STRIP BUMERANG - številka 1
Moderatorji: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
STRIP BUMERANG - številka 1
STRIP BUMERANG
Piše se novo poglavje domačega stripa in vabim vas,
da skupaj z nami pomagate ta vakuum zapolniti …
Vojko Volavšek, urednik Strip Bumeranga
Ko sem prvič slišal za revijo Strip Bumerang, mi jo je znanec opisal kot slovensko varianto Stripoteke. Ideja se mi sicer ni zdela slaba, priznam pa, da sem bil precej skeptičen do projekta. Predvsem sta me skrbeli dve stvari – slovenski jezik v stripu in odziv slovenske publike. Spomin se je nehote ustavil na slovenskih izdajah nekaterih junakov, ki sem jih sicer v rajnki Jugoslaviji z veseljem bral, v slovenskem jeziku pa mi zadeva nikakor ni mogla do živega, čeprav sem kupil večino številk, ki so izšle. Verjetno je za kaj takega treba kriviti tudi samega sebe, saj konec koncev Slovenščina je moj materni jezik in če mi kot stripovski jezik ni všeč, je to moj osebni problem. Ali pa stvar navade – čevapčiči bodo zame vedno čevapčiči, pa čeprav jih cenjeni gospod Toporišič stokrat preimenuje v »lulčke na žaru«. Navada je pač navada in te je težko spremeniti, sploh če so povezane z daljšim časovnim obdobjem. Slovenski Zagor? Tex? Še pred nekaj leti bi se samo kislo nasmehnil, zdaj pa se mi zdi, da bi mi lahko postalo kaj takega celo všeč. Dylan Dog v slovenščini mi je v petek popoldne (17. november) bil. In mi je še.
Prvi stik z revijo je bil eden tistih, ki sem jih kot fantič doživljal v trafikah, kjer sem komaj pričakal kakšnega novega Zagora. Vonj po sveže tiskanem papirju, pričakovanje razpleta zgodbe, dolge tri in več nadaljevanj, radovednost … skoraj bi že pozabil, kako je bilo. Revijo držim v rokah. In naslovnica res spominja na Stripoteko. Ampak ne v slabem smislu, nasprotno. Prav všeč mi je. Dylan pred eno izmed žrtev Jacka Razparača, ki nekje od zadaj vihti sekiro. V ozadju prizori iz drugih stripov, v rumenem odtenku. Lepo narejeno. In vezava … hm, taka kot šolski zvezek. Dobesedno. Odgovorni urednik Vojko Volavšek, ki mi je izročil eno številko Bumeranga, mi takoj razloži, da je dolgo razmišljal za katero vezavo naj se odloči. In za obstoječo se je odločil bolj iz praktičnega kot pa estetskega vidika. Če malo pomislim, ima prav. Povprečen bralec bi tako veliko revijo (A4, 76 strani kvalitetnega težkega papirja), vezano na klasičen način, kaj kmalu ugonobil zaradi branja s pregibanjem strani. Torej, pravilna odločitev za revijo, ki cilja visoko. Estetsko gledano reviji res ne moremo očitati ničesar, če sodimo po prvi številki. Kako bo naprej, bomo videli.
In vsebina? Prvi stik s stripom na drugi strani je bil kar nekako pričakovan. Kratka smešnica v barvah, videna že tolikokrat. In skoraj vedno smešna. Tudi tokrat, čeprav nobenega presežka. Pogled na desno … skoraj bi me pobralo. Obupno narisan niti malo smešen slovenski izdelek »Bumerangi«, ki spominja na srednješolska glasila. Za moj okus izpod vsake kritike, tako v smislu risbe kot teksta. Prispodoba prebujenja slovenskega stripa iz tisočletnega spanca je sicer več kot umestna, vendar slabo izpeljana in medla. Morda česa takega v prihodnjih številkah ne bomo videli. Škode res ne bi bilo velike, saj ob ostali res kvalitetni vsebini česa takega ne bo pogrešal prav nihče.
Uvodnik me je prepričal. Vojko govori o vsem tistem, kar je bilo slovenskemu stripu vzeto in koliko časa in volje bo potrebno, da strip začara novo generacijo tako zavzetih ljubiteljev, kakor jih je začarala nekdanja stripovska scena. Ki sicer ni bila čisto naša, čeprav smo jo vzeli za svojo. In jo imeli radi, kot da bi bila naša.
Potem pa Glineni grobovi Daniela Pecqueurja in Franza Drappiera. Odlično. Neposredno, z malce raztrgano zgodbo, ki pa ne izgublja rdeče niti in ne pušča hladnega. Do zadnje kaplje krvi, dokler ne pade tudi Božiček. Strel v srce brez milosti, natančen in veličastno narejen. Nekako podobno Tanki rdeči liniji Terrencea Malicka, čeprav drugačno in vsaj meni bolj zanimivo. Predvsem pa lepo, neposredno narisano in brez pravih junakov. Ti so tako ali tako padli med prvimi, je nekoč zapisal Dwight Eisenhower.
Billy The Pljuc sicer malo spominja na Coco Billa, čeprav je dovolj svoj, da bi ga lahko kaj hitro vzljubil tudi slovenski bralec. Čar tega stripa so detajli, majhni drobci, nepomembni za zgodbo a vseeno dovolj očitni, da jih lahko opazi tudi naključni bralec stripa. Risba je prijetna, sicer polna klišejev ampak vseeno brez odvečnega okrasja, ki je v nekaterih stripih, ki se dogajajo na divjem zahodu, že zelo moteče. Zanimivo bo videti naslednja nadaljevanja, saj prvo ni tako zelo smešno, da bi ga takoj vzel za svojega, čeprav risbi kaj dosti ne moremo očitati.
Portret Mikija Mustra je lepo narejen. Natančen, pregleden, tak, kot se za največjo legendo slovenskega stripa tudi spodobi. Če bodo tako predstavljeni tudi tuji avtorji, katerih podatki slovenskemu bralcu niso tako zelo dostopni, bo že zaradi te rubrike Bumerang vreden vsakega tolarja in bo navduševal stare ljubitelje, predvsem pa bo ustvarjal tudi nove in jim širil obzorje.
Nove ljubitelje na naših tleh utegne dobiti tudi Dylan Dog, ki je po mojih informacijah (lepo prosim naj me kdo popravi, če se je kje to zgodilo že prej) prvič spregovoril slovensko. In to kako! Če me je po nebuloz polnih prevodih Tonija Gašperiča v Velikem Bleku in Komandantu Marku vedno popadla sveta jeza, je pričujoči prevod več kot dober. Drži, ne gre za klasično dolžino stripa ampak za kratko zgodbo, ampak ta obeta. Prvič sem imel občutek, da hrvaških stripov v primeru izhajanja slovenskega Dylana s tem prevajalcem ne bi pogrešal. Tudi sama zgodba je dobra in še kako aktualna, čeprav kratka in v bistvu preprosta. Za prvič dovolj, vendar pričakujem več. Hudiča, saj sem slišati že skoraj kot kakšen narkoman. Pardon, stripoholik.
Spaghetti Brothers najbrž ni treba posebej predstavljati. Verjetno bi bil tako videti Boter Maria Puzza, če bi kdaj zaživel v stripu. Tradicionalno, globoko, trdo. Z veliko globine v vsakem liku, brez odvečnih besed in zelo filmsko. Cosa Nostra, sicuramente.
Zadnja stran je dobrodošel skok v lahkotnejše vode. Blondinke so točno tisto kar obljublja naslov in to je po tako pozornem branju, kot ga terjata oba osrednja stripa, dobrodošla sprostitev.
Če sem zadnji odstavek končal skoraj kulinarično, naj tako končam tudi ta članek. Bumerang ni hitra hrana in zahteva od bralca več pozornosti kot klasični stripi, ki jih najdemo po slovenskih trafikah. Je dober izbor jedi s pravo mero okusa in občutkom za bralca. Če kvaliteta jedi in postrežba ne bosta šepali, se nam končno obeta nekaj obveznega za vsakega ljubitelja stripov in prijetno vabljivega tudi za nekoga, ki je v svet stripov morda samo pokukal. Če bo Bumerang med starimi ljubitelji dobil svoje stalne stranke, potem se založnikom tudi za nove ni treba bati.
Jure Čokl
P.S.:
Recenzijski izvod, ki mi ga je prijazno podaril Vojko Volavšek, bo od ponedeljka dalje na voljo v čitalnici društva Stripoholik. Jaz si bom svoj izvod kupil. Ker želim tudi jaz vsaj malo »zapolniti vakuum …«
Piše se novo poglavje domačega stripa in vabim vas,
da skupaj z nami pomagate ta vakuum zapolniti …
Vojko Volavšek, urednik Strip Bumeranga
Ko sem prvič slišal za revijo Strip Bumerang, mi jo je znanec opisal kot slovensko varianto Stripoteke. Ideja se mi sicer ni zdela slaba, priznam pa, da sem bil precej skeptičen do projekta. Predvsem sta me skrbeli dve stvari – slovenski jezik v stripu in odziv slovenske publike. Spomin se je nehote ustavil na slovenskih izdajah nekaterih junakov, ki sem jih sicer v rajnki Jugoslaviji z veseljem bral, v slovenskem jeziku pa mi zadeva nikakor ni mogla do živega, čeprav sem kupil večino številk, ki so izšle. Verjetno je za kaj takega treba kriviti tudi samega sebe, saj konec koncev Slovenščina je moj materni jezik in če mi kot stripovski jezik ni všeč, je to moj osebni problem. Ali pa stvar navade – čevapčiči bodo zame vedno čevapčiči, pa čeprav jih cenjeni gospod Toporišič stokrat preimenuje v »lulčke na žaru«. Navada je pač navada in te je težko spremeniti, sploh če so povezane z daljšim časovnim obdobjem. Slovenski Zagor? Tex? Še pred nekaj leti bi se samo kislo nasmehnil, zdaj pa se mi zdi, da bi mi lahko postalo kaj takega celo všeč. Dylan Dog v slovenščini mi je v petek popoldne (17. november) bil. In mi je še.
Prvi stik z revijo je bil eden tistih, ki sem jih kot fantič doživljal v trafikah, kjer sem komaj pričakal kakšnega novega Zagora. Vonj po sveže tiskanem papirju, pričakovanje razpleta zgodbe, dolge tri in več nadaljevanj, radovednost … skoraj bi že pozabil, kako je bilo. Revijo držim v rokah. In naslovnica res spominja na Stripoteko. Ampak ne v slabem smislu, nasprotno. Prav všeč mi je. Dylan pred eno izmed žrtev Jacka Razparača, ki nekje od zadaj vihti sekiro. V ozadju prizori iz drugih stripov, v rumenem odtenku. Lepo narejeno. In vezava … hm, taka kot šolski zvezek. Dobesedno. Odgovorni urednik Vojko Volavšek, ki mi je izročil eno številko Bumeranga, mi takoj razloži, da je dolgo razmišljal za katero vezavo naj se odloči. In za obstoječo se je odločil bolj iz praktičnega kot pa estetskega vidika. Če malo pomislim, ima prav. Povprečen bralec bi tako veliko revijo (A4, 76 strani kvalitetnega težkega papirja), vezano na klasičen način, kaj kmalu ugonobil zaradi branja s pregibanjem strani. Torej, pravilna odločitev za revijo, ki cilja visoko. Estetsko gledano reviji res ne moremo očitati ničesar, če sodimo po prvi številki. Kako bo naprej, bomo videli.
In vsebina? Prvi stik s stripom na drugi strani je bil kar nekako pričakovan. Kratka smešnica v barvah, videna že tolikokrat. In skoraj vedno smešna. Tudi tokrat, čeprav nobenega presežka. Pogled na desno … skoraj bi me pobralo. Obupno narisan niti malo smešen slovenski izdelek »Bumerangi«, ki spominja na srednješolska glasila. Za moj okus izpod vsake kritike, tako v smislu risbe kot teksta. Prispodoba prebujenja slovenskega stripa iz tisočletnega spanca je sicer več kot umestna, vendar slabo izpeljana in medla. Morda česa takega v prihodnjih številkah ne bomo videli. Škode res ne bi bilo velike, saj ob ostali res kvalitetni vsebini česa takega ne bo pogrešal prav nihče.
Uvodnik me je prepričal. Vojko govori o vsem tistem, kar je bilo slovenskemu stripu vzeto in koliko časa in volje bo potrebno, da strip začara novo generacijo tako zavzetih ljubiteljev, kakor jih je začarala nekdanja stripovska scena. Ki sicer ni bila čisto naša, čeprav smo jo vzeli za svojo. In jo imeli radi, kot da bi bila naša.
Potem pa Glineni grobovi Daniela Pecqueurja in Franza Drappiera. Odlično. Neposredno, z malce raztrgano zgodbo, ki pa ne izgublja rdeče niti in ne pušča hladnega. Do zadnje kaplje krvi, dokler ne pade tudi Božiček. Strel v srce brez milosti, natančen in veličastno narejen. Nekako podobno Tanki rdeči liniji Terrencea Malicka, čeprav drugačno in vsaj meni bolj zanimivo. Predvsem pa lepo, neposredno narisano in brez pravih junakov. Ti so tako ali tako padli med prvimi, je nekoč zapisal Dwight Eisenhower.
Billy The Pljuc sicer malo spominja na Coco Billa, čeprav je dovolj svoj, da bi ga lahko kaj hitro vzljubil tudi slovenski bralec. Čar tega stripa so detajli, majhni drobci, nepomembni za zgodbo a vseeno dovolj očitni, da jih lahko opazi tudi naključni bralec stripa. Risba je prijetna, sicer polna klišejev ampak vseeno brez odvečnega okrasja, ki je v nekaterih stripih, ki se dogajajo na divjem zahodu, že zelo moteče. Zanimivo bo videti naslednja nadaljevanja, saj prvo ni tako zelo smešno, da bi ga takoj vzel za svojega, čeprav risbi kaj dosti ne moremo očitati.
Portret Mikija Mustra je lepo narejen. Natančen, pregleden, tak, kot se za največjo legendo slovenskega stripa tudi spodobi. Če bodo tako predstavljeni tudi tuji avtorji, katerih podatki slovenskemu bralcu niso tako zelo dostopni, bo že zaradi te rubrike Bumerang vreden vsakega tolarja in bo navduševal stare ljubitelje, predvsem pa bo ustvarjal tudi nove in jim širil obzorje.
Nove ljubitelje na naših tleh utegne dobiti tudi Dylan Dog, ki je po mojih informacijah (lepo prosim naj me kdo popravi, če se je kje to zgodilo že prej) prvič spregovoril slovensko. In to kako! Če me je po nebuloz polnih prevodih Tonija Gašperiča v Velikem Bleku in Komandantu Marku vedno popadla sveta jeza, je pričujoči prevod več kot dober. Drži, ne gre za klasično dolžino stripa ampak za kratko zgodbo, ampak ta obeta. Prvič sem imel občutek, da hrvaških stripov v primeru izhajanja slovenskega Dylana s tem prevajalcem ne bi pogrešal. Tudi sama zgodba je dobra in še kako aktualna, čeprav kratka in v bistvu preprosta. Za prvič dovolj, vendar pričakujem več. Hudiča, saj sem slišati že skoraj kot kakšen narkoman. Pardon, stripoholik.
Spaghetti Brothers najbrž ni treba posebej predstavljati. Verjetno bi bil tako videti Boter Maria Puzza, če bi kdaj zaživel v stripu. Tradicionalno, globoko, trdo. Z veliko globine v vsakem liku, brez odvečnih besed in zelo filmsko. Cosa Nostra, sicuramente.
Zadnja stran je dobrodošel skok v lahkotnejše vode. Blondinke so točno tisto kar obljublja naslov in to je po tako pozornem branju, kot ga terjata oba osrednja stripa, dobrodošla sprostitev.
Če sem zadnji odstavek končal skoraj kulinarično, naj tako končam tudi ta članek. Bumerang ni hitra hrana in zahteva od bralca več pozornosti kot klasični stripi, ki jih najdemo po slovenskih trafikah. Je dober izbor jedi s pravo mero okusa in občutkom za bralca. Če kvaliteta jedi in postrežba ne bosta šepali, se nam končno obeta nekaj obveznega za vsakega ljubitelja stripov in prijetno vabljivega tudi za nekoga, ki je v svet stripov morda samo pokukal. Če bo Bumerang med starimi ljubitelji dobil svoje stalne stranke, potem se založnikom tudi za nove ni treba bati.
Jure Čokl
P.S.:
Recenzijski izvod, ki mi ga je prijazno podaril Vojko Volavšek, bo od ponedeljka dalje na voljo v čitalnici društva Stripoholik. Jaz si bom svoj izvod kupil. Ker želim tudi jaz vsaj malo »zapolniti vakuum …«
Velikokrat sem samokritičen, včasih tudi do sebe!
Naslova pravzaprav ne najdem.
Še najbolj logičen bi bil "Turistični paradiž", kar je nekako možno razumeti iz velikega napisa na drugi sliki in po kontekstu same zgodbe. Avtorja sta Sclavi in Brindisi. V kazalu piše samo Dylan Dog in številka strani, kjer strip je.
Še najbolj logičen bi bil "Turistični paradiž", kar je nekako možno razumeti iz velikega napisa na drugi sliki in po kontekstu same zgodbe. Avtorja sta Sclavi in Brindisi. V kazalu piše samo Dylan Dog in številka strani, kjer strip je.
Velikokrat sem samokritičen, včasih tudi do sebe!
- Corto
- Moderator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 6191
- Pridružen: 25.01.2005 20:30:25
- Kraj: Škofja Loka
- Kontakt:
"Raj za turiste" bi bilo lepše, v originalu je naslov "Il paradiso dei turisti".Jure Čokl napisal/-a:Naslova pravzaprav ne najdem.
Še najbolj logičen bi bil "Turistični paradiž", kar je nekako možno razumeti iz velikega napisa na drugi sliki in po kontekstu same zgodbe. Avtorja sta Sclavi in Brindisi. V kazalu piše samo Dylan Dog in številka strani, kjer strip je.
Gre pa za kratko zgodbo (8 strani), ki se je pojavila v Italiji samo v nekem časopisu in kasneje v ediciji Super Book.
Torej še neobjavljena epizoda pri nas!
V Gigantih je ne bo!
Aja, pohvale za recenzijo!
- TomDar
- Administrator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 5924
- Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
- Kraj: Logatec
- Kontakt:
Svaka čast, zelo lepo predstavljena revija.
Jure je ponovno pokazal, da je car. Odlična recenzija.
Mislim, da ko bo revija zunaj, poslal to recenzijo po mailu vsem, ki jih poznam, da bi jim predstavil novo revijo in jih spodbudil k nakupu in posledično podprli izdajanje tega serijala.
Hvala ti tudi za izvod za striparno, bo mogoče še koga spodbudila k nakupu, ki si jo bo prej želel prelistati in tega nebi dovolili po trafikah. (hm mogoče bi še par kopij sprintal, te tvoje recenzije in delili ljudem v striparni, da jih pritegnemo za revijo ? )
Jure je ponovno pokazal, da je car. Odlična recenzija.
Mislim, da ko bo revija zunaj, poslal to recenzijo po mailu vsem, ki jih poznam, da bi jim predstavil novo revijo in jih spodbudil k nakupu in posledično podprli izdajanje tega serijala.
Hvala ti tudi za izvod za striparno, bo mogoče še koga spodbudila k nakupu, ki si jo bo prej želel prelistati in tega nebi dovolili po trafikah. (hm mogoče bi še par kopij sprintal, te tvoje recenzije in delili ljudem v striparni, da jih pritegnemo za revijo ? )
Odstrani se pošast!
-
- Prispevkov: 1413
- Pridružen: 23.11.2006 15:52:08
Vojko, Vojko.....
Cena je šla "nebu pod oblake". 5 EUR!!!
Začetek konca torej - dvig cene, ne naklade / kvalitete...
Torej vseeno, ali neham kupovati tale Bumerang pri sedmi ali zadnji - dvanajsti številki...
Aja. Še nekaj: Za zastonjski izvod vsake revije ti popravim vse "rodilnike" - če že izdajaš slovenski strip, naj bo napisan v slovenščini....
Cena je šla "nebu pod oblake". 5 EUR!!!
Začetek konca torej - dvig cene, ne naklade / kvalitete...
Torej vseeno, ali neham kupovati tale Bumerang pri sedmi ali zadnji - dvanajsti številki...
Aja. Še nekaj: Za zastonjski izvod vsake revije ti popravim vse "rodilnike" - če že izdajaš slovenski strip, naj bo napisan v slovenščini....