Stran 1 od 1

MAXI TEX 1: OKLAHOMA

Objavljeno: 30.06.2006 11:46:12
Napisal/-a Jure Čokl
Izdajatelj: Ludens 2006
Naslov izvirnika: Oklahoma!
Avtorja: Giancarlo Berardi, Guglielmo Letteri

Kratka vsebina:
Po napadu na družino Paxtonovih, v katerega se umešata tudi Tex in Carson, družina ostane brez svoje glave, očeta Harveya. Tex in Carson se zato odločita, da bosta družino spremila do njenega cilja, starta tako imenovanega Oklahoma Land Run. Na samem mestu Tex takoj posumi, da gre za več kot samo roparski napad, saj izve, da je bilo v zadnjih nekaj dneh ubitih več družin priseljencev, ki so prišli iskat boljši jutri – zase in za svoje družine. Tako se Willer in Carson pridružita družini Paxton pri dirki in začneta razkrivati umazano zgodbo za na videz nepovezanimi zločini brez širšega motiva.

Recenzija:
22. aprila leta 1889 se je v Oklahomi zgodila največja delitev indijanskega ozemlja v zgodovini človeštva (The Oklahoma Land Run), med priseljenci imenovana tudi Harrison's Hoss Race (po predsedniku Benjaminu Harrisonu, ki jo je odobril). Na dan same »dirke« se je v Oklahomi zbralo med 50.000 do 75.000 doseljencev iz vsega sveta, ki so prišli po svoj košček zemlje in nov začetek, daleč stran od težav, ki so jih prignale do tja. Za red in mir med doseljenci, predvsem pa pošteno tekmo, sta skrbeli IX. in X. konjenica, sestavljeni večinoma iz »Buffalo Soldiers«, vojakov afriškega porekla, ki pa sta bili maloštevilni za tako veliko število ljudi in tako so bili priseljenci prepuščeni na milost in nemilost revolverašem, goljufom, podkupljenim uradnikom, tatovom in – kot je v Texu skoraj običaj – mogotcem, ki niso izbirali sredstev za dosego svojih ciljev, v tem primeru najboljših kosov zemlje, na katerih bi si kasneje lahko ustvarili svoj imperij in zavladali mladim »Boom – Towns« (hitro rastoče mesto, nastajala so skoraj čez noč). Zgodba Oklahome ima torej močno zgodovinsko podprto zgodbo za ozadje in treba je priznati, da je avtorjem uspela prava Misija : nemogoče – z risbo prikazati vso bedo, strah in obup brezštevilnih družin, ki so stavile vse na zadnjo možnost za dostojno življenje. Uspelo je le vsaki tretji, ostali so si razdelili praktično neuporabne kose zemlje sredi puščave in kmalu odšli v novo negotovost. Risba je natančna in Guglielmo Letteri zares ni varčeval z detajli, kar zgodbo bogati in ji daje nekakšen pridih veličastnosti, predvsem zaradi kulis zgodbe, ki kažejo na veličastnost in hkrati brezupno prostranstvo ki lahko nudi samo smrt ali življenje – novo življenje, upanje in začetek za več kot 50.000 ljudi iz celega sveta.

Liki so dodelani, imajo globino in nosijo vsak svojo zgodbo ki jo zlahka razumemo. Družina Paxton, osrednja točka zgodbe, je primer tipične ameriške zgodbe priseljencev, ki so začeli iz nič – pionirjev, ki so zgradili »novi svet« na svojih plečih, danes pa zanje ne ve nihče več – mali, nepomembni ljudje, ki so vrnili »Divjemu zahodu« nekaj duše, ki so jo Američani prej tako divjaško ukradli staroselcem. Plačanci, revolveraši, kockarji, mogotci, priseljenci, indijanci – vsak lik ima svoj prostor in skuša na bolj ali manj pošten način priti do istega – življenja, dostojnega človeka, ki nima česa izgubiti. Vsi iščejo izhod iz stanja, v katerem so se znašli. Tex in Carson sta neke vrste povezovalca zgodbe ki poskrbita, da ima ta srečen konec in da so kriminalci na koncu kaznovani. Nekako na način Umazanega Harryja z nekaj več lucidnosti v dialogih in širšim družbenim kontekstom zgodbe, ki bralca zlahka posrka vase in pripravi do skoraj navijaškega občutka, ko se dirka začne. Zagotovo se je marsikomu (verjamem da jih ni malo) orosilo oko, ko Tex in Carson naletita na umorjeno družino, ki je boljši jutri prišla iskat celo iz Švedske. Zločinci niso prizanesli niti otrokom, kar je tragično in hkrati lepo prikazano z otroško ročico, ki je do zadnjega držala svojo punčko. Celo Tex na tem mestu ne ostane ravnodušen in je do zločincev še bolj neprizanesljiv kot običajno – in kljub dejstvu, da nasilje rodi samo nasilje, bralec nehote pomisli, da je za tovrstne zločine vsaka kazen premila. Poistovetenje z liki stripa in empatija, ki jo avtor doseže pri bralcih pa je dokaz, da gre za dobro zgodbo in risbo, ki pritegneta široko publiko. Morda bi tak strip priporočil začetniku, ki šele začenja svoje stripovsko življenje. Od zgodbe lahko odnese marsikaj – košček zgodovine, užitek ob branju napete zgodbe, spoznavanje glavnih likov in občutek, da se je dirke udeležil tudi sam. Lahko kdo ponudi več?

Moja ocena: 4-5

Objavljeno: 04.06.2008 12:24:39
Napisal/-a gregorbikupil
Tile Ludensovi maksi Texi so vsi zelo fajn.
Najbolj pa me je ganil - kir že - tisti, kjer Tex na koncu urihta tistega lovca na fosile.
Čista poezija - Sergio Leone. Super!!!!

Re: MAXI TEX 1: OKLAHOMA

Objavljeno: 01.05.2012 0:26:59
Napisal/-a Maglorfin
Čestitam za super recenzijo! Sicer mi je zelo žal, da te številke (še) nimam, si jo pa slejkoprej omislim in potem z veseljem podam še svoje mnenje. :) Sicer imam zaenkrat štiri maxi Texe in vsi so mi zelo všeč, kot je napisal že Grego pred mano - stvari so v vseh pogledih resnično narejene tako, kot je treba in pravi užitek za branje.

Re: MAXI TEX 1: OKLAHOMA

Objavljeno: 07.05.2012 20:19:40
Napisal/-a lepa3
Super recenzija, tudi sama bi dala 4 ali pa 5 oceno.

Re: MAXI TEX 1: OKLAHOMA

Objavljeno: 10.06.2012 12:09:59
Napisal/-a barba73
:yes: meni so vsi Tex maxiji super, tudi Disovi, tako da nisem pravo merilo kaj je dobro.......
men so vsi ok ker so tako debeeeellllliiiii! :cry_lol: