O stripih v naših medijih....

Vse v zvezi s stripi.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Vladimir Šagadin

50 godina žute trake

https://www.jergovic.com/ajfelov-most/5 ... ute-trake/

“Zlatna serija” je krenula s pričom Texa Willera i najpoznatija će biti po ustoličenju Bonellija kao zaštitnog lica komercijalnog
stripa kod nas, no u početku objavljivane su i druge srodne žanrovske priče drugih junaka koje nismo baš zapamtili: Jan Canada,
Red Buck, Tim i Dasti itd. U trinaestom broju predstavljen je Zagor s epizodom “Nasilje u Darkvudu”, a nakon njega pojavio se
Kit Teler i Komandant Mark i njegovi vukovi s Ontarija. Istovremeno, “Lunov Magnus Strip” će prelaskom na isti format predstaviti
Velikog Bleka, Cochisea, Kena Parkera i Mister Noa. Bila je to galerija likova koja se snažno naslanja na eskapizam ranijih generacija:
vestern je bio žanr broj jedan, kauboja i indijanaca su se igrali svi. Potom je dolazila avantura u dalekim, neistraženim predjelima,
najčešće u kakvoj džungli. Zagor je tu pomirio te dvije zanimljive točke: riječ je o svojevrsnom vesternu u džungli s “tarzanovim”
lijanama i ostalom infrastrukturom. Tako je kroz stripove sa žutom trakom moguće gledati kako evoluiraju zahtjevi čitatelja, malih
potrošača za njihovu dozu bijega od stvarnosti.
Zadnjič spremenil ninel, dne 18.02.2018 14:29:15, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Intervju z Alemom Ćurinom

"Corto Maltese i ja smo svojta."

http://booksa.hr/kolumne/intervju/corto ... smo-svojta

"Postoje dva boga. Jedan je Winsor McCay, a drugi je Herriman. Neki su sveci, recimo Foster, Maurović, Breccia,
a Hugo Pratt spada u... kako bi ti reka... ministrante. On je nako malo ispod jer mi je doša dosta kasno. Doša mi
je kad san proša dvadeset i petu godinu, a ovi su me odgojili. A Corto? Corto je u toj hijerarhiji visoko. On mi je,
kao lik, možda broj jedan. Uz Malog Nema i Krazy Kat. Teško je reć zašto. Svojta smo neka. Kad sam vidija prve
crteže Huga Pratta, reka san – ma daj ne zajebaji, tako se ne crta. Prošlo je onda neko vrime dok nisan ubra priču
i crtež, dok se sve to nije spojilo, leglo i nalilo teracu kako triba. Primija san ga onda u rodbinu i on je mene, i tako
je sve ovo i nastalo."
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Zoran Đukanović

Tamna strana duge: povest sive tragičnosti u koloru - 2

(Iztok Sitar, “Dnevnik Ane Tank”, Omnibus /Modesty strip/, Beograd, 2012)

Sitar, bez obzira na izvesna iskustva s legalnim (duvan i alkohol) i lakim drogama, nije imao nikakvo iskustvo sa heroinom. Za građenje priče morao je da se posluži iskustvom poznanice i čitanjem knjiga na tu temu, bilo fikcionih bilo naučnih. Dok sam i sam činio mali research pripremajući ovaj predgovor, pitao sam Iztoka, pošto u stripu pominje knjigu Junk Melvina Burgessa, u kojoj meri je ona poslužila kao inspiracija za strip? „Pošto nikad nisam bio na horsu, o tome nisam znao baš puno, osim onoga što mi je rekla prijateljica, s kojom smo bili neko vreme vrlo bliski i koju sam stavio i za glavnu junakinju stripa, pa sam stoga pročitao nekoliko knjiga o tome, medju ostalima i Burgessovog Džanka, koja mi se jako svidjala iako mi nije služila kao inspiracija za strip. Puno više o životu narkomana saznao sam iz dokumentarne knjige Vita Flakera Živeti s heroinom rađene s grupom studenata istraživača i koja temelji na istinitim ispovestima anonimnih narkomana na području Ljubljane. Ipak, najviše mi je pomoglo pričanje moje prijateljice, tako da je knjiga u većini biografska.“

Kao pisac predgovora, uvoda u Dnevnik Ane Tank, nemam ni ja iskustvo direktnog ličnog susreta s heroinom, niti zavisnosti od njega, zavisnosti koja zaista stiže nesravnjivo brže nego što je slučaj s većinom drugih droga, legalnih, lakih ili teških. Možda mi je zato bilo teško da napišem ovaj predgovor? Ili bi mi onda bilo još teže? Neću, međutim, upotrebiti narativni postupak Billa Clintona „probao sam marihuanu, ali nisam uvlačio“. Koliko otvoreniji pristup može koristiti, to nek zaključuju čitaoci, oni koji se nekim čudom nisu sreli ni sa jednom zavisnošću (ni sa čokoladom?) i oni koji jesu, uključujući vorkoholike, i reportere koji zbog adrenalinske zavisnosti ne mogu da prestanu da idu sa ratišta na ratište. Nikome ne treba ničija iskrenost ako ona ne može da omogući prodor makar nešto bliže u svet o kome se piše. A ja u ovom trenu pišem o Dnevniku Ane Tank. Da ponovim ono što sam jednom već napisao u eseju o Mauroviću. Slažem se s tvrdnjom Rolanda Barthesa da, ako želite pisati o ludilu, morate makar delimično zahvatiti u samo ludilo. Takođe, tekst o bilo čemu, pa i o zavisnosti, mora poprimiti deo svojstava života o kome govori.


Dakle, krenimo niz tobogan. Imam, više nego intenzivno, dvadeset osam godina dugo, iskustvo teške pušačke zavisnosti. Pušio sam i travu i šit, ali nikada, međutim, nisu uspeli da me ozbiljnije impresioniraju. Probao sam koku nekoliko puta na prijateljski podsticaj moje tadašnje devojke iz holandskog sveta fimske industrije. Uzletanja su za mene bila više nego neimpresivna u poređenju s očekivanjem. Možda je problem što sam u danima povoljnog bioritma imao mnogo bolje uzlete bez ičega? Međutim, kada je moja draga videla kako se spuštam s koke, rekla je, jaoj! Nikada nisam doživela da iz nekoga izlazi toliko crnila, ne agresije nego čiste crnoće raspoloženja, neću te više pitati da probaš. I nisam. Iskustvo deset godina pokušavanja da se skinem s „običnih“ cigareta bilo je više nego upečatljivo iskustvo patološke zavisnosti. Za alkohol sam znao da imam potencijal da postanem zavisnik, možda zato nikad nisam postao. Thomas Mann je, mislim u Loti u Vajmaru, napisao, ko ne spozna vlastiti potencijal da postane kradljivac, lakše će postati kradljivac nego neko ko se sa tim potencijalom suoči pre nego što počne transformacija iz larve u leptira. Uživeti se u mogućnost može biti važan oblik prevencije.

A kakav sam bio zavisnik od cigareta? Nije uopšte cigareta problem nego utopijski san koji prethodi njenom uzimanju - da će biti bolje (ili makar lakše, doći će rasterećenje) kada joj prinesete plamen. A u stvari, kad to učinite, sve što nestaje, spaljuje se i zaboravlja do sledeće cigarete, jeste sam utopijski san da će biti bolje. Prvih dvadesetak godina sam pušio u stvari tek pripremajući se za pravu zavisnost. Ona je strpljivo čekala. Tek u Holandiji nastupilo je njenih pet minuta koje su postali večnost. Finansijsko-zdravstveno-psihološki bilans pušačkog udisanja bio je katastrofalan. Kondiciju sam, uprkos silnom plivanju i bicikletanju, nesravnjivo unazadio, rizike svih pušačih oboljenja kao da sam prizivao. Enormnu količinu vremena poklonio sam samom božanskom činu pušenja. Kada god zapalite vi zastajete, pravite neku vrstu pauze ili polu-pauze u ostalom postojanju.


Kada “mi se pripuši”, u trenutku zaboravljam muku i gadjenje nad vlastitim problemom od sinoć ili od pre dva sata (kako ostaviti/smanjiti pušenje). Krivica i gadjenje koje se zatim vraćaju su odlična sredstva koja vam pomažu da još dublje potonete u problem, da ga u stvari tek time potvrdite kao zavisnost. Ako ste pravi, pravi zavisnik, postajete detinje bespomoćni. Problem pušenja je, i pored imidža odraslosti, nalik detinjem. Detinja je bespomoćnost u trenutnom zaboravu problema i isto tako trenutnoj obnovi utopijskog sna. Bespomoćnost je pravi opis zavisnosti (deteta od majke; odraslog od objekta zavisnosti). Oscilovanje između gađenja i žudnje vodi nas u sadomazohističku začaranost i u hrišćanski koncept krivice, koji sam uvek smatrao najneefikasnijim motivom promene koji je civilizacija do sada ustrojila.

Kći me je preklinjala da ostavim cigarete. Zaspivao sam i budio se s cigaretom u ustima. Noću, kada bih oko četiri ujutro ostao bez cigareta, skakao bih na bicikl vozeći kroz amsterdamsku noć, obilazeći benzinske pumpe, čekajući tokom vožnje da se neka od njih otvori. Kad sam pričao o tome svom poznaniku, on mi se poverio da je noću nekoliko puta išao i skupljao po trotoaru čikove da bi smotao cigaretu.

Bolest, iskustvo kancera, kroz koje sam pre petnaestak godina prošao, i deset godina prolazio kroz regularne kontrole, a one su svaki put podsećale na izlazak pred božji sud, sve to nije bilo dovoljno da bi prestao s uvlačenjem cigaretnog dima u sebe i onda pratio njegove krivudave, čarobne, zagonetne putanje. Rekao sam sebi, da vidim da li ću da preživim kancer, pa ću onda definitivno da se pozabavim odlukom da li da prestanem da pušim. Bio sam u stvari uveren da ću pre umreti nego biti u stanju da ih ostavim. Ostaviti njih, to je kao ostaviti neku osobu za koju si duboko vezan.

Kada sam se skidao s duvana, imao sam doslovno cold turkey iskustvo. Nervoza, napadi panike, agresivnost, nesnošljivost, osećaj da žudnja nikada neće prestati. Napravio sam listu rizičnih situacija kroz koje moram da prođem, neku vrstu čistilišta za agnostike, što jesam. Davor, moj prijatelj, dobar poznavalac teških zavisnoti, mi je, posmatrajući me tih dana, na moje zaprepašćenje, rekao da ono kroz što prolazim jeste proporcionalno mnogo bliže skidanju s heroina nego što sanjam. Na kraju sam sebi rekao, neću zapaliti makar agonija trajala večito, makar doživotno ostao nervozan i nesnošljiv. Prve dve nedelje je bilo katastrofalno. Sledeća četiri meseca pakleno rizično, s psihološkim usponima i padovima. Nakon godinu dana počeo sam da vraćam poverenje u sebe da zaista neću više pušiti.

Pitaju me zašto sam bio strasni pušač dvadeset osam godina? Pa zbog dima. Prvom polovinom devedesetih pušio sam četrdeseet do šezdeset dnevno. Kad takvu količinu pušiš desetak godina, počnu da ti trnu prsti šake kad se budiš. Neka vrsta anestezije. Telesne i emocionalne. Cigarete, te dve-tri pakle, bile su vrsta anestetika protiv ratova devedesetih, za mene ovde u Amsterdamu. Ritualski „sedativ“. Tek godinu dana nakon ostavljanja cigareta, dugo nakon što mi se vratio osećaj ukusa hrane, desilo se nešto čudesno, poćeo sam intenzivnije ne da vidim nego da doživljavam boje, da ih jače percepiram. To mi se jako dopalo. Možete zamisliti kako osobi opsednutoj s vizuelnim svetovima ova vrsta neočekivanog poklona može da znači.

Od popušenih 28 godina, deset sam pokušavao da se skinem s cigareta... Šta mi je na kraju pomoglo? Kad sam se sebi zakleo da ću nastaviti i dalje da budem fasciniran ritualom putovanja dima oko nas i kroz nas, ali da se nikada neću požaliti kad mi neko duva u facu pošto sam dovoljno dugo ja kontaminirao svet. Da uspostavim balans u kosmosu. To je kod mene nekom magijom proradilo, dalo mi snagu. Ne verujem da bi i kod drugih zavisnika. Neću nikada napisati bestseler Kako lako i brzo prestati s pušenjem.

Najstrašniju heroinsku priču (fikciju) koju sam uspeo da vidim je film Sedam Davida Finchera. Nakon prvog gledanja bio sam gotovo bolestan zbog utiska i pozvao mog prijatelja Davora da film još jednom zajedno pogledamo. Zašto? Zato što je Davor jedan od mojih retkih prijatelja koji ima podublja iskustva s više zavisnosti, alkoholom, travom, hašišom, kokainom..., a čija inteligencija još uvek fascinira i čiji etički kod nekim čudom, valjda neverovatnim kvalitetom i snagom karaktera pre početka zavisnosti, nije urušen. Otišli smo u bioskop zajedno. Nakon projekcije, Davor mi je rekao, pa i nije svet koji je Fincher sagradio toliko snažna metafora za heroinski svet. OK, pomislio sam, možda grešim. Davor mi je sutradan telefonirao žaleći se da je čitavu noć presanjao film Sedam kao noćnu moru. Da, to je čisti heroinski bad trip, rekao je. Tako sam ga negde zamišljao, odgovorih.

Formiranje negativnog identiteta kod zavisnika je istinski magičan. Osećaj je potpuno isti kao kad postajemo zrelijom osobom od svoje okoline, što povlači za sobom osećaj različitosti i izostanka tema za identifikaciju. U tome je možda jedna od tajni zavisnosti, što ju je lako pomešati s individuacijom, i onda je braniti kao najličniju sopstvenost. Zavisnost se nastanjuje u nas kao najintimnije, najkrhkije ja. Kažu psiholozi da dobar deo života provodimo pod vlašću psiholoških mehanizama koji preuzimaju autonomiju od nas. Ipak, među svim mehanizmima, heroinska zavisnost je jedan od najperverznijih gospodara.


Ana preuzima jedan poseban ton grubosti koji uvek treba da bude grublji od vlastitog osećanja. Na taj način, grubost će postati štit pred vlastitom krhkošću. Kada počinju da joj se razvijaju grudi, kao većinu pubertetlija, nju to potpuno opseda. „Svako veče, pre nego što odem na spavanje, divila sam im se ispred ogledala.“ Izgleda da ovu promenu Ana doživljava kao afirmaciju života. No, stvari su, ipak, skliskije nego što izgledaju. „Hodala sam ponosito kao paun. A u stvari sve moje promene nisu zanimale nikog.“ Anu šamara ravnodušnost života koji je okružuje, pa mu ona uzvraća dvostruko jačom merom. Sitar tu ponire u preokretanje naših očekivanja u sprdnju, u autokarikaturu, zbog nesrazmera, visine očekivanog. Vraćanje projektovane slike života u Anino lice odvija se snagom bumeranga.

Sitarovo hvatanje nespretnosti gestova razmene među junacima je savršeno. Neznanje kako „to“ treba uraditi, kako recimo živeti prvi poljubac. Koliko se život sastoji iz oponašanja života? Naše nemoći da se opustimo i umesto toga se upuštamo u izveštačeno gestikulisanje još neodživljenog života.
„Nos mi smeta.“
„Koliko moram da otvorim usta?“
„Gde da stavim jezik?“
Sitar stvara ogledalsku simetriju ovih misli između Ane i i njenog prvog momka Jana. Kad god smo previše zauzeti svešću o onome što treba da uradimo, osetićemo se na kraju kao stonoga koja nije znala kojom nogom da krene, pa nije ni krenula, ostala je ukopana u mestu. Stonoga ne misli, ona hoda.
Dnevnik Ane Tank jeste pravolinijski narativ s nešto meandara. Treba, međutim, obratiti pažnju na strukturu, osluškivati promicanja u toj strukturi, pratiti ritam razvoja ove pravolinijske priče koja u sebi nosi tragičnu transformaciju iz sumorne larve u odajama vlastite individuacije. Transformacije u – šta? U zastrašujuće ravnodušnog leptira heroinske zavisnosti koji će zameniti punoću raspona krila ličnosti.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Malce starejši, a aktualen in izjemno zanimiv intervju s stripovskim teoretikom Zoranom Djukanovićem

Ne postoji usud Balkana
http://bif.rs/2014/02/zoran-dukanovic-n ... d-balkana/
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a macon »

Zoran Đukanović


Tamna strana duge: povest sive tragičnosti u koloru - 3

(Iztok Sitar, “Dnevnik Ane Tank”, Omnibus /Modesty strip/, Beograd, 2012)


Šta je Sitar učinio? Zauzeo je žensku psihološku poziciju, ulazio je u polnost vlastitog lika. Za Sitara to nije napor koji bi ostavio nezgrapne tragove artificijelnosti. Svako ulaženje u lik je s jedne strane krađa tuđe duše, a s druge poklanjanje liku nešto od iskre sopstvenosti, deo vlastite ličnosti koja će biti katapultirana u drugost. Ženski karakteri daju snažan pečat Sitarovim stripovima, oni su lajtmotiv i crvena nit koja povezuje različite žanrove u kojima se izražavao, kroz čitav period adolescencije i potonjeg odrastanja.

Kritike da je ovaj strip zaronjen duboko u sivilo (očigledno ne crtački nego psihološki) pogađaju ton i potpuno promašuju vrednost Sitarovog pristupa. Strip nije niti smešan niti je tužan? Pa da, ali se to ne može pripisati autorskoj neodlučnosti kako da prikaže sudbinu junakinje. U pripovesti izostaje prisnost koja bi budila empatiju? Da, upravo tako. To što Sitar pripoveda upravo jeste heroinska putanja. Putovanje u doboko sivo ili, ako baš hoćete, u smeđe. Tamna strana duge. Tako je nazvan još jedan strip o odrastanju, koji nisam pomenuo zato što, za razliku od ostalih Sitarovih stripova kojima je najsvetija stvar na svetu pripovest, ovaj pripada vaspitno-preventivnom žanru. Scenario za njega napisao je Iztok Lovrić, nacrtao ga je Sitar, dok je kolore uradila Jelena Bertoncelj. Namenjen je osmoškolcima, govori o opasnostima zavisnosti od alkohola, cigareta, marihuane, sredstava za smirenje, heroina itd. Realizovan je na trideset dve table. Štampan je u fascinantnom tiražu od 40.000 primeraka i deljen je po školama, a sada je tražen kod kolekcionara stripa. Dnevnik Ane Tank se, međutim, bavi muklom pričom o jednom nedorečenom životu i njemu jeste najsvetija stvar na svetu pripovest, a ne nikakvo prosvećivanje ili obrazovanje. Neki kritičari su pobrkali nemušti unutrašnji svet junakinje s autorovom pripovedačkom moći. Očekivali su zanimljivi spektar likova kakav im je Sitar podario u Glavama, završnom sjajnom albumu iz ciklusa Slobodna Slovenija. E pa, Sitar je svesno izneverio ova očekivanja, jer to nije odgovaralo pustoši Aninog života u koga je odlučio da uđe. Takođe, poređenja sa, odnosno svođenja na referentne knjige o narkomaniji su zaludna. Sitar nije hteo da kreira nešto nalik stripskom Džanku Melvina Burgessa, a pogotovo ne da napravi džankijevsku crnu komediju à la Trainspotting.

Čitalac koji je uživao u Nabokovljevim knjigama, a Sitar pripada ovoj grupi, zna da Nabokov nije okrutan prema svojim likovima iz nadmenosti. Razlog tretmana likova je bitno drugačiji. Priča je gospodar sudbine lika. Da bi se ispričala pripovest o jednom liku koji gubi kontrolu nad svojim životom potrebna je veća disciplina i majstorstvo nego za ispričati jedan zanimljiv život po sebi. Sitar likove u Dnevniku Ane Tank čini nedovoljno razvijenim u svojim psihičkim moćima ne iz nemara ili neodlučnosti. Naprotiv. On priča jednu važnu priču o unutrašnjoj nemogućnosti. Oni kritičari koji se nisu (spo)razumeli sa ovim pristupom, uzaludno su tražili u Dnevniku Ane Tank Sitara iz drugih njegovih albuma.



Sitar primenjuje jedan uzgredno šaljiv postupak, u dosluhu s vlastitim autoironičnim psihološkim sklopom. Kada čini neku vizuelnu referencu u Dnevniku Ane Tank, Sitar i doslovno napiše ime autora pored! Tako su se, između ostalih, našli „upisani“ među referencama Baudoin, Crepax, Bernet i Tomaž Lavrič, koga smatra najboljim crtačem u istoriji slovenačkog stripa, a njegov album Crveni alarm najboljim stripom, pored Magne purge Kostje Gatnika. Od književnih referenci, pored knjiga na temu zavisnosti, tu je i slovenački književni klasik Ivan Tavčar (1851-1923). I za njega je rezervisana ironična referenca. Ana - koja je ušla u fazu samoobmane da je postala zrelija od svoje okoline u školi - profesore i đake, njih sve redom, doživljava kao „smarače“. Tavčara ona u sebi naziva pedofilom, a njegov roman Cveće u jesen, koji je obavezna školska lektira u Sloveniji, „limunadom od jesenjeg cveća“. Tavčar je, međutim, veoma zanimljiv kao kulturološko-politička referenca u Sitarovom stripu, i nećemo ga se tek tako lako rastosiljati. Između katolicizma i progresivnosti u tadašnjem slovenačkom nacionalnom pokretu, Tavčar se opredelio za progesivnost, polemisao sa zagovornicima katolicizma i bio u suštini agnostik. Takođe, bio je istrajan pobornik ideje jugoslovenstva. Neka od Tavčarevih opredeljenja su izuzetno važna za Sitara. A ono s „limunadom“ je bacanje s kulturnog pijedestala Tavčareve drame o ljubavi pedesetogodišnjaka i sedamnaestogodišnje devojke. Knjiga i film Cveće u jesen ima po Sitaru pomalo patetični kultni status, pa je to vredno zajebancije.

Dnevnik Ane Tank nije scenografski i kostimografski bogat, ali je krajnje funkcionalan. Detalji izrastaju onako kako ih isprva dečije Anino oko zapaža. Njegove kompozicije neretko nastaju konfrontiranjem dvaju karaktera, ili ponekad bežanjem jednog od drugog. Ima puno i sedenja, ležanja i... vođenja ljubavi. Nema realističkog ambijenta u klasičnom smislu. Umesto toga, postoji psihološko objašnjenje zašto je struktura prostora organizovana tako kako jeste. Reč je o nalogu priče. Reč je o perspektivi junakinje koja pripoveda svoju povest sive tragičnosti u koloru. Da teren bude skliskiji, varljivost Sitarove stilizacije, koja je u dosluhu s tinejdžerskim idiomom, ostvaruje varljivost prelaza iz jednog detinjstva u tesnoj koži u noćnu moru narkomanske zavisnosti, dakle svet u kome nismo zaštićeni detinjstvom, a osećamo se izgubljeniji od deteta. Bili smo dete, a sada smo narkoman.


U albumu Matilda, recimo, Sitar slobodno čini varijacije u rasponu od realističkog prostora do potpunog izostanka pozadine, od realističke figuracije do „sveta Calvina i Hobbesa“. Za preveliku bliskost s ovim poslednjim, Sitar je spremno prihvatio kritike. Čudno. Ja bih se ponosio da sam se približio Wattersonovom svetu, i onda produžio punim jedrima dalje. U albumu Glave prostor je rešavan mnogo „gušće“ zbog altmanovske gužve – rojenja mnoštva karaktera. Reklo bi se da ne postoji Sitarovo doktrinarno stanovište što se tiče kompozicije i montaže. Ono što postoji, međutim, je evolucija rastućeg kvaliteta Sitarovog režijskog kvaliteta. Deo te režijske veštine, a govorio sam već o Sitarovom talentu za autentičnost trenutka, je da hvata momente, recimo misli svojih karaktera, koje će biti odbačene već u sledećem trenutku.

Jedan mali detalj. Da, Ana čita stripove, još pre nego što je srela mladog zavisnika Maja, opsednutog čitanjem i crtanjem stripova, čita recimo Sitarovog omiljenog Crepaxa. U neuspešnom traganju za objašnjenjem, od strane njenih roditelja, možda školskog psihologa, tetke, same Ane i nas čitalaca, Sitar kao da šaljivo dodaje još jednu „akrobatsku mogućnost tumačenja“ (à la Frederic Wertham), da li je svemu onome što se dogodilo, možda ipak uzrok loš uticaj stripova, he? Dejstvo gama zraka na sablasne nevene.

Upravo na protivrečnosti tvrde priče i polukarikaturalnog crteža Sitar stvara narativ koji može da prevari razne vrste pravolinijskih očekivanja. Spoj lakoće crtačke stilizacije sa sasvim drugačijim tonom njenog dnevnika odgovara samoosećanju Ane. Sitarov generalni smisao za humor se ne može crtački realizovati bez elemenata groteske. U Dnevniku Ane Tank ima ironije, distanciranosti od događaja, prigušene gorčine, i suve tragičnosti. Polukarikaturalni stil postao je Sitarov zaštitni znak još mnogo pre ovog albuma. U Dnevniku Ane Tank ima i univerzalne blesavoće odrastanja, samozadovoljstva glupkastosti, dirljive naivnosti. Sa druge strane, spram preglumljene ili loše odglumljene brutalnosti, na kojoj počiva mnoštvo stripske produkcije koja time pokušava žanrovski da se šepuri, u Sitarovima stripovima, kao kod retko kog autora, obitava sirovost i brutalnost života, ne žanrovski protumačenog nego kao takvog. Dnevnik Ane Tank tu nije izuzetak. Ljubavna priča s okusom heroina? U njoj ima veoma malo ljubavi. Ponajviše nasumičnog traganja za ispunjenjem nedostajućeg osećaja života i sebe.

Oni koji su Dnevnik Ane Tank bolje razumeli, nazvali su ga kombinacijom društvene ironije, sirovih činjenica i grotesknog realizma, hardcore bajkom za odrasle koji imaju decu. Ovo određenje mi se veoma dopada zbog preciznosti. Koji bi sinospis ovog grafičkog romana bio? Prvi poljubac, prva simpatija, prva ljubav, prva menstruacija, prvo pijanstvo, prvi seks (bila je, međutim, suviše pijana da sledećeg dana nije mogla da ga dozove u sećanje), prvi džoint, prvi trip, prvi ekstazi, i na kraju prvi heroin. A kraja nema, hoću reći Ani i nama nije poznat, i to je jedina izvesnost. Crno-beli epilog ne obećava ništa vedro na vidiku. Ana je prilično daleko od bilo čega što bi je ponukalo da prebrodi svoj cinizam i ravnodušnost prema životu. Da li će Ana ikada prevladati svoju infantilno narcisoidnu fazu u suočenju sa svetom? Grafički roman nas ostavlja bez odgovora svojim otvorenim krajem, jer to nije ni bio deo pripovedačkog zadatka koji je postavio sebi.


Dnevnik Ane Tank radjen je najpre u tušu, da bi zatim bio kolorisan akvarelom (Schmincke, Winsor&Newton - podaci u zagradama potiču od autora). Svi crteži, uključujući crnobele segmente na početku i na kraju, radjeni su četkicom i tušem (četkica W&N 2 i 3) i suvom četkicom (br. 4) na akvarel papiru (Fabriano i Radeče papir) sa kojom je dobio grafičke efekte, već karakteristične za novije Sitarove stripove. Sitaru svojstvena debela, gruba linija postala je zaštitni znak albuma koji su nastali nakon Sperme i krvi.

Talentovanu ležernost njegovih konturnih linija, bluz poteza četkicom umočenom u tuš možemo tražiti kod nekoliko crtačkih uzora koje Sitar više puta pominje u intervjuima. Jedan od važnijih je svakako Edmond Baudoin. Njegov majstorski, emocionalni pristup stvaranju stripskih priča, korišćenje suve četke koja daje teksturu prizoru, grubi, slobodno improvizovani potezi, malo pozadine u prozorima. Senzualna, iskrzana debela linija je u direktnom kontrastu s fankofonskom tradicijom koja teži prečišćenosti, ustoličenoj stilizaciji čiste linije. Ako tome dodamo razbijanje represivnih socijalnih konvencija, lako ćemo prepoznati ono za čim Sitar traga u svojim stripovima. Naravno, ne zaboravimo ni, doduše indirektniji, uticaj Iva Milazza, njegovog majstorstva nedovršenog crteža, skicouznosti podignute na nivo poezije. Direktni crtački uticaj se, međutim, ne oseća, ali je snažno shvaćena poruka o majstorstvu koje se krije u opuštenosti.


Jedna čak dominantna struja stripskog stvaralaštva iz Slovenije je znatno drugačija od onoga što poznajemo kao strip u susednim zemljama. Slovenačka strip scena je mala, ali naseljena snažnim autorskim ličnostima. Lavrič, Smiljanić i Sitar su se izborili za svoje opuse vlastitom autorskom hrabrošću, beskompromisnošću i istrajnošću. U Srbiji ili Hrvatskoj znam ne mali broj talentovanih autora, ili makar talentovanih crtača, koji su se dobar deo svoje karijere „pogađali sa sudbinom“ - hoće li se ili neće baviti stripom. A takvo bavljenje je dugoprugaška disciplina. Darko Macan je jednom rekao da je Zoran Smiljanić verovatno najbolji scenarist za duge pripovesti na području bivše Jugoslavije. Rekao bih da su nekoliko autora iz Slovenije, Marjan Amalietti, Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič i Iztok Sitar svi rasni i žestoki pripovedači, da je svako od njih imao zvezdane pripovedačke trenutke koje ostale ex-YU sredine mogu poželeti da upoznaju, osete i usvoje u sopstvene koordinate stripskog sveta..

(Kraj)
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Recenzija Brodeckovega poročila v Literaturi.
http://www.ludliteratura.si/kritika-kom ... ahopetcev/
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Tole ni v naših medijih ampak mogoče bo koga zanimala zgodovina stripa v Itlaiji.

The History of Italian Comics
March 22, 2018

In search of the first graphic novel

In Europe, particularly in Italy, comics were long designed for and targeted at a male audience of young boys and teens. Comics in book format weren’t entirely absent from the Italian publishing landscape before the Second World War, but they were mostly editions printed by bookshops with Disney-type stories and often marketed as gifts. In the eyes of historian Gianni Bono, Le burle di Furbicchio ai maghi (1924) was the first Italian comic, while professor Fabio Gadducci dared to move the birth of the Italian graphic novel all the way back to 1870, the year when Pasquino all’Istmo di Suez by Casimiro Teja was published.

In any event, since their origin, Italian comics have always relied heavily on foreign production, particularly American. Even popular Italian series like S.K.1 (1935) and Ciclo della Malesia (1936) by Guido Moroni Celsi, Saturno contro la Terra (1936) by Federico Pedrocchi and Giovanni Scolari, and other series that are explicitly linked to the Fascist regime (e.g. Romano il Legionario by Kurt Caesar, 1938), borrowed from the narratives and stylistic canon of American comics.

This landscape didn’t change overnight at the end of the Second World War. Asso di Picche, a character created in 1945 by Mauro Faustinelli, Alberto Ongaro and Hugo Pratt, could be considered the first Italian superhero. Dressed in yellow tights that hide the identity of the lazy journalist Gary Peters—like Batman and Superman—the avenger Asso di Picche (“Ace of Spades”) fights international crime. But the influence of Milton Caniff and his Terry and the Pirates is easy to see in the still-immature style of Pratt, the future creator of Corto Maltese.

The anthology in which the character was first introduced—Albi Uragano—took the name of its main character, but after twenty issues it went out of print. When the Italian editor Cesare Civita emigrated to Argentina following the introduction of racial laws in Italy and bought the rights to the headline characters for his own Editorial Abril, he also suggested the authors move to Buenos Aires with him. It was then that the so-called “Venice Group” split in two. Those who left, including Pratt and Ongaro, came into contact with local Argentinian authors such as Héctor Germán Oesterheld, who would later create El Eternauta (1957-59). A few years later they founded a true Italo-Argentinian school of comics that would inspire a new generation of comic book authors.

The fumetto nero

The 1960s were a particularly interesting and fruitful period for European comics. It was during this decade that the comic book became a widespread phenomenon. In Italy, events seemed to be conspiring to push comic books into the public and critical spotlight. It was in 1962 that readers were introduced to Diabolik, a character and antihero par excellence partly inspired by the fictional hero Fantômas.

A thief of exceptional abilities, a master of disguise, and a ruthless assassin, depending on what the situation called for, the character in black tights created by the Giussani sisters was something completely different from any other hero that had ever stepped out of the pages of adventure comics. On the cover of the first issue of Diabolik (Il re del terrore, or “The King of Terror”) was the mention, romanzo completo (“complete novel”), and for good reason. It did indeed look like a novel. The Topolino (Mickey Mouse) pocket book format, published by Arnoldo Mondadori Editore starting in 1949, had set the precedent for novel-sized comic books. Over time, this format would become a point of reference for many notable imitations, such as Braccio di Ferro (Popeye), Tiramolla (Roll-Spring) and Geppo, often created by the same authors working on Disney characters elsewhere. However, in most cases, these were anthologies. The stories of Diabolik were mostly resolved in single issues: narratives of a certain length that could stand alone, even if they could technically be considered serials, with some recurring characters and situations.

If Fantômas became a favorite of the surrealists because the stories of his cruelty, lust and anarchism were never wrapped up in a happy ending, Diabolik was the bugbear of conformists and educators who couldn’t put up with his lack of principles.

Diabolik shocked the paternalistic, moralistic and prudish publishing industry of the time and in so doing launched the so-called fumetto nero phenomenon (literally “black comic”). The success of the fumetti neri, which often had the letter ‘K’ somewhere in the title—e.g., Kriminal, Satanik, Zakimort, etc.—managed to scandalize representatives of the Catholic Church and political organizations across the board. Even the Italian parliament spoke out against the comic.

These imitators of Diabolik, which happens to be the only fumetto nero still published today, exploited the most sensational features of Angela and Luciana Giussani’s character, amplifying the effects: sadism replaced violence and subtle eroticism became sex verging on the pornographic. Many of these comics were translated and sold well abroad, especially in France. Some famous contemporary authors even learned the ropes from working on these productions, often thrown together hastily and badly printed. The Italian fumetti neri were in fact marketed as comics for adults (even if they were often read by teenagers as well). However, the “for adults only” and “not for sale to minors” warnings on the covers weren’t enough to placate the most zealous moralists, whose beliefs and prejudices finally managed to gain the upper hand. Their indignation often led to court cases and some publishers were even forced to close their doors.

Despite the questionable value of the individual products, these comics were considered a modern and unifying phenomenon that brought pre-war productions up to date: in many ways they were more in line with contemporary public taste, as readers had already moved away from what educators and teachers were proposing at the time.

The Bonelli format

The story of the Bonelli format is similar to what happened in the United States. Tex (1948), Bonelli’s first great success, was originally published as a comic strip (16.5 x 9 cm). The profits from these publications were then used to produce stories known as raccoltine (“little collections”). In 1954, the first attempt at a chronological series in comic book format was made, but it was only from 1958 on that the “Bonelli format”—100-page comic books measuring 16 x 21 cm—was adopted.

Especially after the great success of the Dylan Dog series, the format became so successful that the market was invaded by “bonellidi,” or comic books from other publishing houses printed in the same format as the Bonelli comic books that often mimicked their style and structure. Not really a pocket book like Diabolik and the other fumetti neri, the Bonelli format was distinguished by its page count—100 as opposed to the 48 of the Franco-Belgian format—which allowed serialized narratives more breathing room. As had happened with Diabolik and the French graphic novels, both commercial and social factors led to the adoption of this particular format, the most successful in Italy and one of the most successful worldwide.

Sergio Bonelli remembered the genesis of his publishing house’s pocket book format like this:

“My mother Tea and I realized that the public was changing, that it wanted a longer read than what was being offered by comic books of the time, that people had more money and therefore could indulge in something more sophisticated. We also realized that people no longer wanted to wait a week to read a story that would take them just a few minutes to finish.”

Bonelli’s serial structure allowed for greater stylistic and narrative variation and a more varied product than what was being produced by other commercial publishing houses at the time, American superhero comics included. Bonelli always aimed at the immediate recognizability of its products, stamping its books with a style that was its strength, but at the same time its greatest limitation. Regardless, the Bonelli style undoubtedly set the standard for comic books in Italy. Given its strong position in the Italian comic book market, the Bonelli comic book became a benchmark for many other publications, which rarely, however, experienced comparable success.

The era of Italian magazines: rise and fall

The magazines published in Italy from the mid-‘60s onward played a crucial role in paving the way for the acceptance and promotion of a new type of contemporary, more sophisticated comic book. The first real magazine dedicated to the “adult” comic book was Linus, first published in 1965 by Giovanni Gandini.

Crepax and Lunari were the first two Italian authors to appear in the pages of Linus, which was initially inspired by foreign—mostly American—comics, which were the sole focus of critical attention at the time. But Linus was also to become a haven for many authors, contemporary and future, who found there the space and opportunity to write about their own work. In subsequent years, political issues and current events would appear as comics in the magazine’s pages almost in real time.

Linus was followed by a number of competitors and imitators. The second half of the ‘70s saw the launch of two new weekly titles, Lanciostory (1975) and Skorpio (1977), by Editorial Eura (now Editorial Aurea), which initially featured the work of South American authors before opening up to the Franco-Belgian market.

The ‘80s were perhaps the most fruitful years for Italian comics. Many new magazines were published, including Totem (1980), much of whose material had previously appeared in Métal Hurlant (an Italian version of the French magazine was published in the same year); Corto Maltese (1983), which published primarily Italian authors; L’Eternauta (1980), which initially concentrated on Argentinian and Spanish authors; and Comic Art (1984) by the same publisher. The success of these magazines soon began to wane, however, partly due to competition from commercial television and partly due to a renewed interest in popular comics.

The ‘90s saw some interesting, albeit short-lived, projects. The monthly Nova Express by Granata Press managed to remain in print from 1991 to 1993, despite a slew of difficulties. Nero, another Granata magazine, was published from 1992 to 1994. The monthly Kappa Magazine, specialized in manga, was more successful (1992-2006) thanks to the great popularity Japanese comics enjoyed in Italy at the time, and the fact that the magazine was serialized. The arrival of Zero (Granata Press), the first magazine in Europe completely dedicated to Japanese manga, dates back to 1990.

Among the longest-lived magazines of the decade, Mondo Naïf (Star Comics, 1996) was particularly important for its promotion of new talent in Italy, and Il Grifo (1991-1995) was effectively an art magazine dedicated to comics. By the mid-‘90s, the comic book had become entrenched in Italian culture. The comic book had become art. The fact was no longer in doubt. Comics could now speak for themselves.

The decline of the comics magazines, which continue to struggle to find stable footing in the editorial market, has also marked the partial abandonment of the short story form. From the mid-‘90s onwards, long-form stories came into vogue, above all the graphic novel.

Publishing houses and the graphic novel

At the end of the 1990s, when the age of magazines was drawing to a close, a number of publishing houses sprung up and played an important role in transforming the comic book into a commercial product. In 1996, thanks to Andrea Plazzi and Edoardo Rosati, Edizioni PuntoZero was born, which aside from publishing essays on cinema, animation and comic books, also published work by different comics writers. When PuntoZero closed in 2001, its catalogue was taken over by Kappa Edizioni.

Black Velvet was created in 1997 by Omar Martini and Luca Bernardi. The publisher first distinguished itself by focusing on the American market, before opening up to other countries’ authors as well (for example, Scandinavia with Jason, Spain with Max, New Zealand with Dylan Horrocks, and Switzerland with Thomas Ott), while at home it promoted Italian authors like Massimo Giacon, Alessandro Baronciani, Paolo Bacilieri, Massimo Semerano, Alberto Corradi, Otto Gabos and others.

Comic Art, la rivista dello spettacolo disegnato published its last issue in 2000, marking in many ways the end of the era of the comics magazines. The future of this medium was clearly in book format. The same year, Coconino Press was founded in Bologna by comic book artist Igort (Igor Tuveri), distributor Carlo Barbieri, and businessman Simone Romani. The name they chose immediately suggested the mission of the publishing house. Coconino County in Arizona was the backdrop for the surreal adventures of Krazy Kat by George Herriman. With a focus on foreign creations and a high level of editorial attention, Coconino Press was a real comic book author’s press. Thanks to the extensive network of contacts amassed by Igort throughout his career, Coconino launched numerous international co-editions.

Coconino Press grew quickly and today publishes more than twenty collections. Its objective was and remains clear: to move beyond the newsstand to specialized comic book stores and even bookstores.

The Latina-based publishing house Tunué was founded in 2004 by its current publishing director Massimiliano Clemente and manager Emanuele Di Giorgi. Tunué initially specialized in essays about comics and visual imagery, but very quickly filled its catalogue with its own graphic novels. The first volumes of the series Graphic Novel were mainly created by young Italian authors, some just starting out, but very soon international authors filled out the ranks.

Tunué’s work is also known to cater to young readers. In 2010, Tipitondi arrived, a series of comic books aimed at children and young adults. From 2011, Tunué even started to publish novels, unlike many publishing houses that started with novels and moved into comics.
"L'Isola senza sorriso" (The Island Without a Smile), from Tunué's Tipitondi collection, aimed at younger readers (© 2014 Enrique Fernández / Tunué).

Founded in 2010, Michele Foschini and Caterina Marietti’s BAO Publishing quickly dominated the Italian scene with a catalog that boasted over 350 titles after just a few years of operation. BAO’s international, multi-genre comics feature work from many countries, including the United States, Japan and Europe. Their publications range from children’s comics to genre comics and include adult graphic novels, superhero comics, recent Bonelli re-releases, deluxe editions, and experimental comic books.

In 2011, BAO published the graphic novel La Profezia dell’armadillo (“The Armadillo Prophecy”), a collection of autobiographical stories held together by a unique fragmented narrative. The narrator is the protagonist of the book and he moves between contemporary satire, generational and nostalgic accounts, and ironic reflections on the daily life of twenty- to thirty-year-olds with a graphic style that embraces influences from underground comics, street art and manga. The first edition of La Profezia dell’armadillo, created by Zerocalcare and Makkox (Marco D’Ambrosio), was printed in a limited run of 500 and sold online. Five subsequent reprints brought the overall total to over 3,000 copies. Following this success, BAO released a color version of the book, now in its thirteenth print run with over 50,000 copies sold. BAO has also produced Zerocalcare’s other books, which, with the help of the author’s blog, have steadily climbed to the top of the charts, making the author one of the most important publishing phenomena of recent years.

Italian press (today) and the graphic novel

The comic book (or graphic novel) has long been a significant player in the Italian publishing market. The commercial success of the graphic novel has given publishers the leverage to shelve their comic books in the fiction sections of bookstores, far from the newsstands and specialized comic and art book stores. This hybrid form—which combines the textual complexity of a novel and the visual richness of a comic book—has attracted a new adult reading public.

Therefore, if the comic book market has grown so much and the stories themselves are so important and universal, why are they not discussed more? The Italian press and television networks have very little room for culture, but the quality is often high. If there’s so much hype surrounding comics and graphic novels, if there is such sustained interest from the reading public, if it is assumed that comics are not being marginalized but are marginalizing themselves (even if the successful marketing campaigns waged by many publishing houses in the last few years seem to suggest the opposite), why are they still not discussed more? Why are there not more broadcasts, news stories or articles? If the success of Zerocalcare manages to change this for the better, it will be a great victory, and all the ifs and buts at play here won’t weigh so heavily. If not, comics will once again recede, waiting for the next big name to re-emerge into the spotlight.

From Graphic Novel: Storia e Teoria del Romanzo a Fumetti, by Andrea Tosti (Tunué, 2016).
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Radio Študent – Hardfuckers

Slika

BERITE HARDFUCKERSE!
NEJC BAHOR10. 5. 2018 – 13:00 / STRIPTIZ
2018-05-10-striptiz-berite-hardfuckerse.mp3

Za začetek en disclaimer. Tistim, ki strip oz. stripovski roman Hardfuckers Zorana Smiljanića že poznajo, ne bo pričujoče besedičenje povedalo ničesar novega. Sledeče besede so namenjene neposvečenim. Tistim, ki se jim tudi danes zdi kakršnokoli p**** glede bivšega političnega sistema ali rojstva tako zvane ‘naše’ države jalovo, nesmiselno, neteoretsko početje. Tistim, ki so jim kri, scanje, sperma, umazanija, blato in smrad pač pod pasom, ker ne razkrijejo nobene nove vednosti ali teoretične teze. Taki čistuni bi dobili v pričujočem stripu že na prvih straneh strel v glavo. Tako naj se napove Hardfuckers, pravi pravcati slovenski ep v stripu, ki obračuna z vsem človeškim govnom, ki smo ga, brez skrbi, sposobni proizvesti tudi na tej strani Alp. Ali Kolpe.

Pred kakimi petnajstimi leti, ko je pišoči dobil ta strip prvič v roke in se nato odpovedal vsem pubertetniškim delikvencijam – razen masturbaciji, za katero v stripu ne manjka vzpodbud –, se mu je dobesedno pred očmi popolnoma spremenila podoba svetle Slovenije in malce obskurnejše, a ipak herojske Jugoslavije. Zgodba povzroča nelagodje, in ko te bukvica spusti iz objema, se začno tresti roke. Ne samo, da konkretno razčefuka morebitne družbene iluzije, po tem stripu res ne moreš več enako brati slovenske politike, kamoli hrabrih partizanskih spominov.

Glavna premisa stripa je zgodba o ‘The Original Hardfuckerju’, Jakobu Ostermanu, človeku, ki obenem režira preživetje lastne riti, po lastnoročnem spletu okoliščin pa je še tipični stric iz ozadja lokalne socialistične oblasti. Od leta 1938, ko mu tovariš Walter osebno določi prvo mesarsko nalogo v korist delavske revolucije, do časa slovenske osamosvojitve spremljamo pot drznega altruista, ki praktično pleza čez trupla. In – preživi. Morala v lajfu in v Hardfuckersih služi samo mrtvim. A tu nismo zaradi zgodbe ate Jakoba.

Okoli zgodbe prekaljenega starega komunista, ki bi pokopal tudi Jamesa Bonda, če bi mu prekrižal pot, se v obzgodbah drugih likov v Hardfuckersih avtor dotakne tem, ki so za slovensko javnost preprosto nočna mora. In to ne v obliki Janeza Janše, temveč precej precej huje. Nepredstavljivo huje. In zakaj nepredstavljivo? Ker takih zgodb preprosto nihče ni produciral. Ali objavljal. Ne danes, kaj šele v zagonetnih letih od 87. do 91. Slovenija je pač lepa in pridna dežela. Da bi takrat kak Boris A. Novak pisal o prvih slovenskih teroristih, ki jim uspe krvavo razkosati tako vojašnico JLA kot zminirati glavno postajo milice? Ma ja. Da bi kaka Svetlana Makarovič pisala o propadli ženski, ki se kurba za preživetje, kako iz gole intimne potrebe fuka z mentalno precej omejenim silakom? He. Da bi kak Drago Jančar pisal o častnikih JLA, ki do kraja obubožanim slovenskim proletarcem in intelektualcem prodajajo pokvarjeno svinjetino, od katere začnejo crkavat kot muhe? Japajade.

Ni kaj, Zoran Smiljanić si je predstavljal nepredstavljivo in v nekaterih primerih zagotovo zadel. Saj je na slovenske ulice tudi prvi pripeljal tanke jugoslovanske armade. In to par let prej, s tem pa pojebal vse iluzije nove slovenske države. Od deviantnih slovenskih radikalcev, ki iščejo rebra svetega Cirila z namenom politične propagande ‘novega slovenstva’ – kar potem dejansko postane štima ‘novih zgodovinarjev’ s karantanskim panterjem vred –, do nesposobnih izseljencev, ki pridejo nazaj v Slovenijo prat svojo lastno slabo vest. Prizor, kjer Luka, bodoči slovenski samomorilski terorist, ki že s svojo grafično podobo in brezkompromisno anti-teorijo globoko ustraši, vtakne pištolo v gobec svojemu izseljenskemu bratu Joži, potem pa mu ga zdrka in mu celo pusti preživeti, je definitivno bolj mikaven od Žižkovih kvazi disidentskih tekstov. Ironija, da častihlepni zgodovinar ostane pokopan s prazno skrinjo slovenskih zakladov, ki so jih farji skrivali še pred Turki in kasneje komunisti, pove o zgodovinski in kulturni podstati slovenstva precej več od ustaljenih idej ali celo ideologij. Največ smo torej zafukali prav sami, Švab in Lah sta bila samo zraven; za medsebojno sovraštvo še Hrvatov ne rabimo.

Daleč stran od iluzij nove ali stare ideologije se dogaja še paralelna zgodba mentalnega omejenca Zokija, ki na svojem življenjskem potovanju spozna prav vso personificirano govno takratne slovenske družbe – pravičniška, a posledično mrtva slovenska drhal; hrabri in prevarantski bosanski bratje, ki tudi pocepajo; nazorno portretirane ženske in njih nezavidljiv status v tem ali onem sistemu, tej ali oni ‘kasti’ – nekaj jih celo preživi; in kakopak gniloba bivšega sistema in nevarna doba tranzicije. Z njegovimi očmi vidimo, kaj se zgodi, če se realnost skozla na ideologijo in poščije na slovensko majhnost. Še preden uporabi pištolo.

Kar se vizualnega pristopa tiče – ipak govorimo o stripu – nas Smiljanić zapelje prav v prvem delu tega Striptiza opisane vulgarnosti; kapljice dežja se mešajo s spermo, krvjo, zadnjmi izdihi in vonjem po smodniku. Mojster je pač frik na sluzaste detajle in na masovne strelske obračune. Včasih res krompirjevsko zaobljena risba samo še potrjuje vulgarnost risanega; igra kadrov je še posebej divje dinamična v zadnjem, sklepnem prizoru – strelski obračun na britofu, baj d vej -, ko strip bereš hitreje, kot ga dojemaš. Skratka, stripu nikakor ne moremo očitati ničesar, niti si ne upamo, še posebej, ker je ata Jakob preživel in je še vedno na prostosti …

Hardfuckerji niso pisali samo zgodbe okoli leta 38’ ali 91′, pisali so zgodbo tudi leta 2011 ob ponovni izdaji, pišejo pa tudi leto 2018. Danes ne bo všeč ne komunističnim zanesenjakom, niti ne desnim poduhovljenim čebrom. Ne bo všeč ne feministkam in ne čefurjem, ne anarhistom in ne sistemskim p****. Ljubili pa ga bomo predvsem tisti, ki vsaj slutimo neverjetno deviantnost zgodovine in vso govno človeškosti tistih, ki jo pišejo. Ravno zato bi ga morali, poleg vseh prej naštetih, brati tudi v osnovnih šolah. Še posebej zaradi seksa in nasilja. Ideologija pride na vrsto malček kasneje, jebiga. Odličen šolski poduk, kaj se dogaja, ko gre politika in z njo družba, praktično rečeno, – v k****. Tu gre še posebna pohvala Zoranu Smiljaniću, ki je dokazal, da vsaj v enem primeru Slovenceljni nismo vsi poniglave filozofske pičkice. In seveda vsa čast Mladini za dosledno izdajo materiala v izredno občutljivem času. Takrat, ko je še imela jajca.

*

Opomnik: V torek, 19. 6. 2018, bodo špikerji in tehniki Radia Študent na junijskem Stripolisu v Komuni Kina Šiška strip Hardfuckers v zvočno-vizualni podobi uprizorili v živo. Vstop prost. Jebeno bo na trdo!

AKTUALNO-POLITIČNE OZNAKE:
SLOVENSKA POLPRETEKLA ZGODOVINA
LETO IZDAJE:
2011
AVTORJI:
ZORAN SMILJANIČ
INSTITUCIJE:
ZALOŽBA IN STRIPARNA BUCH
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Prepovedani sad: skrajni čas za pogovor o vulvi
http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/pre ... 4#comments

Švedski risoroman Prepovedani sad zdaj tudi v slovenščini

18. junij 2018 ob 16:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kdaj je znanost nehala gledati na ženski orgazem kot na sestavni del procesa razmnoževanja? Zakaj je NASA v vesolje poslala anatomsko pravilno skico moškega in "redaktirano" različico njegove ženske spremljevalke? Švedska striparka Liv Strömquist se teh in podobnih vprašanj z ogromno mero humorja loti v pravkar prevedenem risoromanu Prepovedani sad.

Mednarodna uspešnica Prepovedani sad je podrobno raziskana, a na varljivo lahkoten način podana "kulturna zgodovina vulve", ki vam bo med drugim morda pomagala ugotoviti, zakaj nam gre ta mala beseda - vulva - še vedno težko z jezika. Na igriv način povzame po navadi zamolčano zgodovino matriarhata, vse od jamskih slikarij ženskih spolnih organov do nekdaj sakralnega valovanja menstrualnega cikla, kar je v očitnem kontrastu z deprimirajočimi novejšimi upodobitvami žensk kot barbik (torej: brez česar koli pod spodnjimi hlačkami). Predvsem pa je Prepovedani sad zgodba o tem, kako so bile ženska seksualnost, identiteta in samopodoba dolga stoletja zatirane, patologizirane in dojemane kot manjvredne.

Liv Strömquist je švedska striparka in radijska voditeljica. Njena dela, za katera je značilna družbenokritična in feministična perspektiva, odlikuje politična angažiranost, resnih problematik pa se loteva s humorjem, večkrat s satirične pozicije: predstavljajte si, da vam resno teorijo razlaga stand-up komik v svojem nastopu. Poleg risoromana Prepovedani sad (Kunskapens frukt, 2014), ki je avtoričino doslej najbolj znano in največkrat prevajano delo, je med drugim izdala še risoromane Einsteinova žena (Einsteins fru, 2008), Občutki princa Charlesa (Prins Charles Känsla, 2010) in Vzpon in padec (Uppgång & Fall, 2016). Prepovedani sad je v slovenščino (odlično) za založbo VigeVageKnjige prevedla lektorica za švedščino na Filozofski fakulteti Mita Gustinčič Pahor.

Moški, ki jih je ženski spolni organ zanimal preveč
Težava ni v tem, da moških ženski spolni organ ne bi zanimal dovolj, kot že v uvodu pojasni Strömquistova – nasprotno, večina težav izvira iz tega, da je ženska seksualnost marsikaterega v zgodovini fascinirala do točke obsedenosti, kar je za seboj potegnilo cel kup nevšečnosti. Na seznamu sedmih "moških, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ", se je denimo znašel John Harvey Kellog, izumitelj koruznih kosmičev v 19. stoletju – in žolčni borec za preprečevanje samozadovoljevanja pri ženskah: možak, ki je bil po izobrazbi zdravnik, je predpisoval zlivanje jedke kisline na ščegetavček. Njegov sodobnik, dr. Isaac Baker-Brown, je šel še dlje: bil je velik ljubitelj operativnih odstranitev klitorisa kot zdravila za histerijo, glavobol, depresijo, izgubo apetita, neposlušnost in druge "ženske bolezni".

Kako je bila lahko ženska uspešna vladarica? Najbrž ni bila ženska.
A to ni še nič v primerjavi s prvim mestom lestvice: zaseda ga skupina znanstvenikov, ki je leta 1965 zahtevala (in dosegla) odprtje sarkofaga švedske kraljice Kristine. Do sklepa, da je bila vladarica iz 17. stoletja "psevdohermafrodit", so prišli na podlagi zapisov o njenih "netipično ženskih fizičnih in psihičnih značilnosti" – zmotili so jih njena "moška nadarjenost" (študij filozofije, klasičnih jezikov, astronomije in matematike) ter sposobnost vodenja državniških poslov in minimalno zanimanje za obleke, česar niso znali uskladiti z njenimi "ženskimi lastnostmi" (površnostjo in nepredvidljivostjo). "Kristinine genitalije so imele nad to četico starčkov tako hipnotično moč," izvemo, "kot jo ima X-box nad druščino enajstletnikov v temni kletni sobici med poletnimi počitnicami." Ker na podlagi 400 let starega odkopanega okostja ti možje seveda niso mogli ugotoviti ničesar določnega o pokojničinih spolnih organih, je njihova ekskurzija na področje interspolnosti ostala nedokončana.

Smo si res bolj različni kot enaki?
Na podlagi te in podobnih fascinantnih anekdot, posejanih s srhljivimi zgodovinskimi detajli, je sporočilo precej lahko izluščiti: razumevanje družbenega spola v 21. stoletju je konstrukt, ki se je skozi zgodovino večkrat pregnetel in spreminjal. Ideja, da obstajata samo dva, med seboj diametralno nasprotna spola, je relativno mlada. Do konca 18. stoletja je bil temelj razprave o spolnih organih in spolnosti v največji meri enakost; šele pozneje je to področje postalo priročno sredstvo za uveljavljanje idej o različnosti med moškimi in ženskami. Zaradi postopnega upada vpliva religije je bila zdaj naloga znanosti, da na podlagi "različnosti" žensko seksualnost klasificira kot nekaj šibkega in praktično neobstoječega. (Iz 19. stoletja izvira tudi stereotip, da ženske zanimajo predvsem čustveni odnosi, moške pa spolnost.)

Milenijski register
Strömquistova svojo lekcijo zgodovine, ki je podprta s številnimi (navedenimi) viri, zapakira v lično milenijsko embalažo "medmrežne govorice", skrajno učinkovito kombinacijo različnih registrov, medklicev v angleščini in sarkastičnih opazk. Največjega latinskega cerkvenega očeta, denimo, spoznamo takole: "Avguštin je bil krščanski teolog, ki je živel v 4. stoletju. Ni samo živel, ampak tudi pisal. In itak, da noče človek nič slabega reči o nekom, ki piše in to, in čeprav ne mara tega, kar počne, bi se mu človek klub temu želel spodbudno nasmehniti, dvigniti palec in reči: "Kul, da to počneš!" Ampak jaz na žalost Avguštinu ne morem reči: "Kul, da to počneš, Avguštin!" Za vse ženske po vsem svetu in tisočletja dolgo bi bilo EKSTREMNO veliko bolje, če Avguštin v 4. stoletju ne bi javno izražal svojih misli in občutkov o tem in onem."

Tisto, česar se ne sme (pravilno) imenovati
V poglavju Na glavo obrnjena petelinja roža se dotaknemo trenutno v naši kulturi precej aktualnega vprašanja pomanjševanja sramnih ustnic, ki je zdravstveno popolnoma nepotrebno, a se ženske zanj odločajo iz "estetskih" razlogov. Idejo, da so majhne sramne ustnice boljše od večjih, prek barona Georgesa Cuviera poveže z znanstvenim rasizmom; baron je namreč vpeljal idejo, da so se pri belkah sramne ustnice z evolucijo zmanjšale (in so bile torej znak rasne večvrednosti). Na podlagi tega avtorica razvije tezo, da zato, ker naša kultura zunanjega ženskega spolnega organa (tj. vulve) praviloma ne imenuje s pravim imenom in ga včasih niti ne pokaže v šolskih učbenikih (v nekaterih je le prerez notranjih organov), se je žensko seksualnost reduciralo na "prazen prostor", na odsotnost oz. pomanjkanje, ki pravi pomen dobi šele v navezavi na moški spolni organ. Precej zgovoren je, denimo, podatek, da je NASA leta 1972 v svoje "sporočilo v steklenici" za morebitna vesoljska bitja vključila anatomsko pravilno skico moškega, ženski pa je izbrisala kratko črtico, ki naj bi nakazovala vulvo.

Zadnje poglavje risoromana je posvečeno tematskemu spektru, ki pokriva vse: od predmenstrualega sindroma do različnih reakcij deklic na njihovo prvo menstruacijo. Avtorica na inteligenten način poudari, da je danes skoraj nemogoče najti oglas za vložke ali tampone, ki ne bi obljubljal "svežine in/ali občutka čistoče", čeprav so, paradoksalno, prav ti izdelki narejeni iz nerazgradljivih materialov in so ogromna obremenitev za okolje (priporoča uporabo pralnih vložkov ali menstrualnih skodelic.) Zanimiva je tudi zbirka resničnih citatov mladih deklet, pobrana s spletnih forumov, ki razkrivajo sram in nevednost, ki je pri mladih ženskah še vedno povezana z menstruacijo in spolovilom.

Če morda mislite, da je tabuiziranje menstruacije stvar preteklosti in da pogovori o telesnih funkcijah pri ljudeh ne vzbujajo več sramu, velja spomniti samo na popolnoma nelitearni "incident" v umetničini domovini. Strömquistova je pred nekaj leti dobila priložnost, da svoja dela razstavi na postajah stockholmskega metroja, ki se ga drži vzdevek "najdaljša galerija na svetu". Njene prepoznavne risbe mačk, dreves, golih moških ter seveda žensk z neobritimi nogami in vidno menstrualno krvjo so izzvale neverjetno količino zgražanja. Risbo drsalke s pripisom Vse je v redu (Samo krvavim) so ljudje na družabnih omrežjih opisovali kot "gnusno", češ da "je dovolj hudo, da enkrat na mesec dobimo menstruacijo, zdaj pa je treba to gledati še vsakič, ko se peljemo z vlakom".

Starodavna tradicija kazanja vulve
Naslovnica slovenske izdaje risoromana ni enaka kot pri izvirniku. Na švedski in nekaterih prevedenih naslovnicah je fotografija umetnice same, ki s svojo držo aludira na starodavno ritualno tradicijo kazanja vulve, ki nam je danes popolnoma tuja, jo pa zasledimo, denimo, v starogrških himnah Demetri ali še pred tem pri anatolski boginji Baubo. Kipi golih žensk z razprtimi nogami so vse do srednjega veka krasili cerkve in pročelja hiš, opozarja Strömquistova;v keltskem izročilu se imenujejo sheela-na-gigs. Natančnega pomena rituala danes ne poznamo, kaže pa, da je dajal moč in hkrati deloval nekoliko smešno.

Kakor koli že: slovenski založnik se za to fotografijo ni odločil, ker je ob Strömquistovi na fotografiji na steno naslonjeno avtomatsko orožje, kar se jim očitno ni zdelo primerno za trenutni čas. Namesto tega so uporabili prav eno od ilustracij menstruacije, ki so tako ujezile vrle Stockholmčane na podzemni železnici.

Prepovedani sad je v isti sapi skrajno infromativen pamflet in duhovito čtivo, ki s sarkastičnih pristopom ne skuša prikriti upravičene jeze nad mizoginimi miti in splošno sprejetimi "dejstvi", ki so se pod pretvezo resnice ohranili do današnjega dneva. Punkovska drža do establišmenta se odraža tudi v avtoričinih preprostih, a odločnih risbah, ki se med seboj povezujejo kot tok zavesti, ki ga nenehno prekinjajo medmeti, klicaji in vprašanja, zalučana v brk avtoritetam. Nadvse priporočamo.

Ana Jurc
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Majhen, grd in hudoben

Na spletni strani Literature si lahko preberete recenzijo velikega vezirja, ki bi bil na vsak način rad kalif namesto kalifa.
http://www.ludliteratura.si/kritika-kom ... n-hudoben/

»Hočem biti kalif namesto kalifa!« je verjetno najbolj znana krilatica v evropskem stripu, če seveda izvzamemo legendarne
citate iz Alana Forda, ki pa je žal poznan zgolj v svoji domovini Italiji in državah bivše Jugoslavije, kjer so Bunkerjeve fraze
v Brixyjevem prevodu postale del ljudske folklore in nacionalne identitete. Tako je glavni junak Iznogud postal prispodoba
sodobnega politika, ki v boju za oblast ne izbira sredstev, strip pa satirična verzija Machiavellijevega Vladarja.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Zanimiv intervju z Vukom Markovićem iz Komika:
http://www.mojnovisad.com/gradske-face/ ... 22675.html

Najvažnija poseta nekog stranog stripskog stvaraoca našoj zemlji odigrala se zapravo nešto ranije. Tada je Vuk, igrajući
pomalo na sreću i vodeći se čistim entuzijazmom, uspeo da u Beograd dovede čuvenog Roberta Kramba. Evo šta naš
sagovornik danas ima da kaže na tu temu:

"Kao i većina stvari u životu, i to je došlo slučajno. Pokrenuo sam Komiko sa namerom da radim domaće autore, ali posle
godinu i po dana pomislio sam da ne bi trebalo da se ograničim i da krenem sa licencama. U to vreme sam u svojoj kolekciiji
komplitirao američko izdanje “Complete Crumb Comics” u 17 knjiga i bilo mi je neverovatno da takvo delo, toliko obimno
i značajno, nije nikada na pravi način ovde predstavljeno. Tog proleća, supruga mi je sasvim iznenada, kao poklon iz Pariza
donela Krambovu “Bibliju”, njegovo poslednje kapitalno delo, i pomislio sam da bi taj signal trebalo ispratiti. No, jedino što
sam znao o čoveku je bilo da živi u nekom seocetu na jugu Francuske, a kao izdavač nisam imao nijedan ugovor napravljen
do tada.

Međutim, probao sam… Pustio sam poruku u boci, potražio malo na internetu i tako došao do imena njegove agentice. To je
bila Lora Fauntin, Krambova prijateljica i dugogodišnja saradnica iz Pariza. Javio sam joj se i lepo smo se sporazumeli i njoj
se verovatno svideo moj entuzijazam jer je bila je jako otvorena za tu ideju iako se radilo o malim tiražima. Brzo smo se
dogovorili i sve je jako lepo krenulo. Imao sam i tu sreću da su postojeći Krambovi prevodi ovde bili jako dobri. Radili su ih
Flavio Rigonat i Uroš Đurić, pa sam se s njima dogovorio da preuzmem postojeće prevode, a naredne je radio je Miodrag
Marković koji je jako verziran za Kramba i deo je te generacije.

Ovde je publika to lepo prihvatila, a isprva su se iznenadili jer je Krab objavljen u nekom respektabilnijem izdanju, urednički
promišljeno i podeljeno po celinama. U komunikaciji sa Lorom sam došao na ideju da je, onako naivno, pitam da li bi došli na
“ovaj naš mali festival” (Međunarodni salon stripa u Beogradu, prim.red.) znajući da Kramb jako retko putuje. Par nedelja
kasnije, Lora nam je javili da bi Kramb i njegova supruga, Alin Kominski Kramb, rado došli, a da će im se pridružiti i ona i njen
suprug, Gilbert Šelton."
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Intervju s Kajo Avberšek
https://misli.sta.si/2530788/kaja-avber ... ram-zastav

"Ljubezen je moja najvišja moralna vrednota. In ljubezen gre tudi skozi želodec, saj vsi poznamo
ta tisočkrat prežvečeni rek. Zanima me hrana kot taka, zanima me hranjenje; oboje kot medij
umetniškega ustvarjanja. Seveda zelo rada jem (zadnje čase veliko berem o tem, kako hrana vpliva
na naše črevesje in posredno na naše možgane)."
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Recenzija Prepovedanega sadu Pie Nikolič:
https://radiostudent.si/kultura/stripti ... ij-po-raju
Uporabniški avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 9844
Pridružen: 14.04.2007 16:39:52
Kraj: Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a risar_69 »

Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Slika
Stripovska kultura na sejmih
23. 7. 2018

V Celju je od letošnje pomladi vsak mesec Sejem starih stripov. Sejem je vsako tretjo soboto v mesecu in to v sodelovanju med mladinskim centrom ter Striparno Oblaček.

Stripovska kultura je bila v preteklih desetletjih bistveno bolj razširjena kot je dandanašnji. V slovenščini sta izhajali redni stripovski reviji, starejši bralci pa se tako še spomnijo prve slovenske stripovske revije Zvitorepec in Politikinega Zabavnika. Med Slovenci ostajajo vse do danes najbolj priljubljeni stripovski junaki Zvitorepec, Alan Ford in Asterix in Obelix.

Zanimanje za stripovsko kulturo se prebuja. O Sejmu starih stripov njegov pobudnik, Boštjan Večko iz Striparne Oblaček:

več: http://www.nt-rc.si/novi-tednik/stripov ... na-sejmih/
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Odgovori