Knjige

[sigismundus]

Lee Killough: Smrtna kazen

Dva dni potem, ko se je zračno plovilo Erasco zrušilo na severnem tečaju planeta Chandanne, je krajevna policija priprla odgovornega človeka. Tudi sodni proces se je zaključil izredno hitro, sodba pa se je glasila:

"Cars Marrivale Bantling, ki je zaradi industrijske špijonaže povzročil smrt štirinajstih ljudi, se je zaradi zaničevanja življenja izkazal kot neprimeren za bivanje v naši družbi. Zaprt na bo trideset dni. V tem času naj si vzame življenje, proglasili ga bomo za mrtvega in ga po prenehanju delovanja vseh življenjskih funkcij, odstranili."

"Pa menda res ne mislite, da se bom ubil?" je Bantling vprašal svojega advokata.

"No, lahko bi, kot mnogi drugi, podarili svoje telo banki človeških organov. Vaši organi nam sicer ne bi prav nič koristili, vendar bi s tem pokazali obžalovanje nad svojimi dejanji."

Bantling je nagubal čelo.

"In če zavrnem? Ali mi boste na silo vlili strup v grlo?"

Advokat je bil ogorčen.

"Chandanna je omikan planet. Nihče se vas ne bo dotaknil in vam storil kaj žalega."

Jetniška celica je bila, z izjemo zapahnjenih vrat in oken, še najbolj podobna kakemu hotelskemu apartmaju. Bila nadvse udobna, z bogato knjižnico in odlično hrano. Motila ga je le oltarju podobna mizica, na kateri je bil kelih poln rumenkasto rjave tekočine. Bantling se je odločil, da bo počakal do konca. Preostanek svojega življenja bi lahko preživel tudi slabše.

Njegov priziv so zavrnili. Ko se je približal trideseti dan, je bil Bantling vse bolj živčen, vendar je tudi poslednji dan minil kot vsi ostali. Nihče ni po zračnikih spustil strupenega plina ali ga skušal prisiliti, da popije strup. Ko se je bližal večer, se je Bantling zmagoslavno zarežal in zalučal kelih preko sobe, da je strup pljusknil po steni.

Nato se je začel spraševati, kaj neki bo za večerjo. Že zdavnaj je minil čas, ko je običajno večerjal. Nato je poskusil prižgati luči. Soba je ostala temna.

Bantlinga je zajela panika. Pohitel je k vodni pipi in jo odprl do konca, vendar je iz nje priteklo le nekaj kapelj vode.

Nato je skočil k vratom, začel po njih razbijati in vpiti:

"Hej! Hej! Odprite Govoriti hočem z advokatom!"

Nihče se ni oglasil.

Nato se je Bantling spomnil sodnikovih besed. Proglasili ga bodo za mrtvega in ga po prenehanju življenjskih fukcij odstranili. S pogledom je ošinil prazen kelih na tleh in mokri madež, ki se je počasi sušil na steni. Komaj slišno je zahlipal.

prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Jerry Oltion: Pismo

Pošiljatelj: Zvezni urad za posredovanje in odstranjevanje
Prejemnik: Naključni poštni odjemalec

Spoštovani državljan!

Mogoče že veste, da je vrhovno sodišče v enem od novejših sodnih primerov, Fitzwater proti Ministrvu za prehrano, presodilo, da mamila XTN-2040, ki podaljšuje življenjsko dobo in je bolj znano pod imenom "daljšec", ni več mogoče uvrščati med rizične artikle in da lahko postane dostopno najširši javnosti. To pomeni, da vam zdaj to zdravilo lahko predpiše vaš zdravnik ali pa ga kupite pri katerem koli uradnem prodajalcu mamil.

Zvezni urad za posredovanje in odstranjevanje (ZUPO) je preučil posledice te pomembne odločitve in ugotovil, da bo posledični padec smrtnosti povzročil nevzdržno breme za nacionalne naravne in proizvodne zmogljivosti. V skladu s pooblastili, ki nam jih je z Intervencijskim zakonom za nujne posege v okolju dodelil kongres Združenih držav, skušamo s tem obvestilom, ki ga pošiljamo naključno izbranim prejemnikom, uravnotežiti opredvidene učinke nove zakonodaje.

Tiskarsko črnilo v tem obvestilo je pomešano z aeorosolom in vsebuje strogo zaupni vojaški patogen, ki je izpuhtel v zrak, ko ste odprli pismo. V približno tridesetih minutah bo patogen povzročil popolno prekinitev vaših življenjskih funkcij.

Naj vas ne zagrabi panika! Panika bo zmanjšala vaše sposobnosti, da bi se ravnali po priloženih navodilih, ki so natisnjena na posebnem listu. Navodla so sestavljena tako, da jim lahko sledi vsak posameznik s povprečno bralno spretnostjo in sposobnostjo dojemanja ter tako v razpoložljivem času odkrije skrite nagradne znamkice in jih oblizne v pravilnem zaporedju.

Počasni bralci ali tisti, ki že v srednji šoli niso radi reševali uprabnih nalog, naj rajši takoj preberejo navodila in naj to obvestilo preberejo do konca šele potem, ko bodo uspešno izpolnili nalogo.



Naslednje podatke objavljamo zato, ker tako zahtevajo zakonska določila:
*Število prejemnikov, ki jim je bilo poslano to obvestilo: 4.529.397
*Strupenost patogena: 100%
*Učinkovitost protistrupa: 97%
*Število prejemnikov, za katere pričakujemo, da se ne bodo zmenili za navodila: 0,0001%
*Število pisem, kjer navodila ne bodo priložena zaradi malomarnost: 0,1%
*Število prejemnikov, ki jih bo zaradi panike zadela kap: 2%
*Število prejemnikov, ki bodo zapravljali čas z razburjanjem, namesto da bi se ravnali po navodilih: 5%
*Število prejemnikov, ki ne bodo dovolj pazljivi in bodo v navodilih v trinajsti vrstici prezrli dvojno nikalnico: 32%
*Število prekjemnikov, ki jim bodo življenjske funkcije prenehale zaradi drugih razlogov: 8%
*Skupno število prejemnikov, za katere pričakujemo, da jih bomo s ten ukrepom odstranili iz fizičnega in ekonomskega prostora: 2.265.165

Če ste zgornje podatke prebrali potem, ko ste uspešno zaključili z navodili, vam čestitamo. Ste povprečno ali nadpovprečno inteligentni. Če pa vas mrazi ali v okončinah čutite ščemenje, potem vas prosimo, da označite ustren kvadratek:

želim ne želim

...da znesek v višini 1000 tolarjev, ki ga država prispeva za moj pogreb, pripade Zveznemu uradu za posredovanje in odstranjevanje poziroma skladu za nujne intervencijske posege v okolju. Opravičujemo se vam za morebitne težave, ki smo vam jih povzročili in se vam najlepše zahvaljujemo za sodelovanje!


prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Henry Slesar: Doktor

Poklicno mirnost je na obrazu svetovalca za zaposlitve zamenjal obup. "Doktor, prepričan sem, da obstaja nekaj, s čimer se lahko ukvarja človek z vašo izobrazbo. Saj nas vojna ni spremenila v divjake. Od dneva katastrofe so vendar potrebe za učitelji nesluteno narasle."

Dr.Meigham, ki je sedel na stolu, se je naslonil in zavzdihnil: "Ne razumete, za kaj gre. Nisem učitelj v običajnem pomenu te besede. Za področje, ki ga obvladam, ni več nobenega zanimanja. Da, vem da si ljudje želijo znanja. Radi bi vedeli, kaj naj počno z uničenim svetom, ki so ga podedovali. Vedeti hočejo, kako naj zgradijo mesta, ponovno poženejo stroje, si pozdravijo radiacijske opekline in zacelijo polomljene kosti. Radi bi vedeli, kako žrtvam bomb narediti umetne ude, kako naj naučijo slepce živeti brez tuje pomoči, blazneže ponovno razumno misliti in iznakažencem vrniti prvotno podobo. To so stvari, ki si jih želijo naučiti. Saj vi veste to bolje od mene."

"Kakšno pa je vaše področje dela? Ali mislite, da zanj ni več nobenega zanimanja?"

Doktor se je nasmejal. "Ne mislim. Vem. Poskušal se že pritegniti ljudi, vendar brez uspeha . Petindvajset let sem uril študente, da so razvijali popoln spomin. Objavil sem šest knjig in vsaj dve med njimi sta postali splošno veljavna univerzitetna učbenika. V prvem letu premirja sem razpisal osemtedenski seminar in prejel eno samo prijavo. Toda to je moj poklic in s tem se ukvarjam. Le kako naj svoje življenjsko delo prenesem v ta svet groze in smrti?"

Svetovalec za zaposlitve si je grizel ustnice. Vprašanje je bilo pravi izziv, vendar do odhoda dr.Meighama ni našel odgovora. Ko je opazoval upognjeno postavo, ki je s težkimi koraki zapuščala sobo, je bil obupan zaradi lastne nemoči. Toda ponoči, ko ga je iz sna prebudila že znana mora, je znova premišljeval o dr.Meighamu. Zjutraj je že vedel rešitev.








In mesec dni kasneje se je v državnem časopisju pojavil oglas, na katerega so se ljudje odzvali v velikem številu:

dr.Hugo Meigham
razpisuje
osemtedenski intenzivni tečaj
KAKO NAJ POZABIM
začetek vpisa 9. septembra

Prevedel Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Arthur Porges: Muha


Nekaj po poldnevu je moški snel Geigerjev števec in ga previdno položil na ploščato skalo poleg bujne in vabljive travne zaplate. Nekaj časa je poslušal občasno slabotno šumenje in nato izključil napravo. Nesmiselno je bilo trošiti baterije, da bi poslušal le zablodele kozmične žarke in preostanke radioaktivnosti. Doslej ni našel ničesar pomembnejšega, niti sledu uporabne rude.

Sedel je in si privoščil obilno kosilo: trdo kuhano jajce, kruh, sadje in termovko črne kave. Čeprav je bil lačen, je kot človek, ki živi v naravi, jedel urejeno in ni smetil okoli sebe. Ko je pojedel zadnji grižljaj, se je pretegnil in oprl na komolec, da bi posrebal še zadnji požirek kave. Razmišljal je, kako mu je po šesturnem pešačenju skozi divjino počitek izredno prijal.

Medtem ko je zleknjen okušal močan napitek, je nenadoma zastal in se zazrl predse. Natanko pred njegovimi očmi je ležala pretkana past za nepazljivce, ki je bila spretno razpeta med dvema vejicama in z mahom obraslo skalo, razprostirajoč svoje vlažne srebrne niti v smrtonosno mrežo. To je bila nagonska stvaritev mojstrskega inženirja, skoraj popolna logaritmična spirala, ki se je blago pozibavala v slabotnem vetriču.

Pazljivo je proučeval mrežo in z rastočim zanimanjem zasledoval posebno nit, ki je bila pritrjena samo na obrobjih in je vodila od svilene blazinice v središču mreže navzgor k skalni razpoki. Vedel je, da tam ždi gospodar pasti in da z zadnjo nožico na svoji preprosti telegrafski žici čaka na željene tresljaje, ki bi naznanili, da se je žrtev brezupno zapletla med lepljive niti.

Globoko v temni razpoki so se kot dragulji zlovešče svetlikale pajkove oči. Da, bil je doma in potrpežljivo je oprezal. Utrujen od naporov in obilnega obeda je premišljujoče razglabljal o malem čudesu pred seboj, ki je deloval tako učinkovito. Le kako je mogoče, da delček protoplazme, borna pičica belega živčnega tkiva, ki sestavlja pajkove možgane, za cela stoletja prehiti Evklidova spoznanja? Pajki so starodaven rod. Že zdavnaj pred tem, ko je človek začel ustvarjati čudesa s pomočjo subtilnih abstrakcij točk in črt, so se v vetriču nekega predzgodovinskega poletja pozibavale spiralne mreže, ki se prav nič niso razlikovale od mreže, ki je bila razpeta pred njim.

Pomežiknil je in še enkrat pazljivo pogledal. Mesarska muha se je, kot da bi jo pričaral čarodej, pojavila od nikoder. Bleščala se je kot kovinsko modro lesketajoč dragulj in spustila se je naravnost na mrežo. Bila je izjemno lep primerek, je ugotavljal. Velik, skladno oblikovan in bogato obarvan.



Presenečen je opazoval žuželko. Zakaj je ne obide običajen preplah? Zakaj se ne bori divje in obupno in zakaj ne brenči predirljivo v grozi? Begalo ga je, da je na pajčevini počivala z nenavadno brezbrižnostjo do lastnega ujetništva.

Bila je vsaj ena pametna razlaga: nemara je bila muha bolna ali pa so jo napadli paraziti in je poginjala. Plesni in povsod prisotni kroglasti črvički niso prizanašali niti najbolj plodnim vrstam. Muha je bila tako nenaravno mirna, da se pajek sploh ni zavedal svojega krilatega ulova in je še naprej dremal v svojem senčnem gnezdu.

Medtem ko jo je opazoval, je mesarska muha nenadoma, neumno in nenaravno, močno trznila. Za hip je naglo gibanje zameglilo pogled na močna krila in zaslišal se je visok, brenčeč zvok. Možak je vzdihnil in le malo je manjkalo, da ni posegel vmes. V resnici pa sploh ni bilo pomembno, kdaj se bo muha izdala. Pajek bi se prej ali slej podal na redni obhod. Moški je za razliko od večine ljudi tudi vedel, da je pajek star človekov prijatelj in neutruden pobijalec mrčesne golazni. Ne bi bilo prav, če bi ga spravil ob večerjo in mu raztrgal mrežo.

Pajek se je za trenutek ustavil nekaj centimetrov pred plenom in s svojimi kot dijamant žarečimi brezčutnimi očmi ocenil položaj. Moški je vedel, kaj bo sledilo. Pajek bo brez obotavljanja naskočil plen, do skrajnosti omalovažujoč navadno muho, ne glede na njeno velikost. Žuželko brez žela in zob bo omotal s svilenimi nitmi in jo odvlekel v svoje skalnato gnezdo, kjer jo bo lagodno požrl.

Toda namesto da bi pajek neustrašno napadel, se je pazljivo približeval plenu. Videti je bil negotov, celo nemiren. Očitno ga je motilo, da je bila muha tako nenavadno mirna. Videl je, kako so se premikale njegove čeljusti, ki so bile koničaste kot šivanke, kar ga je smešno spominjalo na žensko, ki vije roke v mučni neodločnosti. Pajek se je omahujoče plazil naprej. Vsak trenutek se bo obrnil, brizgnil curek svilene niti in nato muho s spretnim obračanjem zadnjih nog ovil v sijočo kopreno. Tako je bilo tudi videti, saj je pajek, zadovoljen s podrobnejšim ogledom, pozabil na strah, se obrnil in usmeril svoje predilne bradavice proti negibni žuželki.

Nato je možak zagledal nekaj vznemirljivega in neverjetnega. Opazil je kovinski blesk, ko je iz mušje glave kot fantastičen rapir šinil nekak členkast podaljšek. Izprožil se je z bliskovito natančnostjo, predrl pajkov zadek in tako med bitjema oblikoval grozljivo vez. Moški je, ves napet od nejevere, pogoltnil slino. Mesarska muha, navaden smetiščni mrčes, z raztegljivim sesalnim želom! To je bilo vendar nemogoče. Mušji jeziček je vendar samo sesalna blazinica, namenjen srkanju tekočih snovi. Toda ali je to konec koncev sploh muha? Žuželke pogosto posnemajo ena drugo, on pa takih podrobnosti ni več poznal. Vendar, ne. Mesarske muhe ni mogoče zamenjati. To je bila prava muha, s krili in vsem drugim. Toliko naj bi že vedel, pa naj je star ali ne.




Ko je pajka zadelo nenavadno kopje, je odrevenel. Trenutek zatem je očitno paraliziran otrpnil. Njegov otekli zadek se je stiskal kot drobna pest, ko je muha vsrkavala njegove življenjske sokove skozi tanko, drhtečo cev.

Moški se je v želji, da bi imel povečevalno steklo in si vse skupaj bolj natančno ogledal, dvignil na kolena. Njegovim prenapetim očem se je dozdevalo, da nagnusni izrastek sploh ni šinil iz ustnega predela, ampak skozi nekakšno majčkeno zaklopno odprtino med mrežastimi očmi, kjer je bila priprta komaj vidna kvadratasta loputa. Toda to je bilo vendar nesmiselno. Verjetno je opazil le kakšnen odblesk. Toda glej! Podaljšek se je tresoče umaknil. Zdaj zagotovo ni bilo nobene odprtine več, pajek pa je kot zgrbljena in bedna lupina še vedno stal na svojih tankih nožicah.

Sklenil je, da mora to edinstveno muho ujeti. Če že ni bila nova vrsta, je bila zanesljivo zelo redka. Na srečo je bila trdno zapletena v mrežo. To, da je ubila pajka, ji ni prav nič pomagalo. Moški je poznal jekleno trdnost prožnih niti, vsako od teh napetih spiral pa je prekrivalo izredno močno lepilo. Redkokaterim žuželkam, in še to samo tistim najmočnejšim, se je posrečilo kdaj osvoboditi. Pazljivo je iztegnil palec in kazalec. Samo počasi! Muho mora rešiti, ne da bi jo pri tem zmečkal.

Skoraj je že prijel žuželko, ko je zastal in se nepremično zastrmel vanjo. Bil je vznemirjen in nekoliko prestrašen. Prav na vrhu modrega mušjega zadka je svetlo utripala žareča lisa, ki se je bleščala celo v slepeči sončni svetlobi. Ujeta žuželka je komaj slišno, piskajoče cvilila. Za trenutek je pomislil, da je to kresnica, vendar je to misel prezirljivo opustil zaradi lastne nespametnosti. Seveda, kresnica je pravzaprav hrošč, tisti stvor tam pa to prav zagotovo ni bil.

Ves razburjen se je ponovno nagnil naprej, toda ko se je s svojimi prsti približal muhi, je ta z lahkoto poletela navpično navzgor, dvigajoč za seboj celo piramido napetih pajčevin in s takšno lahkoto napravila luknjo v mreži, kot bi jo naredil padajoči kamen. Toda moški je bil pripravljen. Živčno je zamahnil z napol odprto dlanjo proti žuželki in zadovoljno zamrmral, ko jo je ujel.

Ujetnica je bila v njegovem nestrpnem prijemu izredno živahna in je tako divje brenčala, da je osupnil. Zavpil je, ko mu je ostra, žgoča bolečina, prešinila dlan. Nehote je razprl pest. V zraku se je zarisala bleščeča modra črta in njegov ulov je lesketajoč se v soncu, odletel. Za hip je na temnem nebu še opazil nenavaden, kresničast odsev, slepečo iskro, nato pa ni bilo ničesar več.




Pogledal je na rano in bridko zaklel. Bila je škrlatne barve in okrog nje so že nastajali majhni mehurčki. Nobenega vboda ni odkril. Očitno je bilo, da žuželka ni uporabila svojega žela, ampak ga je poškropila po koži s strupom, najverjetneje s kislino. Zapravil je pravo odkritje. Žuželko, ki je znanost verjetno še ni poznala. Če bi bil bolj pozoren, bi jo morda ujel. Zlovoljen in neraspoložen je nejevoljno vstal in pospravil jedilni pribor. Segel je po Geigerjevem števcu, ga vključil, naredil korak proti oddaljeni skalnati gmoti in obstal kot ukopan. Tiho, komaj slišno šumenje v napravi je preraslo v pravcato hrumenje, nekakšen elektronski plaz, ki je lahko pomenil samo nekaj. Stal je tam, proučeval travnati grič in popolnoma zmedeno zmajal z glavo. Namrščil se je in odložil števec. Ko je odmaknil roko, je divje prasketanje takoj utihnilo. Tako je čakal, napol sklonjen in s praznim pogledom v očeh. Nenadoma sta se v njegovem pogledu zarisala dvom in spoznanje, ki ga je preželo s strahom. Kot mačka se je prikradel k šumeči napravi, iztegnil roko in počasi približal opečeno dlan.

In Geigerjev števec je ponovno divje zaprasketal.

prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Ernest Haycox: Stara slava

Možakar je imel vsaj osemdeset let in glede na to, da se je nenehno nalival s pijačo in se popolnoma zapustil, je bil pravi čudež, da ga še ni pobralo. Lepega dne se je pojavil v Vojnem prelazu, v konjušnici Henryja Zinka in dal vedeti, da se spozna na konje. Tako se je zanj našlo delo v hlevu in prostor na seniku, kjer je lahko spal. Nekako pa je prišlo tudi v navado, da je lahko hodil jest v bližnjo gostilno Pri Benu.

Včasih, kadar je starec posebno dobro poskrbel za kakšnega konja, je dobil še kaj malega za poleg, tako da si je lahko privoščil steklenico whiskyja in se za toliko časa zavlekel v hlev, dokler mu ni zmanjkalo pijače. Prešlo pa mu je tudi v navado, da je po takšnem popivanju rad posedel na zaboju pred hlevskimi vrati, in s sklenjenimi rokami čez prsi in prekrižanimi nogami, opazoval mimoidoče, iz njegovih oči pa je bilo mogoče razbrati, koliko mu je bilo do tega, da bi mu kdo namenil vsaj kakšno drobno besedo ali mu pokimal v pozdrav.

Ljudje pa se nanj niso ozirali in mu niso namenjali nobene pozornosti. Bilo je očitno, da je bil starec nekoč krepak možakar, zdaj pa ga je bila še sama kost in koža. Imel je sivo, zanemarjeno brado in tudi njegove, nekoč tako modre oči, so izgubile prvotno modrino.

Vojni prelaz je bilo majhno, živinorejsko mestece, ki je bilo odmaknjeno od glavnih poti in zato so trgovci želeli, da bi bilo tam tudi kakšno spominsko obeležje, ki bi privabljalo turiste. Zato so segli petdeset let v zgodovino, ko je bil Vojni prelaz še zaselek, z desetimi gostilnami in ko tam sploh še ni bilo cerkve. To je bil čas, ko sta cvetela razvrat in pregreha in ko so malodane vsako nedeljo zjutraj v obcestnem jarku našli kakega mrtveca. Tako je v zgodovino mesteca prišel dan, ko se je šerif McGarratt sam samcat spopadel s tolpo bratov Kertin in meščani so počastili ta pomemben dogodek v zgodovini mestnega življenja tako, da so na opečni steni nekdanje trgovine z mešanim blagom postavili spominsko bronasto ploščo. McGarratt naj bi stal prav tam, pred trgovino Lou Weila, ko so iz bližnje gostilne prihrumeli bratje Kertin s pištolami v rokah.

Starec, ki je sedel pred hlevskimi vrati, je opazoval ljudi, ki so se gnetli pred spominskim obeležjem. Župan je pripravil slavnosten govor, v katerem je opisal mestece, kot je nekdaj bilo in se še posebej zadržal na šerifovem pogumu, ko se je predstavnik zakona spopadel z banditi, malodane brez sleherne možnosti za zmago. "McGarratt je vedel, da so bratje Kertin prišli v mesto prav zaradi njega. Seveda bi se lahko skril in počakal priložnost, da kasneje opravi z vsakim posebej. Vendar pa se je šerif postavil prav pred to steno in jih pozval naj odložijo orožje. Čeprav so bili štirje proti enemu, je McGarrat počakal, da so potegnili pištole. In ko je bilo vsega konec, Kertinove tolpe ni bilo več. V vsej zgodovini našega mesta ni bilo človeka, ki bi imel tako jeklene živce."

"Naredil sem samo to, kar je bilo treba," je starec dejal sam pri sebi in vstal. Obšel je ljudi, ki so se gnetli okoli obeležja in stopil k bronasti plošči. Tik pred njo je stal rdečelasi, desetletni pobič in napeto strmel predse. Starec si ga je pozorno ogledal, stopil še nekaj korakov naprej, podrgnil z roko po steni in v opekah otipal komaj opazne luknje od svinčenk.

Ljudje so se pogovarjali o revolveraškem spopadu. Nekaj starejših je celo trdilo, da se spominjajo, kako se je zgodilo. Vsaj pravili so, da se spominjajo. Saj se je to vendar zgodilo pred dobrimi petdesetimi leti. V nekem drugem času.

"In kaj je bilo s šerifom?" se je oglasil nekdo.

"Odšel je iz mesta. Najverjetneje se je zapletel v še kak dvoboj, v katerem mu je sreča obrnila hrbet," je odvrnil nekdo drug.

"Plošča ni na pravem mestu. Morala bi biti tukaj. Od tu sem imel pregled nad vso ulico," je sam pri sebi premleval starec. Nato se je vrnil k obeležju in se postavil tik za rdečelasim pobičem. Na plošči je bil reliefni, doprsni portret mladega moškega, ki je imel široka ramena, oglat obraz in nemiren pogled. Pod portretom je bil kratek opis revolveraškega dvoboja, čisto na dnu pa je še pisalo:

"Nadaljna življenjska pot šerifa McGarratta sicer ostaja zabrisana v meglicah preteklosti, vendar njegova dela več kot prepričljivo izpričujejo pravi duh starega, divjega zahoda."

"Moje življenje ni zabrisano. Saj sem vendar tukaj," je medtem še kar naprej premleval starec.

Nekoč je bil pomemben možakar, ki ga je spoštovalo vse mesto. Toda dnevi slave so minili. Tako kot so s prerij izginili bizoni, je tudi nekdanji šerif predstavljal samo še spomin na stare čase, saj njegovega sveta ni bilo več, pomrli pa so tudi vsi njegovi prijatelji. Leta so naredila svoje, šerif je vse bolj propadal in sčasoma je postal neuporaben tujec na obrobju sveta, ki mu je bil popolnoma tuj. S tem, ko se je kot starec vrnil v kraj, kjer je veliko pomenil, je želel ponovno užiti delček spoštovanja in slave, s katero se je ovenčal v starih časih. Naletel pa je le na nove obraze, ki so ravnodušno hodili mimo in samo njegova prirojena molčečnost ga je zadrževala, da se ni oglasil. In tako je na koncu njegova edina prijateljica ostala samo še občasna steklenica whiskeya.

Vendar je zdaj znova napočil njegov čas. Ljudje so bili vsepovsod okoli njega in treba mu je bilo samo reči: "Tukaj sem," pa bi si v teh nekaj, pičlih mesecih življenja, kolikor mu je še ostalo, znova zagotovil mesto v človeški družbi in si med dobrimi ljudmi, ki bi ga ponovno sprejeli medse, ogrel dušo in srce.

Želja, da bi spregovoril, pa se je tepla z njegovo trdoživo molčečnostjo. Takrat mu je pogled ponovno zastal na desetletnem pobiču, ki je ves prevzet strmel v njegov bronasti portret. Mladenič je imel tako zasanjan obraz, da je bilo popolnoma jasno, da se mu je ob pogledu na šerifa McGarratta uresničil skrivni sen o mladostnem idealu. Pred njim je bila popolna podoba hrabrega moža v svetu pustolovščin. Bilo je tako, kot da mu je zvezda vodnica takrat neizbrisno začrtala življenjsko pot.

Starec je opazil, kaj se je zgodilo in ni izrekel besed, ki jih je nameraval. Njegov portret na bronasti plošči je desetletnemu pobiču pomenil vse in ga zaznamoval za vse življenje. Če bi zdaj spregovoril, bi se pobič zazrl vanj in videl postavo nepomembnega, iztrošenega in zagrenjenega starca, ki je nekoč veliko pomenil. In s tem bi umrle tudi njegove sanje.

Starec se je obrnil in se medtem, ko je odhajal, negotovo oprl na njegovo ramo. Deček se je sicer ozrl proti njemu, vendar v njegovem pogledu ni bilo niti kančka radovednosti ali nestrpnosti in je mirno počakal, dokler starec ni odšel naprej.

In ko je ostareli šerif ponovno sedel na zaboj pred hlevskimi vrati in so se ljudje že začeli razhajati, se je rdečelasi pobič, ki je bil še vedno izgubljen v svojih sanjah, s sklonjeno glavo, počasi odpravil po ulici.

prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Eric Brown: Državna skrivnost

Drugi dan, ki ga je novi predsednik združenih držav preživel v beli hiši, se je po srečanju s svetovalci in razgovoru s teksaškim senatorjem, pripravil še na pogovor z vodjem tajne službe.

Veliko se je šušljalo, kaj vse bo izvedel, ko se bo povzpel v predsedniško, ovalno pisarno. Da naj bi mu cvrlo možgane, so rekli. Kaj je že dejal bivši predsednik? "Kolega, še sanja se ti ne, kaj te čaka."

Moški, ki naj bi mu razkril nekaj nepojmljivega, je ravno vstopal skozi dvojna vrata. Bil je tipičen agent, čokat možakar, v tipični, črni obleki predstavnika agencije CIA. Možakarjeva pričeska je bila videti, kot da bi nekdo pobarval vrh njegove koničaste glave.

"Gospod predsednik," je pozdravil agent.

"Dajva, opraviva na hitro, da se bom lahko posvetil tekočim poslom," je predlagal predsednik.

"Meni je prav. Bom povedal kar naravnost. Obstajajo skrivnosti. Takšne in drugačne. Nekatere skrivnosti pa so bolj skrivnostne od drugih."

Predsednik je komaj zadrževal smeh. "No, kar nadaljujte," je odvrnil.

"Nekatere skrivnosti so samo za naša ušesa," je še dodal varnostnik.

"In kaj naj bi to pomenilo...?"

"Gospod, s tem se mislil na vas, pa na vse tiste, ki imajo prepustnice. Pa na zdravnika, ki je vse to odkril."

"Zdravnik... Da je to odkril zdravnik?" je kot v odmev spregovoril predsednik.

"Nismo sami," je izjavil varnostnik.

"A da nismo?" Predsednik se je začel ozirati po sobi.

Varnostnika to ni ravno zabavalo, zato je s prstom pokazal navzgor. "Tuja bitja," je spregovoril skoraj z angelskim glasom.

"Mali zeleni?" Predsednik je skoraj bruhnil v smeh.

"Tudi tako bi lahko rekli. Samo, da niso zeleni," je odvrnil agent in se prisiljeno nasmehnil.

Torej nismo sami, je prešinilo predsednika. Sicer pa je nekaj podobnega že slišal od senatorja iz Oklahome, ki je nekaj izvedel od ta višjih v letalskem poveljstvu.

Nenadoma se je zavedel, da mu srce bije kot za stavo.

"Ali imamo kakšen dokaz?"

"Jasno kot beli dan. Njihovo ladjo imamo," je odvrnil agent.

"Da imamo njihovo ladjo? Tisto iz Roswella, kajne?"

Možakar je zmajal z glavo. "Njihov prihod je bil veliko bolj dramatičen, kot se je zgodilo v Roswellu."

"Da je bil? Za božjo voljo, kako da o tem nimamo pojma?"

Možakar se je samo nasmehnil. "Saj smo vedeli. Ves svet je vedel, kaj se je zgodilo."

"Za Tungusko gre, kajne? Eksplozija v Sibiriji...," je začel predsednik

Agent se je samo nasmehnil in odkimal z glavo.

"Njihova ladja ni eksplodirala, gospod. Pač pa se je močno poškodovala. No, sicer pa imamo njihovo ladjo kar tukaj. V skrivni sobani pod Belo hišo je."

"Mar to ni najbolj trapast kraj, kjer bi skrili vesoljsko ladjo? " je predsednik trenil z očmi.

"Z varnostnega vidika je to povsem logično, gospod."

"Očitno je že tako," je prikimal predsednik.

"Ali bi jo želeli videti?"

"No, pa pojdiva."

Moška sta zapustila ovalno pisarno, stopila po rdeči preprogi, zavila desno in se napotila v zadnji del stavbe. Prišla sta do jeklenih vrat dvigala, agent je vtipkal kodo, vrata so se odprla in moška sta vstopila v dvigalo, ki je šinilo v globino.

*Pa se sploh zavedate, kaj pomeni srečanje z nezemljani? Kaj vse bi lahko izvedeli! Koliko bi lahko pridobili..." je spregovoril predsednik in se napeto zazrl v tajnega agenta.

Možakar se je samo zazrl navzgor in se ni niti nasmehnil.

Življenje na zemlji bi se lahko popolnoma spremenilo. Kašna spoznanja, znanstvena, tehnološka, kulturna, bi lahko pridobili. Že sam dokaz, da nismo sami v vesolju! Da smo prvi stopili v stik z nezemljani!"

"Ali sploh komuniciramo s temi bitji?" je še zanimalo predsednika.

Agent se je samo odkašljal, vendar ni odvrnil ničesar.

Kdaj pa je prišlo do odkritja vesoljske ladje," je zanimalo predsednika.

"Pred petdesetimi leti, gospod."

"Pred petdesetimi leti? Kako je mogoče, da v vsem tem času nismo imeli od tega nobene koristi?" je prešinilo predsednika.

"Kaj pa je bilo s posadko?" je še zanimalo predsednika.

"Posadka je umrla v nesreči. Preživel je samo en nezemljan, ki pa je takoj po nesreči umrl. Spregovoril je le nekaj besed."

Kako minuto kasneje, kar je trajalo dalj, kot je predsednik pričakoval, se je dvigalo ustavilo. Vrata so se odprla.

Moška sta se znašla v belem hodniku, ki je bil prekrit z rdečo preprogo. Stopila sta naprej in se znašla pred vrati, ki so spominjala na bančni sef.

Varnostni agent je zavrtel kolo vrtljive ključavnive na vratih, ki so se počasi odprla in razkrila aseptično komoro. Skupaj sta vstopila in možakar je s predsednikom pohitel do še enih vrat, ki so prav tako spominjala na bančni sef in jih odprl.

Predsednik je vstopil in s pogledom iskal tujo ladjo. Ničesar ni bilo videti. Soba je bila prazna.

"Pridite semkaj, gospod," je rekel agent in popeljal predsednika do stene, kjer je bil vgrajeno nekakšno okno.

Predsednik se je zazrl v torpedu podobno plovilo, ki je lebdelo v zraku. Bilo je trikrat prelomljeno in nikakor ni mogel določiti prave velikosti plovila.

Predsednik je zmajal z glavo. "Predvidevam, da smo s tujci v stiku," je spet začel

Agent je samo zmajal z glavo. "Žal ni tako, gospod."

"Kako da ne? Saj..."

Zdravnik, ki je odkril plovilo, se je pogovarjal s preživelim nezemljanom. Ko mu je zdravnik razložil, kaj se je zgodilo, se je tujec opravičil, kar so storili."

"Opravičil?"

"Bitje je nato stopilo v stik z matično ladjo v zemeljski orbiti in jim dejalo, da naj prekinejo vse stike z zemljani. Bilo je očitno, da so se bali naših povračilnih ukrepov."

Predsednik je hotel nekaj reči, vendar je tajni agent kar nadaljeval. "Tujec je umrl, še preden ga je zdravnik lahko prepričal, da se jim ni treba bati nikakršnih povračilnih dejanj in da bi bil stik med dvema rasama več kot dobrodošel. Od takrat o tujcih ni več ne duha ne sluha," je še skomignil z rameni.

"Toda... Kaj neki so tujci storili, da naj bi se bali našega maščevanja," je zanimalo predsednik.

"Pazljivo poglejte,"je rekel varnostnik in z roko pokazal na tujo ladjo.

Predsednik se je pozorno zazrl in bilo je, kot da se je optična iluzija nenadoma razblinila. Steklena odprtina ni bila okno v drugo sobo ampak nekakšna posoda, ki je bila kot akvarij vgrajena v steno.

Znotraj prozorne posode pa je bila tuja vesoljska ladja, ki je bila velika kot navaden cigaretni ogorek. Velika je bila samo kaka dva centimetra.

"Očitno je posadka, pri vstopu v zemeljsko orbito, izgubila nadzor nad plovilom. Takrat se je ladja razletela. Nobene možnosti niso imeli, da bi preprečili nesrečo. Vse skupaj je bila velika smola."

"Kje pa je ladja priletela na Zemljo?" je zanimalo predsednika.

Kot da bi se bal odgovora, se je naslonil na steno, in se zazrl v tuje plovilo. Nenadoma se je zavedel, da plovilo še najbolj spominja na patron.

"V Dallasu. Novembra 1963," je odgovoril varnostnik.

Predsedniku se je začelo vrteti v glavi, panično se je odrinil od stene in brezglavo odhitel iz sobe.

Prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Caroline M. Yoachim: Po potresu

Po potresu se je Stephen odpeljal do babice, da bi videl, če je z njo vse v redu. Tisti hip, ko je stopil skozi hišna vrata, se je zavedel, da je škoda precejšna. Ploščice ob vhodu so bile prekrite z mlakužo razlitih spominov. Teden dni v bolnici, dedkovi poslednji zdihljaji, pogreb v hudem nalivu. Mavričen blesk spominov se je mešal s koščki razbitega stekla.

Toliko izgubljenih spominov! In to samo zato, ker je babica za hranjenje spominov uporabljala steklene vaze. Stephen jo je skušal prepričati, da bi uporabljala kovinske posodice, vendar je tako rada opazovala prefinjene, barvne vrtince spominov, da se steklu ni hotela odreči. Stephenova žena je predlagala plastične posode, vendar babice ni marala plastike.

"John?" je zaklicala babica.

Stephen je stopil čez steklene črepinje in zagledal babico, ki je sedela na tleh sredi dnevne sobe.

"Živjo, babi," je pozdravil.

"Kje je John? Iskala sem ga, vendar povsod ležijo črepinje," je dejala babica.

"Dajva, spraviva stvari malo v red. Prinesel sem še nekaj novih posod." Stephen ji ni upal povedati, da je njen mož mrtev, saj je bila videti zelo slaba. Pa tudi tega ni omenil, da je prinesel plastične posode.

Nekaj spominov je preživelo. Še najboljše so jo odnesle posode v predsobni omarici. Stephen je našel tri mesece babičinega otroštva v nekoliko večjem kozarcu od marmelade, v batmanovi termovki pa se je ohranil očetov prvi dan v šoli. Najbolj jo je skupila mala skrinja s kitajskim porcelanom. Vsepovsod so ležale razbite čajne skodelice s spomini prijateljev in polomljene keramične flavte s spomini na proslave rojstnih dnevov in raznih obletnic. Prav nobena posoda v skrinjici ni imela pokrovčka, tako da so se spomini razlili tudi iz skodelic, ki se niso razbile.

"Imam sina, ki vam je zelo podoben," je spregovorila babica.

"Vem," je odvrnil Stephen, ki ni vedel, ali naj bo razočaran, ker se ga sploh ne spomni, ali naj bo vesel, da ni pozabila njegovega očeta. Verjetno oboje, si je mislil.

Medtem, ko je pretakal prepir med babico in teto Jane v plastične posodice Tupperware, ga je babica sumnjičavo opazovala. Ta spomin ni bil ravno kaj takega, da bi ga skušal ohraniti za vsako ceno, vendar je babici ostalo tako malo spominov, da ga ni upal zavreči.

"Posodice bom spravil v kuhinjsko kredenco. Samo začasno, dokler ne pospravim," jo je prepričeval.

Stephen je stopil v kuhinjo, kjer je na mizi zagledal kup mokrih kuvert.

"Za božjo voljo, babi, spominov vendar ne moreš shranjevati na papir! Le kaj ti ne pade na pamet!" je izdavil ves iz sebe.

"Nameravala sem jih poslati Johnu. Regrutirali so ga čez lužo."

Stephen je s papirnatimi brisačami nekako pobrisal mizo in vse skupaj vrgel v smeti. Kuverte so bile tako razmočene, da sploh ni mogel razbrati, kaj je hotela poslati.

Stephen je po vsej hiši pospravil, kolikor je le mogel in nalival ostanke spominov v tuppewarske plastenke, katere je zapiral z varnostnimi zamaški. Ves čas je govoril babici, naj mu pomaga. V glavnem zato, da bi jo imel skozi na očeh. Uspelo jima je rešiti poroko tete Jane, prvi zmenek njegove babi in še očetovo izključitev iz šole zaradi pretepa. Vse spomine je zložil v kuhinjsko kredenco, babi pa je občasno odpirala vrata in zrla v v živobarvno tekočino, ki je bila varno zaprta v plastičnih posodah.

Tisti večer je Stephen spravil babico v posteljo in poklical ženo, da ji pove, da bo prespal na kavču. Babi je bla vedno zelo samostojna, vendar je tisti trenutek ni upal pustiti same. Naslednji dan pa se je nameraval dogovoriti z bolniško sestro za varstvo.

Ponoči je Stephena prebudilo ropotanje pomivalnega stroja, vstal je in v kuhinji odkril babico, ki je zaspala na stolu, glavo pa je imela naslonjeno na mizo. Kuhinjska kredenca je bila prazna. Morala bi biti polna tupperwarske plastike, vendar v njej ni bilo ničesar.

Ko je položil roko na babičino rame, se je zavedel, da ne diha. Hotel je poklicati prvo pomoč, vendar je telefon kar vtaknil v žep. Potres mu je vzel babico, še tisto malo, kar sta uspela rešiti, pa je šlo k hudiču. Sicer pa je bil sam kriv. Saj je dobro vedel, da babi ni marala spominov v plastenkah.

Babica je v roki stiskala stekleničko s parfumom, v kateri je bilo še nekaj kapljic spominov. Našla jo je prejšni večer, v njej pa je bilo tako malo spominov, da se Stephenu ni zdelo vredno, da bi jih prelil v varnejšo posodo. Spomini, v katerem je babi svojemu malemu vnučku dala ime Stephen, in ga prvič vzela v naročje. In tako v spominih kot v smrti, se je babica blaženo smehljala.

Prevedel: Žiga Leskovšek

izvirni naslov:
Caroline M. Yoachim After the Earthquake, 2012

[Gusar]

V zadnjih nekaj mesecih sem prebral kar nekaj zanimivih knjig, ampak zadnja, ki sem jo prebral pa me je res fascinirala in sicer je naslov UKRADENE SANJE avtor Juanan Hinojo.
Knjigo(oz dve, ker je knjiga v dveh delih, skupaj okoli 480 strani) res priporočam ljubiteljem košarke, še posebaj bivše jugoslovanske košarke
Avtor(sicer Španec, drugače pa bivši košarkar in trener ter zaljubljenec v jugoslovansko košarko) do potankosti razčleni fenomen jugoslovanske košarke, ki je še posebaj v osemdesetih harala po celem svetu in si pridobila simpatije celega sveta, saj se je enakovredno tolkla z velesilama ZDA in SZ.
Hinojo lepo opiše začetek tam hitro po drugi vojni, ko je nekaj entuziastov v Beogradu ustanovilo KK Crvena Zvezda, nato sledijo prvi povprečni nastopi jugoslovanske reprezentance na evropskih prvenstvih, nato prva kolajna na EP 1961 v Beogradu, potem naslov svetovnega prvaka v Ljubljani leta 1970, ter potem 20 let samih uspehov in se zaključi s totalno prevlado jugokošarke, ki v zadnjih 4 letih obstoja eks države(1989-1992) osvoji 2 naslova evropskega prvaka(1989, 1991), naslov svetovnega prvaka(1990),trikratni zaporedni naslov evropskega klubskega prvaka(splitska Jugoplastika 1989-91) in še naslov evropskega prvaka, ki ga osvoji Partizan(1992).
Podrobno opisuje tudi razplete zadnjih nekaj državnih prvenstev, ter se posveti nastopom reprezentance na velikih tekmovanjih v zadnjih 10 letih bivše države.
Zelo zanimive so tudi kratke biografije(s priloženimo statistiko njihovih tekem) največjih asov jugokošarke kot so bili naš Ivo Daneu, Radivoj Korać, Krešimir Ćosić, Zoran-Moka Slavnić, Dragan Kićanović, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić, neponovljivi Dražen Petrović, Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Aleksandar-Saša Đorđević, Saša-Predrag Danilović, Žarko Paspalj, Jure Zdovc, Arijan Komazec, Stojko Vranković, Zoran Savić, Dejan Bodiroga...
Hinojo podrobno predstavi tudi delo "očeta jugoslovanske košarke" Ace Nikolića in njegovih dveh najbolj znanih pomočnikov Ranka Žeravice in Mirka Novosela.
O jugokošarki pa v tej obsežni knjigi govorijo še neposredni udeleženci tistega časa in sicer Boža Maljković, Željko Obradović, Neven Spahija, Duško Ivanović, Bogdan-Boša Tanjević, Svetislav Pešić, Aca Petrović, Petar Skansi, Žan Tabak, Luka Pavićević, Sergio Scariolo, Ettore Messina... ter že prej omenjeni Žeravica, Rađa, Đorđević, Danilović in Dalipagić.
Skratka fenomenalna knjiga

[BuDi]

[tilitili]

tole je pa 5x boljš narisan, kot pa tist dreq od zagorja.

[Poli 78]

Pa saj ni bistveno drugače risal tukaj.

[ninel]

Parada kiča
Sicer pa zelo poceni, če koga zanima...
http://www.disneyjevaklasika.si/

[Gusar]

No ja, za otroke so te knjige že fajn, pa še poceni tako si rekel

[sigismundus]

Alex Shvartsman: Brazgotine časa


Jake Turner je z zaprtmi očmi sedel za mizo in se prepuščal pridušenim zvokom glasbe in smeha, ki so preplavljali sobo. Ljudje so proslavljali dobo vesoljskih potovanj.

Vlada je razglasila teden planetarnega praznovanja in malodane vsi so se dobro zabavali. Razen tistih nesrečnežev, ki so obtičali v službah. Konec koncev je bilo tako praznovanje le vsakih 45 let.

Turner se je prostovoljno javil, da bi delal čez praznike. Njegovi nadrejeni, ki jim je primanjkovalo ljudi, so seveda odobrili njegovo prošnjo, da prekliče bolniški dopust in se vrne na delo.

Zvonec je tiho pozvonil in ga predramil iz sanjarjenja. Prišla je nova stranka. Zdravila, ki jih je vzel malo prej, so začela popuščati in ponovno ga je prešinila pekoča bolečina.

Vrata so se odprla in vstopila je starejša ženska, ki je nosila obleko, ki je bila že vsaj desetletje iz mode.

"Gospa Grobinski. Turner, šef varnostnikov" je vstal in jo pozdravil.

Anna Grobinski se je bežno nasmehnila in mu stisnila roko.

Turner se zastrmel v žensko. "Sedite, prosim. Če sem prav razumel, je med zadnjo vesoljsko ekspedicijo prišlo do neugodnega pripetljaja? Na vašega sina so kar pozabili, kajne?"

Vesoljska ladja, ki je potovala med naseljenimi zvezdnimi sistemi, je prevažala vse od zdravil do filmov, knjig, glasbe in tračev z drugih planetov. Seveda je prevažala tudi ljudi, ki so se želeli nastaniti na tujih svetovih. In tisti, ki so potovali še dlje, so radi zkoristili priliko in za kak teden postali na novih, eksotičnih svetovih in jih raziskovali.

"Kakšen pripetljaj neki! To je bila katastrofa," je spregovorila s tresočim glasom. "Takrat, ko so se zavedli, da Julek ni na nobenem od letaliških helioporterjev, je bilo že prepozno. Kapitan vesoljske ladje ni hotel čakati..." Ženski je zamrl glas in oči so se ji napolnile s solzami.

"Zelo mi je žal. Zavedam se, da ste sina izgubili šele pred nekaj meseci. Vendar pa njemu čas teče bistveno hitreje. Njemu je minilo že več kot pol stoletja. Zdaj je starejši od vas," je pojasnil Turner in se trudil, da je govoril s čim bolj mirnim glasom.

Gospa Grobinski je prikimala in si z robčkom brisala solze.

"V zapisniku piše, da se niste hoteli izkrcati na Astor Prime in da ste ostali na krovu, dokler se ladja ni vrnila v naš sončni sistem. Vaš sin bi bil zdaj star 59 let, če je sploh še živ. Saj veste, da je čas relativen. Zakaj ste se sploh vrnili?" je zanimalo Turnerja, ki je zrl v zaslon.

"Moram izvedeti, kaj se je zgodilo z njim. Ali si lahko predstavljate, kako mu je bilo, ko je bil popolnoma sam, star pa komaj 14 let. Izvedeti moram, da je z njim vse v redu. Le kako ga je moralo biti strah. Hočem izvedeti, da si je ustvaril življenje. In da mi je oprostil." V njenih očeh so se začele spet nabirati solze.

Turner je bil ves napet, saj ga je najtežje šele čakalo. Skeleča bolečina v kosteh je postajala malodane neznosna. Vendar jo je rade volje sprejemal, saj jo je jemal kot primerno kazen za to, kar je moral storiti.

"Veste, našel sem Juleka in lahko vam zagotovim, da je imel lepo življenje," je začel Turner. "Urejena družina ga je posvojila, odrastel je in zdaj ima lastno družino. Gospa Grobinski, postali ste babica."

Starka je globoko vzdihnila, ko je slišala novico. "Kdaj se bom lahko srečala z njim," je vprašala vsa iz sebe.

"Žal vam moram povedati, da se je odločil, da se ne bo sestal z vami. Prepričan je, da bi vas zelo prizadelo, če bi ga videli, kako se je postaral. Saj ga verjetno nebi niti prepoznali."

Gospa Grobinski se je ugriznila v ustnico. "Ali imate kaj otrok, gospod Turner?" je vprašala.

Moški je prikimal.

"Potem bi morali razumeti. Lastnega otroka boste vedno prepoznali, ne glede koliko časa je minilo. Vedno. Med materjo in otrokom je trdna vez."

"Jas samo posredujem njegove želje. Pravi, da bi morali nadaljevati pot do Astor Prime in si na novo urediti življenje. Tako kot ste vedno želeli. Zelo bi ga osrečilo, če bi vedel, da ste izkoristili priliko za nov začetek," je povedal Turner.

Turner je vstal in tako starki nakazal, da je razgovora konec. Imel je še veliko dela. V času proslave je moral postoriti še ogromno stvari. Vendar pa gospa Grobinski še ni bila pripravljena odditi. Še kar naprej je sedela za mizo in in z odsotnim pogledom strmela v prazen zid.

"Ali bi morda želeli, da mu kaj sporočim? Morda bi napisali kakšno pismo? Če se boste odločili, ga pošljite kar na naš urad in zagotavljam vam, da ga bo vaš sin tudi prejel," je Turner spodbudil ženičko.

"Ne, ne bom pisala pisma. Toda... ali bi mu lahko poslali tole?" se je končno odločila starka in iz torbice vzela starinsko uro. "Veste, to je bila ura njegovega očeta. Vedno jo je nosil s seboj. Pokrovček se je že davno odlomil, vendar je Julek pravil, da mu prinaša srečo." je povedala.

"Seveda mu bom poslal uro," je uradnik zagotovil gospe Grobinski.

Ko je ženska končno odšla, je Turner vključil računalnik in si začel ogledovati slike svoje družine. Žene, svojih otrok in otrok, ki jih je posvojil, krušnih staršev in malega, triletnega polbratca, ki še vedno ni znal izgovoriti njegovega imena in ga je klical kar Jake.

Nato je odprl še predal in iz njega vzel staro, zlato uro, ki je ležala tik poleg tablet, ki jih je moral jemati zaradi raka. Ura je bila brez pokrovčka, zato je nanjo pritisnil pokrovček, ki mu ga je dala ženička in dolgo, dolgo časa strmel v uro, ki je bila končna cela.

Prevedel: Žiga Leskovšek


Alex Shvartsman: Ravages of time, 2012

[sigismundus]

Deborah Walker: Odsevi prihodnosti

Kaže, kot da se natakarici sploh ne da priti do najine mize. Pretvarja se, kot da naju sploh ne vidi, čeprav sem že večkrat skušala ujeti njen pogled. Že tričetrt ure je, odkar sva naročila palačinke, pa še vedno nič. Koliko časa pa potrebuje človek, da razbije par jajc in jih speče v vroči ponvi?

"Ženska je videti prav v redu. Kaj misliš, da so jo nadgradili?" zašepetam svojemu možu.

"Morda. Res je lepa, vendar bi težko rekel. Najnovejši modeli so zelo rafinirani. Skoraj nemogoče je ugotoviti, če je človek nadgrajen ali ne. Prav sprašujem se, zakaj tako atraktivna ženska dela v tem zakotnem lokalu, v cenenem kafiču na samem obrobju predmestja. Tukaj v Rhei.

Prejšni večer sva se prijavila v lokalni motel. V zraku je kar prekipevalo od zanesenjaškega navdušenja nad velikopoteznimi načrti za prihodnost, ki pa se seveda ne bodo nikoli uresničili. Med večerjo sem opazovala goste motela. Dobro jih poznam. Skrajno malenkostni, skorajda nesposobni, obenem pa iz njih kar vrejo v nebo segajoči plani. Saj pravzaprav niti niso tako zahtevni. V bistvu bi se radi samo izkopali iz največjih težav in naredili vtis na tiste, ki jim to ne uspeva. In jasno, radi bi se pokazali tudi tistim, ki venomer govorijo, da iz njih ne bo nič.

Resnično beden kraj za konec najine zakonske zveze.

"Pa naju natakarica sploh misli postreči?" se začnem pridušati.

"Vem, da bo prinesla palačinke. Vendar pa ne pričakuj preveč. Ne bodo ravno kaj prida," odvrne Caleb.

Nasmehnem se. Caleb ima smisel za humor in se rad šali na svoj račun. Na svoj dar. Kar naprej poka vice. Celo zdaj, ko že vnaprej ve, kaj mislim storiti.

Globoko zajamem sapo in rečem: "Hočem ločitev, Caleb." Nekaj časa čakam v upanju, da mi bo olajšal zadevo. Vendar ne črhne niti besede. Prav nič mu ne zamerim. "Veš, zelo mi je žal," še dodam.

"Tudi meni je žal. Sicer pa veš, da sva na nasprotni strani odseva, Alice. To si vedela že takrat, ko sva se poročila," odvrne Caleb in se zastrmi skozi okno.

Zagledam se v njegov odsev v oknu iz kovinskega stekla. Caleb je snovalec. Izumitelj. Oseba, ki je kot nalašč za bivanje v vesoljskih širjavah. Večkratne kopije njegovega genoma, ki jih ima v vsaki celici, ga ščitijo pred vplivi radiacije. Vendar pa ni nobenega načina, da bi lahko napovedali, kako bo genom vplival na telo in razum. Tako, da so spremembe pogosto tudi naključne. Ljudem, kot so Caleb, ki imajo v vsebi več genomov, se v možganih običajno razvijejo neobičajne sinaptične povezave. Predvidevanje prihodnosti. Spomini na prihodnost. In prav nihče od njih ne more opraviti preizkusa z ogledalom. Saj ne, da ne bi videli svojega odseva, vendar se ne prepoznajo. Caleb ni razvil niti toliko samozavedanja, kot ga ima večina otrok pri osemnajstih mesecih. To pomanjkanje dela osebnosti me je od nekdaj privlačilo. Bilo je tako nenavadno. Skoraj eksotično. Zdaj pa mi ga je samo še žal. In ko se ljubezen sprevrže v pomilovanje, je čas, da se zveza konča. Caleb pa prav gotovo ne zasluži, da bi ga pomilovala.

Zazrem se mimo Calebovega odseva v vrt. V odsev vrta v njegovem ozadju. V vesolju vrtovi ne uspevajo prav bujno. Svetloba, ki jo sončne celice zberejo in posredujejo rastlinam, ni naravna. Zemeljske rastline se bodisi posušijo in odmrejo, ali pa kar podivjajo. Vesoljski vrtovi so največkrat zaraščeni, rastline pa genetsko spremenjene. Velikanske zaplate rastlinja, recimo kovačnikov, z ogromnimi, naravnost pošastnimi cvetovi, zadušijo vse pod sabo. "Tale vrt je obup od obupa," pripomni Caleb in nadaljuje: "Vse te zmutirane rastline bi bilo treba uničiti. Za Oortovske naselbine načrtujem posebne, zenovske vrtove. Dosti kamenja, nezahtevno vzdrževanje." Caleb je vesoljski inženir in ga v času kolonizacije vesolja vsi potrebujejo.

"Zakaj hočeš ločitev, Alice?" vpraša le trenutek kasneje.

"Medtem, ko si delal na Oortovem oblaku, sem spoznala nekoga. " Vedno me je pripravil do tega, da sem se mu popolnoma zaupala.

"Kaj ne poveš!" Presenečenje v njegovem glasu je zelo prepričljivo. Sicer pa se Caleb izvrstno pretvarja. Ves čas se dela, kot da je nekdo drug. Nenehno pluje v morjih prihodnosti. Celo takrat, ko sva se prvič srečala je zagotovo vedel, da se bova dobila tukaj. Da se bova razšla. Ubogi Caleb! Saj ni čudno, da večina vidcev konča v bolnišnicah. Preobremenjeni so s tem, kar vidijo. Pravzaprav jih najbolj teži, da ne morejo spremeniti ničesar, kar vidijo pred seboj.

"No, saj ga imaš rada, kajne," vpraša.

"Ja. Preselila se bom k njemu. Caleb, zelo mi je hudo."

Natakarica končno pride k mizi in nama postreže. Dva krožnika z mastnimi palačinkami. Ko se ozre v Caleba, se ji razširijo oči. Spozna ga. Caleb je slaven. V sončnem sistemu ni dosti vidcev. Vsake toliko časa na spletu objavijo kak njegov dokumentarec. Skoraj vedno so površni in netočni. Govorijo o tem, da ni pripravljen pomagati ljudem in jim razkriti prihodnosti. Pa sploh ne gre za to. Prihodnost je nespremenljiva. Nikakršno predznanje ne more ničesar spremeniti.

"Hvala," rečem in se je poskušam znebiti. Če ga že sama ne morem imeti, prav gotovo nočem, da bi ga imela katerakoli druga.

Natakarica pa še kar vztraja ob sosednji mizi. Poravnava prtičke in jedilni pribor in se sprašuje, kako bi pritegnila njegovo pozornost. Misli si, da ji bo poznavanje prihodnosti prav gotovo prineslo kako prednost. Tako, kot sem mislila jaz, ko sem ga spoznala. Ženska hoče izkoristiti Caleba, da bi videla svojo prihodnost, v bistvu pa se sploh ne zaveda, da je edino, kar bomo mi, na tej strani zrcala, kdajkoli videli, samo njen odsev.

"Se vidiva, Caleb," rečem.

"Ne. Ne bova se več videla. Zbogom, Alice." Caleb vstane in stopi k natakarici. Reče ji nekaj, zaradi česar se ženska zasmeje.

Nato še sama zapustim kafič. In stopim v svojo prihodnost. Mojo nevidno in neznano prihodnost. Brez njega.


Prevedel: Žiga Leskovšek

Glass future, October 2012