O stripih v naših medijih....

Vse v zvezi s stripi.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a macon »

BuDi napisal/-a: 27.08.2020 12:15:01
ninel napisal/-a: 27.08.2020 12:04:41 Kdo je pa tako poročal o Fontu?
V bistvu nihče sploh ni poročal. Mahler pa skače iz vsake strani. Od uradne strani mesta Ljubljana / Mojaobcina / Ljubljana mesto kulture 2025 / do intervjuja v na RTV ...

In nekateri mislijo, da lahko shajajo brez promocijskih aktivnosti in "minglanja s pomembnimi drugimi".
Ne gre za strip, gre za pozicije v kulturnem sistemu na račun stripa. Med seboj se furajo prijateljčki in se hvalijo. Ljubljančani se pretežno gredo trgovino s pozami in zvezami na pritlehnem nivoju. Vse polno je ogabnega opravljanja in laganja. V tistih mučnih letih, ki sem jih zagonil za Stripburger, kmalu praktično z nikomer nisem mogel govoriti o stripu, ker je bilo govora samo o tem kdo koga pozna in kdo je zaslužil.

Ne verjamem, da Studio Risar ni obvestil vseh medijev o Fontovem obisku, ampak so njegovo sporočilo za javnost ignorirali. Mediji nimajo pojma o ničemer in potem pojejo hvalo točno določenim prijateljčkom, ker gre vse po najbolj pritlehni liniji oportunizma in poziranja.

Tega sem se nekoč precej nagledal v živo. Enostavno je lep del tukajšnje stripovske scene aboten. Kaj pa abotnežem sploh preostane drugega kot to kar naštevam? Pameti nimajo, talenta, značaja in srca tudi ne oziroma vse našteto v zelo skromnih količinah, torej jim preostane le podel lažniv konformizem. Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem nekoč hotel biti del tega in sanjal, da imam karkoli skupnega z raznimi ničeti.

Mahler je čisto v redu, ampak Font je legenda evropskega stripa, velemojster risbe in stripovskega pripovedovanje. Font > Mahler. Slovenceljska pritlehna mentaliteta je v stripu že davno prevladala in si ga lasti za čisto konkretno korist- kulturne državne podpore.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

macon napisal/-a: 28.08.2020 0:20:59 Ne verjamem, da Studio Risar ni obvestil vseh medijev o Fontovem obisku, ampak so njegovo sporočilo za javnost ignorirali. Mediji nimajo pojma o ničemer in potem pojejo hvalo točno določenim prijateljčkom, ker gre vse po najbolj pritlehni liniji oportunizma in poziranja.
Nisem povsem prepričan, če je Vojko res vse obvestil. Sploh glede na to, da tudi spletne strani nima več (takrat je verjetno še delovala?), pa tudi novic/najav o svojih stripih ne objavlja v medijih, tudi tule na forumu ne. Moral bi preveriti, kdaj sem dobil nazadnje kakšen mail z njegove strani - o mailing listi govorim.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Poli 78 napisal/-a: 28.08.2020 9:57:11
macon napisal/-a: 28.08.2020 0:20:59 Ne verjamem, da Studio Risar ni obvestil vseh medijev o Fontovem obisku, ampak so njegovo sporočilo za javnost ignorirali. Mediji nimajo pojma o ničemer in potem pojejo hvalo točno določenim prijateljčkom, ker gre vse po najbolj pritlehni liniji oportunizma in poziranja.
Nisem povsem prepričan, če je Vojko res vse obvestil. Sploh glede na to, da tudi spletne strani nima več.
Če hoče se Vojko kar potrudi. In takrat je imel razlog. Po festivalu stripa v Celju, ko so ga res VSI ignorirlaii je bil to velik projekt, za katrega se je potrudil - skupaj z Rustemagićem in Antiko trije igralci skupaj - problem je ker so bili Celjski, daleč od oči in srca pomembnežev.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 8097
Pridružen: 23.10.2007 12:52:48
Kraj: Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a Poli 78 »

Spomnim se, da je bila ena novinarka prisotna, ki je intervjuvala Fonta. Se kdo spomni za kateri medij je delala? Večer?
Anything is possible
Be the Change You Want to See
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

Intervju z Mahlerjem je bil v
- Dnevnikovem objektivu
- Sobotni prilogi
- na Radiu Slovenija je bil gost dneva
A so mojstrice ali niso.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Intervju z Maurovićem izpred štiridesetih let
"Protivnik sam lažnog morala, klerikalaca, popova - oni jedno pričaju, a drugo rade"
http://www.yugopapir.com/2017/09/andrij ... an1hFDJiyo
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Marko Šunjić v Večernem listu redno objavlja kratke in simpatične
recenzije o nekaterih stripih, ki jih izdaja.

Gibrat je majstor zanata, stara škola kista i papira.
Jedna njegova tabla košta kao stan

https://www.vecernji.hr/kultura/gibrat- ... an-1431480

Što vam je u stripu važnije: priča ili crtež? – to je jedan od vječnih kamena spoticanja oko kojega su se polomila mnoga koplja među stripofilima. Generalno gledajući, argumenti se svode na „strip je vizualna umjetnost, ako vam je priča najbitnija, čitajte knjige“ i „ako vam je crtež najbitniji, čitajte slikovnice i posjećujte izložbe u galerijama“. Kao i obično, ja sam i ovaj put u manjini. Uvijek ću mnogo lakše podnijeti nešto lošiji crtež ako mi je priča zanimljiva, dok s druge strane, nekom stripu koji je loše napisan u mom slučaju teško može pomoći i najbolji crtež na svijetu. Osim…

Jean-Pierre Gibrat rodio se 1954. u Parizu i stripom se bavi od sredine sedamdesetih. Uglavnom je surađivao s raznim francuskim revijama crtajući stripove prema tuđim scenarijima, kao i većina kolega, da bi tek krajem devedesetih slavna francuska izdavačka kuća Dargaud objavila njegov prvi autorski strip „Odgoda“ u kojem potpisuje i scenarij i crtež. „Odgoda“ je smještena u francusku provinciju za vrijeme Drugog svjetskog rata i prati sudbinu mladića koji je lažirao vlastiti pogreb i krije se čekajući okončanje ratnog sukoba. Nakon što je s „Odgodom“ doživio veliki uspjeh, odjednom su mu se otvorila sva vrata, pa 2005. slijedi „Potkazivač“, vrlo uspješan nastavak „Odgode“ te, konačno, 2008. za izdavačku kuću Futuropolis stvara “Mattéa”.

Jug Francuske, predvečerje Prvog svjetskog rata. Bezumni se pokolj ne najavljuje iskreno: ljudi slave pobjedu već u trenutku proglašenja opće mobilizacije. Dobro, ne baš svi, neki su pomalo skeptični poput Mattéa i njegove majke, španjolskih imigranata koji su se u Francuskoj nastanili zbog anarhističkih ideala pokojne glave obitelji. Naš junak kreće očevim stopama i odlazi u Rusiju sudjelovati u Oktobarskoj revoluciji, pun nade u novi, pravedniji svijet. Samo što mu ni boljševici nisu baš najbolje sjeli, pa se radije vraća kući gdje ga čeka teška robija zbog dezerterstva. Odslužuje pola zatvorske kazne i izlazi taman na vrijeme da se uključi u Španjolski građanski rat, noseći na poklon španjolskim republikancima ukradeno desničarsko oružje…

Sad, da ne griješim dušu, reći da je “Mattéov” scenarij loš stvarno bi bilo pretjerivanje, više je riječ o tome da mi se ne sviđa pretjerano Gibratov stil pisanja, te duge, kitnjaste, eliptične rečenice. Ali zato crtež… Gibrat je majstor svog zanata, jedan od posljednjih izdanaka stare škole koja je ostala vjerna kistu i papiru, ne popuštajući pred digitalnim kolorom i upravo je to ono što ga ističe iz mora drugih vrsnih crtača kojih u Francuskoj ima u izobilju. Njegov lepršav crtež bogat detaljima sam je po sebi već izvrstan (ako mu oprostimo ponešto manirizma), ali kad preko njega pređe svojim akvarelom, e to onda postaje rapsodija. Pridodajte još filmsku kameru i režiju koja riječi čini praktički suvišnima i odjednom sve sjeda na svoje mjesto. Čak i činjenica da za cijenu jedne njegove originalne table u Zagrebu možete kupiti stan. Gibratu je trebalo dvanaest godina da napiše i nacrta ovih pet epizoda. Zadnja, šesta, stiže dogodine. Ne znam za vas, ali ja jedva čekam.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a macon »

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174727968?s=tv

Insert iz Studia city o deložaciji Metelkove 6. V studiu sta dva iz Metelkove, Mirovićka iz Foruma in Stripburgerja in en iz Mirovnega inšituta. Simoniti bojda ni prišel, ampak namesto njega bi bil lahko tudi kdo drug iz ministrstva. Kot smo že navajeni, levičarji govorijo sami sebi in ne rabijo nikogar, ki bi jim oporekal.

Mirovićka: "Mi ustvarjamo umetnost, ki jim je nevarna..." Krohot.

Orbanizacija, uničenje civilne družbe, napad na kritično mišljenje... teh 18 skupin prejema milijone od države in še, ko sem do 2000 tam hodil, tista stavba ni bila ravno biser, še po 20 letih mora biti pa res že pošteno dotrajana. Seveda tem ljudem pripadajo zastonjski prostori, če bi bili kje drugje, bi jih bilo izgleda konec.

Oni nimajo kam iti, ni nobenih prostorov... za crknit, kako abotno laganje, ker tam niso studii kot recimo tisti Viba filma, temveč navadne pisarne. Recimo Forum je imel nekoč kratek hodnik pa štiri pisarne, po dve levo in dve desno.

"Njihovo delo je pomembno, stokrat so že potrjeni..." Samopašnost, ki se danes naslanja še na režimsko levičarstvo, se seveda nadaljuje in nadgrajuje.

Mirovićka si je malo pred 2000 odkrito prisvojila Stripburger, čez noč se je začela obnašati kot lastnica firme in je v imenu slovenskega stripa in stripovskega avtorstva lepo poskrbela za svojega ljubčka Kocipra. Lepo sta za desetletje in dlje pohabila slovenski avtorski strip, ker je šlo na pašo vsako vrednotenje, kritika, refleksija, vsi, ki so si obetali korist pa so pridno kimali in molčali. Če ponazorim z drugim medijem: par bi jih Fredija Milerja povzdignilo v eksponent slovenskega rocka in vsi bi kimali ali molčali.

Kociper je namreč Fredi Miler slovenskega stripa, stripovski in likovni diletant in brezveznež. Fredi Miler je idiotski zabavljač, Kociper pa mora biti "družbeno kritičen in relevanten", da se pocuzajo državni kulturni denarji za laganje in poziranje.
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

macon napisal/-a: 27.10.2020 13:45:40 "Njihovo delo je pomembno, stokrat so že potrjeni..." Samopašnost, ki se danes naslanja še na režimsko levičarstvo, se seveda nadaljuje in nadgrajuje.
Svetovno znani kolektivi in večkrat potrjene organizacije - ki nimajo denarja za najemnino 30 kvadratov poslovne površine. Precej žalostno.

- med brezplačnimi "najemniki" je Irwin, kjer je ena sama slika lahko 3200€ - https://www.sloart.si/irwin-triptih
- Maska, ki je dobila 330.000 eur / letno za "izdajateljsko dejavnost".

in še je takaih...ki, si najema pa res ne morejo privoščiti.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a macon »

BuDi napisal/-a: 27.10.2020 15:17:25
macon napisal/-a: 27.10.2020 13:45:40 "Njihovo delo je pomembno, stokrat so že potrjeni..." Samopašnost, ki se danes naslanja še na režimsko levičarstvo, se seveda nadaljuje in nadgrajuje.
Svetovno znani kolektivi in večkrat potrjene organizacije - ki nimajo denarja za najemnino 30 kvadratov poslovne površine. Precej žalostno.

- med brezplačnimi "najemniki" je Irwin, kjer je ena sama slika lahko 3200€ - https://www.sloart.si/irwin-triptih
- Maska, ki je dobila 330.000 eur / letno za "izdajateljsko dejavnost".

in še je takaih...ki, si najema pa res ne morejo privoščiti.
Irwinove slike so čez 20.000, ker so prisotni v Guggenheimu, Tate-u, na Beneškem bienalu itd... Moj vodja programa na A.V.A. je bil Mohar iz Irwin in je malo pravil tudi o cenah.

Dal si link na tri grafike in cena 1000 za grafiko je med višjimi. Klikni grafika pa poglej cene drugih znanih umetnikov.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Nebojša Radić: „Vrijeme je da i žene postanu junakinje stripa“

27.10.2020.
Piše: Tatjana Barat


Kada u knjižarama krenemo pregledavati stripove, najčešće ćemo pronaći one u kojima su glavni likovi mišićavi superjunaci koji se snagom svog tijela ili svojim intelektom bore protiv zlikovaca. Dakako, manga je ponešto drugačija, no i za jednim i za drugim najčešće kao čitatelji posežu muškarci. Gotovo je da je riječ o svojevrsnom klubu, no tu je situaciju u Hrvatskoj odlučio izmijeniti Nebojša Radić.

Nebojša Radić vlasnik je nakladničke tvrtke Bookglobe, koja je tridesetak godina specijalizirana za objavljivanje stripova, a ujedno i njihov urednik, te po potrebi i prevoditelj. Bookglobe je do sada tiskao oko tri stotine različitih stripova, najviše strip-albuma i grafičkih novela namijenjenih knjižarskoj distribuciji te stotine različitih strip-magazina za distribuciju na kioscima.
Osim toga, na tržište je donio posve drugačije stripove – one u kojima su likovi poznate žene iz naše povijesti i kulture, ali i „obične“ žene koje se bore s uravnoteženjem karijere i privatnog života, traženjem „onog pravog“ u svijetu koji im nije posebno naklonjen, neplodnošću i zadiranjem nimalo umjesnih pitanja u vlastitu intimu, kao i brojne druge, svježe teme.

Kako je uopće zavolio strip, što je sve potrebno da bi nastao takav medij, zašto to već dugo nije samo štivo za djecu, kako vidi ženu u svemu tome i koji su mu planovi za budućnost, otkrio nam je u ugodnom razgovoru.

Bookglobe je jedinstvena izdavačka kuća. Po čemu se ističe na tržištu?
Bookglobe je prošao gotovo kroz sve vrste i žanrove što ih se u stripu može susresti: objavljivali smo stripove za knjižare i strip-magazine za kioske, tiskali smo dječje stripove i grafičke novele za odrasle, povijesne i pustolovne stripove, vesterne i krimiće, fantastiku i znanstvenu fantastiku, super-herojske i komične stripove. Do sad se jedino nisam upuštao u objavljivanje japanskih mangi. Dobar dio opusa stripova namijenjenih knjižarama do sad su zauzimali stripovi franko-belgijskog podrijetla, naročito klasičnih i popularnih strip serijala što su objavljivani u kultnim časopisima Tintin, Pilote, Spirou ili Pif Gadget u periodu od šezdesetih do devedesetih godina prošlog stoljeća.

Pretpostavljam da najšire čitateljstvo za većinu naslova nije čulo, no većina ih zasigurno zna kultnog Garfielda, Asterixa, Lucky Lukea, Blueberryja ili Corta Maltesea. Ovi stripovi još uvijek su izuzetno popularni u našoj regiji, ponajviše zato jer je većina čitatelja stripa starije generacije, odrastali su u sedamdesetim, osamdesetim i devedesetim godinama prošlog stoljeća, pa su im ti naslovi bili dostupni kroz cijeli niz popularnih strip-magazina.

Cijelo sam vrijeme tragao za kvalitetnim stripovima domaćih autora, kojih ima mnogo, no – posve razumljivo – koncentrirani su na inozemne izdavače koji im mogu ponuditi znatno bolje uvjete suradnje. Objavio sam gotovo cijeli opus briljantnog Milana Trenca (ostao sam mu dužan tiskati kultnog Milana Blentona), popularne novinske stripove Nike Baruna, i nekoliko debitantskih naslova stripaša kao što su Dinko Kumanović, Dario Kukić, Robert Solanović, Miljenko Horvatić, Maks Šimić i Hrvoje Ružić, od kojih je većina kasnije postigla zavidne karijere u stripu ili srodnim djelatnostima.

Kako je počelo Vaše zanimanje za strip?
Zanimanje za strip počelo je, kao i zanimanje najvećeg broja stripofila i bibliofila, u ranom djetinjstvu. Kao klinac, još u vrtiću, zakačio sam se za najbolju strip reviju ikad kreiranu na području bivše države, Panoramu, koja je objavljivala stripove kao što su Umpah Pah, Karl Viking, Lucky Luke (tada se zvao Talični Tom), Đoka Kraka, Gil Jourdan, Daleki planet, Bernard Prince i brdo drugih naslova u tjednim nastavcima po stranicu ili dvije. Taj spoj sličica i teksta s kontinuiranom naracijom, za razliku od slikovnica gdje tek jedna ilustracija prati mnogo više teksta, bila mi je čarobna i okupirala me po cijele dane. Istovremeno, instinktivno sam učio posve nov vizualni jezik, drugačiji način pripovijedanja.

Nakon što sam se zakačio za strip, postepeno sam se počeo ozbiljnije zanimati za književnost i film, poslije i za kazalište i glazbu (spadam u povlaštenu generaciju koja je imala sreće adolescenciju proživjeti u jeku punka koji mi je prvi demonstrirao kako ne moraš imati trideset godina umjetničkih škola na grbi, niti Les Paul gitaru od nekoliko tisućica dolara da se možeš zvati umjetnikom, dovoljno je da imaš nešto za reći i spreman si se derati u lice svijetu), a moji su interesi skakali kroz sve ove medije tako da me u nekom trenutku više privlačio jedan, potom neki drugi sve dok, u konačnici, nisam posve izgubio osjećaj „granica” među njima

Počeli ste objavljivati stripove kakve se ne nalazi često, napose ne u hrvatskim prijevodima, a to su oni u kojima su junakinje žene i njihovi svakodnevni problemi. Što Vas je potaknulo na to?
Kad sam bio dijete, govorio sam kao dijete, razmišljao sam kao dijete, rasuđivao sam kao dijete. Kad sam postao zrelim čovjekom, odbacio sam što je djetinje. Strip već dugo nije tek štivo za djecu i mlade ili samo razbibriga, već se transformirao u samodostatna, sveobuhvatan i zaokružen mediji koji je odrastao i dosegnuo punu zrelost. Može, kao i bilo koja druga umjetnička forma, zabaviti, potresti, zainteresirati, zaintrigirati i progovoriti o svim najkompleksnijim temama, portretirati najsloženije emocije. Primjerice, Idealni muškarac je strip o usamljenosti mlade žene u suvremenom svijetu, ali lepršava naracija i šarmantan, stiliziran crtež melankoličnu temu čini prijemčivom.

Protagonistica stripa Nikad ništa ne ide po planu je mlada žena koja očajnički želi dijete, ali je istodobno i živopisna šašavica koja se s brojnim nedaćama i problemima suočava svojim otkačenim smislom za humor. Zar nema takvih žena u stvarnom životu? Scenaristica Lucile Gorce svoja je iskustva i mnoštvo konfliktnih emocija prelila u dirljiv i duhovit strip otkrivajući čitateljima, zahvaljujući fantastičnom stiliziranom crtežu Emme Tissiere, mnoštvo detalja vezanih za borbu s neplodnošću mladog bračnog para o kojima većina nas nikad ne mora razmišljati.
Marylin Monroe je najveća filmska zvijezda svog vremena, ali Holivudski lažljivac nam, bolje nego sve njezine biografije, otkriva tragičnu dubinu njezine depresije zbog spoznaje da je filmski svijet nikad neće priznati kao ženu i glumicu koja ju je – u konačnici – stajala života. Film koji je trebao postati draguljem u kruni klasičnog Hollywooda pretvorio se sklopom tragičnih okolnosti u njegov rekvijem.

Kako su reagirali ljubitelji stripa?
Oni koje sebe drže ljubiteljima stripa u nas uopće nisu reagirali na ova izdanja jer se ona naprosto nalaze van njihova registra. Očekivati od njih da pročitaju grafičke novele poput Praškog puča, Lažnih lica, Holivudskog lažljivca, Idealnog muškarca ili Nikad ništa ne ide po planu je isto kao od daltonista koji ne razaznaje zelenu boju očekivati da hitro starta na semaforu. Ne mogu reći da sam posebno razočaran ili da me to brine. Nisam te naslove tiskao za stripaše koje dobro znam, i za koje je teško očekivati da će – u moru naslova koji se danas nudi – pokazati zanimanje za teme koje im inače u životu ništa ne znače, već za neku drugu skupinu, o kojoj ne znam baš ništa, ali se iskreno nadam da negdje u Hrvatskoj ipak postoji.

Kakva je ta čitateljska publika stripa u Hrvatskoj?
Čitateljska publika za strip je malobrojna i stara do te mjere da ih sve znamo poimence (nije daleko od istine!), a kad netko od njih premine – jer smo svi mi već u takvim godinama kad je to realistična mogućnost – nama promet padne za pedeset posto.

Kako izgleda proces izrade jednog stripa?

Nastanak stripa jednako je uzbudljiv, zabavan i mukotrpan, uzbudljiv i obeshrabrujući, ekstatičan i konfuzan koliko i rad na bilo kojem drugom kreativnom djelu. Scenarij za strip se – uglavnom – sastoji od opisa onoga što bi trebalo biti nacrtano u svakom kadru (sličici) na svakoj stranici stripa te od dijaloga nacrtanih likova koji će biti uneseni u bijele neiscrtane prostore („oblačiće”) predviđene za unos teksta. Scenarij potom dospijeva u ruke vizualnih kreatora. Ponekad sve u stripu, od temeljnih skica do konačnog upisa teksta, realizira jedan autor, a ponekad je taj posao podijeljen u faze koje odrađuju specijalisti. U prvoj fazi crtač olovkom izvodi crtež. On je taj koji daje konačno obličje likovima, mizansceni, radnji, akciji i lokaciji „oblačića” u koje će biti smješten tekst dijaloga.

Nakon crtanja olovkom slijedi faza tuširanja ili iscrtavanja tušem ili tintom koji vjerno slijedi crtež olovke te ga obogaćuje sjenčanjem i drugim tehnikama crtnja tušem. Bojenje stripa obavlja se ručno, različitim slikarskim tehnikama i metodama ili se strip skenira, računalno obradi te se bojenje obavlja virtualno, uz pomoć različitih programa za crtanje i bojenje. Radi se o vrlo delikatnoj, zahtjevnoj i kompleksnoj kolaboraciji koji traži sofisticiranu suradnju među svim sudionicima kako bi rezultat bio kvalitetan. Doda li se tome vrijeme potrebno za izradu scenarija, korekcije i promijene koje nastaju tijekom samog crtanja stripa, vrijeme potrebno za uredničku i lektorsku kontrolu te korekcije, tisak i uvez naslova, može se reći kako je za realizaciju klasičnog europskog strip-albuma potrebno gotovo pola godine.

Je li cijena stripa previsoka ili odražava uložen trud?
Treba znati da proizvodnju stripa u boji, na kvalitetnom papiru, ne treba uspoređivati s tiskanjem knjiga već s produkcijom luksuznih monografija. Dok se knjige tiskaju na relativno jeftinijem papiru koji nije pogodna za kolor otiske i na strojevima koji ne moraju biti niti približno sofisticirani koliko to moraju biti oni za tisak u boji, strip je uvijek tiskan na papiru izuzetne kvalitete kao bi se slike mogle kvalitetno reproducirati. Podrazumijeva se da je cijena takvog papira, koji je posebno tretiran u proizvodnji, značajno veća od papira na kojem se tiskaju ostale knjige. Uzme li se u obzir da je strip i formatom značajno veći od standardnih knjiga, kako bi se detalji crteža bolje vidjeli, jasno je da pedesetak stranica papira potrebnog za izradu stripa stoji znatno više od papira potrebnog za otisnuti knjigu od tristotinjak stana.

Također, strip iziskuje višestruko više vremena za tiskanje te značajno veću potrošnju skupog repro-materijala. Svaka stranica stripa kroz tiskarski stroj prolazi više puta budući se svaka od četiri osnovne boje, a uz njih i crna, uz pomoć kojih se realizira kolorirani strip na papir nanosi zasebno. Kupac u knjižari nikad ne dvoji oko više cijene monografskog izdanja u boji u odnosu na klasičnu knjigu jer mu je odmah jasno da je monografiju značajno skuplje proizvesti, ali ne razmišlja o tome da svaki kvalitetno tiskan strip iziskuje troškove ravne troškovima realizacije bilo kojeg monografskog izdanja.

Zašto se smatra da je strip „za muškarce“?

Strip se ne razlikuje od ostalih područja ljudskih aktivnosti kad su predrasude u pitanju. Gotovo nije bilo niti jedne kroz povijest u kojoj ženi nije bila namijenjena tek uloga „družice”. Žena je tisućljećima bila „dekoracija” muškarcu. Jednako je u stripu, filmu, literaturi, teatru. Tarzan je imao svoju Jane, Flash Gordon je imao Dale Arden, a Rip Kirby ljupku Honey Dorian…

Objašnjenje, ne i opravdanje, se može tražiti u podrijetlu stripa koji je proistekao iz pustolovne literature s kraja 19. i prve polovice 20. stoljeća, razdoblja industrijske revolucije. To je lako štivo, raznoliko, brzo kreirano, jeftino i dostupno, bilo namijenjeno razonodi, ali još više od toga kraćenju vremena koje su radnici provodili putujući (ponajprije vlakovima) od svog doma do radnog mjesta i nazad. Kako su radnici pretežito bili muškarci, tako je i popularna literatura prije svega bila namijenjena ispunjavanju njihovih najintimnijih maštarija o drugačijem i uzbudljivom životu začinjenom avanturama i lijepim ženama bez vlastite volje koje se pokoravaju svakoj muškoj želji. Strip, formiran na takvim temeljima, teško je mogao krenuti alternativnim putevima te je, također, odigrao groznu ulogu u ojačavanju fiksiranih spolnih stereotipova vremena.
Prirodno je zapitati se zašto bi žene trebale uživati u čitanju štiva u kojima im je namijenjena zanemarujuća i ponižavajuća uloga. Podrazumijeva se da su s prezirom, punim pravom, odbacivale stripove (literaturu, film ili bilo što drugo) koji su ih tako priprosto definirali i kategorizirali. Žene su se svojevoljno izopćile iz stripa, kao čitateljice, zato što su već bile izopćene iz njega kao relevantne i ravnopravne protagonistice.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a ninel »

Pia Nikolič
Strip ali slikanica
https://radiostudent.si/kultura/teorema ... Pj0wRfzjm0

Pozdravljeni na valovih Radia Študent, kjer bomo tokrat razpredali o tem, kje se giblje meja med stripom in slikanico, če ta sploh obstaja. Marsikomu se zdi zdravorazumska razlika med obema literarnima formama povsem očitna. Stripi so slikovno-literarna dela, navadno v knjižni obliki, ki so kadrirana v kvadratkih in imajo oblačke, slikanice pa so knjige, v katerih je pod velikimi slikami ali ob njih pripisano besedilo. Vendar stvar ni tako enostavna. Stripov in slikanic je mnogo vrst. Slovenščina je pravzaprav eden redkih jezikov, ki ta dva termina – vsaj v slovarju – tako rigidno ločuje.

Slovar slovenskega knjižnega jezika vam bo ohlapno razložil, da je strip zgodba, prikazana z zaporedjem slik in z besedilom, ki je navadno v oblačkih. Slikanica pa naj bi bila otroška knjiga s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih. Kam pa bi slovar umestil na primer neme stripe, stripe, ki ne uporabljajo oblačkov, slikanice z veliko besedila ali slikanice za odrasle in podobno? Po definiciji bi morali nemi stripi soditi med slikanice. Pa res sodijo tja?

V slovenskem jeziku imamo pri strokovni terminologiji pogosto težave, saj zaradi nerazvitosti teorije posameznega področja – v tem primeru stripa – za točno določene izraze nimamo primernega prevoda. Te zagate ponavadi rešujemo s slovenjenjem različnih tujk. Samo v primeru stripa jih lahko naštejemo kar nekaj, ki so v precej pogosti rabi. Stripovski strani risarji ponavadi rečejo kar tabla. V slovenski žargon so ta izraz iz srbohrvaščine prinesli striparji, ki so del svojega odraslega življenja preživeli še v prejšnji državi. V času Jugoslavije se je namreč razvijalo zgolj skupno stripovsko izrazoslovje. V srbohrvaščino je izraz tabla prišel iz francoščine, in sicer iz izraza tableau. Zaradi izjemne razvitosti in popularnosti francoskega stripa v primerjavi s stripi iz drugih evropskih, pa tudi svetovnih držav, ter zaradi njegove vpetosti v francoski vsakdan imenujemo Francijo pogosto kar za meko stripa. Nič čudnega ni torej, da najpogostejši izrazi v stripovski terminologiji velikokrat prihajajo prav iz francoščine.

Za izrazito slabo razvitost področja slovenske stripovske terminologije se imamo zahvaliti dejstvu, da se je strip v domačih logih razvil zelo pozno. Posamezni primeri protostripov iz časov Maksima Gasparija, Milka Bambiča in Hinka Smrekarja te forme še niso popularizirali. Poleg tega se o stripu še danes ne morete učiti v skoraj nobeni akademski instituciji. In še v tistih, kjer se lahko, je stripa komaj za vzorec, prav toliko pa je tudi diplomskih del na temo stripa in umetniških stripovskih stvaritev, ki bi nastale kot diplomsko ali magistrsko delo.

O prvi generaciji slovenskih striparjev oziroma o njihovem delu lahko govorimo šele na sredini dvajsetega stoletja. Glede na to, da velja za eno od letnic rojstva stripa leto 1895, torej leto, ko naj bi se rodil tudi film, je slovensko področje za prvoborci zaostajalo približno pol stoletja. V prvo generacijo striparjev namreč umeščamo šele Marjana Amaliettija, Saša Dobrilo in Mikija Mustra.

Domači striparji so torej šele dobro začeli ustvarjati, ko so se Superman, Batman in marsikateri drugi superjunak v Ameriki že dodobra prijeli in dobili celo že svoje prve filmske adaptacije. Zato postavljam hipotezo, da je izraz strip, ki je etimološko prišel iz angleščine, pravzaprav nadpomenka izraza slikanica, ki je bil predvidoma v uporabi že prej. Izraz strip je namreč nastal iz izraza »comic strip«, v prevodu »smešni trak«, pri čemer se je na anglosaksonskih govornih področjih bolj obdržala okrajšava »comics«, pri nas pa – ponovno pod vplivom sbrohrvaščine – okrajšava strip, torej trak. Ker se je ta beseda v Jugoslaviji uveljavila šele konec tridesetih let, zgodbe z veliko slikami pa so tu vendarle obstajale že prej, je moral najverjetneje že pred tem obstajati izraz, ki je poimenoval takšne knjige. Kot boste lahko slišali v nadaljevanju, potrjujejo tezo, da je slikanica zgolj podpomenka izraza strip, tudi nekatera zgodovinska poimenovanja forme vizualno-literarnih del.

Med forme, ki jih razumemo kot protostripe, torej kot predhodnike konvencionalnih stripovskih del, kot jih poznamo danes, prištevamo tudi rotmanovske slikanice [rótmanovske], ki so bile v slovenskih časopisih zelo popularne v obdobju med obema vojnama. Poimenovane so po nizozemskem ilustratorju Gerritu Theodooru Rotmanu, ki je živel med letoma 1893 in 1943. Kot piše Iztok Sitar v Zgodovini slovenskega stripa 1927-2017, je Rotman, citiramo, »leta 1924 debitiral v socialističnem časopisu Voorwats z mišjo zgodbo Vrtismrček in Šilinoska. Pri nas so se njegove slikanice pojavile leta 1927 v liberalnem dnevniku Jutro. Izhajale so vsak dan s po eno sličico (redkeje dvema ali več) in krajšim tekstom pod njo. /.../ Ta tip slikanice je bil tako popularen, da so ga kot nadomestek stripa prevzeli tudi vsi slovenski dnevniki in nekatere mladinske revije, kot so Pionirski list, Kurirček in Mavrica.« Konec citata.

Rotmanovske slikanice so v angleščini sprva imenovali »picture-story«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot slikanico, danes pa jih razumemo kot protostripe. Za kakšno formo pa pravzaprav gre? Rotmanovske slikanice so sestavljene iz posameznih kadrov, ki so uokvirjeni v kvadrat. Pod vsakim kvadratom je besedilo, ki lahko vsebuje tudi dialog. Včasih so posamezni kvadratki oštevilčeni, vendar ne znotraj slike, ampak pod njo, na začetku besedila. Primer domače rotmanovske slikanice bi bil na primer Mustrov Medvedek Neewa, ki je nastal po besedilni predlogi Jamesa Oliverja Curwooda.

Na slabo razširjenost izraza rotmanovska slikanica in še slabše poznavanje dejstva, da gre pri tem za protostrip, kažejo tudi vpisi omenjenega dela v knjižno bazo podatkov Cobiss, kjer je Medvedek Neewa enkrat zabeležen kot slikanica ali slikanica za odrasle in drugič kot strip. Vsaka knjižnica ga je namreč kategorizirala po lastni presoji.

Tovrstnih oblik protostripov je še več. Rotmanovski slikanici je kronološko sledila fosterjevska slikanica, ki jo nekateri razumejo zgolj kot variacijo rotmanovske, a se od nje vseeno razlikuje. Pri fosterjevski slikanici je besedilo umeščeno v kvadratek, na sredino ali ob katerega izmed robov, in ne leži nujno zgolj na njegovem spodnjem robu. Za razliko od današnjih komercialnih stripov pa besedilo še ni posebej obrobljeno s svojim okvirčkom znotraj kvadrata, ki omejuje posamezen kader, ampak prosto lebdi nekje med slikovnim delom in robom kvadrata.

Fosterjevska slikanica je dobila ime po Halu Fosterju, kanadsko-ameriškem striparju, ki se je rodil leta 1892 in umrl leta 1982. Foster velja predvsem zaradi priredbe zgodbe o Tarzanu, ki jo je začel objavljati leta 1929, za enega od velikanov ameriškega časopisnega stripa. Ob prevodu v osemdesetih let preteklega stoletja je njegov Tarzan postal pravi prodajni hit tudi v Jugoslaviji. Še bolj znana pa je verjetno njegova saga o Princu Valiantu, nastala v enaki – fosterjevski – maniri, ki je luč sveta prvič ugledala prvega februarja 1937, na našem področju pa je še danes eden najbolj čislanih protostripov, predvsem med ljubitelji stripa starejše generacije. Princa Valianta so namreč v svežem prevodu brali v svoji mladosti.

Po obilici zgodovinskih dejstev si pred nadaljevanjem oddaje vzemimo trenutek oddiha za glasbeni premor. Prisluhnimo Črnemu Škratu s pesmijo Most na Slovenščini.

Pozdravljeni nazaj v oddaji Teorema na Radiu Študent, v kateri danes polemiziramo o tem, ali je slikanica zgolj izraz, ki opisuje eno od podzvrsti stripa. V prvem delu oddaje smo se ozrli nazaj v zgodovino, v drugem delu pa bomo poskusili to tezo potrditi z nekaj primeri poskusov definiranja stripa s strani svetovnih stripovskih teoretikov. Kot boste lahko slišali, sodi pod poimenovanje strip širok nabor umetniških del, na katera ob tej besedi morda ne bi pomislili.

Začnimo z enim popularnejših teoretikov stripa, Scottom McCloudom, ki je na svoji priljubljenosti pridobil tudi zato, ker teorije ni zapisal v obliki besedila, ampak kar v obliki stripa. V svojih teoretskih delih nam tako svoje teorije odpredava prvoosebno – kot glavni protagonist. Celo v slovenščino sta prevedeni dve njegovi temeljni deli: Kako razumeti strip in Kako narisati strip.

Kot pove McCloud na začetku stripa Kako razumeti strip, tiči razlog, zakaj ljudje stripa ne razumejo, ponavadi v tem, da strip definirajo preveč ozko. Z dobro definicijo, pravi, bi lahko na laž postavil vse stereotipe in pokazal, da je potencial stripa neomejen. Tezo zaključi z besedami: »Tu pa se naše potovanje šele dobro začne.«

Najprej se vrnimo še za trenutek v preteklost. Will Eisner, stripar in teoretik, po katerem je poimenovana tudi ameriška stripovska nagrada, ki v stripovskem svetu parira oskarjem na področju filma, je strip opisoval kot sekvenčno umetnost. Če imamo torej pred seboj posamezne sličice in v neko zaporedje postavimo vsaj dve, se posamezna podoba preobrazi v nekaj več – v stripovsko umetnost. Toda pri tem gre za zelo ohlapno definicijo. Eisner je predvideval, da je strip dejansko ločen v posamezne sličice, čemur bi lahko oporekali že z domačim primerom. David Krančan je namreč v svojem raziskovanju meja stripovske forme prišel do forme, ki vključuje sodobno tehnologijo in tako omogoča, da je celoten strip narejen v enem – recimo temu – kvadratku. V času, ko je Eisner postavil to definicijo, digitalna tehnologija, ki omogoča Krančanovo formo, še ni bila v splošni rabi. A vrnimo se h Krančanu. Predstavljajmo si, da nam je na računalniku najprej predočena ena slika, na katero moramo klikniti, da se s potopom v eno od njenih podrobnosti znajdemo pred naslednjo sliko v stripovski sekvenci. Čeprav gre torej za sledenje neki sekvenci, imamo že v prvi sliki zajete vse kasnejše sličice, a nanje do prvega klika sploh nismo pozorni.

McCloud poskuša nadalje argumentirati, zakaj bi bila sekvenčna vizualna umetnost prav strip in ne na primer animacija. Po njegovem je temeljna razlika med animacijo in stripom ta, da je animacija sekvenčna v času, ne pa v prostorski jukstapoziciji, torej sopostavitvi posameznih sličic ene ob drugo. V animiranem filmu so namreč sličice vedno enako oddaljene druga od druge, medtem ko kadri v stripu z različnimi dolžinami kvadratkov ali prostorov med njimi šele ustvarjajo časovno komponento. Pri stripu bi torej morali govoriti o jukstapozicionirani sekvenčni vizualni umetnosti, narejeni iz statičnih podob. Tudi McCloudu lahko delno oporekamo, saj so s pojavom interneta in posledično internetnega stripa nastali tudi stripi, ki v svoji srži sicer ostajajo v formi klasičnega stripa, vendar so posamezni kvadratki ali njihovi deli tudi animirani. Zato bi lahko statičnost podob iz te definicije v nastajanju izbrisali .

Vedeti je treba tudi, da Scott McCloud strip kot sekvenčno umetnost razume zelo široko. V svojem razumevanju protostripov potuje zelo daleč nazaj, veliko dlje, kot smo mi potovali z omembo Maksima Gasparija in njegovih kameradov. McCloud ima za neko vrsto protostripov celo jamske poslikave v jamah Lascaux ali Altamira, če jih le razumemo kot zgodbo, torej da imajo enovit potek, in ne le kot posamezne podobe, ki stojijo vsaka zase. Morda bolj upravičeno pa med očitnejše primere protostripa šteje na primer starorimski Trajanov steber. Da bi lahko razumeli kronološko zaporedje na njem upodobljenih dogodkov, ki sta nam jih avtor in naročnik želela predstaviti, ga moramo namreč brati v točno določeni smeri, od leve proti desni in od spodaj navzgor. Čeprav med posameznimi kadri na Trajanovem stebru ni jasne, fizične razmejitve, je vseeno jasno, katere sekvence sodijo skupaj. Tudi med sodobnimi stripi najdemo takšne, ki se razmejitev na kvadratke na primer ne poslužujejo. Že nedavno prevedena Luzova Katarza, ki pripoveduje zgodbo njegovega prebolevanja smrti sodelavcev v pokolu na sedežu revije Charlie Hebdo, je primer takega stripa.

Sodobni strip se v svojem raziskovanju novih oblik pogosto vrača v preteklost. Moderni strip naj bi se razvil iz satiričnih del Rodolpha Töppferja, ki je bil med prvimi, ki so slikovno-besedilno pripoved iz različnih kadrov zamejili z več navpičnicami. Töppferjeva dela bi danes verjetno marsikdo označil za slikanice, ker so po svoje podobna formi rotmanovskih slikanic, a Töppferja vseeno razumemo kot pionirja stripa. Tako ga imenuje tudi muzej stripa v najbolj stripovskem francoskem mestu Angoulême.

Ta švicarski učitelj, ki velja za prvega pravega striparja, je svoja dela v prvi vrsti namenjal svojim učencem, ki jim je želel s podobami olajšati učenje predavane snovi. Naslov njegovih najbolj znanih stripov bi prevedli na primer kot Dogodivščine gozdnega Jože Starohrasta, v angleščini pa slišijo na ime The Adventures of Obadiah Oldbuck. Med striparje ga štejemo zato, ker so bile te zgodbe sestavljene iz šestih zaporedno kadriranih slik s spodaj pripisanim besedilom, o tej pripovedni literarno-vizualni formi pa je avtor pisal tudi teoretske eseje.

Töppferjevi pionirski stripi iz sredine 18. stoletja so uvedli tudi namerno karikiranje podob, ki je tako značilno za današnji komercialni časopisni strip. Ker pa ni bil ne izjemen risar ne literat, je formo stripa bolj ošvrknil kot res utemeljil. Vseeno pa je s karikiranjem in navpičnicami ter s kombinacijo podob in besedila, ki je prej ne zasledimo, poskrbel za svež pristop in razvoj modernega stripa. Formo so namreč hitro pograbili britanski satirični listi in jo vzdrževali vse do njenega naglega vzpona v dvajsetem stoletju.

A tudi v 20. stoletju, kot pravi McCloud, mnoga navdihujoča in izvirna dela niso bila prepoznana kot stripi. Ne toliko zato, ker bi ne imela značilnosti stripa ali ker ne bi bila kvalitetna, ampak zaradi slabega slovesa, ki se je prijel besede strip. Ponekod – pri nas denimo še danes – mnogi razumejo strip kot nekaj negativnega, na primer kot šund. Nenazadnje smo lahko v kolumni učiteljice razrednega pouka, Jožice Frigelj, sicer redne komentatorke portala Rtvslo.si, še januarja brali o tem, da so stripi zgolj, citiramo, »poenostavljene verzije besedil.« Kljub temu da je v našem prostoru umetnostni zgodovinar France Zupan že leta 1969 v reviji Problemi objavil sociološko študijo Masovna kultura – strip, v kateri ni le postavil temeljev stripovske kritike pri nas, ampak je tudi zavrnil tezo o stripu kot o zgolj šund literaturi.

Negativne konotacije, ki so se lepile na besedo strip so bile v času celotnega 20. stoletja razlog, zakaj se je marsikateri stripovski avtor raje sam označeval za ilustratorja, komercialnega umetnika ali celo karikaturista – skratka za vse, le za striparja ne. Prav s tem želimo torej podpreti tudi tezo, da so se takšne podobe z besedilom, ki jih pri nas imenujemo slikanice, zato raje imenovale z drugo, manj zaznamovano besedo. Na tem mestu se je torej treba še enkrat spomniti avtorici teksta tako ljubega citata iz Shakespearovega balkonskega prizora iz Romea in Julije, da bi »to, čemur roža pravimo, dišalo prav tako lepo z imenom drugim.« Če seveda vmes ne pride človeški napuh s slavnim citatom: »Kaj bodo pa o tem mislili drugi?«

Za zaključek omenimo še, da se je v 20. stoletju hkrati odvijal tudi nek drug fenomen, ki je strip nevede populariziral. Kljub temu da ga ni imenoval strip, pa je v popolnosti prevzel njegovo formo, sploh ko je šlo za sporočila, ki naj bi bila razumljiva v mednarodnih vodah in v različnih jezikih. Podobe je namreč lažje »prevajati« kot besede. McCloud kot primere takšnih podob v sekvencah omenja navodila za reševanje iz letala, ki so navadno nalepljena na sedežu pred nami. Tudi tem mnogi rečejo diagrami in ne stripi.

Čudoviti svet stripa torej zajema mnogo podzvrsti, med katerimi lahko najdemo tudi slikanico, pa tudi neme in eksperimentalne stripe, stripe v enem kvadratku, ki sestavljajo sekvenco, nekatere diagrame ali čisto običajne Zvitorepce, Asterixe, Garfielde in Supermane. Slikanico naj se torej razume kot le eno od podzvrsti stripa, nikakor pa ne obratno, saj je slikanica veliko ožji pojem.

Predušesili vam bomo še zadnji dokaz v prid danes obravnavani tezi. Kajti če smo že začeli s slovarsko definicijo, bomo tudi zaključili z njo, a ta prihaja iz leksikona Cankarjeve založbe o likovni umetnosti. Čeprav je izšel leta 1979, gesla slikanica sploh ne vsebuje, geslo strip pa je razloženo takole: slikanica, zgodba z zaporedjem slik brez besed ali z besedilom v »oblačkih« nad glavami figur.

V pričujoči oddaji smo želeli ošvrkniti razliko med slikanico in stripom, nemudoma pa smo ugotovili, da se zaplete že pri njunih definicijah. Definicije stripa sicer teoretiki do danes še niso povsem postavili, a po drugi strani se še danes prerekajo in teoretizirajo tudi o definicijah filma. In teoretiziranje o umetniški formi stripa je že korak naprej. Obstoj teorije posamezne umetniške forme ji namreč doda težo, jo postavi v nek nov kontekst, ki pa je vsaj za zdaj in vsaj v Sloveniji še vse preveč v povojih. Morda je 21. stoletje končno tisti čas, ko se bo lahko ta veja tudi pri nas razcvetela, vsaj do te mere, da domačih stripovskih teoretikov zadnjih nekaj let ne bomo mogli našteti na prste ene roke. A za to bo moral strip vstopiti v izobraževalne institucije vsaj v obsegu, v kakršnem je vanje že vstopila njegova podzvrst – slikanica.
BuDi
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 7037
Pridružen: 21.01.2005 19:19:44
Kraj: 1000 Ljubljana

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a BuDi »

:roll:

Gale in Pia bi lahko skupaj pisala...
Minute, ki jih nikoli ne bom dobil nazaj.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3004
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: O stripih v naših medijih....

Odgovor Napisal/-a macon »

"David Krančan je namreč v svojem raziskovanju meja stripovske forme prišel do forme, ki vključuje sodobno tehnologijo in tako omogoča, da je celoten strip narejen v enem – recimo temu – kvadratku. V času, ko je Eisner postavil to definicijo, digitalna tehnologija, ki omogoča Krančanovo formo, še ni bila v splošni rabi. A vrnimo se h Krančanu. Predstavljajmo si, da nam je na računalniku najprej predočena ena slika, na katero moramo klikniti, da se s potopom v eno od njenih podrobnosti znajdemo pred naslednjo sliko v stripovski sekvenci. Čeprav gre torej za sledenje neki sekvenci, imamo že v prvi sliki zajete vse kasnejše sličice, a nanje do prvega klika sploh nismo pozorni."

Tole je šibko, ker ni nobena novost. Tehnika edino omogoča več nivojev risbe v risbi, medtem, ko so bile risbe v risbi tudi na papirju.

Glede stripa bi bilo dobro vključiti McLuhanovo tezo o vročih in hladnih medijih oziroma kje smo glede tega danes.
Odgovori