse močnejše, tako da se je Sara spraševala, kdaj si bo kaj zlomil. Spravila se je k pisanju. Buljila je v papir pred seboj, vendar ni spravila skupaj niti ene besede.

***

Sara je vstala in se sprehodila skozi oba predelka in opazovala, kaj se dogaja. Bertrand je stal v kotu z iztegnjenimi rokami. Jackal je sedel na svojem mestu in prebiral reševalni priročnik. Pobič je sedel na pogradu, popolnoma zvit. Spal je. Sara se je vrnila na svoj sedež. Vsi so bili še v sobi.

"Kdaj se bomo vrnili v naš univerzum?"

Sara je dvignila pogled in se spraševala, kaj bo Jackal storil Bertrandu. Toda, ko je videla, da Bertrand trdno spi v kotu, jo je prežel strah. Jackal je bil tisti, ki je postavil vprašanje.

***

Sara je pogledala svoj dnevnik in ga pregledala. Zadnje, kar je napisala, je bilo Devetnajsti dan. Samo to in ničesar več.

Spraševala, kako dolgo je že od tega, ko je to napisala. Ko je premišljevala o tem, je bila presenečena, da ji je sploh uspelo tako dolgo pisati. Odprla je prvo stran in buljila vanjo, ne da bi prebrala eno samo besedo. Premišljala je o tem, da bi prebrala vse zaznamke, vendar je spustila dnevnik, da ji je padel na tla.

***

V reševalnem plovilu ni bilo ogledal. Celo nobene gladke, kovinske površine ni bilo, ki bi bila kot nadomestek. Sara se ni mogla več niti spomniti kakšna je. Stopila je k eni od opazovalnih odprtin in odgrnila zavesico, saj je bila prepričana, da se bo lahko videla v steklu. Toda videti ni bilo ničesar. Niti odseva svetlobe, saj je ničelni univerzum v ozunju posesal njen odsev. Ne da bi karkoli vrnil.

"Drugi zakon," je zašepetal Jackal.

"Drugi zakon? Kakšen drugi zakon?" se je oglasila Sara.

Toda Jackal ni odgovoril. Še pogledal je ni. Drugi zakon, je razmišljala Sara. Drugi zakon termodinamike? Ničesar drugega se ni mogla domisliti. Kaj pa zakoni entropije? Ali vztrajnosti? Preprosto ni vedela. V bistvu se ji ni niti sanjalo, če je to sploh pomembno. Saj niso bili več v vesolju. Mar drugi zakon termodinamike tukaj velja? Ali katerikoli zakon tukaj sploh velja?

***

Sara je bila skoraj prepričana, da ni več spala. Še vedno je sanjala, vendar je to počela budna. Z odprtimi očmi. Sanjske podobe so prekrile njen bivalni prostor, tako da je naenkrat videla oboje. In takrat, ko jo je med sanjami zapljusnil še podprostorski val , se je zarisala še tretja realnost. In čeprav so se vse tri združile v eno, je bila vsaka od njih videti povsem razločno, se povezovala z drugima dvema in tvorila nove, prečudovite vzorce. In ji odpirala popolnoma nove svetove. Takrat si je samo želela, da se to ne bi nikoli nehalo.

***

Stanje. Sara je pozabljala stvari. Vse se je upočasnjevalo, vse je bilo težje. Bertrand. Jackal. Cass. Hallic. Ona sama. Vsi so bili še prisotni.

Zavedela se, da že dolgo časa ni nič pojedla. In tudi popila ni ničesar. Že več dni. Morda celo tednov. Pravzaprav se sploh ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič jedla. Niti tega, kdaj je šla zadnjič na stranišče. Ni se spomnila niti tega, kdaj je videla koga, da bi kaj pojedel ali popil. Kazalo je, da nihče ni več potreboval ne hrane ne vode.

Posvetilo se ji je, da ne bodo nikoli stradali, nikoli umrli od žeje. Pa ne glede koliko časa bodo še tičali v podprostoru. To bi lahko trajalo celo večnost.

Zgrabila jo je panika. Hotela je vprašati Jackala, če je to sploh mogoče, toda ko je odprla usta, ni mogla spregovoriti niti besede. Prav tako hitro, kot jo je zagrabila panika, je ta tudi izginila.

Pravzaprav se ni mogla niti spomniti, kdaj je kdorkoli od njih zadnjič spregovoril.

***

Stanje. Eden, dva, trije moški. Ena ženska. Ona sama. Mar so to vsi?

***

Stopila je k opazovalni lini z odgrnjeno zaveso. Zrla je v praznino, v neskončno črnjavo. Dolgo, dolgo se ni premaknila. Niti, da bi se ozrla po kabini. Da bi videla, če so ostali še z njo.

Dolgo časa se je spraševala, kdaj se bo vse to končalo. Vendar nič več. Zdaj je vedela.

Ne bo se končalo. Nikoli se ne bo končalo.

Nikoli.

Prevedel: Žiga Leskovšek

tisti, ki sanja tuje sanje
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a ninel »

Pri Modrijanu je izšla sijajna knjiga
Obtožena: Wiera Gran


http://www.delo.si/zgodbe/sobotnaprilog ... judeh.html

Slika

Slika
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

Shelly Li: Arhitektura apatije


Če bi zgodovino poučevali v obliki zgodbic, je ne bi nikoli pozabili. Zato mi dovolite, da vam povem zgodbo o apatiji in kako je prišlo do tega, da se je znašla v našem svetu. Nekateri mislijo, da je sovraštvo nasprotje ljubezni. Vendar ni tako. Mar kdo sovraži samo zato, ker ne more ljubiti? Sovraži tisti, ki je ljubil in ljubezen tudi izgubil in tako sta sovraštvo in ljubezen postali sosedi. Apatija pa je, že po sami definiciji, odsotnost strasti, čustev, vznemirjenja in kot taka edino nasprotje ljubezni. In predno je apatija prišla na zemljo, je prebivala v hiški, ki je lebdela visoko nad oblaki.


***

"Ali veš za tisto hiško nad oblaki? Tisto z visokimi, zelenimi drevesi in belimi stolpiči, na vrhu pa so balkončki iz črnega železja?" je pobič vprašal deklico.

"Oh, Rhet. Saj vsi vemo za Apatijo. Kako nenavadno ime za domek tam zgoraj..."

Dečkov obraz je prešinil bežen smehljaj. "Nekega dne bom jo bom obiskal," je odgovoril deklici.

Dekletce, kakih dvanajst jih je imela, tako kot fante, se je zahitila in odvrnila: "Bučko. Nihče še ni bil na Apatiji. Nikoli. Le kako sploh misliš priti tja. Tako visoko je..."

"Morda bo pa dovolj, če si samo zaželim," je odvrnil Rhett in skomignil z rameni.

"Zaželiš?"

Rhett se je zarežal, zazrl v nebo in s prstom pokazal na plavajočo hiško, ki se je nazirala daleč nad oblaki. "Mar ga ne vidiš?" je vprašal. Rhett je ponoči večkrat opazoval starca, ki je s svetilko hodil po samem robu vrta, zasajenega z drevesi in zrl v luči daleč pod seboj. Medtem, ko so bili starši prepričani, da je že zdavnaj zaspal, je vsako noč radovedno in zaskrbljeno opazoval starca. Tako, kot je on opazoval svet pod seboj.

Po nekaj trenutkih, ko je dekletce, mežikajoč v žarke popoldanskega sonca, skušala vsaj bežno ujeti pogled na tisto, kar je kazal Rhett, je končno obupala. "Ti si pa res en bučko, Rhett," je še rekla in odšla.

Toda v hišici, visoko na nebu, se je arhitektu apatije, ki je poslušal in opazoval dečka, ki je sedel na trati in stegoval vrat proti nebu, nenadoma utrnila misel.

Morda pa bi mi pobič lahko pomagal odstraniti bolezen ki se je naselila v moji hišici. Morda bi s svojo otroško naivnostjo in domišljijo lahko pomagal rešiti apatijo.

In tako je starec iztegnil roko, pomignil z dlanjo in pozval pobiča, da se je dvignil s tal in se pojavil pred dreščenim vhodom v apatijo.

Sprva mladi Rhett sploh ni razumel, kaj se dogaja in ko se je približeval oblakom, je stari arhitekt začutil pospešen utrip njegovega srca, ki je plal vse hitreje zaradi naraščajočega strahu.

In čim bližje ga je starec vodil proti hiški na nebu, tem bolj se je Rhett čudil in čudil. In nekje tam, do koder tudi najvišje stavbe niso več segle, tam kjer so po nebu plula letala, se je Rhett začel zavedati, kaj se dogaja.

Prenehal se je upirati in njegov srčni utrip se je umiril.

Obrnil se je na trebuh in opazoval ljudi, avtomobile in stavbe, ki so počasi bledele v nerazpoznave pikice in čim višje se je dvigal, ga je zapuščal še zadnji kanček strahu.

Nasmeh je za hip prešinil lice starega arhitekta, vendar je izginil že hip zatem. V prsih je začutil ostro bolečino in takrat se mu je posvetilo, kaj je storil narobe.

V dušo se mu je prikradlo vznemirjenje, ki je sprva rastlo in rastlo, nato pa v trenutku izginilo. Tako kot je prišlo.

"Jaz sem arhitekt apatije. In samo to je pomembno," se je opomnil starec.

***

Od takrat, ko se je Rhett znova dotaknil tal, je s pogledom nenehno begal sem ter tja. Vse okoli njega je bilo polno življenja. Zelena drevesa so velikodušno brstela, zimzelene mladike so rastle ob poti vse do pročelja hiše, kjer sta vodnjak iz belega marmorja obraščala grmičasta detelja in vijolični cvetovi, ki so se napajali s čisto vodo in ki se je dvigala v zrak kot mavrična avreola in se ponovno spuščala na vodno gladino.

"To je še lepše kot nejasni obrisi, ki sem jih gledal z svojega okna. Nekaj tako čudovitega si ne bi mogel predstavljati niti v sanjah," je sam pri sebi zašepetal Rhett.

Rhett se je z nasmehom na licu napotil proti vhodnim vratom hiške z apatijo. Veselil se je srečanja s starcem, ki je živel v tako lepem kraju in kjer je lahko sam samcat užival vse te prečudovite stvari, ki so ga obkrožale.

Dvojna vhodna vrata so bila iz javorjevega lesa, v sredini pa je bilo stekleno okence, na katerem je bila Davidova zvezda. Ko se je Rhett približal, so se vrata razprla in presekala zvezdo na pol.

Stopil je na tla, obložena s keramičnimi poščicami in pridušeno je zadonelo.

Vso pot od zemlje do dvorišča hiške z apatijo, je Rhett pričakoval, da bo čutil enako močno vznemirjenje, ki ga je prevzemalo, ko je s svojega okna zrl v nebo. Vendar pa ni bilo tako. Sploh ni bilo tako.

Ko se je razgledoval po velikanski, visoki avli, je vedel, da bi moral čutiti silno strahospoštovanje, vendar je v sebi zaznal le nenavadno praznoto. Prav nič ni bil vznemirjen. Nobenega veselja ni bilo več v njem. In celo nasmeh mu je izginil z obraza.

Praznota. Sama praznota.

In iz te praznote je z vrha velikanskih marmornih stopnic zadonel moški glas.

"Pozdravljen, Rhett."

Rhett se je ozrl navzgor in se s pogledom srečal z bradatim moškim v srednjih, mogoče poznih šestdesetih letih. Imel je srebrno belo brado in redke lase, s posameznimi rjavimi prameni.

"Vi ste torej lastnik te hiške?" je vprašal Rhett, ki ga je še vedno prevela nenavadna odtujenost.

Starec se je začel spuščati po marmornatih stopnicah, vendar je s črnimi, volnenimi copati stopal čisto tiho.

Ko je starec stopil na zadnjo stopnico je iztegnil roko. "Še kaj več sem, ne samo lastnik. Sem arhitekt apatije," je povedal in se rokoval z Rhettom.

Rhett je prikimal in potem nekoliko okleval, ko je potegnil roko iz starčevega krepkega prijema. Toliko stvari je imel za povedat, toliko vprašanj je imel za postavit.

In vendar, ko se je zazrl v starčeve modrikaste oči, je ostal popolnoma brez besed,

"No, pridi," je rekel arhitekt in z roko pomignil proti nasprotni sobi. "Kar nekaj časa sem pospravljal hišo. Dovoli mi, da ti jo vsaj razkažem," je dejal.

Rhett se je skušal nasmehniti, vendar ga je tako zabolelo, da se je nehal truditi. Sledil je arhitektu v drugo sobo in ogled se je začel.

"Kot si lahko predstavljaš, apatija ni neka običajna hiška. In tudi sobe niso prav nič običajne," je pojasnjeval arhitekt.

Starec se je ustavil in tudi Rhett je zastal tik za njim. "To je soba svobode. V njej preživljam dopoldneve in meditiram," je pojasnil in zakrilil z roko okoli sebe.

Rhett se je ozrl naokrog in ob pogledu na bele stene brez vogalov, na katerih ni bilo nobenih slik, nobenih vzorcev, nobenih barv. "Svoboda," je ponovil sam pri sebi.

"Osvoboditev pred bolečino, strahom, hrepenjenjem, užitki... Skratka pred vsem."

Rhett je s pogledom iskal kakšno okno, vendar ga ni našel. Iskal je luč, vendar tudi tu ni imel sreče.

Ko se je stisnil tik ob ukrivljeno steno, je končno le odkril vir svetlobe. To je bil nebroj, na milijone majčkenih, skoraj nerazpoznavnih svetlobnih por. Svetloba je preplavljala sobo iz vseh smeri, v vsej svoji nedoumljivi veličini.

"In zakaj bi se moral osvobajati pred užitki. Saj to so vendar prekrasna čustva," je vprašal Rhetta in se obrnil k arhitektu, ki je stal za njim.

Starec je dolgo zrl v fantina. Pravzaprav ni minilo niti deset sekund, zdela pa se je cela večnost. In nato je spregovoril. "Vsako čustvo, dobro ali slabo, je apatiji popolnoma nepotrebno. Tako pač je. Sem sem prišel zato, da bi bolje razumel svet pod seboj. Pod apatijo."

V kotih sobe je bilo tako temno, da se je Rhett nekajkrat spotaknil in kar naprej mežikal je, da se je navadil na novo okolje. Vedel je, da ni nikjer umetne svetlobe, saj bi vsaka drugačna svetloba zameglila lepoto vijolične avreole, ki je plula v središču sobe in iztegovala žarke navzven kot izginjajoče ročice.

Ko je eden od svetlobnih žarkov prebodel njegovo telo, ga je po hrbtu spreletela kurja polt in takrat je vtaknil roke v žepe. Vijolični žarki, ki so bili videti tako topli, so začeli zmrzovati.

"No, pridi naprej," ga je spodbujal stari arhitekt.

In tako je Rhett tudi storil in se počasi le privlekel do avreole v središču. Takrat je zaslišal šibko mrmranje, ki se je sčasoma spremenjalo v besede. Besede, ki so bile razpršene vsenaokrog in ki jih je govorilo na tisoče ljudi.

"Ali slišiš?" je zanimalo starca.

"Slišim," je pritrdil Rhett.

Arhitekt je pristopil k Rhettu, iztegnil roko in zagrabil enega od svetlobnih žarkov. Vijolična svetloba se je kot bombažni trak raztezala v njegovi roki in nato razpadla na pol.

"Tukaj so skrivnosti, ki ležijo v nemirnih srcih. Skrivnosti, ki jih ljudje nikoli ne povejo na glas."

"In kako to, da so se znašle tukaj? V apatiji?" je Rhett povprašal starca.

"Boljše tukaj kot na zemlji."

Rhett je bil na tem, da vpraša še nekaj, vendar se je starec že obrnil in odkorakal iz sobe.

Fante mu je sledil, obšel je stopnišče, ki se je pelo navzgor, pa naprej skozi čudovito izrezljana lesena vrata v sobano, ki je še najbolj spominjala na jedilnico. In v tej sobani so se vsepovsod pele vitice bršljana. Po kamnitih stenah, po stropu, nekatere so visele tako nizko, da so se dotikale tal in ustvarjale vtis mrakobne, smrtonosne tesnobe, ob kateri je človeka stisnilo v želodcu.

Rhett se je hitro zavedel, da bršljan ni samo za okras, saj je opazil, kaj je bilo v posodicah, katere so prepletale temne vitice. Pod viticami bršljana so stale steklene posode, ki so bile napolnjene s tekočino, v kateri so plula človeška srca.

"In to je soba strtih src," je pojasnil arhitekt.

Rhett ni in ni mogel odtrgati oči z džungle pred seboj in je kaj naprej strmel v človeška srca, ki so bila vseh velikosti in barv. Nobeno pa ni utripalo.

Med vsemi temi srci, pa je eno še prav posebno pritegnilo njegovo pozornost. Bilo je veliko, vsaj desetkrat večje od ostalih, viselo je za posodami s srci in je nenavadno belkasto odsevalo. Vendar pa se površina srca ni svetlikala, saj je bilo srce temno in vso prepleteno z drobnimi žilicami. Tako kot vsa ostala. Svetloba je prihajala iz njegove notranjosti in presevala skozi številne drobcene pokline.

"Čigavo srce pa je to," se ni mogel zadržati Rhett.

"To je moje srce," je odgovoril starec, ne da bi sploh zastal.

In v sobi je zavladala tišina.

V fantiča se je za hip prikradlo sočutje, ki pa se je že naslednji tren razblinilo v nič, tako da sploh ni doumel, kaj ga je tako bežno zbodlo pri srcu.

"Mislim, da je že čas, da končava najin obhod. Sicer pa je večina sob v tejle hiški povsem enostavna," je končno dejal arhitekt in si pomencal oči. Videti je bil popolnoma izčrpan.

Bil je že na tem, da oddide, ko se je oglasil Rhett. "Počakajte, malo. Noo... zakaj sem sploh tukaj?"

"Saj si tako želel, kajne? Da bi obiskal hiško v oblakih," je skomignil arhitekt, stopil iz sobe strtih src in Rhett mu je sledil. "Če pa želiš odditi, te bom seveda takoj poslal domov k staršem."

Toda Rhettu že sama misel, da bi doma zopet zrl v nebo iz svoje sobe, ni bila niti najmanj všeč. Pravzaprav mu na zemlji sploh ne bi bilo več všeč, saj se je zavedel, da bi mu povsem ustrezalo, če bi živel v tej hiški z apatijo.

In tako je vprašal: "Ali lahko ostanem?"

Starec je za trenutek pomislil in odvrnil. "Seveda. Lahko ostaneš, kolikor te je volja. Vendar pa ti moram nekaj povedati," je še dodal.

"Za kaj gre?"

"Hiška se podira. Ne vem, kaj se dogaja, vendar apatija počasi razpada," je povedal starec.

Rhett se je pazljivo razgledal, vendar je videl samo čiste ploščice, bleščeče, grozdaste kristale na lestencu, ki so viseli nad brezhibnim stopniščnim lokom. "Saj še kančka prahu ne vidim nikjer," je pripomnil.

Stari arhitekt je utrujeno vzdihnil. "To je zato, ker sem pred kratkim uredil vse potrebno. Toda, če povem po pravici, sem vsak dan šibkejši. In kmalu ne bom mogel več vzdrževati hišice. In kaj bo potem?" je dejal.

"Saj vam lahko pomagam. Veliko stvari znam popraviti. Zares veliko," je v trenutku odgovoril Rhett, ki je našel razlog, zakaj bi lahko ostal.

"Zelo si prijazen. Tvoja pomoč mi bo veliko pomenila. Potreboval te bom. Hvala, Rhett," je z vrha stopnic spregovoril starec in z roko pomenljivo zamahnil z ene strani sobe do druge. In nato se je obrnil, odkorakal po dolgem hodniku in pustl Rhetta, da je ostal sam.

Rhett je skomignil in še enkrat preletel notranjost sobane, vendar tudi tokrat ni našel ene same razpoke ali stene, s katere bi odpadel košček ometa.

"Kako zahtevno pa bi bilo vzdrževanje Apatije?" se je vprašal Rhett.

***

Prvo, kar je moral popraviti, so bila vrata in to je storil takoj naslednje jutro. Prvo noč je bil buden, ne da bi za trenutek zaprl oči. Vso noč je preživel na vrtu apatije in medtem, ko je zrl v teman svet pod seboj, ga je topel vetrič božal po obrazu.

Znotraj hiške pa ni občutil niti kanček vznemirjenja ali zadovoljstva. Kar je bilo skrajno nenavadno. Skoraj smešno.

Toda zunaj, že na dvorišču, ki so ga obkrožala drevesa, grmovje in rože je Rhett, med opazovanjem utripajočih mestnih luči in beskrajne temote podeželja, doživljal celotno paleto čustev naenkrat.

Naslednje jutro pa je Rhett hodil od vrat do vrat in z izvijačem privijal tečaje enega za drugim. In ko je končal, se je vseh petsto vrat v hiški lahko odpiralo in zapiralo brez težav.

"Ali se je zgodilo kaj takega, da so vsi tečaji na vratih naenkrat popustili? Morda potres ali kaj takega?" je Rhett med kosilom vprašal arhitekta.

Starec je počasi prežvekoval sendvič, kot da je hotel pomisliti pred odgovorom. "Tukaj, v tej lebdeči hiški med oblaki, se dogajajo nenavadne stvari, katerih tudi njen arhitekt ne razume," je odgovoril.

Rhett je vzdihnil in se naslonil na sedež. Stari arhitekt ni imel nobenega razloga, da bi mu lagal in zato mu je tudi verjel. Ker pa z odgovorom ni bil zadovoljen, mu je ostala ena sama izbira. Ta nenavaden problem bo moral razvozlati kar sam, pa karkoli naj bi to že bilo.

Po kosilu je je začel pomivati posodo in jo skupaj s priborom zlagati v lavabo. Nato je zaprl vodo in ko si je ravno hotel umiti roke, je zaslišal, da nekje kaplja. Ozrl se je in opazil, da kaplja iz pipe. Stekel je v klet, zaprl ventil in poiskal orodje. In tako je Rhett celo popoldne popravljal puščajočo pipo.

Ko je končal, je sonče že zašlo in lunin ščip se je pel visoko na nočno nebo.

Čeprav je Brettu v glavi še vedno razbijalo od privijanja vijakov, zavijanja matic in ovijanja cevi z vlakneno dreto, je vedel, da je imel uspešen dan.

Ni se mu dalo sedeti na dvorišču in strmeti v čudesa tam spodaj, zato je zlezel v posteljo, zaprl oči in ni ga bilo več.

Zbudil se je še pravi čas, da se je sprehodil ven in ujel sončni vzhod. Ni in ni mogel utrgati pogleda od sončnih žarkov, ki so presevali skozi oblake, vse dokler se sonce ni povzpelo tik nad apatijo.

Po drugi strani pa je moral še mnogo postoriti. Ko se je vrnil v hiško, je videl, da je prah prekril sleherno ped znotraj hiške. Spraševal se je, kako je mogoče, da je samo v nekaj urah, prah v celoti prekril popolnoma pospravljeno hiško.

Rhett je cele tri dneve brisal prah, pometal z metlo in brisal s krpami, dokler hišica ni bila taka, kot je bila prej. Sem ter tja se je prikazal tudi stari arhitekt, da bi videl, kako napreduje z delom. V bistvu pa Rhett starca, razen teh občasnih obiskov in treh obrokov, ki sta jih jedla skupaj, ni videl kaj dosti.

Po tej prašni prigodi se je za nekaj dni vse pomirilo, tako da si je Rhett lahko privoščil, da je raziskoval nove sobe in stolpiče v apatiji.

Arhitekt je malodane ves čas preživljal bodisi v sobi svobode ali pa je na robu dvorišča opazoval drobne pikice tam daleč spodaj. Včasih je Rhett prisedel, tako da sta skupaj zrla navzdol in kazala enkrat na to drugič na kaj drugega. Toda Rhettu se je vse bolj dozdevalo, da si arhitekt sploh ne pusti blizu, saj je skoparil z nasmehi in se v bistvu sploh ni odzival na karkoli je Rhett rekel ali vprašal.

Rhett je prav tako opazil, da starec vidno hira. Že po nekaj minutah hoje je bil ves zadihan, roke so se mu tresle pogosteje in močneje in na njegovem licu je bilo ves čas opaziti bolečino, ki jo je skušal prikriti.

Nekega jutra, ko je Rhett pregledoval severni del apatijine hiške, je opazil, da se je z zidov glasbene sobe začela luščiti vanilijasta barva. Namršen je stopil nazaj v sobo negotovosti iz katere je prišel pred slabo minuto. In tudi v tej sobi, ki jo je komaj zapustil, so bili zidovi v obupnem stanju. Pa čeprav je bilo še malo prej vse v najlepšem redu.

In tako je šel v klet, poiskal posode z barvo, čopiče in valjčke in se spravil k delu. Najprej je prekril tla s plastiko in zaščitil še pohištvo s folijo, ki jo je prilepil z lepilnim trakom. In začel barvati. Vzelo mu je celih osem ur, da je prebarval sobo negotovosti.

Toda, ko je stopil v glasbeno sobo in se pripravljal, do jo prebarva, mu je pogled zataval skozi okno in opazil je, da je tudi v sosednji sobi začela odpadati barva z zidov. Prešinilo ga je temačno spoznanje, da ne bo mogel nikoli dokončati dela. Prej ali slej se bo še nekaj pokvarilo ali razbilo, tako da ne bo mogel nikoli več poppraviti apatijine hiške da bo takšna, kot je bila takrat, ko je prvič stopil skozi njena vhodna vrata.

Bilo je več kot očitno, da je v apatiji prvinska naravna sila uničevanje, proti kateri se ni mogoče boriti.

In zato je odvrgel čopiče in zaščitno folijo in odšel iz sobe, da vse dobro premisli.

Najprej je odšel v svojo sobo, saj je bil prepričan, da mu bosta mir in tišina pomagala razvozlati, kaj je narobe z apatijo.

Ure in ure je hodil po sobi, razmišljal o dnevih, ki jih je preživel v tej hiški med oblaki, o vseh sobah, ki jih je odkril. O sobi negotovosti, sobi svobode, sobi strtih src. Tam, kjer so glasovi šepetali besede, ki jih niso upali povedati na glas v času življenja, tam kjer je bršljan prekrival mrtva srca.

Rhett se je namrščil. Vedel je, da nekaj manjka, da je nekaj spregledal, vendar se mu ni niti sanjalo, kaj naj bi to bilo.

Odšel je iz sobe in se medtem, ko se je spraševal, kaj je spregledal, začel potikati po zgornjih prostorih. Seveda ni imel pojma, zakaj je sploh šlo, vendar je bil globoko v sebi prepričan, da je nekaj hudo narobe.

Še predno se je dobro zavedel, se je znašel v glavni avli in se približeval glavnim vratom. Steklena Davidova zvezda na vratih je bila počena in desno vratno krilo se je snelo s tečajev.

"Tudi to bom moral popraviti," si je mislil Rhett in stopil ven.

In obstal kot pribit. Stal je na pragu apatije in zrl čez dvorišče. Vse je bilo mirno in tiho, kot če bi vsi zvoki izginili iz sveta.

In ko je zrl v velikansko, belo luno na temnem nebu, je začutil, kako ga je zapljusnil val. Val čustev, vsega kar mu je manjkalo še malo prej, ga je popolnoma zapljusnil in vsa čustva so ga tako napolnila, da bi se jim najrajši v celoti prepustil. Sreči, bolečini, zmagoslavju, obupu.

Kljub vsemu mu je uspelo, da je ostal priseben, stopil je na sredino dvorišča, sedel v travo in se obrnil proti hišici.

Apatija. Apatija.

Končno je vse razumel.

"Rhett, za božjo voljo, kaj počneš zunaj ob tej nečloveški uri?"

Rhett, ki je strmel v razpokano zemljo, je dvignil pogled in zagledal starega arhitekta, ki je stal pred vrati apatije. No, pravzaprav ni stal, ampak se je s svojim šibkim telesom opiral na okvir vhodnih vrat.

"Tako mi je žal," je začel popolnoma razočarano. "Saj znam popravljati stvari, barvati in še marsikaj. Toda..." Zmanjkalo mu je besed in začel je razmišljati, kako bi to pojasnil arhitektu.

"Zelo si se trudil. Ne opravičuj se za nekaj, kar ne moreš..."je spregovoril arhitekt in sedel poleg njega.

"Počakaj. Samo malo počakaj. Povedal vam bom, kaj bi bilo treba storiti z apatijo in potem se vam bom res imel za kaj opravičiti, "je rekel Rhett in ga prekinil z iztegnjeno roko.

Starec je utihnil. "Prav gotovo ste opazili razliko v čustvenem dojemanju v hišici in tukaj zunaj," je nadaljeval Rhett. Nato je vstal in se sprehodil okoli vodnjaka. "Tukaj se počutim, kot da bi bil v nebesih. Preveva me sreča, popade me jeza. Skratka, občutim lahko vsa čustva in to v polni moči. Če pa samo za hip stopim v hišico, ne čutim ničesar več," je povedal mladenič, se obrnil in videl, da starec strmi v njega s praznimi očmi.

Medtem, ko je čakal na odgovor, je pazljivo opazoval starčev obraz. Videti je bilo, kot da bi se stari arhitekt rad nasmehnil, ali pa morda zajokal, vendar se njegov izraz na obrazu ni spremenil. Nato je končno le spregovoril.

"Takrat, ko sem zgradil apatijo, sem se tudi jaz tako počutil. Vse je bilo naravnost popolno. Toda, ko človek tukaj preživi nebroj življenj, se meja med notranjim in zunanjim svetom počasi zabriše. Tako, da ne čutiš ničesar več.

"Torej mi hočete povedati, da ne čutite ničesar. Ne bolečine, ne veselja. Skratka, prav nič."

"Če živiš z apatijo, ne potrebuješ nič drugega," je skomignil starec.

"Torej zažgiva apatijo!" je vzkliknil Rhett in zamahnil z rokami. Hotel je zgrabiti starca za srajco in vanj preliti svoje misli in čustva, vendar se je zadržal, saj se je bal, da bi ga lahko poškodoval. "Zakaj sploh vztrajate tukaj, ko pa vam apatija jemlje vse, kar je v vas človeškega?" je zavpil.

Arhitekt se je ozrl in z roko pomignil proti prelepo okrašeni hišici z belimi rimskimi stebri, ki so stali pred njo in so še najbolj spominjali na rešetke zaporniške celice. "To je vse, kar imam. In da bi to zažgal?" Starec je zmajal z glavo. "Saj vendar veš, kaj bi se zgodilo, če bi apatija prišla na Zemljo? Vsi tisti, ki imajo misli shranjene v sobi strtih src, sobi negotovosti, sobi svobode in drugih, bi lahko z apatijo zatrli svoja življenja. To je popolnoma zgrešeno in uničujoče."

"In tako si se odločil, da boš imel apatijo kar tukaj. Ujeto v hišici nad oblaki?"

Zavladala je tišina, ki se je vlekla in vlekla. Fante je strmel v starca in starec je strmel vanj.

Končno je Rhett le spregovoril: "Ničesar, niti apatije ne bi smeli tako zapreti in dušiti med štirimi stenami. Pa čeprav je zamisel izjemna. Znanja ne smemo utesnjevati in ga omejevati.

Arhitekt se je skušal zahihitati, čeprav mu je nasmeh zastal, še preden se mu je zarisal na ustih. Nagrbančil je čelo in spregovoril. "Za svoja leta si izjemno pameten, Rhett. Veš, prav prileglo bi se mi malo počitka. Mogoče bom na Zemlji našel kak miren kotiček, kjer bom lahko malo odspal," je še dodal po kratkem premolku.

Rhett je prikimal in položil roko na arhitektovo ramo. "Naj torej zgori. Naj hišica zgori, ljudje tam spodaj pa naj se sami ukvarjajo s tem, kaj bodo storili z apatijo," je dejal.

Arhitekt se je še enkrat ozrl proti hišici, ki je s svojo nepozabno lepoto naravnost kljubovala vsemu okoli sebe.

Starec je dvignil roko, zamahnil in iz strehe hišice z apatijo so švignili plameni.

Rhett je sedel na tla in opazoval plamene, ki so se vse bolj razplamtevali. Čutil je toploto, ki jo je oddajala goreča hiša in na obraz se mu je počasi prikradel širok nasmeh. Ko se je obrnil, je opazil, da se smehlja tudi arhitekt. Resda je bilo to komaj opazno, skoraj malo strašljivo, vendar je Rhett vedel, da bo starec kmalu dobil nazaj tako smeh kot svoje srce.

In tako je hišica gorela, gorela in gorela, medtem pa so ostanki apatije, ki so padali navzdol, predrli oblake in se spuščali na Zemljo kot srebrne snežinke.

Prevedel: Žiga Leskovšek


tisti, ki sanja tuje sanje
tisti, ki sanja tuje sanje
Odgovori