Članki o stripu v naših časopisih

Vse v zvezi s stripi.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6356
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a tilitili »

Desperada imam, za ostalo se pa niti ne spomnim, čeprav mi je Erazem nekam znan. Hvala Budi majstore. :yes:
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Hm, kolikor je meni znano, tista zgornja tabla ni iz Erazma Predjamskega (Klub devete umetnosti). Vsaj jaz se je v mojem primerku ne spomnim, pa sem strip prebral že nič kolikokrat. Ali pa sem jo izbrisal iz spomina. :duno:
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

David Lloyd: Moč politike v stripu

Stripovski festival Tinta je obiskal legendarni David Lloyd soavtor kultnega stripa V for Vendetta.
https://www.delo.si/kultura/vizualna-um ... 37335.html

Slika
David Lloyd se je srečal z ljubitelji stripa. Foto Roman Šipić

Britanski stripar David Lloyd je s scenaristom Alanom Moorom na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začel risati kultni strip V for Vendetta. Po njem so leta 2005 posneli film, slovito masko Guya Fawkesa, ki jo je upodobil Lloyd in jo v stripu nosi anarhistični antijunak, pa so za svojo vzeli protestniki po vsem svetu skupaj s člani gibanja Anony­mous. V soboto je imel Lloyd v okviru festivala Tinta v ljubljanskem Kinu Šiška predavanje o učinkovitem kadriranju v stripu. Pred popoldanskim pogovorom pa je avtor podpisoval svoja dela.

Ko ste začeli risati strip V for Vendetta, pri nas za film preveden kot V kot vroče maščevanje, je Veliko Britanijo vodila Margaret Thatcher. Je resničnost močno vplivala na vaše delo?

Pri tem stripu zelo močno. Nastal je po naročilu za novo stripovsko revijo, kjer so želeli imeti zamaskiranega vigilanta. To je bilo edino navodilo, ki sem ga dobil. Sprva je bilo nekako dogovorjeno, da sam naredim vse, vendar sem k sodelovanju povabil stripovskega scenarista Alana Moora. Oba sva politično močno zavedna, prepričana socialista. S tem, da je Alan svoja politična stališča nadgradil še s konceptom anarhije. Tisti, ki ste prebrali ta strip, veste, da ga zanima anarhistični način upravljanja družbe. Takrat je bil v Veliki Britaniji porast radikalnega desničarstva. Kot veste, imamo združbo National Front …
»Živimo v času, ko je demokracija zelo krhka stvar. Še vedno pa je najboljši sistem, kar jih je. Res ne vem, kaj bi jo lahko zamenjalo.«
Vendar so pogosto torijci tudi precej radikalno desni …

Res je. Stranka torijcev spreminja stopnjo ekstremnega desničarstva odvisno od količine tovrstnega populizma v državi. To so vedno počeli. Ta stranka v bistvu nima načel, saj se premika s plimo.
Z V for Vendetta sva želela narediti nekaj več kot le neko pustolovsko zgodbo. Zato sva se odločila, da bo zgodba politična, in kakor se je pokazalo, je bila močno politična in precej odmevna.

Lahko je imeti rad heroja, ki se bori zoper tirane in proti krivični družbi. Vendar so v resničnem življenju običajni ljudje tisti, ki se morajo boriti.

To je res. Heroj je seveda fantazijski lik. Je tisti, ki naredi to, kar si želimo narediti mi. V je heroj, ki vse naredi, vendar na koncu vse preda v roke ljudstvu. Na koncu … No, ne bom vsega povedal, če kdo stripa še ni prebral … Na koncu se v bistvu ne ve, kako se bo izšlo. V samo spodbudi upor, saj se ljudstvo upre fašizmu, potrebovalo je le nekaj zagona.
Zgodovina je polna uporniških voditeljev, ki jih lahko imenujemo heroji.

Vaš stripovski lik V je neke vrste anarhist, ki se bori proti totalitarizmu. So vaju z Alanom Moorom kdaj javno obtožili, da sta socialista ali komunista? Ti besedi sta običajno močni žaljivki na kapitalističnem zahodu.

(smeh) Javno nikoli ne. Menim, da je bil takrat vsak ustvarjalec na stripovskem področju socialist ali vsaj simpatizer teh idej. V vsej širši umetniški družbi nisem poznal nikogar, ki to ne bi bil.
Tu je treba poudariti, da so bili ta­krat stripi obravnavani kot manjvredna umetnost, če sploh umetnost. Predvsem pa je oblast imela strip za povsem nepomemben in s tem neškodljiv, nekaj, kar je ne ogroža. Zato smo tudi imeli toliko svobode pri umetniškem izražanju. Nihče nas nikoli ni napadel. Oblast se v bistvu ni zavedala, kaj počnemo.
Če sem iskren, se tudi sami nismo zavedali pomembnosti in odmevnosti našega dela in vpliva. Mi smo le želeli izraziti svoja politična in kulturna stališča. Nismo se zavedali lastnega pomena. Ta je pa še bolj narasel, ko je bil strip znova izdan v knjigah v Združenih državah Amerike. To je bil pravi čas za tovrsten strip, ki je še vedno srhljivo aktualen.

Sta se z Moorom veliko pogovarjala o V-ju in o tem, kako naj poteka zgodba v stripu?

Ko sva oblikovala glavni lik, je Alan napisal sinopsis za vsako knjigo, ki so razdeljene na poglavja. In sva se o tem veliko pogovarjala. Potem sva delala posamezna poglavja in se sproti pogovarjala. Ker je Alan genij, je bilo z njim krasno sodelovati. Jaz sem se le trudil njegovo zgodbo oživiti.

Vaša stilizirana maska Guya Fawkesa je postala simbol upora zoper brezvest­ne, pohlepne in skorumpirane oblast­nike. Ste kaj ponosni na to?

Absolutno! (smeh)

Vas je presenetilo, ko ste videli to masko po vsem svetu?

Prvič sem jo videl na demonstracijah proti scientologiji. Nekdo mi je poslal kratek videoposnetek nekoga, ki jo je nosil. To je pa zanimivo, sem si dejal. Sčasoma jih je bilo vse več vsepovsod. Prevzelo jo je tudi gibanje Anonymus, pa gibanje Zavzemimo …, videti jo je bilo na demonstracijah ob arabski pomladi, zdaj jo vidimo v Hongkongu … Maska je na pravi strani in temu ne nasprotujem. Sprašujejo me, kaj si mislim, da jo je prevzelo gibanje Anonymus, ali sem morebiti proti. Vsi ti ljudje počnejo to, kar mislijo, da je najbolje. Nihče je ne uporablja za zlobne namene. Imajo različne motive, različne načine delovanja, s katerimi se lahko strinjate ali pa ne, vendar je maska na pravih krajih na pravi strani in to je pomembno.

Kako pa gledate na avtorske pravice glede te vaše maske? Ste obogateli?

(smeh) Dobim neki odstotek od uradne prodaje. Sicer pa je veliko ilegalnih kopij naokoli …

To je verjetno eden največjih komplimentov, kar ste jih lahko dobili, mar ne?

Res je tako.

Ustvarjali ste tako v Veliki Britaniji kot Združenih državah Amerike. Obe državi imata zdaj na oblasti skorajda tipična stripovska zlobneža. Kakšen komentar?

To je precej zaskrbljujoče. Boris Johnson je neke vrste »mali jaz« Donalda Trumpa. Uporablja enako taktiko. Vse skupaj bi bilo zelo smešno, če ne bi bilo tako srhljivo žalostno, že kar tragično.

Res nista več smešna.

Seveda ne. Trump je nedavno umaknil ameriške vojaške sile iz Sirije in prepustil Kurde, da jih bo masakrirala turška vojska. On je popoln idiot, ki po svetu dela tragedije. Podobno neznosno je v Angliji. Jaz sem vsekakor za to, da ostanemo del Evropske unije. Prepričan sem, da je projekt združene Evrope dober in zelo pomemben.
Saj veste celotno zgodbo. Referendum o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije je bil narejen zato, da bi rešil težave konservativne stranke. To je bil edini razlog zanj. Nihče ni verjel, da bo uspel, še posebno ne Cameron, takratni konservativni predsednik britanske vlade.

Še nekaj o vašem novem stripovskem projektu. Kaj je Aces Weekly?

To je zame zelo pomembno in edino, kar zdaj delam. Gre za spletno stripovsko revijo, ki izhaja ob ponedeljkih. Ker živimo v 21. stoletju, zlahka uporabimo najboljše mogoče načine razmnoževanja in distribucije, kar jih je izumil človek. To sta računalnik in internet. Zakaj torej zapravljamo toliko denarja, da posekamo drevesa, naredimo papir, tiskamo stripe, jih razvažamo po svetu, da končajo v trgovinah, na policah … To res nima smisla.
Da se razumemo, nisem proti klasičnemu stripu, kajti ravno med ljubitelji stripa je zelo pomembna dejavnost zbirateljstvo. Vendar če lahko dam strip na ekran in ga preprosto razpošljem po svetu, zakaj ne bi tega počel. To želim delati in tako delamo že nekaj časa. Sicer imam za zdaj še vedno izgubo, vendar sem temu zelo predan. Res je težko, vendar je nesmiselno, da tega ne bi počeli. To je tudi še najbolj ekološko obnašanje v našem poslu, kar je dobro za vse.
David Lloyd je sodeloval tudi pri preporodu ameriškega stripa.
Je avtor kultnega stripa V for Vendetta.
Narisal je slovito masko, ki so jo za svojo vzeli uporniki po vsem svetu.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Ciril Gale - Muster bi bil v Ameriki enako pomemben kot Disney
Njegova nova knjiga Strip: zapiski o deveti umetnosti obravnava ključne dogodke v zgodovini slovenskega stripa.

Zdenko Matoz, Delo

https://www.delo.si/kultura/knjiga/ciri ... 3TrTjgZq1g

Ciril Gale, novinar, magister politologije, avtor animiranih filmov, stripovski scenarist, avtor prve slovenske in jugoslovanske teoretične knjige o stripu in predsed­nik kulturnega društva Klub devete umetnosti, je pred kratkim izdal knjigo Strip: zapiski­ o deveti umetnosti, posvečeno teoriji stripa.

Skromen nabor strokovne literature o stripu v slovenščini se je ­povečal še za eno delo. Njegov avtor Ciril Gale, nekdanji novinar Dela, je dejal, da v njem ponuja splošne informacije o slovenskem stripu. »Rad bi ozavestil ljudi, da strip ni le pogrošno čtivo, temveč lahko prinaša tudi globlja umet­niška sporočila. Treba je priznati, da se je skozi desetletja odnos do stripa spremenil, saj je v precejšnji meri postal priznana umetnost, tako po vsebinski kot likovni ­plati.«

Poleg tega, da je bil aktiven pri pisanju scenarijev za stripe, ga je pritegnila teoretična plat stripa, ne nazadnje je leta 1975 diplomiral na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo z nalogo Zabavna periodika – strip. V sedemdesetih letih je bil strip izred­no priljubljen. »Srečevali smo se ljubitelji tovrstne literature, tisti nekoliko starejši, ne osnovnošolci, ki so bili in so verjetno še danes najbolj množični bralci stripov. Takrat so v javnosti odprli vprašanje, ali je strip umetnost. Tako smo že v sedemdesetih ustanovili društvo Klub devete umetnosti, ki še vedno deluje. Avtor pojma deveta umetnost je hrvaški teoretik in poznavalec filma in stripa Ranko Munitić. Leta 1974 je uredil posebno številko literarne revije Kultura v Beogradu z naslovom Strip – deveta umetnost?. »V tem obdobju so le redki pisali pozitivno o stripu,« je povedal Gale.

»Pri nas ločujemo slikanice in strip, čeprav je to identičen umetniški pristop.«

Razlog, da imamo tako malo teoretičnih del o stripu, je poudaril Gale, je v tem, da je strip še vedno precej obroben medij. Naklade so nizke, je pa res, da so zdaj na voljo v vsaki knjižnici in knjigarni, kar priča o napredku in njegovi širši sprejemljivosti. »Prvo stripovsko revijo Zvitorepec v slovenščini smo dobili šele leta 1965, ko sem bil star dvajset let. Tako so ljubitelji stripa prej prebirali stripe v srbščini in hrvaščini, kar je bilo takrat normalno, saj smo te jezike v Sloveniji dobro obvladali. Ker sem dobival stripe tudi iz Italije, sam bil zelo motiviran in sem se nekoliko priučil tudi italijanščine. (Smeh.)«

Zahodna dekadenca

Za osrednjo figuro slovenskega stripa velja Miki Muster. »On je bil res pravi mojster, ki je vsebinsko in risarsko močno izstopal. Če bi živel v Združenih državah Amerike, bi bil enako pomemben kot Disney. Nekaj časa je bil edini, vendar je treba opozoriti, da se naše pojmovanje stripa razlikuje od ­siceršnjega. Pri nas ločujemo slikanice in strip, čeprav je to identičen umet­niški pristop. V bistvu so ­bili številni prvi stripi tako zasnovani, da so pod sličicami imeli zgodbo. Po Verbinčevi definiciji stripa je to 'zgodba v slikah, v katerih ali pod katerimi je besedilo',« je pojasnil Gale.

Socializem je bil v zgodnjih povojnih letih alergičen na vse, kar naj bi predstavljalo zahodno dekadenco. Strip je bil visoko na tem seznamu, poleg glasbe in filmov, seveda. Gale je prepričan, da je oblast potrebovala grešnega kozla, zato so takrat napadli strip in Mustra osebno ter mu celo prepovedali objavljati stripe.

Knjiga Strip: zapiski o deveti umetnosti v 27 poglavjih obravnava ključne dogodke v zgodovini slovenskega stripa. Posebne pozornosti sta deležna Miki Muster in Zoran Smiljanić, erotika in pornografija v stripu ter neverjeten uspeh stripov o partizanih. Seveda ne gre brez posebnega poglavja o fenomenu Alana Forda v hrvaš­kem prevodu Nenada Brixyja. Še posebej zanimiva je zgodba, kako je veliki slovenski (slovanski) ep Pod svobodnim soncem postal tudi strip.

Ciril Gale je avtor prve slovenske in jugoslovanske teoretične knjige o stripu.
Stripu je zapisan vse življenje.
Je predsednik kulturnega društva Klub devete umetnosti.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Intervju z Damijanom Stepančičem

Interpret časa

20. 4. 2020

Damijan Stepančič je Ljubljančan zamejskih korenin (očetova družina je iz Sovodenj na Videmskem), ki živi in ustvarja na Krasu. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer tudi poučuje. Za svoje delo je prejel praktično vse pomembne nagrade, letos pa je bil nominiran za Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo. Prav te dni je pri založbi Družina izšel njegov najnovejši strip o škofu Frideriku Ireneju Baragu z naslovom Baraga, črna suknja med Indijanci.

Vaša knjiga o škofu Frideriku Baragu je izšla pri založbi Družina. Lahko kaj več poveste o tem stripu, kako je prišlo do ideje, kako je nastajal …

Ko sem pred leti ilustriral Prešernovo Zdravljico in sem iskal idejo, kako bi jo upodobil, sem vanjo vključil izjemne slovenske osebnosti: Kosovela, Rudolfa Maistra, Edvarda Rusjana, Hallersteina, Trubarja ... In med njimi je bil tudi Baraga, ki se mi je zdel fascinanten, ker je živel med Indijanci. No, potem je njegova življenjska zgodba vedno bolj silila v ospredje in sem jo začel bolj sistematično raziskovati. Povod za strip o njem pa je bilo to, da je imel na sliki kot mlad župnik čisto deški videz običajnega Evropejca.

Potem pa sem videl fotografijo, ko je v Ameriki postal škof in je videti kot pravi Indijanec. To me je popolnoma prevzelo in moj strip temelji na preprostem vprašanju, kdo je bil komu tujec oz. kdo je na koga vplival. Skozi korespondenco in dnevniške zapiske se vidi, da je bil zelo blag, izjemno senzibilen in odprt, in to me je navdušilo. Na ta način sem želel zapeljati tudi svojo zgodbo, ki je praktično v celoti izmišljena. Seveda so v njej tudi biografski elementi, Baraga je bil zelo navezan na svojo sestro, z njo si je veliko dopisoval, prišla ga je celo obiskat ...

Kaj pa njegov odnos do svojih »varovancev«?

Vemo, da se je zelo postavil v bran Indijancem proti belcem, ki so jih izkoriščali. Strip se npr. konča s pogrebom njegovega prevajalca, ki je bil še fantič. Pogreb je najprej evropski, civilizacijski, potem pa je Baraga dovolil, da ga pokopljejo še po indijanskih običajih. Ta gesta pove veliko o njem, v bistvu se mi zdi Baraga sodoben človek, z občutkom za drugega, za drugačnost. Na začetku jih še imenuje divjake, potem pa vedno manj in jim pravi Indijani.

V stripu poskušam prikazati, kako se skupaj z njimi razvija in raste. Hkrati skušam tudi pokazati, da je bil navaden človek in da je bil včasih tudi v dvomih, a da na koncu prideta do izraza njegova človečnost, vera in vztrajnost. Upam, da mi je uspelo izraziti njegovo kompleksnost. Ameriški Indijanci so nanj še vedno zelo navezani in bi radi dosegli njegovo beatifikacijo.

V nekaterih knjigah, ki ste jih ilustrirali, najdemo veliko oseb iz slovenske zgodovine: Prešernova Zdravljica, Maister. Zakaj se vam zdi to pomembno, ko tako pogosto slišimo, kako je treba pustiti preteklost in gledati naprej?

Zdravljico na primer sem si sprva zamislil drugače, pa ni dobro delovalo; namreč kot napitnico, da se ljudje zberejo ob trgatvi, se skupaj veselijo, nazdravljajo ... Vendar ni dobila občutka, ki ga himna mora imeti – neko nacionalno samozavest, kjer pokažeš, da nekaj si, da nisi samo neko čudaško pleme, ampak da imaš kaj pokazati tudi v svetovnem merilu. Ni se nam treba ničesar sramovati, imamo Hermana Potočnika, recimo, ki se je v svetovnem merilu prvi ukvarjal z vprašanji vožnje po vesolju. Potem so vsi od njega kopirali, to je na primer stvar, ki jo je treba nujno povedati.

Zakaj se vam zdi to pomembno? Mar ni tudi na evropski ravni tako, da se posamezne identitete vse bolj potiska v ozadje, domoljubje hitro osumi nacionalizma, išče zgolj skupne točke?

Vidim, kako se otroci pri zgodovini učijo, koliko je ameriških držav, pa o državljanskih vojnah v Patagoniji, noben pa ne pozna Plečnika, ki je delal v Pragi in na Dunaju. Saj meni ni do tega, da bi se učili samo o tem, kaj smo naredili v Sloveniji, a gre za neko zdravo samozavest, ne da bi to izkoriščali za gojenje nacionalizma. Tudi če pogledamo po Evropi, Francozi nimajo slabega občutka, ko govorijo o Moličru, ali Nemci o Goetheju, pa niso zato nič nacionalistični. Bolj se mi zdi, da je to neka lažna skromnost, ki sem je nekoliko sit. Če je nas dva milijona, njih pa šestdeset, to nič ne pomeni, morda zgolj to, da imajo več davkoplačevalcev.

Ali spremljate sodobno stripovsko produkcijo, sledite ilustratorskim trendom? Kako ocenjujete naš pregovorno visoko kakovosten ilustratorski prostor?


Skušam slediti trendom, kaj se prevaja, kaj izdaja, tudi stripe iz bolj evropskega prostora preberem in pogledam, da približno vem, kaj se dogaja. V ilustraciji in stripu gre skoraj za tip zvezdništva avtorjev, ki ga veliki knjižni sejmi, založniki, knjigotržci podpirajo. Zato govorimo o trendih. Pri nas tega trendovstva ni, se mi bolj zdi, da smo zasidrani bolj v tradiciji.

Zakaj?

Pri nas se stereotipno razmišlja, da je to precej minoren poklic, da ilustrator dela za otroke in je vse življenje otročji ali poskuša biti ves čas otročji. Čista neumnost. Tudi ilustrator, ki dela za otroke, odrašča, se razvija, dozoreva, čeprav še vedno dela za otroke. Zdi se mi, da se pri nas poskuša ilustratorje, pa tudi umetnike širše pustiti ob strani, češ to so čudaki, ki nekaj sicer brkljajo, a iz njih tako ali tako nikdar nič ne bo … Sam poskušam za ilustriranje izbirati besedila, ki so kompleksna, težka, in tukaj najdem izziv. Le na tak način lahko ustvarjalno napredujem, obstanem.

Po drugi strani je to tipičen ceh, ki se je popolnoma feminiziral, podobno kot v šolah, in to ni dobro. Manjkajo potem vsebine, ki so bliže fantom. Tukaj zeva neka praznina. Pogrešam pa tudi resnično samostojne avtorje, ki sami sebe izoblikujejo, niti ne toliko v risarskem smislu, ampak da imajo neko osebno držo. Da so ozaveščeni, da niso zgolj obrtniki. Pomemben je oseben angažma, kajti če sebe ne jemljem resno, kako me bo bralec! S tega gledišča bi rekel, da je večina stvari žal polovičarskih in nezanimivih.

Mislite pri tem tudi na družbeni angažma? V zadnjih letih se striparji in ilustratorji tudi na Zahodu soočajo z velikimi pritiski in cenzuro. Sami to problematiko kaj spremljate? Ste kdaj doživeli kakršenkoli pritisk?


Seveda, tudi družbeni angažma. Sam s pritiski nisem imel nikoli težav. Po pravici povedano sem se pri Baragi nekoliko bal, da določene zadeve ne bodo šle skozi, ker ni tako zelo »pravoveren«. Že ideja, da je na koncu podoben Indijancu, bi lahko bila za nekoga sporna. Zanimivo je, da se nihče od urednikov ni v nič vtikal, imel sem maksimalno podporo. Nimam nobenih slabih izkušenj. Je pa res, da je strip najbolj vitalna zadeva v teh izraznih medijih. Ne vem, ali zato, ker so zraven mladi avtorji ali mladi uredniki in urednice …

Pred tridesetimi leti, ko smo brali stripe, so bili ti vedno na ravni neke zabave, humorja, neke fikcije. Zame je bilo pravo odkritje, ko sem opazil, da lahko strip govori o zelo aktualnih in resnih zadevah in pri tem ne izgubi potenciala, ne zgubi naboja, nič ne zbanalizira. To je bil zame znak, da je strip zrel medij in da z njim lahko govoriš o vsem, o tesnobi, o depresiji, o holokavstu, mogoče celo o koronavirusu …O vsem, kar nas zadeva. Da lahko strip govori o takih temah, se mi zdi fascinantno.

Kakšno se vam zdi stanje duha in svoboda izražanja v našem prostoru?


Zdi se mi, da je zdrava mera neke kritičnosti zaželena, ne podpiram pa kritikastrstva ali zafrkavanj in provokacij. Tega je veliko, naši, vaši, rdeči, črni, beli, tega je v stripih precej, a to po mojem govori bolj o neki ozkosti avtorjev kot kaj drugega. Vedno sem mislil, da ustvarjalec ne sme biti ideološko preveč uniformiran in se temu udinjati.

Kaj odlikuje dobrega ilustratorja, dobro ilustracijo?

Sam pri drugih cenim to, da so pogumni; da si, tudi če zapadeš v neke vzorce, znotraj tega nekako konsistenten in prepričljiv. Kakršen koli svet kreiraš, važno je, da si tam, da si prepričljiv, da stvar stoji. To govorim tudi svojim študentom. Pogrešam ustvarjalno samozavest, prepričljivost in prepričanost. To se mi zdi odlika dobrega dela. Da izžareva domišljenost in samozavest. V resnici je to težko vprašanje in bo vsak nanj drugače odgovoril. Menim pa, da mora biti avtor odgovoren in gledati širše, kakšen je njegov nazor, kaj želi s knjigo narediti v širšem smislu.

Pri Baragi ali pri Maistru sem imel občutek, kot da sem jima sam sebe na neki način posodil, da sem bil medij in da snov govori skozi mene. Je pa tako, da vsaka snov, naj bo to poezija, drama ali roman, od ilustratorja terja nek odnos. Ilustrator mora biti v prvi vrsti dober bralec, šele potem dober risar. Treba je veliko brati, tudi tisto, česar nikdar ne boš ilustriral.

Po izobrazbi ste akademski slikar. Kako pomembno je to znanje?

To je seveda pogoj, obrtniško znanje mora biti, ker ti ravno to da orožje, da lahko razvijaš svojo likovno govorico. Če je temelj prhek, se bo vse skupaj zrušilo. Veščina je izjemno pomembna.

Vaš opus je presenetljiv tako po obsegu kot po vsebini. Lotili ste se že domala vsega: poezije, romanov, strokovne literature, kratkih zgodb, otroških slikanic, kolumn, biografij … Kako se spoprimete z izzivom? Imate kak enovit sistem?

To, da se lotevam zelo različnih zvrsti, od poezije in epov do romanov, otroških slikanic idr., mi omogoča, da ne padem v ustvarjalno okostenelost. Je pa pri vsaki knjigi na začetku prazen papir, kjer lahko nastane kar koli ali ne nastane nič. Hitro menjavanje slogov me sili, da se hitro odzivam, da si v glavi hitro sestavim sliko, kakšna bi lahko bila podoba, in jo potem tudi naredim. Večinoma delam po več stvari hkrati in preskakujem.

Nekatere stvari seveda zahtevajo več predpriprav kot druge, recimo pri Baragi je bilo tega dela ogromno. Šel sem v verski muzej in bral knjige, pregledoval gradivo. Od zasnove scenarija do končne izvedbe je bilo približno dve leti. Druge zadeve pa so bolj odvisne od trenutnega navdiha, tako da so pristopi zelo različni, kar mi je zelo všeč. Preden začnem delati, si zamislim, kako bo ta knjiga, ki še ni narejena, videti na knjižni polici in kako bi bralca nagovorila, da bi jo vzel v roke. Potem sledim ideji ne glede na omejitve glede obsega, ampak po občutku, da bo knjiga delovala organsko, kot celota.

Kako pa izbirate krog sodelavcev, tudi po »nazorski« plati: po eni strani sodelujete z izrazito katoliškimi krogi, na drugi strani denimo z Andrejem Rozmanom Rozo, ki je do katolištva ne le kritičen, ampak tudi odkrito odklonilen. Ali se morda vidite kot povezovalca na videz nepovezljivih ljudi?

Vedno sem skušal ohranjati neko stališče marginalca. Nisem povezovalen, nimam nekih mesijanskih lastnosti. Rad pa debatiram z vsemi in vsi so mi vredni, tudi v svojih smešnih izjavah. Kdo bi temu lahko rekel tudi nenačelnost ali mlačnost, ampak zdi se mi v redu, da imam možnost, da poznam širok krog ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam in z njimi delam. Mislim, da je ravno to škoda, ker se ljudje kdaj preveč zaprejo samo v eno, gledajo samo skozi eno optiko; sam nikdar nisem skušal delovati na ta način. Zato pravzaprav tudi jemljem z vseh strani sugestije, ideje, vzgibe.

Pred stoletnico koroškega plebiscita je založba Miš objavila knjigo o generalu Maistru z vašimi ilustracijami – kako je strip nastal in kaj se vam je zdelo pri njem posebej pomembno?

Spoznal sem dr. Mihaela Glavana, ki je opisal Maistrovo življenje za album ob stoletnici konca prve vojne. In sem ga nagovoril, naj napiše še scenarij za strip. Dejansko je naredil zgodbo s kronološkim razvojem, ki stoji. Potem sva skupaj raziskovala, šla v Maribor in Kamnik … Zelo veliko mi je bilo do tega, da interpretiram duh časa, v katerem je Maister živel. Imamo precej fotografij, poznamo lokacije, kjer je živel in delal, o njem je veliko dokumentarnega in časopisnega gradiva, on je tiskal povelja, ki so bila potem polepljena po Mariboru, itn. Zdelo se mi je pomembno, da vse to gradivo nekako dobi domovinsko pravico tudi v stripu, da bi lahko čim bolj verno podoživeli okoliščine tiste dobe.

Nam lahko poveste nekaj besed o simboliki vrana in sokola proti koncu stripa Naš Maister?

Maister v enem od svojih govorov svoje vojake imenuje sokoli. Ko sem opazil, da je scenarij bolj kronološko razlagalen in didaktičen, ne pa toliko epski, sem iskal podobe, situacije, simbole, ki bi mi omogočale, da bi cela zgodba dobila tudi epski naboj. Tako sem uporabil metaforo vrane in sokola. Zato se strip tudi začne s tem, da otroci lovijo vrano, pa jim uide. Potem so še druge vzporednice. Maister dobi odlikovanje dvoglavega belega orla Aleksandra Karađorđevića.

Vsi ti simboli žrtve in plenilca so mi pomagali razširiti epski prostor. Da niso to zgolj neki generali, ampak da so tudi veličastni generali. In da je bilo njihovo dejanje veličastno on je imelo velike posledice. Pomembno se mi je zdelo, da dam generalu Maistru to prvinsko moč. Zato sem kar nekaj prostora namenil konfliktu med jugoslovansko oz. slovensko vojsko in Avstrijci.

Strip je s tem pridobil dramatičnost …

Ja, po eni strani je bolj akcijski in dramatičen, tudi bolj vojaški, po drugi strani pa prikaže Maistra kot osebo, človeka. Maister ves čas sestavlja majoliko iz črepinj, ki jo na koncu zlepi v celoto. Metafora Maistra, ki nenehno sestavlja drobce življenja, ki se mu na koncu izide kot celota. To so majhni ilustratorski prijemi, s katerimi poskusiš vzdušje napraviti svečano, usodno … in tako ves izdelek dvigniti na višjo raven.

Komu je v osnovi namenjen?

Mislim, da vsem. Prvo predstavitev smo imeli v Mariboru, v univerzitetni knjižnici, in všeč mi je bilo, da je bilo v Mariboru, ker dejansko Maister bistveno bolj živi tam kot v Ljubljani. Neverjetno, kako veliko ljudi je bilo, tudi iz raznih društev Rudolfa Maistra in so bili zelo veseli te knjige. Seveda je namenjen tudi mladi generaciji …

Letos ste bili nominirani za Andersenovo nagrado. Kaj vam to pomeni in kaj nagrada dejansko prinese avtorju?

Na splošno v našem prostoru nimam občutka, da nagrade kaj posebnega prinesejo, morda kakšno točko pri habilitaciji. Kdaj dobim povabilo v tujino in to jemljem za hobi, všeč mi je, da lahko vidim, kaj delajo zunaj. Nekateri ljudje so pripravljeni veliko narediti za te nagrade in se angažirati, sam moram reči, da ne prav zelo, zanimajo me druge stvari. Je pa Andersenova nagrada oskar med nagradami, edina res velika nagrada za ilustratorje. Seveda so tu še posamezne nagrade sejmov in festivalov, ampak so bolj priložnostne narave. Andersenova pa je dejansko izbrana in ima resnično težo.

Torej vas vseeno ne bi pustila ravnodušnega?

Gotovo ne, za tisto leto bi se počutil, kot da sem naredil resnično nekaj pomembnega.

Jasmina Rihar

Intervju je bil objavljen v prilogi Družine Slovenski čas.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

165. številka beograjske Kulture je posvečena stripu

Kultura, revija za teorijo in sociologijo kulture in kulturne politike, je osrednja srbska revija za kulturo.
Leta 1970 je v bil njej ponatisnjen obsežen članek Franceta Zupana iz Problemov,
Masovna kultura strip, ki je temeljno teoretsko delo s področja stripa pri nas.
Petdeset let kasneje lahko v Kulturi spet beremo o slovenskem stripu.

http://casopiskultura.rs/Magazine/ShowP ... =175%C2%A0

Tekste lahko berete v petih svetovnih jezikih: srbskem, angleškem, ruskem, kitajskem in slovenskem.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Miljenko Jergović
Francisco Ibáñez, čovjek koji je znao izabrati između bankarstva i stripa

Osim što je bio moj prvi najdraži strip ‘Ulica luckastih br. 13‘ u odrasla će mi vremena služiti kao uzor za autofikcionalne knjige.

https://www.jutarnji.hr/kultura/art/fra ... fLeTdpqQA4

Francisco Ibáñez Talavera, rođen u sam osvit građanskog rata u Barceloni, od majke Andalužanke i oca sitnog računovođe, rodom iz Alicantea, bio je predodređen da u nejunačko i sumorno doba klerofašističke diktature caudilla Franca, Falange i Katoličke crkve, poživi neki običan život u kojem se neće previše raspravljati o pitanjima slobode. Prihvaćajući očeve talente kao svoje vlastite Francisco studira ekonomiju, specijalizira se za računovodstvene i bankarske poslove, pa kao perspektivan mladić, povjerljiva nastupa, u urednom odijelu, savjetuje klijente oko ulagačkih rizika.

Na žalost, nikada Francisco Ibáñez Talavera neće postati toliko slavan da saznajemo i takve pojedinosti o njegovu privatnom životu, ali vrlo je vjerojatno otac bio ponosan na sina, sve do onoga dana kada je krajem pedesetih, u najgora vremena diktature, dok je Franco, koristeći opću antikomunističku paranoju, zadobivao visoko pokroviteljstvo Sjedinjenih Američkih Država i zapadnog svijeta, koji najednom nije više bio ni najmanje gadljiv pred činjenicom da ga je Hitler doveo na vlast i da su se njegove ideološke i političke prakse jedva razlikovale od Hitlerovih, Francisco prelomio u životu i odlučio da se ostavi ekonomije i bankarstva i okrene se stripu.

Njegov slučaj bio je, zapravo, tipičan za jednu određenu sortu dobrih i poslušnih sinova, koji žive dva života i izgrađuju dvije biografije, jednu po roditeljskim željama, a drugu po vlastitim afinitetima, sve dok ih okolnosti ne natjeraju na konačni izbor. Većina se pritom prikloni očevima i materama, pogotovo u ovakvim zlosretnim zemljama, i onda odžive svoje polovične i žalosne egzistencije tako što se natjeraju da zaborave što su zapravo željeli biti, dok se rijetki odluče za tu ludost na koju se odvažio naš Francisco.

Njegova fascinacija stripom zapravo je karakteristična za cijelu generaciju, ili za probrane njezine izdanke: jedva stariji od Francisca su Umberto Eco i Bora Ćosić, koji će, jedan u Italiji, drugi u Kraljevini Jugoslaviji, poći od iste fascinacije novinskim stripovima, sačinjenim od četiri-pet sličica, ili od jedne “šlajfne”, koji izlaze u najvećim novinama u državi, na koju će se zatim nadovezati specijalizirani dječji novinski magazini s Waltom Disneyom i međuratnim američkim sindikalnim stripom. Eco i Ćosić nisu se kasnije dali u crtače, ali njihove se putanje u suštini ne razlikuju od one kojom je išao Francisco Ibáñez Talavera.

Pritom, u sve tri je zemlje strip tada bio pedagoški i ideološki nepoželjan, a Miki Maus i Disneyjevi junaci predstavljali su sve ono što Franco, Mussolini i Milan Stojadinović nisu željeli biti. Strip je, na neki način, bio prva crta opozicije, i to će, na transformiran način, ostati sve do moje generacije, koja odrasta krajem sedamdesetih i početkom osamdesetih, kada se još uvijek vjerovalo da crtane sličice ubijaju maštu u djeteta i odvlače ga od knjige. Biva, zašto bi bilo nacrtano ono što može biti samo napisano?

Strip “Ulica luckastih br. 13” nije bio jedan od stalnih, zadanih jednostraničnih stripova u Politikinom zabavniku (to su u sedamdesetima bili: Popaj, Dikan i stari Slaveni, Hogar Strašni, Paja Patak, Miki Maus…), nego je izlazio povremeno.

Katkad u nekoliko brojeva zaredom, pa jednom mjesečno, pa ga ne bi bilo po pola godine, da bi se onda vratio. “Ulica luckastih br. 13” rjeđe bi se pojavila i u nekim drugim strip izdanjima u Srbiji, dok je u Hrvatskoj, koliko se sjećam, nitko nije objavljivao. Za razliku od većine, ili svih drugih stripova, američkih, francuskih, talijanskih ili domaćih, “Ulica luckastih br. 13” kao da nije imala autora. Osim što je tu bio njegov potpis, uvijek je u desnom donjem dijelu slike pisalo je Fibáñez, o tome odakle je stigao ovaj strip, tko ga piše, a tko crta, nije se ništa znalo, niti je to, čini se, ikoga previše i zanimalo.

Strip može biti u nizu od nekoliko sličica, u tabli od nekoliko nizova sličica, koja sama po sebi predstavlja jednu novinsku stranicu, ili u neograničenom broju tabli. “Ulica luckastih br. 13” nije, međutim, ništa od toga. Striktno gledano, to je strip u jednoj jedinoj sličici - što bi samo po sebi bilo negacija samog medija, jer kao što je film umjetnost pokretnih slika, tako je strip umjetnost nepokretnih slika; jedna slika iz filma nije film, nego je fotografija, dok je jedna strip sličica crtež ili, eventualno, karikatura. “Ulica luckastih br. 13” prikaz je bokocrta uvijek iste trokatnice s potkrovljem i liftom, u kojoj živi dvadesetak ljudi, i pločnika pred kućom, nasred kojeg jedan je uvijek otvoreni šaht. U šahtu živi čudovište, koje nikad nismo vidjeli.

Francisco Ibáñez crta strip, koji i jest i nije strip. Pred nama je desetak-petnaest sličica, koje, međutim, ne predstavljaju dramaturški razvoj situacije, niti različite odsječke vremena, nego su to, naprosto, različiti prostori u jednoj kući. U tim prostorima se neprestano nešto zbiva, živi se neki vrlo intenzivan društveni, privatni, obiteljski život, odvijaju se neke urbane tragikomedije, ali svaka ostaje na razini zamrznute situacije.

Protivno stripovskom žanru, mi ne znamo što se dogodilo ni prije, a ni poslije te jedne sličice. Dinamika, koja, međutim, u “Ulici luckastih br. 13” zacijelo postoji, i koja ovu neobičnu sliku doista čini stripom, tiče se, s jedne strane, života zgrade, tiče se slike sastavljene iz više dijelova, koja tek svojom cjelinom biva ono što jest, a s druge strane ta se dinamika tiče činjenice da čitatelj od ranije poznaje sve te likove, da živi, makar i neredovito, sve njihove živote.

Da me je netko, kad mi je bilo dvanaest, upitao koji mi je najdraži strip, rekao bih “Ulica luckastih br. 13”. Ali i da mi je isto pitanje postavljeno u neka kasnija vremena, kada je strip postao odabrani element moje samosvijesti, i kada sam već razmišljao u sličicama i živio u stripovima, onako kako sam živio i u knjigama, ili, kako bi se onim jezikom reklo - u pisanim i u crtanim romanima - opet bih se u nabrajanju sjetio “Ulice luckastih br. 13”.

A mnogo, mnogo kasnije, kada sam pokušavao konstruirati dramaturške i žanrovske okvire svojih autofikcijskih, porodičnih i pseudoporodičnih romana, naročito knjiga “Rod”, “Selidba” i “Sarajevo, plan grada”, na umu mi je, kao neki temeljni i sigurni nacrt, bila “Ulica luckastih br. 13”. Nisam takvu knjigu napisao, ali taj mi je navodno nepretenciozni i bezazleni strip bio neki siguran temelj na koji sam se pri izgradnji mogao pozivati i na koji sam se, zateknem li se bespomoćan i sam pred praznim prostorom, lišenim svake gravitacije, mogao vratiti.

Moje muke nisu, međutim, sličile mukama Francisca Ibáñeza, koji je pred samog sebe stavio nemoguć zadatak: crtati društveni strip, neku vrstu kronike vlastitoga unutrašnjeg i vanjskog svijeta, kronike grada, u kojem će izbjeći zamke cenzure, one falangističke i one crkvene. On nikada nije bio underground umjetnik, nije bio gerilac, čak je prilično nejasno i to kakvi su tih godina bili njegovi politički afiniteti, a pritom je, nakon napuštanja bankovnog posla, još i živio od svojih stripova, zadržavajući ih unutar novinskog mainstreama. Jest, bavio se on politikom: ono čudovište iz šahta bilo je nevidljivo i mračno čudovište vlasti.

Francisco Ibáñez Talavera čuveniji je, međutim, po drugome svom strip serijalu. Karikaturalna i groteskna priča o dvojici detektiva Mortadelu i Filemonu jedan je od znamenitijih europskih strip-serijala, koji izlazi još od 1958, ali meni nikada nije bio ni drag ni važan. Čak ni u dijelovima u kojima je, nakon Francove smrti i demokratizacije Španjolske, postao vrlo političan i kritičar prema kojekakvim desnim rugobama od Ronalda Reagana do postfalangista Joséa Maríje Aznara.

Jedino što sam se, kada su 2003. Mortadelo i Filemon postali junaci filmske komedije, ponadao da će film biti toliko dobar da potakne izdanja Ibáñezovih stripova u Hrvatskoj, pa da netko objavi “Ulicu luckastih br. 13”. Nada je, međutim, bila uzaludna…

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Slika
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Ni sicer časopis...

Slika
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Koča strica Toma: Literarni junaki v stripu
Ingrid Mager
https://www.dnevnik.si/1042941814

Pri KD Klub devete umetnosti so v seriji Klasiki literature v stripu izdali priredbo romana Koča strica Toma ameriške pisateljice Harriet Beecher Stowe. Scenarij je napisal Ciril Gale.

Roman Koča strica Toma iz leta 1850 avtorice Harriet Beecher Stowe, ki opozori na problematiko suženjstva v 19. stoletju v ZDA, se je zapisal med literarne klasike. Stripovska verzija te zgodbe pa je v nekdanjem jugoslovanskem prostoru zaživela leta 1984, ko je izšla pri hrvaški stripovski založbi Stvarnost v zbirki Klasiki v stripu, kjer so denimo izšle tudi priredbe literarnih uspešnic Robin Hood, Yankee na dvoru kralja Arthurja, V 80 dneh okoli sveta in Otok zakladov.

Iz hrvaščine v slovenščino

Ideja za priredbo Koče strica Toma se je pravzaprav porodila Slovencu, Cirilu Galetu, sicer tudi novinarju, ki je napisal scenarij za strip, takrat v hrvaščini, ilustracije pa je prispeval priznani srbski stripar Nikola Mitrović - Kokan. Po Galetovem prevodu je pozneje nastala tudi slovenska verzija stripa, ki so ga najprej objavljali v Primorskem dnevniku, po zaslugi KD Klub devete umetnosti pa je zdaj zaživel še kot knjiga – v formatu A4, črno-belem tisku in na 49 straneh.

Avtor scenarija Gale se je sicer podpisal kot N/A, a to na stripovski sceni ni nič neobičajnega, kot sam pove. »Da je scenarij za Kočo strica Toma in še za marsikatere druge priredbe literarnih del najprej nastal v hrvaščini, je bilo nekoč, v nekdanji Jugoslaviji običajno, saj smo dobro poznali oba jezika, in tudi roman Stowove sem bral v hrvaščini,« pravi Gale. Tako je recimo nastal tudi Gogoljev Taras Buljba.

Priznava pa, da ni preprosto strniti dolgega, tehtnega romana v krajšo, stripovsko verzijo. A sam ima že utečeno strategijo: »Najprej roman natančno preberem, nato pa scenarij pišem po spominu. Vmes seveda pokukam v knjigo za določene podatke. Tako sem priredil tudi Jurčičevega Jurija Kozjaka – pisal sem ga malo po spominu, vmes pa prebiral tudi knjigo.«

Gale je pisal scenarije za stripe za celotno območje nekdanje Jugoslavije, ilustratorji pa so jih potem upodabljali – v Kumanovem v Makedoniji je po Galetovih scenarijih risal Miško Krljić, na Jesenicah pa Iztok Šušteršič. »Pisanje scenarijev za stripe je videti tako, da je na levi strani opis slike in kaj naj bi bilo na njej, na desni pa besedilo, kjer recimo piše samo: 'Stric Tom: Alica, zdaj pa gremo! Alica pa reče: Joj, a že res?' Scenarije za stripe se piše približno tako kot scenarije za film, po kadrih.«

Klasiki v stripu

Zadnji strip Koča strica Toma, ki je izšel v knjižni obliki, ima tudi dodano vrednost, saj vsebuje še kratko biografijo pisateljice, pogovor z ilustratorjem stripa, pa tudi razmislek o deveti umetnosti, ki je bil objavljen v tedniku Mladina, kjer so sicer v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veliko prispevali k razvoju domačega stripa.

»Eden glavnih očitkov kritikov devete umetnosti, kot avtorji utemeljujemo stripovsko sceno, je bil, da strip odvrača od branja knjig, kar pa seveda ni res. Trdimo lahko celo nasprotno, da so stripi uvod oziroma priprava na branje kakovostnih del svetovne literature, o čemer priča ravno zbirka Klasiki literature v stripu. Knjižni in stripovski založniki po vsem svetu že desetletja prirejajo besedila svetovnih klasikov za stripe,« poudarja Gale.

Pri nas je ljubljanska založba Dopisna delavska univerza Univerzum pred leti začela izdajati zbirko knjižic s skupnim nadnaslovom Klasiki svetovne literature v stripu. V prvi številki so denimo objavili Gulliverjeva potovanja, ki jih je ilustriral zagrebški akademski slikar Željko Lordanič, besedilo pa je po romanu Jonathana Swifta priredil Gale, ki je napisal scenarij tudi za Gogoljevega Tarasa Buljbo, ki je sledil kot naslednji v tej zbirki. V Srbiji so »klasiki« denimo izhajali v zbirki KOL pri založbi Jež, ameriška založniška hiša Pendulum Press pa jih izdaja v seriji Ilustrirani klasiki.
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a BuDi »

ninel napisal/-a: 28.10.2020 18:50:55 Koča strica Toma: Literarni junaki v stripu

Ideja za priredbo Koče strica Toma se je pravzaprav porodila Slovencu, Cirilu Galetu, sicer tudi novinarju, ki je napisal scenarij za strip, takrat v hrvaščini, ilustracije pa je prispeval priznani srbski stripar Nikola Mitrović - Kokan.

Priznava pa, da ni preprosto strniti dolgega, tehtnega romana v krajšo, stripovsko verzijo. A sam ima že utečeno strategijo: »Najprej roman natančno preberem, nato pa scenarij pišem po spominu. Vmes seveda pokukam v knjigo za določene podatke.
U drugoj polovici dvadesetoga stoljeća, u seriji Klasici u stripu naklade Stvarnost, u Zagrebu je 1984. godine izdan je strip pod naslovom Čiča Tomina koliba. Kao prevoditelj je navedena Vjera Vlastelica, a ilustrator je Nikola Mitrović. U članku Hrvatski prijevodi Čiča Tomine kolibe ovaje publikacija navedena je kao prilagodba izvornoga romana na hrvatskom jeziku. Sukladno tome u zaključku članka je navedeno kako je Vjera Vlastelica tekst skratila za strip.(Narančić Kovač i Milković, 2010, str. 214 )Takva je formulacija prilično neprikladna za ovaj strip. Naime, ovaj je strip prijevod stripa koji je još 1952. godine izdan u Sjedinjenim Američkim Državama u nizu Classics Illustrated.
vir s slikami: https://repozitorij.ufzg.unizg.hr/islan ... m/PDF/view

A se lahko reče takim lažnjivi pizduni?

Slika

vir slike: reklamni članek za novo izdajo Koče strica Toma

Slika

vir: http://comiconlinefree.net/classics-ill ... issue-15/4

Vsak stari novinar bo povedal, da si bil včasih z znanjem kakšnega tujega jezika "bog i batina", ker si lahko domačim prodajal kvalitetne prevedene članke pod svojim imenom in lagodno živel do penzije. 2020 pač to ne gre več tako... so ugotovili že mlajši in pametnejši... (npr. Mojca Mavec, Boris Kobal...)
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Na današnji dan pred petintridesetimi leti je izšel prvi strip o Calvinu in Hobbsu!

Mož, ki ni hotel postati milijonar

https://pogledi.delo.si/knjiga/moz-ki-n ... -milijonar

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Risoroman Mestne ptice: Med žvrgolenjem in vreščanjem
(Dnevnik)

Gašper Krajnc se v risoromanu Mestne ptice podaja tako v notranji svet risarja Ambroža, ki bo moral sprejeti nekaj ključnih življenjskih odločitev, kot med ulice Ljubljane, ki svojim prebivalcem ne prizanaša vedno.

Mestne ptice, s katerimi Gašper Krajnc (1985) z založbo VigeVageKnjige vabi v svet izvirnega slovenskega risoromana, so nastajale več let. Osrednji junak Ambrož, risar sredi tridesetih, ki s punco in psom živi v Ljubljani, se je namreč znašel pred več življenjskimi prelomnicami. Bo nadaljeval komercialno delo za oglaševalsko agencijo ali bo poiskal kak drug način, da bo lahko preživel z risanjem? Kako bo prenesel dedkovo smrt? Se bo lahko poslovil tudi od bolnega aljaškega malamuta Darvina?

»Ambrož je bil na začetku zasnovan drugače, a bal sem se, da mi bo preveč podoben, zato sem neka avtobiografska dejstva brisal,« pojasnjuje avtor.

Posledice izgube
»Ko se sprašuješ, ali boš naslednjih štirideset let recikliral ideje za reklame, pomisliš, ali ne bi kreativne energije raje vložil v nekaj, kar te dolgoročno veseli,« pravi o Ambroževi in svoji dilemi. V realnem svetu je tako odločitev, če hočeš preživeti, težje sprejeti, svet risoromana dopušča več, opisuje Krajnc izkušnjo mnogih mladih kreativcev. Enako univerzalna se zdi avtorju izguba bližnje osebe ali živali: »To se ne dogaja samo Ambrožu. Bralcem sem želel omogočiti, da se s to izkušnjo tudi sami poistovetijo.«

Primarni scenarij Darvina, ki osrednjega protagonista spremlja skoraj povsod, ni vključeval. A zgodba bi bila brez njega preveč monotona, prav komunikacija s psom pa bralcu omogoči, da Ambroža bolje spozna, ko ta koraka po jesenski Ljubljani. Njena arhitektura pa tudi denimo njeni brezdomci delo ključno zaznamujejo. »Ljubljana obsega tako spoliran center kot pozabljene, skoraj vaške predele zgolj nekaj minut stran. V njej živijo tako zelo progresivni kot bolj konservativni ljudje, včasih absurdni, tako v dobrem kot v slabem,« pravi ta ponosni Korošec.
V prestolnici sicer živi že dvajset let in najbolj uživa, ko posluša mimoidoče na ulici. Ni torej naključje, da je svojim junakom v usta položil tudi nekaj klene koroščine in ljubljanščine. Pa tudi, da nosi njegov risoroman metaforični naslov Mestne ptice: »Ljudje v mestu so, ne glede na njihovo politično, versko ali kakšno drugo naravnanost enostavno drugačni kot tisti zunaj mesta. To sem dojel, ko sem na Koroškem poslušal nežno ptičje petje in opazil, da ptice v Ljubljani pogosto bolj vreščijo kot žvrgolijo.«

Lačen znanja
Da ima Ljubljano vseeno rad, bralec po težki, melanholični atmosferi, ki obvladuje pripoved, ne bi uganil; Krajnčev realistični slog nujno vnaša hladnost in distanco. »Precej intuitivno vedno pridem do nenasičenih barv, živahnih ne maram. Te barve so bolj usklajene s čustvenim dogajanjem risoromana, tudi veliko ljudi Ljubljano z njeno meglo in betonom doživlja kot precej sivo. A mene to ne moti, jaz imam rad angleško vreme,« dodaja ustvarjalec. In ameriški strip.

Krajnc je samouk, risanja se je lotil šele pri petindvajsetih. Pri nas je bil vedno prisoten strip, ki mu mi sicer pravimo jugoslovanski, a alani fordi in dylani dogi so italijanska produkcija. »Imel sem torej bodisi dostop do tega ali ameriških superherojev in nič od tega me ni pritegnilo. Šele ko sem prišel do ameriškega žanrskega, v mislih imam denimo horror in crime, ter francoskega stripa, so se stvari zame spremenile.« Navdušil ga je ameriški način kadriranja in postavljanja strani, ki je bolj razgiban od tipičnih šestih kvadratkov enake velikosti na stran. »Ameriški trg je tudi s članki o stripu bolj dostopen in starejši ko si, bolj si lačen znanja,« še sklene.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Delo, 15. 3. 2021

Slika
Odgovori