vojščaki skozi čas 2.del

Prostor za Vaše recenzije. Dodajte svojo recenzijo ali pustite oceno in komentar že napisanim recenzijam.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

Rodil se je na bojišču, bil je tat, vojščak, plačanec, gladiator in kralj. Bil je odličen mečevalec, ki se je spopadal tako z ljudmi, čarovniki in demoni. Vedno pa je verjel v svoj meč, saj je bil prepričan, da vse kar je živo, lahko tudi umre.

Kdo se ne spomni uvodnega prizora iz filma o Conanu, kjer ga je upodobil Arnold Schwarzenegger! Na sredi vasi, ki so jo opustošili tuji vojščaki, stoji fantič, ki drži svojo mamo za roko. Le malo stran so psi ravnokar raztrgali njegovega očeta, njima pa se približuje poveljnik osvajalcev. Sledi zamah meča in mladenič, ki stoji kot v transu se niti ne zaveda, ko mu pred noge pade glava njegove matere. Šele potem, ko začne truplo padati in se njena mrtva roka izvije iz njegove, se nejeverno ozre. Sledi suženjstvo, učenje borilnih veščin, gladiatorstvo. Tako postane izurjen vojščak, ki potuje po deželah Howardovega domišljijskega sveta. Simerija. Dežela, ki je nastala po propadu atlantide in je obstajala preden se je rodil novi svet. Conan se je podal tudi v dežele, ki so mejile na neprijazno Simerijo, v bogato Aquilonijo, kjer je bil sprva tat, nato pa se je udinjal najboljšemu plačniku. Znana je zgodba, kako se je težko ranjen zatekel v zapuščeno pečino, kjer je naletel na prestol, na katerem je sameval okostnjak. In tako je Conan prišel do meča. Meča starodavnega kralja, s katerim si je izboril pot skozi krdelo volkov, ki so ga čakali zunaj. Meč in jeklo. In bog Crom, h kateremu je molil. To so bile stalnice tega barbara, ki je od navadnega tatu postal kralj. Seveda pa je imel Conan tudi spremljevalko. Kraljico črne obale, ki se je imenovala Belit. In ko jo je nekega jutra našel obešeno na vrhu jambora njene piratske ladje, ga je zlomilo. Nobena ženska ni mogla nikoli več zapolniti praznine, ki je nastala v njegovem srcu. Med ženskimi bojevnicami pa lahko omenino še Rdečo Sonjo, s katero se je večkrat spopadal.

Ko je moral Barry Windsor Smith zapustiti ZDA, so delo nadaljevali scenarist Roy Thomas, risar pa je končno postal John Buscema, ki je simerijancu vdihnil še več barbarstva. Njegova risba, skupaj z izvrstnimi scenariji Roya Thomasa je postala pojem stripa, ki je uspešno izhajal več let. Sčasoma so ju zamenjali drugi scenaristi in risarji, od katerih omenimo Ernie Chana, Rudy Nebresa, Alfredo Alcala in nekoliko zapostavljenega Jamesa C. Owsleya. Omenimo tudi, da je pri ponatisih sage o Conanu ponovno sodeloval Bary Windsor Smith, ki je naslikal nekaj zares osupljivih naslovnic. Conan saga je v glavnem objavljala ponatise zgodb, ki jih je risal Buscema, medtem pa je osnovna edicija Barbar Conan postajala vse slabša, tako da so jo ukinili leta 1993, ko so natisnili vsega skupaj 275 številk. Založniške pravice je sčasoma prevzela založba Dark Horse, kjer se je novi scenarist Kurt Busiek začel bolj naslanjati na izvirna Howardova dela, risar Cary Nord pa je bolj poudaril barvno tehniko, saj je bil najboljši Conan v sedemdesetih in osemdesetih letih predvsem črnobel strip, barvni Barbar Conan pa je bil slabo koloriran.

Kot smo dejali, je dosedaj izšlo okoli 1000 stripovskih enot, Conan je na vrhuncu slave, starejši stripi se ponatiskujejo v broširanih in trdovezanih knjigah, posamezni stripovski zvezki izhajajo z alternativnimi naslovnicami. Conan je popularen tudi pri nas. Medtem, ko so kratke zgodbe izhajale predvsem v reviji Stripoteka, pa ga danes izdajajo vsaj v treh luksuznih izdajah na področju bivše Jugoslavije. Conan je nedvomno stripovski fenomen, ki je svoj vrh popularnosti dosegel v filmih, prisvojila pa si ga je tudi industrija iger in plastičnih likov.

Če smo že na daljnem severu, se preselimo še k vikingom. Nedvomno je najboljši strip o vikingih narisal Don Lawrence. Viking Karl je naslov izjemno popularnega in izvrstno narisanega stripa o vikinškem vodji. Čeprav je Lawrence prvi strip naslikal v barvah, pa je kakih 15 epizod izšlo v črnobeli tehniki, s katero je avtor izjemno dobro pričaral mračnost in bogaboječnost takratnih vojščakov. Nasploh zgodbe opisujejo spopade vikingov s pikti, njihova potovanja po svetu, med ostalim so zašli celo v amazonijo. Kaj vse je tukaj narisal Lawrence! Spopade s pikti, medsebojne borbe za poveljstvo, plenjenja vasi, obleganja mest in gradov. Tu se kar nizajo raznorazne taktike osvajanja tujih dežel, vendar vikingi pogosto doživljajo tudi poraze in zgodi se celo, da ob vrnitvi najdejo požgane domače vasi. Krutost tega davnega sveta se je nenehno prepletala s praznoverjem, kar je Lawrence odlično upodabljal s sencami, meglicami in temačnostjo pokrajine. Omenimo značilen prizor, ki ga vikingi seveda vzamejo kot znak bogov. Med borbo za poveljstvo nad vikinškimi plameni je Karl v podrejenem položaju in ko je že vse kazalo, da bo izgubil boj, se je pretrgala vez, s katero je bil meč privezan na jamboru tako, da je zdrsnil naravnost v hrbet njegovega nasprotnika, ki se je pripravljal na smrtni udarec.

Lawrence je risal tudi izjemno priljubljen strip o gladiatorju Olacu. Narisal je sicer samo dva stripa, ostale sta risala italijan Ruggero Giovannini in argentinec Carlos Roume. Tudi ta strip je izjemno realističen, scenaristično pa predstavlja napeto in poučno branje. Lawrence je namreč veliko risal za angleške poučne revije kot so Look and Learn, za katere je delal tudi zgodbe o vojaških spopadih, biblijske zgodbe ipd. Med te, srednjeveške stripe, bi lahko uvrstili še strip Merok (Maroc the Mighty), kjer ima potujoči vitez na roki posebno zapestnico, ki mu, kadar jo obsije sonce, daje nadčloveško moč. Ne glede na izjemno kakovost vikinga Karla in gladijatorja Olaca, pa je Lawrence najbolj poznan po stripih Triganski imperij (The Trigan Empire) in Storm. To sta dva futurološka stripa, bogato ilustrirana in prekrasno kolorirana, ki se dogajata na tujih svetovih. V Triganskem imperiju, ki je pri nas izhajal kot Daleka planeta, je Lawrence predstavil boj treh bratov za oblast in rast imperija, ki ga je nato ustanovil Trigo. V tem imperiju so vojaki oboroženi tako z meči kot laserskim orožjem, kar mnogi ocenjujejo za nesmiselno. Res je, scenariji so naivni, scenarist je bil v glavnem Mike Butterworth, in niti približno ne dosegajo Lawrenceovih stvaritev. Storm pa je strip o vesoljskem pilotu, ki zaide v nekakšno rdečo pego na Jupitru, kar njegovo plovilo vrže v paralelni svet, tako da so naslednja nadaljevanja zbrana v ciklu Pandarvske kronike. Kjer je seveda vse polno borb tako s hladnim orožjem kot laserskimi pištolami. Zanimivo je, da je zaradi nizkih honorarjev Lawrence prenehal risati za angleške založnike. Z navdušenjem so ga sprejeli na Nizozemskem, kjer so izdali njegova zbrana dela. Tudi v angleščini. Redke, luksuzne, limitirane izjave. Po 500 izvodov.

Angleški risarji so radi upodabljali tudi svojo zgodovino. Nešteto je zgodb o Robinu Hoodu, Rob Royu in Dicku Turpinu. To so sorazmerno kratki stripi, tako nekako največ do od 32 do 64 strani, vendar sta na vsaki strani običajno samo dve sličici. Ali pa celo samo ena. Izjemen risar, ki je daleč odstopal od vseh, je bil Reg Bunn. Bil je izjemno plodovit, poznan je po večih serijalih, med katerimi pri nas poznamo Jekleno pest, za katero je izrisal eno zgodbo. No, zgodbe o sherwoodskem odpadniku so vsekakor zelo pomembne, saj v njih opisuje tudi srečanje Robina Hooda s kraljem Arthurjem. Ne manjka pa tudi večnih spopadov z nothinganskim šerifom in njegovimi vojaki. Reg Bunn je bil tako markanten risar, da je tudi potem, ko so risanje Robina Hooda prevzeli drugi avtorji, še vedno prihajal v studio in izriseval obraze stripovskim junakom. Tako, da je včasih naravnost nemogoče povedati, kateri strip je risal Reg Bunn, pri kateremu pa je samo sodeloval. Še nekdo je risal strip o Robinu Hoodu. Verjetno največji risar angleškega stripa, Frank Bellamy. Čeprav je avtor poznan predvsem po svojem delu o vesoljskem pilotu Dan Dareju, pa je narisal tudi kakih deset nadaljevanj o časovnem potniku Garthu. Zasnova stripa v mnogočem spominja na strip o Mort Cinderju, vendar je bil to časopisni, pasični strip. Bil je izjemno popularen in je izšlo okoli 160 epizod. Pri nas je bilo objavljenih vsaj 40 zgodb. Zanimata pa nas predvsem zgodbi Atacamina maska (The Mask of Atacama, 1973) in Džingiskanova zaročenka (Bride of Jenghiz Khan, 1974), v katerih je Bellamy opisal mojstre hladnega orožja tako v Mehiki kot daljni Aziji.

Če smo že pri časopisnem, pasičnem stripu, omenimo izvrsten kriminalni strip, ki se sicer le bežno dotika naše tematike. Govora je o stripu Modesty Blaise, stripu, ki ga je ustvaril in vseskozi pisal Peter O'Donnell, začetne epizode pa risal izjemni Jim Holdaway. Da, to je tista Modesty Blaise, ki se je kot drobna, skromna deklica znašla v povojnem taborišču Kalyros v Grčiji, ki je peš prehodila pot do severne Afrike in ki je s seboj nosila knjigo Le Morte d'Arthur iz katere si je sposodila ime čarovnika Blaisea. In ki je še kot mlado dekle ustanovila svojo zločinsko mrežo Network, jo kasneje razpustila in potem dolga leta delala za potrebe angleške tajne službe. Tista Modesty Blaise, ki je z legendarnim Willijem Garvinom spremljala vlak poln beguncev nekje v Indiji in tam tudi padla pod streli teroristov. No, govorimo o štirih zgodbah: Those About to Die (1974) ilustratorja Enrique Badia Romera, v kateri moteni kriminalec priredi novodobne gladiatorske igre, kjer se morata Willie in Modesty v areni boriti za življe. Naslednji sta The Sword of Bruce (1985), ki jo je narisal Neville Colvin in Brethren of Blaise (1980) Patricka Wrighta. V prvi zgodbi Modesty po škotskem višavju prenaša starodavno relikvijo, meč legendarnega Brucea, v drugi pa se spopada s sekto, ki so jo ustanovili na izročilih vitezov okrogle mize. Tudi Modesty Blaise je iskala notranji mir, tu pa ji je nedvomno največ pomagal njen učitelj borilnih veščin. The Golden Frog (1978), risar pa Enrique Badia Romero. Eh, da posneta sta bila dva filma, prvega ne bi niti omenjali, drugi pa je izjemno korekten in soliden film, ki opisuje prav zgodnja leta Modesty Blaise. Film: My Name is Modesty (2002), glavno vlogo pa je prepričljivo odigrala Alexandra Staden.

Morda bi omenili še en strip, ki prav gotovo sodi v to rubriko. To so trije mušketirji. Aramis, Porthos in Athos. No, imamo seveda tudi četrtega mušketirja, D'Artagnana. Zadeve pa še ni konec. Čeprav si Alexandre Dumas, ki si je to trojico zamislil, tega še predstavljati ni mogel, smo dobili tudi mušketirko. Peto mušketirko. V filmskem svetu pač. V stripovskem svetu pa smo kot komičen strip dobili petega mušketirja, nespretnega mečevalca, Gelsomina Fallabracija, ki si z muko in šalo utira pot skozi svet pustolovščin. Med stvaritve o treh mušketirjih so se vpisali tudi avtorji stripa Alan Ford, ki so izdali posebno tematsko številko. Oh, seveda imamo pa tudi dva mušketirja. Jerryja in Mrvico. In večnega nasprotnika mačka Toma. Tako da bi lahko skoraj rekli, da imamo dva mausketirja, kot so ju nekateri duhovito poimenovali. Tudi Studio Walt Disneya ni ostal križem rok. Njegovi popularni junaki: Racman Jaka, Pepe in Miki Miška (Donald Duck, Goofy in Mickey Mouse), so skupaj nastopili v risanki o treh mušketirjih. No, pa tudi Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik so se poskusili kot mušketirji. Saj so s časovno uro lahko hodili v preteklost, kjer so se bojevali proti roparskim vitezom. Vse te stripe bi morda lahko uvrstili kar med swashbucklerje, termin ki je nastal v 16. stoletju in se je razširil tako na film kot strip. Govorimo pač o mečevalcih, ki se radi dvobojujejo, bahajo in širokoustijo. Omenimo, da je strip o treh mušketirjih narisal tudi rus Sergej Solovjev, ki je živel v Srbiji, narisal pa je tudi stripa Robin Hood in Ivanhoe. Pa dodajmo še strip Zorro. Neustrašni borec za pravico v Mehiki. Dolga leta je bil Zorro domena mladinske literature, filma in stripa. Večino stripov so naredili v studiju Walt Disney, pri nas pa so izhajali v časniku Miki. Šele nedavno pa je strip Zorro prerasel v nekaj večjega. Naravnost veličastnega. V izvrsten časopisni, pasični strip. Avtorja sta risar Thomas Yeates in scenarist Don McGregor. Prvi dve zgodbi, iz let 1999 in 2000 so izdali v lični broširani izdaji. Humoristična inačica je strip Benita Jacovittija Zory Kid. Jacovitti je sicer bolj poznan po stripu Cocco Bill, neustrašnem kavboju z divjega zahoda. In še resnična anekdota: Jacovitti je v svoje stripe vrisoval nešteto klobas. Klobas, ki so kukale iz vogala stripovskih sličič, ležale pod mizo, v puščavi ipd. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj to počne, je prostodušno odgovoril. "Saj veste, da v klobase vtaknejo prav vse. In zakaj potem jaz ne bi mogel vtikat klobas v svoje stripe?" Pa omenimo še enega najemnika. Izvrstno risan italijanski strip Meč maščevanja, kjer Hugo Dinvidi ponuja svoje usluge najboljšemu ponudniku. To so sorazmerno kratke zgodbe v katerih je tudi zvrhana mera humorja. Pri nas je bilo objavljenih kakih deset zgodb, ki so risane v črnobeli tehniki. Prav tako omenimo še zelo dober realističen strip dvojca Cothias - Julliard: Sedem življenj skobca (Les 7 viens de l'eperrier), ki opisuje življenje kraljevske družine v začetku 17.stoletja. Strip je izšel v sedmih albumih.

Sem bi lahko prišteli tudi številne stripe in filme z gusarsko tematiko. Omenili smo že piratko Belit, ki je bila Conanova spremljevalka, zagotovo najpomembnejši pa je Rdečebradec (Barbe Rouge), ki ga je risal Victor Hubinon, pisal pa nenadkriljivi Charlier. Kako izjemno popularen je ta strip kaže podatek, da je bilo narisanih preko 30 albumov in da se je po Hubinonovi smrti izmenjavalo kar nekaj risarjev. Žal pa je preminil tudi Charlier, tako da je kvaliteta teh stripov močno padla.

Bežno se lahko dotaknemo še nekaj stripov, ki so opisovali srednjeveško evropo in so bili bodisi biografske narave ali pa so sloneli na literarnih predlogah. Bežno zato, ker so to večino slabo risani stripi. Tako poznamo strip o Juliju Cezarju in več inačic stripa Ivanhoe. Morda bi bil še najbolj zanimiv poljski strip Saragonski rokopis Jerzyja Skarzynskega. Pa tudi naš risar Andrija Maurović se je poskusil z adaptacijo slovitega romana Henryka Sienkiewicza Z ognjem in mečem. Seveda je bilo takšnih stripov ogromno. Pri nas so izhajale vsaj tri stripske edicije, ki so bile namenjene prav adaptacijam slavnih romanov. To so bile Pan strip (Cyrano de Bergerac, Ivanhoe ...), Slavni romani (Železna maska ...), Novosti za mlade (Robin Hood, Julij Cezar, Ivanhoe ...) in Pustolovine i povijest (Robin Hood, Trije Mušketirji ...). Vendar pa je kvaliteta teh stripov naravnost mizerna in se jim zato ne bomo podrobneje posvečali. Prav tako pa je na trgu obilica najhujšega stripovskega šunda, ki ga izdaja predvsem založniška hiša Bonelli, ki se tudi pri nas bohotijo na kioskih (recimo Chico vitez, Chico mušketir ali pa epizode Zagorja proti vitezom in samurajem. Recimo Zagor in vitezi grala (Zagor i cavalieri del graal, 1998) ipd). Šund od šunda.

Kot smo že omenili, je bilo veliko stripov, ki so tematiko predstavljali na komičen ali ironičen način. Na Conana se je naslonil sloviti Sergio Aragonés, karikaturist in risar, s stripom Groo. Zanimivo je, da je založniška hiša Dark Horse izdala celo strip, ki opisuje spopad teh dveh domišljijskih junakov (Conan vs. Groo, 2012). Obdobje rimljanov je slikovito upodobil scenarist Goscinny in risar Uderzo v stripu Asterix. Kdo ne pozna Asterixa In Obelixa! Po njem so nastale izvrstne celovečerne risanke, in igrani film, ki pa žal ni vreden kaj prida. Oh ja, pa v vsake epizodi so tudi gusarji, saj Asterix in Obelix malodane na vsakem potovanju potopita gusarsko barkačo. Če pa slučajno za to nimata časa, jo potopijo kar gusarji sami. Za vsak slučaj. Znani pirat je še Kljuka, večni nasprotnik Petra Pana iz Disneyevih stripov. Miki Muster pa je ustvaril gusarja Jožo Gulikožo, ki so ga njegovi neustrašni junaki Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik nič kolikokrat ugnali v kozji rog.

Preden se začnemo ukvarjati s princem Valiantom, omenimo še izjemen strip Črni zmaj (The Black Dragon), ki se prav tako ukvarja s srednjim vekom starodavne Anglije, samo da je tukaj prisotno veliko več magije. Čas je 1193 takrat, ko je krščanstvo začelo izrivati prvobitne religije na otoku. Avtorja sta Chris Claremont in John Bolton. Alternativno zgodovino je izjemno narisal John Bolton, šest barvnih stripovskih knjižic je izšlo v ZDA, kasneje pa so bile zbrane v mehkovezani knjižici, vendar povsem nerazumljivo, v črnobeli izdaji.

Sedaj pa je končno napočil čas za najboljši strip na svetu. Najboljši strip vseh časov. Seveda gre za Princa Valianta slovitega Harolda Fosterja. V bistvu je Princ Valiant nekakšna mešanica med slikanico in stripom, saj ne vsebuje oblačkov s tekstom, ki so specifični za sodobni strip. Foster je kreiral Valianta leta 1937, ko so mu založniki pustili popolnoma proste roke in je ustvaril mojstrovino brez primere. Gre pravzaprav za slikarske miniature, tako da so ga nekateri poimenovali kar za slikarja pustolovskega stripa. Osnovni okvir stripa so legende, ki so se spletle okoli mitskega kralja Arturja in njegovih vitezov okrogle mize. Najbolj zanimivo je, da je Princ Valiant eden redkih stripov, v katerem lahko gledamo glavnega junaka kako odrašča, kako postane vitez, kako se zaljubi in ima otroke. Tako je strip na trenutke igriv, zabaven, poln družinskega humorja in dvorskih spletk, po drugi strani pa surov, brezčuten, krvav. Tak kot je bilo življenje srednjeveškega viteza na bojnem polju. Foster je bil izjemno pozoren na vse podrobnosti, na oblačila in bojne oprave, verodostojno je reproduciral orožja, avtentično opisoval okolja in njihovo kulturo, saj je Valiant potoval po vsem svetu. Tudi v takrat še neodkrito Ameriko. Neodkrito v času, v katerem je živel Valiant, seveda. Kot zanimivost lahko navedemo, da je strip postal tako popularen, da je neka tvrdka začela izdelovati celo Valiantov šlem in meč, kot posebno rariteto. Tako popularen, da so privrženci lik princa Valianta odeli celo v ameriško zastavo, kar pa je res že na meji dobrega okusa. Harold Foster tega prav gotovo ne bi storil.

No, Foster je v tridesetletnem obdobju narisal preko 1800 stripovskih tabel. Prav verodostojnost opisov okolja, dekorja, kostimov, opreme, orožja, pejsažov, arhitekture in običajev tega zgodovinskega obdobja je dala stripu izjemno prepričljivost. Foster je zelo verno upodabljal tudi živali: konje, ptiče, domače živali, drobnjad, pa tudi divje živali. Koliko konj je izrisal in koliko različnih poz, pa malodane da nikoli ne zaslediš ene, ki bi bila enaka drugi. Risar si je včasih prav dal duška domišljiji. Risal je orjaške kače in krokodile in prav lov, ki ga vitezi uprizorijo na velikanskega krokodila, je ena od antologijskih strani svetovnega stripa. Vsak poznavalec se bo samo nasmehnil, ko bo v kakem stripu opazil risbo krokodila, ki z repom leži ob spodnjem delu sličice, s telesom pa v diagonalni smeri in z glavo bolšči proti skupini vitezov, ki ga napada. Zelo razgibana ilustracija, ki z diagonalo ponazarja dinamiko. Eno temeljnih vodil pri ilustraciji. Ta krokodil je postal kar nekakšna zaščitna znamka Fosterjevega vpliva za poznavalce, saj je posnemovalcev njegovih risb nič koliko. Po drugi strani pa je Foster razvil izjemno pestro mešanico likov, katere je karakterno zelo bogato izrisal. V Princu Valiantu ni črno belih likov, tu je mogoče spoznati vse nijanse človeške nravi in čustev ljudi, ki se pač različno odzivajo na okolje, stiske in dobre stvari, ki jih doletijo v življenju. Harold Foster je dobro obvladal tudi perspektivo in kadriranje, le pri montaži posameznih slik na stripski tabli bi lahko še marsikaj postoril, saj je moral včasih celo oštevilčevati sličice, da se je razbral njihov vrstni red. Montaža stripa v tistih časih pač še ni bila tako dobro razvita kot dandanes. Kar pa se tiče vojskovanja ... Da, tega je ogromno. Od krutih bitk, ob katerih bralcu zastaja dih, do viteških dvobojev, ki mejijo že skoraj na galantnost pa do komičnih prizorov, ki privabljajo nasmeh.

Potem ko ga je kralj Arthur povišal v viteza, je Valiant najprej pomagal, da je njegov oče ponovno dobil naziv Kralja Thule, nato je potoval širom Anglije, Evrope in po sveti deželi in se boril z Goti, Huni in Saksonci. Potem, ko se je poročil z Aleto, so njegovo družico ugrabili vikingi in Valiant jim je sledil vse do Shetlandskih in Farskih otokov, Islandije in celo do reke sv. Lawrencea, tako da je prispel do Niagarskih slapov celih 1000 let pred Kolumbom. Potem, ko je premagal vikinškega vodjo Ulfrana in osvobodil Aleto, je tisto zimo preživel kar med domorodskimi indijanci.

Kdorkoli je bral epopejo princa Valianta, ne bo nikoli pozabil, obleganja gradu pred Huni, ko se je braniteljem pridružil tudi Valiant. Obleganje se vleče v neskončnost in tako začne primanjkovati osnovnih življenjskih potrebščin. Ni več hrane. Branilci sklenejo narediti nekaj naravnost veličastnega. Priredijo poslednjo gostijo in se zabavajo in plešejo dolgo v noč. Nato se dvorske dame z otroci odpravijo v zasebne prostore, kjer zastrupijo najprej otroke, nato pa strup popijejo tudi same. Medtem moški zažgejo grad, si nadenejo viteške oprave, primejo za meče in se skozi grajska vrata poženejo v poslednji napad. Veličastno.

Ali pa prizori, ko mučijo ujetega Valianta. Ne samo, da mu hočejo Huni uničiti telo, hočejo mu streti tudi dušo. Vendar ga pustijo pri življenju. Saj bo prav njegovo telo, ki je v bistvu ena sama živa rana, prikladno sporočilo kralju Arthurju in vitezom okrogle mize. In ko se kralj Arthur odpravi na maščevalni pohod, se jim princ Valiant pridruži. V njemu tli toliko besa, da to ni za povedati. Bes nad tem, kar so storili njemu, brezmejna žalost za padlimi tovariši in dekleti in ženami, ki so skupaj z otroci umrle v napadu. V nekem trenutku stoji pred njim vsaj dvajset, trideset vojščakov. Na dokaj ozkem mostu se dogaja vse to. Valiant je izjemen mečevalec in s pridom izkorišča teren, ki mu je vsekakor po volji, saj ga nasprotnik ne more obkoliti. Z mečem si utira pot skozi meso in kri, za seboj pušča gomile trupel. Takšen je bil njegov bes, da se sploh ni zavedal, kaj počel. In ko se na koncu kamnitega mostu ustavi in se tistih nekaj hunov, ki so še ostali pri življenju razbeži, se Valiant ozre nazaj. Za njim, po vsem mostu, ležijo trupla. Kar verjeti ne more svojim očem. Koliko ljudi je pobil. In tedaj se zave, da imajo tudi ti vojščaki žene in otroke, zave se vse bestialnosti vojskovanja, spozna da je le v slabi uri zaradi njega ovdovelo na desetine žena in da so njihovi otroci izgubili očeta. V obupu prime svoj znameniti meč in ga z vso močjo vrže daleč v vodo, ki leži pod njim. Strt je od gorja, ki ga je vojskovanje povzročilo njemu in ki ga je on povzročil drugim. Želi si samo še miru v svojem srcu, ki mu pa žal ni usojen. Stripovska sličica, ko Valiant z vrha mostu odvrže svoj meč je nepozabna. To je antologijski primer stripa o Princu Valiantu, katerega ne more obiti noben poznavalec ali ljubitelj stripov.

Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko se je Valiant s svojo posadko kot brodolomec zatekel na enega od Megličastih otokov. Kjer je kraljevala kraljica Aleta. No, kraljičini vojščaki so brez milosti pobili vse preživele. Ni jih zanimalo niti kdo so, niti zakaj so se znašli tam. Obupani Valiant, ki je edini preživel in ki mu ne gre v glavo, kako je mogoča takšna krutost, se kljub smrtni nevarnosti odpravi na kraljičin dvor. Grozljiv prizor, ko se Valiant ves krvav, razcapan in divjega pogleda, pojavi pred dvorskimi vrati, je presunljiv. Nihče mu ne stopi na pot in Valiant gre naprej v dvorano in stopi pred kraljico, kjer jo obtoži strahovitega zločina. Valiant pač ni mogel vedeti, da so bili Megličasti otoki nenehno izpostavljeni piratskim napadom in da so vojaki predpostavljali, da so naleteli na roparsko tolpo, ki je nameravala pleniti med prebivalci. No, prav nihče ne reče ničesar. In tudi kraljica se ne upira, ko jo zvleče s prestola in jo uklenjeno odvede z dvorca. Ker še ne ve, kako jo bo kaznoval. Kdo bi si mislil, da ga bo ljubka Aleta tako očarala, da si jo bo izbral za življenjsko družico. Ljubezenska zgodba brez primere.

Nobenega smisla nima, da bi naštevali vse nagrade, ki jih je prejel ta strip. Naj zadošča, da omenimo, da ga je nek kritik proglasil za največji dosežek angleške literature v zadnjih sto letih. Seveda pa Harold Foster ni mogel v nedogled risati Princa Valianta. Tako, ga je pod njegovim vodstvom od sedemdesetih let naprej risal John Cullen Murphy, ki se je v osemdesetih letih osamostalil. In ko se je marca 2004 upokojil še Murphy, je risanje prevzel Gary Gianni, scenarije pa je pisal Mark Schultz.

Tudi filmov je bilo posnetih kar nekaj, vendar pa se niti približno ne morejo kosati s stripom, tako da jim ne bomo posvetili nobene pozornosti. Omeniti pa moramo film Excalibur (1981) režiserja Johna Boormana. Briljanten film, ki prikazuje Kralja Arthurja in njegove viteze okrogle mize. Legenda v legendi. To je seveda mit o meču, ki je bil zasajen v kamen, izročilo pa je govorilo, da bo postal kralj tisti, ki ga bo uspel izvleči. Po smrti kralja Arthurja, so meč vrgli v morje, kjer naj bi še vedno čakal na novega kralja Anglije. Tej filmski stvaritvi bi storili veliko krivico, če ne bi omenili fenomenalne glasbene spremljave, Preludij k Parsivalu. Siegfriedova smrt, pogrebni marš iz Somraka bogov, Richarda Wagnerja.

Princa Valianta so tako prebirale generacije za generacijo. Staro in mlado. Za vsakogar je bilo nekaj. Po svetu in pri nas. Omenimo samo, da so ga v Nemčiji poimenovali kar princ Eisenherz in ga izdali v prečudovitih knjižnih izdajah. Princ Valiant pa je izhajal tudi pri nas. Že pred vojno, pa kasneje v časniku Kekec, v Politikinem zabavniku, v Stripoteki, v posebni revijalni publikaciji, v luksuznih broširanih izdajah in v trdovezanih izdajah, ki so bile limitirane na vsega 250 izvodov. Skratka, Princ Valiant je po mnenju večine kritikov, poznavalcev in privržencev žanra, enostavno najboljši strip na svetu. Vseh časov.

Ob vsej tej stripovski poplavi se morda obregnemo še ob literarni podžanr, po katerem je nastalo kar nekaj stripov. Govorimo o romanih s fantastično tematiko, v katerem se kar tre magov, pravljičnih bitij in mitskih vojščakov. Kot eno pomembnejših začetnih del je vsekakor delo Gospodar prstanov, ki ga je napisal Tolkien, nadalje lahko omenimo Terry Brooksa in njegovo dekalogijo o svetu Shannare, pa Zelaznyja in Svetove Amberja, Martinovo serijo o Igri kraljev. Sledijo še Stephen Donaldson z romani o Thomasu Covenantu, Steven Erickson z Malazansko serijo, Robert Jordan s serijo Kolo časa in še mnogi drugi. Samo toliko, da si lažje predstavljamo, za kaj sploh gre, povejmo, da so v Nemčiji, kjer so Jordanove debele knjige razdelili na več delov, izdali že preko 30 knjižnih enot tega epskega cikla, ki ga mnogi primerjajo s Conanom. Po večini teh romanov so risali stripe, po drugih so snemali filme. Z stališča literarne kritike uvrščamo Tolkienovo serijo o Gospodarju prstanov med klasike, prav tako serijo Amber Rogerja Zelaznyja, največji uspeh pa je nedvomno dosegla fantastična serija Georgea R.R.Martina. Knjige so prevedene tudi pri nas, čeprav so romani izšli dokaj nedavno, so narisali tudi nekaj stripov, posneta je vsaj ena sezona TV nadaljevanke. Vsekakor o teh stvaritvah ne bi govorili s podcenjevanjem, saj je recimo Martin izjemen pisatelj, njegova serija je napisana skrajno profesionalno in z obilo umetniške pretanjenosti in tudi prva TV sezona, posneta po njegovih romanih, je izredna. Samo tu se ukvarjamo s stripom, seveda v interakciji z drugimi mediji, in moramo reči, da pač noben od stripov, ki so bili prirejeni po takšnih serijah, preprosto ne izstopa.

Sedaj pa je že skrajni čas, da se ozremo tudi po naših logih. Po stripih, ki opisujejo zgodovino Slovencev. Po stripih, ki so nam še v času bivše države predstavljali dogajanje na balkanskih tleh.

Da, končno smo pristali na domačih tleh. Kateri je najpomembnejši avtor, ki je risal viteške stripe na naših tleh? Po mojem mnenju tu ni nikakršne dileme. Julio Radilović, ki se je podpisoval s psevdoninom Jules, je narisal impozantno epopejo z naslovom Skozi minula stoletja (Kroz minula stolječa), scenarist pa je bil Zvonimir Furtinger. Ta strip je sprva izhajal v Plavem vijesniku, kasneje v ediciji Naš strip, v celoti pa je izšel v knjižni vezavi pred nekaj leti. Govorimo o najpomembnejšem hrvaškem zgodovinskem stripu, ki je s svojimi arhetipskimi karakternimi liki, vrhunsko risbo, epskimi prizori masovnih bitk, neštetimi drobnimi elementi iz življenja preprostih ljudi in z odličnim scenarijem in dialogi, popolnoma očaral ljubitelje stripov. Zanimivo je, da je imel strip tudi maskiranega junaka po imenu Senca (Sjena). Sicer pa strip obravnava obdobja od časa rimskega cesarstva, do Evrope po Karlu velikem. Radilović je narisal propad Salone, ki je izšel tudi v Sloveniji (zvitorepčev roman v stripu), pa sago o Ljudevitu Posavskem in pozni srednji vek, ko se je Batu Kan, vnuk slavnega Džingis Kana, pripravljal na invazijo celotne evroazije. Radilović je bil zelo prepričljiv v risanju starodavnih noš in oprav iz vseh kulturoloških sredin. Tako ni niti presenetljivo, da se je v Plavem vijesniku kasneje pojavila tako šola stripa, spremljajoča rubrika pa je bil prikaz zgodovinskih kostimov in orožij, ki pa ga niso nikoli izdali v posebni knjižici.

Verjetno je bil najbolj popularen vitez na naših tleh Zaviša, ki ga je risal Žarko Beker. Govorimo o risarju, ki se je zgledoval po slovitem Franku Bellamyju, kar izdaja sleherni pogled na stripovske sličice. Naj omenimo samo pikčaste načine senčenja in pa naravnost osupljive perspektive, ki jih je Beker z neverjetno lahkoto posredoval svojim bralcem. Sicer pa se je Zaviša, ta zasanjani romantik, okoli katerega se je venomer trlo polno lepotic, srečal tudi z Richardom Levjesrčnim, saj so ga hrvaški velikaši poslali, da ga zaščiti, ko se je sam prebijal čez tujo deželo.

Med pomembnejše avtorje stripa sodi vsekakor tudi Radivoj Bogičević z Akantom, slovanskim vojščakom nemirnega srca, ki se bori proti osvajalcem. To je bil izredno popularen strip, ki je izhajal v številnih stripovskih publikacijah. Bogičević je strip ustvarjal dolga leta, odlikujejo pa ga predvsem tekoče risarske poteze, kadriranje in dobra preglednost stripovskih sličic. Nekoliko je slabši Skrivnostni vitez (Tajanstveni vitez), risarja Petra Radičevića, ki so ga pred štirimi leti izdali v knjižni obliki.

Ogromno je stripov o Turkih, kar seveda ne preseneča. Večina tega je izšla v ediciji Nikad robom: Bečir Aga, Nikola Šubić Zrinjski, Tajanstveni vitez. V tej ediciji so segli tudi v slovensko zgodovino: Celjska grofica (Celjska grofica L. Korelc, 1968), Upornik iz Bohinja (Pobunjenik sa Bohinja (L. Korelc, 1966) Seveda gre za Krst pri Savici, za zgodbo o Črtomiru, Matija Gubec (1965) risarja Ivice Bednjanca, Duh iz Škofje loke (Avet iz Škofije loke L. Korelc, 1969), Gospodar predjamskega gradu (Gospodar Predjamskog grada M. Janković, L. Korelc, 1966) ... Tudi naš Jelko Peternelj se je poskusil s stripom o vitezu Gorazdu. Med slovenskimi avtorji omenimo Sašo Dobrilo in njegov strip Sad maščevanja iz časa rimskega cesarstva, narisal je strip o argonavtih, ki je izšel v Ljubljanskem dnevniku. Baje je Dobrila vse zgodovinske okoliščine natančno proučil in našel naj bi celo sledove v kamnu, kjer naj bi argonavti vlekli ladjo proti morju. Tudi hrvatski akademski slikar, Vladimir Herceg, je risal stripe. O samurajih. O samuraju Takeda, ki naj bi bil jugoslovanskega porekla. Pa o Erazmu predjamskemu recimo. Herceg je povedal, da je zgodbo utemeljil na resničnih dogodkih. Da je Moral poiskati risbe orožja, noš in tudi osebe so resnične. Vendar pa je tudi sama zgodba o Erazmu zavita v temo, dokumentacijskega gradiva je bilo malo, tako, da si je moral marsikaj tudi izmisliti. Ali pa velikan hrvaškega stripa Andrija Maurović. Njegova Zaročenka meča je izšla davnega leta 1935, poskusil se je z stripom Z ognjem in mečem, kjer izstopajo predvsem masovne scene. Tudi Bane Kerac, avtor popularnih stripov o Kobri, je narisal zgodovinski strip. O vitezu Oliverju. Omenimo še slikanico Taras Buljba, ki jo je po Gogolju priredil Andrej Kovač, narisal pa Željko Lordanič (1979), slikanico pa je Klub devete umetnosti v Sloveniji spremenil kar v strip. S preprosto montažo, tako da je strip kot umetniška oblika s tem posegom močno okrnjen. Sicer pa je bilo takih posegov več, in kolikor je znano, je samo Rade Miloševič sam prestavil svojo slikanico v strip. Omenili smo že Sergeja Solovjeva, ki se je sicer rodil v Kursku, od leta 1920 pa živel v Ljubljani in Beogradu, kasneje pa v Italiji. Med srednjeveškimi stripi je znan Cesarjev oproda, ki ga je ponatisnil tudi Majin strip. Revija je imela uredništvo v Ljubljani, strip pa je v srbohrvaškem jeziku tiskala v Beogradu, kar je bil za tiste čase precej nenavaden slučaj. Zdravko Sulić, ki se je zgledoval predvsem po Haroldu Fosterju in Andriji Mauroviću, je narisal stripe Hajduk Veljko in Orjaški lokostrelec, ki ga imajo mnogi za njegovo najboljše delo. Konstantin Kuznjecov je narisal Pravljico o cesarju Saltanu, Djordje Lobačev, ki se je po bivanju v Jugoslaviji vrnil v Leningrad, pa je znan predvsem po stripu Stjenka Razin. Med scenaristi bi omenili predvsem Branka Vidića, ki je pisal za večino avtorjev tako imenovanega beograjskega kroga. Pa še nekaj lahko omenimo. Samostalno stripovsko izdanje Meteor iz leta 1958. Meteor, ki je objavil srednjeveški strip Veliki vojvoda risarja D. Nedeljkovića. Žal sta izšli samo dve številki te samostojne revije, ki je nekako prehitela čas.

No, prišli smo do konca poti. Do konca razmišljanja o življenju in smrti, ki so ju delili starodavni vojščaki. Ampak zdi se, kot da to ni domena ljudi, da je tukaj na delu nekaj več. Kot da so v svet naših življenj posegle božanske sile, ki se igračkajo z nami. Eden najbolj genijalnih risarjev sveta Jose Ortiz je narisal strip o štirih jezdecih apokalipse. Kjer življenje in smrt igrata šah, v bistvu pa se poteze odločajo v velikih bitkah na našem planetu. In ko je partija končana, ko je smrt znova zmagala, se seveda začne nova partija. Tako, kot v stvarnem življenju.

Pa še nekaj moram povedati. Nekaj, kar se lahko delno naučimo iz stripa o Conanu. Ta barbarski vojščak je slepo verjel v svoje orožje. V meč, za katerega je vedel, da lahko ubije vse, kar živi. Človeka, maga, demona, boga. Verjel je v jeklo in svojega boga Croma. A se je motil. Ko je čez mnogo leta srečal vojščaka, ki je kruto pobil njegovo pleme in njegove najbližje, mu je leta rekel. Ni res, da je jeklo najmočnejša stvar na svetu. Močnejše je človeško meso. Poglej, je rekel, in z roko pomignil mladenkam, na vrhu obzidja, ki so se na njegov mig metale v smrt. Da, res ni potreboval meča, ampak to v bistvu že vemo. Hočem namreč povedati, da je najmočnejša stvar na svetu beseda. Beseda, ki je močnejša od vseh vojska tega sveta. Beseda, ki bo tudi po koncu vsega kar je, samo čakala na ponovno stvarjenje, da bo ponovno napisana. In prepričan sem, da bo tako tudi ostalo in da je to edina večna resnica našega bivanja.

Žiga Leskovšek
Zadnjič spremenil sigismundus, dne 18.03.2012 1:13:24, skupaj popravljeno 22 krat.
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
horex2
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 2347
Pridružen: 28.02.2006 15:23:46
Kraj: trbovlje

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a horex2 »

o pišuka,ko tole bereš, EKSTAZA :yes: :baw: :baw: :baw:
horex je zakon, pa reno tud...
rommel
Prispevkov: 5
Pridružen: 16.04.2009 19:35:14

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a rommel »

ajde krenimo ovako...
"a sad napravimo "šetnju"....šetnju, može...igra šefe (kakvu jebenu šetnju, toga nema u scenariju...) ne nema nije je bilo...šetnja je nastala u šefovoj viziji...i ne samo u šefovoj jer se nadograđivala autonomno u hodu....pojavili bi se soldati od negdje se pojavila gitara krenula - la golondrina (golubica) dovoljno tiha ali i dovoljno glasna da zagluši fieldingovo bubnjanje koje kreće ka cresendu - scena je to koje nije trebalo biti ali nastala je sama iz sebe (naravno i iz genija osobe koja ju je u duši vidjela) ali koju su vidjeli i svi ostali i instinktivno odradili naajjaču scenu u povjesti filma...kao što je rekao Dutch Angstrom "Why the hell not"...uostalom , zašto da ne...a zašto spominjem scenu ako gatling nije mač, (a u ovom kontekstu zapravo nije li ?....) možda i jeste ja bih rekao...još tamo negdje od vera cruza...ali zašto šetnja...vražja nepostojeća šetnja - zato što je nastajala u duši kao dobar dio ovog teksta, puno znanja, puno ljubavi, i rekao bih puno toga nesvjesnog što samo ide, znan je put, jednostavno vas ponese...i odvede gdje ni slutili niste...čudesan tekst gospodina sigismundusa...da sam drzak, možda i jesam, preuzetno bih se ponadao da i sam mogu štogod takvo sročiti, ali dovoljno sam pametan da se ne upustim u takvo što, jer znam da nisam ni sigismundus ni peckinpah a to ostavlja prostora za uživanje u djelu bez zadrške, zadovoljan spoznajom da znam tko su spomenuta gospoda...a i gdje je meni mjesto.
hvala sigi
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

ja, Divja horda, The Wild Bunch,
eden najbolj genijalnih filmov vseh časov

takole bom rekel: "da imam još sto života, nagledati se ga ne bi mogao"

:)
tisti, ki sanja tuje sanje
rommel
Prispevkov: 5
Pridružen: 16.04.2009 19:35:14

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a rommel »

a što da ti kažem nego WHY THE HELL NOT :)
Uporabniški avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 11089
Pridružen: 26.01.2005 19:42:10
Kraj: bled

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a jang »

sem brskal po cobissu, pa je od zgoraj naštetih avtorjev zelo malo prevedenega v slovenščino :no:

imaš kak info če se kaj dela na tem?
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

pojma nimam
mene noben nč prašu
nit povedu
pa iskren povedano, me niti ne zanima:)
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 11089
Pridružen: 26.01.2005 19:42:10
Kraj: bled

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a jang »

sem vzel Zelaznyja tistih 5 prevedenih knjig v knjižnici... mogoče bi tu dodal še Jonathana Strouda
sigismundus
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 1472
Pridružen: 08.02.2005 15:16:02

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a sigismundus »

a veš da ga ne poznam
hvala, bom pogledal

zelaznyja je pa skupaj 10 knjig

hvala
tisti, ki sanja tuje sanje
Uporabniški avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 9844
Pridružen: 14.04.2007 16:39:52
Kraj: Ljubljana

Re: vojščaki skozi čas 2.del

Odgovor Napisal/-a risar_69 »

Hej, lepi pozdrav i tebi Rommele!! :D
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Odgovori