Mister No # 25,26: RATNI ZAROBLJENIK in HEROJI BEZ SLAVE

Prostor za Vaše recenzije. Dodajte svojo recenzijo ali pustite oceno in komentar že napisanim recenzijam.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori

Oceni recenzijo:

5. odlična
3
38%
4. prav dobra
2
25%
3. dobra
3
38%
2. zadostna
0
Brez glasov
 
Skupaj glasov: 8

Uporabniški avatar
TomDar
Administrator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 5924
Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
Kraj: Logatec
Kontakt:

Mister No # 25,26: RATNI ZAROBLJENIK in HEROJI BEZ SLAVE

Odgovor Napisal/-a TomDar »

Prevod naslova: (Vojni ujetnik in Heroji brez slave)
Izdajatelj: Strip – agent d.o.o., letnik 2004
Naslova izvirnikov: Prigionero di Guerra in Eroi senza Gloria
Avtorja: Mignacco, Di Vitto

Kratka vsebina: Mister No (kot ponavadi) preživlja dneve brez dela v krčmi pri Paolu Adolfu s prijateljem Kruegerjem (zdaj preimenovan v SS). Poštar Plinio mu prinese pismo še enega starega znanca, Alana Chambersa, ki smo ga spoznali v starejših epizodah. Ta prihaja na obisk v Manaus. Ko se snidejo, začneta Alan in Mister No obujati spomine na vojne čase, v katerih sta se spoznala. Tako Mister No pripoveduje zgodbo o ujetništvu, ki ga je preživel na Filipinih, natančneje na otoku Luzon. Od tam je pobegnil in se čez nekaj mesecev vrnil z majhno skupino specialcev, da bi osvobodil soborce, ki so ostali v ujetništvu. Izkaže se, da je bila naloga reševanja in številne žrtve tudi med civilisti, ujetimi v vojno vihro, brez pomena.

Recenzija: Kdor bolje pozna tega po mojem mnenju najbolj dodelanega antijunaka, kar jih poznamo pri nas v kontekstu tovrstnih stripov, se bo verjetno strinjal, da gre za že videno epizodo. Mister No je lik, ki ga je globoko zaznamovala njegova preteklost in ji ne more pobegniti niti v Manausu, več tisoč kilometrov stran od svoje domovine. Zato niti ne preseneča, da se avtorji pogosto zatekajo k retrospektivi dogodkov, ki so »vojaka Jeroma Drakea« pregnali v amazonsko džunglo daleč stran od civilizacije. Tokrat sta avtorja osnovo za zgodbo poiskala v enem izmed najboljših vojnih filmov vseh časov, Most na reki Kwai. Seveda sta zadevo nekoliko priredila in most zamenjala za letalsko pristajalno stezo, vendar ideja ostaja ista – četa pod poveljstvom v pravila vojaške službe zagledanega častnika (v filmu ga je odlično upodobil sir Alec Guiness in zato dobil Oskarja) pade v japonsko ujetništvo in v zameno za udobje in navidezno svobodo gradi majhno vojaško letališče. Častnik Morrison fatalistično prepričuje svoje podrejene, naj se ne upirajo sadističnemu polkovniku Omotu, ki predstavlja pravega japonskega vojaka, kot ga poznamo iz filmov – je miren, ne govori veliko, zelo spoštuje kodeks časti (zanesljivo sta avtorja temu liku primešala kanček duha samurajev) in je do upornikov izjemno krut. Ko nastali situaciji primešamo človeka, ki ne prenaša nobene avtoritete in je hkrati karizmatičen za svojo okolico, je boj med Morrisonom in Omotom na eni ter Mister Nojem na drugi strani neizbežen. Tudi vrnitev Mister Noja s specialci, ki v končnem obračunu za nesmiseln cilj umrejo vsi do zadnjega, je že bila videna v prenekaterem filmu in stripu, na primer uspešnici Stevena Spielberga »Reševanje vojaka Ryana«.

Avtorji tega lika uporabljajo zelo zanimivo metodo pripovedovanja - bralcu dopuščajo možnost, da si sam izbere rdečo nit epizode, saj se v njej prepletajo različne zgodbe. Ena izmed boljših »podzgodb« v tej epizodi je zanesljivo tista o mladi opici Loli, ki jo najde Alan v džungli. Njuno slovo ob eksploziji atomske bombe v Hirošimi nekaj tisoč kilometrov stran je prizor, ki bi se v filmskem svetu gotovo vtisnil kot eden izmed nepozabnih. Za zaključek naj dodam še to, da sta se avtorja (spet) poigrala z mitom o svobodni Ameriki in kot prve upornike v delavnem taborišču upodobila tri predstavnike v Ameriki najbolj zatiranih ljudi. Pred strelski vod sta zaradi poskusa pobega (je zadeva sploh lahko bolj simbolična) postavila črnca, Indijca in Indijanca. Epizodi nikakor nista slabi ne iz vidika scenarija niti risbe, pa tudi liki so dovolj dodelani, sploh za tiste, ki jih poznate že od prej. Se pa skozi celotno zgodbo nikakor ne moremo rešiti občutka, da smo vse skupaj že videli. Sta morda avtorja hotela prav to?!

Avtor recenzije: Jure Čokl
Odgovori