Članki o stripu v naših časopisih

Vse v zvezi s stripi.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6356
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a tilitili »

sploh se noben ni pomatru pa prebral.
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Jaz sem se pomatral z naslovom ... a to šteje? :oops:


:mrgreen:


Ma, kdo ti bo cirilico bral v 21. stoletju. :P :roll: :wallbash:
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Naslov sem znal tudi jaz prebrati. Kaj več pa ne... :mrgreen:

Slovenačkom stripu fali jedan Marko Stojanović
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Ni ravno strip, je pa eden od avtorjev ilustracij tudi stripar:

Ena najbolj priljubljenih pravljičnih junakinj Svetlane Makarovič Sapramiška je dopolnila 40 let


Mojca Pišek, Dnevnik
4. avgust 2016

Slika Slika


Letniki 1976 letos obhajajo 40-letnice, med njimi avgusta tudi ena glavnih junakinj slovenske literature za najmlajše, miš po imenu Sapra, bolj znana kot Sapramiška.
Prvič se je med platnicami izrisala leta 1976, ko jo je ilustrirala Marija Lucija Stupica, nato pa je izdajo iz leta 1986 ilustrirala kar sama avtorica Svetlana Makarovič.
»To je bil moj odziv na nekoliko grobo, neprivlačno prvo ilustracijo,« pravi prva dama slovenske književnosti. »Mislim, da lik, kot je Sapramiška, zahteva nekaj nežnosti.
Moje slike so nastale kar malo iz obupa in brez potrebnega obrtniškega znanja. A kljub temu se je ta slikanica zelo dobro prodajala.«


Vsak ima svojo Sapramiško

Pravljica je izšla v štirih različnih izdajah, pri Mladinski knjigi in leta 2007 še pri založbi Miš, za katero je ilustrirala Daša Simčič. Pri Mladinski knjigi zato nimajo podatka
o skupni prodani nakladi. Danes najbolj znana knjižna podoba Sapramiške je delo ilustratorja Gorazda Vahna, ki je prvič izšla leta 1998 in je doslej doživela sedem
ponatisov. Ob letošnjem jubileju je prvič izšla miniaturna izdaja slikanice z njegovimi ilustracijami, za katere se zdi, da so se med otroki najbolj udomačile. Urednica
knjige Irena Matko Lukan pravi, da njeni otroci prisegajo na Svetlanine ilustracije, v katerih prepoznajo tisto pravo Sapramiško.


Miš z nižjim, bolj hrapavim glasom

Na to, kako si boječo, a hkrati pogumno miško otroška domišljija predstavlja, je močno vplivala največja slovenska lutkovna uspešnica: uprizoritev, ki je doživela
premiero 17. oktobra 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana, režiral pa jo je Nace Simončič, je na sporedu do danes, njene ponovitve so neprestano razprodane. Leta
2005 je doživela 1000. ponovitev, do danes se jih je nanizalo skoraj 1700, k čemur so prispevala tudi gostovanja v tujini: na Portugalskem, Japonskem, v Nemčiji,
Belorusiji, Islandiji, Venezueli, Južni Koreji, Pakistanu, Mehiki. V predstavi govori in posebej napisane songe odpoje Svetlana Makarovič. Leto po premieri je izšla tudi
kaseta, pozneje CD, s čimer je slavna miš stopila tudi v otroštvo otrok, ki je morda niso imeli priložnosti videti v živo.


Osvežena miš

Ob 30-letnici predstave v LGL pripravljajo osvežitev predstave, ki bo premiero doživela 4. oktobra. »Zdaj, ko bodo obnovljene lutke in tudi zvočni posnetek, mislim, da
bo predstava še lepša. Jaz, ki sem bolno ambiciozna, sem se seveda zagrebla za glavno vlogo, četudi nimam več tako visokega glasu, ki ga je nadomestil kadilski, hrapav,
nizek glas. A tudi miška je za spoznanje starejša,« pravi Svetlana Makarovič.

S skladateljem Milkom Lazarjem bo pripravila nove glasbene aranžmaje, osvežen pa bo tudi zvočni posnetek predstave, na katerem bomo poleg Svetlane Makarovič
v naslovni vlogi slišali tudi Ivanko Mežan kot Veverico, Ljerko Belak kot Regico, Alojza Sveteta kot Doktorja Detla in Braneta Vižintina kot Mišjega strahca.


Naivnost, zloba, prijateljstvo, pretkanost, sreča...

Ob junakinji srečamo pestro paleto značajev, ki jih nosijo živalski liki. Sapra je sprva naivna, ko dragoceni lešnik zaupa veverici, ki ga seveda poje. Zajec ji grobo odreče
pomoč, saj ima menda dovolj svojih težav, za prijateljico pa se izkaže žabica, ki jo bodri in zanjo tudi najde rešitev: zobozdravnika. Sapri je treba le popraviti zob, pa
bo lahko lešnik strla sama. Tu je tudi ključno sporočilo pravljice: prijatelji lahko dajo nasvete, a svoje težave mora vsak premagati sam. Tako je miška, ko se enkrat sooči
s strahom v ordinaciji Doktorja Detla, tudi bolj pogumna in prebrisana, ko se mora soočiti s požrešnim mačkom, ki ga prelisiči z besedami, da je zastrupljena in da bo vsak
moment umrla.

»Sapramiška, najsrečnejša miš na svetu« z napisom na tablico pred vhodom v mišjo luknjo na koncu razglasi Sapra. So to njeno srečo prinesli le lešniki, ki se jih je najedla,
ali pa je morda srečna, ker je prestala številne preizkušnje in premagala strahove? Kot je mogoče tudi srečen konec postaviti pod vprašaj: Sapra nabere in poje lešnikov,
več kot bi se spodobilo za drobno miš, ki ji je strahec razkril skrivnost, kje in kdaj jih lahko nabira vsako noč. Požrešna ali po dolgem hrepenenju zasluženo nagrajena miš?
Irena Matko Lukan pravi, da je to lastnost vsake dobre pravljice: vsakdo jo lahko razume po svoje. »Predvsem pa dobro napisane pravljice otroka učijo o njem in o svetu,
o prav in narobe. Brez Svetlaninih pravljic bi bilo otroštvo naših otrok bistveno bolj siromašno. A brati bi jih morali tudi odrasli, saj govorijo o etičnih in moralnih normah.«


Za orientacijo v svetu

Kot je v spremno besedo antologije pravljic Svetlane Makarovič Zlata mačja preja zapisal njen pisateljski kolega Boris A. Novak: »Tudi sam rad berem Svetlanine pravljice.
Tudi zato, ker imam občutek, da kljub svojim letom še zmeraj nisem povsem odrasel. Da ne obvladam te pošastne človeške družbe. Da se pogosto počutim osamljenega in
ranjenega. Svetlanine pravljice mi pomagajo, da se bolje znajdem v svetu, v katerem se sicer čutim izgubljenega. Da se nasmejem samemu sebi in mi smeh da korajžo.
Da se razjezim na hudobijo in mi jeza pokaže, kaj je prav in kaj je narobe. Da me lepota gane. Da se zganem in da grem na pot.«
Uporabniški avatar
Gusar
Prispevkov: 2298
Pridružen: 19.10.2006 0:07:01
Kraj: Ptuj

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a Gusar »

Šele včeraj sem v mariborskem Večeru z dne 29.7. zasledil in prebral zanimiv članek "Alanu Fordu smo se smejali, zdaj ga živimo" avtorja Bojana Tomažiča.
Članek govori o kultnem stripu Alan Fordu, med drugim pa se je o AF razgovoril tudi naš forumaš Ninel 8)
Skratka, če boste imeli možnost si ga preberite :)
GOTOF JE!
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Slika
Slika
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Intervju s Paolo Barbato v beograjski reviji Vreme:
http://www.vreme.com/cms/view.php?id=1417285

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Vladimir Šagadin piše o Kordejevem in Macanovem stripu "Mi mrtvi".
http://www.jutarnji.hr/kultura/knjizevn ... u/4620944/

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

V današnjem Delu si lahko ob bližajočem odprtju razstave angažiranega stripa preberete intervju z Iztokom Sitarjem.
http://www.delo.si/kultura/vizualna-ume ... erejo.html

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

V petkovem Gorenjskem glasu si boste lahko prebrali recenzijo Bertoncljevega
stripa Eppur si muove - Per aspera ad astra izpod peresa Igorja Kavčiča.

Slika
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

V petek si lahko v Mladini preberete kratek zgodovinski pregled družbeno-kritičnega stripa v Sloveniji.

Slika
Uporabniški avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 6356
Pridružen: 26.02.2009 21:26:50
Kraj: zagorje ob savi

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a tilitili »

ninel napisal/-a:V današnjem Delu si lahko ob bližajočem odprtju razstave angažiranega stripa preberete intervju z Iztokom Sitarjem.
http://www.delo.si/kultura/vizualna-ume ... erejo.html
Ninel, a maš cel intervju? Dej ga prlimi, magar kot tekst.
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Evo! Urbančičev uvodnik si lahko prebereš v Delu, tu je pa cel pogovor.

Je slovenski strip 20. stoletja dovolj angažiran?

Ne samo, da je dovolj angažiran, ampak ne poznam primera v svetu, kjer bi se stripovska zgodovina nekega naroda začela z družbeno
angažiranim, v bistvu ilegalnim protirežimskim stripom, kot se je to zgodilo s Smrekarjevimi in Bambičevimi protostripi na Slovenskem.
Smrekar se je na predvečer prve svetovne vojne norčeval iz nemškega nacionalizma, Bambič pa leta 1927 iz italijanskega fašizma. Od
takrat se je družbeno kritični strip kontinuirano pojavljal tako v »opozicijskih« časopisih, Pavlihu, Tribuni in Mladini, kot režimskih Delu
in Dnevniku in se povsem enakovredno kosal s humorističnim in avanturističnim žanrom.

Leta 1988 je izšel album Strip je orožje, vzemi ga v roke Branka Drekonje, naslov vašega projekta je To je orožje. Do kolikšne mere je
bil slovenski strip minulega stoletja arzenal orožja, s katerim se je dalo rožljati? Kakšne sledi je pustil v družbi?


To ni moj projekt, ampak skupinski, saj smo ga naredili skupaj z Vodnikovo domačijo, ki je organizatorica razstave. Začelo se je s tekstom
o stoletnici družbeno kritičnega stripa 1914–2014, ki sem ga napisal za Likovne besede. Urednici Petji Grafenauer je bil všeč pa mi je
predlagala, da bi naredili razstavo, kar sem sprejel z obema rokama. Ker pa je galerija Vodnikove domačije premajhna za tako obsežno
razstavo, smo jo razdelili na dva dela. V prvem je prikaz stripa v 20. stoletju, v drugem pa bodo dela po letu 2001. Tudi naslov je izbrala
kustosinja Grafenauerjeva in čeprav diši po Brechtu, je dejansko citat iz nekega stripa, ki je predstavljen tudi v katalogu. Znameniti Titov
»Ne!« Stalinu lahko parafraziram tudi kot »Ne, v Jugoslaviji bomo objavljali stripe!«, saj si je po sporu z Informbirojem prej prepovedan
proizvod imperialističnega Zahoda spet pridobil domovinsko pravico. Že leta 1950 se je v Pavlihu pojavil Gregor Tisiglavca Marjana
Amaliettija z blago kritiko družbeno političnega življenja v socializmu, leta 1960 pa ga je zamenjal Jaka Sulc Milana Mavra v Dnevniku,
ki je bil bolj radikalen in bi ga lahko imeli celo za prvega domačega oporečnika. Turbulentno leto 1968 pa nam je poleg dolgih las,
svobodne ljubezni in študentskih demonstracij prineslo underground, saj je takrat začel Kostja Gatnik risati v Pavlihu in Tribuni satirične
stripe, s katerimi smo Slovenci prevzeli primat na izjemno močni jugoslovanski sceni in se enakovredno kosali z Zahodom. Leta 1977 so
izšli v izdaji z naslovom Magna Purga, ki je takoj postala uspešnica in dosegla kultni status, stigmatizirani strip pa je postal polnopraven
član socialistične kulture in umetnosti.

Pa pri vašem delu? Ste imeli kdaj na podlagi odzivov na lastne objave občutek, da je strip orožje? Obravnavate teme samomora, pedofilije,
šovinizma, spolnosti, politike, klerikalcev, zgodovine druge vojne. Ni, da ni ...


Strip sam seveda ne more spremeniti ničesar, lahko pa opozarja na napake. Seveda če ga kdo sploh bere, navadno pa ga tisti, ki jim je
namenjen, ne. Naj v zvezi s tem povem anekdoto. Ko sem leta 1999 kratke protiklerikalne stripe, ki so pred tem izhajali v Mladini, objavil
v knjižni obliki, sem pričakoval gorečo kritiko s cerkvene strani. Malo pred tem je namreč Cerkev silovito napadla skupino Strelnikoff zaradi
satirične slike na ovitku plošče in če so že zaradi ene nedolžne slike naredili tak halo, kaj bodo šele zaradi precej hujših slik v stripu, sem
si mislil. Vendar se ni zgodilo popolnoma nič. Cerkev je strip ignorirala, jaz pa sem bil ob dobro reklamo.

Molk je kdaj odgovor devetim, pravi pregovor. Ampak tisti kratek strip Afera v podganji fari z obratom vlog danes velja za vaše antološko
delo, ne? Kar nekajkrat ste ga razstavili. Kak odziv nanj je vseeno moral biti?


Seveda so bili odzivi, vendar samo v, pogojno rečeno, levih medijih, v desnih pač ne. Če se vrnem na angažirani strip pri nas, je paradoksalno,
da v socialistični Sloveniji skorajda ni bilo stripov, ki bi kritizirali Katoliško cerkev. Nekaj izvrstnih satir je v začetku sedemdesetih let narisal
Kostja Gatnik, sicer pa do razpada Jugoslavije ni bilo antiklerikalnih stripov. Pravi boom je prišel šele z osamosvojitvijo Slovenije, ko je
Cerkev postala gospodarska in politična sila z velikim vplivom v družbi.

Vaš izbor avtorjev je zelo širok. V njem najdemo tako, denimo, predstripovski in odkrito pornografski prispevek Hinka Smrekarja, kot, recimo,
Kadilko slikarja Jurija Kalana, ki je komajda ustvaril kak strip. Kakšne kriterije ste si glede angažiranosti zastavili pri izboru?


Trudil sem se izbrati najbolj zanimive avtorje in njihova dela, ne glede na obseg njihovega stripovskega opusa. Tako sem v izbor uvrstil tudi
stripovsko slikanico Iveta Šubica kot zanimivost iz časov partizanskega tiska, čeprav se Šubic sicer ni ukvarjal s stripom, kar se mi zdi prava
škoda, saj so nekatere njegove slikanice iz Pionirja in Pionirskega lista izrazito stripovske. Pa saj tudi Smrekar, Bambič ali Toboljevič, če
omenim samo trojico pionirjev, niso ustvarili veliko več stripovskega kot denimo slikarja Jurij Kalan ali Andrej Savski. Razstavljena so dela
enainštiridesetih avtorjev, v katalogu pa je predstavljenih še nekaj več. Nekaterih avtorjev namreč nismo mogli dobiti, nekateri niso hoteli
sodelovati, vsekakor pa so vsi omenjeni v tekstu.

Se kdo ni strinjal s tem, da bi bil predstavljen kot angažiran stripovski avtor?

Da, en, po mojem mnenju izrazito angažiran avtor se je odločil, da pač to ni in ni dal svojih del na razstavo.

Torej bo kdo tudi angažiran, ne po svoji krivdi ... Slovenski strip 20. stoletja je v veliki večini strip druge polovice tega stoletja. Dr. Damir
Globočnik je v svojem pregledu slovenske likovne satire zapisal, da prave politične karikature z domačo tematiko v desetletjih po drugi
svetovni vojni skorajda ne moremo zaslediti. Notranjepolitične teme so bile prepovedane. Je bilo pri stripu bolje? Lahko navedete nekaj
najboljših primerov pred stripi iz osemdesetih ali devetdesetih let?


Omenil sem že Gregorja Tisiglavco iz Pavliha, pa Jaka Sulca iz Dnevnika, v istem času je v Delu izhajal tudi Peter Mozolc Marjana Bregarja.
To so trije najbolj izraziti primeri. Sicer se res ne sliši veliko, a moramo vedeti, da so vsi trije satirični stripi izhajali celo desetletje, kar na
koncu znese lepo število pasic. V sedemdesetih letih imamo Gatnikovo Magno Purgo, v začetku osemdesetih let, se pravi pred stripovskim
boomom Mladininih avtorjev tretje generacije, pa so najbolj značilni primeri Habičevi Habotizmi v Mladini, ki so sicer zmes karikature in
stripa, ter Mostiščarji Jerneja Rovška v Teleksu. Kot zanimivost naj povem, da sta se tudi Miki Muster in Božo Kos v pustolovskih mladinskih
stripih včasih lotevala angažiranih tem. Muster je v zgodbi Na Luno Zvitorepca in njegova tovariša poslal v objem ruskih medvedov, kar je
sprožilo celo manjši diplomatski incident, saj so zaradi tega protestirali na sovjetski ambasadi v Beogradu. Poleg tega je narisal dve zgodbi
o onesnaževanju okolja in varnosti na cesti, najboljši pa je strip Novogradnja, v katerem naturalistično prikaže gradnjo družinskih hiš
v socializmu. Kos pa se je v Kavboju pipcu in Rdeči Pesi zelo rad ponorčeval iz policajev, ki so v stripu še bolj neumni kot lopovi, pa že ti
niso ravno preveč bistri. V sicer otroške stripe pa je sem ter tja povsem nevsiljivo vnesel tudi probleme o onesnaževanju narave, alkoholizmu,
birokraciji in podobne družbene anomalije.

Kako je danes? Kako se kot scenarist in ustvarjalec stripov odločate sami? Bralci in uredniki, skratka, trg, iščejo angažiranost?

Danes je družbeno kritični strip v še večjem razmahu, kot je bil v preteklosti. Zelo hitro se odziva na aktualne politične dogodke. V času
največje sirske krize smo dobili dve izvrstni deli, Pismo Adni Samire Kentrić in Supergo Neli Filipič in Damijana Stepančiča, ki vsako na svoj
način predstavita problem beguncev in obračunavata z rasistično in nacionalistično ideologijo današnje družbe. Dejstvo je, da je po padcu
berlinskega zidu socializem v vzhodnoevropskih državah izjemno uspešno zamenjal nacionalizem, v bivših jugoslovanskih republikah pa se je
pojavila še težnja po reviziji zgodovine in rehabilitaciji ustaštva, domobranstva in četništva, skratka fašizma, ki za razliko od druge polovice
prejšnjega stoletja ni zgolj obroben pojav obskurnih skupin, pač pa sestavni del parlamentarne demokracije. Kot kaže, družbeno kritičnemu
stripu zlepa ne bo zmanjkalo dela.

V izboru je ena sama ženska, Melita Vovk. Kako si razlagate odsotnost žensk v tukajšnjem stripu minulega stoletja?

Kar se stripa tiče, dvajseto stoletje res ni bilo ravno prijazno do žensk, ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu. Strip kot šund in trivialna
likovna zvrst je bil skoraj izključno v domeni moških, ženske pa so se odločale za bolj umetniško ilustracijo. S pojavom neodvisnih stripovskih
revij in fanzinov v devetdesetih letih se je na srečo situacija tudi pri stripu korenito spremenila. Pri nas se je s pojavom Stripburgerja konec
devetdesetih let pojavilo precejšnje število kvalitetnih avtoric, denimo Saša Kerkoš, Tanja Komadina ali Andreja Kocjan, ki so, če se športno
izrazim, za las zgrešile uvrstitev na razstavo, saj so svoja angažirana dela objavila v novem stoletju. Bo pa zato v drugem delu razstave precej
več žensk.

Pravite, da tisti, ki jim je strip namenjen, stripa ne berejo. Kdo bi moral po vaše prebrati vašo knjigo o angažiranem stripu?

Rad bi videl, da bi vsi ljudje brali stripe, potem bi se to pokazalo tudi pri angažmaju avtorjev, ki danes bolj ali manj životarimo.
Ogled razstave in knjigo o angažiranem stripu bi priporočil prav vsem, še posebno pa desničarskim politikom.
EVo!
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a macon »

Pismo Adni po nobenemu merilu ni strip in zato v kontekstu stripa ni vreden omembe. Tlačenje Pisma Adni med strip oziroma v grafični roman se je pojavilo v več novinarskih zapisih o tej izdaji. Grafični roman je strip in ne nepovezane ilustracije. Očitno je kontekst grafični roman za nekoga več kot ilustrirana knjiga in se je potem pojavilo opisovanje, ki nima zveze s samim delom.

Beletrina je pomemben prejemnik državnih kulturnih sredstev, upoštevanje zavajanja, pretencioznosti ali diletantizma tistih, ki so o tej knjigi z ilustracijami pisali, je priklanjanje tej inštituciji in njeni sistemski umeščenosti in pomembnosti.

Slovenski strip, ki bi bil samozavesten medij, takih manipulacij ne bi sprejemal in bi jih ignoriral.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Odgovor Napisal/-a ninel »

Nekoč je bila v neki trgovinici na obrobju velikega mesta stripovska razstava.
Neki mladenič je prinesel na razstavo svoj strip, ki sicer ni bil strip v klasičnem
pomenu besede, pač pa umetniški kolaž. Vendar pa ga lastnik trgovinice ni hotel
uvrstiti na razstavo, rekoč da to po nobenem merilu ni strip...
Odgovori