Stran 1 od 1

o Miki Mustru

Objavljeno: 05.06.2006 22:51:45
Napisal/-a sigismundus
Čarobni svetovi Mikija Mustra

ali

O človeku, ki je izgubil dušo

To je zgodba o človeku, ki je izgubil dušo. No, morda pa tudi ne. Morda je to samo uvod v zgodbo o človeku, ki ni izgubil duše. Čudna so pota pisane besede. Nenavadne so pravljice, ki jih piše tisti, ki se igra z besedami. Besede. Te zapisane misli, ki so močnejše od vseh vojska na svetu. Besede, ki bodo ostale še dolgo potem, ko se bo za človeštvom izgubila sleherna sled v vesoljstvu stvari. Besede, ki bodo samo čakale na nekoga, da jih bo zopet zapisal. To naj bi bila torej zgodba o človeku. In seveda njegovi duši. O tem ali jo je izgubil ali ne, pa boste morali presoditi sami.

Zgodilo se je v daljni preteklosti človeštva. Nekateri tistemu obdobju pravijo tudi prihodnost. Moški, o katerem govorimo, je nekega dne ugotovil, da mu nekaj manjka. Nekje v sebi je začutil hudo neugodno praznino. Začel se je zavedati, da nima nobenega odnosa do sveta okoli sebe. Da mu je vseeno, kaj se dogaja z ljudmi. Kot da je izgubil del samega sebe. Kar nekaj časa je trajalo, da se je domislil, da nima več svoje duše. Da jo je očitno nekje pozabil. Založil. Kar je bila hudo neugodna zadeva. In ker tisti, ki se igra z besedami, pripoveduje nenavadne pravljice, zgodbe v katerih je vse mogoče, potem povejmo, da se je možakar odločil poiskati svojo dušo. In ker je bilo v tem svetu preteklosti, ali pa je bila morda to prihodnost, pač vse mogoče, je odšel naravnost v agencijo za iskanje duš. Uslužbenci so bili z njim na moč prijazni. Najprej so ga poslušali, potem pregledali, napravili rentgenske in kaj vem še kakšne posnetke in mu dali izvid. Na katerem je pisala točna geografska lokacija duše v njegovem telesu. Zemljepisna dolžina in širina. No, telesna dolžina in širina. Točna geografska lokacija duše v njegovem telesu. Možakar je bil z uslugo agencije za iskanje duš na moč zadovoljen. Zdaj je namreč točno vedel, kje mora iskati. Seveda pa je bila še ena težava. Navidez skoraj nepremostljiva. Kako do tja? Kako do svoje duše? No, s takimi malenkostmi vas res ne mislim obremenjevati. Saj živimo v prosvetljeni dobi. Saj je skoraj vseeno, kakšno pot si je izbral naš nesrečnik. Ali se je dal pomanjšati in vbrizgati v svoje telo? Ali je vstopil v astralne svetove? Ali si je pomagal z navidezno resničnostjo? Virtualnostjo, kot temu pravijo po domače. Bistveno je samo to, da se je možakar znašel v svojem telesu in da je imel v rokah karto, na kateri je bila označena točna geografska lokacije njegove duše. No, seveda je imel tudi kompas, da ne bi slučajno zašel. In kot vsi popotniki je imel tudi malico in čutarico vode. In tako se je odpravil po gričih in dolinah svojega telesa. Najprej je hodil po cestah, nato po makadamu, dokler se ni znašel na vaških poteh. Pa naprej po gozdnih stezicah, čez mostove in brvi. V divjino. Kjer so skale zamenjale rastje in kjer so se izgubili sledovi sleherne obljudenosti. Popotnik je pogumno prečil reke in hudournike, se vzpenjal po ostrih skalah in povzpel na osamljenega, zasneženega vršaca, kjer si je spočil oči na nepregledni snežni belini. In nato še naprej, spust po ledeniku in nato pa po prodnatih plazovih v dolino. In hodil in hodil je še naprej. Dokler ni prišel na sam rob velikanske puščave. Še enkrat je pogledal karto, se orientiral s kompasom in videl, da je na pravi poti. In tako pogumno stopil naprej v peščeni pekel. In hodil in hodil. Že zdavnaj mu je zmanjkalo hrane, imel je le še nekaj kapljic vode. In kmalu ni mogel več naprej. Vlekel se je po vseh štirih in preklinjal samega sebe, ker se je dal zapeljati. Samemu sebi, seveda. Saj je bil on tisti, ki je hotel vse to. Z zadnjimi močmi je še enkrat preveril, kje se pravzaprav nahaja in ugotovil, da je le nekaj metrov stran od kraja, kje bi morala biti njegova duša. Kot v transu je prelezel tistih nekaj metrov in zmedeno gledal naokrog. In prešinilo ga je, da je njegova duša morda zakopana in začel je kopati. Meter, dva metra peska je izkopal. Ko je končno naletel na nekaj trdega. Lesenega, obdanega s kovinskim ogrodjem. Na staro skrinjo. Tisti, ki se igra z besedami bi verjetno rekel, da je možakar odkril gusarski zaklad. Samo povejte mi, kaj naj bi gusarski zaklad počel sredi puščave? Njemu pač ni mogoče vsega verjeti, saj je on eden tistih, ki sanjajo z odprtimi očmi. Pri takih pa človek nikoli ne ve, kje se končuje stvarnost in začenjajo sanje. No, naj bo tako ali drugače, možakar je izvlekel skrinjo in jo dolgo časa gledal. Skrinja je bila zaklenjena s tremi velikimi ključavnicami in je ni mogel odpreti. Ko se naenkrat spomni, da ima okoli vratu ključek. Ki ga je nosil že od otroštva kot drag spominek. In glej, čudež. Ključek je odprl prav vse tri ključavnice, tako da je lahko odprl skrinjo. Kjer je bila seveda njegova duša.

Moški je dolgo časa buljil v predmete, ki so bili v skrinji. Njegove stare, polomljene igračke, dnevnik, ki ga je pisal kot mlad fant, njegov plišasti medvedek, ki je izgubil tačko, slika njegove prve ljubezni, ki pa je ni nikoli izpovedal. Oh, pa ljubezenska pisma njegovega prvega dekleta, pa izrezki starih časopisov, pa sličice, ki so bile v čokoladkah in politankah in albumi, v katere jih je lepil. In še in še. Moški je skrbno pregledoval vse te malenkosti, ki so ga tvorile in naredile kot mladega fanta in kasneje moža, skrbno je sestavljal vse te delčke svoje duše, in z njimi polnil praznino v svojem telesu. In nenadoma je začutil, da je ponovno cel. Da ni več prazen. Da ima zopet svojo dušo. Zavriskal je, se dvignil in se s prešernim nasmehom na licu mirno odpravil po poti nazaj, od koder je prišel.

To je torej zgodba o človeku, ki je iskal svojo dušo. Povedal pa sem že, da je to morda le uvod v zgodbo človeka, ki ni izgubil svoje duše. Kako to? Mar je mogoče je, da je ta moški, kljub temu, da je pozabil na vse te malenkosti, ki so ga opredeljevale kot otroka in označile kot moža, živel življenje, ki mu ga je zapisala usoda. Naj povem, da je bil ta možakar pisatelj in prevajalec, da je oboževal knjige, stripe in filme. In da se je zapisal znanstveni fantastiki. In ko je tako strumno maširal domov, je v svojem spominu če vedno premleval predmete, ki jih je našel v skrinji. V mislih mu je lebdela slika dekleta, ki jo je nekoč izrezal iz časopisa. Bila mu je seveda neznansko všeč. Ob tej sliki je večkrat premišljal o tisti pravi ljubezni. Saj veste, o tisti edini, tisti, ki ti je usojena. Tisti, ki je samo ena na svetu. Ali pa na vseh svetovih. Takrat je še sanjaril, da ga nekje čaka. In upal. Sedaj, ko je bil starejši pa je vedel, da ni tako. Vedel je, da smo izgubljeni tako v prostoru kot času, tako da je na svoja vrata nalepil napis:

moja prava ljubezen je umrla pred tristo leti
moj pravi prijatelj pa se še ni rodil

Verzi japonskega pesnika pač, napisani pred dobrim stoletjem, ki pa so še kako dobro odražali stanje njegove duše.
Rekli smo že, da je bil pisatelj in da je imel rad stripe. Nič čudnega, saj je v skrinji našel notes, v katerega je lepil sličice iz stripov. Komaj se je naučil brati, ko je na počitnicah pri babici odkril stare izvode Tedenske tribune. Notri pa je bila prava čarovnija. Strip zvitorepec. Črni kavboj je bil to. Narisal pa ga je Miki Muster. Samo eno nadaljevanje je našel. Šestnajst slikic. Ni in ni se jih mogel nagledati. Pri babici je preiskal vso podstreho, tudi priročno skladišče, v starem kujavniku pa je našel še nekaj nadaljevanj zgodbe Čudežni otok. Suho zlato, vam povem. Strip je razrezal na slikice, jih nalepil v notes in občudoval. Dan za dnem. Ko se je vrnil domov, je mamo preprosil, da so se naročili na Tedensko tribuno. Mislim, da je bila sreda, ko je tisti časopis priromal v domači nabiralnik. Notri pa so bile zgodbe Gusarji, pa Veliki detektiv, pa Na Luno, pa V srcu Afrike. In prav takrat, ko so trije junaki, Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik zašli v globine afriške džungle, je strip nehal izhajati. V časopisu je pisalo, da so se junaki izgubili in da jih iščejo. Kakšne travme je doživljal mladenič. Saj ni mogel vedeti, da so bili takratni časi stripu nenaklonjeni in da je uredništvo zaradi pisem bralcev in kritike začasno ustavilo objavo stripa. No, pa se je kljub temu vse uredilo. Strip se je nadaljeval, in pojavljale so se vedno nove zgodbe. Takrat je že začel hoditi v mestno knjižnico. In po čistem naključju na polici odkril zvitiorepčev strip V vesolje. Bil je izrezan iz časopisa in zvezan v drobno knjižico. Izposodil si jo je in užival v tujih svetovih, ki so jih njegovi junaki obiskali z letečimi cigarami. Doma so uvideli fantovo veliko privrženost stripu in sliki in mu kupili žepno izdajo Mustrovega stripa V afriki, pa še nekaj slikanic. Žepno izdajo Lupinice, in podolgovate izdaje slikanic Za očetom, Poslednji mohikanec in Medvedek Neewa. Fantič je v svoji domišljiji ustvaril cel svet Mustrovih podob. Stripov in slikanic. Enkrat takrat so izhajali Gusarji, strip s krvoločnim Jožo Gulikožo. Takrat je fante spravljal že vse Mustrove stripe, jih izrezoval in dajal vezat v bližnjo knjigoveznico. Sem pa tja je manjkalo kakšno nadaljevanje, kar ga je silno žalostilo. Bil pa je še premlad, da bi znal poiskati tisto, kar mu je manjkalo. Kar je izgubil. Ni namreč še izvedel, da je vse tisto, kar se izgubi, mogoče najti. Ni še vedel, da obstaja emporijum izgubljenih sanj, kjer je mogoče najti prav vse. Od izgubljenih ključev, do izgubljenih let. Od izgubljene ljubezni do spoštovanja ljubljene osebe. In seveda manjkajočih nadaljevanj Mustrovega Zvitorepca.
Leta so minevala, časopisno podjetje Delo je začelo izdajati tednik Zvitorepec, ki je izhajal sedem let. Fante je medtem odrastel v mladeniča, naredil gimnazijo in šel študirat v Ljubljano. Kjer je nekega dne v univerzitetni knjižnici, v čitalniškem oddelku, naročil vse stare časopise z Mustrovimi stripi. Vse stare izvode Tedenske tribune in še tiste dva/tri letnike PPP. Poletnih podob in povesti, če se ne motim. In prebral še tiste najbolj zgodne štorije, o katerih se mu prej ni niti sanjalo. O časih, ko je zvitorepec še kradel kure ciganom, pa ko sta se Trdonja in Zvitorepec zoperstavila hudobnemu Grabežu. Recimo, da je bil to Lakotnikov sorodnik. Ali pa morda predhodnik. In ko je našel še izdajo Medvedka Neewa, kjer je bil ponatisnjen še ta strip, je bilo njegovo zadovoljstvo popolno. Ne morem vam povedati, kakšno veselje je doživel, ko so začeli objavljati Mustrove stripovske zgodbe v knjižicah. In kakšno razočaranje, ko je ugotovil, da nekaterih naslovnic sploh ni narisal Miki Muster, čeprav je bil podpisan. Recimo naslovnica za zgodbo Na luno. In da celo nekaterih stripov ni narisal on. Ampak, da jih je nekdo neuko, slabo prerisal. Recimo Gladiator. In kako se je razveselil, ko je videl, da je Muster ponovno narisal zgodbo Grajski duhovi. Eno prvih zgodb, ki jih je prebral. Čarobni svetovi Mikija Mustra. No ves čas pa je tega mladeniča, ki je medtem postal že mož, preganjala neka misel. Da obstaja zgodba o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, ki je še ni prebral. Ki je izšla v številkah Tedenske tribune, ki so šle nekako mimo njega. Kot v zoni somraka. Kjer je vse mogoče. In lahko mi verjamete, da je še sedaj prepričan, da je tako. Pa še nekaj se mu je prikradlo v misli. Bolje rečeno v sanje. Sanje, ki mu jih je prinesel peščeni mož. Tisti, ki sanja tuje sanje. Mladenič, ki nekako ni več ločil stvarnosti in sanj, in je slepo verjel peščnemu možu, je postajal vse bolj prepričan, da obstajajo tudi risanke z njegovimi tremi junaki. In lahko mi verjamete, da še dandanes mislil tako.
Prej smo rekli, da je to zgodba o človeku, ki je izgubil svojo dušo. Ali pa morda tudi ne. Dejstvo je, da je ta možakar posvetil življenju stripu in znanstveni fantastiki. Je zbiratelj, poznavalec, esejist, in kritik. Skratka zbiratelj v vseh pomenih te besede. Zbira stripe, jih bere in o njih piše. Zvitorepčeve prigode v vesolju in na luni pa so ga navdahnile, da se je zapisal tudi znanstveni fantastiki, kjer že več desetletij prevaja in piše eseje, literarne portrete in recenzije. Torej bi morda le lahko rekli, da moški kljub vsemu ni izgubil svoje duše. Samo malce je pozabil, kje je. Da pa je ohranil vso ljubezen do lepih stvari, ki so mu tvorile otroštvo. Predvsem pa stripovske junake Mikija Mustra.

Žiga Leskovšek

Objavljeno: 15.04.2007 20:31:43
Napisal/-a Mulder
Brilijantno, čudovito! :)

Objavljeno: 16.04.2007 15:15:52
Napisal/-a horex2
prekrasno...

Objavljeno: 22.04.2007 19:26:42
Napisal/-a Mocivnik
Mulder napisal/-a:Brilijantno, čudovito! :)